KINO
INFORMACIJE
PODJETJE« MARIBOR
GRAJSKA ULICA 5 — TEL.: UPRAVA 062 21-520. RAČUNOVODSTVO 26-172 -ŽIRO RAČUN PRI SDK MARIBOR 51800-603-21941
Prosimo vas, da v skladu z zakonom otisku, objavite v naslednji številki časopisa Katedra na istem prostoru in z istimi črkami naš odgovor na članek pisca Luciana Viharja »Mariborski filmski pro-' gram je gospodarski in kulturni kriminal".
KRIM1NALJEPISARJENJEBREZ POTREBNEGA ZNANJA . ..
Res je, da ima pri nas vsakdo pravico napisati svoje mnenjein to tudi objaviti, res pajetudi, daje za kritično mnenje potrebno vsaj osnovno znanje in poznavanje snovi in problemov, o katerih kdo piše. Tega pa žal pisec članka »Mariborski filmski program je gospodarski in kulturni kriminal” nima. Že sam naslov dokazuje, da nima pojma, kaj je sploh gospodarski kriminal in tudi tega ne ve, da se z očitkom »gospodarskega kriminala« izpostavlja nevarnosti sodnega pregona zaradi obrekovanja. Prav tako je nesmiselna trditev, da film ni bil nikoli, niti ob svojih začetkih, namenjen zgolj zabavi! Če bi vsaj malo poznal zgodovino filma, bi vedel, da je film precej časa bil izključno domena zabave in da se je tega medija začela posluževati umetnost šele kasneje, ko se je film tehnično dovoli razvil.
Pisec Lucian Vihar tudi ne ve, da slovenska skupščina reproduktivni kinematografiji — žal — ni priznala statusa organizacije združenega dela posebnega kulturnega pomena in je tako kino podjetja povsem izenačila z ostalimi gospodarskimi organizacijami, ki morajo za svoj obstoj same iskati dohodek. Kljub temu pa si. Kino podjetje prizadeva dvigniti umetniški in in kulturni nivo filmskih predstav in je zato zgradilo iz lastnih sredstev kino—gledališče, kjer predvajajo kvalitetnejše filme, ki pa so izrecno nekomercialni in je zato ta kinematograf tudi vedno v izgubi — lani za
1.178.000 dinarjev. To izgubo pa prenaša Kino podjetje samo zato, da bi omogočilo kvalitetnim filmom predvajanje tudi pri na pol ali skoraj popolnoma prazni dvorani. In tu vprašujemo pisca in modrijana Luciana Viharja: kje je pri teh predstavah zares dobrih filmov v kinogledališču tistih »vsaj četrtina
160.000 Mariborčanov, ki hočejo gledati dobre filme, če že gredo v kino«. To bi zneslo — če pisec Lucian Vihar zna računati — vsaj
40.000 obiskovalcev kinogledali-šča za vsak dober film, kakršnih je bilo na primer v letu 1981 vsaj 30 do 35. Dejansko pa je vse leto obiskalo predstave v kinogledališču na 598 predstavah samo 47.129 obiskovalcev! Torej spet nepoznavanje položaja in problema, o katerem se je naš modrijan razpisal s takšno sveto ihto!
Daljnje nepoznavanje je pokazal naš pisec spet s tem, da ne pozna pogojev, v katerih dela kino podjetje. Prvič trdi, da dela v Mariboru pet kinematografov — delajo pa žal samo štirje. Torej pisec niti ne zna šteti! To lahko vidi v
vsakem programu, ki, jih očitno zelo natančno zasleduje, saj vidi tam samo erotične komedije, kung-fu hlme, kriminalke lažje sorte, vvesterne, indijanarice in tu pa tam kak spektakel — ne vidi pa cele vrste domačih in tujih vrhunskih filmov, ki jih prav tako predvajajo. Tako se nam zbuja občutek, da pisec Lucian Vihar obiskuje samo te vrste filmov, saj če bi si le kdaj pogledal kak dober film, ne bi mogel — če piše pošteno — mimo teh filmov. Seveda pisec Lucian Vihar tudi ne ve, da mora mariborsko kino podjetje predvajati vse filme, kar jih premore jugoslovanski filmski fond, sicer ne bi mogli imeti predstav. Maribor porabi letno okrog 310 različnih filmov, v Jugoslaviji pa je na razpolago letno le okrog 240 filmov, domačih in tujih! Kakšno genialno rešitev torej predlaga pisec? Ali naj vse leto vrtijo v kinematografih reprize nekaj zares dobrih filmov (letno 30 do 35) ali bi morda dovolil tudi še kakšne filme iz železnega repertoarja, ki jih je tudi samo okrog sto do stodvajset letno na razpolago, kamor pa sodijo tudi obsojene kriminalke, vvesterni iri vmes kak spektakel? V prvem primeru bi ne imeli filmov dovolj niti za samo kinogledališče z 290 sedeži, v drugem primeru pabi morali sploh zapreti vsaj dva kinematografa od štirih (ne od petih!)
K očitkom Filmske scene naj omenimo samo, da sta si komisija za filmsko vzgojo pri ZKO in tudi kinopodjetje, ki od filmske scene nima nobenega dobička, zelo prizadevala najti med mladimi takšne, ki bi sodelovali pri organiziranju in izbiri programa za FS — pa jih žal ni dobila. Zakaj se na primer pisec Lucian Vihar ni tu pojavil — sprejeli bi ga z odprtimi rokami. No — njemu se zdi bolj pametno pisariti pamflete in ne-osnovane članke, kot pa kaj delati! Sicer pa nam izkušnje kažejo, da se vsak novinec v novinarstvu preizkuša najprej s kritikami na račun programa kinematografov — za kaj takega — se njim zdi — ni potrebno niti znanja, niti poznavanja problemov, saj zadostuje nekaj napihnjenih fraz in leporečno čvekanje.
Za konec naj še pripomnimo, da način tega našega pisma ni najbolj kulturen tudi niti najmanj po našem okusu — je pa še vedno neprimerno kulturnejši in tak edino primeren za način, kako je napisal svoj članek pisec Lucian Vihar, ki se — nota bene — še slovensko podpisovati ne zna, saj vsi vemo, da pišemo Slovenci najprej ime in potem šele priimek: torej Lucian •Vihar in ne Vihar Lucian, kot beremo v Katedri kar večkrat...
KINO PODJETJE MARIBOR
Pripis: Opozarjamo vas, da objavite naš odgovor neskraj-šan in nespremenjen, sicer bomo zahtevali objavo preko pravosodnih organov — tako kot to predvideva zakon o tisku.
Direktor: Niko Pisansky
L.
A
KAR JE RES JE RES
Tovariš direktor Kino podjetja Maribor Pisansky ne more iz svoje kože. Svet razume in ga deli kot je pač navajen gledati na platnih kinematografov. Trudi se, da bi z »argumenti« ovrgel dejstvo, da je mariborski kino program mizerno slab, kar trdim še sedaj, ker me v nasprotno ne morejo prepričati besede tov. direktorja Rsanskega, ampak le drugačen pogram. Ta pa je in ostaja enako slab kot je bil. Moj sobesednik podcenjuje bralce Katedre, če misli, da se jih da prepričati s tako cenenimi »fintami« kot je igračkanje s številkami. Statistika je in bo ostala nepogrešljivo orožje
birokrata, saj se da z njo dokazati to ali ono, po želji »režiserja«. Pač številke torej niso nikakršen dokaz. Tovariš direktor celo »udari s pestjo po mizi” in mi grozi s sodnim pregonom zaradi obrekovanja, česar ee zelo bojim, ker se na uredništvu še nismo dogovorili, kdo mi bo pošiljal pakete v zapor. Taki postopki so seveda že dolgo znani. Kadar zmanjka »moč argumenta«, naj nastopi »argument moči« ali preprosto rečeno, če nekoga ne moreš prepričati z besedo, potem ga udari s kladivom po glavi. K sreči smo pri nas že leta 1948 s tako logiko opravili. Skratka, s tov. di-
rektorjem ni kaj polemizirati, dejstva govorijo sama zase:
Ni res, kot trdi tov. Pisansky, da Kino podjetje ni ustanova posebnega družbenega pomena. Je! Kakor so tudi časniki, revije, radio in televizija. Kino podjetje je ustanova posebnega družbenega pomena, tudi če ne dobiva finančnih sredstev za delo. Zato ima Kino podjetje tudi programski svet, ki pa v Mariboru žal ne opravičuje svojega imena tudi po zaslugi KPM. Dejstvo je tudi, da Kulturna skupnost v Mariboru že dve leti ponuja KPM (pedagoškega svetovalca, ki bi svetoval in pomagal pri oblikovanju kino programa. Na KPM ga do sedaj niso sprejeli (tu se bodo pri KPM izgovarjali na finance, kar pa bomo že v naslednji številki dokumentirano ovrgli). Vzrok, da takega delavca niso sprejeli je, da tovariši na KPM nočejo, da bi jim kdo »pomagal« pri oblikovanju programa; zato je laž, da bi sprejeli vsakega »z odprtimi rokami«. Da s kino programom pri nas nekaj ni v redu, je povedala tudi kulturna komisija sindikatov in ne nazadnje tudi Republiška kulturna skupnost. Problem ni samo kulturnega značaja, je tudi politični. Postavlja se vprašanje, kako sme peščica ljudi (ali morda samo eden?!«) odločiti o tako pomembni stvari, kot je kino ' program. Kako se mora zgoditi, da celotno kulturno sfero in reprodukcijo vodijo ljudje pri KPM, ne da
bi se posvetovali in delali v skladu in z navodili programskega sveta, Če tovariši pri KPM svojega poslanstva ne morejo opravljati tako, kot družba terja, če ne morejo zagotoviti kvalitetnega programa, ki ga tako mesto kot je Maribor potrebuje, potem pač niso sposobni za tako delo s tov. direktorjem Rsan-skim na čelu.
Katedra se bo tudi v naprej vključevala v problematiko filmskega programa in bo še rekla besedo, dve o teh problemih. Grožnje s sodnim pregonom namreč niti na mene, niti na uredništvo ne naredijo (posebnega vtisa — glede nato, od kod prihajajo.
Na koncu se vljudno obračam k tov. direktorju Pisanskemu kot »novinec v novinarstvu« k staremu in izkušenemu kolegu. Desetkrat (10x) se namreč tov. direktorju zgodi, da napiše moje ime narobe. Piše se Lucijan z »j« in ne Lucian, kot dosledno piše tov. Pisansky. Zavedam se, da se je to tov. direktorju, kot staremu in izkušenemu tovarišu zgodilo zgolj nenamerno, če se namreč nekomu nenamerno »posreči« na dveh tipkanih straneh napisati toliko nesmislov, neresnic in slovničnih napak, kot se je to tov. direktorju Pisanskemu, potem resnično nimam vzroka, da bi ga sumil, da je ravno moje ime napisal namenoma z besedo desetkrat naro-b6
LUCIJAN VIHAR
DELOVNA AKCIJA
BOLNICA JESEN"
Tudi letos, že sedmo leto, odkar so Mariborska univerza — Univerzitetna konferenca ZSMS — in društvo visokošolskih učiteljev in znanstvenih sodelavcev 3. julija 1975 prevzeli patronat nad obnovo partizanske bolnišnice »Jesen« na Pohorju.
iz Maribora. Za strokovna dela pri obnovi bodo poskrbele delovne organizacije iz Slovenske Bistrice in Maribora:
Delo na akciji je zanimivo in koristno, saj gre za prenovo partizanskih kmetij in poti, ki so v precej odročnih krajih in ki bi brez pomoči le stežka dobile boj z zobom časa, ki jih že načenja.
Osnovni moto letošnjih akcij je ohranitev pohorskih kmetij. Tako načrtujejo radikalen poseg na partizanski kmetiji Lepej — po partizansko Lisjak, ki stoji nad bolnico »Jesen«. Na partizanskih kmetijah Smolar, Smogavec, Stegne bo največ dela na gospodarskih dvoriščih, živinorejskih objektih in deloma na samih domačijah. V naselju Šmartno bo glavno delo pri urejanju okolja nove šole ter pripravi okolja za centralno proslavo, ki bo 22. maja v Šmartnem na Pohorju. Sodelovale bodo družbeno politične organizacije in organizacije združenega dela ter društva občine Slovenska Bistrica in Univerze v Mariboru. Zaradi obnove Štuhčevega doma pri Treh kraljih, — bcJetošnje tovariško srečanje pri javki bolnice »Jesen« Smolarjevem mlinu.
Gozdno gospodarstvo Maribor in TOZD Oplotnica, Impol, Granit Slovenska Bistrica, EMMI Slovenska Bistrica, Lio Slovenska Bistrica in Poljčane in zasebni obrtniki iz Slovenske Bistrice. Pri opremljanju operativnega in stacionarnega dela (dokumentacija partizanske bolnišnice »Jesen«) bo sodelovala mariborska splošna bolnišnica pod strokovnim nadzorstvom muzeja NOB iz Maribora. Delovna skupnost univerze v Mariboru bo imela svojo akcijo v soboto, 8. maja, v nedeljo, na dan zmage, pa bodo svoje delovne sposobnosti pokazali tudi študenti Visoke šole za organizacijo dela iz Kranja.
Delovne akcije bodo potekale ob sobotah, začele pa so se že v soboto 17. aprila na omenjenih partizanskih kmetijah. Na delovnih akcijah, ki bodo vsako soboto do 22. maja, tudi v primeru slabega vremena, bodo razen delavcev in študentov mariborske univerze sodelovali pripadniki JLA, mladina iz Slovenske Bistrice, Planinsko društvo Slovenska Bistrica, sindikat delovne organizacije IMPOL, gasilsko društvo Slovenska Bistrica in Gradbeni šolski center
ČE ZELlf e sodelovati pri PRENOVI POHORSKIH PARTIZANSKIH DOMAČIJ IN PARTIZANSKIH POTI, PRI POSTAVITVI KMEČKE ELEKTRIČNE CENTRALE PRI KMETIJAH, PRI OPREMI KABINETOV ZA TEHNIČNI POUK OSNOVNE ŠOLE V ŠMARTNEM NA POHORJU, PRI OHRANJANJU TERENSKIH ZNAČILNOSTI POHORJA, ČE ŽELITE SPOZNATI PRIJAZNOST PRAVIH POHORSKIH DOMAČINOV, zbirno mesto za akcijo je vsako soboto pri Smolarjevem mlinu na Pohorju ob 8.00.
Lahko pa se prijavite tudi pri mladinskih organizacijah na vseh višjih in visokih šolah mariborske univerze. Kdo ve, morda pa boste po enodnevnem uživanju čistega pohorskega zraka laže prenesli izpitne muke. POSKUSITE!
AKUSTIČNI KONCERT
NA PRVI GIMNAZIJI
Na hodniku pred spominsko ploščo je v začetku februarja nastopilo deset akustičnih glasbenikov. Razdeljeni so bili v štiri skupine. Prva sta nastopila Tomaž Rnter (violina) in Mitja Novak (akustična kitara, člana znane country skupine D’Drava country dečki). Zaigrala sta pet tehnično zelo zahtevnih priredb škotskih narodnih pesmi. Sledil je samostojen nastop Mitje Novaka, ki je zaigral improvizirani instrumentalni priredbi skladb Blovving in the.VVind in Yesterday.
Številno občinstvo je bilo najbolj navdušeno ob nastopu Milka Šarmana in Suzane (oba kitara in vokal). Visok in čist glas Suzane ter lirska besedila in harmoničnost skladb so zapustile med občinstvom dober vtis. Izrazitost in pristnost sta bili doseženi z iskrenim podajanjem glasbe, ki je del glasbenikov. Dve nastopajoči skupini iz Gornje Radgone in iz Malečnika sta z nedinamično in dolgočasno glasbo zagrenili občinstvo. Glasba brez glave in repa.' Nejasno. Medlo, brez sporočila. Konvencialna, šablonska besedila.
Organizacija, ki je veliko vplivala na koncertiranje in občutje glasbenikov, je bila obupna. Največja pomanjkljivost koncertov je
ozvočenje. Glasbeniki, ki so zaradi te pomanjkljivosti poskušali igrati glasneje, so se motili pri izvajanju skladb. Kljub temu je bilo občinstvo, malo oddaljeno ocj izvajalcev, zelo prikrajšano zaradi neslišnosti in nerazumevanja skladb.
Motila me je tudi neuspela, neskladna gramofonska spremljava. Med odmorom in na koncu nas je Pečarič Saša (organizator in voditelj) vpeljeval v akustiko z zažigalcem, rockerjem Lou Re-edom.
To je že druga tovrstna prireditev na Prvi gimnaziji (škoda, da jih ni več in boljših). Težave se pojavijo tudi zaradi površne organiziranosti koncertov in nece-njenosti dobrih glasbenikoy; vsak glasbenik je dobil sto dinarjev, ostali izkupiček od kart pa je dobil iznajdljivi posameznik, oziroma organizator. Glasbeniki nočejo nastopati zastonj. Če nastopajo, so njihovi nastopi nekvalitetni. Ne pokažejo vse svoje kreativnosti in .znanja, saj'se počutijo preveč zapostavljeno. V sedanji družbi je močan faktor, ki odloča o kvaliteti in številnosti koncertov. Tako večina dobrih akustičnih glasbenikov igra doma ali v parku samo za sebe in ne pokaže svojih dosežkov širšemu občinstvu.
JANEZ KUŠAR
GREMO V DISCG
Odlična pogruntacija-diskote-ka. Prideš v mraku, zagledaš nekaj svojih prijateljev, spoznaš kakšno novo »srečo za oko«, in če imaš srečo, gre s teboj tudi plesat. Pravzaprav ni trebaznati plesati, le da ima »ritem« v telesu, gibi in plesni koraki v rdeče-rumeno-modrem utripajočem, z glasbo-rockom obdanem polmraku, tako ne pridejo do izraza. Nekaj takega je tudi disco »Pristan«, ki ima za razliko od drugih komercialnih discov tudi rock večere. Naj predstavim sogovornika Lada in Andreja, dva stara rockerja in disco veterana še iz obdobja, ko so bi -li Beatlesi na višku slave. »Kako je izgledal prvi disco večer v Mariboru? »vprašam Lada. »Gneča, 900 ljudi, vstopnina 2 din, sposojena oprema, nobene davkarije, na kratko fenomenalno«. No potem so se diskoteke začele razvijati in ko je denar zadišal do občinskih in republiških vrat, so možje na davkariji pljunili v roke, nabili 60 % davke na inkaso in od takrat tudi vstopnina ni več taka kot je bila. Začeli smo iz »zane-senjaštva«, pravi Drejko, »in končali v čisto poslovnih odnosih, kjer smo danes. Disco je posel«.Pristavi še: »Oprema za čisto normalen disco stane 50 starih milijonov in ta denar je treba nekje dobiti. Oprema se kupuje čez mejo in jo je treba tudi vso prepeljati«. »Kaj pa plošče?«, me zanima, »od kod ste jih najprej naročali in kako si jih priskrbite danes?« »Najprej smo jih naročali iz Anglije«, pravi Lado, »zdaj pa jih kupujemo v Italiji in Nemčiji in so blazno drage, to že moram reti«.
»Kaj pa publika, naša in v diskotekah na zahodu, je razlika?«
SP
»Blazno«, je kratek Drejko, Lado pa nadaljuje: »Razlika je v kulturi in pristopu. Na zahodu so diskoteke mesta, kjer se mladi izbirajo zato, da bi nekaj popili, se srečali in plesali. V glavnem je tako tudi pri nas, toda šele zadnjih nekaj let. Prej so bile diskoteke prostor1, kjer so mladi spustili vse »ventile« in dokazovali sebe in pesti, da so moški. Zdaj, ko smo uredili redarsko službo, in ko tudi mladi ne pridejo zato, da bi dokazovali svojo moč, ampak zato, da bi še zabavali, na pomnim, kdaj smo imeli v našem discu »cuf«. Res pa je, da je disco glasba in sama diskoteka »očistila« ljudi. V času agresivnega rocka je bila tudi publika agresivna, danes pa se mladi za disco lepo oblačijo in uredijo. To je že bistvena razlika med discom prej in danes4.« Še ena primerjava med našimi in tujimi diskotekami bo zanimiva. »Kako se oblikujejo v organizacije, kakšne so novitete na tem področju in kakšna bo discoteka prihodnosti?« »Na zahodu«, pravi Drejko, »se diskoteke vse bolj organizirajo v klubski način, torej
so manjše, kar daje bolj prijetno vzdušje, po drugi strani pš jih organizirajo, ali so vsaj pod pod' kroviteljstvom velikih firm, kot je na primer Coca Cola, itd. Zato njim ni težko dobiti najboljše in najdražje opreme, kar si mi enostavno ne moremo privoščiti. Ko pa govorimo o diskoteki prihodnosti, težko rečem, kaj se bo v resnici zgodilo. »Disco« je v krizi, to je dejstvo. Video disco izumira, ker preveč angažira ljudi vizuelno, ko so vendar prišli »gledat« kaj drugega. »Disco« išče svežino, nekaj novega, nekaj kar bo spet pritegnilo mlade, ki so klasične diskoteke že naveličani. Mogoče bo to nov stil glasbe, mogoče se bomo spet vrnili na »živo« glasbo ali pa na kombinacijo tega. Res pa je, da se v svetu išče nov način, kako bi mlade spet pritegnili s kakšno novo disco igračko.« »Ali je za diskoteko in disco jockeja jDotrebno vedeti še kaj več kot polaganje plošč na gramofon, ali ni za to delo treba poznati tudi psihologije množic?« »Vsekakor«, pravi Lado, »še najmanjši problem je glasba. Res, človek mora vedeti kaj je moderno, kje naj tako glasbo išče in kje jo dobi. A gre brez večjih problemov, ko si v posel že vf>e-Ijan. Drugo pa je imeti smisel za izgradnjo vzdušja. Ljudje se morajo predvsem dobro počutiti, če hočemo, da se bodo še vrnili. Glasba mora biti taka, da jih stimulira k zbliževanju, k plesu. Disco jockej mora poznati pravo razmerje med hitrimi in počasnimi plesi. Mora občutiti »klimo« v diskoteki in jo pravilno voditi. Če je vzdušje napeto in se pripravlja na pretep, je treba dati počasno glasbo, tiho, tako, ki umirja, če je vzdušje zamorjeno, mu je treba pomagati z veselimi vižami. Pri tem ne smemo pozabiti gostincev. Tudi oni morajo zaslužiti. Če namreč ni pravih »pavz« za kozarec pijače, oni od takega disca nimajo nič, in brez gostincev danes ni disca, tega se moramo zavedati. Disco jockej mora paziti tudi na to, da imajo ljudje čas stopiti do šanka«. »In kakšen je program dela iskoteke Pristan?« »Bilo nam je že samim monotono vsak dan poslušati disco glasbo,« reče Drejko. »Enostavni in enolični disco ritem ubija, zato smo se odločili, da bo v četrtek rock, v sredo so večeri za študentske domove, potem gimnazijski in srednješolski plesi, v petek m sobpto je običajen disco, začeli pa smo uvajati prakso »živih« nastopov MB rock bendov. Z jesenjo pa sploh pripravljamo novi program.« »Še vajino mnenje o ostalih diskotekah v Mariboru in okolici?« »Želiva jim veliko L s peha in dobre poslovne odnose,« pravita Lado m Drejko. Za konec .se vrnemo še enkrat v diskoteko Pristan in naredimo nekaj slikic za spomin in ilustracijo te reportaže.	LUKA
Časopis univerzitetne sodobnosti Katedra. Naslov uredništva: Ob parku 5, 62000 Maribor, tel. 22-004. Številka žiro računa: 51800-678-81846. Izdaja univerzitetna konferenca ZSMS Maribor. Uredništvo: Mulej Matjaž (glavni urednik), Jovanovič Viktor (odgovorni urednik), Pirtovšek Srečko (visoko šolstvo), Vihar Lucijan (kultura), Verčič Dejan (teorija), Fras Zlatko (v. d. informacije), Bačko Jurij (v. d. likovnost), Hani Marjan (tehnični urednik). Sodelavci; mag. Ivan Justin, Zinka Kolarič, Andrej Fištravec, Vasja Eigner, Bojan Sedmak, Mirko Poštrak, Janez Kušar. Distributer: Dobovišek Miran. Izdajateljski svet: Kolarič Zinka, Pungartnik Marjan, Mirko Križman, Miroslava Geč-Korošec, Vito Kumperščak, Mik Rebernik, Slavko Gerič, Tomaž Kšela, Gramc
Alfonz, Jahi Šaler, Franc Požgan, Vili Vuk, Mirč Pestiček, Helena Cvikl, Alenka Vindiš.
Katedra izhaja ob podpori UK ZSMS Maribor, Kulturne skupnosti Ljubljana, Kulturne skupnosti Slovenije, Raziskovalne skupnosti Slovenije, Izobraževalne skupnosti Slovenije in Zveze skupnosti za zaposlovanje.
Tisk: CGP Večer, Tržaška 14, Maribor.
Cena izvoda: 8 din. Nenaročenih slik in tekstov ne vračamo. Uradne ure: vsak dan od 12. do 13. ure, za kulturo vsak četrtek od 16. do 17. ure. Sestanki uredništva: vsak ponedeljek od 12Г. ure naprej. Oproščeno temeljnega davka na promet po sklepu 421-1/70 z <jlne 22. 1. 1973.
HELLEBORE V LJUBLJANI
V ljubljanskem Pionirskem domu je v četrtek, 15.4. 1982 nastopila francoska »rock- skupina Hellebo-re. Tisti -rock" je pod narekovaji zato, ker skupina ne igra klasičnega rocka kot ga običajno opredeljujemo, pa tudi novovalovskih zvrsti ne. Pogojno bi jo lahko opisali kot »rock in opposition« skupino. O »rock in oppoju, ki so ga ustanovili člani skupine Непгу Cow, združujejo nekonvencionalne, iščoče skupine, ki snemajo za manjše neodvisne gramofonske družbe po Evropi. RIO skupine, ki se preživljajo z organiziranjem koncertov in prodajo svojih plošč, so v ta namen ustanovile družbo RECOMMENDED RECORDS, ki se ukvarja s prodajo plošč jx> pošti. Vsak, ki bo pisal na naslov:	RECOMMENDED	RE
CORDS, 583 WANDSWORTH RD„ LONDON S. W. 8., UNITED KINGDOM, bo dobil katalog z opisom plošč članic RIO-a (skupine so: Univers Zero, Art Zoyd, Etron Fou Leloublan, Stormy Six, Art Bears, itd; preko tega naslova pa se dajo dobit i tudi plošče Fausta in Magme).
Hellebore je mlada skupina francoskega novega »rock in op-
position” vala, njeno glasbo opredeljujejo kot minimalistični rock, kar naj bi bila »sinteza t. im. progresivnega rocka s čvrsto ritmične [Dodlogo tradicionalnega rocka in moderne glasbe, predvsem glasbe Igorja Stravinskega«, kot so zapisali v nekem časopisu. Delujejo nekako tri leta, do zdaj še niso posneli nobene plošče, dosegli pa so precejšnje uspehe z nastopi po francoskih festivalih moderne glasbe.
V Jugoslaviji so nastopih v Zagrebu, Splitu, Reki in po zaslugi organizatorjev Francoskega informativnega centra iz Zagreba ter ŠKUC-ovega prizadevanja, tudi v Ljubljani.
Mala dvorana mladinskega gledališča je bila polna nekje do tri-četrt, kar me je malo presenetilo, saj sem pričakoval več obiskovalcev. Verjetno je bil eden od vzrokov tudi slaba informiranost, saj ni bilo po Ljubljani nobenih plakatov, edina reklama je bila le predvajanje glasbe in nekaj obvestil po Radiu Študent.
Ko so Hellebore začeli igrati, so me najprej strahovito motili bobni, ki so bili preglasni in katerih zvok je bil mogoče tudi malo popačen. Sčasoma je mix-man glasbeno sliko
popravil, vendar so bobni ostali za malenkost preglasni »»brisali« so Ostale instrumente).
FVva skladba mi je bila precej všeč, bila je »dramatična« (kar je bilo v naslovu skladbe, ki se ga pa ne spomnim v celoti), le nabijanje (»še en udarec, pa še en, pa še en ... itd«) bobnov, ki pa s tem ni nič prispevalo k dramatičnosti teme, meje motilo. Bobnar je svoje igranje sprostil šele v naslednjih skladbah, čeprav se je še večkrat vračal na ta nabijaški vzorec.
Klaviaturist Denis Tagu nas je med skladbami seznanil z naslovi skladb in z nekaterimi informacijami glede skladb in skupine. Vendar ne razumem dovolj francoščine, da bi si zapomnil naslove skladb.
Če so me delčki iz prve skladbe kar navdušili, pa so bile naslednje skladbe bolj neizrazite, mlačne. Nekje v prvem delu nastopa je bobnar celo izgubil (Dalico in za trenutek obsedel kot vkopan, potem je hitro pobral palico in zopet ujel ritem. Nato se je v zadregi zasmejal klaviaturistu in igral naprej.
Po približno uri igranja je bila nekajminutna pavza, drugi (prav tako uro trajajoči) del pa je prinesel
nekaj močnejše glasbe. Tako sem natrenutke začutil (ali pasem samo mislil, da sem začutil) v igranju kitarista vplive poznejših Soft Ma-chine, v neki skladbi pa (ne se smejat!) delčke melodije Starless z Red albuma King Crimson. Ob nekaj skladbah so člani skupine uporabili tudi trakove za podkrepitev glasbe.
Scenski nastop je pa zgledal takole: na levi s svojimi klaviaturami (in občasno s tolkali, flavto in trakom) zaposlen Denis Tagu, zadaj bobnar Daniel »izgubil sem palico« Koskovvitz, ob njem basist (in občasni kitarist) Jean Cael, ki je ob igranju nihal in trzal kot pajac na vzmeti, ter na desni strani kitarist in flavtist Antoine Gindt, ki je sedel na stolu (po vzoru Rutherforda iz Ge-nesis).
Med skladbami je bil bolj ali manj soliden aplavz, ob koncu koncerta pa so poslušalci spravili skupaj dovolj ploskanja, ki smo mu lahko rekli skandiranje, da so se Hellebore vrnili še za en kratki glasbeni crescendo, nato so ob ponovnem skandiranju (tudi meni je ostal nedorečen občutek) odhiteli z odra
Koncert skupine Heklebore je bil nekak uvod v RIO koncerte, ki bi se naj letos pričeli v Ljubljani, če bo seveda ŠKUC spravil skupaj dovolj denarja.	POŠTRAK	MILKO
VSE VEČ JE MLADIH TEATROV
■ OB PREDSTAVI GLEDALIŠKE SKUPINE NAJDENČKI Z VEKŠ-a
Priznati si moramo, da se v našem mestu nekaj premika. In to je ne samo pohvalno, ampak tudi razveseljivo. Za „Tespisovim vozom" „Študentskim teatrom" pri KUD Študent zdaj še „Najdenčki". Glede na to, da stopnjo zavesti neke populacije ne predstavlja samo njen odnos do kulture kot pasivne oblike, ampak tudi njena produkcija, lahko rečemo, da smo na področju mladinskih odnosov v Mariboru naredili krepak korak naprej. Res je sicer, da ima SNG Maribor še vedno težave z organizacijo študentskega abonmaja, ker ni dovolj velikega zanimanja študentov že leta nazaj, zato pa so na VEKŠ-u ljudje, ki so se kar sami lotili teatra in igre.
Naslov igre „Nemogoče ali zmeda domišljije in neprividov grobarske pameti v post mrtvašnici" ne pove veliko. Kar dovolj bi bil naslov „Zmeda domišljije" in še bolj bi zadel tisto, kar igra dejansko kaže ali hoče pokazati. „Najdenčki" so si očitno izbrali tekst, ki je imel namen le zabavati publiko, večjih ambicij pa ne tekst ne igralci niso imeli, vsaj izpadlo je tako. Besedilo namreč banalizira in posplošuje naše vsakdanje življenje v klišejskih okvirjih, ki niso nič novega. Ne po vsebini, ne po obliki ni v tekstu ničesar, kar ne bi slišali in videli v tej ali oni obliki že večkrat. Tekst govori o skupini „mrličev", ki to sicer nfso, kar se pokaže na koncu in to ja tudi edina dobra domislica predstave. Skupaj se najdejo slikar, pocestnica, policaj, prevarana žena in pijanec, kar sicer niso tipični predstavniki družbe, a jih besedilo vendarle skuša predstaviti kot take. Postavlja se sicer vprašanje, kdo sploh so predstavniki družbe, ki bi jo lahko objektivno predstavili nekomu, ki te družbe ne pozna? Odgovor na katerega	si lahko odgovori vsak sam.	Tekst je izbral like	take kot so
(ne da	bi se vprašal,	zakaj so taki)	in poskušal z njimi	pokazati na
malomeščanstvo, snobizem, naivnost, bohemstvo, neumnost, morda celo apatičnost, ki pri nas gotovo obstaja, a ne zmeraj v tako preprostih in posplošenih oblikah, kot nam to dopoveduje igra. Umetniki so bohemi in kvazi filozofi, ki jih ne zanima nič drugega kot lastno življenje; policaji so neumni in brez izobrazbe, pocestnice je družba pahnila v njihov stan, poročene žene so naivne itd. Primeri, ki kažejo, da so to preživele posplošitve, ki največkrat niti niso več res. Nič drugačna ni „analiza" naše družbe, ki je v moralnem pogledu zmaterializirana, snobistična in malomeščanska v ekonomskem	pa popolnoma	„zafušana".	(Bolje je molili Alaha in imeti
nafto,	kot pa verjeti	v Магха in	imeti stabilizacijo).	Mimogrede,
Marx ni nič „kriv" za našo stabilizacijo, tako kot ni Alah „kriv", da imajo Arabci nafto. Najbolj nesrečno roko pa ima besedilo pri izbiri lastne specifike, lastnega koncepta. Scene se menjujejo in enkrat je pred nami groteska, potem satira, humoreska povezana z aforizmi in burkami, ki smo jih vajeni poslušati že leta in leta v „Mariborskem feljtonu". Scena sama ni bila najbolj posrečena, še manj pp logična, če vemo, da gre za mrtvašnico (kaj počne v mrtvašnici toliko križev?) Režiser se najverjetneje ni mogel odločiti ali naj scena predstavlja mrtvašnico ali pokopališče. Tudi osvetlitev je včasih bolj motila, kot pa pomagala ustvariti pravo vzdušje. Razumeti pa je treba, da na VEKŠ-u skoraj ni pravega prostora za tovrstno dejavnost, zato so fantje in dekleta izrabili to, kar je bilo na razpolago.
