POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
mmm
5L0UEHSK0
Gledališki ust opera
1950-1951
3
VERDI:
TRUBADUR
(BESEDILO OPERE)
OPERNA BESEDILA it. 1
TRUBADUR
Opera v štirih dejanjih (osmih slikah)
Uglasbil:
GIUSEPPE VERD I ' spisal Salvadore Cammarano Krstna predstava v Rimu 19. januarja 1853 Prevedla Niko Štritof in Smiljan Samec
OSEBE:
Grof Luna.......................bariton
Leonora...........................sopran
Azucena.........................mezzosopran
Manriko .	................tenor
Ferrando.............bas
Ines..............................sopran
Ruiz............................tenor
Star cigan......................bas
Sel.............................tenor
Leonorine družice, redovnice, grofovo spremstvo, vojščaki, cigani in ciganke Godi se na Španskem, v Biskaji in v Aragoniji v začetku 15. stoletja (Snov po istoimenski drami Antonia Garcie Guttiereza)
Cena Gledališkega lista din 30
Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. Urednik: Smiljan Samec-Tiskarna Slov. Poročevalca. — Vsi v Ljubljani
GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1950-51	OPERA	Štev.	3
TRUBADUR
Prvo dejanje:
DVOBOJ.
Prva slika.
Prizorišče: preddvor palače Aliaferia; na strani vrata, ki vodijo-v sobane grofa
Lune.
Glasbeni uvod.
1. prizor.
(Ferrando v družbi grofovih služabnikov, ki počivajo ob vratih. V ozadju se sprehaja nekaj oboroiencev.)
Ferrando	(spregovori dremajočim služabnikom):
Pokonci! Pokonci!
Povratka gospoda grofa počakajmo;
on noč za nočjo išče pod okni svoje predrage
tolažbe ranjeni duši.
Služabniki: Ljubosumja strupena kača mu srce razjeda.
Ferrando:	Mladi trubadur, ki v našem vrtu
vsake noči prepeva, zdi se grofu nevaren tekmec.
Služabniki: Da preženeš nam spanec, ki veke nam teži,
pripoveduj nam, kako nekoč je zdihnil Garzia, grofov mlajši brat.
Ferrando:	O prav rad: posedite se v krog!
Stražarji	(se približajo): Mi tudi...
Služabniki:	Pazite! Pazite!
— 33 —
Zbor:
F e r r a n d o
Zbor:
Ferrando
(Zbor
Stari Luna imel je dva sinova, dva sinova prežala.
Čula nad mlajšim dojna je njegova, kraj zibeli je spala.
Ko nekoč se prebudi ob rani zori
in pogleda okrog:
kdo stoji pokraj nje v preteči grozi?
Kdo? Govori! Kdo? Moj bog!
Vešča razmršena, spaka ciganska, s čari opasana duša poganska!
Mračne poglede v dete upira, kocke skrivnostne v roki prebira . . .
Strah in trepet zgrabi splašeno dojiljo, v grozi brez dna krikne in k otroku plane!
Na vpitje obupno
se grajski zbudijo
in v diru hite k nesrečnici
od vseh strani čez sobe in sobane.
Z divjim tuljenjem, s kletvijo krepko se zakadijo v baburo gnusno in jo nemudoma spodijo stran!
Da, da, in jo nemudoma spodijo stran!
Uboga srca! Kako so bila in trepetala usodni dan!
Da otroku samo z roke je brala, je nesramno trdila, lažnivka! Pa mu s čari je zavdala in mu kri zastrupila!
Bolestno je drhtčl, zvijal se in stokal, izsušen in postaran bledel in hiral in neprestano jokal.
Otrok je bil začaran!
zgrozi.)
— 34 —
Zbor:
F c r r a n d
Zbor:
F e r r a n d
Zbor:•
F e r r a n d Zbor:
F e r r a n d
Veščo ostudno koj so zgrabili in na grmadi živo sodili; niso pa njene hčere preklete, krute zločinke, z vragom spočete!
V	noči še isti dete je ukrala in na grmadi isti ga sežgala!
S tem je okrutna zločinka storila, kar mati ji njena v poslednjih mukah je naročila . . .
Grajski so našli. .. gorje! . . . koščice na pol sežgane in njih pepel!
O ti zločinka, ti podla vešča, da bi te plamen pekla objel!
In oče?
Žalost ga je kmalu vzela,
ali glas mu je notranji govoril,
da pepel, ki so našli ga, ni bil sinov.
Rotil do smrti je našega gospoda, naj zasleduje zločinko koder koli že.
Ni je našel!
In se o njej še danes nič ne ve?
Niti za troho.
Gorje ti, zločinka, če te v pest dobim!
In bi spoznal jo gotovo?
Če vsa leta natanko premislim: prav gotovo! Čas bi že res bil, da bi za materjo v pekel jo poslali!
Če je v peklu!?
Ljudska vera je, da še po zemlji blodi njena izgubljena, brezbožna duša.
Kadar črne oblaki, v podobah raznih ljudem se kaže.
- 35 -
Zbor	(po skupinah strahoma):
Tako je! ... Tako je!... Tako!
Kot vrano jo vidiš čez strehe leteti, kot sovo na robu slemena čepeti.
S pogledom prebada neskončne temine, a zjutraj ob zori neslišno izgine.
Ferrando:	Av	kogar pogled svoj
stekleni zapiči, od straha brezupnega umre pri tej priči.
(Vsi se stisnejo v vraževernem strahu.)
Zbor:	O!	O! Moj bog!
Ferrando:	Nekoč v našem gradu
na okno je	sela
in mladega	slugo
s pogledom	zajela!
Zbor:	Strahota!
Ferrando:	Z očmi ni	trenila
in ni se ganila,
a zunaj vihar je besnel kar se da.
Ko ura je v stolpu polnoč odbila .. .
(nenadoma udari zvon polnoč)
Vsi:	Ah!	Ah! Večno bodi prekleta,
ogabna ostuda pekla!. .. Ah!
(služabniki stečejo proti vratom, vojščaki pa v ozadje) Zastor.
Druga slika.
Pozorišče: Grajski vrt. Na desni marmorno stopnišče, ki vodi v poslopje. Pozna noč. Luno prekrivajo gosti oblaki.
2.	prizor.
(Ines in Leonora).
Ines:	Zakaj	zastajaš?	Čas je pozen, pojdi!
Kraljica poslala je pote, ne slišiš?
— b« —
L e o n o r a : Ines:
L e o n o r a :
Ines:
L e o n o r a :
Ines:
L e o n o r a :
In spet prešla bo noč, prešla brez Manrika!
V	sebi netiš plamen nevaren!
Povej mi, ljuba, kdaj ti v srce je pala prva iskra?
Vse povem ti.
Prišel je v žalni opravi na turnir, z brezgrbim ščitom.
Nihče ni pogumnega junaka poznal, ki vse je tekmece zmagal po vrsti. ..
Venec sem mu sama v lase pripela.
Med krvavo ljudsko vstajo odšel je v boj! Ali ostal je v sanjah ...
Odslej čakala nanj sem samo.
Nekoa...
Govori!
Poslušaj!
Vsa noč, svetla in zvezdnata, je v mirnem snu dremala, nad njo luna zasanjana je v tiho dalj sijala. ..
Kar od nekod priplavajo, sladke budeč mi slutnje, mehki glasovi zlatih strun, akordi daljne lutnje: iz noči vstaja spev proseč, nebo in svet roteč.
In kakor jasna je hvalnica, ki bogu slavo poje: samo da mesto božjega ponavlja ime le moje!
K oknu hitim razburjena . . .
Nebesa! On je, moj ljubi!
Takšne radosti svet ne pozna, kakršna je ta moja bila!
Ves svet postal je vrt dehteč, vsa zemlja raj blesteč, nebo in zemlja raj blesteč
Tvoje besede grud mi težijo, begajo srce nemirno!
Nikari!
— 37 —
Ines:	Slutnje nezgodne mi v duši	budijo
tujčevi temni in tajni čari.
Tujca pozabi!
L e o n o r a	:	Nikari! Nikari!
Ines:	To prav bo zate, prav za	oba!
Draga!
L e o n o r a :	To je blazno! Kdor govori	tako,
ne razume srčnih želja.
Tako me je prevzela opojno sladka želja, da jočem od veselja in raj pred sabo zrem.
Za te bi le živela ponižno in udano.
Če to ne bo mi dano, naj zate vsaj umrem!
Ines	O naj nikar ne mine
prelepi, sladki sen!
L e o n o r a	Če to ne bo	mi dano,
naj zate vsaj	umrem!
(Odideta v sobane).
3.	prizor.
Grof	(pride):
Noč je globoka ... Kraljica gotovo davno že počiva mirno .. .
Ne spi pa njena dama!
O Leonora, ti še si budna . .	.
tako govori mi okno, ki za	njim trepeče
soj tvoje nočne luči.
Ah, hrepenenja plamen žge me neusmiljeno!
Jaz moram k	tebi, v tvojo	bližino .	..
moram ... da	mi srce navdaš	z	milino	. . .
(Slepo zaljubljen se napoti k stopnišču, ob glasovih lutnje pa nenadoma ustavi.)
Že zopet on! Prekleto!
