L. XII. 10, 11 EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 14. VI. 1965 RIMSKA NEKROPOLA V ŠEMPETRU M. Marolt Šempeter je zdaj menda uradno ime za faro in vas Sv. Peter v Savinjski dolini, kakšnih 12 km vzhodno od Celja. Tu je v rimskih časih imel svojo podeželsko vilo upravnik mesta Celja in okolice in tu si je omislil tudi svoje pokopališče. Najbrž je prehajala podežljska vila na njegove naslednike in župane in z njihovimi trupli in trupli sorodnikov, "služabnikov in sužnjev se je šempetrski gaj mrtvih večal, vse do 1. 268 po Kr., ko je Savinja silno narastla, blizu svoje struge ležeče pokopališče zalila in spomenike preplavila tako, da je izpodjedla njihove temelje, nastavki pa so se porušili, padli deloma v strugo, deloma pa sta jih naplavljeni grušč in zemlja zasula. Spomeniki odličnih pokojnikov so bili veliki, največji je še v zdaj ohranjenih ostankih visok 8 metrov, več jih meri po 6 metrov — primerjaj s tem mogočni spomenik, ki ga stavita kipar Ahčin in arh. Eiletz v spomin slovenskih junakov pa meri v višini „samo“ 3 metre — in eden, ki ni tako dobro ohranjen, je bil v višino še višji od osem-meterskega. Ti spomeniki so arhitektonske umetnine, opremljene z bogatim kiparskim okrasom. Zlasti tiste kamenine, ki so padle z navzdol obrnjenim kiparskim dekorjem naprej proti reki. so ostale dobro ohranjene; bolj izlizane so tiste, ki so padle tako, da je bil kiparski okras obrnjen navzgor. Vendar je iz ohranjenih reliefov in prosto stoječih skulptur mogoče sklepati na prav odlično kiparsko delavnico, ki je po mnenju prof. dr. Josipa Klemenca imela svoj obrat v Akvi-leji in od tam hodila na Štajersko, takrat v Norik klesat, kadar^ je smrt zahtevala odličnega Celjana. Na slovenskih tleh so znani številni rimski spomeniki, tudi nagrobniki, pa nobeden se po kvaliteti ne more primerjati s šempeterskimi. Med velikimi kapelicami, v katerih je bil shranjen pepel celjskih odličnikov, so skromnejši, nizki spomeniki služabnikov iin sužnjev. Za dva moramo sklepati celo, da sta bila že kristjana, dočim so bili ostali šempeterski rimski pokojniki ne tem pokopališču še pogani. Sicer je bil en fragment teh spomenikov viden in znan že poprej, pa ni bilo mogoče določiti kam spada. Ko pa je menda 1. 1951 pogorel zadružni hlev, so naslednje leto kopali za novo stavbo gramoz. Tedaj so naleteli na velike kose obdelanega marmorja, temelje neke grobnice ter več relifov in ornamentov in Slovenska Akademija znanosti in umetnosti si je stavila nalogo, da bo zemljišče še natančneje preiskala. Vsi pomembnejši spomeniki so napravljeni iz pohorskeg:a mar-mora, ki so ga Rimljani lomili pri sedanjem Sv. Vidu nad Vitanjem in pri Šmartnem pri Slovenski Bistrici. Revnejši spomeniki so pa iz (Dalje na 8. str.) SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Zgodovinski odsek Tretji kulturni večer bo v soboto 19. junija ob 19. uri v salonu Bullrich, Sarandi 41, Capital Spored RIMSKA NEKROPOLA V ŠEMPETRU Predaval bo g. Marijan Marolt Nujno prosimo za točnost, ker to terjajo tudi gospodarji hiše zaradi porabe dvorane po naši prireditvi. OB DVAJSETLETNICI Zaključek prireditev za dvajsetletnico, ki jih organizira naše osrednje društvo Zedinjena