TONE GASPARI Graščina
Na gmajni se že sto let ruši zidovje graščine. Zidovje je sivo in staro kakor oškropljeno od strjenega blata, tri okna še zijajo kot zilobno prestreljene oči. Med zidovi je nakupičena gomila, pod njo so menda skrivni hodniki; če potrkaš s peto, zadoni. Na levi strani med leskami je zasuta graščinska ječa. Globoka je bila, pripovedujejo starke,- sto sežnjev. Če si pogledal vanjo, se ti je zvrtelo v glavi. Zdaj skačejo otroci vanjo in plezajo spet iz nje, četudi raste v razpokah kačji jezik.
Štirikrat na leto se ta graščina izpreminja: vsakikrat je drugačna. Spomladi se skrije to mrko, žalostno zidovje za brsteče bukovje, da vidiš le svileno zelenje. Takrat te ta čudna uganka spet privablja. Pridejo pa= stirji, zakurijo, in izmed skritih zidov se vzdigne iznad bukovja, hrastovja in črnih hoj plavi dim. Pa nihče ne misli na davnino. Saj je nebo brez obla= kov, solnce sveti v vse kote, toplo greje od kamenja. Martinček se spušča preko skalic, grintavi zelenec se kaže izpod leskovega šibja. Gadica drugje skoti, ker ne mara prenorcavih pobov, ki preobmejo vse grme, da iztakujejo trhljad in oklestke.
Lani pa so se zmislili. Na ogenj so naložili sveže hojevine, da se je za= kadilo kakor iz ognjenika. Potem so skozi ta dušljivi dim skakali. Krehali so, kakor bi se jim zataknila ribja koščica in iz oči jim je kapalo, ali od« nehali niso. »Hop, hop!« se je razlegalo. še ust niso zapirali ti norčki. Tudi Lovrinov je bil vmes. V sestrinih čižmih je skakal, da je kar štorkljalo po peščencu. Če je zavračal, mu je desni čižem dostikrat odletaval, ker je bilo grlo skoraj do kapice raztrgano. Izgubil ga pa ni. Poiskail ga je in kar stoje smuknil spet desno boso vanj. Pri skakanju mu je toliko nagajalo, ali skrhani omet ga je bodel. Tako je pri vsakem skoku desni škarpet zaropotal pred njim v kot. »Hop, hop!« Dim se je valil in svedral poševno v zrak. »Hop! Hop!« Kašelj in solze.
Spet Lovrinov na vrsti. »Hop!« Priletel je. Tisti trenutek se je pod njim utrgalo. Preden mu je mogel glas iz grla, se je fant pogreznil. Za njim se je usulo pešeenje in kamenje. Pastirji so se spogledali in niso mogli z mesta. Potem se je le Frenčk odtrgal. Kakor bi gorelo, je prikričal v vas k Lov* rinovim: »Graščina je Papča požrla!« S strašno sapo je pripovedoval.
Pepč je drsel in padal v temo. Ustavil se je nekje globoko globoko. Tako se mu je dozdevalo. Obsedel je kakor na ilovici. Spočetka se ni upal niti ozreti. S prsti se je otipal; zledenel je po vseh žilah. Mrzla, spolzka tla. Ozrl se je. Daleč zgoraj nad njim kakor zvezda svetla pika. Tja mora nazaj. Tam je zasut vdor, tam so fantje. Po kolenih se je zagnal kvišku ter s prsti grebel navzgor, toda drobnjač se je pod njim sul in ga vozil s seboj nazaj. Kar sprožil se je spet ter ga zapeljal še niže. Vstal je spet. Sam pod zemljo. Zakričal je, kakor bi v sod zaklical, je obstal glas. Razpel je oči. Polagoma je spoznal okrog sebe stolpasto zidov-je, ki ga je tudi otipal. Grozen strah ga je stisnil: v graščinski ječi je. Do-mislil se je govoric: Tam spodaj leže še okostnjaki kmetov, ki so pri živem telesu zgnili od lakote in bolezni. Podgane kakor mački, škorpijoni in pajki kakor netopirji. Nobenih oken. Samo železna vrata in v zidovju vzi-dane težke in mrzle verige, da ne more nihče  vzdigniti niti  Bogca  niti pesti.
Od hudega se je Pepč stisnil ob zid in zdrknil na tla. Samo predse je zrl, kakor bi videl prikazen. Toda okrog njega je bila grozna tema in tišina.
Spet se je domislil. Čital je bil nekoč:
Kmet Pravdar leži v težkih verigah na gnili slami. Brada mu je zarasla ves obraz, le oči še groze kakor dvoje isker od požara. Graščak se roga v njegov mučeniški obraz. Z divjo jezo se mu Pravdar vrže na vrat in preden se ječar zave, je graščak mrtev ...
Že popolnoma omamljen je tedaj Pepč začul nekje nad seboj butanje. Planil je spet pokonci. Zaklica'1 je na vse grlo. Po nasipini se je vzpel in plezal in se poganjal z rokami, da so mu krvaveli prsti. Neprenehoma je klical. Vedno bliže je svetila pika v odprtini. Ze je zazvenčal kramp. Lov» rinov hlapec ga je klical. Ko so odmetali poslednje kamenje, se je sprožil novi plaz, ki je Pepča skoraj zasul. Ali izmotal se je. Štiri pesti so ga zagra= bile in posadile iz odprtine.
Globoko je zadihal, kakor bi jemal zdravilo. Počasi se je ozrl na vse tri Lovrinove in na svoje fante, ki so ga z velikimi očmi izpraševali. Potem je videl modro modro nebo, veliko solnce, zelene bukve. Vso pomlad je objel z očmi.
Tudi na krvaveče noge je pogledal. Bridko se je nasmehnil: »Oba čižma sem zgubil!« In dodal je še: »Kot bi skozi trnje hodil, imam noge.«
Pepč je videl kmetiško pravdo.                                                         •   '_