Manriko	(za odrom): Samcat po svetu hodim,
brez luči tavam in blodim in iščem vsepovsod,
— 38 —
kje k tebi vodi pot.
Ti, ljubljeno dekle, si trubadurju vse! Grof: -	Predrznež! Le čakaj.
M a n r i k	o	:	Če	si ob moji strani,
kdo mi še kaj ubrani? Kdo več ima srca?
Kdo več kot jaz velja? Grof :	Za	vraga! Kako to peče!
M a n r i k	o	:	O,	naj izve ta noč,
od kod je moja moč!
4. prizor.
(Leonora pride iz palače).
Grof:	Ali sanjam? To	je ona!
(Grof se zavije v plašč.)
Leonora	(steče h grofu):
Ljubljenje moje!
Grof:	O bog!
Leonora:	Zakaj	nocoj tako si pozen?
2e štela sem minute med srčnimi utripi. ..
Privedla vendar te k meni je usmiljena ljubezen!
Manriko	(med	drevesi): Nezvesta!
(Luna pogleda izza oblakov in obsije postavo, ki ji vizir
obraz.)
Leonora:	Ah, v tej nevidnosti
sem se tako zmotila!
(Spozna oba in sc	vrže k Manrikovim	nogam.)
Le ti	si moj preljubljeni,	y
si želja mi edina ...
Ti vsa si moja radost in vsa si moja žalost.	..
Le tebe ljubim vroče, zvesto iz dna srca!
Grof:	Predrznost!
Manriko:	(dvigne Leonoro): O,	rajske sreče!
Grof:	Kako mi kri divja!
Leonora	Moj ljubi! Moj dragi!
pokriva
— 39 -
Grof:	Na moško čast, ime povej!
Obraz pokaži!
Leonora:	Gorje! O bog, o bog!
M a n r i k o	(dvigne vizir): Naglej se me, Manriko
Grof:	Kaj? Sanjam? Manriko! Vratolomnež!
Pristaš urgelski, zapisan poginu!
In ti nemoteno se semkaj priti upaš? Manriko:	Kaj čakaš? Daj, daj, pokliči stražo,
zgrabi zločinca in v roke rabljem tekmeca izroči!
Grof:	Ne veš, kako	je	blizu čas
obljubljene nagrade!
Pridi! Maščeval bom svojo čast in tvoja glava pade!
Leonora:	Jojme! Nikar! Ostani!
Grof:	Pojdiva!
Manriko:	Velja!
Leonora:	(Kaj naj	storimf	Le	kaj naj rečem,
rešila?.) Stojta!
Grof :	Ne! O, kako me žge in peče
divji ogenj vroče strasti!
Kri, nečista kri naj teče, on pod mečem mora pasti!
Da ga ljubiš, si njemu dejala, da ga ljubiš iz dna srca ...
Glej, in ta beseda mala njega zdaj podre na tla!
Leonora:	Oj, le njega nikari ne sodi,
sama, sama vsega sem kriva! Neusmiljen z menoj ne bodi, glej me, glej me: komaj sem živa! Manriko:	Ta oholež naj prejme plačilo,
moja roka naj ga iztrezni!
Sila vedno kroti se le s silo,
"tebe branim s pravico ljubezni.
Grof:	Da ga ljubiš, si njemu dejala!
Leonora:	Vzemi, vzemi, če hočeš plačilo,
vzemi moje življenje za to!
Meč zasadi v srce, ki ljubilo tebe nikdar nikoli ne bo!
sem!
d* bi ga
i
— 40 -
M a n r i k o :	Zadnja ura tu tebi zdaj bije,
zadnjič gledaš mater zemlj6.
Meč moj tebe tu skoro ubije in ohrani s tem meni njo!
Grof:	Da ga ljubiš, si njemu dejala,
glej, in ta beseda mala njega zdaj podre na tla!
(Tekmeca se odstranita z golimi meči v roki. Leonora se zgrudi.)
Zastor.	,
Drugo dejanje:
CIGANKA.
Tretja slika.
Prizorišče: na pol podrta koča na obronkih biskajskih hribov; v skoraj povsem odprtem ozadju gori velik ogenj. Prva jutranja zarja.
1. prizor.
(Zbor ciganov. Azucena sedi ob ognju, ob nji sloni Manriko na žimnici, zavit v svoj plašč: ob nogah mu leži šlem, v rokah drži meč, ki ga nepremično gleda. Tolpa ciganov je raztresena okrog).
Cigani:	Noč se jasni in temine razganja, ^
s svitanjem mladim budi naravo: slična je vdovi, ki željno odlaga mračno in žalostno svojo opravo.
In zdaj na delo!
Dajmo! Veselo!
(Zgrabijo za	orodje,	kujoč s	kladivom	po nakovalu.)
Kaj je	ciganu	največja	naslada?
Kaj je	ciganu	največja	naslada?
Kaj? Kaj? Kaj res ne veste, kaj?
Kaj res ne veste? Ciganka mlada!
(Za hip prenehajo z delom in vele ženskam):
Čaše nalijte!
Za moč in zdravje so te kapljice, le verjemite!
_ 41 —
(Ženske nalijejo nebrusene kozarce.)
Glejte, no, g.ejte, no, čudo veselo!
Sonce se zlato je v čaše ujelo!
Pa spet na delo!
.Kaj je ciganu največja naslada?
Kaj? Kaj? Kaj res ne veste, kaj?
Kaj res ne veste? Ciganka mlada!
•	A z učen a (poje; cigani jo obkolijo):
Plamen se dviga, k nebu se plete, množica živa k ognju se gnete.
Burno razgibana komaj že čaka/ njo, ki ob rabljih trudna koraka.
Plamen obliva lice izmučeno, ta strašni plamen, ki šviga do vrha neba!
Plamen se dviga, žrtev se bliža, v črni obleki stopa h grmadi.
Kriki obupni v noč se razlegajo, v gori odmevajo, niroč nad prepadi.
Plamen obliva lice izmučeno, ta strašni plamen, ki šviga do vrha neba!
Cigani:	Žalosten je tvoj spev!
A z u c e n a :	Ali resnica tiste noči
je bila še vse bolj žalostna in kruta!
(Obrne glavo k Manriku in tiho zamrmra.)
Maščuj me, hči! . .. Maščuj	me, hči!
M a n r i k o :	Vsak dan ta skrivnostni	vzklik!
Star cigan:	Tovariši, na noge!
Za kruhom brž na pot!
Želodec pravi, da še je naš gospod!
Cigani:	Na noge! Na noge!
(Pospravijo brž orodje v vreče in culc in se odpravijo vsevprek po pobočju.)
Kaj je ciganu največja naslada? . . .
Ciganka mlada!
- 42 —
'i
M a n r i k o Azucena:
M .a n r i k o : A z u c e n a :
M a n r i k o : A z u c e n a :
M a n r i k o : A z u c e n a :
2.	prizor.
(Manriko in Azucena.)
(vstane):
Sama sva . . . Povej mi zdaj to žalostno zgodbo! Da ti je še ne poznaš?
Ej, že razumem: saj stremel si doslej samo po viteški slavi!
Bil matere je moje strašni konec . . .
Čarovnije jo obtožil je grof oholi, da mu zmamila je s čarom hudim sina . ..
Prav tu so jo sežgali, kjer ogenj praskeče!
Reva uboga!
V	okove težke vkovano so mater v smrt mi peljali, za njo, s sinom v naročju, šla sem sredi drhali.
Zaman sem na glas jokala, zaman se z ljudmi pehala, zaman do nje še zadnjikrat prebiti se skušala!
Rablji so pograbili jo s satansko naslado in zviškoma jo treščili v podpaljeno grmado .. .
Iz ust še krik je glasno »Maščuj me, hči!« vzdrhtel . . .
Še danes slišim jasno teh treh besed odmev!
In maščevanje?
Ukradla grofu zvečer stem sina in ga prav sem prinesla na kraj nesrečnega spomina . . .
Da nisi . . . nato? ... (z grozo): Zaboga!
Dete je milo jokalo ... skoraj... da s čustvom sočutja bi mi srce navdalo!
A zdajci iz tme brezdanje vstanejo črne sanje, živ privid propasti: strašni sprevod pošasti!
Biriči! Rdeča grmada!
— 43 —
M a n r i k o :
A 2 u c e n a :
M a n r i k o :
A z u c e n a :
(Se zgrudi M a n r i k o
A z u c e n a M a n r i k o : A z u c c n a :
M a n r i k o : A z u c e n a :
In mati smrtno bleda. .. bosa.. . razpeta ... Nazadnje še tista tako strahotna beseda:
»Maščuj me, hči!«
Zgrabim krepko otroka, stisnem mu usteča, in v ogenj še živi /-v,ška ga vržem! . . .
Strašni privid izgine, v duši vihar pojema, le plamen z zadnjo silo črne kosti objema!
Takrat okrog pogledam ... ^ in kaj na tleh zagledam?
Otroka grofa Lune!
Ah, kaj praviš?
Moj lastni sinko je umrl na grmadi!
O	gorje!
Še danes mi ob tem spominu kožo poliva mraz! izmučena na stol.)
(sprva od groze in presenečenja onemi, nato pa ga prevzame nova čudna slutnja)!