Slovenija — p,o tiskovni konferenci in slovestnostih na trgu San Martin ter v katedrali — bo SPOMINSKA PROSLAVA v petek dne 18. junija 1965 v dvorani kolegija La Salle, Rio Bomba 650 ob 21 uri. Spored: Pozdrav in nagovor — govori predsednik Zedinjene Slovenije gospod Božidar Fink; Govor — govori doktor Francisco Alberto G u i d o ; Obsojen sem bil — odrska balada Nikolaja Je-ločnika in Branka Rozmana (osem podob za solista, govorne zbore in plesni zbor); Nedelja, 27. junija ob 15. uri, Slovenska hiša: Odkritje in blagoslovitev spomenika. Po odkritju sv. maša za padle borce. SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Tretji kulturni večer bo v soboto 19. junija ob 19. uri v dvorani Bullrich in bo predaval M. 'rijan Marolt: Rimska nekropola v Šempetru; Četrti kulturni večer bo 3. julija ob 19. uri in sicer v okviru glasbenega odseka. Na sporedu bodo glasbeni filmi in bo večer vodil prof. Alojzij G e r ž i n i č; Peti kulturni večer bo 17. julija. Ob 25-letnici Koroščeve smrti bo predaval Ruda J u r č e c : Evropske sestavine Koroščeve politike. IZŠLO: Milan KOMAR POT IZ MRTVILA Zbirka osmih esejev V TISKU MEDDOBJE IX, štev. 1-2 NAROČNIKE PROSIMO, DA NAM PO MOŽNOSTI ČIMPREJ PORAVNAJO ZAOSTALO NAROČNINO V SKLADU Z IZPISKI RAČUNOV, KI SO JIH PREJELI S POŠILJKO MEDDOBJA Vlil - štev 5-6 IN DRUGIM DELOM MAUSERJEVE KNJIGE ,,LJUDJE POD BIČEM". O TARIFA REDUCIDA 2 š ^ £ z u 8 o 3 CONCESION 6228 R. P. 1. 847847 — Ruski pesnik Jevtušenko je pred dvemi leti prepotoval mnogo zahodnih držav in se mudil dalj časa tudi v ZDA. Povsod je izzival senzacije, vendar je šel v svojih izjavah predaleč in je bil po povratku v Moskvo najprej hudo posvarjen, nato pa celo prisiljen v molk in samoto. Ukazali so mu, da se je moral umakniti v svoj rodni kraj v Sibiriji. Po padcu Hrušče-va je izzval presenečenje v Moskvi, ker se je pod novimi oblastmi kmalu pojavil v vsej svobodi. še več, Kosiginova vlada mu je dovolila, da je šel na novo turnejo in je pri tem gotovo imela tudi svoje namene. Na novem krožnem potovanju se je Jevtušenko ustavil dalj časa v Turinu, kjer je časnikarjem pripovedoval med drugim: „Sveto pismo je velika literarna umetnina in je v moji knjižnici na najodličnejšem mestu. Menim, da nikdar ni bila napisana lepša knjiga." Na vsa najraznovrstnejša vprašanja je odgovarjal ostroumno in s humorjem in se ni ustrašil, ko so ga vprašali, kako je preživel mesece „izgnanstva“. Dejal je: „Res je, po povratku z zahoda sem moral preživeti mnogo težkih trenutkov. Toda čase izgnanstva moram smatrati tudi za najbolj srečne v svojem življenju. Napisal sem nad deset tisoč verzov..." Nekdo ga je vprašal, ali je res, da mu je režiser Pasolini ponudil glavno vlogo Kristusa v filmu ,,Evangelij po Mateju". Veselo se je zasmejal in odvrnil: „Povedali so mi, kaj se govori. Vendar je najbrž vse samo lepa šala! Res bom kmalu trideset let star, toda nisem kristjan, še manj pa Judež Iškarijot." Pesnikovo poslanstvo je orisal z besedami: „Ali sem upornik, ker sem pesnik? Najprej sem pesnik, oziroma bi želel, da bi smel to biti. Vsekakor pa ne smete pozabiti, da je pesnik bitje, Id je v stalnem uporu, kajti vedno se mora boriti proti zlu in to povsod — v