Igralci so bili dokaj prepričljivi, težave so nastale pri izgovorjavi. Knjižnjega jezika so se držali le v začetku, potem pa vse bolj zapa-dali v štajersko narečje. Pravzaprav bi bilo veliko bolje, če bi bilo celotno besedilo v narečju, saj bi tako pridobilo na avtentičnosti, pa še igralci bi se izognili potem knjižnjega jezika.
Predstava je publiko, ki se je je dokaj število udeležila, na trenutke zabavala in najbrž se ne motim, če trdim, da je pri publiki v celoti pustila dober vtis. Dejstvo je, da je to premierska uprizoritev in da so NAJDENČKI pač še mlada gledališka skupina. Zato jim niti ne zamerimo toliko začetniških spodrsljajev. Glede na to, da so prikazali in pokazali veliko mero vneme, lahko od njih pričakujemo še več predstav. Želimo le, da bi si izbirali zahtevnejše literarne predloge (pa ne da bi ne smeli biti zabavni, kar prav je, če so) take, ki bi študentski teate( predstavile kot duhovit, prodoren, avantgarden in svež.
LUCIJAN VIHAR
Ko se je delegat Jože Sestanko zbudil po neprespani noči (tudi delegati imajo krvno skupino AB Rh — pod kožo),) je bil razumljivo zelo nerazpoložen. Moramo ga razumeti. Želel si je sladkega spanja in sanj o sladkorni pesi, ko mu je na prag hišnih vrat priletelo nekaj težkega in ga vrglo iz sladkih sanj v sivo jutro. Delegat Jože je čakal. Pričakoval je namreč surovo rjovenje in nekaj obupanih klicev »Na pomoč!« pa se na njegovo žalost ni zgodilo nič takšnega. Njegov nemški ovčar Grizi je bil namreč zdresiran tako, da je vsakega nepovabljenega gosta oklal, takole malo za šalo, malo pa za strah drugih (tu se misli na inkasante in podobne rubeže), ki poštenim ljudem ne dajo spati. Kot že rečeno, nič takega se ni zgodilo. Ko si je delegat Jože Sestanko pobliže ogledal pošiljko, je ugotovil zakaj gre. Dobil je nekaj kilogramski paket delegatskega materiala, ki bi ga bili veseli tudi pri Papir Unija servisu. Bilo mu je vse jasno. Njegov ljubek psiček Grizi ni mogel reagirati, kajti vse se je zgodilo tako zelo hitro. Dandanes so namreč razna-šalci delegatskega materijala sami krepki in hitri fantje. Krepki zaradi materijala, ki ga morajo prenašati, hitri pa zato, da jim ne bi kdo, še hitrejši, materiala v zračnem loku vrnil in pri tem ciljal v glavo. Je pa tudi sicer splošno znano, da sta hitrost in moč dve bistveni kvaliteti današnjega sveta Kaj se je torej zgodilo? Sledimo dogajanjem počasi, kajti ko gre za delegatski material, se nikoli ne ve, kaj se bo iz cele stvari iscimilo. Ali pa se je morda že kdaj kaj pametnega?
Delegat Jože Sestanko je vstal, kaj pa je hotel drugega in se po obilnem zajtrku intenzivno lotil materiala. Ko je že dve uri bral in mu še vedno ni bilo jasno, ali gre za probleme komunale, gradnje nove šole ali morda za nov samoprispevek, je na njegov zvonec prvič pozvonilo. Psiček Grizi je bil tokrat pripravljen Enopresenečenjenadanjebilozanj dovolj. Toda ko je pred vrati dele gata Jožeta stala gospodinja Fra nica Salatko, je Jože velel Grizijt »Na prostor«. Franica je bila kratka Vzela je Jožetu le pol ure dragoce nega časa, in ga dodobra izkoristila. Potolažila se je delegatu Jožetu, da v krajevni skupnosti ni vse tako, kot bi moralo biti in da bi se moral on, delegat Jože Sestanko boriti in hraniti interese ljudstva predvsem pa nemočnih gospodinj. Jože se je zamislil nad tem »glasom iz naroda« potem pa vendarle vprašal zakaj konkretno gre. Gospodinja Franica mu je konkretno razložila, da ni kurilnega olja, da ji že tri dni niso odpeljali smeti, da med ljudmi ni več usmiljenih, ki bi njej nemočni, prinesli kakšne pol kile kavice iz Avstrije in da sosedov Smrkavec nemogoče glasno igra na bobne in se gre nekakšen vražji rock band. Gospodinja Franica se je dela odpraviti šele, ko ji je delegat Jože Sestanko obljubil, da bo govoril v prid interesov ljudstva na najbolj pomembnih mest ih. Delegat Jože se je vse globje poglabljal v birokratske kolobocije delegatskega materiala in iz 16. vrstičnih stavkov skušal uganiti kaj bi naj pomenili, ko je pozvonilo drugič. Grizi je bil tudi tokrat pripravljen, a tudi tokrat razočaran. Bil je upokojenec Albert
DELEGAT VRAČA UDAREC
Dolgcajt, ki je imel veliko časa in malo potrpljenja. Delegat Jože ni imel ničesar od tega, a je kot predstavnik ljudstva dovolil upokojencu Albertu, da si je »izpraznil« dušo. Albert si je vzel čas. V dolgih stavkih in kratkih mislih je razgrnil paleto težav pred delegata Jožeta in mu najprej potarnal o revmi, ki ga »trga« že dolga leta. Povedal je tudi, da ni zadovoljen s sosedi in poštarji, ki mu kradejo pošto od njegove znanke iz toplic Fride Roženkranc. (»Veste Frida je očarljiva in šarmantna starejša gospa ...«) Povedal pa je Albert Dolgcajt tudi nekaj pikrih, na račun mestne komunale, nesramnih šoferjev mestnih avtobusov in na rovaš sosedove barabe, ki ropota na bobne da »se bog usmili«. Tudi njemu je delegat Jože Sestanko obljubil, da bo branil interese ljudstva na najbolj odgovornih mestih. Delegat Jože se je spet intenzivno lotil delegatskega materiala in že skoraj razvozljal nekaj vzvišeno resnobnih stavkov, ki so doneče govorili o tem, kako »bi morali« kako »daje treba,« in »daje že zadnji čas, da neodgovornosti naredimo konec«, ko je pozvonilo v tretje. Grizi je zdolgočaseno zazehal. Tudi od tega obiska si ni obetal strganih hlač. Bil je privatni avto prevoznik DarkoTam. Darko je imel urico časa, ker mu je, kot je rekel, odpadla »fura«. Darko se je pritožil delegatu Jožetu nad slabimi, da ne rečemo nemogočimi cestnimi razmerami. Slabe ceste, gost promet, strogi miličniki (veste zadnjič so me čisto po krivici ustavili in hoteli da piham v...«) kar vse zmanjšuje storilnost in zaslužek. Pritožil pa se je tudi nad kino programom. (»Zakaj ni več tistih odličnih Danskih filmov in tistih Bru-gov Lijev? ...«), programom radija »(»Premalo je polk in valčkov«) in še nekaj obrobnih pripomb, ki jih je »nametal« mimogrede. Ko je že odhajal je še med vrati rekel, naj vendar nekdo utiša tistega narkomana s bobni, ker drugače mu bo on, Darko Tam, peljal s kamionom čez vražje ropotuljice. Ko je malo za tem klicala delegata Jožeta po telefonu še zaročenka in mu povedala daje nad njim »grozno razočarana, ker so ga sinoči videli pijanega« je bil Jože na tem, da dobi infarkt. No, k sreči ni bilo tako hudo. Spustil je z verige pinča Grizija, ki je postal za mimoidoče »Marš, prekleti pes»« a ko je kazalo da se bo vendarle izvlekel iz živčne more je priletel pred hišni prag drugi paket delegatskega materiala.
Delegat Jože Sestanko je sedaj na varnem pred delegatskim materialom in tegobami sveta. Tja so mu pomagali štirje krepki fantje v belem in tudi Jožeta spravili v bel jopič, ki ima dolge rokave in se zadaj zaveže. Po zadnjem paketu delegatskega materiala, je Jože namreč izgubil oblast nad seboj. Z vsem materialom je odvihral pred delegatsko skupščino in ga jadrno zalučal skozi okno. Okno se je vsled močnega udarca razbilo. Po tem je Jože, do prihoda štirih krepkih fantov v belem, kričal po ulici »Dosti mi je materiala«. Naš novinar je iz dobro poučenih virov izvedel, da gradbeni inšpektor že raziskuje, če ne gre morda za gradbeni material.
LUKA
DRAVA, C0UNTRY ALI DEČKI
Prav gotovo jih dobro poznate. Vsaj tisti, ki ste enkrat ali nekajkrat poslušali „Bruca". Ja, ja, to so tisti dečki, ki tako lepo „gučajo" vsako soboto dopoldne. Tokrat so „zašpilali" na Gimnaziji Miloša Zidanška. Kakor vsake dobre dečke smo tudi njih čakali dobre tričetrt ure, po krivdi ravnatelja, ki je zaradi podaljšanega roditeljskega sestanka onemogočil nastop ob napovedanem času. Začeli so .in tudi „odšpilali" vse, kar so imeli v programu. Toda kaj bi začenjali na koncu, treba je povedati vse od začetka.
Country je bil in bo svojstven tip glasbe, kakor bo tudi verjetno Maribor in okolica vedno svojstvena dežela. In tudi dečki od tu bodo verjetno vedno svojstveni. Upam... In copntry dečki bodo še veliki dečki. Tokrat so imeli s seboj prav veliko „mašinerijo" za akustični bend. Vse „živo" smo lahko videli. Od enkratnih diapozitivov Miša Hochstaterja do kavbojskega filma in gledaliških reflektorjev. Toda poglavitna stvar so bili vseeno Drava Country Dečki. Vstopnina 1 dolar vsekakor ni bila previsoka, saj smo imeli kaj slišati in videti. Če je treba, in ob vsakem takšnem nastopu, oz. koncertu je to navadno tako, kaj reči ali spregovoriti nekaj kritičnih besed, moram priznati, da so nas'dečki metali tako rekoč iz ene skrajnosti v drugo. Od resnično lepega instrumentalnega dela, izredne uigranosti, obvladanja vseh instrumentov, pa do prav neverjetno slabih besedil lastnih skladb. Včasih nismo vedeli, ali nas dobesedno zafrkavajo ali pa poslušamo besedilo kakšnega hita naših tako dobro znanih festivalov zabavne glasbe. A temu verjetno ni bilo tako, saj so „zgledali" vse preveč resno tudi ob teh skladbah.
Prav gotovo so dečki „skapirali" mlajši country kot glasbo, ki je živa, s seboj pa ne prinaša globokih izraznih hotenj. Country res živi, toda country se je rojeval v dolgih letih naseljevanja na divjem zahodu, v dolgih letih boja za ohranitev nečesa že ustvarjenega. Te težnje teh misli pa lastne skladbe Country dečkov ne prinašajo. Poleg tega pa naša ljuba stara Drava ne teče samo po Koroški,
Vžgaie pa so tiste stare, tiste prave county pesmi, ki jih Drava Country Dečki oživljajo na prav svojstven način. Le kdaj ni ustvarila prijetnega vzdušja balada Tom Dooley ali pa Mary Lou in Cotton fields? Prime te, da bi kar zaplesal v tistem starem kavbojskem ritmu. In tu je velika priložnost Country dečkov. Country v vsako slovensko vas. Veselica!
Odlično so bile izvedene tudi stare škotske narodne v priredbi za violino in kitaro. Violinist je pokazal veliko svojega znanja in virtuoznosti.
Zelo smo pogrešali stari solo vokal, ki je pravzaprav dajal glavno „štimungo" Country dečkom. Mogoče že tudi sami razmišljajo o tem, da nimajo pravega nadomestila, če pa še ne, bodo sčasoma prav gotovo opazili to bistveno pomanjkljivost v njihovem „soundu".
Drava je naš Missisipi, Štajerska je naš Texas, naša country, David, Tomi, Nino in ostali so naši dečki. Country mora med ljudi. Country je veselje, je žalost. Country je lahko tudi naša stvarnost. Dečki to vedo, prav gotovo, a se vseeno sprašujejo kot nekoč Bob Dylan: ,,How many roads must a man walk down, before..." Tokrat poslušalcev iz gimnazije ni pospremil grk Zorba, tokrat so odšli poslušat, kaj jim bo povedal veter. Ali veter govori in odgovarja vsakemu človeku?
TOMAŽ PANDUR
O TOTALNEM GLEDALIŠČU
Aprila, ko se vreme po vetru obrača, se človek spusti v kakšno klet, kjer ga pričakajo kostumi iz čarobnih iger in v slike ujeti obrazi iz minulih predstav. Okolje, skratka, kot nalašč za pogovor s Tomažem Pandurjem. Režiserjem, scenografom in idejnim vodjo igralske skupine Tespisov voz.
Gledališkim navdušencem zbranim okoli Tespisovega voza je uspelo v treh letih svojega delovanja pritegniti nase pozornostobčinstvainkritikevOubrovniku.vSkopju.vLjubljani... S predstavami kot so Grumova Vrata in Trudni zastori, Euripidove Trojanke in Shakespearov ... Macbeth pa so dekleta in fantje naleteli na bolj ali manj skromen odziv in že kar na nerazumevanje, prav doma. Zato ima intervju med drugim namen tudi opozoriti na čuden odnos, ki ga ima to mesto do svojih, predvsem mlajših ustvarjalcev.
KATEDRA: Recimo, da je res lahko vsak prazen prostor oder.. . Pa vendar poskušajo mnoge teorije zveznit gledališče na takšno ali drugačno obliko »stvarnosti« . .. Tomaž, kako bi opredelil to, kar počneš?
PANDUR: Vprašanje je obširno, posebej zame, ki mi gredo definicije težko z jezika A če bi že moral ob svoji viziji izostriti še svoj besednjak, bi rekel, da gre za primarno gledališče, ki temelji na neki ritualni formi in je vseskozi surovo, neposredno, energično. V nekaterih točkah se morda dotika Artaudove in Brookove prakse in se nagiba k nečemu, kar bi imenoval totalno gledališče. Vsekakor pa so te zamisli tudi stopnje v iskanju originalne, samosvoje poetike. Ce pa bi moral označit posebnost Tespisovega voza znotraj slovenskega gledališkega eksperimenta, bi rekel, da so Oder 57, Ad hoc, Pekarna, Mladinsko, Glej itd ... eksperimentirali ali to še počnejo — mi pa garamo. Hočem reči: obdobje eksperimentiranja na Slovenskem je nedvomno koristno, v svojih začetkih je bilo celo zelo radikalno, a mi se na to ne moremo več naslanjat. FVedvsem zato, ker prihajajo novi časi. Ti že zahtevajo, da se nekatere stvari pokažejo in razgalijo kot sem rekel — neposredno in iskreno ...
Druga stvar, s katero bi poskušal opredeliti to, kar počnem, je dejstvo, da Tespisov voz ni ustanova. Temveč je to bolj teater »svobodnih oblik« kot karkoli drugega. Kar poglej: struktura članov je popolnoma odprta Ni starostnih, poklicnih ali narodnostnih omejitev, pravzaprav m niti stalne igralske zasedbe. Stroški predstav se krijejo z dohodkom od prodanih vstopnic. Igramo na dvoriščih, v kleteh, na podstrešjih .. . Potem je tu še poseben pristop k dramaturgiji, sceni, skratka k temeljem gledališkega ustvarjanja ... Naše prvo srečanje z institucionaliziranim gledališčem se, gledano organizacijsko, ni obneslo. Preveč smo bili odvisni od odrske tehnike do zadnjega gasilca, ki je stal za zaveso tako, da se je večmesečno delo končalo z eno samo predstavo .. . Gledališka ustanova ima namreč kot vsaka institucija svoja pravila Abonmajski sistem, naprimer, je že en izmed nesmislov, ki utegnejo gledališče pokopati. Potem so tu previdne in ozke usmeritve gledaliških politikantov in kulturnih manekenov, ki se skrivajo za siromašnim socrealističnim posnemanjem in v svojem bistvu nevarno blodijo, da ne nadaljujem ...
KATEDRA — Idejno in estetska odklanjanja spremljajo ponavad tudi gluha ušesa za osnovne po trebe ..
PANDUR: Res je. Fronta odkla njanj v rodnem mestu je široka. Oc
preprostega nerazumevanja do žaljivih obrekovanj, češ, da smo skupina sprivatiziranih posameznikov, ki bi radi Mariborčanom pamet solili ... Zraven vsega tega pa podstrešje na I. gimnaziji propada. In zakaj? V glavnem zato, ker sem se s tistimi ljudmi tam razhajal v idejnih in estetskih pogledih na to, kar počnem. Oni so rekli, da Tespisov voz pač ne deluje v interesu njihove vzgojnoizobraževalne ustanove, v resnici pa sta jim šli v nos »pohuj-šljivost« in »golota« naših iger. Ko sem zvedel, da je MKUD pospravil del dotacij ZKO namenjenih za naše potrebe, je bila meraza razhod polna. Stvari, ki zdaj tu o njih govorim, niso zgolj problem neke gimnazije, temveč širše družbe. Kakorkoli jih že imenujemo, ali licemerje ali strah — Slovencev nas je tako malo pa si še hodimo po glavah ... Kajti na približno isti odnos smo naleteli pri vseh forumih s katerimi smo prišli v stik. Iskali smo prostor, a oni so nas, enostavno povedano, poskušali onemogočit. Povsod tisti »ne«. A prostori so. Zadnjič sem jih na okrogli mizi Katedre naštel. Prostori za rock koncerte, za chanson, za lutke, za kabaret, za kar hočete. Ustavi se pri papirjih, administraciji. Tudi sredstva so, saj j i h ni t reba dost i. A ustavi se pri gospodarjih.
Vse te spore sem doživljal in jih še doživljem precej boleče, a če bi se zaradi njih preveč žrl, bi Tespisov voz že davno nehal delovati. Zato pa zagovarjam tisto, daje mogoče tudi iz nič kaj narediti, vsaj za začetek .. .
KATEDRA: Ti si večkrat režiser, dramaturg in scenograf hkrati. Kako nastaja predstava? Kakšno je mesto igralca v tvojem teatru?
PANDUR: Delo izhaja iz moje režijske informacije, iz mojih režijskih smernic. Potem se o stvareh, ki jih bomo počeli ali jih počnemo dolgo pogovarjamo. Pomembno je, da vsak dela vse, da ni strogo opredeljenih nalog. Iz moje režijske zgolj informacije lahko igralec ogromno nadgradjuje, ima dosti maneverskega prostora.
Tu prihaja do izraza nekaj, kar često poudarjam, namreč, da ni amaterjev in profesionalcev, temveč so sami dobri in slabi igralci. Jaz imam srečo, da delam z dobrimi. Študijski postopek predstave je v bistvu skrčen na koncentrirane vaje. Ko pač začutim, da je zadeva na vrhuncu, tik preden bo eksplodirala vsa energija v njej, potem gremo ven . ..
KATEDRA: Nekaterim režiserjem je poseganjevtekst greh .. .Ti si to počel v Macbethu . ..
PANDUR: Vsi režiserji se bolj ali manj strinjajo v tem, da je na odru treba dat tekstu novo dimenzijo. Ne gre za to, da se recitira. V bistvu je mogoče narediti dobro predstavo
tudi iz enega samega odlomka v tekstu ...
Z Macbethom pa je tako: zanimal me je problem oblasti in človeka v magičnem spletu strasti in nasilja. Zanimalo me je tisto, iz česar je Shakespeare v bistvu izšel. Zato sem opustil na nek način vse, kar dogodke pojasnjuje kot nepop-membnost. Opustil sem družinsko spletko, sinove, hčerke, svake, taste, Banqua itd. in so me zanimali res samo Macbeth, Lady in vešče in pa odnosi med temi ljudmi, ki oblast krojijo. Glavna tema Macbetha јз, seveda, umor. A to ne umor iz častihlepja ali želje po uveljavitvi, temveč umor iz popolnoma čistih, notranjih vzgibov. Po Shakespearu je človek samo lutka, ki ga demonska usoda — v moji interpretaciji so to pač vešče — premetava sem in tja. Macbeth se rodi s krvavimi rokami, ubija in se niti ne vpraša — zakaj. . .
KATEDRA: Skozi Macbetha se odpira pogled na zgodovino kot na težko moro. Mnogi gledajo nanjo z distanco, kako bi drugače ... Ampak ali ni to dokaz, da tudi danes pri nas obstajajo potlačene prikazni, ki se nam vpletajo v različne пабпе govorice, od umetniške do politične ... Prišlo mi je na misel, da je slovensko meščanstvo prisiljeno skrivat svoje najglobje notranje vzgibe; če bi jih ref lektiralo, bi se s tem razgalilo in postalo ranljivo za svojega razrednega sovražnika ... Hočem reči, da se mi zdi tvoja postavitev Grumovih T rudnih zastorov pogumno dejanje .. .
PANDUR: Trudne zastore je Grum leta 1924 zelo ponujal po raznih gledališčih, vendar so ga povsod zavrnili, češ, da je komad neuprizorljiv in pretežek za slovenstvo. Interno so ga uprizorili leta 1963 na AGRFT v Ljubljani. Naša uprizoritev pa je prva javna gledališka predstavitev tega Grumovega teksta, čeprav ga je naša literarna kritika raztrgala, sem osebno prepričan, da so danes Trudni zastori močnejši in aktualnejši kot pa recimo Dogodek v mestu Gogi. Kajti v Gogi se je Grum le usmeril na svoj čas, na takratno stanje znanosti, v Gogi imamo še klasičnega Freuda, takšnega kakršnega je vsrkalo vase takratno izobraženo meščanstvo. V Trudnih zastorih pa imamo opraviti z Grumovim Freudom, ki mora biti nam Slovencem bližji.
Mi smo se pogovarjali z Jožo Debeljakovo, Grumovo prijateljico, ki še živi v Ljubljani in ki nam je povedala marsikaj o Grumovem življenju. Zvedeli smo precej; od njegovih težav ob službovanju v mrtvašnici do njegovih intimnih pisem, ki seveda vsa niso objavljena pa vse do tega, kako so se skupaj drogirali. .. Amara v Trudnih zastorih je tako v resnici Joža Debe-Iiakova. . .
Grumovih simbolov nismo prebrali po njegovih navodilih. Preoblikovali smo jih pač v toliko, da smo lahko izpeljali to, kar smo si zamislili. Predstava, ki je nastala, obuja stanje duha, ki je pod površino, a vveliki meri določa naš praktični odnos do ljudi in sveta ...
KATEDRA-— Nobenega gledališča ni brez občinstva. Kaj bi rekel za to, ki ga imate vi?
PANDUR: Pred kratkim smo v Mladinskem gledališču v Ljubljani doživeli svoj prvi aplavz na odprti sceni. To se človeku vtisne v spomin. Spontano in neposredno občinstvo je zmeraj dobrodošlo. Takšen aplavz je znak, da je med igralci in gledalci prišlo do stika in to je pravo gledališče. Pa čeprav se gledalci odzivajo z žvižganjem ali metanjem solate na oder, to vse spada zraven. In je veliko bolje kot mrtvo hladno občinstvo, ki niti ne ve, kaj dela v teatru, na koncu pa vljudnostno zaploska in se pobere do najbližjih šankov. Kaj naj rečem za naše mariborsko občinstvo? Na splošno je zelo ubogo in neosve-ščeno. Kako bi tudi bilo drugačno, ko pa ga ljudje, ki so zadolženi in odgovorni za kulturo prenašajo okoli na vseh področjih. Poglej samo to sezono v SNG-ju — saj ne moreš reči niti, daje povprečna ... No, publika, ki jo imamo na svojih predstavah je sicer redka, a dobra in zelo komunikativna ..
KATEDRA — Obstojajo tabu teme, katerih nedotakljivost omogoča kulturni status quo. Kako seje treba lotit spreminjanja sveta?
PANDUR: Načelno dajem še največie možnosti osebnim pobudam. Človek mora včasih enostavno prebedeti mnogo noči. Jaz, recimo, nimam časa posedat po ko-memorativnih sestankih s priučenimi revolucionarji in jamrat nad problemi, ki bodo slej ko prej vloženi v srednjeročni ali dolgoročni plan. Jaz hočem delat zdaj in tukaj I In če vem, da lahko postavim dobro predstavo za dva stara milijona, bom poskušal ta dva stara milijona tudi dobit. Tu pa nastopita iznajdljivost in pogum. Predvsem pogum je važen, pogum je pravi motto vseh ustvarjalcev, pri njem se marsikaj začne ...
KATEDRA — Kaj pa gibanje za osvoboditev žensk — ima kaj šans pri nas?
PANDUR: Upam, da ne ...
KATEDRA — Prihodnost marsikaj obeta ... Kaj pripravljate?
PANDUR: »Mrtvec pride po ljubico« je slovenska ljudska balada, ki se je ohranila v nekaj zapisih in je na nek način naša varianta Burgerjeve Lenore. Posebej za nas jo je priredila v »en blazno poetičen« tekst Svetlana Makarovič. V tekstu je zanimivo zastavljena človekova razdvojenost, ki jo bosta v igri predstavljala dva različna fizisa. V sceni se bomo najbrž omejili na pet osnovnih elementov: zemljo, vodo, ogenj, kamen, zrak .. . Glasba bo Skarabejeva. Igrali pa bomo najbrž že konec maja na Grajskem dvorišču. Pa kaj bi govoril vnaprej...
Rad bi samo še omenil, da sem se ob študiju te predstave srečal s
slovenskim ljudskim etnografskim in pripovednim izročilom. Prav presenečen sem onemel nad njegovo izvirnostjo in ogromnim bogastvom. To je prava zakladnica vsakršnih navdihov, tako neverjetne domišljije še nisem srečal nikjer drugje...
Kaj še pripravljamo? Stvari tečejo, se dogajajo. Snemali bomo predstavo za RTV. Imamo kar nekaj ponudb za različna gostovanja po Jugoslaviji. Čimprej se bomo poskušali registrirat pri ZKO ...
KATEDRA — Torej bo Tespisov voz le postal institucija?
PANDUR: Saj institucija sama po sebi'ni nič zelo slabega. Samo te, ki jih imamo niso dobre ...
KATEDRA — Bi za konec še koga pozdravil? Bi sporočil kaj svojim sorodnikom?
PANDUR: Nič, Citiral bi samo Marijo Vero, ki je že pred vojno izjavila, da bi morala slovensko gledališče kuga pobrati... Vsi mi začenjamo vedno znova ... Tutto e teatro ...
Tako nekako se sliši finale. Totalnega gledališča na svojih zmagovitih začetkih. Vsem tistim, ki se veselijo, ker bo Tomaž oktobra oblekel vojaške hlače pa tole: Tespisov voz ostane, gostil bo pač druge režiserje. Preostane mi le, da zaželim tem zagnanim dekletom in fantom tono ustvarjalnega poleta in še mnogo uspešnih predstav.
Bojan SEDMAK
LAČNI FRANZ: ADUO PAMET
Nekdanji Zevs, po prihodu obeh Zoranov pa preimenovani v Lačnega Franza, so prvi mariborski band s svojo LP ploščo, pred kratkim f>aje izšla še njihova druga Adijo pamet.
Ko sem prvič slišal zanje, so mi jih kolegi opisovali kot punk skupino, kar pa ne drži. Čejih je treba opisati, bi jih jaz imenoval »novovalovske starorockerje«, saj so trdno zasidram v izkušnjah in načinih starega rocka, ki ga pa aktualno dograjujejo tudi s svojimi čisto specifičnimi iskanji. Besedila so tiste vrste, da bi njihovo vsebino lahko opisali kot »angažirano«, oz. kritično nastrojena. »Odtrgane« metafore, na videz nelogične besedne zveze in samosvoje teme o marginalcih, nesrečnih usodah in vseh ostalih »zaje-bancih«, katerih Predinovo sugestivno podajanje dopolnjuje kompliciran ritem, na trenutke prav režeč in vedno glasen bas (pozdrav J. J. Burnelu), odlična inventivna kitara ter klaviature, ki dajejo še zadnji pečat Franzovi glasbi.
Lačni Franz so bolj znani v Zagrebu in nasploh drugod kot pa v Mariboru. Vzroke bi iskal v njihovi glasbi, oz. v tradicionalnosti, celo
okolici, za nakazovanje širših problemov, zakonitosti ...
Obe plošči sta bili jaosneti v roku sedmih mesecev (prva marca, druga pa septembra 1981) v študiju Tivoli, z istim producentom (Bele) in snemalcem (Razbornik), le ovitka (drugi mi je bolj všeč) sta naredila različna oblikovalca. Drugi plošči so prav zaradi prej omenjene večje popularnosti v Zagrebu in širšem srbohrvatskem govornem področju dodani prevodi tekstov.
Medtem ko bi za prvo ploščo lahko rekli, daje F*redinova v izvedbi skupine (saj je večino skladb in tekstov napisal sam), pa je druga avtorsko bolj pestra. Na prvi plošči je še veliko nedorečenosti v glasbi in tekstih, medtem ko je druga že bolj kompaktna (rutina?), brez večjih napak in nihanj!
Zvok skupine je ha drugi plošči dosti boljši, bliže tistemu z nastopov. Čeprav ta material še ni bil izvajan vživo (vsaj vceloti še ne) niti v Križankah septembra 1981, pa mislim, da bodo na nastopih zveneli še bolje kot na plošči. Takšne izkušnje imam s prvim albumom, na katerem niso uspeli doseči tiste vznemirljivosti z nastopov. Adijo
konservativnosti mariborske publike. Mariborski poslušalci po moje slabo poznajo punk in novi val, bolj so ostali v starem »freakovskem« rocku, za kar je pa kriva slaba obveščenost, saj jih javni mediji zasi-jcajo le s starim, že »nenevarnim, nedolžnim« rockom ter s heavy metalom, kar je vse že integrirano v sistem. V Mariboru tudi m nobenega, ki bi mladim predstavil novi rock, medtem ko v Ljubljani poleg Radia Študent deluje še novova-ovski disco FV 112/15.
V nekaterih glasbenih rešitvah in snovanjih Preporodovcev (na koncertu na mariborskem razstavišču) зет zasledil sicer rahel, vendar dovolj asociativen vpliv glasbe Lačnih Franzov. S tem nikakor nočem reči, da S. Kreže in kolegi kopirajo Franze, le svojo glasbo razširjajo na |x>doben način. To pa le potrjuje osrednjo vlogo Lačnih Franzov na mariborski rock sceni.
Teme Lačnih Franzov so na videz precej lokalne (s prve plošče, kjer bi to lahko opredeljeval že naslov, so bile takšne skladbe Bitles, Ikebana, Lačni Franz, Sankrock.znovegapa, kjer je na ovitku Maribor prikazan kot središče vesolja, pa Lent 1980 in jcogojno še Vaterpolisti), vendar se njihova »lokalnost« hitro zgubi in ob pozornejšem poslušanju oz. branju tekstov vidimo, da Predin uporablja dogodke, predmete, pojave, ki jih opaža v svoji neposredni
pamet je zelo »kratka« plošča, le 25 minut in 46 sekund glasbe premore. Pa poglejmo, kaj nam nudijo.
»Vaterpolisti« so zanimiv »novo-valovski« instrumentalni uvod. Vaterpolisti (kar se rima na »konformisti«) je odlična Predinova skladba, katere naslov namiguje na obiskovalce disca Pristan (zato sem tudi Vaterpoliste uvrstil med »lokalne« teme, saj je metafora razumljiva le v tem kontekstu). Z »vaterpolisti« sta se (po nepreverjenih vesteh) pobliže seznanila Damjan in Zoran (torej ritem sekcija) nekega večera v discu, ko so ju menda neki tipi pretepli, ker so ju spoznali za člana nam tako drage skupine.
Skladba deluje zelo kompaktno, Kosijeve klaviature imajo še vedno svoj hitro spoznaven zvok, Damjan bobna bolj čvrsto, bolje kot na prvi plošči. Čeprav je že na Ikebani koliko toliko uspešno opravil s kompliciranimi ritmi, pa se mu je le preveč poznala neuigranost, ki je bila verjetno posledica služenja vojaškega roka in pa dediščina iz sodelovanja z D'Drava Country Dečki, kjer je igral druge ritme. Na Ikebani je bil mlačen, premehak, neizrazit, tu je bolj čvrst, dinamičen in z basistom odlično regulira glasbo.
»Kurenti« je še ena Predinova skladba, z razgibanim, Franzovskim vzklikanjem »tvoje . ..«. Odtrgano besedilo in zanimiva glasbena oprema. Otova kitara se skozi celo
ploščo prefinjeno vpleta v kontekst, brez nepotrebnih soliranj. Oto je odličen tehnik, ki pa ima tudi tisto »nekaj«, kar dela velikega kitarista Njegovo skrajno racionalno igranje se kaže v majhnih biserčkih, ki jih vpleta v glasbo, do polnega izraza psa pride na koncertih, kjer se lahko sjausti tudi v krajšo improvizacijo.
»Miss Evrope« je še tretja čisto FVedinova skladba z malo neoriginalno rešitvijo (vključitev obdelane evrovizijske himne) in odličnim tekstom o našem dragem kontinentu.