Tvoj sin da nisem!
Torej kedo sem? Govori!
(ga prekine): Moj sin si pravi!
A prej si rekla . . .
Mogoče ... a vedi: kadar se spomnim tiste noči strahotne, se zmede mi razum in govorim zagonetno in brezumno . ..
Sinko, nisem bila ti vedno dobra mati?
Kako bi dvomil?
Kaj nisem ti življenje rešila?
Kaj nisem isto noč odšla na bojno polje,
ko sem slišala, da si padel,
samo da te spodobno pokopljem?
In ko živega sem v krvi te našla, ti nisem mar stregla, kakor streže mati?
In kaj vse nisem storila, da ti zacelim tolike rane!
— 44 —
s
M a n r i k o :	Vse od istega so dneva
in vse so tu na prsih!
Edino jaz med vsemi borci
sem vragu se pogumno v bran postavil!
Predrzni Luna je šel nad me s krdelom svojim: in pal sem, preveč bilo je onih!
A z učen a:	To je zahvala, ker bil si z njim usmiljen!
Zakaj le nisi v dvoboju vraga ubil?
Kakšno sočutje te je takrat slepilo?
M a n r i k o :	O mati! To je še meni neumljivo!
A z u c e n a :	Čudno srce! Čudno srce!
M a n r i k o :	Že je ležal premagan pred mano,
že se v zraku je kopje zabliskalo: kar mi nekaj roko je zadržalo, ne, ubiti njega ni bilo mi dano . . .
Čudna slutnja se mi v duši je zganila, moja roka je v zamahu popustila, v mojih prsih prenehal divji, brezobzirni je vihar!
Še sem premišljal, še sem okleval, a skrivnostni glas srca mi je govoril:
»Ne, nikar!«
A z u c e n a :	Kdaj bi v njem se prebudilo
tako čustvo in mišljenje?
Če bi to se ponovilo,
glej, da vzameš mu življenje!
Pošlji ga, sinko, v večne temine, spolni mi željo: glej, da pogine!
Le zasadi hladno jeklo do ročaja mu v srce,
*	le zasadi do ročaja
hladno jeklo mu v srce!
Manriko:	To prisežem: tole jeklo
bom zasadil do ročaja mu	v	srce!
(Iz ozadja se zasliši glas roga.)
Ruiz pošilja vesti z bojišča. Kaj bo?
(Tudi on zatrobi na rog.)
Azucena	(zatopljena v svoje misli	skoraj ne čuje, kaj se
godi naprej):
Maščuj me, hči!
— 45 —
M a n r i k o Sel:
M a n r i k o :
A z u c e n a : M a n r i k o
Sel:
A z u c e n a M a n r i k o :
A z u c e n a : M a n r i k o : A z u c e n a : M a n r i k o A z u c e n a : M a n r i k o : A z u c e n a :
*
M a nr i k o: A z u c e n a :
3.	prizor.
(prispelemu slu):
Le stopi sem! Kako gre našim? Reci mi, dečko!
Na tole pismo odgovori koj!
(čita): »V naših rokah je Castellor.
Na knezov ukaz moraš prevzeti obrambo trdnjave. Pohiti, Manriko, kar se le da!
Na lažno vest, da si v zadnji bitki na bojišču padel, se bo nocoj v samostanu Svetega Križa zaobljubila Leonora.*
Sveta nebesa!
Kaj je?
(slu): Pohiti. . . teci v dolino, naj osedlajo brž mi kot)ja!
Tečem.
(se vmeša): Manriko!
Mudi se, mati! (Slu): Teci in spodaj v dolini počakaj! (Sel odide.)
Manriko, si blazen?
Njo da bi izgubil, angelsko bitje!
(Kako divja!)
(si nadene šlem in pograbi plašč): Zbogom!
Ne .. . čakaj.. . sinko!
Prenehaj!
Stoj! Na materin ukaz!
V	pogubljenje mi ne sili, ne divjaj v pasti in ukane!
Nisi zdrav še, sinek mili,
Niso cele še tvoje rane!
Pusti pot s krvjo oblito, tvoja kri je moja kri!
Vsako kapljico prelito moje srce le zgubi!
Dragocen je čas, ljuba mati, zamujen se več ne vrne!
Tu ne morem več ostati, če me sam pekel zagrne . . .
Ne hodi!
— 46 —
M a n r i k o :	Ne ustavljaj od tod mi koraka,
ker oba nesreča čaka!
Če ne grem, srce mi poči in umrem ti pred očmi!
A z u c e n a :	Pusti pot s krvjo oblito,
tvoja kri je moja kri!
Sinko, ostani!
Manriko:	Nikar mi ne brani!
Azucena:	Mati te prosi: sinko,	ostani!
Manriko:	Nikar mi ne brani!
O	mati, zbogom!
(Azucena ga 7.aman skuša zadržati. Manriko odhiti.) Zastor.
Četrta slika.
Prizorišče: samostansko dvorišče v bližini Castellorja. V ozadju drevesa. Noč.
1. prizor.
(Grof, Ferrando in nekaj spremljevalcev se zagrnjeni v plašče previdno
pritihotapijo.)
Grof:	Vse je še tiho,
še se ne glasijo tihe, pobožne pesmi . ..
Ni še prepozno!
Ferrando:	Stvari nevarnih si, gospod,	se lotil!
Grof :	Nevarnih? Ne terja jih od	mene
blazna ljubezen in užaljeni	ponos?
Mislil sem že, da zadnja ovira je padla z njegovo smrtjo,
^	že nova in močnejša vprek	se mi stavi:
svetišče . ..
Ne. Ne! Pred oltar ne srpeš, Leonora!
Moja boš do groba!
Tvoj smehljaj, srca milina, lepše sije kakor luč iz raja ...
Tvoj pogled, neba vedrina, z novo močjo me navdaja in opaja.
Bodi moja, jasna vila, bodi moja, luč neba,
— 47 —
z živini ognjem boš pojila v mojih žilah žar srca!
(Zasliši se cingljanje.)
Zvonijo! O bog!
Fcrrando:	Začenja se sveto opravilo.
Grof:	A preden stopi pred oltar,
jo jaz ugrabim!
Ferrando:	Premisli!
Grof:	Molči!	Nasvetov ne maram!
Za to	drevje v temo poskrijte se!
(Fcrrando sc oddalji	s spremljevalci.)
O Leonora, beli moj cvet!
Želja edina moja!
(Sc zeljno in previdno ozira po tisti strani, od koder bi morala priti Leonora.)
Ferrando	Le mir, le mir, tovariši!
i	n z b o r :	V temi, v temi smo skriti vsi.
Le mir, le mir, prijatelji, njegov ukaz tako veli!
Grof:	Prišel je dan usodni,
ko se izpolni moja želja, prižgan oltar veselja, . ki ni s tega sveta!
O ne, ne dam Leonore, sam bog mi je ne vzame, zaklad je moj le zame, dl sveti meni jasno in gorko v dno srca.
Iz mojih rok je ne odreši ne moč neba ne moč pekla.
Ferrando
i	n z b o r :	Le mir, le mir,	tovariši!
(Grof s svojimi spremljevalci se skrije med drevesa.)
FINALE.
Zbor	Ah, če še kaj te	moti,
redovnic:	ljubljena hčerka	Eve,
(za odrom)	pomni, da tvoje	reve
kmalu ti smrt zatre.
Vse gre po isti poti, v smrti konča se vse!
- 48 —
Grof	(med drevesi):
Nobena- moč je ne otme, ne moč neba ne moč pekla!
Ferrando	Le tiho vsi!
(s spremljevalci): Njegov ukaz tako veli.
Zbor	Lice sedaj zagrni,
redovnic:	pot za seboj poruši,
služi odslej le duši, svet naj za te umre!
K nebu oči obrni, da se ti kdaj odpre.
Grof:	Nobena moč je ne otme,
ne moč neba ne moč pekla!
(Leonora, Ines in spremstvo redovnic.)
L e o n o r a :	Zakaj se jočeš?
Ines:	Preljuba, saj odhajaš za vedno!
Leonora:	O sladka moja, ta zemlja	je	zame prazna,
brez rož dehtečih, brez sončnih dni!
Zato zapuščam svet
in odpovem se praznim užitkom.
V	tihem pokoju tu dočakam dan, ko v onostranstvu se s svojim mrtvim dragim bom združila nekoč. Otrite solze in me k oltarju peljite!
Grof	(plane iz skrivališča); Ne!	Nikdar!
Redovnice:	Nebesa!
Leonora:	O moj bog!
Grof:	Za te prižgan je samo oltar poročni!
Redovnice:	Nikar ne greši!
Leonora:	Po kaj prišel si, blaznež?
Grof:	Po svojo ženo!
(Prihiti M antiko.)
Vsi:	Ah!
Leonora:	Je to resnica blažena?
Si živ ti res pri meni?
O sreča zopet najdena,
o	raj nekoč zgubljeni!
Od te nenadne radosti je moje srce zastalo!
- 49 —
Grof
Man
Grof
Man
F e r r
Ines
R u i z
Man R u i z Man Grof
L e o r Man Grof R u i r
F e r r
G r o i
Je mar nebo te dalo,
sem jaz mar v njem s teboj?