Sovjetski zvezi in drugod." O za-padni kulturi pa je povedal: »Hočete vedeti, kaj mislim o zapadu? Evo: nimam predsodkov. Rusi v Moskvi govore, da je zapad pre-romantičen, drugi pa spet, da je prepesimističen. Mene ne bi navduševale podobne sodbe. Zame je važno, kaj je človek in vem, da je človek na zapadu in na zahodu v podobni meri postavljen pred svojo vest. Zato na svet ne gledam skozi črna očala." — PEN klub je razpisal za mlade pisce, ki še niso prekoračili 30. leto starosti, tri nagrade, ki jih bo podelila posebna žirija. Natečaja se morejo udeležiti pisci iz Srednje in Vzhodne Evrope, ne glede ali so njihove narodnostne skupine članice PEN klubov ali ne. Natečaj je anonimen in poteče 30. junija. Novela ne sme presegati 10.000 besed, pesniška zbirka pa mora zajemati vsaj pet pesmi. SLOVENŠČINA OB 20 - LETNICI „NQVE“ JUGOSLAVIJE Vedno bolj rastoči odpor zoper zapostavljanje slovenščine v »socialistični" Pseudo-Sloveniji je prisilil »Izvršni odbor glavnega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije" k temu, da je v drugi polovici maja 1965 razposlal svojim organizacijam in vodstvom »pismo o jeziku". V klasični sloveno-latovščini onaslovljeni pisec te — ob dvajsetletnici »osvoboditve" tako značilne-pomladanske epistole sam prizna, da je moral pisati zato, ker je vprašanje »zadnji čas tudi v javnosti tako ali drugače pogosto obravnavano." IOGOSZDALS — ki vkljub svoji poedinjeni vlogi nosi odgovornost za sedanje razmere v domovini — položaj slovenščine opiše tako-le: „V preteklosti, zlasti pa dandanes je v našem javnem življenju čedalje več primerov nerazumevanja in nepravilne rabe slovenščine. V tisku, na televiziji, v dopisih, tehničnih navodilih gospodarskih organizacij, v javnih obvestilih, v filmskih napisih, na javnih zborih in drugih prireditvah pogosto beremo in poslušamo popačen jezik ali pa namesto slovenščine druge jezike tudi tam, kjer to ni niti najmanj potrebno. [...] precej naših podjetij iz »komercialnih" razlogov pošilja na trg svoje izdelke z označbami in navodili le v enem izmed teh jezikov, to je v srbohrvaščini. Tako ravnajo tudi na našem domačem trgu. [. . . ] Dogaja se tudi, da prodajajo v trgovini domače blago samo z navodili v tujem jeziku." Drugorazredni uživavci dobrot »novega razreda" seveda skušajo izvzeti iz krivde za tak položaj sedanjo politično ureditev, ki je v njem prisiljen živeti slovenski narod: Načelno so bila osnovna vprašanja glede rabe jezika v republiški skupnosti in v skupnosti jugoslovanskih narodov urejena, gre le za uresničevanje pravic in dolžnosti, ki izvirajo iz republiške in zvezne ustave." Menijo, »da lahko odpravimo take površnosti in malomarnosti (glede jezika) sami, da je to stvar vseh vodstev družbenih organizacij, organov samoupravljanja v delovnih organizacijah, še posebej izobraževalnih, vsakega proiz-vajavca in vsakega občana." Sklicevanje na pisane pravice bi morali biti marksistični miselnosti vedno sumljivo, saj je marksizmu kriterij družbene pravnosti le praksa. Ker v IZGOSZDLS le sedi nekaj diplomirancev partijskih šol, je to sklicevanje na ustave čisto navadna mistifikacija. Kakšna pa je praksa državnih organov v Jugoslaviji, še dovolj jasno pove v