»Lent 1980« — Rimele in Predin sta avtorja (»lokalne«) skladbe o starem, marginalnem delu Maribora, kjer menda živijo predvsem Romi. Rahlo Stranglerski uvod s svojo mračnostjo (ki jo malo kazi občasen falseto glas), tipično besedilo o odrinjenih, katerih je v vsakem mestu verjetno dovolj.
»Deklica« — je rock and roli treh avtorjev (Predin, Stepanovič, Vipotnik), ki končuje prvo stran, nadaljuje s »tradicijo« obdelave rock and roli kalupov. Vendar je to besedilo, v nasprotju z Bitlesom bolj nepomembno, mogoče bolj »tipično rockersko«. FVi Bitlesu je rock and roli forma uporabljena za ponazoritev in dopolnitev vsebine teksta, tukaj pa je to j>ač »samo« rock and roli, čeprav dosti bolj poletno zaigran, kot Bitles.
Drugo stran odpre dinamičen »Adijo pamet« (bass riff je verjetno Zoranova posvetitev J. J. Burnelu), kateri sledi »Kaj bi mi brez nas« (Rimele, Predin) — osamljen saxo-fon slovenskega Roberta de Nira (Braco Doblekar) niansira »jazzy feeling« (jazzovsko občutje), šče-jcec parodije pa skladbo le še izboljša, Lačni Franzi se kažejo v novi luči, mogoče še bolj očitno, kot na prejšnji skladbi.
»Gledam samo tvoj obraz« (Stjepanovič, Predin); verjetno najmanj pomembno besedilo. Skladbo rešuje iz vod dolgočasnosti le zanimiva kitarska spremljava in odlična melodija pred koncem. To je Dil pa le uvod v naslednjo skladbo istih avtorjev — »Včasih kak pajac kriči«. Subtilna, kompleksna skladba z dobrim tekstom je zame en od vrhov plošče; zanimive glasbene rešitve vseh instrumentov in nasploh celotna skladba pa mogoče napovedujejo nove smeri iskanj skupine.
»Za shizofrenike« (Sedmak) — alternativni hit Radia Študent. Edina skladba, ki je niso podpisali člani skupine. Divja, paranoična zmes čvrste ritmične baze in odtrganih vjcadov, izpadov klaviatur m kitare zaključi ploščo.
Lačni Franz so s to ploščo sicer naredili majhen korak naprej, saj jo lahko jemljemo kot nadaljevanje prve brez radikalnih spreminjani, vendar pa so nakazali ncka| novih smeri, odprli so si nekaj novih možnosti za bodoče delovanje. Tako po plošči ne ostane občutek ponavljanja in vrtenja v krogu, ampak slutnja novih projektov, ki bodo še vznemirjali. Mogoče se bo šele pozneje pokazala prava vrednost te plošče, saj jo jemljem kot prehod s prve na tretjo, ki bo po moje še radikalnejši poseg v konvencionalne glasbene oblike Seveda pa je vsako napovedovanje nesmiselno, le od Lačnih Franzov je odvisno, kam jih bo vodila ustvarjalna pot (lep zaključek, ne?).
FOŠTRAK MILKO
VELIKAN MODERNEGA JAZZ-a
Kulturno uredništvo se je odločilo, da bo povezano objavljalo danke z vseh področij glasbe. Pred vami je prevod članka »Velikan Saxophona« Roberta Palmerja, znanega avtorja glasbenih člankov. Članek s področja glasbe se nam zdi primeren iz več razlogov. Naj omenim dva glavna. Vse premalo je strokovnih člankov o jazz glasbi v našem mestu, kar je deloma tudi naša krivda in, ne zdi se nam prav, da je zgolj skupina »izbrancev« tista, ki v Mariboru »ve« kaj je pravi jazz in z načinom izbora glasbe vsiljuje tisto, kar je všeč le njim. Tako le redko slišimo, da je tudi traditional jazz pravoverni jazz, da ne govorimo o bebop-u ali morda celo o swingu, ki je sicer tudi jazz, a za nekatere preveč jazz »avant gardne« kroge v Mariboru očitno ne. Predvsem pa ne moremo dopustiti, da bi nekdo izkoriščal jazz za osebne namene in ga, kot seje to že zgodilo, poskušal uporabiti kot nekakšno privatno jazz religijo. O teh problemih bo Katedra še rekla besedo ali dve tudi v prihodnosti.
Njegov alt saxophon deluje kot nova svetleča igračka, toda ko slišimo njen zvok, razumemo, da je v rokah velikega mojstra Nekoč je Blythe vodil »svvinging quartet« s pianistom, basistom in bobnarjem, ki je igral tradition jazz. Včasih vodi funk band, ki daje pravo razpoloženje za ples, toda tokrat namesto tube igra bas ali čelo kot drugi vodilni instrument. Ne glede na to, s kom igra, Blythe nikoli ne izgubi prave mere za improvizacijo in prefinjenega občutka za glasbo.
Pred letom 1974 ko je zapustil Los Angeles in se preselil v Nevv York City je bil pravzaprav popolnoma neznan. Zdaj ima za sabo že tri albume in je priznan kot odličen alt saxophonisf. »V Californiji«, pravi Blythe »sem imel čas in prostor, da sem razvil osebnost in razčistil s sabo, kdo sem. Najrevnejši ljudje v okolici, kjer sem živel, so životarili v garažah, kolibah in na dvoriščih. Ko sem imel štiri leta, se je moja družina preselila iz Los Angelesa v San Diego/ Tam smo živeli v nekultiviranem področju z veliko kanjoni, rekami, prostori za ribolov in luknjami, kjer smo se skrivali. To je bilo za mene dobro. Nisem imel veliko stika z mestom« Leta 1950 je imel Blythy deset let, pa je že igral saxophon. Prva glasba, ki je vzbudila njegovo pozornost, je bil »rhythm-and-blues«, ki je bil tokrat popularen med črnimi ljudmi. Že dvanajstleten je igral v skupinah blues in kot pravi Blythy: »Bila je stvar telesa, čutiti to glasbo«. Z osemnajstimi ali devetnajstimi je zapustil dom in se sam vzdrževal. Počel je mnogo stvari, da bi zaslužil denar, kljub temu pa je nadaljeval z igranjem na saxophon in se trudil spoznati čim več o jazz-u. »Ko sem prvič slišal Charlija Parkerja«, pravi, »ga sploh nisem razumel. Prvi, ki sem ga resnično razumel, je bil Thelonious. Povezal sem se s KANNONBALL ADDERLYjem, PARKERjem, JOHNom COLTRA-Nom. Coltrane me je resnično vzpodbujal v tistem času, toda postajal sem starejši in spoznal sem, da moram najti najpirej sam sebe. Coltrane meje inspiriral, toda njega je inspiriral Brd in vse je šlo tako nazaj do Louisa Armstronga in Buddy Boldena. »Jazz je naš skupni
jezik, razlika je le v tem, kako ga kdo izgovarja«.
Blythe je razvil svojo osebnost v skupini glasbenikov, ki so igrali v črnskih getih v Los Angelesu in ni nikoli užival večjega ugleda. Delal je s pianistom Horace-om Tapscott in bobnarjem Stanleyem Croachom. Oba sta igrala pomembni vlogi v oblikovanju Blythe-jeve kariere. Ko je Tapscott naredil svoj prvi album »The Giant is Avvaskened«, je angažiral tudi Blythe-ja. Plošča se
scenah v Greenvvich Village-u in So Ho-u. Čez dan se je preživljal kot čuvaj v porno teatru. Toda igral je naprej in počasi prodiral v svet modernega jazz-a. Kmalu po prihodu v Nevv York je naredil album za »India Navigation« in »Adelphi La-bels«. Eksperimentiral je z neobičajnimi skupinami in poskušal analizirati elemente, kje so vpleteni v glasbo z zgodovinskega p>ogleda razvoja glasbe. Proučeval je elemente afriške glasbe, evropske vplive in stvari, ki jih počenjajo v Ameriki. Toda šele z albumom »Lennon Avenue Breakdovvn« je postal Blythe resnično samostojen.
Uporabljajoč bobne, bas, tubo, električno kitaro in virtuoznost piščali mladega flavtista Jamesa Nevvtona. Z njegovim saxophonom je naredil novi zvok, barvit, ritmičen, skoraj plesni ritem, ki pa pušča dovolj prostora za... jazz improvizacijo. »Mislim, da glasbafunkcioni-ra predvsem zaradi glasbenikov.«
Da bi to dokazal, je bil njegov naslednji album orientiran v tradicionalni jazz z vložki klavirja, basa in bobnov. »Poskušal sem vključiti »traditional« v različne periode jazz
№S№	««	k	j	ig®
ni dobro prodajala, toda dovolj, da se je Bythe predstavil s svojim saxophonom tudi izven Los Angelesa. Cronch pa se je preselil v Nevv. York in začel pisati glasbene članke za »Village Voice«, kjer je prvič omenil tudi Blythe-ja.
Leta 1974, ko je Blythe prisf)el na Manhattan, je bil že kompleten glasbenik, z zvokom in stilom, ki je bil samo njegov. Izpilil in izostril je svoj slog v letih, ki jih je bil preživel v Los Angelesu in tokrat je že tudi imel zaupanje v sebe. »če bi prišel v Nevv York prej kot sem, ne bi nikoli izdelal lastnega stila. V Nevv Yorku je vse preveč močnih vplivov, ki mi ne bi dovolili, dft uberem svojo pot. V Nevv Yorku si pod pritiskom«, pravi Blythe. Kmalu je začel igrati v skupinah Chica Hamiltona in Gila Evansa, igral in potrjeval se je na avantgardnih jazz
glasbe« Moje izkušnje na tem področju so morda omejene, toda v glavi slišim zvoke in delam tisto, kar moram delati«. Blythe igra Duka Ellingtona, Fats VVallerja in Johna Coltranea s pojočim smislom za melodijo. Predstava da poslušalcu, ki misli, da je Blythe avant-gardist, veliko materiala za razmišljanje.
Dejstvo je, da je LP »lllusions« gotovo zelo impresivna oblika novega jazza 1980. Blythe igra bolj »vroče« kot na katerikoli drugi plošči. Gre za atraktivni šopek domislic, ki jih Blythy izpeljuje z bobni, tubo, čelom in kitaro. Blythy sam sebi dovoli iti naprej in kljub temu, da gradi na izkušnjah, je to moderni jazz v najboljši obliki, ki hoče postati eden od trendov v osemdesetih letih.
ROBERT PALMER Prevod L. V.
Pred vami je članek Ljuba Trifunoviča, sicer novinarja in glavnega kritika »Džuboksa« — Beograjske glasbene revije. Tekst je uredništvo dobilo po posredovanju MB rockerja Zorna Predina in se mu za to tudi zahvaljujemo. Zoranova je tudi ideja, da naj tekst ostane nepreveden, da ne bi izgubil »soka« beograjskega načina pisanja, pa tudi značilnega uličnega jezika. Uredništvo se je s predlogom strinjalo.
BEOGRADSKO PROLEČE '82
Nemojte se plašiti, jer gornji naslov zaista nema bilo kakve veze sa istoimenim sumornim festivalom takozvane zabavne muzike (kakva li nam je tek nezabavna muzikal), več sa zbivanjima u glavnom gradu tokom ovog, manje više meteorološki sumornog proleča.
Izuzimajuči veliku kampanju oko uvodjenja prvog gradskog samo-doprinosa (koji ne nailazi na od-uševljenje gradjana), polemika na najrazličitijim nivoima oko onoga što se zbivalo (i još uvek zbiva) na Kosovu, pažnju beogradske javnosti privlače i neke sporedne stvari koje nemaju veze sa futbalom. Recimo, sve velegradske novine po-svečuju dosta prostora pitanjima vezanim za delatnost takozvanog slovenačkog jezičkog suda, pri čemu su mišljenja o korisnosti, odnosno štetnosti ovog nazovi suda, kako sa lingvističke, tako i sa političke Strane, dijametralno su-protna. Veliko interesovanje izaziva i Lasičeva knjiga o Krleži, a vidno negodovanje javnosti su izazvali javni istupi pojedinih političara, koji su, najblaže rečeno, krajnje neodgovorno glasno razmišljali o štampi, posebno beogradskoj.
Središte svih aktuelnih kulturnih zbivanja je Študentski kulturni centar, na čijoj sceni svakih petna-est dana publika glavnog grada može pogledati »Karamazove« Lju-biše Rističa, uvek u nezapamčenoj gužvi (beogradska pozorišta, izuzimajuči Atelje 212, inače muku muče kako da napune svoje dvorane), što je sasvim pouzdan pokazatelj o mteresima publike. Na istoj sceni se redovno održavaju i rock koncerti, od kojih su poslednja dva u seriji, prezentirala riječku i novo-sadsku rock scenu. No, dok je ono što su novosadjani prikazali samo potvrdilo veoma rasprostranjeno mišljenja da je njihovo poimanje rock’n’rolla bilo i ostalo marginalna pojava, bez ikakvih izgleda da se u doglednoj budučnosti nešto pro-meni, doile su tri riječka banda prezentirala muziku od koje se može štošta očekivati. Zapravo, Parafi su još od izdavanja svog drugog albuma van svake sumnje, postali su grupa prve domače rock lige i svojim nastupom su samo potvrdili trenutni status, dok su Termiti na najboljem putu da im se pridruže.
Centralni dogadjaj beogradskog proleča ’82 je ipak bio, kada su koncerti u pitanju, paket Riblje čorbe — serija od četiri koncerta, održanih u akustičnoj grobnici po-znatijoj pod imenom »Pionir«. Ob-
ezbedjenje je bilo nevidjeno, kako policijsko, tako i medicinsko, a pokazalo se po ko zna koji put, da su ovakve mere daleko potrebnije sportskim borilištima, stadionima i arenama, nego koncertima rock muzike. Jer, nije bilo nikakvih inci-denata, čak ni uobičajene gužve, buduči da su se kapije hale otvarule više od jednog sata pre početka koncerata. Što se same Čorbe tiče, ona je dokazala da je trenutno band bez konkurencije, barkadajerečo masovnim koncertima koji u biti imaju jednu te istu funkciju — emocionalno pražnjenje. Bora &co. su sve četiri večeri pošteno od-prašili po sat i po programa, pri čemu je slobodno uverenje potpi-snikaovih redaka, daje naglasak bio na temama sa prvog albuma grupe, uz neizbežnu »Lutku sa naslovne strane« i »Na Zapadu ništa novo«. Uzgred, u vezi potonje numere, ni na istoku ništa novo! Tačnije, prašina
koja se podigla oko ove pesmice, lagano se i slegla, ostavivši iza sebe gorku istinu da u zemlji imamo daleko više nepismenih, nego što nam to prikazuje statistika.
Zanimljivi novitet beogradske rock scene je trio Propaganda bubnjara Idola Kokana Popoviča, a uz Dragana Mitriča (koji je i član Bulevara) i Nenada Morgenšterna. Propaganda je u rekordno kratkom vremenu snimila debi LP za op-skurnu diskografsku kuču PGP RTB, pod radnim naslovom »Apatija javnosti«. Sada se bore da album izadje pod ovim naslovom, jer odgovorni urednici disko kuče sma-traju da se iza njega kriju »tajne i opasne poruke«, pa nisu mnogo voljni da ga puste!
Kad več pomenuh Idole, treba reči da je njihov album »Odbrana i poslednji dani« prošao komisiju
Jugotona, republičku komisiju za šund SRHrvatske, ali se još nije pojavio zato što probni otisci pl oče nisu zadovoljavajuči, pa se pravi novi rez. Ploča je, inače, izvanredna u svakom pogledu, tako da su Idoli po svemu sudeči priredili neočeki-vano iznenadjenje za sve one (a njih nije bio mali broj), koji su grupu otpisali nakon prošlogodišnje turneje. No, svi su izgledi da ono glavno oko Idola i albuma »Odbrana i poslednji dani«, tek sledi! Nemojte propustiti ploču čim se pojavi u mariborskim pjrodavnicama, da ne biste kasnije požalili!
Idoli su, uzgred budi rečeno, prvi na top listi domačih izvodjača lokalne radio stanice Studio B., a odmah iza njih je Lačni Franz, s numerom »Vaterpolist«. Što se tiče jedne druge mariborske grupe, Preporod, ona je ovdašnjoj javnosti takodje predstavljena demo snim-kama, koje su emitovane na več pomenutoj stanici, kao i nadrugom lokalnom programu, Beograd 202. Njihovi ozbiljni studijski snimci se tek Očekuju.
Od ostalih vesti, vredno je spo-menuti da kontraverzna grupa U škripcu, počinje realizaciju svog debi albuma i to uz pomoč Zdenka Kolara (Idoli), da Piloti i Bulevar treba uskoro da počnu rad na svojim drugim long play pločama, kao i da se sa nestrpljenjem iščekuje rezultat jednogodišnjeg rada ne-formalnog sastava Kozmetika, koji okuplja starije muzičare, sklone eksperimentisanju, na čelu sa mu-zičkim urednikom Študija B. Slo-bom Konjovičem. Kozmetika je svoj materijal realizovala u Konjoviče-vom privatnom študiju, koji se ne koriste komercijalno, več samo u eksperimentalne svrhe i za jam-ming.
A dobro poznati tandem Tucko & Bučko (Boris Miljkovič iBranimir Dimitrijevič), koji je stvorio najpre »Pop express«, a zatim i legendar-nog »Rock’n’rollera«, snimio je još poodavno emisiju pod radnim naslovom »Ruska avangarda« (ili »Ruski umetnički eksperiment«), čije prikazivanje Televizija Beograd neprestano odiože bez ikakvog objašnjenja. Blagodareči torne, čaršijom se šire glasine kako je in-krimimsana emisija teško zezanje na račun Rusa, pa se zbog toga ne prikazuje, što copšte nije tačno. Tačno je nešto drugo: Beograd če posle mnogo godina, ponovo dobiti svoj cirkus. Tonikako ne znači da u medjuvremenu nije bilo cirkusa, ni da ih i ubuduče neče biti, van cirkuške šatre, naravno! To je, med-jutim, več sasvim druga priča!
Ljubo Trifunovič
ALI ZEMLJA POSTAJA PREMAJHNA
Ekologija je mlada znanost. »Znana« je postala zahvaljujoč velikim problemom onesnaženja okolice, s katerimi se je pričelo srečevati človeštvo v sodobni urbanizirani in industrializiram družbi. Seveda pa onesnaženje ni od danes, saj ima tudi že svojo preteklost, (»tracijo«)
Ze Rimljani so poznali onesna; ženo okolje, sa| nekako v 6. st. pr. n. St. beležimo največji gradbeni dosežek tistega časa — izgradnja Cloaca Maxima, velikega odvodnega kanala človeških iztrebkov in drugih odpadkov. Izgradnja tega velikanskega kanalizacijskega omrežja je bila za tiste čase tako pomemben dosežek oziroma potreba, kot danes organizacija m funkcioniranje ostranjevanja odpadkov v tako velikih mestih kot sta Nevv York ali London. Še pred industrijsko revolucijo je angleški kralj Edvvard I (14. st.) bil prisiljen prepovedati uporabo premoga za ogrevanje v Londonu (celo z grožnjo smrtne kazni), ker je dim že tako zelo (neznosno) onesnaževal to mesto.
Skozi celo 19. stoletje ljudje niso Posvečali kakšne posebne pozornosti niti onesnaženosti okolja niti sanitarni urejenosti naselij, šele okoli 1840 prodre v ZDA m Evropi spoznanje, da je v velikih mestih Potrebno ločiti pitno vodo od odpadnih vod; pričenjajo se izgradnje roestmh kanalizacij, s čimer se pn-tudi uspešen boj proti smrto-oosnim epidemijam kolere in tifusa.
Kljub veliko stopnji sanitarne urejenosti velikih mest se onesnaženje okolja v velikih mestih 20.
stoletja ne da preprečiti; jx> drugi svetovni vojni pa vse splošno onesnaževanje življenjskega prostora dobiva že prav dramatična razsežja.
Pojavili so se namreč veliki novi onesnaževalci: PESTICIDI, RADIOAKTIVNE	padavine... So-
dobni imperializem, ki se igra z atomskim orožjem, je pričel RESNO ogrožati našo biosfero — ameriški imperializem pa je v Vietnamu pokazal tudi sila konkretno, kako zelo smo že usposobljeni za načrtno uničevanje narave (obširneje v eni naslednjih pisanj). Svetovni imperializem se je predstavil z novo pogruntavščino človeške pameti — z novo obliko zločinskih namer in dejani proti človeški vrsti — z EKOCIDOM, načrtnim uničevanjem narave z namenom, da še uniči življenjski prostor človeka, s čimer človeka pripelješ v šah-mat položaj....
Tako kot onesnaževanje okolja m samo izum našega časa, tudi ni neka nova oblika v neprestanem kroženju narave, ki bi se jaojavil (šele) s človekom: onesnaževanje namreč beležimo že pred človekom, saj v naravi, sicer harmonični celoti — ne beležimo absolutne harmomie.
Tako je naravno kopičenje škodljivih soli ustvarilo slana jezera in mrtva morja, ustvarjanje organskih odpjadkov |e pod vplivi anaerobnih procesov ustvarilo velike zaloge fosilnih goriv (nafta, premog). Veliki proizvajalec onesnaženega okolja so tudi vulkani, katerih žvepleni odpadki v ozračju uničujejo življenje, vendar se pa pomešani s podzemeljskimi vodami pojavljajo v obliki zdravilnih vodnih izvirov. Prav tako obstajajo različne vrste kopičenja odpadkov, ki na primer po-
večujejo plodnost v naravi — tako je z eutrofikacijo (bogatitvijo vode s hranilnimi snovmi) prišlo do ustvarjanja bogatih ribnikov, jezer in rečnih ustij....
Danes smo mnenja, da je človek glavni onesnaževalec okolja, kar pa ne pomeni, da smo »glavni« že od svojega nastanka naprej. Šele s prvimi začetki gostega naseljevanja in od takrat, ko smo bogovom »ukradli« ogenj — še posebno pa z industrializacijo in novo urbanizacijo — postajamo vse pomembnejši onesnaževalci. Vendar pa se s svojim onesnaževanjem okolja ne vključujemo v celoto naravne harmonije, ker je naše onesnaževanje ABSOLUTNO, UNIČUJOČE NEPOVRATNO.
Zaradi lastne neosveščenosti ljudje posledice onesnaževanja okolja zaznamo šele takrat, ko je moč posledice že čisto razločno zaznati v jasnih katastrofalnih raz-sežjih — ko opazimo velik pomor rib v reki, ko smo začudeni ob nenadnem izbruhu nalezljive bolezni, katere glavni vir je nesnaga, ali ko poslušamo preko RTV opozorila, da m najbolj priporočljivo zapuščati stanovanj ali jih zračiti... se nam zazdi, da v vsem tem res nekaj »ne štimš« ... Ko pa je nevarnost mimo, hitro m temeljito pozabimo in se niti slučajno ne potrudimo, da bi se ugledali tudi v ogledalu tisočletij in milijonov let in ne samo največ dneva, ali leta. Kot da ne vidimo trajne in počasne procese postopnega odmiranja narave — torej telesa našega življenja. Res je, da je človek žival z največjimi sposobnostmi prilagajanja (nacistična taborišča ali taborišča še malo bolj proti vzhodu za časa Josifa V. Džu-gašvilija), vendar pri vsem skupaj ne
gre samo za to, da bomo večno živeli na nekem življenjskem minimumu — v taborišču, v katerega se bomo sami, prostovoljno zaprli...!
Pojem človeka je neločljivo povezan s pojmom KVALITETE — torej
?re pri vsem skupaj tudi za KVALI-ETO BIVANJA, torej za določene humane m estetske kriterije življenja, po katerih se ljudje v svojem načinu življenja tudi dvigujemo iznad golega biološkega — torej rastlinskega in živalskega — obstoja.
IV.
Začetek industrializacije pomeni tudi nov odnos do narave. Medtem ko |e človek v predindustrijskem času živel v statičnih in končnih-pogojih koriščenja narave, s čimer je narava na osnovi človeške sa-moizkušnje določala ciklus proizvodnje m reprodukcije, z industrijsko revolucijo narava preneha biti (nujno) naravno okolje človeka, v katerem je človek samo eden izmed elementov. Nasprotno: zgodi se obratno: narava sama postane element — človekovega izkoriščanja.'
In to vseobči element z neizmerno bogatimi možnostmi koriščenja.
Osnovna značilnost novega, industrijskega časa je neprestano širjenje, zakon razširjene kapitalistične produkcije, profit, naložba, ki da nov prof it, ki da novo naložbo, da da nov profit, ki . . Logika izkoriščanja se skriva v logiki kopičenja viška vrednosti — tako da izkoriščanje ne pospešuje samo razvoja tehnike (kot sredstev učinkovitejših osvajanj), ampak produkcijo novih potreb. S tem pa se izkoriščanje
i. - A
narave krepko razširi tudi na človeka. Prično se procesi podrejanja človeka logiki potrošnje zaradi nove proizvodnje, kar pa konkretno pomeni: potrošnjo, ki je povezana z ogromnim razsipanjem naravnih virov in bogastev, POTROŠNJA zaradi POTROŠNJE.
Stara ideja prosvetljenske filozofije o »oblasti človeka nad naravo« tako dobi s kapitalizmom novo, lahko rečemo grozljivo dimenzijo: ,
OBLAST ZARADI KOPIČENJA BOGASTVA IN FINANČNE MOČI, MOČI, KI DELA VSO NARAVO, VKLJUČNO S ČLOVEŠKO NA RAVO, SAMO ZA PREDMET EKSPLOATACIJE, KI SE NE ZA USTAVI NITI PRED UNIČEVA NJEM NARAVNIH (TORB TEMELJNIH) POGOJEV ŽIVLJENJA NITI PRED UNIČENJEM SAME ČLOVEŠKE VRSTE - TOREJ SAMEGA SEBE.
prevod in priredba: af
(prihodnjič: AVTOMOBIL ONE-ŠNAŽUJE ZEMLJO, ZRAK, VODO, TER ČLOVEŠKI DUH IN TELO)
Nevv York, Empire Bulding; pričevanje:
Opazoval sem sončni zahod
— prek Hudsona proti tisti strani, kjer se nahaja Nevv Jersey, eden najbolj industrijskih predelov na svetu. Dan je bil popolnoma jasen
— bil je eden tistih lepvh jesenskih dni »indijanskega poletja- Vendar je prav kmalu moje uživanje nad enkratnim prizorom velemesta iz ptič|e p>ersf)ektive, pričelo plahneti.
Na mesto navdušenja, pa je pričelo pohajati začudenje: čeprav je bil dan povsem jasen, sonce ni zahajalo tam, kjer se nebo stika z zemljo, temveč malo višje. Sonce je zahajalo v samo atmosfero — brez postopnega odhajanja v obrisih lastnega kroga; p>rep>rosto je izginjalo tiho in počasi, kot da se utapl|a.
Zahajalo je v samo atmosfero, polno prašnih delcev, smeti, sonce je zahajalo v velemstni smog . . . Tiho . .. Brez odseva .. .«
STANJE NA PODROČJU RAZVOJA IN
RAZISKAV VZDRUŽENEM DELU
V slovenskem prostoru je delež gospodarstva podravske regije, še posebej pa Maribora precejšen. Na razvoj in stanje gospodarstva podravske regije so in še vplivajo različni faktorji. Med pozitivne je treba šteti predvsem naslednje:
— relativno bogata industrijska tradicija določenih industrijskih centrov,
— velike možnosti izobraževanja,
— ugodne proizvodne danosti,
— ugodna geografska in prometna lega.
Zaviralni vplivi pa so predvsem naslednji:
— starost proizvodne opreme in tehnologij
— velika poraba surovin in energije,
— nizka stopnja specializacije,
— majhen obseg združevanja sredstev za naložbe.
V letih po drugi svetovni vojni je bilo mariborsko gospodarstvo še vodilno industrijsko središče. Pred leti pa je ta položaj začelo izgubljati. Mrtvilo je opaziti na različnih področjih gospodarstva:
— rast proizvodnje zaostaja za rastjo slovenske industrije že najmanj 10 let.
— naložbe v industriji so se v zadnjih letih razvijale za skoraj 30 % počasneje kot v celotni industriji SRS,
— med večjimi naložbami.prevladujejo naložbe v infrastrukturo in negospodarstvo.
— rast dohodka je za nekaj odstotkov nižja kot v SRS, kar je posledica neugodnih sprememb med nabavnimi in prodajnimi cenami in neugodne proizvodne strukture,
— ob počasnejših vlaganjih v industrijo ter ob enaki stopnji zaposlovanja kot v SRS je rezultat počasnejše razvijanje produktivnosti mariborske industrije.
Občina Maribor je po družbenem proizvodu na prebivalca, ki znaša 140.770 din v letu 1980 po tekočih cenah na 17. mestu med slovenskimi občinami. Tako občina Maribor spada bolj na čelo srednje razvitih občin v Sloveniji, kot pa med višje razvite slovenske občine.
1. Rast industrijske proizvodnje:
Od leta 1978 dalje rast industrijske proizvodnje hitro, zaostaja v primerjavi z ostalo slovensko in jugoslovansko industrijo. Če je bila v
obdobju 1970 do 1975 letna stopnja rasti še 6,6 %, je v petletki 1975 do T980 upadla na 5 %. V letih 1980 in 1981 pa je prišlo do popolnega zastoja v rasti skupnega obsega industrijske proizvodnje, kar je posledica premajhnega obsega naložb v tem desetletju. Področje industrije zavzema v strukturi mariborskega gospodarstva po ustvarjenem družbenem proizvodu 44,2 %. Industrijska struktura z visokim deležem delovno intenzivnih proizvodenj, z velikim številom ozkih profilov in s skromnim deležem visokostrokovnih in razvojnih kadrov nudi majhne možnosti za večanje produktivnosti in izvoza.
2. Gibanje investicij v razdobju 1970—1980:
V občini Maribor |e naložbena politika odsotna že več kot eno desetletje. Obseg investiranja je bil sorazmerno velik v primerjavi s SR Slovenijo še v obdobju 1965— 1967, potem pa je sledil relativen padec naložbene aktivnosti, daleč pod udeležbo v družbenem proizvodu SRS (—30 %). Delež investicij v družbenem proizvodu, to je stopnja investicij seje v Mariboru znižala na 20 %, v ostalih predelih Slovenije se je gibala okrog 29 %, v Jugoslaviji pa 31,5 %. Posledica takšnih izpadov investicij in slabega usmerjanja naložb se že odražajo v zastoju in upadanju industrijske proizvodnje v nekaterih panogah (elektrotehniška proizvodnja, proizvodnja prometnih sredstev).
3. Vključevanje v mednarodno menjavo:
Uvozna in razvojna odvisnost Jugoslavije in še posebej Slovenije ne temelji niti na kapitalu, niti na razmeroma skromnih energetskih m surovinskih virih, temveč na tehnološki odvisnosti in skromnem znanju. Za SRS: leta 1974 je temeljilo na tuji tehnologiji 49 %, na domači tehnologiji pa 51 % proizvodnje. Štiri leta kasneje pa je temeljilo na tujem znanju že 60 % proizvodnje slovenskega gospodarstva.
Obseg izvoza blaga in storitev v občini Maribor dosega v slovenskem gospodarstvu okrog 12 %. V letu 1980 je izvoz dosegel 5.55 milijarde dinarjev, od tega v razvite dežele 64,3 odstotka, v socialistične 19 % in v dežele v razvoju 16,6 %
4. Zaposlenost in kadri:
Podatki o strukturi zaposlenih v združenem delu zelo jasno pokažejo kadrovski vidik zaostajanja občine Maribor.
Samo 1,7 % kadrov z visoko izobrazbo v gospodarstvu je odločno
premalo za kakršnekoli strukturne spremembe, visokošolski in srednješolski kader, ki očitno vodi našo proizvodnjo ima premalo znanja, da bi lahko napravil temeljite spremembe, ki so nujne. Od 2984 zaposlenih z visoko izobrazbo jih je bilo konec leta 1978 v gospodarstvu 1324 (44,4 %), v industriji 600 (20,6 %), a v negospodarstvu 1660, kar je dobra polovica. To pomeni, da bo treba v naši družbi napraviti pri politiki delitve osebnih dohodkov temeljit preobrat. Industrijski sektor, ki bi moral odigrati vodilno vlogo v procesu razvoja preobrazbe, ima najvišji delež zaposlenih brez kvalifikacije 53,2 % in najnižji delež zaposlenih z višjo in visoko izobrazbo 3,8 %.