:	Torej od mrtvih vstajajo
sovragi, davno strti!
Vrata peklenska vračajo svoj plen, posvečen smrti? r i k o :	Ni omahnila ranjena
moja perot junaška, dasi premoč me zmagala biričev je divjaška!
:	. Če se že ni pretrgala
ti tenka nit življenja, in si vesel vstajenja, umakni se od nje! r i k o :	Kakor če sila čudežna
viharja moč ustavi, zdržalo boj krvavi je ranjeno srce. ando	(in spremljevalci grofu):
Čemu izzivaš srečo, ki brani ga od te?
(in redovnice Leonori):
Za vse trpljenje in zvestobo je poplačano srce! (pribiti z vojščaki na pomoč Manriku):
Živel Urgel! riko:	Tu so moji	zvesti!
, :	Pridi! . . .
riko	(Leonori): Sledi mi, ljuba!
(se postavi Manriku po robu):
Ti si drzneš mi ugrabiti njo?
i	o r a :	Ah! -
riko (grof'*): Nazaj!
(potegne meč): Ne!
(in njegovi spremljevalci obkolijo grofa):
Si blazen?
ando	(in grofovi	spremljevalci): Kaj delaš, gospod?
(Ruizovi spremljevalci razorožijo grofa.)
f	(skrajno	razburjen): Pred očmi se mi dela rnegla!
Gnev mi v srcu divja!
— 50 -
L e o n o r a :	Kakšna groza!
Ines	(in redovnice): Ah, da, usmiljen bil je bog s teboj!
M a n r i k o	(grofu): Skrbi, grof, da se nikdar ne srečava več!
Ruiz	(Manriku): Pridi, pridi, usoda se tebi smehlja!
Grof:	V srcu mi gnev divja!
(Manriko odvede Leonoro, njegovi spremljevalci odbijejo grofa,
redovnice se /.utečejo v samostan.)
Zastor.
C I G A N K I N SIN.
Peta slika.
Prizorišče: vojaško taborišče. — Na desni šotor grofa Lune, na katerem se vije zastava kot znak vrhovnega poveljstva. V daljavi se dvigajo stolpi Castellorja.
1. prizor.
Vojščaki:	Danes	kocka,	jutri kopje
naše bojno je orožje!
(Nekaj mož čisti orožje.)
Danes čisto, da kar sije, jutri v kri se spet zarije! '
(Skozi taborišče gre večje krdelo samostrelcev.)
Na pomoč so nam poslani, glejte, glejte, to je zbor!
Kdo sedaj se nas ubrani?
Jutri naš bo Castellor!
Da, že jutri v zori rani naš bo, naš bo Castellor!
Ferrando:	Da, dragi moj, ko dan zasvita,
tako se glasi ukaz, napademo vražjo trdnjavo. Če vderete vanjo, dovoljen vam je plen po mili volji. Na vraga! Na vraga!
Vsi:	Smrt a-li zmaga!
Trombe, donite veselo in jasno in vodite nas na boj, na boj krvavi:
- 51 -
jutri zasedemo mesto sovražno in razvijemo zastavo na trdnjavi.
Ne, nikdar ni smehljala se zmaga bolj kot danes se smehlja!
Tu pred sabo imamo sovraga
•	in	tu	čaka nas plen in bojna slava,
plen in bojna slava, veselje brez meja! Trombe, donite veselo in jasno ... itd. (Ob koncu pesmi se vojščaki porazgubijo.)
2. prizor.
Grof:	(stopi	iz	šotora	in	ošine	z	jeznim	pogledom
Castellor):
V Manrikovih rokah! Ta strašna misel zasleduje me nenehoma in v dušo me reže.
V Manrikovih rokah! A čakaj! Jutri rano napadem, potem jima pokažem!
O	Leonora!
3.	prizor.
(Zasliši se hrup. Vstopi Ferrando.)
Grof:	Kaj je?
Ferrando:	Okrog šotorov se ciganka je potikala:
ko straža jo zasačila je naša, v beg se je pognala, a naši so nemudoma sledili vohunko čez drn in strn ..	.
Grof:	... in ujeli?
Ferrando:	Ujeli!
Grof:	Videl si jo sam?
Ferrando:	Ne, a načelnik mi	je	sam	resnico potrdil.
Tukaj je!
4.	prizor.
(Vojščaki privedejo zvezano ciganko.)
Vojščaki:	Le dalje, vešča, le dalje!
A z u c e n a :	Postojte! Ne sodite! Ah, kaj ste blazni?
Saj nisem kriva!
— 52 —
Grof:
A z u c e n a : Grof:
A z u c e n a : Grof:
A z u c e n a :
Grof:
A z u c e n a :
Grof
Ferrando A z u c e n a :
Ferrando
Grof:
A z u c c n a : Grof:
A z u c e n a : Grof:
A z u c e n a
Ferrando
Grof:
Ciganka, povej resnico!
Gorje ti, če bo laž!
Vprašaj!
Kam si šla?
Ne vem.
Kaj!?
Mi cigani ne skrbimo, kam nas vodijo poti, v neznano le hitimo, naš krov je svod neba, naš dom vsepovsodi.
Prišla si...?
Iz Biskaje, kjer sem imela
med divjimi bregovi varno zavetje.
(zase): Iz Biskaje!
(zase): Kaj slišim? O, kakšna slutnja!
V	miru božjem sem živela siromašno, a udano, in nad sinom tiho bdela ...
Zdaj je šel in pustil me samo.
Zapuščena torej hodim in za sinom svojim blodim, svojim sinom izgubljenim, ki mi ranil je srce!
Kaj me zanj je v dušo peklo, kaj solza mi zanj preteklo, tega nihče na zemlji ne ve!
(zase): To obličje!
In . . . si dolgo živela med gorami? Dolgo, dal
Se mar spominjaš, davno že,
kar je ugrabljen neki dečko bil z graščine
in k ciganom odnešen v hribe?
In ti. . . reci.. . kdo si?
Otrokov brat po krvi.
(zase): Ah!
(je opazil Azucenin strah, zase): Ona! Nisi nikdar o njem kaj čula?
— 53 —
Azucena:	Nikdar, ne! Dovoli, da za njim	sledi	poiščem!
Ferrando:	Stoj, zločinka!
Azucena:	Gorje!
Ferrando	(grofu): Mar veš, kdo zločin je	tisti	strašni
bil zagrešil?
Grof:	Govori!
Ferrando:	Ta ženska!
Azucena	(tiho Ferrandii): Molči!
Ferrando:	Ta ženska je sežgala dete!
Grof:	Ah, zlobnica!
Vojščaki:	Tale ženska?
Azucena:	Laže, laže!
Grof:	Usodi strašni ne uideš!
Azucena :	Ah!
Grof:	Zadrgnite ji vozle!
(Vojščaki ji zategnejo vezi.)
Azucena:	Zaboga! Zaboga!
Vojščaki:	Vse zaman!
Azucena	(obupana): Zakaj ne prideš, o Manriko, sinko
dragi, da junak bi rešil mater v tej nesreči?
Grof:	To Manrikova je mati!
Ferrando:	Čakaj! Čakaj!
Grof	V rokah imam oba! O	sreča!
Azucena	Ah! Ne stiskajte, okrutneži,
mi spon in rok odrtih!
To nečloveško mučenje je krutejše od smrti!
Zločinskega očeta ti pošast prekleta!
Čakaj! O, še je bog nekje, ki ščiti reveže!
Čakaj! Čakaj! Že pride bog in božje sodbe dan!
F e r a n d o	(z vojaki):
Ne vdajaj se, čarovnica, poslednji, bedni nadi!
Zločin boš svoj poplačala še danes na grmadi!
— 54 —
Naj duši tvoji kleti peklenski ogenj sveti!
Na ognju boš se zvijala na svoje sodbe dan!
Grof:	Prišel	je dan, prišel je dan,
ko bo zločin tvoj kaznovan!
(Na grofov znak odvedejo vojščaki Azuceno, on sam pa se s Fe-rrandom umakne v šotor.)
Zastor.
Šesta slika.
Prizorišče: dvorana, meječa na kapelo v Castellorju, z balkonom v ozadju.
5. p r i z o r.
(Leonora, Manriko in Ruiz
L 'e o n o r a :	Kaj pomeni to daljno žvenketanje?
Manriko :	Skrajno nevarnost, kaj bi ti še prikrival!
Jutri napade Luna našo trdnjavo.
Leonora :	'Moj bog, kaj praviš?
^Manriko:	.	Vse pa kaže, da zmaga spet bo naša,
kajti naš vojak je čil, zvest in pogumen!
(Ruizu): A ti prevzemi vodstvo,
dokler sam tja ne pridem med svoje dečke!
Le dobro jih vodi!
(Ruiz odide.)
6. prizor.
(Leonora	in Manriko, pozneje se vrne Ruiz.)
Leonora:	Taka črna senca na prvi dan poroke!
Manriko:	Vse te slutnje zlovešče izruj iz duše!
Leonora :	Ne morem.
Manriko:	Poglej, zaupaj, draga,
saj moč ljubezni vse težave premaga!
Ker vem, da ženka ljubljena na vek mi boš ostala, mi stokrat bolj neustrašena roka bo meč sukala.