svojem komentarju k tej epistoli partijec Štefan Kališnik (Naši razgledi, 22. maja 1965, 195-196): »Ustava dosti natančno in ustrezno določa pravice in položaj nacionalnih jezikov v zvezni državi. Vendar slišimo potihem —- brez potrebe potihem — ob marsikaterem pojavu geslo, da je slovenščina (tako daleč le še nismo, da bi se razburjali tudi zaradi makedonščine) enakopravna samo v ustavi in na bankovcih. Naj zveni anekdotično ali pa vzemimo to za znamenje — čisto dosledno ni enakopravna niti na bankovcih: na pettisočaku z datumom 1. maj 1955 je izpisana republika Slovenija v latinici, na pettisočaku z datumom 1. maj 1963 pa v cirilici. Pisava res ni jezik, je pa njegovo poglavitno izrazilo. Spodrsljaj, recimo tako, čeprav je dejanje v nasprotju z 42. členom ustave SFRJ, se je pripetil banki; zgovorneje utegne biti to, da zvezna banka, pa tudi kak zvezni sekretariat sploh ne rešuje vlog, ki niso napisane v srbohrvaščini. Poslovni jezik v državi je pretežno srbohrvaščina, tudi na slovenskih (in makedonskih) tleh, z opravičilom oziroma z utemeljitvijo, da se sicer ljudje med sabo ne razumejo. Kolikor se to komu zdi še opravičljivo, je pa popolnoma nerazumljivo kaj takega, kar se je zgodilo celo na zborovanju slavistov, ko sta morala Slovenca sproti prevajati svoja referata; drugače ju navzoči ne bi razumeli, so dejali organizatorji. Razumeli ju ne bi niti slavisti! Dobro znano je poglavje o srbsko-hrvaško pisanih carinskih formularijih na območju Slovenije in nič manj sloveča ni pravda za slovenska besedila v filmih, ki jih pošiljajo k nam distributerji iz drugih republik; pravda v celoti -— za barvaste filme in za filmske novice — še ni dognana. Ob tem se Slovenec bolj ali manj razburja. Kdo pa ve, ali si upa. da bi ga kaj zbodlo, ko, denimo, na pročelju vojašnice v Ljubljani prebere na lepi plošči vklesan napis »Kasarna Ljube Šercerja", čeprav stoji vojašnica v Ljubljani in čeprav je bil Ljubo Šercer Slovenec. Napis je bržda skladen z ustavnim določilom, zbuja pa pomislek in začudenje. Upravičeno se človek razburja, in to mora pogosto početi, ko kupi izdelke iz drugih republik opremljene s pojasnili samo v srbohrvaščini ali pa še v drugih jezikih, le v slovenščini ne; resnici na ljubo, včasih so napisani reklamni in podobni lističi tudi v zmešani in nerazumljivi spakedranščini." »Laže je grajati druge kot sebe, čeprav te stvari le ni pretirano lahko govoriti, saj si človek hitro, seveda neupi-avičeno, nako- pije očitek nestrpnosti in šovinizma. (...) Dostikrat sami pomagamo tistim in jih podpiramo, ki jim iz takega ali drugačnega vzroka ne pride na misel, da je slovenščina tudi jezik. Ni zlahka opravičiti, če — za zgled — na reprezentativnem literarnem večeru jugoslovanskih (ne jugoslovanske!) književnosti berejo drugi v svojih jezikih, Slovenec pa v srbohrvaščini, opraviičljivo je toliko manj, če hkrati kdo v uvodnih besedah sumljivo govori o enotnosti jugoslovanskih narodov ali kulture. V tem primeru gre pravzaprav bolj za politični posluh kot pa za zavest. Težko jim je verjeti, so pa resnične take stvari kot je ta, da je Ljubljana priredila zvezno konferenco in tej priložnosti v čast razobesila čez cesto samo velik srbohrvaški