RAZISKOVALNA DEJAVNOST UNIVERZE V MARIBORU
Ob ustanovitivi je univerza v Mariboru prevzela precejšnje obveznosti na področju raziskovalno-razvojne dejavnosti. Univerzi pripada v procesu raziskovalno-razvojne dejavnosti še prav posebno mesto, saj sta izobraževanje in znanstveno raziskovalna dejavnost dva vidika funkcije univerze, ki mora ne samo prenašati temveč tudi ustvarjati znanje. Nedvomno predstavlja univerza s svojimi učitelji in sodelavci določen umski potencial, ki ga ne kaže zanemarjati. V Sloveniji je kar 42 % vseh raziskovalcev na visokošolskih zavodih. V Mariboru je ta odstotek še višji, saj je skoraj 60 % vseh raziskovalcev na visokošolskih zavodih od skupno registriranega števila raziskovalcev. Ne kaže zanemarjati tudi dejstva, da je na mariborski univerzi 100 doktorjev znanosti in 89 magistrov, samo v Mariboru (brez Visoke šole za organizacijo dela v Kranju) pa 88 doktorjev znanosti in 77 magistrov. Raziskovalna dejavnost na Univerzi v Mariboru se je razvijala sicer specifično, vendar podobno kot v drugih na novo formiranih visokošolskih središčih v Jugoslaviji. Čeprav so se kazali prvi napori za uveljavitev raziskovalnega dela že pred 21 leti na takrat ustanovljenih višjih šolah, je morala ta dejavnost dati prednost razvojnim težavam šol m zlasti pedagoškemu delu. Zato obdobje je namreč značilna množičnost vpisa na novo ustanovljene višje šole, še posebej pa izjemen razmah študija ob delu. To je vsekakor upočasnilo razvoj raziskovalne dejavnosti, vendar pa so bile tendence tega razvoja že takrat dokaj jasne, saj so si vse takratne mariborske višje šole že v ustanovitvenih aktih zagotovile pravico do raztekovalnega dela. Treba je tudi jasno povedati, da za takšno stanje ne smemo iskati vzrokov le na univerzi sami, temveč najbrž tudi na drugi strani — v proizvodnem delu združenega dela, v gospodarstvu. To pogosto ni iskalo vezi z univerzo in ni jasneje opredelilo svojih raziskovalnih umeritev in potreb, največkrat tudi brez lastne krivde, saj je za potrebo po raziskovalni dejavnosti potrebno doseči določeno stopnjo razvoja m miselnosti, ki pa jo je močno zavirala izključna usmeritev na uvoz tehnologije in licenc. Po nastanku univerze so se stvari nekoliko spremenile, vendar se tudi v tem času kaže velika odvisnost razvoja raziskovalne dejavnosti, od obsega pedagoške dejavnosti in ustreznega pridobivanja dohodka šole, ki zaradi narave dela niso mogle tako močno razvijati študija ob delu in če še na te šole ni bilo množičnega vpisa, so si morale iskati dodatne vire dohodka, saj je pedagoška dejavnost pre-spevala k celotnemu dohodku komaj 60 — 70 % sredstev. To je imelo za posledico nenačrtno in stihijsko razvijanje raziskovalne dejavnosti, skoraj popolno zanemarjanje temeljnih raziskav, orientacijo na prilagoditvene, še posebej pa na razvojne naloge, ki so prinašale trenutne finančne efekte. Kljub tem napakam lahko trdimo, da se je raziskovalna dejavnost na mariborski univerzi razvila, pri čemer je bila ena od bistvenih značilnosti povezanost z združenim delom. Zal pa so bile te povezave večinoma kratkoročne in občasne, pogosto neptanirane in omejene zgolj na reševanje posameznih problemov, ki bi jih ob ustrezni kadrovski zasedbi pravzaprav morali rešiti sami v OZD. če hočemo bolj realno presoditi stanje raziskovalnega dela na mariborski univerzi, možnosti njegovega razvoja in možnosti za vpliv na prestrukturiranje gospodarstva, moramo pogledati nekaj številčnih kazalcev.
Struktura učiteljskega kadra glede na doseženo stopnjo izobrazbe (učitelji v stalnem delovnem razmerju):
VDO	Doktorji znanosti	magistri	visoka šola	skupaj
VTS	33	31	74	138
VEKŠ	30	27	15	72
VŠOD	12	12	12	36
PA	13	14	36	63
VPS	6	2	4	12
VAS	6	3	4	13
	100	89	145	334
Delež učiteljev, ki se ukvarjajo z raziskovalnim delom:
VDO	Skupno štev. učiteljev (stalnih)	Število učiteljev, ki se ukvarjajo z raziskovalnim delom	%
VTŠ	87	85	98
VEKS	58	44	75
PA	56	20	36
VPS	12	0	0
VAS	12	10	83
	225	159	70 %
Če izvzamemo VŠOD, za katero nimamo podatkov, potem se na vseh mariborskih višjih in visokih šolah bolj ali manj redno ukvarja z raziskovalnim delom približno 70 % učiteljev. Kar 30 % visokošolskih učiteljev naše univerze še ni dojelo nujnosti povezave pedagoškega z raziskovalnim delom.
O namestitvi posameznih visokošolskih delovnih organizacij na raziskovalnem področju dokaj dobro pove tudi delež prihodka od raziskovalne dejavnosti v celotnem prihodku posameznih VDO. Tako naprimer predstavlja v celotnem prihodku VTŠ delež od raziskovalne dejavnosti kar 38 %, pri VAŠ 25 %, pri VEKŠ 10 %, in pri PA le 1,5 %, medtem ko VPŠ ne prikazuje nobenega prihodka od raziskovalne dejavnosti. Skupna vrednost vseh razjskav v letu 1981 je znašala okoli 85 milijonov din, od tega odpade na VTŠ kar 82 °/o.
V zadnjih dveh letih se je dohodek od raziskovalne dejavnosti na VAŠ povečal za 3,5 krat, na VTS za 3 krat, na VEKŠ za dva in pol krat, medtem ko je ostal na PA približno enak. V zadnjih letih so na VDO Univerze v Mariboru (razen VŠOD) delali na 167 raziskovalnih nalogah, od tega jih je imela VTŠ 88, VEKŠ 48, PA 22 in VAŠ 9. Močno prevladujejo priložnostne raziskave, saj jih je bilo od 167 kar 97 ali 58 %. Temeljnih je bilo 29 ali 17 %, razvojnih in svetovalnih pa 41 ali 25 %. Glede na potrebe gospodarstva bi tak delež ustrezal, čeprav se zdi, da bi moral biti delež temeljnih raziskav na Univerzi večji. Iz deleža posameznih šol v raziskavah lahko tudi sklepamo o tematiki raziskav. Največ raziskav je s področja tehnike in na tem področju smo po zaslugi VTŠ tudi najmočnejši. Nezadovoljivo je stanje na področju družboslovja, humanistike in biotehnike. Kritično je treba tudi pripomniti, da se nobena od šol vključenih v univerzo v Mariboru ni vključila v raziskave s področja SLO in DSZ.
Samo Visoka tehniška šola ima raziskovalce, ki delajo na raziskavah s polnim delovnim časom. Nobena druga VDO takšnih raziskovalcev nima. če želimo razviti raziskovalno delo, bo treba nastaviti posebne raziskovalce v večjem številu, sicer si ne moremo obetati večjih rezultatov. Posebno zaskrbljujoč je naslednji podatek: Samo na VTŠ je 8 raziskovalcev mlajših od 30 let, medtem ko nobena druga šola nima takšnih raziskovalcev. Podatek sam povevda smo skrb za reprodukcijo kadrov in za angažiranje novih mladih raziskovalcev močno zanemarili, pri čemer odpade na posamezne šole le del krivde, ostalo pa je odraz splošnega stanja raziskovalne dejavnosti na univerzah, ki je vse prej kot ugodna. Dobro razvita raziskovalna dejavnost na VTŠ je privedla tudi do sorazmerno velikega števila tehničnih sodelavcev na tej šoli, kar 48 jih je. VEKŠ jih ima le 6, kar je najbrž opravičljivo z drugačno naravo raziskav, medtem ko druge šole takšnih sodelavcev pri raziskavah nimajo. Najbrž je tudi to ena od ovir za širši razmah raziskovalne dejavnosti na posameznih šolah. Podobno je tudi s sodelovanjem raziskovalcev iz združenega dela z raziskovalci VDO! V raziskovalnem delu VTŠ sodeluje 7 raziskovalcev, VEKŠ 20, in VAŠ 2. Tudi ta podatek dovolj pove, kako slabo je razvito to sodelovanje in koliko je še neizkoriščenih možnosti. Zanimiv je tudi fiodatek, da je le okrog 30 odstotkov raziskav namenjeno področju Maribora, medtem ko so za večji del raziskav naročniki iz drugih krajev Slovenije. Tudi to najbrž kaže na stagnacijo gospodarskega razvoja Maribora in na premajhen interes tukajšnega gospodarstva po raziskovalnem delu.
Kot probleme in pomanjkljivosti, ki zaviralno vplivajo na razmah raziskovalne dejavnosti, so VDO navedle še naslednje:
— Šibka organiziranost raziskovalni h inštitutov, centrov m laboratorijev, prostorska stiska in nezadostna opremljenost ter pomanjkljiva infrastruktura nasploh.
— Premajhna zastopanost zlasti večjih raziskovalnih projektov.
— Prešibka povezanost z združenim delom, pa tudi premali interes združenega dela za dolgoročne raziskave in za preverjanje rezultatov raziskav v proizvodnji.
— Nezadostna koordinacija raziskovalne dejavnosti preko gospodarske zbornice, SOZD, združenj, itd.
— Premajhna informiranost javnosti, OZD in njihovih inštitutov in razvojnih oddelkov o možnostih, kapacitetah in pogojih raziskovalnega dela na posameznih VDO.
— Formalne ovire vtrenutni omejitvi zaposlovanja novih sodelavcev.
— Ustavitev oziroma omejitev naložb ter uvoza raziskovalne opreme, rezervnih delov in kemikalij, ki so nujne za izvedbo raziskovalnih programov.
— Omejitve in nerednosti v nabavi tuje literature, zlasti periodike, kar lahko pomeni prekinitev dotoka informacij.
— Nezadostno vključevanje študentov v raziskovalno delo. Iz podatkov izhaja, da bo treba na področju raziskovalnega dela na mariborski univerzi marsikaj izboljšati, še zlasti pa so pomembne naslednje naloge:
— Pred vse visokošolske učitelje je treba jasno postaviti zahtevo po obveznem raziskovalnem delu, ki mora postati sestavni del dejavnosti vsakega učitelja. To bi se moralo v mnogo večji meri kot do sedaj izraziti tudi pri pridobitvi kvalifikacij.
— N^ VDO je treba ustvariti ugodnejše vzdušje za raziskovalno delo, še zlasti z ustreznim vrednotenjem in nagrajevanjem te dejavnosti.
— Treba je izdelati pretehtane programe raziskovalnega dela.
— VDO morajo poskrbeti za pomladitev in ustrezno obnovo raziskovalnih kadrov, ter ob materialni pomoči raziskovalnih skupnosti tudi za nastavitev stažistov.
— Treba bo opredeliti prednostne smeri in združiti delo in sredstva s proizvodnimi OZD ter njihovimi razvojnimi službami.
— VDO morajo temeljito pretehtati svoje raziskovalne možnosti in potenciale in o njih informirati javnost, proizvodne OZD in družbene službe.
— VDO morajo v večji meri kot doslej vključevati v raziskovalno delo študente in poiskati primerne oblike takega vključevanja.
PERSPEKTIVNE USMERITVE RAZISKOVALNE DEJAVNOSTI V MARIBORU
Mariborska industrija ima visok delež delovne in energetsko intenzivnih proizvodenj. Mednarodna menjava z razvitim svetom jasno dokazuje to trditev: prednjači papirna industrija (999 milijonov), slede metalurgija (440), tekstil (336), elektromotorji (311) itd. Delež ozkih profilov je visok, delež visokostrokovnih kadrov je med najnižjimi v Sloveniji. Skratka, sedanja struktura industrije ne nudi možnosti za večanje produktivnosti in izvoza.
Omenjena strukturna kriza ni posledica pretiranega uvoza tuje tehnologije, kot ponekod drugod po Sloveniji. Nastala je zato, ker nismo pravočasno prešli v razvojno intenzivno proizvodnjo, ker se ni smo dovolj i ntenzivno vklj uči I i v izvoz. Če hočemo dvigniti stopnjo gospodarske rasti, moramo pospešiti pridobivanje znanja in osvajanje novih proizvodov, novih tehnologij.
Lojze Sočan v svoji študiji »Pot v gospodarsko razvitost« takole ocenjuje vrstni red tistih proizvodnih sektorjev slovenskega gospodarstva, katerim bi bilo potrebno posvetiti največjo razvojno pozornost:
1. električni stroji, aparati, elektronika,
2. strojništvo,
3. predelava kovin,,
4. predelava kemičnih proizvodov,
5. prometna sredstva,
6. živilski proizvodi,
8. končni lesni proizvodi,
9. bazna kemija,
10. tekstilna preja, tkanine, itd.
Vrstni red, le v nekoliko drugačnem razporedu, je kot na kožo napisan mariborskemu gospodarstvu. Vendar se lahko vključujemo v razviti svet samo z izbranimi, dovolj tehnološko zahtevnimi proizvodnjami.
Naša razvojna strategija mora biti sposobna usmeriti gospodarstvo k odločilnim dolgoročnim ciljem in nalogam, omogočiti mora uveljavljanje nadpoprečne gospodarske rasti, tehnološkega razvoja in izvoza. Taka razvojna strategija mora temeljiti na selektivni razvojni politiki, ki vključuje:
— izbor tehnologij, kar zahteva združevanje in koncentriranje tehnoloških in razvojnih prizadevanj,
— izbor proizvajalcev, s čimer je povezan proces združevanja in koncentracija akumulacije v ključnih razvojnih sektorjih oziroma nosilcih glede na njihove razvojne in upravljalske sposobnosti ter
— izbor proizvodov, ki pomeni pospešeno razvijanje kon-cSpcijsko in stroškovno zdravih proizvodnih zmogljivosti. Seveda je odločilnega pomena vprašanje, kako povečati vpliv znanja na razvojne odločitve.
Naj naštejemo samo nekaj najvažnejših sklepov, ki jih vsebujejo različni občinski in medobčinski dokumenti:
— po panogah je določen delež vlaganja v raziskovalno dejavnost (med 4 % in 1 % od dohodka)
— OZD z več kot 2000 zaposlenimi morajo ustanoviti raziskovalne institute, pri 1000 do 2000 zaposlenih raziskovalne enote, pod to mejo pa referate za raziškovalno dejavnost.
— OZD morajo planirati letni prirastek produktivnosti,
— do leta 1985 moramo doseči v povprečju 2 inovacijska predloga na 100 zaposlenih in povprečno vrednost prihranka 300.000 dinarjev po predlogu,
— na področju poklicne raziskovalne dejavnosti moramo povečati število raziskovalcev na 1.200,
— delež podravske regije v združenih,sredstvih
Raziskovalne skupnosti Slovenije in posebnih raziskovalnih skupnostih moramo podvojiti v primerjavi s preteklim srednjeročnim obdobjem itd.
V letih 1983 — 1985 bodo imele nove občinske raziskovalne skupnosti Maribora v združenih sredstvih na voljo 13 milijonov din letno, od tega okoli 9 milijonov dinarjev za konkretne raziskovalne naloge, s katerimi bi lahko vzpodbujale selektivno ražvojno politiko.
Znanje mora prevzeti večjo težo pri pripravljanju naložbenih odločitev, strokovne službe morajo nositi odgovornost za take predloge. Mariborsko gospodarstvo je dalo Univerzi v Mariboru svoje najboljše kadre v prepričanju, da je bodočnost v večjem znanju in večji ustvarjalnosti naših delavcev. Z združevanjem dela in sredstev je pomagalo visokošolskim temeljnim organizacijam pri prvih korakih in pri tem preseglo občinske okvire. Zato upravičeno pričakuje večjo aktivnost širše družbene skupnosti pri razvoju Univerze in vračanje vloženih sredstev z raziskavami in s kadri, ki bodo usposobljeni za kvalitetno raziskovalno, razvojno, vodstveno in samoupravljalsko delo.
S.	P.
VIRI:
— referati s posvetovanja UNIVERZA V PRESTRUKTURIRANJU GOSPODARSTVA, ki je bilo 8. aprila 1982
— študija o dolgoročnih raziskovalnih potrebah in organiziranosti raziskovalne dejavnosti v občini Maribor (marec 1982)
— Lojze Sočan: POT V GOSPODARSKO RAZVITOST, Delavska enotnost Ljubljana, 1978
Razgovor z Jankom Ku-strom, tajnikom gradbenega odbora za izgradnjo študentskih domov v Mariboru pri Univerzi v Mariboru.
KATEDRA: Kako bo z izgradnjo študentskih domov v Mariboru v naslednjem srednjeročnem obdobju 1981-85?
KUSTER: V tem srednjeročnem obdobju je predvidena izgradnja 700 ležišč v študentskih domovih na lokaciji ob Gosposvetski cesti, od katerih se 140 ležišč že gradi in sicer je to takozvani tretji dom objekt B, ta ki smo ga gradili v dveh etapah.
Prva etapa je bila dana lani v uporabo, druga pa bo do junija letos gotova. Hkrati so organi uprave študentskih domov v soglasju s podpisniki družbenega dogovora o gradnji domov za dijake in študente sprejeli investicijski program za nadaljevanje izgradnje študentskega naselja ob Gosposvetski cesti z dograditvijo še manjkajočih 700 ležišč.
Za teh 700 ležišč je bil sprejet investicijski program, ki predvideva etapno izgradnjo. Letos bi naj šli v izgradnjo četrtega doma z 460 ležišči in skupnimi prostori.
Dosedanja izgradnja študentskega naselja ob Gosposvetski cesti je precej upoštevala maksimalen izplan ležišč, ni pa upoštevala stranskih prostorov za obštudij-ske dejavnosti študentov. To pomanjkljivost bomo z izgradnjo, ki jo pričenjamo letos in za katero bodo sredstva koncem tega meseca, bomo izpolnili to vrzel, študentom bomo zagotovili dodatne prostore, se pravi poleg gospodarskih prostorov, kot so čistilnice, pralnice, bomo zagotovili študentom možnost obštudij-skih dejavnosti, kulturnih dejavnosti in tudi družbeno političnega udejstvovanja, kar je pravzaprav šibka točka današnje populacije študentov. V tem objektu je predvidena dvorana z 250 sedeži, ki se bo lahko delila, tako da bo lahko sočasno služila dvema dejavnostima, imela bo tudi možnost kinoprojekcij, skratka dani bodo pogoji, da bomo presegli kulturno sušo. Hkrati pa bomo v teh novih prostorih zagotovili tudi dejavnost kulturnih organizacij študentov, da bo imel KUD Študent možnost za vaje. Doslej je na tem prostoru že 900 ležišč, s še 460 ležišči bomo prišli na tem že do številke 1360 ležišč. Ta populacija je bila do sedaj odročna, lokacija sama je bila pravzaprav pri vhodu v mesto, kjer ni bilo ne trgovin, ničesar, tako da bomo verjetno omogočili tudi možnost kakšnega kioska, v investicijskem programu pa je govora tudi o razdelilnici hrane. Nove kuhinje ne bomo podvajali, že ta je premalo izkoriščena.
KATEDRA: Pri vsem tem pa imate verjetno tudi problem z denarjem?
KUSTER: Imamo družbeni dogovor o zbiranju in zagotavljanju sredstev za gradnjo domov za dijake in študente. Ta dotok se normalno steka. Stabilizacija je privedla do tega, da je bil prvotni plan nekoliko skrčen, zlasti pri dijaških domovih, medtem ko so ostali študentski domovi tako v Mariboru kot v LjubljanLv prioriteti. Ta prioriteta v Mariboru pomeni v tem - srednjeročnem obdobju 840 ležišč, 140 jih je v izgradnji, druga faza je 460 ležišč s skupnimi prostori in tretja faza bo še stolpič z 240 ležišči, ki pa bo stal pararelno z Njegoševo ulico, tako da bo pravzaprav tudi ta objekt skupnih prostorov v centru študentskih domov. Obstajajo pa tudi že zelo resne pobude za sklenitev samoupravnega sporazuma med pedagoško akademijo in študentskimi domovi v Mariboru, da bi ob morebitnih prihrankih pri izgradnji tega doma, če bi uspeli oddati ta dom za fiksno ceno na ključ, bi lahko nato soinvestirali s pedagoško akademijo v ureditev odprtih telovadišč, že načrtovanih v tem skupnem zazidalnem načrtu in to bi pomenilo tudi omogočanje širše telesno vzgojne aktivnosti vseh študentov, ne samo stanovalcev študentskih domov.
KATEDRA: Sploh so prostori za telesno vzgojo študentov šibka točka mariborske univerze. Pokritih lastnih prostorov sploh nimamo, če odštejemo majhno telovadnico v starih študentskih domovih. Veliko se je govorilo tudi o izgradnji telovadnice zraven Pedagoške akademije.
KUSTER: Telovadnica je načrtovana za drugo etapo izgradnje Pedagoške akademije, ki pa ni upoštevana v tem srednjeročnem načrtu. Načrti in projekti že obstajajo ob tej omejitvi investicij pa je bilarealizacijaizgradnjetelovadni-ce odložena v naslednje srednjeročno obdobje. Sestavni del te telovadnice so tudi odprta telovadišča, tukaj bo šest ali sedem telovadišč za košarko, odbojko.. . Upamo, da bomo do konca tega srednjeročnega obdobja, morda celo z združeva-
7
njem sredstev amortizacije uspeli |JJ vsaj zaključiti ta plato med Gos- rv*} posvetsko in Koroško cesto, da ■ bo zaživel v svoji polni obliki.
KATEDRA: Verjetno je ena izmed bistvenih novosti tega srednjeročnega obdobja, da ne bomo gradili samo študentske ■ domove, temveč študentsko naselje z vsemi spremljajočimi ob- ч jekti.	~
KUSTER: Formalno pravno je vsak dom posebna investicija, OU vendar smo že pri snovanju tega naselja, v končni fazi bo to naselje t » zajelo 500 dijakov in 1.600 študentov, razmišljali o vseh f unk- OQ cijah, ki jih mora takšno naselje prebivalcem nuditi. To jim bo sedaj že v prvi etapi zagotovljeno, ш— tako da bo peti študentski dom, ki bo šel v- izgradnjo leta 1983 ali 1984, imel čisto spalni del, namreč treba je zaradi boljšega “ razumevanja povedati, da se »C J domovi gradijo po normativih, ki Q jih je določila družba.
Za študentske domove se giblje sedaj ta normativ od 10,8 do 12,8 metrov zazidalnih površin po ležišču in vtem so sedaj poleg spalnih in bivalnih prostorov predvideni tudi določeni skupni prostori. Mi smo do sedaj šli v maksimalen izplen ležišč in smo UL zavestno zanemarili te skupne GO potrebe, saj je bila stiska po ležiščih velika. V tej prvi etapi pa bomo sedaj realizirali in zaokrožili, da bodo ti študenti in tudi srednje- ЦЈ šolci dobili svoje prostore, seve- — _ da v okviru dogovorjenih družbe- iT nih normativov.	1	1
KATEDRA: Ali bo pri tej izgrad-nji prišlo tudi do kakšnih spre-memb pri razdelitvi prostorov, t. J bodo to enoposteljne, dvopostelj-ne sobe, koliko postelj bo prišlo na eno čajno kuhinjo?	t t
KUSTER: Lokacijski pogoji so zahtevali tudi spremembo pri “C. gradnji. Pri dosedanji izgradnji je GO bila približno ena tretjina enopo- |— steljnihindvetretjinidvoposteljnih — sob. Šli smo tudi v višino, prvi in drugi dom sta osem, oziroma sedem etažna, specifičnost sedaj Q načrtovane izgradnje pa je, da —» pridemo sedaj na teren, kjer je f* bila včasih gramoznica in kjer je i“ nasutje od 13 do 19 metrov, »GO zaradi tega bo investicija zelo zahtevna, ker se bo treba odločiti ~~J ali za plavajočo blazino, to se ZT pravi za nasutje treh metrov gramoza ali pa za pilote. Doseda- ,-g-nje raziskave kažejo, da so piloti ^ ekonomičnejši. Značilnost teh EC domov bo, da bodo nižjeetažni, celotnih 700 ležišč bo zgrajenih do višine treh, do največ štirih —^ nadstropij. Že tretji dom je zame- ^ tek takšne gradnje, tam so čudo- EC vite sobice na podstrešjih, nimaš QJ vtisa kasarne in ta specifičnost m« gradnje bo usmerjena tako, da ■“ bomo stanovanjsko kulturo bolj pf px>človečili, ustvarili občutek so-cialnih skupin študentskih družin. ^ Po standardu bo nekoliko boljše, ker bodo študentske družine manjše, se pravi več bo sanitarnih ^ vozlov, bolj ekonomične kuhinje.
Da pa smo prišli z normativi skozi, smo morali opustiti enoposteljne LJ sobe. V tem domu, ki bo letos odprt še bodo, to se pravi, da je razmerje še vedno ena tretjina .enoposteljnih sob in dve tretjini dvoposteljnih, tako da bo s tem domom, ki bo letos zgrajen tukaj | , t 300 enoposteljnih sob in 600 ZZlf dvoposteljnih. In še ena stvar je; w j sestavni del investicijskega pro-grama je tudi ekonomska analiza stanarin in lahko z zadovoljstvom JJSJ! ugotavljam, da se stanarine kljub — temu da cene rastejo, ni glede na to, da izobraževalna skupnost t 1 pokriva amortizacijo, da študent ne plača polne ekonomske stana-rine, bodo stanarine še celo za 40 __] ali 50 dinarjev cenejše.
KATEDRA: V teh novih domo-vih?
KUSTER: 1 No jaz gledam v povprečju na celoto, tudi sedaj so /■ ^ stanarine diferencirane glede na ^ J standard v domu. Recimo v študentskem domu dva Ob parku ^ smo v vsako sobo napeljali vodo, ker smo ga predvideli tudi za turistično dejavnost, normalno, da je tam cena višja.
KATEDRA: Vedno več je tudi študentskih družin, ki imajo tudi • otroke. FVi privatnikih zelo težko dobijo sobo, ali ste pri načrtih za bodočo' izgradnjo mislili tudi na njih?	•
KUSTER: Bilo je prisotno ob razpravah, vendar je študentska družina v bistvu izjemen pojav, normalno je, da bi naj študent čimprej opravil študij in se vključil v združeno delo. Dejansko pa so obstajale možnosti za študentske družine, ne moremo jim dati stanovanja v klasičnem pomenu, deloma smo ta problem študentskih družin reševali v depandan-skih študentskih domca/e, kjer so sobe nekoliko večje. S politiko oddajanja sob, se lahko rešujejo tudi problemi študentskih družin.
V novih domovih bi se morda dalo izkoristiti podstrešne sobice in tako imenovane mrtve kote in bi se na ta način pridobilo še nekaj prostora.
S P
odo sam!
NEKATERI PROBLEMI URESNIČEVANJA VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA V VISOKEM ŠOLSTVU
(Prispevek mag. Ivana JUSTINA, kot delegata na 9. kongresu ZKS)
Sedanja prizadevanja za vsebinsko preobrazbo univerzitetnega Študija so že odmevna (v pozitivnem smislu besede), še vedno pa so daleč od prave mobilizacije. Na žgoče reformne procese se gledaiz varne razdalje, kot da zadevajo le srednješolsko stopnjo. Tudi zakonska obveznost prilagoditve visokošolskih statutov ni mogla sprožiti dovolj novih pogledov na vsebino izobraževanja, saj le ta zadeva vzgojno-izobraževalne programe, katerih izdelava še ni stekla. Že sedaj pa se razširjajo stališča o usmerjenem izobraževanju, ki izražajo tudi nerazumevanje, v nekaterih primerih pa nenaklonjenost (kar velja tako za univerzo kot za drugo združeno delo). Politično presojanje teh vprašanj še ni doseglo ravni potrebne difeienciacije in to zavira hitrejši tok preobrazbe visokošolskega izobraževanja.
Iz širšega sklopa teh vprašanj, se bom lotil treh.
1)	USPOSABLJANJE DELAVCEV
s Široko splošno izobrazbo
Drži ugotovitev, da je v visokem šolstvu še vedno čutiti težnje po nadaljnji drobitvi programov in smeri izobraževanja. Izkušnja potrjuje, da je vse prejšnje visokošolske reforme spremljal nekakšen svojevrsten razdruževalm proces, ki ga je narekovala samohotnost širjenja, kar nas je namreč privedlo do sedanjih več kot 400 smeri v izobraževalnih programih slovenskega visokega šolstva.
Usmeritev k drobljenju izobrazbenih smeri in še posebej predmetov, ki je udomačena na mnogih šolah obeh slovenskih univerz, je v nasprotju z načeli usmerjenega izobraževanja in ogroža samo poklicno usposobljenost. Enostransko usposobljen strokovnjak je obsojen na vlogo dodatka povsem določene tehnologije, ki jo ni sam ustvarjal in je tudi ne zna spreminjati. Ni presenetljivo vedno pogo-
stejše zaposlovanje visokošolskih diplomantov s povsem neustvarjalnimi rutinskimi opravili. Ozka in enostranska izobrazba je neprofesionalna in nehumana, tudi zato jo je treba v usmerjeni visoki šoli preprečiti.
Pot do ustvarjalnega znanja je v marsičem drugačna od obstoječega načina študija. V programskem smislu mora omogočiti: — globljo seznanitev z občo kulturo in s teorijo ter prakso samoupravljanja, — zapopadenja znanstvenih osnov široko (!) pojmovanega poklica, — razvijanje sposobnosti učenja, kritičnega mišljenja in raziskovanja.
Nova univerza mora odločno zavrniti ponekod sedaj še povzdigo-van šabloniziran — »industrijski« pouk. Že sedaj je očitno, v bodoče pa bo še bolj, da so neprimerno zaposleni ali brezposelni prav »serijski* diplomanti, medtem ko ni strahu za strokovnjake, katerim je že vzgojnoizobraževalni program nudil dovolj široko mtrdno piodlago. Ta drugi tip študija mora postati pravilo. Za ceno omogočanja takšnega študija pa je treba pričeti z rušenjem zidov med predmeti in smermi. Danes pridobljeno tehnič-no-tehnološko znanje zastari že v dobrih pietih letih. Prav to govori v pxxJkrepitev, da bodo morali programi za pridobitev višje in visoke izobrazbe zares biti takšne narave, s katerimi bomo izobraževali visokošolskega strokovnjaka s širokom (!) znanjem, ki mu bo omogočilo podplomsko nadaljnje usposabljanje in, da se bo lažje prilagajal tehničnim, tehnološkim, gospodarskim in drugim spremembam, ki jih vnaša že sedanji čas, v bodoče pa bodo še bolj očitne. Takšen širok profil strokovnjaka bo mogoče doseči le s skupnimi napori vzgojne ustanove in združenega dela.
Razvoj znanosti in tehnologije ter organizacija dela, ki se do uveljavila v naslednjih desetletjih, zahtevajo podiplomsko usposabljanje delavcev s široko izobrazbo in z zmožnostmi za poznejše preusmerjanje oziroma prehajanje na nova delovna področja ali celo krajevna območja.
V tem smislu torej podpiramo ustrezni del predloženo kongresne resolucije.
2)	IZOBRAŽEVANJE OB DELU IN IZDELA
Prepočasi se uveljavljajo izobraževanje iz dela in ob delu ter programi za izpopolnjevanje oziroma za usposabljanje z delom, ki so sestavina nepretrganosti izobraževanja.
Zakon o usmerjenem izobraževanju sicer pravno izenačuje redni študij s študijem ob delu in študijem iz dela. Če pa analiziramo dosedanje izkušnje, izvedbene pravne akte in konkretni položaj študentov ob delu, ugotovimo, da med obema vrstama študija obstajajo bistvene razlike. Pri tem naj dodamo, da se število študentov ob delu v zadnjih letih počasi, vendar pa konstantno znižuje. Nesporno je, da smo v preteklih letih študentom ob delu, ki so predstavljali okoli 26 % študentske generacije, posvečali premalo pozornosti, kljub temu, da je vsak četrti študent le diplomiral. Prizadevanja, da se študij ob delu, ne samo pravno, ampak tudi dejansko izenači z rednim študijem, še niso uspela. V vrednostnih sodbah ljudi, pa tudi nekaterih (ne redkih) pjedagoških delavcev, je bil študij ob delu dostokrat slabše ovrednoten in še predstavlja zapostavljeno možnost študija
Tudi v organizacijah združenega dela, ki bi to obliko študija morale še bolj ceniti kot redno, se pogosto čuti podcenjevalni odnos do nje. Redke so organizacije združenega dela, ki so ta študij samoupravno uredile v svojih samoupravnih splošnih aktih, sestavile načrt študija objavile vrste vzgojnoizobra-ževalmh programov, po katerih bodo omogočale izobraževanje ob delu in iz dela itn.
To zakonsko dolžnost preveč zlahka zanemarjamo, izgovor na težke gospodarske razmere pogo-sto tudi izrabljamo. Tudi. odnos posameznih visokošolskih organizacij je do študentov ob delu zelo različen. Le-te še vedno nimajo izdelane metodologije dela s študenti ob delu, njihovega predznanja, ki so si ga že pridobili v praksi praviloma ne upoštevajo v študijskih progra-
mih. Nekatere visokošolske organizacije рза največkrat neutemeljeno sploh odklanjajo študij ob delu, češ, da takšen študij zanje ni ustrezen, s tem pia pravzaprav le p>oudarjajo izbranost posameznih programov. (Včasih zanemarjamo dejstvo, da se v študij ob delu pretežno vključujejo občani iz socialno šibkejših sredin).
V zadnjem času se celo vse bolj sliši glasno zagovarjanje teze, češ, da je v bodoče primerneje razvijati bolj redni študij, ker daje bil študij ob delu le izhod v sili, zato da ga ne kaže več razvijat i. Ta teza i ma precej bolj ali manj glasnih zagovornikov, vendar smo trdno prepričani, da jo je treba resno odkloniti. Ffes pia je, da čim želimo krepiti ta študij tudi v bodoče, moramo zanj ustvariti boljše px>goje tako pri visokošolskih organizacijah kot tudi v organizacijah združenega dela. V svetu so znane različne oblike študija ob delu, tudi prek dopisnega šolanja, z občasnimi seminarji ipd., tako da se lahko za določene (ne vse) poklice izobražujejo le s študijem ob delu. Ali ne bi bilo mogoče tudi v našem sistemu usmerjenega izobraževanja razmisliti o pridobitvi strokovne izobrazbe na določenih področjih le prek študija ob delu in v tem smislu opredeliti funkcije posameznih visokošolskih organizacij?
Pri uresničevanju načel usmerjenega izobraževanja v družbeni praksi moramo zares doseči kvalitetnejše uveljavljanje študija ob delu in iz dela (na različnih ravneh) in nenehno prepletanje oz. povezovanje izobraževanja ter dela (v smislu principa nepretrganosti vzgoje in izobraževanja).