A če mi je usojeno
R u i z :
M a n r i k o R u i z :
M a n r i k o R u i z M a n r i k o
L e o n o r a M a n r i k o L e o n o r a M a n r i k o L e o n o r a M a n r i k o
( Ritiz
in hoče božja volja, da hom ostal med žrtvami, preboden sredi polja, poslednja moja misel bo, da bil junak sem hrabri tvoj in smrt da zgolj mi svidenje v nebesih bo s teboj!
(pribiti): Manriko!
:	Kaj?
Uklonjeno vodijo staro ciganko . . . Nebesa!
. . . in že prižigajo neusmiljeno grmado!
:	(se nasloni na balkon):
O	bog, noge mi klecajo . . . megla mi vid zastira!
:	Manriko?
:	Ona je . . .• da veš . . .
Kedo?
:	Moja mati!
:	Ah!
:	Le čakaj, grofič,	pokažeifi ti!
Ves trepetam	od	besa!
Pokliči naše, podvizaj se, Ruiz . .. brž .. . brž ... hiti... teci!
odhiti.)
Strašna grmada v noči se sveti, v grozi in besu žile mi vro!
O,	le zažgite jo, rablji prekleti, jaz jo pogasim z vašo krvjo!
Sina zvestoba gre preko groba, njega ne plaši smrt ne pogin!
Mati nesrečna, če te ne reši,
— 56 —
naj pade s tabo zvesti tvoj sin!
(Ruiz	sc povrne	z vojščaki.)
Ruiz	(in	zbor):	Na	vraga! Na vraga!
Tovariši, na boj!
Tebi smo zvesti,
ne plaši smrt nas ne pogin!
M a n r	i k	o	:	Na	vraga!
Vsi:	Na	vraga!	Na	vraga!
(Manriko, Ruiz in vojščaki odhitijo, iz ozadja je sližati ropot orožja.)
Zastor.
Četrto dejanje:
KAZEN.
Sedma slika.
Prizorišče: krilo palače Aliaferia; na njenem oglu je stolp z zamreženimi okni.
Globoka noč.
1. prizor.
Ruiz, Leonora, Manriko, zbor.
(Iz ozadja prideta dve zakrinkani postavi: Leonora in Ruiz.)
Ruiz	(tiho):	Zdaj	pazi...!	Tam v tistem stolpu
vzdihajo vojni ujetniki v večni temi.
Ah, tudi njega vanj so zavlekli!
Leonora:	Pojdi,	pusti	me ... Le nikar ne boj se zame!
Nemara da ga rešim.
(Ruiz se oddalji.)
Nikar strahu! Ta prstan vsega me zla ubrani! (Se zastrmi v prstan na desnici.)
Zavita v nočno temo v bližini tvoji vzdiham, dragi, in ti ne slutiš!
Zavej mi, veter, razmahni krila in mu sporoči,
da te predraga je k njemu napotila!
— 57 -
Zbor
1. e o n o r a :
M a n r i k o
Zbor L e o n o r a
Zbor:
M a n r i k o
L e o n o r a Zbor:
'
.
Splavaj, moj tihi srčni vzdih, v temo noči njegove, in potolaži ljubega, daj spet moči mu nove!
Prižgi mu svetle nade, prebudi želje mlade, % prebudi vse spomine na sanje preteklih dni, a ne povej nikakor mu, kaj mi duša trpi!
(iz notranjščine):
Miserere, o bog, človeški duši, ki gre na pot, od koder ni povratka!
Miserere telesu v mrzli ruši, ura slovesa bodi duhu sladka!
Te strašne molitve kot zvoki iz groba srce mi navdajajo z občutkom strahu.
Na ustnah drhtečih ta strašna tesnoba mi veže besedo, da nimam glasu!
(s stolpa): Pridi, poslednja zora, daj, da umrem s teboj!
Zadnjikrat vzidi milostna nad menoj!
Oj zbogom, o Leonora!
(iz notranjščine): Miserere, o bog, človeški duši . . . Nad strašnim zidovjem mrtvaški gavrani, se zdi, da plahutajo kot samcata smrt...
So res že vsi upi na vek pokopani in ljubemu v grob le izhod je odprt?
Miserere . .. Miserere!
(kot prej): Dal sem zate življenje, dal sem za te srce, spomni se kdaj, spomni se kdaj na me,
Leonora, o Leonora, zbogom!
Da tebe kdaj pozabim!
Da te pozabim! Srce mi poka!
To ni mogoče nikoli nikdar!
Miserere! Miserere!
— 58 —
2. p r i z o r.
(Leonom in grof.)
Iz palače pride grof z nekaj spremljevalci. Leonora je skrita v temi.)
Grof	(spremljevalcem): Ste culi? Navsezgodaj ob gla-
vo sina, mater pa na grmado!
(Spremljevalci gredo v stolp.)
Nemara s tem sem prekoračil meje, določene od kneza?
Vsega je kriva ženska, za me zgubljena!
Bog vedi, kje je?
Ko pal je Castellor, sledi za njo nisem našel, čeprav sem vsepovsodi jo dal iskati.
Kje si, dekle okrutno?
Leonora	(Stopi predenj): Tu sem, pred tabo.
Grof:	Zaboga! Ti si, Leonora!
Leonora:	Saj vidiš!
Grof:	In kaj bi rada?
Leonora:	Poslednja ura bije njemu,
in ti vprašuješ?
Grof:	Si mar zblaznela?
Leonora:	Ne bodi krut, zanj prišla sem prosit tebe .. .
Grof:	Da, ti si blazna!
Ab, jaz da bi se usmilil ga?
Leonora:	Naj te navdahne milost božja!
Grof:	Moj bog je strašen in grozen,
ime mu je osveta, os veta neizprosna!
Leonora:	Nikar, nikar ne reci tega!
Grof:	Stran odtod!
Leonora	(se mu vrže k nogam):
Glej me, s solzami grenkimi močim tu noge tvoje: ni ti dovolj? Zabodi me, nalokaj krvi se moje!
Sodi me! Sodi me!
Rada prenesem tisoč muk, če njega mi boš otel!
— 59 —
Grof :
L e o n o r a : Grof:
L. e o n o r a : Grof:
L e o n o r a : Grof:
L e on o r a Grof:
L e o n o r a : Grof:
L e o n o r a :
Grof:
L e o n o r a : Grof
L c o n o r a
Grof L e o n o r a
Grof:
Ne, kajti temu lopovu slajši sem dar odmeril: s stokrat bolj krutim mučenjem smrt mu bom postoteril!
Čim bolj ga ti ljubila boš, tem bolj bo moj bes plamtel!
Otmi ga! Otmi ga! Čuj me!
Prenehaj!
Milost!
Cene je zanjo ni na božjem svetu!
Ena je le, le ena ... in jaz ti jo nudim!
Reci brž, katera?
(stegne boleče k njemu desnico): Jaz sama!
Ah, kaj si rekla?
Izpolniti bom znala vse do črke!
Bedim ali sanjam?
Odkleni vrata tiste strašne ječe, naj sama napotim ga v svobodo . . . in bom tvoja.
Prisežeš?
Pri živem bogu, ki mi vidi v dno duše! (pokliče): Hola! (Iz stolpa pride čuva), ki mu grof šepetaje da naročilo).
(izpije strup, ki ga je imela v prstanu, zase): Imel me boš, a kvečjemu mrtvo!
(se vrne k Leonori): Jetnik je prost!
(zase radostno):
O	bog, o bog, srce ne ve ne kod ne kam od sreče, čeprav utriplje zadnjikrat, samo da prost bo ječe!
Odslej moj duh neustrašeno čaka, da v noč ugasne . . .
Naj moja smrt ti hasne: živi brez me naprej!
Nikar od tod ne obračaj se, poglej v oči mi žgoče, naj še enkrat napijem se tvoje besede pojoče!
— 60 —
In spet in spet ponovi mi,
*	da boš resnično moja! Vsaka beseda tvoja budi mi slast brez mej! (Odideta v stolp.)
Zastor.
Osma slika.
Prizorišče: Ječa. V kotu zamreženo okno. V ozadju vrata. Z oboka visi brleča
leščerba.
1.	prizor.
Azucena in Manriko (Azticena leži na surovih 'odejah, Manriko sedi tik ob nji.)
Manriko:	Mati, kako je?
Azucena:	Ah, tako bi spala!
Spanec pa noče mi	na	trudne	veke.	Molim.
Manriko:	Hladni zrak in ta vlaga ti	ne	dasta spati.
Azucena:	Ne, samo iz groba mi dajte,
iz te noči strahotne!
Tu ne morem živeti ne umreti.
Manriko	(si vije roke): Moj bog!
Azucena	(se dvigne): O, le ne skrbi!	Ni	strah me rablja,
ne bojim se ognja!
Manriko:	Mati!
Azucena:	Vidiš, v moje bledo lice
pečat je smrti vtisnjen, teman in neizbrisen!
(govoreče): Moje truplo bodo našli le nemo, brez glasu, hladno in brez krvi!
Manriko:	Molči!
Azucena:	Ne slišiš? Ze se bliža	krvoločni	krvnik!
Čaka me žar grmade.
Zaščiti svojo mater!
Manriko:	Pomiri se, ljuba mati,
nikogar ni v bližini.