napis, ne pa napisa v slovenščini oziroma v jezikih jugoslovanskih narodov. Še ni tako dolgo, kar se je to zgodilo, in tega od prireditelja gotovo ni nihče zahteval. Kakšno razgrajaško negodovanje V kino dvorani ob filmu, ki zavoljo jezika žali slovenskega gledalca, seveda ni priporočljiva pot, v Beogradu so na primer izžvižgali slovenski film, ki ni bil opremljen s srbohrvaškim besedilom, film torej, ki ni upošteval kulturnih in narodnih pravic tamkajšnjih prebivalcev. (...) V posameznostih drobna, po obsegu in bistvu velika pa je zadeva z izdelki slovenskih tovarn, ki jih prodajajo na slovenskem tržišču. (...) Tudi bolj pristopni občani zahtevajo zakonska določila, po katerih bodo morala podjetja v opremljanju izdelkov uporabljati jezik tržišč. Izreden paradoks je, da bo tak predpis varoval glede jezika Slovence tudi pred Slovenci, čeprav je taka uredba za zaščito Slovencev pred drugimi in pred Slovenci očividno potrebna. Čeprav, denimo, lahko kupiš italijanski pa še kak drugi zahodnoevropski izdelek s slovenskim spremnim besedilom. Bilo bi retorično, ko bi se spraševali, kje je naša zavest, po drugi plati pa — primerjalno — zaradi naše narave samo na videz smešno, ko bi zahtevali, naj Slovenci v Sloveniji govorijo, kolikor se le da, slovensko. Ali naj se tudi pred tem, da Slovenec ne bi več napisal takega turističnega priročnika za tujce, v katerem prevaja tuje besede v srbohrvaščino in pravi, da je to jugoslovanščina, zavarujemo z zakonom? Ali pred tem, da na precej številnem zboru na ljubljanski, fakulteti ne bi brali (ali dopustili) izhodiščnega ali temeljnega referata v srbohvaščini?" Iz Kališnikovega članka izvemo tudi: „V Sloveniji je 80.000 televizijskih aparatov, ljubljanska televizija pa je imela lani samo 45 odstotkov slovenskega programa. Več se ne da narediti, pravijo, ker ni denarja. Vendar gre tudi pri tem za izrazito nacionalno zadevo in ko bi se tega zadosti zavedali, bi morda spoznali, da bi bilo koristno, ko bi denar, namenjen za kakšna druga znamenja nacionalne reprezentance, obrnili tudi v to smer.“ „Slovenščino smo dolga leta izrivali in izrinili iz šole, izrinili v sorazmerju do položaja, kakršnega bi materinščina v šoli morala imeti. V (...) prvem razredu gimnazije, če se ustavimo samo tu, jezikovnega pouka skorajda ni. (...) Tako ni čudno, če pri nas niti diplomirani slavisti ne znajo slovensko. Kako naj potem sodimo o tistih, ki jezika niso študirali, ali pa o tistih, ki poučujejo na slovenskih šolah, čeprav niso nikoli hodili v slovensko šolo.“ „Kako dolgo nam bo še nerodno, ko bomo poslušali svoje predstavnike v raznih zborih in na shodih sploh, ljudi vajene slovenske materinščine, ki mučijo sebe in poslušalce s spakedrano srbohrvaščino, z enim samim namenom, da bi jih poslušalci sploh kaj razumeli oziroma da bi jih sploh poslušali. Rešilne možnosti gotovo so; že dolgo so tudi pri nas v rabi, seveda za drugačne priložnosti, prevajalske aparature. Naj ne bo odveč, če ponovimo, kako so poudarjali resnično enakopravnost pri vseh govorih od zveznega kongresa do republiških kongresov in drugih srečanj. Očitno si je za to treba prizadevati v vsakdanjem ravnanju, ne najmanj tam, kjer se najbolj