Vendar p>a je nujno hkrati nadaljevati z resnejšimi prizadevanji za kvalitetno in dolgoročno planiranje družbenih kadrovskoizobraževalnih potreb in s tem razvoja usmerjenega izobraževanja ter zaposlovanja. Kadrovske potrebe združenega dela (ugotovljene, usklajene, (preverjene) so nujen predpogoj za vsebinsko in organizacijsko strukturo šol usmerjenega izobraževanja že za prihodnje srednjeročno obdobje. Samo z usklajevanjem teh kadrovskih potreb na eni strani ter
josamezmkovih interesov na drugi strani je mogoče zagotoviti tudi demokratičnost vzgojnoizobraže-valnega sistema, saj kažejo mnoge dosedanje izkušnje (doma in v tujini), da se dosežena izobrazba oziroma znanje, ki posamezniku ne omogoči uveljaviti pravice do dela, pogosto sprevrže v nasprotje demokraciji. Možnost za izobraževanje in možnost za zaposlovanje sta v bistvu le dva vidika demokratizacije družbenega razvoja, ne pia dve neodvisni človekovi ppravici zunaj prostora in časa, v katerem se uresničujeta.
3)	STOPNJEVANOST ŠTUDIJA
Vse večja družbena delitev dela zahteva vedno več ustrezno kvalificiranih strokovnjakov, in to različnih stopenj zahtevnosti, torej ne le z visoko, tudi z višjo in podobno izobrazbo. Tem potrebam je treba prilagoditi ves naš izobraževalni sistem. Tudi univerzitetni študij se mora prilagoditi tistim oblikam oz. vrstam poklicev, ki jih pozna in terja naša družbena praksa. Usmeritev študija mora dopuščati možnost, kjer je to le izvedljivo, da se študentje usposobijo za sorazmerno manj zahtevna dela in naloge že pred popolnim fakultetnim študijem, npr. po dveletnem študiju. Takšna organizacija tudi zahteva posebne pedagoške metode. Stopnjevan študij je tudi v družbenem pogledu racionalnejši, ker časovno prej in z dosti nižjimi stroški izobrazi strokovnjaka za prej omenjena dela, razen tega psa še siceršnji zelo visok osip študentov zaznavno znižuje.
Eno od temeljnih vprašanj, ki se ta čas pojavlja na primer tudi pri izobraževanju pravniških kadrov, je ravno stopnjevanost. V začetku 60. let smo v Sloveniji uvedli stopnjevan študij prava na pravni fakulteti v Ljubljani, in takrat je bila ustanovljena tudi višja pravna šola v Mariboru, ki je doslej izobrazila okoli 2100 pravnikov (z višješolsko izobrazbo). Na pravni fakulteti so stopnjevan študij v sredini 60. let opustili, tako da je danes v Sloveniji višješolski študij prava
organiziran in voden le v Mariboru. Dejstvo, da je samo višja pravna šola doslej izobrazila več kot 2100 pravnikov (torej z višjo izobrazbo), ki so vsi dobili svoje mesto v gospodarskih organizacijah združenega dela, upravi, SIS, DPO in sploh v družbenih službah ter da so se strokovno dobro uveljavili — dokazuje, da je stopnjevanost v študiju prava mogoča in potrebna. Še več, okoli 30 % teh diplomantov je nadaljevalo študij na pravni fakulteti bodisi v obliki rednega študija ali pia ob delu. Stopnjevanost v študiju prava je torej z vidika piedagoškega in strokovnega dela, kot tudi z vidika prakse, ne samo možna, temveč tudi potrebna. Na področju pravnih del in nalog namreč obstaja vrsta manj zahtevnih opravil, ki jih lahko obvlada pravnik z višjo izobrazbo, kot npr. urejanje delovnih razmerij,’ vodenje disciplinskih postopikov, usklajevanje samoupravnih splošnih aktov, sodelovanje v piostopkih samoupravnega odločanja, sodelovanje pri sklepanju manj zapslete-nih pogodb, zastopanju pred sodišči združenega dela itn. V bodočem sistemu usmerjenega izobraževanja je — po našem trdnem prepričanju — potrebno ohraniti tak študij, hkrati pia je nujno vzpostaviti sistem, da lahko takšen strokovnjak nadaljuje študij na visoki stopnji brez večjih prestopnih ovir.
Da sklenem:
Usmerjeno izobraževanje ne bo moglo zaživeti, če ga bo združeno delo samo »podpiralo*, saj je v celoti zasnovano na skupni odgovornosti uporabnikov in izvajalcev za njegovo uresničevanje. Ta zavest res- še ni povsod dovolj prodrla, čeprav je precej tvegano reči, da le uporabniki stvari zanemarjajo, pri izvajalcih pia je vse v najlepšem redu. Vpliv uporabnikov je razen od njihove aktivnosti in ustrezne samoupravne organiziranosti v dokajšnji meri odvisen tudi od obnašanja nas izvajalcev in resnične strokovne kvalitete rešitev, ki jih le ti predlagajo v postopkih sporazumevanja.
Ivan Justin 15. aprila 1982
V Ljubljani je bil 15., 16. in 17.4. 1982 9. kongres ZK Slovenije. Kongres je v prostorih Cankarjevega doma pričel France Popit z naslednjimi besedami: »Danes, ko smo zbrani na 9. kongresu Zveze komunistov Slovenije, med nami ni več mnogih, ki so vse svoje življenje posvetili boju za osvoboditev človeka ter boju za svobodo, enakopravnost narodov in narodnosti Jugoslavije. Med nami ni več tovarišev Josipa Broza Tita in Edvarda Kardelja, dveh velikanov jugoslovanske socialistične revolucije, ki sta s svojo revolucionarno mislijo in delom pustila neizbrisen pečat v delavskem gibanju, v boju vseh naprednih sil sveta za svobodo, mir, napredek in enakopravnost vseh ljudi in narodov.« Med drugim je tovariš Popit povedal tudi naslednje: »Delovali smo za vsestranski napredek vsega slovenskega naroda, italijanske in madžarske naroonosti in delovnih ljudi drugih narodov, ki delajo in živijo v naši republiki . . .
Odpovedati se je potrebno vsakršnim poskusom izobčenja, etiketiranja in osamitve in jih nadomestiti z demokratičnim dialogom. Mimo so časi, ko si je bilo mogoče prilaščati vlogo vodilnega centra in razsodnika v odnosih med komunističnimi in delavskimi partijami... Temeljito moramo spremeniti ekonomsko politiko. Iz nje moramo na vseh stvareh odstraniti, kar je negativno in razvijati novo, uspešnejšo, boljše. In kar je posebno po-membnp: kar je samoupravno, skladno z družbenolastnmsko naravo odnosov v družbeni reprodukciji ... Če bi popustili pod pritiski za spremembo zakona o zunanjetrgovinskem in deviznem sistemu, bi celotno gospodarjenje z deviznimi sredstvi iztrgali iz okvirjev samoupravnih dohodkovnih odnosov, to je iz okvirov med seboj opredeljenih pravic in odgovornosti pri proizvodnji proizvodov za izvoz in pri upoštevanju prispevka posameznih delov združenega dela jr povečanju splošnih možnosti za izvoz in k doseganju boljših izvoznih rezultatov.	»
Od tega je odvisno, ali bomo s skupnimi prizadevanji prešli na trdno stabilno gospodarjenje v celotnem združenem delu . . .
10
V kulturni politiki se opiramo na napredno kulturno tradicijo, povezano z zgodovinskimi interesi boja slovenskega naroda za svobodo in napredek ter z izkušnjami revolucionarnega bdja naših delavskih in ljudskih množic za osvoboditev človeka in njegovega dela ...
Zveza komunistov ni in ne bo delovala v imenu razreda. Le povezana na najširši fronti vseh socialističnih sil lahko deluje kot avantgarda delavskega razreda. Le tako je sposobna uveljaviti oblast delavskega razreda in njihovih interesov v slehernem delovnem okolju in v vsej družbi. Zveza komunistov je objektivna manjšina, toda mora biti sposobna povezati posamične interese v družbi v skupno hotenje, v katerem prevladuje zgodovinski interes delavskega razreda. Zato tudi številčnost zveze komunistov sama po sebi še ne zagotavlja njene avantgardnosti . ..
Za nas marksizem ne sme postati mrtva dogma ali toga doktrina, zbirka citatov ali definicij, temveč nenehno razvijajoča se znanstvena in revolucionarna idejna sila delavskega razreda, nastajajoča v spopadu s protislovji sodobnega boja za socializem v svetovnih okvirjih in v vsakem narodu posebej. Misel Магха in Engelsa, Lenina in drugih velikih marksistov, med njimi tudi misel duhovnih utemeljevalcev naše revolucije, predvsem Tita in Kardelja, ostaja trajen teoretsko-metodološki temelj naših delovanj. Teoretska pridobitev in prednost naše revolucije ie naša sposobnost * za kritično analizo in raziskovanje lastne socialistične praktične izkušnje, sposobnost za odkrito soočanje in razkrivanje lastnih zmot in napačnega ravnanja .. .
9. kongresa ZKS se je udeležilo 1687 ljudi, od tega 750 delegatov in 501 gostov. V 368 razpravah so med drugim rekli tudi to:
DUŠAN BIBER: »Mnenja sem, da bi se morali zavedati vedno bolj, da česar ne bomo opravili mi, bo opravila z drugih idejnih pozicij kontrarevolucionarna emigracija, kar že počenja, in ne samo kontrarevolucionarna emigracija, počenjale bodo to tiste kontrarevolucionarne sile, ki so danes oglašajo in' ki govorijo, da je potrebno probleme problematizirati, da jih je po-
trebno predstavljati v širšem vidiku, da se je treba boriti proti mitom, pri tem pa seveda kot vsi vemo, gredo daleč od tega, da bi tu res sledili zgodovinsko resnico.«
IVAN KRIŽNAR: »Vso obsodbo zasluži negospodarno trošenje sredstev za snemanje televizijske nadaljevanke in filma Dražgoška bitka. Vrh vsega, vsi odgovorni za neuspeh projekta še vedno niso polagali računa pred javnostjo.«
MATEVŽ OMAN: »Storitev je lahko samo dobra ali slaba, preplačana ali denarno razvrednotena. Žal nam pogosto obremenjuje misel, da je draga kulturna storitev tudi kvalitetna.«
MAKS SENICA: »Žal se moramo soočati z dejstvom, da večino našega izvoza predstavljajo še vedno surovinsko in energetsko intenzivne ter licenčno odvisne proizvodnje. Posebej zaskrbljujoče dejstvo je, da je ob splošni svetovni surovinski in energetski krizi ter surovinski in energetski nesamostojnosti Slovenije in Jugoslavije prisotna tehnološka in inovacijska odvisnost. Po drugi svetovni vojni je bilo normalno, da smo z namenom 6m hitrejše industrializacije in gospodarskega razvoja porušene do movine nakupovali tuje licence, ob katerih naj bi se tudi marsičesa naučili in osamosvojili. Žal moramo danes ugotoviti, da v celoti nismo uspeli. Nakupovali smo tudi zastarele licence z vsemi neugodnimi posledicami vezanega nakupa, tudi repromateriala in proizvodnih sredstev, skoraj v večini primerov smo pristali na izvozne omejitve, osvajanje licenčne proizvodnje pa je teklo počasi «
FRANCE KLOPČIČ: »Mali narodi, ki si ne morejo privoščiti vesoljskih raziskav z astronomsko visokimi stroški, morajo na njim dostojnim sektorjih družbene aktivnosti, doseči prednostne postojanke, postati pionirji napredka in tehničnih uspehov, na isti ravni kot veliki narodi. Te naloge je treba izpolnjevati, da ne bi zapadli v tehnološko odvisnost od drugih narodov ali drugih družbenih sistemov. Poznamo tehnološki kolonializem in podobno. Odprtost za znanje vsega sveta pa ne more in ne sme privestikodvisnosti naše družbe od tujine. Za uresničitev koncentracije
nam veliko pove, prav tako pa tudi terja svoje, tiče se izobrazbe in sa-moupravljalčevega pogleda nasvet. Pri nas vsak dan govorimo o delavcu kot o samoupravljalcu, se pravi, da tudi o komunistu kot samoupravljalcu. A kako upravljati za sebe in za druge, če ni v tebi zakoreninjena socialistična misel. In kakor bi morale postati knjige marksistični kasko, vsakdanji kruh slehernega komunista, tako mora postati vsaka vredna leposlovna knjiga branje samoupravljalca. Če smo kot socialistična in posebno še kot samoupravna dežela samoupravljali prvi dediči tako domače kot vsake druge vredne leposlovne literature po svetu, misel je vzeta po Marxu, potem mora samoupravljal-na družba storiti vse, kar more, da ta domača in tuja knjiga, predvsem pa tudi knjiga naših nabodov in narodnosti postane last našega samoupravljalca, tako njena vsebina kot umetniško izročilo«.
MARKO VRHUNEC: »Ce želimo razsvetliti to vprašanje, moramo predvsem imeti pred seboj, da danes v svetu prevladujeta dve osnovni značilnosti, dve osnovni tendenci. Prva je internacionalizacija mednarodnih vprašanj in vse večja medsebojna odvisnost problemov, ki tarejo sodobno človeštvo in vse večja povezanost med narodi, ki zahtevajo vsebolj stransko in vse-bolj razvejano mednarodno sodelovanje. Na drugi strani je pa izrazita težnja destabilizacije mednarodnih odnosov, ki se kaže v odpiranju in reševanju cele vrste kriznih vprašanj, tako na političnem, kot tudi na ekonomskem področju, med katerimi je predvsem značilna kriza svetovnega gospodarstva. Velike spremembe, ki so se zgodile v zadnjih desetih, dvajsetih letih so seveda eden od temeljnih vzrokov te destabilizacije prav zaradi tega, ker istočasno ni prišlo do spremembe v mednarodnih odnosih. Zaradi tega mi danes lahko in moramo govoriti, da se soočamo z dvema osnovnima vprašanjima v svetu. Prvo vprašanje ali prvi kompleks vprašanj je problem miru in varnosti, to je problem tekme v oboroževanju, kakor tudi blokovske konfrontacije, ki se predvsem odvija med dvema velesilama za razširitev in utrditev svojih interesnih sfer, kar prinaša s seboj mešanje v notranje zadeve drugih držav in ogroža neodvisnost v svetu. Drugo vprašanje pa je seveda stanje na mednarodnem ekonomskem področju z rastočim prepadom med razvitimi in deželami v razvoju in kot sem dejal z vse večjim poglabljanjem krize svetovnega gospodarstva, ki ob vseh kriznih pojavih zahteva nove pristope, ki zahteva nove rešitve za pospeševanje razvoja. V tem kontekstu se zato kaže ta takoimenovani zunanji faktor — mednarodni faktor ali ta takozvana mednarodna dimenzija kot ena od bistvenih elementov za ne samo razvoj ampak obstoj neodvisnosti in varnosti vsake dežele. V svojem današnjem poročilu je tovariš Popit ugotovil sledeče, d^nasprotja sodobnega sveta v katerega je jugoslovanska družba zaradi posebnosti razvoja in vse večje udeležbe v mednarodni delitvi dela ter svoje aktivne vloge v naprednih mednarodnih gibanjih vse temelje vključena dajejo močen pečat našemu notranjemu razvoju.«
Stefan korošec: »zaradi
aktualnosti posebej omenjam tudi večjo vključenost organizacij združenega dela v mednarodno delitev dela, ki se zadnji dve leti izraža v večji stopnji usklajenosti med izvozom in uvozom kot v prejšnjih letih. Še leta 1979 je imela Slovenija v mednarodni menjavi 447 mi-Ijonov dolarjev primankljaja. V letu 1981 pa smo s pospešenim izvozom in močnim omejevanjem uvoza dosegli 138 milijonov dolarjev presežka. Ti dosežki so rezultat prizadevanj delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela in dohodkovnega povezovanja organizacij združenega dela, ki so reprodukcijsko povezane«
SLAVKA PERGER: -Samo v Mariboru je nad 14000 komunistov, v vsej Sloveniji imamo 125000 komunistov.«
MARTIN KAŠIR: »Obrambna samozaščitna funkcija socialistične samoupravne družbe je družbeni proces neločljivo povezan s celotnim družbenim razvojem, je izraz oblasti delavskega razreda in obenem možnost, da delavski razred svojo oblast tudi uvel|avlja.«
MIRAN POTRČ: »Delavci v združenem delu relativno malo, lahko bi rekli nepomembno odločajo o usmerjanju sredstev v razširjeno reprodukcijo. To vlogo v na-jvečji men še vedno zadržujejo upravni izvršni organi družbenopolitične skupnosti v s poslo-
vno-izvršilnimi organi v bankah in samoupravnih interesnih skupnostih.«
KATICA MAZEA: -Že nekaj let velja v naši republiki potreba, da je možnost odvisnost od tujine zmanjšati predvsem z večjim izvozom.
znanstvenih in tehnoloških kadrov velja storiti vse, da se v slovensko družbo, za njen razvoj in napredek vrnejo iz tujine dragoceni kadri tehničnega razumništva, ki so se v tujini uveljavili.«
MITJA ROTOVNIK: »Posebej bi rad opozoril, da bo boj za nov položaj kulture in umetnosti v združenem delu tudi v prihodnje zapleten. Na naši strani je zgodovina in prehojena pot v socialistični Jugoslaviji. Na naši strani je najbolj osveščen del delavskega razreda, delovnih ljudi, med njimi tudi vedno širši krog umetnikov in delavcev v kulturi. Za nas delajo jasne zamisli v družbeni vlogi kulture in umetnosti ter jasni koncepti samoupravljanja v kulturi. Proti nam pa so še vedno okorele tehnobirokratske strukture, ki jim je edini cilj, kako delavca 6mbolj privezati za stroj in iz njega 6m več iztržiti. Na kulturo pa gledajo kot na nepotrebno breme, jx>rabo ali pa nekoristni izdatek. Proti nam so dalje ostanki eliti-stiČnih klanov v kulturi, ki svoje monopole in često tudi šibko ustvarjalnost ohranjajo na podlagi spletanja najrazličnejših privatnih zvez in drugih oblik povezovanja z administrativno-birokratskimi strukturami, ki se hranijo iz odtujevanja presežne vrednosti. Proti nam so tudi nacionalisti, unitaristi, klerikalci vseh mogočih barv in odtenkov.«
BOGDAN ČEPIČ: »Današnje potrebe združenega delS pa še vedno izkazujejo večkot 50 % potreb po polkvalificiramh oziroma kvalificiranih delavcih. Td razmerje nam lepo pokaže tudi letošnji razpis kadrovskih štipendij, saj združeno delo večino štipendi| razpisuje za III. in iy. stopnjo izobraževanja.«
DARJA COLARIČ: »Specifičnost položaja mladih na vseh področjih je očitna in prav tako očitna je potreba po organiziranju teh mladih, da si bodo izbrali svoj lasten družbeni položaj, ki je sestavni del boja za samoupravni položa| delavskega razreda m delovnih ljudi.
Kritičnost, angažiranost in marsikdaj tudi brezkompromisnost mladih ljudi nasproti |X>gosti apolitičnosti in neangažiranosti je porok tudi za revolucionarno spreminja-" nje družbenih odnosov. V svoji revolucionarni akciji lahko Zveza ko-
munistov na te mlade ljudi z gotovostjo računa.
MIRAN POTRČ: »Le z napredno in ljudsko kulturo prežeti delavec bo ustvarjalec te socialistične in samoupravne družbe. Vse to mora biti tudi naše prepričanje. Mora biti naša skrb. Bojim pa se, da se tega komunisti kot kulturni delavci premalo zavedamo. Prav to sta mi mogla izpričati tudi zadnja dva predkongresna meseca, ko je izvršni sekretar centralnega komiteja zveze komunistov o kulturi sklical drugega za drugim zbore komunistov, delavce na področju kulturnih dejavnosti. Na te zbore na katerih so komunisti začeli z najbolj žgočo problematiko, ki se tiče bolj njihovih organizacijskih težav, njihovega ustvarjanja in njihovih ustvarjalnih dilem, na te predkongresne zbore, na katerih so komunisti delavci kulture začeli ustvarjati tudi svoje aktive ali zbore za nadaljnje partijsko delo; na takšne zbore povabljenih še polovica ni prihajala, zelo malo pa se jih je tudi opravičilo.
Prav na teh zborih ali aktivih komunistov, kot tudi na sekcijah marksističnega centra za kulturo pri Centralnem komiteju, je dekla beseda o naši knjigi, o tisti naši knjigi, o kateri že leta govorimo, kako je stvar posebnega družbenega pomena. Zdaj te dm pa smo morali zapisati v kongresno resolucijo, kako so zaostrene gospodarske razmere poslabšale položaj knjige in še smo morali zapisati, kako smo na slovenskem v zaostanku z marksistično in družboslovno literaturo. Zatem sem te dni bral, a tudi sami vemo, kako malo izdajamo dela marksističnih klasikov, kako malo tistih osnovnih marksističnih knjig, za katere smo vedeli domala vsi komunisti, kolikor nas je bilo, predvsem pa tudi ko-munisti-delavci. Skratka knjig, ki so nas osvobodile lastninskih pogledov na ta naš svet, da smo se znašli v svetu kapitala, ter da smo mogli začeti bitko za drugačen ali neiz-koriščevalski svet za socialistično družbo. Danes oa pri nas naklade, teh knjig padajo, v nakladi nekaj tisoč jih komaj pretiskujemo, tako da je v vseh teh zadnjih letih izšla komaj po ena sama knjiga klasične marksistične literature na enega člana Zveze komunistov. Vse to
ODGOVORNOST IN DRUŽBENA MDČ
Kajti uvoza ni mogoče zmeraj in povsod skrčiti. Teh načel se v glavnem tudi držimo in rezultati so že vidni. Utegne pa se zgoditi, da jih zopet podremo, če se bomo podajali v takšno pustolovščino, kot je ustvarjanje nekakšnega deviznega trga brez deviz ali združevanja deviznih sredstev na nivoju federacije, kar bi verjetneje pomenilo korak nazaj pri graditvi samoupravljanja, saj bi ta sistem, ki smo ga gradili do sedaj, da naj razpolaga z devizami tisti, ki jih ustvarja, razvrednotili, obenem pa bi s tem destimulirali delovne organizacije, ki si prizadevajo doseči čim večji izvoz. Vsem je jasno, da je naše gospodarstvo v veliki meri odvisno od materialov iz uvoza, prav tako pa tudi od tujega znanja, čeprav v manjši meri. Temu se ne moremo izogniti, obenem pa to tudi ne bi bilo gospodarno, saj bi vztrajanje in odbijanje novih tehnoloških rešitev in znanja ali pa vztrajanje pri določenih artiklih, ki so v tujini že osvojeni in bistveno cenejši, bilo nesmiselno. Vsekakor pa bi tu morali biti izredno selektivni.
če smo torej sprejeli dejstvo, da v mednarodni menjavi sodelujemo, potem je potrebno, da »prevzamemo pravila igre; ki v tej menjavi veljajo.”
SLAVKO PUŠNIK: »Naša dejavnost je že od vsega začetka izvozno usmerjena Dejavnost gostinstva in turizma na obalno-kraškem območju ustvarja tri četrtine celotnega prihodka na svetovnem trgu.
Za svoje potrebe pa porabimo povprečno le 50 % deviznega priliva.
V letu 1981 smo v Socialistični republiki Sloveniji ustvarili nekaj manj kot 8 % celotnega deviznega priliva, od izvoza blaga in storitev. S temi devizami pa smo pokrili skoraj 30 % primanjkljaja v naši deplačilni bilanci. Upam si trditi, da ni gospodarske dejavnosti, ki bi se lahko ponašala s podobnimi deviznimi učinki. Trdim tudi, da širša družba naše napore premalo upošteva.
Posebno se to izraža pri sprejemanju različnih sistemskih ukrepov, ki pogojujejo našemu delovanju in gospodarjenju.«
ERIKA KOS: »V krajevnih skupnostih se pogosto primeri, da mladinske organizacije ne pojmujejo kot enakovredno družbenopolitične organizacije, temveč jo uporabljajo le za raznašanje vabil,
okrasitev prostorov za proslave, volišča ipd. NalogaZveze komunistov je, da daje mladim konkretne naloge, napotke. Zadolžitve mladih je potrebno razdeliti med vse člane osnovne organizacije ZSM v krajevni skupnosti, ne le na ožje predsedstvo mladine.”
GEZA BAČIČ: »V tej luči si ne bo dobro delati iluzij, da bodo nova statutarna določila sama po sebi izboljšala delovanje komunistov in povečala učinkovitost v družbi.
Ustvarjeni so le pogoji, boljše možnosti in jasnejšapraviladelovanja.”
SAŠO CVAHTE: »Vzporedno z izpopolnjevanjem sistema samoupravnih odnosov je potrebno graditi tudi novino, ki nam od tod nastaja, torej sočasno porajajočo se komunistično etiko ter njeno refleksijo na posameznika kot moralno
vedenje. Imamo torej opravka z neko posebnostjo, s stvarjo, ki nam nastaja v našem delu, trudu, uveljavljanju novih medsebojnih odnosov — nastaj torej. Lahko nastaja v veliki količini, lahko panastajavmajhni količini. Če to torej je in obstaja, lahko povečamo, pomnožimo, gojimo, ali pa zanemarimo. Od tod torej misel, da je zelo koristno, če jo mi posebej obravnavamo. Seveda smo to lahko storili že prej. Želel pa bi vam na primeru to samo bežno nakazati: nihče izmed vas mi ne bo govoril, ali me prepričeval o tem, da so med nami še patriarhalni odnosi.
Nihče izmed vas pa me ne bo prepričal o tem, da ni patriarhalnih odnosov^ Ti pa so. Naš odnos do žensk še vedno ni kaj prida spremenjen. Zato je vprašanje samo to, ali ga bomo spreminjali ali ga ne bomo.”
BORIS MAJER: »Tako je med delom kulturnih delavcev, tudi komunistov, često slišati mnenje, daje za nezadovoljivo stanje v kulturi kriva predvsem ali celo izključno naša ekonomska politika, da je stanje v kulturi pač le zrcalna slika splošnega stanja v naši družbi in da procesi znotraj same kulture ne vplivajo niti ne morejo globlje vplivati na širše ekonomske in politične procese v naši družbi. Na drugi strani pa se zlasti s strani politike često postavljajo kulturi in kulturni produkciji nerealno visoke zahteve in ne upoštevajo dejanskih materialnih možnosti in dejanskega stanja na tržišču, kot da bi bila kultura izvzeta iz splošnih ekonomskih in družbenih zakonitosti in kot da bi bilo vse odvisno zgolj od dobre volje kulturnih ustvarjalcev in kulturnih producentskih hiš. Resnica pa je, v nasprotju s temi poenostavljenimi ocenami, daje kulturno življenje še kako odvisno od splošnih ekonomskih in političnih procesov v družbi, ki jih kultura na najrazličnejše načine, umetniško pa tudi neumetniško reflektira, vendar pa hkratinanjetudivplivaintovmnogo večji meri kot se morda običajno zdi. Ljudje lahko izbojujejo svoje družbene konflikte, pravi Marx, šele tedaj, ko se jih zavedo. In prav umetnost je bila skupaj z znanostjo, filozofijo, pravom, političnimi teorijami zmeraj ena izmed oblik boja za zavest, ena izmed oblik pretvarjanja teorije v materialno silo. Zato ni naključje, da so se vse družbene sile, tako napredne kot konservativne, vedno borile in se tudi še danes borijo za svoj biološki vpliv na kul-
turo, za svoje ideološke pozicije v kulturi kot zbirališča in oporišča za širjenje svojega političnega vpliva.
Težnja, ki jo postavlja Zveza komunistov nasproti klasičnemu razrednemu in idejnemu boju v kulturi, kot boju različnih, od delovnega človeka odtujenih in osamosvojenih centrov družbene moči, ki se v imenu takšnih ali drugačnih svojih ciljev želijo polastiti kulture je vtem, da kulturna ustvarjalnost ljudi sploh naj ne bo več sredstvo za uresničevanje drugih, od kulture različnih ciljev, temveč naj bo kultura v samoupravni socialistični družbi sama sebi cilj, kot igra vseh človekovih ustvarjalnih sposobnosti, če uporabim Marxove besede, ki se prav kot taka in samo kot taka vključuje v boj celotne naše družbe za osvoboditev dela in človeka kot dolgoročni zgodovinski cilj socialističnega samoupravljanja...
Morda se utegne komu zdeti paradoks, da se danes prav zveza komunistov najbolj zavzema za umetnost kot svobodno igro vseh ustvarjalnih zmožnosti človeka, zavezanemu le njenemu lastnemu bistvu, da se bori proti spreminjanju umetnosti v sredstvo a doseganja kakršnihkoli umetnostih zunanjih ciljev in sprememb proti kakršnikoli ideološki uniformiranosti umetnosti in kulture nasploh. Toda to ni paradoks zveze komunistov, to je paradoks samoupravljanja, paradoks naše samoupravne poti v resnični avtentični socializem kot družbe osvobojenega dela. Osvobojena kultura, zvesta lastnemu osvobajajočemu bistvu, zavezana umetnost, je eden izmed pogojev naše svobode, zato tako sprejemamo ta paradoks.”
Dr. ANTON VRATUŠA: »Tako kongresno gradivo kot uvodni referat tov. Popita močno poudarjata nujnost povezanosti notranje in zunanje politike. V zvezi s tem so pomembne predvsem nekatere načelne idejnopolitične ugotovitve, ki so prišle do izraza. Tudi zunanja politika mora temeljiti na razrednih stališčih.”
MITJA RIBIČIČ: »Jaz se v celoti strinjam, da je to pravzaprav glavni in osnovni pristop naše komisije in našega kongresa do tega vprašanja, dodal pa bi, da razredno ne pomeni negacije nacionalnega, da razredno istočasno pomeni nacionalno in da je treba demarkacijsko črto povezati v tem spoju razrednega z nacionalno in vodilno vlogo delavskega razreda v narodu in njegovo odgovornost za narod. Tu potem najdemo tudi sporazumno črto za narodno, napredno in naci-onalistično-reakcionarno, mislim pa, da se ta črta velikokrat v naši stvarnosti močno, močno zabriše tudi na Kosovu in tudi za odnose med republikami in podobno.”
DUŠAN DOLINAR:»V .. .kriz, ki segajo od Berlina 1953 do Poljske 1980—81, imamo na strani upora proces, ki se začenja skoraj z nekontroliranimi izbruhi nezadovoljstva in odpora. Končuje se za sedaj v poljsko konfrontacijo, v kateri so bolj pripravljene in izpeljane množične stavke, nastala je samonikla milijonska sindikalna organizacija delavcev. Imela je'zahteve, pogajalsko sposobnost in celo program, močno oprt na misel o neki vrsti samoupravljanja. V soočanju s tem
gibanjem delavcev se je partija, ki se imenuje partija delavcev, razkrojila. Konec, vsaj začasni, je znan.
Sedaj se postavlja vprašanje, ali se bo na strani upora kdaj prihodnjič oblikovala morda celo politična avantgarda in kakšni podlagi in s kakšnimi ciljiv Na strani stebrov družbe, na strani sistema je tudi razvoj. Še leta 1956 na Madžarskem je ta stran reagirala samo s sovjetskim orožjem. Leta 1968 so na češkoslovaškem prerezali proces z orožjem iz več članic Varšavske zveze, a konec lanskega leta je na Poljskem situacijo prelomilo izključno poljsko orožje. Zaradi tega je treba sedaj reči: tudi to je eno od meril napredka v družbenih ureditvah takšnega tipa.”
Debate so tu!
Komunisti! Na delo!
DEJAN VERČIČ VIKTOR JOVANOVIČ
RAZMIŠLJANJE O RAZMERJU MED SUBJEKTIVNO IN OBJEKTIVNO ODGOVORNOSTJO V SAMOUPRAVNI IN SOCIALISTIČNI DRUŽBI
1. RAZVITA SUBJEKTIVNA ODGOVORNOST JE KAZALEC RAZVITOSTI DRUŽBE!
V uvodu k razmišljanju o odgovornosti v naši družbi želim opozoriti na dejstvo, da se vprašanje o odgovornosti postavi pri nas zmeraj šele takrat, ko se stvari zaostrijo; ko se srečamo z ekonomskim mrtvilom in političnimi razhajanji. Sama postavitev vprašanja pomeni »zvonenje po toči«, prizadevanja v zvezi z njim pa se iztečejo v posipanje s pepelom tistih, ki ga postavijo in v zahteve drugim, da plačajo za pretekle grehe.
Takšnemu stanju se lahko izognemo, če vemo:
— da problem neodgovornosti ni občasen, nezaželen stranski proizvod razvoja samoupravljanja, ampak spada v sam center tega razvoja — je rezultat temeljnih protislovij v razvoju samoupravljanja,
— da razvoj samoupravljanja poteka istočasno s procesom maksimiranja odgovornosti in
— daje razvitost vsake družbe, predvsem pa samoupravne in socialistične bistveno pogojena z razvitostjo subjektivne odgovornosti.
Subjektivna odgovornost seveda ne izključuje objektivne odgovornosti, to je verjetnosti, da bodo dejanja posameznika ali skupine potrjena s strani potrjenega subjekta, ampak pomeni, da poleg objektivnih uzakonitev obstaja tudi čut odgovornosti, ki ne glede na verjetne uzakonitve sa-moregulativno uravnava posameznikova in skupinska ravnanja.
Svobodne in samoupravne družbe si brez te vrste odgovornosti ne moremo predstavljati. Družba v kateri se ne krade samo zaradi strahu pred kaznijo ni raz-. vitadružba.Ševeč:česubjektivna odgovornost ni razvita mora vsaka družba izdelati tako razvejan in tako vseobsegajoč sistem ukrepov in kontrole, da praktično ne more več delovati.