Azucena:	Grmada! Grmada! Beseda strašna!
Manriko:	O mati, mati!
- 61 —
M a
A z
M a
A z
Ma
M a i Leo
1 c e n a :	Že davno babico tvojo
tolpa kruta je vrgla na grmado. Vidiš ta grozotni ogenj?
Liže ji rob stopal. . . zajema kite . . . in dviga se vse više!
Poglej, kako me gleda z oslepelim pogledom!
Kaj me je gnalo, da gledat sem šla to grozoto!
n r	i k	o :	Če sem ti sin, če sinove	prošnje
pri materi le troho veljajo, daj, zagrni spomine in v snu poišči pozabe, da duh v nji počije!
(Jo položi na odejo.) i c	e n a :	Da, saj ubogam	te,	sinko zlati
trudna poskusim	za	hip	zaspati. . .
A če zagledaš rdeči odsev grmade plamteče, zbudi me, sin!
i	r	i k	o :	Sanjaj, le sanjaj,
o	ljubljena mati, sen naj ti zlati lajša gorje!
i	c e n a	(v polsnu): V gore domače
spet se vrniva, — mirno življenje znova začniva ...!
Ti boš prepeval, strune prebiral, jaz pa bom sanjala tiho kraj te.
i	r i k o :	Sanjaj, le sanjaj,
ljubljena mati, bog naj ti plati dobro srce!
2. prizor.
(Vrata se odpro in vstopi Leonora.)
i	r i k o :	Kaj! Me li vara pogled dremotni?
nora:	Jaz sem, Manriko . . . moj Manriko!
— 62 —
M a n r i k o
L e o n o r a : M a n r i k o L e o n o r a :
M a n r i k o L e o n o r a : M a n r i k o L e o n o r a : M a n r i k o L e o n o r a : M a n r i k o L e o n o r a : M a n r i k o L e o n o r a : M a n r i k o
L e o n o r a M a n r i k o
L e o n o r a
M a n r i k o L e o n o r a
A z u c e n a
O, Lconora!
Kaj poklanja zares mi bog dobrotni to rajsko srečo, preden padem?
Ne boš umrl.. . sedaj si rešen!
Rešen? Je mogoče? Govori!
Ni časa! Nič več ne čakaj. . . pohiti... zbogom! (mu pokaže na vrata.)
In ti ne pojdeš?
Ne, jaz ostanem!
Kako?
Daj, beži!
Ne!
Kaj še čakaš? (Teče k vratom): Na, svobodo! Tako je nečem!
Beži! Beži!
Ne!
In življenje?
Se mu odrečem . ..!
Toda . . . glej v oči mi ravno, žena! . . . Odkod imaš to? Kakšna je cena?
Zakaj molčiš? O, strašnih šumenj!
Grofovski tekmec .. . razumem, razumem! Podlo si torej ljubezen izdala . . .
Ne sodi krivo!
... v prah poteptala prisego in čast!
Zakaj na slepo mi v jezi zadajaš rano?
Ne sodi krivo in krut ne bodi z mano! Zločinka!
Lepo te prosim, o beži, beži, sicer boš šel v propast!
(v polsnu): Ah, v gore domače,
spet se vrniva,
mirno življenje
znova začniva:
ti boš prepeval,
strune prebiral,
jaz pa bom sanjala
tiho kraj te . . .
— 63 —
L e o n o r a :	Lepo tc prosim, o beži, beži!
(Pade k Manrikovim nogam.)
M a n r i k o :	Poberi se!
L e o n o r a :	Ne zavračaj me...
Glej me potrto in komaj živo!
M a n r i k o :	Stran .. . sovražim te ...	in te	preklinjam!
L e o n o r a :	Nikar, odnehaj! Pusti vse	to!
Poslednjikrat naj zberem moč, da se obrnem k bogu!
M a n r i k o :	Le kaj me streslo je kot	mrzla	zona?
L e o n o r a :	Manriko! (Se zgrudi.)
Manriko	(skoči k nji in jo skusa dvigniti): Žena, kaj ti
je, reci!
L e o n o r a :	Bela	smrt	prihaja.
Manriko:	Zaboga!
L e o n o r a ;	Ah,	strup	že grize	me
in moja moč pohaja malo prekmalu .. .
Manriko :	Umrla boš!
L e o n o r a :	Roka je čisto mrzla .. .
(Sc j-rime za prsi.)
a tu . .. tu notri ... me strašno peče! Manriko:	Nikar, zaboga!
Leonora:	(mu	stisne roko v	slovo; na vratih se pokaže
grof):
Prej ko bila bi žrtev drugega, rajši sem izbrala strup! *
Manriko:	O slepec! In tega angela
sem bil pognal v obup!
Grof:	Torej si me prevarala,
obljubam vsem nakljub!
Leonora:	Manriko, pozdravljen... umiram... (izdihne.).
Manriko:	Leonora! Ah, ubožica!
Grof	(pokaže 'biričem na Manrika): Naj	plača	z	glavo!
Manriko:	(ki ga biriči odvedejo): Mati! O	mati,	zbogom!
Azucena	(se prebudi): Manriko! Povejte, kje je?
Grof:	Tvoj sin umira!
— 64 —
A z u c e n a :	Nikar! . . . Čuj me!
Grof	(jo odvleče k rešetkam): Vidiš?
A z u c e n a :	Groza!
Grof:	Končano!
A z u c e n a :	Saj bil je tvoj rodni brat!
Grof:	Brat! ... Ah, gorje!
Azucena:	Zdaj si maščevana, mati! (se	zgrudi ob oknu.)
Grof	(z grozo): In jaz še živim!?
Zastor.
KONEC OPERE
— 65 —
»TRUBADUR« PRVIČ NA SLOVENSKEM ODRU
1892 IN 1895
Manjše operetne in operne prestave, ki jih je Dramatično društvo pred sezono 1892/93 prirejalo na čitalničnem odru ob skromni glasbeni spremljavi, so ne preveč zahtevnemu, komaj še zbirajočemu se gledališkemu občinstvu slovenske Ljubljane vzbujale varljivi vtis, da že imamo Slovenci svojo opero. In ko je Dramatično društvo še v stari čitalnični dvorani v marcu 1892 priredilo Francu Gerbiču benefično predstavo, jc »Slovenski narod« slavil Gerbičeve zasluge in poudarjal: »Saj so znane zasluge, ki si jih je pridobil gospod prof. Gerbič za slovensko opero v Ljubljani. Došel je v Ljubljano v času, ko nismo imeli nobenih operetnih predstav, ter je s svojo častito obiteljo ustanovil slovensko opero v Ljubljani, ki danes lepo napreduje, vsaj ponosni smemo biti, da je Ljubljana danes edino mesto na slovanskem jugu, ki ima stalno opero. Beligrad je nima in Zagreb pa je navzlic temu, da je imelo hrvaško deželno gledališče petnajstkrat večjo podporo, nego jo imamo mi, ni mogel vzdržati . . .«
Nedvomno ni tajiti velikih zaslug, ki jih je imel pri začetkih ustanavljanja slovenske opere kapelnik Gerbič, četudi je bil sicer dokaj redki slovenski narodni ponos pisca prednje notice nekoliko pretiran. Poznejši razvoj početkov slovenske opere je pokazal, da je bilo potrebno še mnogo, mnogo naporov za dosego nalog, ki si jih je ob svoji prostovoljni odločitvi in požrtvovalni vnemi s prihodom v Ljubljano zadal Fran Gerbič. Tedanje operno osebje in predvajani početni operni repertoar sta vzdržala komaj prvo sezono 1892/93 v novi stavbi slovenskega deželnega gledališča ...
Toda za svojo benefico 6. marca 1892 si je izbral Gerbič neko posebnost, ki je bila za gledališko občinstvo in sodobno kritiko zanimivost. Tega dne so prvič v zgodovini slovenske opere peli na slovenskem odru prizore iz Verdijeve, tedaj že svetovne opere »Trubadur«.
Zamisel te uprizoritve je bržčas izšla iz maloštevilnega kadra slovenskih sodelujočih pevcev na Gerbičevo vzpodbudo. Ves notni material je dobil Gerbič od uprave hrvaškega deželnega gledališča v Zagrebu, katerega član je kot operni pevec nekdaj bil. Ker pa je bilo premalo časa, da bi se preskrbel slovenski prevod, so peli prizore kar v hrvaščini.
Peli so Sz drugega dejanja veliki prizor Manrica (Bučar) in Azucene (Gerbičeva), iz četrtega dejanja 1. prizor Leonore (Daneševa) in Manrica-z zborom, 3. prizor Azucene in Manrica ter zadnji prizor Manrica, Leonore in Azucene. Istega večera jc bila v slovenščini ponavljana Zajčeva komična, opereta »Mornarji na krov!«
Dne 19. marca 1892 so prizore ponovili v korist opernemu pevcu in režiserju Dramatičnega društva Franu Bučarju, ki je kmalu potem zapustil slovensko opero zaradi pretirane štedljivosti odbora (kadar je šlo za domače pevce, seveda!) in se vrnil v Ljubljano kot režiser šele po prvi svetovni vojni. Na Gerbičevi benefici izvajanim prizorom so dodali iz tretjega dejanja prizor Manrica in Leonore z Manricovo stretto. To pot sta bila pred »Trubadurjem« podana dva prizora iz Maillartove opere »Pusčavnikov zvonček«, ki sta ju pela v češčini Bučar in Daneševa.