repre-zentira suverenost vseh jugoslovanskih narodov, narodnih skupnosti in ljudi. Simultarno prevajanje, ki ga uveljavljajo po svetu tudi v takih okoliščinah, in podobno, bi pomenilo korenite premike." Profesor Št. Kališnik ok koncu svoje filipike za veljavnost materinščine s pozivom, naj beograjska parlamentoidna prizorišča izkažejo čast slovenskemu jeziku, dovolj vidno pokaže, kje je pravi vir zapostavljanja slovenščine tudi v Sloveniji. Nastavljenci beograjske diktature v partijski satelitski organizaciji za Slovenijo pa prav tedaj razodenejo vso svojo zadrego, ko dajejo konkretna navodila svojim podrejenim. Ti naj „v okviru svoje dejavnosti, pogledajo, kaj se godi s slovenščino." Kot da to slehernika že dolga leta ne bi bilo v oči. Potem „naj kritizirajo vse primere nepravilne rabe slovenščine" in podpro pozitivna prizadevanja v smeri izboljšanja. Od politične organizacije bi pričakovali, da postavi politične terjatve, da svoje poslance" pokliče k zakonodajnim iniciativam. Toda to pismo o jeziku" je samo pomirjevalno in uspavalno sredstvo. Vsaj nekaterim členom IOGOSZDLS je dobro znan raznarodovalni plan" jugoslovanske partije. Vprašanje veljave slovenskega jezika je politično vprašanje, rešljivo samo v okviru in v moči res svobodne slovenske države. —• Silna beda je zavladala v Sloveniji. Presegla je vse dosedanje meje, oblasti pa se obnašajo Z9jq Cofu i^ord os np jojjbjj ‘o>[n^ moči oziroma si cinično zapirajo oči, ker imajo člani vodstva KP pač vsega dovolj. Ljudje beže iz domovine in se podajajo na sezonsko delo v Avstrijo in Nemčijo. Kdor prejme dovoljenje za odhod, se smatra za srečnega. Tako je v avstrijski pokrajini Vorarlberg že nad tisoč slovenskih sezonskih delavcev, okoli glavnega mesta Gornje Avstrije, Linza, pa jih je kar več tisoč. Včasih je bil presežek delovne sile opazen v Prekmurju, odkoder so že pod prvo Jugoslavijo odhajali sezonski delavci zlasti v Francijo, toda ostala Slovenija je vedno mogla prehranjevati svoje prebivalstvo, saj je Jugoslavija živela od izvoza žitaric in mesa. Sedaj pa se uveljavlja proces, ko srbski delavci in kmetje pred bedo v svojih krajih beže v Slovenijo, slovenski delavci pa morajo naprej čez mejo. — Glasbeni strokovnjaki v Bruslju so ugotovili, da so dela Gustava Mahlerja v Belgiji res premalo znana. Zato bo letos Filharmonija v Bruslju izvajala ciklus Mahlerjevih kompozicij. „če-trto" sinfonijo bo dirigiral Richard Krauss, „Drugo“ pa mladi ameriški dirigent Paul Strauss. Druga sinfonija ima tudi ime „Vstajenje“ in traja izvedba petih stavkov 80 minut. Kritika je ugotovila, da je bil Mahler velik genij, vendar pretiran in neurav-nan. — Prva dvojna številka revije „Dialogi" je izšla v Mariboru. Revija je glasilo Zveze kulturnih delavcev v Mariboru in jo urejuje France Filipič. Ukinili pa so revijo „Nova obzorja", „Dialo-ge“ bo izdajala založba Obzorja. V prvi številki je prispevalo 23 avtorjev s področja literature, esejistike, kritike in publicistike. — Glas iz domovine: „. . . šele sedaj mi je prišel v roke Vaš ‘Ljubljanski triptih’. Zdaj, ko sem knjigo prebral, si pa vseeno dovoljujem izreči zahvalo zanjo. Ko sem nedavno hodil po ulicah Ljubljane in Maribora, sem si