2. ZAKAJ SUBJEKTIVNA ODGOVORNOST ZA NAŠA SAMOUPRAVNA RAVNANJA NI RAZVITA?
K razmišljanju o subjektivni odgovornosti za naša samoupravna ravnanja oz. dejanja so me spodbudile številne ocene o tem, da so mnogi sestanki nesklepčni, da posamezniki pogosto nezainteresirano dvigajo roke oz. aktivno in zavzeto sodelujejo v samoupravnem procesu le takrat, ko branijo ali podpirajo individualni ali ožje skupinski interes, kot tudi rezultati sicer redkih empiričnih raziskav delegatskega sistema, ki kažejo, da le ta »stoji na glavi« — večina pobud pride namreč iz izvršnih svetov, ne pa od delegatov oz. iz njihove delegatske baze. (1).
Takšne ocene in podatki mi vsiljujejo sklep o nerazviti subjektivni odgovornosti za naša samoupravna dejanja. V povezavi z iskanjem odgovora na vprašanje, odkod, zakaj takšno stanje, moramo najprej opredeliti samoupravno ravnanje. Le to v najširšem pomenu besede pomeni sodelovanje pri odločanju na vseh ravneh.
Posamezniki in skupine bodo odgovorno sodelovali v tem procesu če:
1. bodo za to motivirani in
2. če bodo imeli dejanske možnosti za takšno sodelovanje. Biti motiviran za sodelovanje v procesih odločanja pomeni in-ternalizirati normo samoupravljanja (samoupravljanje je bilo uvedeno z normo). Enostavneje povedano. vodilo mora postati moja vrednota (2), del mojega jaza ki me »od znotraj sili”, dav skladu z njo tudi ravnam.
Ta proces internalizacije oz. preoblikovanja norme v vrednoto pa je pogojen z objektivnimi dejavniki oz. z prej omenjenimi dejanskimi možnostmi za sodelovanje v samoupravnem procesu. Med te lahko nekoliko poenostavljeno prištejemo:
1. zadostno količino moči oz. vpliva
2. zadostno znanje (in informacije)
3. potreben čas
Če so ti dejavniki preveč neenakomerno razporejeni — koncentrirani pri enih posameznikih
oz. skupinah na račun drugih, potem se norma ne bo preoblikovala v vrednoto oz. se bo transformirala deviirano (enostransko, popačeno). V prvem primeru ljudje sploh ne bodo motivirani za sodelovanje v procesih odločanja, v drugem primeru pa bodo sodelovali zaradi individualne ali skupinske koristi; povedano enostavneje: vzeli bodo le tisto, kar jim samoupravljanje nudi kot pravico, pozabili pa bodo na dolžnost.
Sklep na tej ravni je naslednji:
Subjektivna odgovornost za samoupravno delovanje se bo razvijala vzporedno s spreminjanjem strukture prej omenjenih objektivnih dejavnikov, predvsem pa s spremembami obstoječe strukture družbene moči (3). Spremembe teh dejavnikov so gotovo strateški cilji samoupravljanja. S tem pa samo potrjujem na začetku zapisano trditev, daje problem neodgovornosti lasten, lasten protislovjem v razvoju samoupravljanja ne pa nek stranski proizvod, ki od časa do časa vsiljivo pokuka na dan.
Ob tem se nam samo po sebi vsiljuje vprašanje, kako je s subjektivno odgovornostjo pri tistih posameznikih in skupinah, katerim ti objektivni dejavniki ne preprečujejo oz. zavirajo preoblikovanje norme samoupravljanja v vrednoto. Ali je za njih samoupravljanje avtomatično vrednota in tako vir motivacije za odgovorno sodelovanje v procesih odločanja?
Negativen odgovor na postavljeno vprašanje izhaja iz same definicije družbene moči. Moč namreč vedno pomeni uresničevanje interesov ene strani na račun druge. Ugotovitev o premajhni moči za samoupravno ravnanje pri enih, pomeni preveli-ko-koncentrirano moč pri drugih. Koncentrirana moč pa sama po sebi (sama iz sebe) dopušča oz. omogoča neodgovorno ravnanje.
To seveda še ne pomeni, da pri nosilcih te strjene moči subjektivna odgovornost sploh ni razvita.
'ЧЈЧЈВ*	m	1
"s
Da do neke mere je razvita, bi lahko sklepali n. pr. iz tega, da posamezne poslovodne in stro-' kovne skupine praviloma dajejo svoje rešitve oz. odlfičitve v pretres samoupravnim organom in družbenopolitičnim organizacijam. Pri političnih skupinah na vseh ravneh pa sp ta subjektivna odgovornost kaže skozi samokritiko, samokontrolo, samodisciplino.
3.	KDO »BI LAHKO” SANKCIONIRAL NEODGOVORNO RAVNANJE TISTIH KI RAZPOLAGAJO S STRNJENO »DRUŽBENO MOČJO?
Vendar pa v takšnih pogojih, ko določenim posameznikom in skupinam objekiivne karakteristike njihovega družbenega položaja dovoljujejo in omogočajo neodgovorno ravnanje, subjektivna odgovornost ne zadostuje.
i^takšnih pogojih mora funkcionirati sistem objektivne odgovornosti, ki pomeni vednost in verjetnost, da bo ravnanje posameznikov in skupin sankcionirano s strani določenega sankcijskega subjekta.
Tukaj, na tej ravni je smiselno postaviti vprašanje o sankcijah za neodgovorno samoupravno ravnanje.
Odgovoriti na to vprašanje pa seveda ni enostavno. Enostavno m zaradi tega, ker ravno tem nosilcem strnjene družbene moči pripada tudi razpolaganje s sankcijami — nahajajo se v vlogi tako sankcijskega subjekta kot objek-ta.
če kljub tej ugotovitvi (ugotovitvi) razmišljamo o možnem sank-cijskem subjektu recimo za delo
poslovodnih in strokovnih skupin pridemo do »močne združbe samoupravnih organov in druž-beno-političnih organizacij” vpod-jetju. Seveda se ta kontrola ne bi smela izteči v potrditvi oz. upravičenosti odločitve poslovodnega oz. strokovnega organa (in s tem v prevzetju odgovornosti za te odločitve — takšno situacijo imamo danes), ampak bi morala biti usmerjena v to, da te skupine prevzamejo odgovornost za posledice svojih odločitev. Če bi bilo tako, bi zelo lahko tudi sankcije konkretizirali.
Kot možni sankcijski subjekt za delo vodstvenih oz. političnih skupin na vseh ravneh, pa bi lahko nastopalo razvito, kritično javno mnenje. (4)
Takšnega javnega mnenja nimamo. Imamo pa, na eni strani uradno, na drugi pa zasebno-gostilniško javno mnenje. Imamo tudi »samoupravni pluralizem«, ki pa dejansko funkcionira le kot pluralizem institucionaliziranih interesov, kot institucionalni pluralizem torej (na njegovi osnovi lahko nastaja le uradno javno mnenje).
Resnični samoupravni pluralizem bi moral nujno vključevati samostojnost in možnost vplivanja na širše družbeno dogajanje za mnoge druge skupine in manjšine, od generacijskih do kulturnih, profesionalnih in mnogih drugih »alternativnih« (v odnosu do institucij).
In SZDL bi bila lahko okvir v katerem bi se povezovale!
Le takšen resnični, samoupravni pluralizem lahko predstavlja osnovo za oblikovanje kritičnega javnega mnenja in za preseganje sedanje razcepljenosti na uradno, ki nima nobene kritične oz. kontrolne funkcije in na zasebno javno mnenje, ki nima nobene moči oz. vpliva.
Takšno kontrolo tistih posameznikov in skupin, ki razpolagajo s koncentrirano družbeno močjo lahko pojmujemo kot bljižnico do skupnega odločanja na vseh
ravneh. To je končni cilj samoupravnega razvoja in jasno je, da smo danes še zelo daleč od njega. Če te bljižnice ne uberemo se izpostavljamo nevarnosti vse bolj samovoljnega in neodgovornega ravnanja raznih birokratskih, politokratskih in drugih skupin od lokalne do federalne ravni. (5)
Opombe:
(1) Milan Miijevič: Politička iniciativnost i odgovornost izvršnih vječa skupština opštine,
Treči program, broj 37, 1978
(2) Vrednota je implicitna ali eksplicitna, za določenega posameznika ali skupino karakteristična koncepcija zaželenega, ki vpliva na izbor med vrstami, sredstvi in cilji akcije; je torej oblika motivacije, ki selektivno deluje na vedenje posameznika. Socialna vrednota je individualna koncepcija obče zaželenega stanja.
(3) V začetku 70. let opravljene empirične raziskave distribucije družbene moči in vpliva kažejo na veliko diskrepanco med normativ--no distribucijo moči, ki je demokratična in dejansko, ki je oligarhična. (Rus, Arzenšek, Jerovšek)
(4) Razvito kritično javno mnenje navajajo številni avtorji razprav o odgovornosti v naši družbi (n. pr. Goričar, Rus)
(5) V. Rus: O delovni, poslovni in politični odgovornosti Teorijain praksa, 11/1981
V Ruju, marec 1982
Z. Kolarič
11
KOSOVO 82 KOSOVO 82 KOSOVO 82 KOSOVO 82 KOSOVO 82
Dva dela voljna novinarja Katedre, Dejan in Viktor, stojiva na beograjski železniški postaji. Čakava vlak. Ob cigaretah in pivu postajava nestrpna. Uradni napovedovalec končno le napove prihod vlaka, ki naju bo odpeljal na Kosovo. Z mešanimi občutki počasi stopava proti vlaku. Pričakujeva, da bo vlak bolj ali manj prazen. Na najino presenečenje pa je na vlaku gneča. Na srečo sva pravočasno kupila rezervaciji, sicer bi delila usodo tistih, ki so ostali na hodnikih.
Vstopiva v kupe in se seznaniva z najinimi sopotniki: s starejšim parom iz Kraljeva in diplomiranim sociologom ter dekletom najinih let; zadnja dva sta iz Kosova. Po začetnem ogledovanju in ocenjevanju steče pogovor. Govorimo o problemih mladih, o njihovi vlogi v
naši družbi in kar naenkrat smo v Kraljevu.
Starejši par izstopi, za njima pa tudi jaz, medtem ko Dejan ostane v kupeju s sopotnikoma. Napotim se proti prednjemu delu vlaka, kjer menjujejo lokomotivo. To je opravljeno presenetljivo hitro in ko vlak potegne, hitro skočim v najbližji vagon, saj bi sicer pot proti Prištini lahko nadaljeval peš. Napotim se proti našemu vagonu in pot me pelje skozi vagon z restavracijo. Razveselim se hladnega piva, ki mi ga ustrežljivo ponudi točaj, vendar je cena ustrežljivosti primerna — 50 dinarjev za malo pivo. Vzamem torej pivo in ker mi točaj ne dovoli odpreti okna, češ da je prepih, odidem na hodnik. V tem trenutku pa dva miličnika privedeta pet fantalinov, starih deset do trinajst let. Vsakega posamič odpeljeta v kupe, ki je sicer rezerviran zanju. Ker so zavese zagrnjene, ne morem spremljati razvoja dogodkov v kupeju. Kmalu si jih predstavljam,
od doma. V žepu nimata niti beliča in že ves dan nista jedla. Ostali trije so pobegnili od doma že pred tremi meseci. Mož po imenu Idiš, doma iz Prištine, jih je ilegalno prepeljal preko meje v Italijo. Tam so zanj beračili, on pa jim je dajal hrano, moderne obleke (kavbojke, jakne in kričeče srajce) ter igrače. Miličnikom razlagajo da so pobegnili in znova ilegalno prečkali mejo. Na vprašanje »Kako?« odgovorijo, da sploh m bilo težko. -Rekel sem, da sem z mamo in da ima ona moje dokumente«, razlaga najmlajši, star 10 let. S to »finto« so poskusili tudi tukaj na vlaku, vendar našega kondukterja niso mogli prelisičiti. Z mešanimi občutki gledam na te, na nek način že popolnoma odrasle otroke. -Kaj šele bo z njimi če so že sedaj pričeli tako«, mi reče konduk-ter. Zdi se mi star, nesrečen in utrujen. Sicer pa niti ni čudno, če
so taka srečanja del njegove vsakdanjosti. Vrnem se v najin vagon.
DEJAN:
— Medtem sem sedel v kupeju. Starejši par je izstopil, na njuno mesto pa sta sedla dva mladeniča. Sociolog in dekle, ki sta z nama potovala iz Beograda sta Srba, fanta, ki sta vstopila pa Albanca. Pogovor zamre, vzdušje pa postaja neprijetno. Pričnem se pogovarjati, mio z enimi, malo z drugimi. Besedo za besedo pogovor steče. Mučno vzdušje pa ostaja. Mladi Albanec pravi, da se vrača iz Munchena, kjer je obiskal brata. Dogodkov na Kosovu noče komentirati, ustvariti skuša vtis, kot da se ga to ne tiče. Viktor se je vrnil v kupe. Smo v Titovi Mitroviči. Sociolog in fanta izstopijo, midva pa ostaneva sama z dekletom iz Kosovega polja.
Sedaj, ko ostanemo sami se dekle nekoliko razživi. Pogovor postaja vse bolj pristen, vse bolj
voru omeni, da se nikoli ne bi poročila s človekom druge vere, čeprav ji tega tako ali tako oče ne bi dovolil. Očetova beseda pa je še vedno -svetinja« (vsaj za večino). V družinah še vedno vladajo patriarhalni odnosi, z vsemi posledicami jih prevzemajo tudi mladi. Ko spregovorimo o mednacionalnih odnosih, je nekokoliko bolj zadržana, vendar nama da vedeti, da niso dobri. »Kaj mi pomaga dobra služba in dober dohodek, ko pa vedno živim v negotovosti kaj bo jutri«? Videti je zaskrbljena. Skušava se vživeti v njen položaj, pa nama nekako ne uspeva, saj prihajava iz popolnoma drugačnega okolja, bolj ali manj neobremenjena s problemi, ki so njen vsakdan. Že je tu Kosovo polje. Ob slovesu se ji zahvaliva za odkrit pogovor, sedaj pa se ji zahvaljujeva za vse, kar je za naju storila še pozneje.
Dejan meje vso pot moril Stanki. Upal sem, da bo vsaj kakšen, pa čeprav čisto majhen tank stal kje blizu postaje, da bo zadovoljen. Pa nisva ne tedaj, ne pozneje na Kosovu videla nobenega, tako da bo moral Dejan počakati do jeseni, ko odide v vojsko. Pač pa srečava kar precej pripadnikov združenih enot milice. Videti toliko miličnikov, oboroženih z avtomati in avtomatskimi puškami na tako majhni postaji, kot je to Kosovo polje, je že samo po sebi nekaj nevsakdanjega.
Ogledujeva si jih z vseh strani, malo radovedno a ne preveč vsiljivo. Njihova prisotnost, panama da občutek varnosti, ki naju razen dva, tri krat v Prištini več ni zapustil.
V hotel »Grand«, prekrasen hotel s petimi zvezdicami A kategorije, vstopiva opolnoči, točno po devetnajstih urah odkar sva odrinila iz Maribora. Pokličeva domov in najinim domačim poveva, da sva srečno prispela. Čeprav je ura že
trenutek se »stisne« ob zid in se počasi približuje temnemu prehodu med zgradbama. Še hip in izgine vanj. Nejeverno se spogledava. Iz prehoda možak priteče k f ičku, kjer ga čaka kolega (prav tako s puško). Eden sede v avto, drugi pa ga prične porivati. Čeprav sva še vedno presenečena in razburjena, planeva v spontan smeh, saj ne vidiš vsak dan človeka s puško, kako poriva avto. Avto spelje in možaka se odpeljeta. Midva pa še kar sloniva na oknu in čakava nadaljevanja. Ker se nič več ne zgodi, modro ugotoviva, da sta možaka, ki sva ju videla pripadnika samozaščitnih enot. Leževa in med ugibanjem, kdo je streljal, zaspiva.
Ura je sedem. Petek. Napotiva se na sprehod po Prištini. Če izvzameva mnogoštevilne patrulje združenih enot milice, oziroma specialce, kot jih tukaj imenujejo, je
tudi dolge). Ker se nisem hotel prepirati, sem stopil do trafike, ki stoji na drugi strani ceste. Spet sem najprej pogledal ali imajo baterije. Imeli so jih, kratke in dolge. »Ali imate baterije«, vprašam. »Imamo, kakšne potrebujete«, me vpraša prodajalec. Poučen z izkušnjo iz prejšnje trafike mu odvrnem: »Kratke«. »E nema, ima samo duge«, mi odvrne prodajalec. »No, onda mi daj baš te«, mu odvrnem. Pa sem ga! »Vsi, ki poslušamo kaj se mu je zgodilo, se krohotamo. Viktor se vrača od šanka in mi ves nasmejan pravi: »Glavni urednik mladinskega časnika Zeri Irenside, Sejdi Osmani, naju s še nekaj kolegi vabi na obisk njihove redakcije.« Vesela, da nama je že prvi dan bivanja v Prištini uspelo priti do pomembnega človeka, se vrneva za šank.
Že smo na poti proti redakciji edinega mladinskega časnika, ki
nami«. Pove, da je bilo tudi nekaj pritiskov s strani raznih organov, a zgolj pri vprašanju prave mere kritičnosti, ki pa jo je zelo težko določiti. Vprašam ga, ali izhaja njihov mladinski časnik samo v albanščini, ali tudi v katerem drugem jeziku. Da sem zadel v živo, vem že v naprej, saj mi je znano, da izhaja le v albanščini, v to me pa še prepriča vneto Dejanovo prikimavanje. Glavni urednik mi odvrne, da izhajajo le v albanskem jeziku. »Pa je albanski jezik obvezen ali zgolj fakultativen?« vrtam dalje. »Ne, ni obvezen, fakultativen je«. »Ampak to pomeni, da edinega kosovskega mladinskega časnika ne morejo brati vsi, ampak le tisti, ki znajo albansko«, mu odvrnem. V moji ugotovitvi je tudi kanček vprašanja.
»Da, a ker je to edini časnik za mladino pisan v matičnem jeziku, menimo, da mora ostati čisto tak kot je, torej albanski. Za ostale narodnosti na Kosovu izhaja časnik »Novi Svet«, vendar je le študentski (pa je vseeno dvojezičen). To se mi ne zdi popolnoma prav, zlasti ko ugotovim, da med dopisniki ni nobenega pripadnika kake druge narodnosti razen Albancev. Saj vendar časnik govori o problemih vseh mladih, zlasti pa mladine na Kosovu in vse skupaj mi ni preveč všeč. To moje razmišljanje je pozneje potrdil pogovor z Vladkom Bojadžijevskim, predsednikom komisije za idejno politično delo pri predsedstvu ZSM Jugoslavije, ki je potrdil pravilnost takega razmišljanja.
Odpravljamo se nazaj proti hotelu, kjer pričakujeva še en dober ulov. V naprej sva dogovorjena za intervju s članom predsedstva Pokrajinske konference ZSM kosovo, po možnosti celo s predsednikom ali sekretarjem. Pogovor nama posredno omogoči Mahmud Ali Dema, član predsedstva PK ZSM Kosovo. Na najino veselje naju obvesti, da se je za intervju dogovoril s predsednikom PK ZSMK. Na pogovor čakava dobri dve uri in ko že obupava, nama Mahmud Ali Dema ponudi razgovor s sekretarjem PK ZSMK Dobrivo-jem Filipovičem. Seveda ga pričakava z odprtimi rokami, saj sva že prepričana, da iz vsega nič ne bo.
PRIŠTINA, APRIL 82
vse videti mirno. Dejan straši s fotoaparatom, na katerega je pritrjen dvestopetdeset milimetrskitele-objektiv (verjetno zato, ker je slišal, da je v Prištini prepovedano fotografiranje).
»Specialci« naju sicer malo čudno opazujejo, vendar nimava nobenih težav. Ker sva tudi midva, kakor vsi dobri novinarji brez notesov, pa tudi brez pisal, povprašava mimoidočega mladeniča po knjigarni. Zelo prijazen je in naju odpelje do knjigarne, ki pa je precej daleč. Med potjo pove, da je po rodu Albanec, midva pa zamolčiva da sva novinarja (pa čeprav samo študentska). Ko ga zelo previdno vprašava o stanju v Prištini in razpoloženju, ki vlada med študenti, nama odgovori, da sam nima nobenih problemov. »Ne vtikam se v politiko, najbolje je stati ob strani in se ne vmešavati. Jaz se brigam samo za študij in tako je tudi najbolje,« nama pove. Prijetno presenečena sva, ko ugotoviva, da
izhaja na Kosovu. Piha močen veter, tako da hodimo napol miže (nekateri celo ritensko). K sreči pa redakcija ni oddaljena več kot kakšnih sto metrov od hotela. Zgradba je lepa, okrog petnajst nadstropij visoka. Ta zgradba je sicer last »Rilindije«, edinega kosovskega dnevnika, ki pa daje prostore tudi Zeri IRINISE. Prostori so čudoviti, vsaj za naše pojme, saj smo navajeni delati po kleteh in v bistveno slabših razmerah. Ko za vse prisotne naroči kavico, nam pove osnovne podatke o časniku.
»Izhaja vsak teden, vsakič po okrog trideset tisoč izvodov. Izhaja delno v barvah, funkcionalni stroški številke pa so okrog trinajst starih milijonov«, nam pove za začetek.
»Zaposlujemo dosti zunanjih sodelavcev, profesionalno je zaposlenih deset ljudi in tudi glavni urednik ima položaj profesionalca«. Po demonstracijah in ostalih oblikah sovražne dejavnosti, smo izgubili precej
Povabiva ga v sobo, saj želiva miru, pa tudi najin (Katedrin) magnetofon (verjetno iz prejšnjega stoletja) bi med družbo zbujal preveliko pozornost. V razgovoru, ki je skraja precej »uniformiran«, zveva marsikaj, zlasti ko izklopiva magnetofon, saj je to precej (včasih)neprijeten pripomoček.
saj se jx) povratku iz kupeja vsak od mladih nadobudnežev drži za zadnjo plat. Da pa ni bilo posebno hudo, me prepričajo njihova v nasmeh razpotegnjena usta, kakor hitro se izognejo strogemu pogledu miličnikov. Le-ta jih kmalu odpeljeta v vagon restoran, jaz pa grem seveda za njimi. Z nekoliko kislim nasmehom naročim še eno pivo (kar je predrago, je predrago), da imam vzrok, da se še zadržujem v restavraciji. Na videz neprizadeto srkam svoje pivo, v resnici pa pridno strižem z ušesi. Vsa zgodba pride kmalu na dan. Dva izmed njih sta že pred petimi dnevi pobegnila
oseben. Ledena stena, ki nam preprečuje govoriti o takoimenova-mh »tabu temah«, se vse hitreje topi. Kmalu govorimo o vsem popolnoma odkrito. O pogledih na svet, o vzgoji, tudi o spolnosti. Ko zveva da je dekle pri svojih poznih dvajsetih letih še vedno nedotaknjeno, sva nekoliko zbegana Še bolj sva zbegana, ko naju popolnoma resno vpraša, če je pri nas v Sloveniji res običajno, da ima vsaka žena zraven moža tudi ljubimca. V medsebojnem razlaganju si počasi ustvarjamo sliko. Midva o kraju, kamor sva namenjena, ona pa o krajih iz katerih prihajava. V pogo-
polnoč, še vseeno dobiva večerjo, kar naju prijetno preseneti, saj že deset ur nisva ničesar pojedla. Ko večerjo zalijeva še s steklenico čudovitega kosovskega kaberneta, naju premaga utrujenost in odideva v sobo. Po obveznem tuširanju odpreva okno, da bi zadihala svež kosovski zrak, ter se zlekneva na postelji. Nočno tišino razpara rezek pok. Z Dejanom se presenečeno spogledava, za t renutek obstojiva in planeva k oknu. »M-48!« rečem Dejanu, saj se značilnega glasu te puške spominjam še iz vojske. Zagledava neuniformiranega moža s puško, ki teče preko ulice. Za
je fant šel v to smer le zaradi naju. To ugotoviva, ko se skupaj vračamo proti hotelu.
Medtem, ko Viktor preverja zmožnosti šanka in kondicijo natakarjev, srečam reporterja Indeksa 202 iz Beograda, ki mi pravi: »Poslušaj, kaj se mi je zgodilo. Potreboval sem nove baterije za svoj magnetofon in sem se odpravil do bližnje trafike, da bi jih kupil. Najprej sem pogledal, če imajo dolge baterije, kakršne potrebujem in ko sem videl, da jih imajo, sem prodajalca zaprosil zanje. »Nemarno, imamo samo kratke«, mi odvrne, (čeprav sem videl da ima
bralcev, tako da nam je naklada precej upadla. Vzroki so v množici avtoriziranih tekstov, ki smo jih pač morali objavljati in v mnogih političnih tekstih, ki so se prav tako naenkrat pojavili v našem časniku.
To je imelo za posledico, da smo morali opustiti mnoge stalne rubri-kein se posvetiti predvsem politični akciji za osveščanje mladine. Zadnje čase nam je naklada spet porastla, kar priča, da nam bralci zaupajo in da naša akcija pri osveščanju mladine daje konkretne rezultate. Vračajo se tudi dopisniki, ki že nekaj časa niso sodelovali z
Pogovor je trajal kakšni dobri dve uri. objavila pa ga bova v celoti, nato smo se vsi trije, žejni, napotili v bar. Tam smo ob »čudovitem« programu nadaljevali z razmenjavo mnenj. Sekretar in jaz sedeva posebej (za mizo ni bilo prostora za vse), ostali skupaj.
Medtem, ko se je Viktor pogovarjal s sekretarjem, sem se jaz pogovarjal s predsednikom PK ZSMS Kosova in z predsednikom komisije za vzgojo in izobraževanje. Kramljanje je bilo prav zanimivo.
»Ali so kakšni problemi s profesorji, ali napak vzgajajo mlade?« »Ne veš.
S profesorji ni posebnih problemov. Samo na filozofski fakulteti je bilo nekaj problemov.« Ko vidite, kako nejeverno ju gledam, mi pravita: »Samo novinarji so krivi.
Vse so napihnili. Na osnovnih in srednjih šolah poteka pouk normalno, samo na nekaterih fakultetah je nekaj problemov; pravzaprav samo na filozofski fakulteti na albanolo-škem inštitutu.« Kadim in mirno pijem svoje pivo. Nato vprašam: »Kako pa je kaj s običaji na Kosovu, saj vesta: besa, krvno maščevanje, gostoljubje in podobno?« Pa mi pravi predsednik komisije za vzgojo in izobraževanje: »Te tradicije živijo še samo med starimi. Mi, mladi jih ne spoštujemo. Nov način življenja, mesto, študij, vse to izkoreninja stare in preživele tradicije.« Pogovarjamo se in pogovarjamo, ko mi ta isti človek prizna: »Dal sem že beso,« reče ponosno in nadaljuje: »In sem jo držal.« Mislil sem si svoje in mu modro prikimal, češ: »Prav si napravil' strinjam se s teboj.« Prav zanimivo je, kaj vse je mogoče izvedeti v baru. Pa vendar ne razumem, zakaj nekateri iz vrha mladinske organizacije na Kosovu »lakirajo« resnico, vsaj tisti njen del, ki ga vsi poznamo.
Ura je že več kot tri (zjutraj seveda) in midva na poti proti postelji. To pot nisva odpirala okna, ne prišla do tuša; zaspala sva kakor dojenčka.
12
KOSOVO 82 KOSOVO 82 KOSOVO 82 KOSOVO 82 KOSOVO 82
športno gimnastiko, sobe z okroglimi mizami, predavalnice in amfiteatri in kaj jaz vem, kaj vse še. Osnovni kompleks ima 38000 m2 površine.
Stopimo v dvorano za kegljanje, kjer je osemstezno kegljišče z restavracijo. Stoli so delno uničeni, usnjene prevleke porezane, v sosednjem hodniku je voda predrla strop, ki ga zdaj »krasijo« temne lise. Čakamo dežurnega varnostnika, ki bi nas moral peljati v sosednjo dvorano, pa ga ne more najti niti sam namestnik direktorja.
Sprehajamo se po hodnikih, ko se nam pridruži fant, za katerega sem vedel, da k nam ne spada.
Približam se mu in tedaj opazim: na prsih ima pripeto značko — rdeče ozadje, na katerem se šopiri črn dvoglavi orel. Prijateljica ga vpraša: »Ti pa nisi naš?« »Nisem,« reče on.
»Fant, pa ti veš, da to značko nosijo iredentisti?« »Ne vem.« Kje si jo pa dobil?« »Pa veš, dal mi jo je prijatelj.« In fant je odšel.
Stojimo pred prištinskim stadionom. Namestnik direktorja centra Boro i Ramiz razlaga:« Stadion lahko, sprejme 20000 obiskovalcev. Žal tribune še niso prekrite, ker nismo dobili dovolj nepovratnih sredstev. Dobili smo le kredite, zdaj pa — moramo vračati anuitete.
Načrtujemo še gradnjo dveh športnih hotelov, še ene športne dvorane, vse v sklopu centra Boro i Ramiz.«
Vrnili smo se v hotel, kjer imamo družabni večer. Srečava predsednika UK ZSM Kosovo, ki nama spet obljubi, da bova lahko v nedeljo obiskala študentsko menzo. Nato preživiva prijeten večer, ki so se ga udeležili tudi skupaj vsi funkcionarji ZSM Kosovo, pa tudi direktor študentske menze (njega sva bila posebej vesela). Spoznava Branko Crnobrnjo, reporterko radia Jugoslavija in medsebojna izmenjava informacij poteka v obojestransko zadovoljstvo. Pozneje se izkaže kot odlična gostiteljica in nama v mnogočem olajša najino nadaljnje delo v Beogradu. Leževa krepko čez polnoč, vendar polna pričakovanj, saj se nama obeta obisk študentske menze. Nedelja zjutraj. Priština.
Vsa nestrpna že na vsezgodaj oblegujeva predsednika UK ZSM Kosovo, da naju odpelje v ta, že tolikokrat omenjeni prostor. Razloži nama, dajje v nedeljo študentska menza zaprta, da mora najprej dobiti direktorja, da nam jo bo odklenil, saj ve, da jo želiva slikati od znotraj. Ura je že dvanajst, vendar kljub večkratnim poskusom Ilir (predsednik UK ZSM Kosovo) ne pride v stik z direktorjem. Ko že pristaneva, da si jo ogledava vsaj samo od zunaj, naju vpraša če imava avto, saj je to precej daleč.
Ker avta nimava, pa tudi se nama zdi precej trapasto ogledati si menzo le od zunaj, od obiska odstopiva. Sicer pa nama je bilo že malo nerodno, ker sva neprestano nekoga nadlegovala.
Jutro. Sobota v Prištini. Po prej bornem, kot pa obilnem zajtrku, se * odpraviva do šanka. Še sreča, da sva Štajerca in da ta tempo zdrživa, a tukaj vzpostaviva največ kontaktov. Spoznava predsednika univerzitetne konference ZSM Kosova
Ko izraziva željo, da bi rada videla razvpito, študentsko menzo in notranjost študentskih domov, nama obljubi, da to ne bo prevelik problem. Vendar šele v nedeljo, saj se mora prej pogovoriti s predsednikom (oziroma direktorjem) menze. Midva sva srečna tudi tako, saj je to več, kot sva pričakovala, da bova dosegla. Dejan ostane v hotelu, jaz pa si sposodim njegov fotoaparat in odidem v mesto. Sedem v na pamet izbran lokal.
Naročim si pijačo, vendar se z natakarjem ne razumeva najboljše.
Poleg tega, da sem baje nadarjen za jezike, albanščine vseeno ne razumem, saj seje nisem nikoli učil.
Je pa milozvočen, rekel bi, lep jezik. Vendar mi nesporazum dobre volje sploh ne pokvari. »Če že noče govoriti srbohrvaško, pa nič«, rečem in odidem dalje na potep.
Z dobršno mero sreče, preko znanstev, mi uspe priti v eno izmed delovnih organizacij v Prištini. Ker menijo, da sem sorodnik zaposlenega, nimam nikakršnih težav. V nevezanem pogovoru zvem, da se je odkrit frontalen spopad prelevil v hladno vojno, v eno izmed oblik specialne vojne. Neuradno mi povedo, da se pripadnost k iredentističnemu gibanju kaže tudi tako, da delavci ne prihajajo na delo (ponekod), v nesramnem obnašanju do pripadnikov drugih nacionalnosti, ponekod in ob primernih priložnostih, pa tudi v fizičnem obračunavanju. V zraku čutim klimo medsebojnega nezaupanja, vendar ne vidim druge rešitve kot da te slabosti s pomočjo vseh subjektivnih sil družno premagamo. Odidem nazaj proti hotelu, in se kot vsi veliki novinarji v velikem mestu, izgubim.
čisto meni podobno. No, na koncu, ko sem že zašel dodobra v študentsko naselje, mi le uspe najti pravo pot do hotela. Tam srečam Mahmuta Ali Demo, ki me vpraša, če si z Dejanom želiva ogledati mladinski športni in kulturni center Boro i Ramiz.
V tem prelepem stavbnem kompleksu nas sprejme namestnik direktorja. Sama arhitektura je najlepši dosežek zahodne arhitekture.-Stal je — kupe denarja, ki verjetno niso bili namenjeni reprezentanci. Dobri dve uri hodimo po hodnikih in dvoranah. Žal opazimo, da se sedežev drži prah in na vprašanje, ali center uporabljajo ali ne, smo izvedeli, daje razen redkih dvoran, zaprt. Res škoda, če pomislimo, koliko je stal delovne ljudi Jugoslavije. In da ne pozabim: dom ima 300 milijonov izgube letno, ki jih mora nekdo plačati.