Tako so v Ljubljani prvič zapeli domači pevci odlomke velike opere v sorodnem slovanskem jeziku. Kljub tej improvizaciji je bila ocena ugodna in Funtek je v »Ljubljanskem Zvonu« poročal, »da je le-ta prvi poskus velike opere na našem gledališči vreden žive pohvale, in občinstvo ga je tudi pozdravilo jako simpatiški; seveda se ne da tajiti, da takšni prizori, iztrgani iz celotnega dejanja izgube mnogo svoje moči in lepote ... V obče je treba reči, da sta obe operni predstavi jako ugajali. Beneficijanta gg. Gerbič in Bučar sta si pridobila
— 66 —
velike zasluge za slovensko opero, in zato se tudi mi pridružujemo glasni pohvali, s katero ju je obakrat odlikovalo mnogoštevilno občinstvo.«
Miniti pa sta morali prvi dve sezoni v novem deželnem gledališču, da je prišel »Trubadur« v slovenščini na slovenski oder in uprizorjen tako, kakor si ga je moglo zamisliti opernim predstavam vedno bolj naklonjeno vodstvo Dramatičnega društva.
Sezono 1892/93 je obvladovalo še prvotno operno osebje pod Gerbičevim vodstvom. S ponovitvami nekaterih operet in krajših oper iz prejšnjih pripravljalnih sezon, toda s krstno predstavo Ipavčeve spevoigre »Teharski plemiči«, ki je aprila 1895 doživela celo svojo češko uprizoritev v Brnu, in slovensko krstno predstavo Mascagnijeve »Cavallerie rusticane« je nastala povsem nova doba v razvoju slovenske Opere v Ljubljani.. 2e prva operna sezona v novem gledališču je povzročila Dramatičnemu društvu mnogo skrbi, uspeh pa, ki ga je opera dosegla s prvimi uprizoritvami, je dal odboru društva spodbudo, da še bolj pospeši delo opere. Poročilo društva v »Slovenskem narodu« septembra 1893 to posebno poudarja: »Mnogo truda prizadela je društvu sestava opere, katera se je izkazala kot živa potreba prihodnje sezone tembolj, ker se je sklenilo dati slovo lahkoživim operetam. Opera ne bo le povzdignila narodno naše gledališče na nepričakovano stopnjo, ona bode v prvi vrsti tudi dala drami časa za vestno in dobro študiranje iger.« Tedanji pevovodja »Glasbene Matice« Matej Hubad je nudil odboru društva svojo prvo pomoč in prvič šel na pot, da angažira za slovensko opero nove soliste. Dasi smo Slovenci že imeli odlične svoje pevce na tujih odrih, se je nekaj pred tem vrnil v Ljubljano samo — Nolli, za nadomestilo manjkajočih pa je bilo treba — tujcev. S pomočjo vodstva praškega Narodnega divadla, ravnatelja Šuberta in kapelnika Angerja, ki sta se za razvoj slovenskega gledališča živo zanimala, se je Hubadu posrečilo sestaviti z novimi angažmaji prvo, nekoliko pomnoženo operno osebje, ki je po nekaterih izpremembah pelo tudi pri slovenski krstni predstavi Verdijevega “Trubadurja«.
Ko pa je prišlo do uprizoritve »Trubadurja«, je imela slovenska opera pod Gerbičevim vodstvom za seboj v sezonah 1892/93 in 1893/94 že 10 predstav »Cavallerie rusticane«, 7 »Prodane neveste«, 6 Webrovega »Čarostrelca« 6 Ipavčeve »Teharski plemiči«, 3 Dendlove »Stari ženin«, 3 Kreutzerjeve »Prenočišče v Granadi« itd., v sezoni 1894/95 pa nekaj ponovitev pravkar naštetih oper in slovenske krstne predstave Smetanove »Poljub« in Flotowa »Marta«, ne vštevši Hervejeve operete »Mamzellc Nitouche«. Kajti po vseh uspehih oper se je vodstvo Dramatičnega društva to sezono le moralo zateči še k opereti, kakor je še tudi pozneje mnogokrat reševalo nekatere finančne probleme gledališča in ne nazadnje dokaj zamotani problem še ne dozorelega okusa ljubljanskega gledališkega občinstva.
Tudi sicer je bilo vodstvo Dramatičnega društva postavljeno pred nove Probleme, ki jih je moralo nujno rešiti, pa jih ni vedno srečno: drama je bila °b koncu sezone 1893/94 v razsulu zaradi odhoda Borštnikovih v Zagreb; po nekaterih kritikah opernih predstav bi bilo soditi, da so se na obzorju opere pojavljali obrisi krize v operi, odkar Gerbičeve glasbene odrske priprave nekajkrat niso bile po godu. Trdno je stal le Nolli, bivši pevec na svetovnih pdrih, zdaj pa radevoljno priklenjen v Ljubljani: kot režiser in pevec je prav ■zdatno pomagal pri razvoju mlade slovenske opere.
Krizo v drami je vodstvo društva premagalo z angažiranjem novih igralcev-tujcev in s tem skušalo dati razvoju slovenske drame nekoliko širše obzorje, kar se je deloma posrečilo. Da omogoči večji razvoj operi in obenem že v naprej onemogoči možno ponovitev krize tudi v operi, je vodstvo v začetku sezone '894/95 nastavilo drugega kapelnika, s čimer je hkrati neh'ote odprlo vprašanje
— 67 —
vodstva v operi in pospešilo rešitev vprašanja, ki se je že začelo postavljati z nekoliko manjšo ostrino in nekoliko drugače kot leto prej v drami.
Pred začetkom sezone 1894/95 je zato društvo objavilo, da »bo tudi v bodoči sezoni odkazalo odlično mesto operi in to zlasti slovanski. Engaževalo je štiri nove operne sile in sestavilo repertoir., koji mora vsacega prijatelja petja močno razveseliti. Da je slovenska opera, ki se je že lansko sezono občinstvu tako omilila, — glavni steber celemu podjetju, se ne da tajiti. Brezdvomno bode še letos veliko boljša kakor lani.«
Da utemelji potrebo še enega	kapelnika, v kolikor	ta	ni	izhajala že iz do-
sedanjega razvoja slovenskega gledališča oziroma iz vedno očitnejše tendence vodstva, da da čim večji poudarek operi, kar se je zdelo nujno iz prestižnih, narodnostnih razlogov — operne predstave so v velikem številu obiskovali tudi ljubljanski Nemci, ker nemško gledališče tedaj ni gojilo opere —, je razglasilo društvo po »Slovenskem Narodu«:	»Velik razvoj, ki	ga	je	imela slovenska opera
poslednja leta, je nanesel potrebo,	da je dramatično	društvo	moralo engaževati
še pomožnega kapelnika. To najbolje dokazujejo številke. Ko je v sezoni 1892/93 bilo le 14 opernih in operetnih predstav (3 opere in 4 operete), bilo je v sezoni 1893/94 že 28 predstav z 7 raznimi operami, v tekoči sezoni pa dozdaj že 35 prireditev z 10 raznimi operami in 2 operetama, nevštevši mnogo večje in manjše igre s petjem. Dela je bilo torej obema kapelnikoma dovolj.«
To utemeljitev je podalo društvo proti koncu marca 1895, ko se je kriza že priostrila in je krstna predstava Smetanove opere »Poljub« pod Gerbičevim vodstvom kot »ne dovolj pripravljena« že vzbudila nevoljo gledališke kritike in je zato pri tretji predstavi te opere 23. novembra 1894 Gerbiča kot dirigenta zamenjal Benišek, nastopil nato 15. decembra kot dirigent »Prodane neveste« in glasbeno pripravil kot dirigent 27. decembra slovensko krstno predstavo Flotowa opere »Marta«. Podrobnejša slika razvoja te krize v slovenski operi ne gre več v okvir tega članka, zato sem jo samo nakazal v razumevanje dejstva, da je drugo krstno predstavo italijanske opere na slovenskem odru in hkrati prvo slovenskt) krstno predstavo Verdija glasbeno pripravil in dirigiral Čeh, Hilarij Benišek.