zaželel, da ne bi preteklost 20-tih let zašla v tako pozabo, kot sem jih srečaval na ljudeh današnjosti. Le isti zvoniki, isti stari portali se vkljub novemu še ostali, a bi bili brez Vaše knjige skoraj čisto nemi. Hvala Vam za velik dar... 24. IV. 1965." — Triintridesetletni madžarski skladatelj Sandor Szokolay je skomponiral glasbo na besedilo Lorcove tradedije „Krvava svatba". Kritika je delo dobro sprejela, ker je skladatelj ostal zvest besedili, dasi se je posluževal v glasbenem izrazu zelo modernih sredstev. LAIK V CERKVI (Drugi kulturni večer) Za drugi Kulturni večer je p. Alojzij Kukoviča obdelal temo z zgornjim naslovom. Prireditev je začel za filozofski odsek predsednik Ruda Jurčec, ki je vse navzoče pozdravil s prisrčnimi besedami dobrodošlice. Opozoril je, da si je g. predavatelj izbral snov prav iz srčice sedanjosti Cerkve, ko gre za mesto laika v cerkvi. P. Kukoviča je podal najprej sliko o dosedanjem mestu laika v cerkvi in problem povezal s položajem cerkve v modernem času. Cerkev odpira laiku nove možnosti v njegovi duhovni rasti in mu daje mesto, kakor ga dosedaj v cerkvi ni imel. Konec je enostranskega pojmovanja, medtem pa prejema tudi duhovništvo nov, bolj izčišščen pomen, ko naj bo duhovnik predvsem posredovalec milosti. Koncil je dejansko samo zaključil velike priprave zadnjih papežev, ki so vedno bolj opo-zarjali na pomen laikov v živem snovanju, in delu Cerkve. : Sil!||2 Drugi del večera je vodil za odsek dr. Vinko Brumen. Razvila se je živahna debata, ko je predavatelj še podrobneje razložil nekatere zanimivi misli in osvetlil nekatere poaspekte. Občinstvo, ki je v lepem številu sledilo zamislim in v debati osvetlilo nekatera poglavja, se je iskreno pridružilo z aplauzom zahvali vodje večera, ko je končal z željo, da bi se taka predavanja nadaljevala. PS: Nujno zelo prosimo vse cenjene člane in prijatelje, da prihajajo z večjo točnostjo že iz obzira do predavatelja in do tistih, ki prihajajo točno; zamude ne zavlečujejo samo začetek, ampak prepozno prihajanje tudi moti predavatelja. — Kako zavarovati umetnine v muzejih in zbirkah. Muzeji so bili nekoč „svetišča umetnosti"; obiskovali so jih razmeroma redki in izbrani „verniki“. Danes pa skušajo muzeji privabiti čim več obiskovavcev in postati kulturna središča tudi za preproste ljudi. Umetnine pa so tudi v časih revolucij in gospodarskih kriz najbolj varen kapital. Iz teh in še drugih razlogov (tudi psiholoških) število tatvin po muzejih in zbirkah neprestano raste; poleg tega je tudi vedno več primerov, ko se duševno bolni ljudje znesejo nad umetninami in jih poškodujejo. Tako je januarja letos do sedaj še neznani blaznež s koničastim predmetom poškodoval 23 slik v slavni florentinski „Galeriji degli Uffizi“. Ljudje, ki so odgovorni za vrednost umetnin, si belijo glave, kako bi jih učinkovito zavarovali pred tatovi in blazneži. V večini ameriških muzejev in v Mun-chenu so jih postavili v omare iz nezlomljivega stekla. Ta način je dokaj učinkovit, a je za velike predmete in za večino evropskih muzejev predrag; steklo mora biti namreč upognjeno, da lomljenje žarkov ne moti pogleda. V Italiji proučujejo zdaj še druga sredstva: najcenejša je napeljava drobnih