Vse je v lesu, steklu, lepo oblikovanem betonu. Hodimo od dvorane do dvorane, od predavalnice do predavalnice. Velika športna dvorana, mala športna dvorana (ki pa v resnici sploh ni tako mala), dvorana za boks, borilne veščine,
zastava. »Tekma« vzkliknem. »Partijska zastava«, odgovori Dejan. Ko pa je zapihal veter in je zastava zaplapolala, zagledamo na rdeči podlagi dvoglavega črnega orla.
Dejan, ki je hotel narediti še en (X>snetek menze, pritisne na sprožilec, voznik omenjenega avta pa to opazi. Dekleti se vznemirita, pa tudi midva ne ostaneva ravnodušna.
Pospešimo z največjo možno hitrostjo. Šele (30 nekaj kilometrih vožnje, ko se ustavimo pred neko gostilno, se pomirimo. Pa z Dejanom vseeno vzameva fotografski aparat s seboj.
Po kosilu in obisku srbskega samostana Gračanica se proti večeru odpeljemo v restavracijo Pro-leče. Med pogovorom sva izvedela, da se v njej zbirajo predvsem Srbi, ki tvorijo večino okoliškega prebivalstva.
Sedemo. Takoj sem opazil, daje v restavraciji dosti pripadnikov združenih enot milice. Eden izmed njih, po našitkih sodeč častnik, me je nejeverno gledal. Medtem, ko je Viktor temnopolt in ne izstopa iz množice prebivalcev, sem sam rjavolas, pravzaprav sem bil edini rja-volasec v celem prostoru. Čakam, kaj bo. častnik pokliče enega izmed miličnikov k sebi, mu nekaj zašepeta na uho in ta izgine. Vem. Dokler smo v restavraciji, nas bodo pustili pri miru, a ko bomo izstopili, pa vsaj legitimiranju ne bomo mogli pobegniti.
Pojedli smo in izstopamo. Pred vrati stoji isti miličnik, kateremu je častnik šepetal na uho. Mislim: zdaj pa bo. Pa ni nič. Mirno sedemo v avto in se odpeljemo. Ko se pripeljemo pred hotel, se dekleti poslovita, z Viktorjem pa greva na večerjo. In glej' Medtem ko sva večerjala, se (verjetno) čisto slučagno pojavi že večkrat omenjeni miličnik. Stoji pred garderobo, kadi in naju gleda.
»Drek«, rečem in vprašam Dejana, če ima pri sebi dokumente.
Sedaj prihaja na prizorišče najina znanka iz vlaka. Dogovorili smo se, da nama razkaže kulturne znamenitosti Prištine in okrog 14 h se dobimo pred hotelom. Poveva ji, da nisva videla menze, saj je zaprta in da nama je zelo žal, da je tako.
Spogleda se s sestro in jo vpraša: »Da jih vodimo?« Sestra nad tem predlogom očitno ni najbolj navdušena, vendar se po krajšem dogovarjanju le odločita, da naju odpeljeta do tega »prepovedanega« kraja.
Najprej nisva razumela, zakaj toliko besed, ko pa je menza tako ali tako zaprta.
Pripeljemo se pred menzo. Vidiva, da je menza polna študentov in se spogledava. Gostiteljici se nasmehneta. »No, je zaprta ali je odprta?« naju vpraša najina znanka iz vlaka. »Ti vrag«, zakolne Dejan. »So naju hoteli, a«, mu odvrnem.
Ustavimo se na parkirišču za menzo. Ker je situacija videti čista, takoj napraviva posnetek. Aparat vrževa v avto in se napotimo proti vhodu v menzo. Pred vhodom je terasa, velika približno sto kvadratnih metrov, na kateri je precej študentov. Sicer naju ne vleče preveč v samo menzo, vendar kolegici vseeno vprašava, ali je mogoče vstopiti. Odvrneta nama, da je, vendar pod pogojem, da pokaževa osebni izkaznici ali indeks. Že smo na terasi. Pogovor med študenti opazno zamira, nama pa postaja vse bolj vroče. Vprašujoče in neprijazne oči študentov strmijo v nas. V trenutku si premisliva — ne bova poskusila vstopiti v menzo. Na videz mirno in neprizadeto nadaljujemo sprehod mimo vhoda proti študentskim domovom.
Nekaj študentov nas prične spremljati, kar še okrepi neprijeten občutek, ki se nas loteva. Počasi se obrnemo in odidemo proti avtu.
Vsekakor mora biti jasno, da naša ekonomska situacija, naša nedejavnost do reševanja ekonomske situacije in končno tudi situacije na Kosovu in nedejavnost do kar najhitrejšega preseganja stanja vpliva na mednarodni položaj Jugoslavije.
Tako mislim, da moramo spet postaviti v ospredje revolucionarno aktivnost. Ne s frazami, ne na način, ki samo govori, tako pač, da mi »podaljšujemo« revolucijo. Nastopiti moramo z radikalnimi spremembami predvsem v odnosu do dela in v odnosu do problemov in njihovih rešitev in tako krepiti ugled naše države.«
Viktor Jovanovič Dejan Verčič
Varno se počutimo šele ko se odpeljemo. Pa ne za dolgo. Na križišču zagledamo Fiat 125 P, skozi njegovo okno pa moli rdeča
»Sedaj pa imava,« pomislim, menda nama ja ne bo vzel posnetkov.
Prepričan sem, da čaka na naju, vendar si večerjo vseeno privoščiva v miru (kol i ko-t o I i ko). Medtem natakar odide dvakrat iz restavracije na hodnik in le zaradi tega ker se pogovarja s »specialcem«, se me loteva prepričanje, da govorita o naju. Sicer pa jih razumem. Ni jim lahko. Ko končava večerjo, »speci-alca« več ni pred vhodom v restavracijo, srečava pa ga na hodniku. Z ničemer ne pokaže, da naju pozna, da smo bili še pred uro skupaj. Tudi midva ne, misliva si pa svoje.
Receptorju naročiva bujenje, saj naslednji dan ob 7.20 leti letalo proti Beogradu in se odpraviva v sobo.
Ponedeljek zjutraj. Priština.
Medtem ko se voziva proti letališču, urejujeva vtise. Molčiva. Žal nama je, da že odhajava, saj sva šele začutila utrip tega mesta, atmosfero, ki tukaj vlada in način življenja ljudi, ki tukaj živijo.
Danes ni lahko živeti na Kosovu. Leta in leta je virus nacionalizma kvaril ljudi in jih zastrupljal. Mnogo časa bo potrebno, da si bodo ljudje na Kosovu spet zaupali. Vzrokov za sedanji položaj je več.
Očitno je, da se, sredstva, namenjena za razvoj gospodarstva niso namensko uporabljala. Na eni strani živi na Kosovu veliko število nezaposlenih, pretežno mladih, na drugi strani pa se bohotijo drage in razkošne stavbe. Neskladje je očitno. Na Kosovu so zelo velike socialne razlike. Ne od včeraj. Takšno stanje traja že leta. Medtem pa je albanska propaganda delovala neovirano. Sirila je iluzije o veliki albanski državi, trdila, da so prebivalci Kosova izkoriščani od drugih narodov in narodnosti v Jugoslaviji in podobno. Na to antijugoslovan-sko propagando ni bil nihče pozoren. Slabo razvito samoupravljanje na Kosovu, kjer so dolgo skoraj absolutno dominirale tehnobiro-kratske strukture, je privedlo do tega, da je večina ljudi pojem samoupravljanje enačila z dejanskim stanjem na Kosovu, s katerim pa seveda niso bili zadovoljni. Univerza v Prištini se je razvila v pravo »tovarno ljudi brez perspektive«, saj gospodarstvo njenega naglega razvoja in večanja ni spremljalo. Ni posebno težko zavesti človeka, ki ve, da po končani šoli pet ali še več let ne bo dobil zaposlitve. Še posebej, če pri zavajanju sodelujejo tudi profesorji. Niti ne moremo mimo privilegijev, ki so jih imeli funkcionarji, oziroma mimo njihovega specifičnega družbenega statusa, ki so ga imeli v tem delu naše države. To je le nekaj osnovnih vzrokov, da so bili prebivalci nezadovoljni. Vodilna struktura Kosova je vrsto let prikrivala resnico o dejanskem stanju. Sovražnik je deloval povsod, tudi znotraj subjektivnih sil. To je eden od vzrokov, da je samoupravljanje slabo razvito in da delovni ljudje niso iskali rešitve v poglabljanju samoupravljanja, ampak drugod, na nesprejemljive načine m v nesprejemljivih oblikah.
Ni druge rešitve, kot da najprej odstranimo vzroke, ki so do takšnega stanja privedli, od nezaposlenosti do temeljite spremembe v sistemu izobraževanja. Vse to pa je mogoče narediti le ob pogojih medsebojnega zaupanja in sodelovanja vseh narodov na Kosovu.
Ustvariti to vzdušje, pa je poglavitna naloga subjektivnih sil vse naše družbe.
V.	J. m D. V.
POGOVOR Z VASUJEM TOPURKOVSKIM
Vasilij je bil še pred letom in nekaj mesecev predsednik konference ZSMJ. Srečali smo ga na seminarju v FVištini in ga zaprosili za kratek pogovor:
»Delam kot predavatelj na skopski pravni fakulteti. Isto delo sem opravljal še pred odhodom v Beograd. Sem docent in te dni me bodo. upam, povišali v izrednega profesorja. Predavam pravo. Sicer јза sem aktiven na mnogih področjih. Nikoli niem bil pasiven. Prav zdaj sč udejstvujem v športu, v košarki. Včasih sem se z njoaktivno ukvarjal, zdaj pa sem predsednik Košarkarske zveze Makedonije. Imamo te znane probleme s Slavničem, delne probleme, ki nimajo nobene zveze s športom, katere pa moramo ljudje, ki smo se ukvarjali s športom, ki šport ljubimo, reševati...
Danes mislim enako, kot sem mislil takrat, ko sem odhajal v Beograd. Delo v predsedstvu ZSMJ je bilo zelo naporno, vendar pa moram reči, da jetudi malo idealizirano. Kar se pa tiče resničnega učinka našega dela, recimo na soustvarjanju oz krepitvi mladinske organizacije kot političnega faktorja v naših družbenih odnosih, mislim, da so učinki izostali. Za to so objektivni, verjetno pa tudi subjektivni razlogi. Osebno sem srečen, da sta leti v Beogradu vseeno hitreje minili kot sem pričakoval.
Kar se tiče mladinske organizacije na skopski Univerzi pa to: nismo je imeli, ko sem odhajal v Beograd in je nimamo danes, vsaj ne na način, ki bi bil potreben za aktivno delo mladih ljudi. Obstojajo sicer posamezne, delne aktivnosti. Ampak to ni prava družbena angažiranost mladih ljudi v borbi za reševanje lastnega statusa na univerzi. Sam, recimo, delam na fakulteti v okviru skopske Univerze in mladinska organizacija pri nas vsaj do zdaj (odkar sem jaz na fakulteti, sem pa že 10 let) ni uspela na organiziran način sprožiti rešešvanja ruti enega od življenjskih vprašanj teh mladih ljudi. Vsaj pri nas na Pravni fakulteti. Je pa niz takšnih vprašanj. Od režima študija, statusa subjekta v tem izobraževalnem procesu itd. Obenem pa je mladina glavna na udaru na Pravni fakulteti. Mislim, da lahko posplošim in rečem, da je takšno stanje na celi univerzi.
Ko sem se vrnil iz Beograda sem v Skopju nadaljeval s svojim delom.
Nihče iz Beograda ni prišel po kak nasvet ali podobno. Mogoče bi kdo prišel, pa sem se potrudi, da bi do tovrstnega kontakta ne prišlo. Vedno sem menil in nisem spremenil mišljenja, da smo vsi odgovorni ljudje, sposobni in da nam nikakršno sponsorstvo ni potrebno. Tisti, ki so prišli za menoj, na najboljši način delajo pošteno, nekdo bolj, drugi manj, to je jasno. Tako lahko mirno ocenjujemo tudi moje delo.
Od vsega, kar mi je dalo življenje v Beogradu, so najpomembnejše izkušnje. Pridobil sem si zelo pomembno izkušnjo če si prepričan, da je nekaj tako, potem tega ni potrebno zatreti v sebi. Pa čeprav gre za vprašanja, ki te lahko uničijo. In tule so zelo eksplozivne pri nas v Beogradu, tudi v predsedstvu v času mladega mandata. Bili so tudi problemi zaradi neurejenih odnosov z našimi starejšimi tovariši. V vsem tem pa se je vmeni zabetoniral ta občutek: človek mora vzdržati na svojih prepričanjih.
O dogodkih na Kosovu mislim naslednje. Kosovskemu udarcu (da to tako imenujem) se nismo mogli zdaj izogniti. Izognili bi se mu lahko fxed več leti. Zame je najbolj pomembno to, da jasno in glasno povemo, kje so razlogi in še bolj, da povemo jasno, glasno in določno, kako je mogoče to situacijo preseči. Mislim, da to kar se danes dogaja deluje na mlade z zelo strašnimi posledicami.
KOSOVO 82 KOSOVO 82 KOSOVO 82 KOSOVO 82 KOSOVO 82
Pogovarjala sva se z Vlatkom Bojadijevskim, članom predsedstva konference Zveze socialistične mladine Jugoslavije
V precej dolgem, izčrpnem in iskrenem pogovoru smo skušali osvetliti vzroke sedanjega stanja na Kosovu (pa tudi vzroke izliva nacionalizma pred letom dni), dati odgovor na vprašanje kako sedanje stanje preseči in še o marsičem. Povedal nama je naslednje:
»Po mojem je težko reči, da gre za samo en vzrok. Gre za kompleks različnega delovanja in pa pomanjkljivosti v našem delu. Gre zlasti za pomanjklljivo delovanje vodilnega kadra na področju kulture (kadra na Kosovu), pa tudi mladine. Mislim na birokratizem, forumsko delo, prikrivanje slabosti, prikrivanje rezultatov, familiarnost, privatizacijo in podobno. To skupaj je privedlo do izraza nekega nezadovoljstva proti sistemu socialističnega samoupravljanja, s tem, da se je le ta izenačeval z dejanskim stanjem na Kosovu, z vodilno strukturo, ki je skušala najti opravičilo za vse probleme v družbi izven sebe. Ni problem v tem, da ne bi skrbeli za razvoj na Kosovu, ta sredstva so se porabljala nepreudarno. Struktura investicij je bila napačna, ni pa padla z neba, ampak so jo diktirali ljudje tam. Na Kosovu so bile največje socialne razlike v Jugoslaviji. Osebpi dohodki strokovnjakov so na nivoju OD vjugoslaviji, od ostalih slojev pa dosti nižji. To je eden izmed možnih vzrokov za nezadovoljstvo. Mmogoštevilne so družine, kjer dela le eden, družina pa je velika, v drugih družinah pa je zaposlenih vec članov, seveda se pojavijo ogromne socialne razlike.
Delali smo raziskave o prednostnih usmeritvah jugoslovanske mladine. Kažejo, da mladina v Jugoslaviji še v veliki meri teži k enakosti, zelo občutljiva je na socialne razlike, še posebej vaška in študentska mladina Dobro zamišljena in izredno dobro organizi rana propagandna akcija Albanije, ki poudarja, da pri njih socialne razlike ne obstajajo, ob prej omenjenih pogojih normalno privede do nekaterih nasprotnih mnenj in sovražnega razpoloženja. Že večkrat sem
o tem govoril, a nisem našel neke analize, ki bi se globlje ukvarjala s to problematiko.
Vi vsekakor veste, da je v drugi polovici 60 let prišlo do naglega razcveta albanske kulture, do njenega drugačnega pristopa k razvoju nacionalne in kulturne istovetnosti Albancev v Jugoslaviji. Ta se je zlorabila za ojačitev albanskega nacionalizma, poveličevanja albanske zgodovine, za prikazovanje albanske kulture z gledanj njenega nacionalnega romantizma. Ves splet odnosov se je razvijal tako, da so albansko nacijo poveličevali, zaposlovali so več Albancev z ozirom na procent prebivalstva (z ozirom na Srbe in Črnogorce), ki tam živi. Učbeniki in šolski sistem so bili zasnovani tako, da so se zapirali v okvire Kosova in znotraj Kosova v okvire albanske nacije.
Šlo je tako daleč, da so delali raziskave o različnosti krvnih skupin Albancev in nealbancev. To je cel sistem odnosov, ki je razvoju nacionalizma odgovarjal. Gre tudi za zapiranje v okvire republiških ali pokrajinskih mej, za jačanje vodilnega sloja republik in pokrajin, ki pa zopet, mora ne tako neposredno, ampak posredno ustvarja pogoje za jačanje, če ne nacionalizma pa lokalizma. Problemi na relaciji republik in pokrajin so obstajali med Kosovom in Vojvodino. Tudi
Vojvodina je kot pokrajina skušala nekatere svoje odnose in pooblastila povečati v odnosu na ustavni koncept, ki ponekod ni bil dovolj jasno formiran in je dovoljeval različna tolmačenja. Odnosi pokrajine kot sestavnega dela so se preveč izrazili proti odnosom jaokrajine kot dela republike. Odnosi so šli mimo SR Srbije.«
— Probleme povezane z vzgoj-noizobraževalnim sistemom na Kosovu vidi Vlatko Bojadijevski tako: »Priča smo izredno burnemu razvoju vzgojnoizobraževalnega procesa na Kosovu. Pred vojno in po njej je Kosovo imelo zelo maloštevilno inteligenco albanske narodnosti (sedaj 400.000 srednješolcev). Imajo univerzo, ki je bila ustanovljena okrog leta 1968, in ki je v obdobju nekaj generaci prerasla v mamutsko organizacijo s 30.000 študenti. Ta nagli razvoj šolstva ni spremljal razvoj gospodarstva. Na Kosovu obstaja razkorak med gospodarstvom in usposobljenostjo kadra. Kadri prihajajo, gospodarstvo pa jih ni sposobno sprejeti. Avtomatsko ustvarjamo kader, ki več let ne bo dobil zaposlitve. Študirajo, a ne vidijo perspektive. To je potencialni vzrok za nezadovoljstvo. S tem je treba povezati stopnjo samoupravljanja na univerzi, vseeno kje v Jugoslaviji, ne le na Kosovu. Tudi to spet lahko privede do nezadovoljstva. V teh pogojih, ki objektivno omogočajo ustvarjanje nezadovoljstva, mora usklajena akcija v smislu kritičnosti mladih dati rezultate.
Zlasti, ker subjektivne sele na Kosovu niso bile ne dovolj budne, pripravljene in sposobne se že v začetku spoprijeti s sovražnikom. Na Kosovu je 51 % članov ZK mlajših od 27 let; to je ogromna moč.
Vendar je vprašanje, če so vsi ti mladi ljudje bili idejno dovolj pripravljeni in sposobni, da so člani ZK — avantgarda. Da niso, seje videlo sedaj, vidi se po koristolovstvu, ki vlada tam. To leto se je veliko naredilo. Po skoraj skojevskem sistemu borba za vsakega človeka. Vendar to, kar se je zamujalo, leta, se ne more popraviti v tako kratkem času. Kljub temu nam zadnje demonstracije kažejo, da se je »baza«
nacionalistov zmanjšala. Niso imeli več trdne osnovne podpore. Vendar ti, ki se ne priključujejo demonstracijam, jih tudi ne skušajo preprečiti. Stoje ob strani. Posebno odgovornost vidim v učiteljih srednjih in višjih šol. Že situacija v Vojvodini, ki pa je v principu boljša kot na Kosovu, kaže porazne rezultate kar se tiče kvalifikacij učiteljev, ki predavajo ključne predmete za formiranje mladih (marksizem, sociologija, ipd.). To je eden od razlogov, da so nosilci kontrarevolucije v bistvu učitelji. Ni Milan Baljevič, izvršni sekretar zastonj rekel, da je univerza žarišče kontrarevolucije. Da je nosilec le-te mlada kosovska inteligenca.
V mladinskih organizacijah se že dolgo borimo, da bi bil predmet marksizma edinstven za celo Jugoslavijo tako kot je že obramba.
Menimo, da se ne more predavati na osem različnih načinov, saj te specifičnosti, ki obstajajo po republikah niso fako velike, da bi se marksizem lahko predaval na različne načine. Toda ta situacija se ni dosti popravila v dosedanjem obdobju. Na nivoju federacije, razen komisije za reformo izobraževanja (ali kako se imenuje) ki jo sestavljajo republiški sekretarji za izobraževanje, ne obstaja nobena druga institucija. Le ta nima stalnega sedeža, ampak se sedež spreminja v odvi-
snosti od predsedujočega. V fazi priprav so osnove skupnega minimuma enotnega sistema marksizma. Junija bodo šle v javno razpravo.
»Dober del kompromitiranih učiteljev je že zamenjan. Nimam podatkov, če je dovolj nadomestnega kadra na Kosovu, da se to izvede. Kaže, da so pozabili, kar je rekel Marx, da morajo biti tudi učitelji vzgajani. Nimam zbranih dejstev, da bi lahko dobil pravo sliko, zakaj so ravno učitelji bili ti, ki so podpihovali (nekateri tudi direktno) nacionalizem. Prišlo je naglega razvoja nacionalne istovetnosti z ozirom na to, da so Albanci kot narod bili stoletja zatirani (kakor tudi nekateri drugi narodi) in onemogočeni, da to svojo identiteto izkažejo. Žato je to obdobje burnega razvoja nacionalne zavesti pomalem tudi logičen. Vendar je to šlo samohotno. Ždi se mi, da v tem obdobju niso dčlovale nekatere sile, ki bi to pravilno usmerile. Preveč se je naslanjala na sodelovanje z Albanijo na kulturnem, znanstvenem, folklornem in na drugih področjih. Nesprejemljivo je, da smo za nekatere predmete uvažali učbenike iz Albanije, ko pa imamo svetovno znane strokovnjake na skoraj vseh področjih. Lahko bi njihova dela prevedli v albanski jezik, ne pa da je bil uvoz učbenikov lažja rešitev.
V njih se na zelo pretkan način lahko podpihuje nacionalizem. Za primer vzemimo učbenik glasbe, kjer so vsi avtorji, razen dveh, albanske narodnosti, pa še ta dva nista Jugoslovana. V učbenikih za zgodovino se npr. zelo na široko razpravlja o življenju Ilirov, a zelo malo o NOB, o tem, kdo so bili balisti in podobno.
Jugoslovanska javnost ve zelo malo o delovanju fašističnih in emigrantskih organizacij. Raziskave na tem področju so pokazale porazne rezultate. Ogromno ljudi ne ve, kdo so bili ustaši, četniki, belogardisti in ostali izdajalci, da še delujejo. To so spodrsljaji v najširšem idejnem delovanju na področju izobraževanja.
Ob dogodkih na Kosovu smo bili res presenečeni. Delno zato, ker smo prevzeli delo mesec dni pred izbruhom demonstracij. Vendar sistem informiranja od zveze do pokrajine in obratno ni deloval dobro.
Ti dogodki so nas vse malo močneje udarili po glavi, osvestili smo se mi (ZSMS), pa tudi tovariši v republiških in pokrajinskih konferencah. Doumeli so, da je medsebojno informiranje potrebno. To se jim je prej zdelo nepotrebno. Gre za proces zapiranja, ki se je z drugih družbenih struktur prenesel tudi na mladino. Mladina ni dejavnik izven družbe. Vse kar se dogaja v družbi, se dogaja tudi v mladini, s tem, da se v mladini nekatere stvari mnogo močneje izražajo. Mladina ima neko svojo sposobnost, neko svoje področje interesov. Sedaj so kontakti na področju informiranja boljši kot so bili prej, vendar še ne tako dobri, da bi lahko bili zadovoljni. (Še ni tega, da bi, če se kjerkoli v Jugoslaviji kaj zgodi v mladinskih organizacijah, poklical ali predsednik OOZSM ali predsednik občinske konference ali republiške konference ZSM in obvestili ostale.)
To sega tako daleč, da sem za nek primer izliva kontranacionaliz-ma mladine iz mesta, kjer sem svoječasno bil predsednik mladinske organizacije, izvedel iz časopi sa. . .
Normalno je, da tak izliv nacionalizma, ki je prišel že do meje kontrarevolucije, privede tudi do nasprotnih učinkov. To je tisto ne-zaželjeno, kar je sovražnik hotel. Želel je ustvariti psihozo, da lahko
delovno mesto sprejet tisti, ki ustreza vsem zahtevam, da bo postopek izbire pošten. Od tu pa dalje. Vse ostalo je gašenje ognja.
Menim, da življenje v taki sredi zahteva znanje obeh jezikov za pravilen odnos med nacionalnostmi. Toda treba je ljudem dopovedati, da to ni obveza, temveč nuja.«
»Na Kosovu izha|a mladinski časnik »Zeri Irenside« ter »Bote Deri« in »Novi svet«, ki sta v bistvu en časnik, ki izhaja v obeh jezikih.
To je študentski časnik kot naša »Katedra«. Zeri Irenside je edini mladinski časnik na Kosovu in menim, da bi moral izhajati v obeh jezikih. (sedaj izhaja le v albanskem jeziku — op. pisca)
Zadnjim demonstracijam se delavci več niso priključili. Nekateri so celo zahtevali, da bi delali nekoliko dlje; ker se je konec delovnega časa ujemal s časom demonstracij. Nekateri so tudi zahtevali, da bi jih iz tovarn odpeljali s posebnimi avtobusi, saj bi bilo dovolj nekaj provokatorjev, ki bi se vmešali med delavce, da bi izgledalo, kot da delavci demonstrirajo. Toda bistvo jevtem, da se zavedni ljudje konfrontirajo z demonstranti, ne pa, da le pasivno stoje; ob strani. V Prizrenu obstaja izvidmški odred Titovi dečaci. Le-ta se je neposredno soočil z demonstranti, prišlo je do fizičnega obračuna. Imajo tudi mladinsko delovno
ki bi mladim, ki imajo polet pomagale, da se z znanjem zoperstavijo, saj tisti, ki je kritičen najde vse slabe točke sistema, dela, itd. so za ta sistem, a brez znanja je težko zmagati v bpsednem boju. Po mojem je zelo pomembno dati pravo in objektivno sliko o situaciji na Kosovu. Najprej, da se sredstvom informiranja onemogoči njihovo delo. Po drugi strani se ni potrebno spuščati v neko drugo skrajnost, da se piše samo o nekih drobnih malenkostih, ki spodbujajo neke nizke strasti.
Ce bi bilo omogočeno TV Prištini, da posnamejo demonstracije
11.	3., ne bi prišlo do tega masovnega obiska demonstracij v Uro-ševcu, 26. 3. Kdo je za to kriv, ne vem. Na TV Priština pravijo, da niso imeli dovoljenja, ostale TV pravijo, da TV Priština ni hotela posneti, predstavniki SUP pravijo, da niso videli nikogar, ki bi snemal demonstracije 11.3. 82. Težko je sedaj ugotoviti, zakaj tako. Zato so 26. 3. poslali predstavnike, ustvarila se je skupina šestdesetih novinarjev. Tudi časniki, ki nikoli prej niso pisali o politiki, globoko »rumen« v na-jslabšem smislu, pa so poslali tja številne ekipe z željo po senzacionalizmu. To je druga skrajnost. Narod je precej politiziran. Vse kar se reče, razpiše in posname o Kosovu, je zelo hvaležno za dvig na klade. To sta dve skrajnosti. Ne vi-
šem v tuje vire obveščanja. Ne smemo dovoliti, da tuja sredstva obveščanja špekulirajo z dogodki na Kosovu.
V okviru naših možnosti smo naredili vse, da bi prišlo do pravilnega informiranja. Od poskusov pisanja mladinskega tiska o tej problematiki, mladinskega tiska kot dela mladinskih organizacij, pa do tega, da preko institucionalnih kanalov vplivanja v SSRN (SZDL), govorimo o tem."
Da je sovražnik deloval v vseh družbenopolitičnih strukturah dokazuje tudi to, da so odkrili mnoge mladinske funkcionarje, ki so sodelovali profi temeljnim načelom naše družbe (med njimi so bili tudi predsedniki OOZSM in predsedniki občinskih organizacij ZSM). Nespametno bi bilo podcenjevati sovražno delovanje Vseh teh rušilnih elementov in posledic tega sovražnega delovanja. Prebivalstvu Kosova moramo pomagati, da prevladajo krizo m dokažejo, da so »zdrave sile« močnejše od ostalih. V tem smislu je nesprejemljivo vsakršno posploševanje. Potrebno je zaupanje v subjektivne sile, ki delujejo na Kosovu; v to, da želijo in bodo odpravili vse posledice nacionalizma, ki se je tam pojavil. Za to so zainteresirane vse šile na Kosovu (razen zavedene manjšine), protrebujejo p>a našo pomoč in zaupanje, da jim bo to čimprej uspelo
kadarkoli izzove demonstracije in da se mu nihče ne more zoperstaviti. Prikazat je želel, da se na Kosovu ni nič naredilo. To p>a lahko privede do tega, da tako prepričanje pri ostalih ljudeh in mladini ustvari nezaupianje do družbenopolitičnih organizacij vključno z mladino in do Albancev, kot naro-domvsmislu nezaupanja, da žele to situacijo poboljšati. Ne moremo se omejiti le na delne akcije, saj tako ne bomo nič naredili. Začeti moramo od tega, da bo na vsak razpis za
brigado Titovi dečaci, ki je bila lani na neki delovni ackiji najboljša in prejela plaketo Veljko Vlahovič.
Mladinske delovne akcije so ena mladinskih aktivnosti, ki do sedaj niso bile kompromitirane. Ni bilo izgredov politične narave. Tudi lani jih ni bilo, kar nas posebej veseli. Lani so bile MDS s Kosova po pravilu najboljše, za razliko od prejšnjih let. To je podatek, ki ohrabruje. Tam so p»zitivne sile, samo še niso dovolj organizirane, ni dovolj povezanosti,
dim vzroka, zakaj ne bi bilo TV px>-snetka, če lahko vidimo demonstracije v Iranu ali kako francoski kmetje pxj ulicah polivajo vino. Ne vidim, zakaj ne bi smeli videti kaj se dogaja tu, .ko smo za to življenjsko zainteresirani. Tukaj imamo p* sanj e časnikov, ki prihajajo v Jugoslavijo. Vse dokler je bilo po starem, ko se je govorilo o nekaj demonstrantih v Prištini, ali o skupini, so tuja sredstva obveščanja p sala marsikaj. Ko smo začeli pisati realno (pxxfatki, števila), so bili (Drene-
14
KOSOVO 82 KOSOVO 82 KOSOVO 82 KOSOVO 82 KOSOVO 82
Prepričana sva, da se Dobri-voje zaveda vseh težav in "pasti«, ki jih bodo zavedne sile morale premagati, da se bo stanje na Kosovu normaliziralo. Trdno verjame, da večina ljudi, ki tam živi želi prav nasprotno od iredintistov. Ko jim bo uspelo »izolirati iredin-tistično razpoloženo manjšino, bo Kosovo spet to, kar je bilo.
MNENJE DOBRIVOJA FILIPOVIČA SEKRETARJA PREDSEDSTVA KONFERENCE ZVEZE SOCIALISTIČNE MLADINE KOSOVA O VZROKIH IN POSLEDICAH DOGAJANJ NA KOSOVU
»O vzrokih obstaja ocena vseh forumov. O njih je razpravljal tudi pokrajinski komite ZK Kosovo. Analize so bile na CK ZK Srbije in CK ZKJ. Splošna ugotovitev je, da je do izpada sovražnih nemirov prišlo prav v trenutku, ko družbenopolitične organizacije, oziroma ljudje, ki so jih vodili, niso bili;dovolj angažirani. Zato je sovražnik izkoristil njihovo počasnost, sodeloval pa je tudi s sovražnimi elementi v tujini, prav tako pa se je precej poznal vpliv iz sosednje Albanije. Največji del ljudi je bil prepojen s sovražno ideologijo, veliko število je bilo zavedenih v šolah. Logično je, da so mladi ljudje najlažje dojemljivi za radikalne vplive. To je sovražnik izkoristil, zlasti med srednješolsko in študentsko mladino. Največji del mladine, ki se je priključil sovražnemu delovanju izhaja iz druge faze usmerjenega izobraževanja, priključil pa se mu je tudi del študentske mladine.
Krivdazanastali, položaj bremeni tudi del profesorjev, zlasti tiste, ki so prihajali iz Albanije in predavali našim študentom. Našo odprtost so izkoriščali in uporabljali predavanja tudi za sovražno propagando. Analiza učbenikov je pokazala, da posamezna gradiva niso bila v skladu z našo samoupravno socialistično ureditvijo. Določeno število knjig je bilo umaknjeno — pripravljamo nove izdaje. Določeno število profesorjev je bilo iz delovnih mešt odstranjenih, ker so pripravljali sovražne propagande.Naslednje zelo pomembno je, na kakšen način profesorji podajajo gradivo iz zgodovine. Zelo pomemben je način interpretacije. Zanemarili so določene teme iz NOB, ki bi morale biti bolj povda-rjene. V 14 letih (od nemirov leta 1968) je sovražnik imel čas delovati. Povezoval se je z emigrantskimi skupinami iz inozemstva, prinašal letake in pamflete s sovražno vsebino in jim tako omogočil njihovo sovražno manipulacijo.
Analize, ki jih delajo določeni strokovnjaki, kažejo na to, da so nekateri posamezniki stvari prikrivali. Poedinci so kaznovani z določenimi partijskimi in drugimi kaznimi. Videti je, da nihče ni pričakoval takšnega stopnjevanja sovražnosti in vandalizma, ki se je pokazal v marcu in aprilu lani.
Na idejnem polju je bilo marsikaj zanemarjenega Z mladimi smo premalo delali. Nekdo je rekel, da če se otrok rodi v socialistični državi, to že ne pomeni, da je takoj socialistično vzgojen. Zato smo večji del sil usmerili v idejno delovanje z mladimi, v vseh sredinah, od pionirjev do absolventov. Sovražnik je deloval 13 let, mi pa smo za leto dni dosegli dobre rezultate. Dokaz za to je, da v določenih sredinah ni bilo sestanka na katerih ne bi prišlo do raznih provokativnih vprašanj. Danes pa so mladi ugotovili kaj je za temi sovražnimi parolami in se zelo korektno obnašajo ter sprejemajo nekakšen kompromis in zelo odkrito prihaja do izmenjave mnenj.'Uradno mnenje je, da je stanje relativno mirno, vendar da v nobenem primeru ne smemo podcenjevati sovražnikovih moči in njegovih aktivnosti. To dokazuje, njegova dpbra organiziranost in podpora od zunaj. Dogodki sedaj potrjujejo, da še deluje, se prilagaja času počitnic, je bolj deloval v KS, v začetku šolskega leta pa se je prilagodil in začel znova delovati v šolah. Vendar je njegov krog zožen, ker se vedi, da je izvršena idejnopolitična diferenciacija med mladimi. Med tistimi, ki so naivno »padli« v to je dosti teh, ki so to spregledali in se sedaj borijo proti temu. Družbena samozaščita deluje, saj so v srednjih šolah primeri, ko so učenci ponekod formirali vode družbene samozaščite, tako da so zelo zavestno in odgovorno prevzeli nase nalogo zoperstaviti se svojim netovarišem.
To kar je sovražnik hotel — etično čisto Kosovo, jo čista fašistična teorija, s katero skuša uveljaviti posebno obliko psihološke vojne. Vprašanje je, kako in kakšen način preprečiti izseljevanje, čeprav obstaja, zlasti zaradi nepravočasne informiranosti, neznanja, posebna psihoza pritisk^. Sovražnik je z raznimi provokacijami to izkoristil. V družbenopolitičnih organizacijah delujejo s polno paro z namenom, da bi preprečili izseljevanje, Vsi tisti, ki so se pod priti-
skom izselili, se lahko vrneio. Skoda jim bo povrnjena. Nekateri so se seveda izselili tudi iz ekonomskih vzrokov. Vsa sreča, da občutek negotovosti'ne obstaja v vsakem okolju. Neka pristnost med ljudmi različnih nacionalnosti obstaja, čeprav sovražnik vztraja na tem, da bi jo razbil. Normalno je, da v tej zmedi prihaja tudi do nezaželenih dogodkov. Sovražnik skuša vnesti negotovost med ljudi, dokazati hoče, da je nenehoma prisoten. Vnaša negotovost, ne le med Srbe in Črnogorce, ampak tudi med tiste Albance, ki se temi izpadi ne strinjajo.
Ohladitev mednacionalnih odnosov je čutiti v vseh sredinah. A prijatelji, ki so to zares bili, so to tudi ostali, prav tako sošojci, ne oziraje se na to, katere narodnosti so. Teh primerov je dosti. Na šolah se ne preko parol, ampak preko konkretnih akcij pojačuje bratstvo in enotnost.
Uporabljene metode zbliževanja mladih preko metod družbenega dela delimo na dve etapi — vzgajati mlade in prevzgojiti zavedene. To je težko, kajti človeka, ki je že končal fakulteto, je težko prevzgojiti.
Dokazano je, da ekonomska kriza nikoli ne prinese nič dobrega: dovolj je le ena kriza, kot pomanjkanje hrane (kave, detergentov ali česa drugega), da se skuša prikazati nemoč naše družbene skupnosti, čeprav vemo, da v take krize prihajajo tudi najrazvitejše dežele. Zavestni in napredni intelektualci ne mislijo tako, a en del se le obnaša oportunistično. Niso na nobeni strani, v bistvu le ovira za katero se skrivajo sovražniki. Izkoriščajo jih le zaščit; to so labilne osebe, ljudje, ki ne vedo kateri strani bi se priklonili.
Sovražnik ne izbira sredstev, da bi ustvaril svoj cilj. Ekonomske in politične težave skuša prikazati čim bolj črnogledo.«
»Ta narod tukaj je zelo dobro živel v skupnosti tudi ko še ni bilo komunistov (pred stoletji). Ljudje niso vedeli, kaj je socializem. Vedeli so, da lahko le skupaj preživijo, da so stoketje vsi, vseh narodnosti, v mestu in vasi živeli skupaj. Da so le na ta način preživeli. Primitivizem posameznikov izkoriščajo včasih tudi v sistemu informiranja, če nekdo lansira kako novico, čeprav neresnično, jo je zelo težko pozneje pokriti.«
»Opazili smo, da so vsi, ki pišejo vZeri Irinise albanske narodnosti, in da izhaja le v albanskem jeziku.
»Normalno. Obstaja tudi -časnik Novi svet, ki izhaja 1X mesečno. Tudi v sredstvih informiranja in šolstvu so velike pripombe. Mogoče je treba marsikaj ustvariti tudi z ozirom na ekonomsko situacijo. Tudi to je treba upoštevati, saj Kosovo ekonomsko ne stoji najbolje.
Zeri Irenise bi se moral odpreti vsem, ki živijo na Kosovu, ne le tistim, ki govorijo Albansko. Sovražniku direktna konfrontacija ni uspela, zato sedaj deluje na drugačen, a nič manj škodljiv način. Sedaj se dela bolje tudi na področju informiranja. Informacije so bolj realne. Moramo biti zelo previdni, saj sovražnik menja "barvo«, obliko in način delovanja; prilagaja se položaju. Ta drug način delovanja se izkazuje vsepovsod. V restavracijah, prodajalnah in drugod, sovražnik na zelo rafiniran način še deluje in vnaša nestabilnost med ljudi.
Imamo zelo zavesten delavski razred; to se vidi po tem, da se delavci več ne priključujejo (razen redkih izjem) demonstracijam in ostalim izbruhom nacionalizma.
Študentje albanske narodnosti, -ki .študirajo v drugih republikah, v glavnem niso imeli težav. Tam, kjer jih je več, so ustvarili klube in društva. Vsekakor jim ni bilo lahko.
Mnoge je bilo sram, da so albanske narodnosti in to zaradi tistih, ki so nemire izzvali. Prišlo je tudi do generaliziranja, kar pa ni prav. Noben narod ni imun proti nacionalizmu.
To je zelo nevarno. Vse napredne sile morajo najti moč, in način, da to stanje presežejo.”
POSVET KOMISIJE ZA MEDNARODNE ODNOSE PREDSEDSTVA KONFERENCE ZSMJ O MEDNARODNEM SODELOVANJU ZSMJ
Komisija za mednarodne odnose PK ZSMJ je v sodelovanju s Komisijo za mednarodne odnose PK ZSM Kosova organizirala posvet o mednarodnem sodelovanju z naslovom: Mednarodna aktivnost kot del vsakodnevne obveznosti članov in organizacij ZSMJ. Posvet je bil od 9.4.1982 do 11.4.1982 v Prištini. Namen seminarja je bil usposabljanje kadrov za delo, obenem pa je seminar udeležencem dal kvaliteten vpogled v mednarodno aktivnost ZSMJ.
Prvi del seminarja je potekal v razgovoru in razpravi o aktualnem stanju v mednarodnem mladinskem gibanju - in mednarodnih odnosih nasploh. Uvodni predavanji sta podala Goran Radman in Vasilj Tu-purkovski. Drugi del seminarja je bil namenjen izmenjavi mnenj o po-družbljanju mednarodnega sodelovanja ZSM in je potekal v naslednjih delovnih skupinah:
1. idejno-politično izobraževanje, informiranje in propaganda,
2. mednarodna izmenjava mladine in mladinski turizem in
3. tuji študenti in delo družbenih organizacij.
Nekaj o mednarodnem sodelovanju ZSMJ in pomembnejše misli izrečene na posvetu
Vloga ZSMJ v mednarodnem in študentskem gibanju je rezultat dejstva, da se ZSMJ že nekaj desetletij dosledno bori za mir, socializem in enakopravno sodelovanje med vsemi za sodelovanje pripravljenimi. Delo ZSMJ temelji na načelu, da ima vsaka narodna mladinska in študentska organizacija pravico sama izbirati svojo pot notranjega razvoja. Sodelovanje med narodnimi in mednarodnimi mladinskimi in študentskimi organizacijami je mogoče le ob doslednem upoštevanju neodvisnosti posameznih organizacij.
Cilj aktivnosti ZSMJ je ustvarjanje napredne fronte mlade generacije v najšišrih svetovnih okvirjih. ZSMJ se je opredelila, da se ne bo zbirala okoli političnih, ideoloških ali religioznih opredelitev različnih mladinskih in študentskih gibanj, ampak bo odpirala možnosti, da osnovni cilj napredno opredeljene mladine v širših svetovnih razmerah postane boj za mir, boj proti imperializmu, kolonializmu in neokolonializmu, proti rasni diskriminaciji, aparthajdu, različnim oblikam izkoriščanja, a za spreminjanje tega sveta v boljši, za mlado generacijo srečnejši.
V dejavnosti ZSMJ na mednarodnem področju imajo obojestranski odnosi posebno mesto. So najprimernejša oblika razvijanja medsebojnih odnosov na načelih neuvrščenosti.
V večstranskih odnosih bo potrebno še naprej krepiti osnovne principe medsebojnega sodelovanja na temeljih vzajemnega spoštovanja in nevmešavanja. Pri tem si je treba izbiti iz glave iluzijo o poli-tično-ideološko enoviti mladi generaciji. Nateh umetnih principih je
zgrajena marsikatera mednarodna mladinska in študentska organizacija; posledica tega je, da se pojavlja kot nadnarodna ali naddržavna organizacija s pravicami vmešavanja v notranje odnose posameznih članic.
Mladinske organizacije vzhodnoevropskih držav so družbenov-zgojne organizacije mladih. V svojih statutih so opredeljene kot »rezerve« partij na oblasti in predstavljajo prenos partijsko-direktivnega odnosa med same mlade. V odnosu do ZSMJ nastopajo zelo agresivno, vedno so pripravljene na vse oblike sodelovanja, vendar je čutiti, da za tem sodelovanjem ni želje po enakopravnem sodelovanju, ampak je opaziti željo, da bi se naj ZSMJ močneje navezala na sodelovanje s temi mladinskimi organizacijami.
Krepitev in rast levice v Zahodni Evropi spremlja tudi pospešen razvoj naprednih mladinskih organizacij, ki se na vse bolj določni način odločajo za spreminjanje obstoječih kapitalističnih sistemov. V središču pozornosti teh mladinskih organizacij so »domači« problemi. Obenem je na Zahodu opaziti rast mladinskih Organizacij, ki kljub temu, da nekatere skušajo postati apolitične, stojijo na naprednih stališčih (Sem štejemo ekologiste, zelene, antinuklearce ...). S temi organizacijami ZSMJ še ni razvila sodelovanja, s katerim bi lahko bila zadovoljna.
V Aziji se mladinske organizacije razvijajo v skladu s specifično politično situacijo v tem delu sveta. Opaziti je krepitev sodelovanja z nekaterimi mladinskimi organizacijami, s katerimi so bili do sedaj slabi odnosi (Kitajska, Azijska študentska asociacija, Nepal, Indonezija itd.).
Sodelovanje z mladinskimi organizacijami na Bližnjem vzhodu poteka na znanih jugoslovanskih stališčih do bližnjevzhodnega vprašanja in je zelo uspešno.
Nadaljuje se tudi sodelovanje z afriškimi mladinskimi in študentskimi organizacijami. To sodelovanje je že prešlo samo izmejnavo delegacij. Močan je interes organizacij iz tega kontinenta za konkretne oblike sodelovanja; tako je vedno večje število mladih iz tega območja, ki se udeležujejo MDA pri nas. Posebna pozornost je posvečena sodelovanju z mladinskimi organizacijami osvobodilnih gibanj v jugo Afrike. Prav tako je vzpostavljen kontakt z mladinsko organizacijo naroda Zahodne Sahare (POLISARIO).
V sedanjem medkongresnem obdobju gotovo da prevladuje sodelovanje ZSMJ z mladinskimi organizacijami iz neuvrščenih držav. Na ta način se resnično udejanju-jejo sklepi zapisani v Resoluciji o mednarodndi aktivnosti ZSMJ sprejeti na Desetem kongresu ZSMJ. Kot splošno karakteristiko obojestranskih odnosov s temi mladinskimi organizacijami lahko omenimo, da sodelovanje prehaja izmenjave na političnem nivoju in da
se pred ZSMJ postavjajo konkretne zahteve za realiziranje konkretnih oblik sodelovanja (Štipendije, inštruktorji, mladi strokovnjaki, tedni kulture itd.). Kot rezultat razvitega sodelovanja med organizacijami iz neuvrščenih držav na bilateralnem področju se je pojavila težnja, pobuda zg srečanje na večstranskem področju. Multilateralno sodelovanje kot potreba izvirnega organiziranja, izmenjave izkušenj in mnenj o vprašanjih, ki imajo skupinski p>o-men, je ideal, h kateremu se je težilo s sklicanjem Prve konference študentskih organizacij iz neuvrščenih držav na Malti, januarja 1979. leta. Žal, te konference zaradi delovanja t. i. »radikalnih« organizacij iz neuvrščenih držav ni bilo.
Sredi 1979. leta je prišlo do okrepljene aktivnosti pri pripravi ustanovitve »Okvirja za vseevropsko mladinsko.in študentsko sodelovanje«. T. i. »velikih pet« — Svet evropskih narodnih mladinskih komitejev, Svetovna federacija demokratične mladine, Mednarodna zveza študentov, Mednarodna Zveza socialistične mladine in Evropska federacija liberalne in radikalne mladine-je uspelo doseči medsebojni dogovor o nujnosti ustano-. vitve institucionaliziranega okvirja za vseevropsko mladinsko in študentsko sodelovanje. ZSMJ je v svojem delovanju na tem področju vložila vse napore v ustvarjanje pogojev, v katerih bi se lahko v pripravljalni fazi pred ustanovnim sestankom v Budimpešti razvila razprava o vsebini predloženega dokumenta. A to stališče ZSMJ je zadelo na odpor, ker se je križalo z interesi mednarodnih mladinskih in študentskih organizacij. Na ustanovnem sestanku je sodelovalo pribl. 40 organizacij. ZSMJ je imela resne pripombe na predloženi dokument in je z razloženo izjavo odbila njegovo sprejetje, s čemer ni bila dosežena privolitev. Madžarski mladinski komite za mednarodno sodelovanje (MIOT), ki je kot domačin vodil sestanek, je samo no-tiral stališče ZSMJ, a ga ni upošteval ob proglasitvi Okvirja. ZSMJ je zahtevala, da se v skladu z dogovorom po potrebni dovolitvi dokument ne sprejme, ampak spremeni. Ker domačini protesta niso upoštevali, ni delegaciji ZSMJ ostalo drugega, kot da ustanovni sestanek zapusti. In prav to je naredila.
ZSMJ izvaja posebne naloge na področju sodelovanja v Sredozemlju.
Poseben pomen med aktivnostmi ZSMJ je sodelovanje z narodnostnimi manjšinami v zamejstvu. Doslej je vzpostavljeno sodelovanje s Slovenci v Italiji in Avstriji in Hrvati v Avstriji. Nekaj napredka je tudi v sodelovanju z Madžarsko, medtem ko je sodelovanje z narodnimi manjšinami ostalih sosednjih državah težko, zaradi odklonilnega stališča večinskega naroda.
Delovanje ZSMJ pa se ne kaže samo na meddržavnem področju. Prav tako ga lahko dobro opazujemo pri nas. V Jugoslaviji študira pribl. 13000 tujih študentov, od tega 25 % z znatno našo finančno pomočjo. Ti mladi ljudje prihajajo iz več kot 70 držav in že ob tem podatku lahko vidimo, da Mednarodni
klubi
svoje naloge, nja jugoslovanske mladine s tujimi študenti le-teh nebi slffeli prepustiti sebi in usodi.
Prav tako letno pride k nam okoli 300 brigadirjev iz drugih držav in tudi za te lahko rečemo, da imajo premalo stika z domačimi, mladinci.
Ko govorimo o odnosih med mladinskimi in študentskimi organizacijami iz različnih držav, pa ne smemo prezreti povezave med stanjem v mednarodnem delavskem gibanju in stanjem v mednarodnem mladinskem gibanju. Če imamo to vzporednico pred očmi, nam bo toliko jasnejši pomen informiranja v vsen smereh. ZSMJ ne izdaja biltena v tujih jezikih, s katerim bi informirala svoje partnerje o svoji dejavnosti. Prav tako nima stika z tistimi mladimi Jugoslovani, ki študirajo v tujini (Teh je po uradnih podatkih vsaj 5000.). Tudi v našem dnevnoinformativnem tisku in ostalih občilih obveščanja ne zasledimo informacij, ki se tičejo dogodkov v mednarodnem mladinskem in študentskem gibanju.
In še za konec nekaj o podružb-Ijanju mednarodnega sodelovanja ŽSMJ. Mladinci si gotovo ne jemljejo zadostnega deleža v tem sodelovanju. Mirno lahko ugotovimo, da mednarodno sodelovanje še vse prevečkrat ostaja privilegij funkcionarjev.
Za poceni mladinski turizem imamo le malo objektov, ki k nam vabijo mlade iz drugih držav. Kar se teh objektov tiče, smo na evropskem repu (če seveda ne računamo Albanije).
Mladinski tisk le malo ali celo ne spremlja dogajanj v mednarodnem mladinskem in študentskem qiba-nju.
V mladinskih političnih šolah si mladinci ne morejo pridobiti vpogleda v mednarodno mladinsko in študentsko gibanje, ker se v njih poučujejo samo »klasične« zunanjepolitične teme (neuvrščenost, blokovska delitev ipd.).
Tudi v šolski vzgoji je premalo časa posvečeno vzgoji v duhu mednarodnega sodelovanja in vzajemnega spoštovanja. Današnja šola gotovo ne opravlja svoje naloge na področju poučevanja in vzgajanja za življenje v politično, gospodarsko, versko ipd. razdrobljenem svetu.
Izmenjava brigadirjev z drugimi državami še ni dosegla kvalitetne ravni. Brigadirji, ki smo jih pošiljali na tuja delovišča so bili predhodno podvrženi politično-ideološki obdelavi, kar je v izmenjavo vneslo neiskrenost in narejenost. Truditi se moramo za to, da bo izmenjava brigadirjev kar najbolj pristna.
Gotoyo seminar v Prištini pomeni nov korak k nadaljnem razvoju sodelovanja ZSMJ z ostalimi mladinskimi in študentskimi organizacijami v svetu na načelih enakosti, sodelovanja in vzajemnega spoštovanja. Največji premik pa bo potrebno doseči pri podružbljanju mednarodnega sodelovanja ZSMJ, tako da bo to resnično postalo sodelovanje mladih ljudi, ne pa mladih funkcionarjev.
Dejan Verčič Viktor Jovanovič
мшшашвми
-M4
INFORMACIJE
KLUB MLADIH
Tudi v maju bo delo mariborskega Kluba mladih, kljub spomeniško zaščiteni freski, ki krasi mogočen strop te znamenite stavbe, zelo pestro.
Trenutno se v Klubu koordinirajo, posredujejo vaditeljem (učiteljem in profesorjem telesne vzgoje mariborskih osnovnih in srednjih šol) vaje za okoli 300 mladih Mariborčanov, ki bodo nastopili na osrednji prireditvi v počastitev Dneva mladosti, ki bo 25. maja ob 16.30 v Ljudskem vrtu.
FVav tako se v Klubu mladih zelo zavzeto pripravljajo na osrednjo klubsko manifestacijo, ki bo 15. maja v KS S-31, občina Maribor-Tabor. Ta prireditev bo potekala v okviru mladinskega središča v Mariboru, ki je v ustanavljanju, osnutek samoupravnega sporazuma za njegovo formiranje je namreč že v javni razpravi. Na tej prireditvi bodo nastopili: rock skupina Dogma, mladi literati, ki se zbirajo v Klubu mladih pod vodstvom Marjana Pungartnika, mladi kitaristi Kluba mladih ter njihova športna ekipa, ki se bo borilav igrah, ki jih pripravlja KS S-31.
Prav tako se že sedaj skupno z ZSMS, Društvom glasbenih delavcev Harmonija in vsemi
ostalimi, ki so nujno potrebni za izpeljavo prireditev, pripravljajo na organizacijo poletnih Veselih počitnic, ki bodo v Mariboru v juliju in avgustu. Spet bo veselo! To pa še ni vse. Vodštvo Kluba mladih se je povezalo z upravo Mariborskega sejmišča in na tradicionalni Razstavi cvetja od 20.—30. maja bodo vsak popoldan od 16. — 18. ure nekako poživili sejemsko prireditev s svojim programom (kot pravi vodja in »duša« Kluba mladih, vsem dobro znana Asta, bodo nastopili tudi Drava country dečki, ki sicer pridno vadijo v Klubu.
Ne nazadnje je treba omeniti tudi prizadevne recitatorje, .ki prav sedaj gostujejo po mariborskih šolah z recitalom pesmi Marka Pavčka, pripravljajo pa recital pesmi Toneta Kuntnerja.
Ni kaj, delo v Klubu mladih je resnično zaživelo. Če je treba iskati pobudnike za tako zagnano delo, so gotovo na prvem mestu mladi sami. Prihajajo nove generacije, vedno več je takih, ki želijo narediti nekaj svojega, ki želijo z delom na kulturnem področju zapolniti svoj prosti čas. Če pridejo v Klub mladih, so vedno dobrodošli. Prihajajo in delajo. Vsak po svojih močeh. In ljudje pri-
PEVSKI VEČER
8. aprila sta se nam na skupnem koncertu v Unionski dvorani predstavila kar dva izredno kvalitetna mariborska pevska zbora: Moški pevski' zbor Slava Klavora in Akademski pevski zbor mariborske univerze Boris Kraigher. Oba zbora vodi dirigent Stane Jurgec.
FVav gotovo mi ni treba izgubljati besed o visoki kvalitetni ravni obeh zborov, o čemer pričajo številna priznanja, ki so jih člani zborov prejeli na številnih gostovanjih doma inv tujini. Omenjeni koncert je bil MPZ Slava Klavora zadnja preizkušnja pred odhodom na mednarodno srečanje pevskih zborov v švicarski Mon-treux, kjer so odlično zastopali barve svojega zbora in mesta Maribora. Predstavili so se z zahtevnim programom in pokazali, kje je njihovo pravo mesto. Ubrano, tehnično dovršeno petje je prav gotovo navdušilo vse prisotne, tako
znavajo njihovo delo, njihovtrud tako da zadovoljni zapuščajo prireditve, ki jih pripravijo. Veliko zaslug za ponovno oživitev obsežno delo pa ima vsekakor tudi novo vodstvo z Asto na čelu, ki ve kaj hoče in ki ima dobre organizacijske sposobnosti.	j.	F
fzA GLASBENI KLUB
V MARIBORU
Na pobudo Katedre bo Mestna konferenca ZSMS organizirala velik rock koncert (nekakšen krajši maraton), ki bo 27. maja na Rotovškem trgu v Mariboru. Nastopile bodo (vest je sicer še neuradna) vse mariborske skupine, ki trenutno ustvarjajo. Vsa sredstva s tega »dobrodelnega« koncerta (vsi nastopajoči se odpovedujejo vsakršnemu honorarju) bodo porabljena namensko za ureditev mariborskega glasbenega kluba na mariborskem Lentu. Prav berete, v Mariboru bo glasbeni klub! Stvar se bo, upajmo, končno premaknila z mrtve točke. Sai veste, že s prejšnje naslovnice Katedre vam je udarjal v oči kar neverjeten naslov, da v Mariboru prostori so! Resnično so, samo najti in urediti jih je treba, da bodo služili nekemu namenu.
TOREJ, VSI, KI STE ZA GLASBENI KLUB
V MARIBORU PRIDITE 27. MAJA NA MARIBORSKI ROTOVŠKI TRG (če bo. deževalo, bo prireditev naslednji dan). Še prej pa redno poslušajte študentske oddaie na mariborskem radiu (Študij in glasba ob ponedeljkih in Bruc ob sobotah), iz katerih boste zvedeli vse podrgbnosti o tej pomembni prireditvi. Usoda glasbenega kluba je v naših rokah!
tiste, ki le ljubijo zborovsko petje, kakor tudi najbolj zahtevne pbznavalce, ki so prišli ocenit sedanjo raven tega zbora.
Mlajši del občinstva pa je z nestrpnostjo pričakoval nastop svojih, APZ Boris Kraigher. Zbor se je predstavil s tekmovalnim programom za vsakoletno tekmovanje pevskih zborov NAŠA PESEM v Mariboru, saj je bil ravno v tem času zbor na vrhuncu priprav.' FVav gotovo so zapeli tako, kot najbolje znajo, a vseeno je bila vidna kakovostna razlika med njimi in MPZ S. Klavora. Ni bilo tiste glasovne enotnosti, ki daje zborovskemu petju poseben čar. Slišalo se je, da vsi glasovi niso enako kvalitetni. Toda to pomanjkljivost so »akademiki« v veliki meri nadomestili s svojo mladostjo, s svojo priljubljenostjo, ki jo študentski zbori čutijo prav povsod. Navdušili so z drugim delom svojega programa, v
i ~>i
KUGLESO
NAPUMPALI
Ker se mladim študentskim entuzijastom pri-KUD Študentu, Študentskem servisu, UK ZSMS in pri Katedri očita, da vse premalo in ne dovolj tesno in poglobljeno sodelujejo, so se na pobudo Katedre (koga pa drugega?) s pristno privrženostjo in ljubeznijo do športa in telesne kulture udeležili kegljaškega četveroboja.
Ekipe so takoj, ko so izvedele za izziv Katedre, začele z načrtnimi in dobro pripravljenimi treningi. Skrivnost je, kako so se pripravljali pri Študentskem servisu, kjer si izbrali ekipo »old star selaction«, dejstvo pa je, da rezultat ле govori v prid njihovih priprav.
Tudi nam je ostalo skrito, kako so se priprav na tekmovanje lotile tovarišice fn tovariš pri UK ZSMS, toda na tekmo so prišli »pretrenirani«, tako da od prenapornih treningov nekateri niso mogii sodelovati v play off-u. Ekipa UK ZSMS se je preformirala v ekipo »Univerza Maribor« in častno zastopala njene barve. Nekateri člani ekipe Univerze, nekoč, aktivni kegljači, so dokazali, da imajo roke še zmeraj dobro »naštelane«. Dejstvo je, da so se »Kudovci« najbolj intenzivno pripravljali na tekmo, saj smo jih mi Katedraši še dan pred turnirjem videli, kako ob pivu delajo taktične predpriprave. Poskušali so celo psihološko učinkovati na nas in so nam že naprej grozili s vprašanjem: »Kaj dobimo, če zmagamo?« Na žalost je njihov psihološki pritisk na nas slabo deloval.
Katedra je v postavi Vasje, Luka, Blaža in Matjaža dobro začela ... Žal pa je igral v naši postav) tudi naš glavni urednik, ki je odličen tenisač in je zato večkrat lepo »zaspinal« kuglo tako, da jo je zaneslo zelo po strani. Zmeraj, kadar je uspel kuglo zalučati tako, da ni preskočila v sosednjo kegljišče, je požel burne ovacije
»Old star selection« Študentski servis je tudi dobro začel, a žal so izbrali sistem »dober začetek, slab konec«, kar je bilo taktično zgrešeno. Lepo pa jih je bilo gledati, ker so pokazali toliko veselja do kegljanja. O ekipi Univerze ne gre izgubljati besed, saj je bilo že v začetku jasno naznačeno, daje igral v njihovi postavi nekdanji »pa 1 profi« kegljač, kar jim je že od začetka zagotavljalo, visoko uvrstitev. Zaustaviti pase je-trebapri igri Kudovcev, ki so imeli že vnaprej pripravljenih nekaj taktičnih fint za zapeljevanje nasprot nika na napačne sklepe. Najprej so na treningu metali zelo slabo, zaradi česar jim prisotni niso namenjali večje pozornosti.
Nato so postavili v ekipo še članico folklorne skupine, za katero seje izkazalo, da keglja bolje od našega glavnega urednika in nenazadnje brez vednosti lastnika so vzeli »pumpo«,inznjo napihnili kugle tako, da so lepše drsele in bolje podirale keglje. To slednje je bilo za zmago kudovcev, pdločilno, zato smatramo pri Katedri, da je zmaga KUD-a vprašljiva, Z »napum-panimi kuglami« lahko vsak zmaga! Glede na to, da bodo v maju še izmenjave športnih spretnosti med omenjenimi ekipami je pričakovati, da bodo Kudovci še prišli na tekme s kakšnimi fintami. Tokrat bomo bolj previdni.
LUKA
katerem so posegli v bogato zakladnico pesmi, ki živijo med slovenskim narodom. Vrh je bila prav gotovo Pojdem na Rute Matije Tomca, kjer so opozorili na izredno skladhost solista in spremljajočega zbora.
Vse skupaj je bil res poslušanja vreden večer, ki je prav gotovo dal nekaj vsakemu poslušalcu v dvorani.
Mogoče se bo kdo vprašal, zakaj pišemo v študentskem listu o zborovskem petju. Študentje vse prevečkrat pozabljamo na to vrsto kulturnega udejstvovanja, tovrstni koncerti gredo prevečkrat mimo nas. ZAKAJ? Na to vprašanje lahko odgovori vsakdo sam. A vsi vemo, da radi pojemo.
V naslednji številki bo najverjetneje izšla širša reportaža o obeh omenjenih zborih, o njunih dosežkih in sodelovanju na Naši pesmf in gostovanju MPZ Slava Klavora v švicarskem Montreuxu.
TISKARSKI ŠKRATI SO IMELI ZABAVO
LASER
Daniel Bezjak iz Maribora je na uredništvo poslal informacijo o novi mariborski skupini LASER, ki je sestavljena iz treh mladih fantov, ki so se odločili povrniti na sceno dobri stari rock za širše občinstvo.
Zanje je značilen nevsiljiv pristop h glasbi, saj so v številne znane skladbe dodali nekaj svojega, svojstvenega, kar naj bi zvenelo prepričljivo, jasno, udarno, z dobršno mero improvizacije in navdiha. Njihova glasba je progresivna, usmerjena proti tegobam današnje družbe, predvsem mladih. Igrajo predvsem rock in blues. Kako bodo uspeli, bo pokazal čas.
Opomba: članek smo skrajšali 2aradi prostorske stiske.
Z. F.
Kljub temu) da smo dobili nekaj pohvalnih kritik o prejšnji dvojni številki Katedre, je uredništvo samokritično ugotovilo, da je tehnična izvedba številke slabša kot po navadi. Toliko tehničnih napak in nesporazumov, ki menjajo celoten smisel teksta že dolgo ni bilo. Nekateri teksti so tako slabo vidni, da so neberljivi. Najhuje pa je, da so nekateri naši bralci tehnične napake razumeli kot namerno podtikanje uredništva v stilu »glejte, kako so neumni«.
Ce je kdo te tehnične napake tako razumel/potem uredništvo izjavlja, da jih je razumel popolnoma narobe in morda celo namenoma narobe. Uredništvo ni imelo prav nobenega namena komurkoli na tak način škodovati, ali izkrivljati smisel besedila. Morda je za tako slabo tehnično izvedbo številke deloma kriva tudi okvara v tiskarni, dejstvo pa je, da je še najmanj krivo uredništvo.
Posebej je treba spregovoriti ookrogli miži »O kulturni politiki ZSMS«, kjer je prišlo zaradi nesporazuma s tehničnim urednikom do resnično pravega izkrivljanja smisla besedila. Celotno besedilo je bilo urejeno tako, da so se misli navezovale na osnovne teme »o prostorski politiki, o financiranju in o kulturni politiki ZSMS«. Avtor pa si je zamislil, da bi v okvirčke vstavil še »iskrice«, ki so se utrnile nekaterim prisotnim na okrogli mizi in ki niso nujno vpadale v glavni tok besedila. Celo nasprotno, bile so mišljene zgolj kot popestritev besedila in njegove likovne opreme, zato se je urednik za kulturo s tehničnim urednikom iziucnu dogovoril ih pokazal, katere misli morajo v majhne okvirčke,
da se bo jasno videlo, da ne spadajo v tekoče besedilo Da to m uspelo pa nismo krivi ne mi, ne tehnični urednik. Prišlo je do okvare stroja in, sicer dobro zamišljeni okvirčki s tehnične plati niso bili izvedljivi.
Da bi pokazali, da s tem besedilom nismo nameravali nikogar smešiti, naštevamo misli, ki bi morale biti v besedilu v okvirčkih.
ZORAN PREDIN: Jaz se vedno borim za sebe zato, ker še nismo uspeli narediti koncertav Mariboru takšnega kot smo hoteli.
BOJAN POŽAR: Čudim se, da vi ne poznate mladinskih funkcionarjev, vidimo pa se vsak dan v »Brucu«'
MILOŠ BRANKOV: Prostor je osnova, saj ne moremo na drevesih nastopati.
MIRAN KRIŠTOVIČ: Mi smo dejansko tam, kjer so bili v Zagrebu in Beogradu pred petnajstimi leti.
ŽORAN PREDIN: Ne zahtevamo prostorov za vadbo, rabimo prostore za koncerte in nastope.
LOJZE KLEMENČIČ: Ne iščite prostor, delo naj bo vodilo. Izvajajte prireditve tudi na dežju, če je treba.
ZORAN PREDIN: Ali v Mariboru ni pametnih ljudi, ki bi pisali o rock glasbi?.
BOJAN POŽAR: Kako lahko pri 18 letih mladi izgubijo vso zagnanost in energijo?
'SMILJAN KREŽE: Da bi berač berača podpiral, je zelo ,e^°-	Uredništvo
P. S. Žal ugotavljamo, da so nekaterim oblikovne napake pomembnejše kot vsebinski problemi mladih.
I