žic za sliko; če jo kdo premakne, se žice pretrgajo in povzročijo zvočni ali vidni alarm (zvok ali Prof. ALOJZIJ GERŽINIČ PETDESETLETNIK Ruda Jurčec Naši jubileji so najbolj iskreni in najlepši, kadar so ot jubilantu hkrati izraz podobnega jubilejnega čustvovanja v celi skupnosti. Jubilant more biti najbolj srečen, kadar se zaveda, da je s svojo osebnostjo, znanjem in sposobnostjo daroval kar največ svojim bližnjim in skupnosti. Oboje se zlije v skupen praznik! Te dni slavi petdesetletnico naš podpredsednik profesor Alojzij Ceržinič in ob njem bomo pač mogli vsi iz vsega srca vzklikniti, da je v popolni meri izpolnil vse pogoje in nam dal še več, ko je v nas vsadil vero v svetlost in nepo-rušljivost idealov, ki so njegovi in se mu drugi skušamo s svojim delom približati in pridružiti. Globina jedrnatih koncep' cilj iin širiina sta ga pri vsem vodili; bili sta vedno na viška prav tedaj, kadar sta nam bili najbolj potrebni. Kronika našega jubilanta se začne 11. junija 1915, ko s« je rodil v naši prestoli« Ljubljani očetu, policijskemu svetniku) pozneje predstojniku policije v Celju in Mariboru. Mati, roj-Kokalj je nečakinja dr. Henrika Tume. Srednjo šolo je začel v Ljubljani in v osmi končal v Mariboru, kjer je maturiral 1933. Na Ljubljanski univerzi je diplomiral iz slavistike 1938 (glavna predmeta: stara cerkvena slovanščina in srbohrvaščina ter srbohrvaško književnost pri prof. Stojičeviču, v dobi čaka' nja na nastavitev je napravil še izpit iz slovenščine kot glav' nega predmeta pri prof. Ramovšu). Klavirja se je učil od 4-razreda vadnice pri prof. Pavčiču, nato pri ge. Gallatia, o® šeste gimnazije pa pri prof. Antonu Ravniku ter v Maribor11 študiral harmonijo in kompozicijo pri prof. Vasiliju Mirkin nato v Ljubljani pri prof. Ostercu. — Že v četrti šoli je postal član Ljubljanskega šahovskega kluba, ki je tedaj bn državni prvak. Po triletnem čakanju so ga nastavili na drž’ real. gimn. v Kočevju, sredi 1943 pa je bil prestavljen na drž real. gimn. v Ljubljani. Sredi 1944 se je prijavil domobrancem v Jadranskem Prj' morju. Septembra 1944 je bil poslan v Gorico, da z dr. Kači' nom vodi tečaj za slovenske učitelje, diplomirane na italijanski’1 zavodih. Dr. Kacin je poučeval jezik, prof. Geržinič pa knji' ževnost. Tečaj se je po enem mesecu zaključil z izpiti, ki pčiteljem dali pravico poučevanja na slovenskih šolah. Enpi' tečaj je prof. Geržinič nato vodil še v Idriji, a ga je za nji*1? j nadaljeval dr. Srečko Baraga, zakaj z januarjem je prevzcl organizacijo slovenskega šolstva v Tržaški pokrajini. Polk. 'K°' kalj mu je dal čin nadporočnika, prepotoval je celo pokrajin®: navezal stike z župniki in učitelji (ti so se le deloma podvrgb ofarski organizaciji in sabotiranju šolstva). Zbral je mnog0 podatkov in pripravljal šolski svet z uglednimi domačini. Ven' dar je šolstvo zaradi italijanskega odpora in partizanskega ogražanja ostalo šele na poti legaliziranja in je slednje osta' jhlo pri obljubah do konca. Pri tem pa je oblino sodeloval Prl slovenskih oddajah na tržaškem radiu zlasti pri literarnih, glns' benih in gledaliških oddajah in vodil tečaj Slovenščina za Sl°' vence. Konec aprila 1945 se je z domobranskim štabom (raZ