Njegovo nastavitev je oznanil »Slovenski Narod« takole: »Hilarij Benišek ... je vodil prej opero v Brnu, potem v Plznu. Lani je za časa čeških predstav na Dunaju vodil orkester v Josefstadtskem gledališču, letos pa je bil s češko opero v Spljetu. G. Benišek je na glasu kot marljiv, sposoben in energičen dirigent; ž njegovo pomočjo bo moči zaslužnemu našemu prvemu kapelniku g. prof. 1'. Gerbiču zlajšati delo in spraviti več oper na oder ,ter tako vstreči splošni želji.«
Libreto opere »Trubadur« je prevedel Anton Štritof (oče poznejšega dolgoletnega slovenskega dirigenta Nika Štritofa), ki se je s tem uvrstil med prve slovenske prevajalce libret. Prevod je izdalo v knjigi Dramatično društvo v svoji zbirki »Slovenska Talija« proti koncu 1894, v kateri je za prvim slovenskim libretom Antona Funtka »Teharski plemiči« izdalo že nekaj libret ostalih, v slovenski operi odigranih oper in s katere izdajanjem je kmalu nato na škodo slovenskega gledališkega razvoja in splošne vzgoje našega gledališkega občinstva prenehalo. O prevodu »Trubadurja« je sodil v svoji edini gledališki oceni, priobčeni v »Ljubljanskem Zvonu« v februarju 1895 ob krstni predstavi opere istočasni gledališki poročevalec »Slovenskega Naroda« dr. Karel Bleiweis, da je »temeljito delo s preprostim, lahkim jezikom, po katerem se zelo lahko poje.«
Krstna predstavU »/ rubadurja« je bila 18. januarja 1895. »Slovenski narod« jo je napovedal; »Ker poleg moderne »Cavalierie rusticane« naš repertoar še nima nobene italijanske opere, je- bila gotovo srečna misel intendance, da se je uvrstila ravno ta povsod priljubljena, še vedno mlada in krasna Verdijeva
— 68 —
skladba v slovenski operni repertoar... Trubadur je zmagonosno naredil svojo pot po vseh svetovnih gledališčih, da ni treba šele posebno pisati o njem. Pozna ga deloma že tudi naše občinstvo iz večjih odlomkov, ki so se pred nekaterimi leti peli na začasnem čitalniškem odru s tako lepim uspehom. Zdaj, ko se opera predstavlja v celoti, bode gotovo uspeh še popolnejši in ne dvomimo, da postane Trubadur prava »piece de resistance« za repertoar slovenske opere.«
O krstni predstavi so obširno poročali vsi ljubljanski dnevniki. Iz poročila poznejšega predsednika Dramatičnega društva dr. Karla Bleiweisa-Trsteniškega v »Slovenskem narodu« posnemam: »Predstava te za naš oder nove opere je bila lep dokaz pridnosti in izvedenosti gospoda kapelnika Beniška in zmožnosti naših pevcev. Gospa Lesčinska (Leonora), v patetičnih mestih prava primadonna assoluta, je s presenetljivo lahkoto in spretnostjo zmagala vse koloraturne težkoče te partije. 2 njo vred gre glavna čast gospodu Nolliju (Luna), čegar glas je posebno v višini kazal vso mladostno zvonkost in milobo; posebno srečen je bil v ariji štev. 12 z vloženo koloraturno kadenco. Nenavaden je bil utis teh dveh krasnih glasov v duetu pred ječo. Gospa Aničeva je namesto obolele gdč. Towarnicke prevzela Azuceno in jo v petju jako korektno, v izgovarjanju posebno razločno in s temperamentom v igri izvedla. Gospod Vašičck sc je tudi v mali vlogi Ferranda pokazal kot pravega basista, posebno pa kot izurjenega recitatorja. Kavatino »Srečen oče« pel je s tako občutno kantileno, da smo se nehote spominjali na arijo njegovega Rafaela v »Stvarjenji«. Gospod Benes (Manrico) je arijozni del zopet pel krasno in brez najmanjšega truda jemal visoki B in C; drugo pa je z recitativi, pri katerih neznanje slovenskega teksta občinstvo, še bolj pa njega samega silno moti. Gdč. G. Nigrinova, gg. Rus, Cir-kelbach in Oraiem so pravilno izvršili svoje ulogice. Zbor se bo pri prvi drugi predstavi zopet povzpel na svojo navadno višino. Prvemu nunskemu zboru bo zadostoval prehoden akord na harmoniji, da se ne ponovi nezgoda od zadnjič. (Mimogrede omenjeno, bil bi že skrajni čas, da se stara, nadušljiva fisharmonika nadomesti z orglami ali vsaj z dobrim harmonijem). Mbški zbor z nekoliko pridnostjo lahko popravi vojaško pesem v tretjem dejanji; težje je peto pripovedovanje v uvodnem prizoru. Hvalevreden je mezza voce — zbor na samostanskem vrtu. — Orkester je spremljal čisto in diskretno. Uprizoritev je bila našega ličnega gledališča vredna; prav plastično je bila prirejena vrhna skupina ciganskega ležišča. Kostumi so krasni, pač pa so oni nekaterih moških oseb anahronistični; kajti »Trubadur« ne igra v šestnajstem nego koncem dvanajstega veka. Teh malih nedostatkov nismo hoteli zamolčati, ker jih je lahko popraviti, da bo predstava dovršena. — »Trubadur« bo za naše gledališče lep kos vsakdanjega kruha, to je dokazalo veselje, s katerim ga je vsprejelo občinstvo, in navdušenje, s katerim je ploskalo vsem izvršujočim umetnikom. Veselimo se že na njega prihodnjo predstavo.«
Opero je režiral kakor vse do tedaj uprizorjene opere pevec in režiser Josip Nolli. Opazka poročevalca o zboru se nanaša na četrto predstavo »Poljuba« 8. januarja 1895, ko je po poročilu »moški zbor nekoliko taktov omahoval«. Kritiko smo navedli kot zgled tedanjih poročil v uradnem glasilu Dramatičnega društva »Slovenskem Narodu«, ki so bila sicer natančna, so pa bila na drugi strani hkrati obzirna. To dokazujejo poročila v drugih dnevnikih n. pr. zaradi neznanja jezika pevca Beneša, ki je ob koncu sezone odšel iz Ljubljane in bil angažiran v Osijeku. Natančnost kažejo poročila tudi ob reprizah, kajti ravnala so se — upoštevaje vzgojni moment — po načelu, ki ga je izrazil »Slovenski Narod« ob krstni predstavi opere »Marta« nekaj pred tem; »Opera je naš Ponos; nanjo je treba za zdaj osredotočiti vso ambicijo in navaditi ljubitelje glasbe, da bodo hodili edno delo po velikokrat poslušat, v trdni veri, da vselej najdejo napredek.«
— 60 -
Zato je poročal poročevalec v »Narodu« ob ponovitvi 26. januarja 1895, da je druga predstava dokazala, »da bo štela Verdijeva opera med ljubljence našega občinstva. Razven majhne nezgode v »stretti« in nekaterih nejedinostij glede tempa v prizoru pred ječo, zvršila se je cela predstava zelo dobro in vzbujala burno priznavo. Zbor je pel eksaktno. Gospodu Bcnesu se je poznalo, da se je že začel svojo ulogo učiti slovensko. Gledališče je bilo razprodano.« Ob tretji predstavi 29. januarja 1895 je sodil poročevalec dr. Bleiweis: »Sinočna repriza Tr. je bila od dosedanjih predstav te opere najboljša. Razven občutnega razglasja v takozvanem »Miserere« ji ni sploh ničesar očitati. Posebno živahno je občinstvo odlikovalo gdč. Lesčinsko po koloraturni ariji v prvem dejanji in po duetu z grofom Luno, gda. Nollija pa je po veliki ariji v drugem dejanji trikrat pozvalo na oder. V drugem in tretjem dejanji se je ploskalo gospe Ani-čevi, g. Benešu pa po njegovi stretti. V četrtem dejanji je g. Beneš po svoji prejšnji navadi pel bolj »dramatično« nego muzikalno in si nekoliko pokvaril uspeh romance in utis terceta. Jezik se je zopet malce zboljšal. Kako lahko slovenski, gladek in voljan je prevod g. Štritofa, se pozna najbolje, kadar poje g. Nolli ali g. Vašiček. Tudi g. Rus se v svoji mali vlogi odlikuje po čisti vokalizaciji. Gledališče je bilo prav dobro obiskano.«
Podobno kakor glavni ljubljanski dnevnik sta poročala tudi ostala dva dnevnika, posebej sta pa poudarjala Beneševo neznanje jezika, ker sta se o tem mogla izraziti svobodneje kot uradno glasilo Dramatičnega društva. »Slovenec« je poročal: »Smelo trdimo, da je bila sinočna predstava te lepe in živahne opere med najboljšimi slovenskega gledališča. Mnogobrojno občinstvo je po vsakem dejanju in tudi po posameznih prizorih izražalo glasno in zasluženo pohvalo. — In kar moramo še posebno pohvaliti, je to, da gdčna Leščinska in g. Nolli izgovarjata besedilo čisto in umevno, česar pa posebno o jednem gospodu ne moremo reči. — Gospod Beneš je pel in predstavljal trubadurja izborno in prikupljivo, le obžalujemo pri njem, da njegovih besed nihče ne razume.«
Anton Funtek pa je v nemškem uradnem listu poudarjal, da je šteti predstavo k najboljšim opernim predstavam, ki so bile do tedaj uprizorjene. Izvrstna zasedba, zelo dobra pripravljenost, velika zanesljivost predvajanja, to da so bile tri stvari, ki so nudile občinstvu od začetka do konca najlepše razpoloženje in ga neprestano navduševale 7. najlepšim odobravanjem. Toda glede Beneša: »Nesramno predrznost, s katero je pokvaril besedilo z različno mešanico jezika lastne kompozicije in se končno docela usidral v češčini, je občinstvo nedvomno odklonilo.« Spomin na to zgodbo s češkim pevcem je ostal živ še dolgo časa in ko je v naslednji sezoni Slovenčev poročevalec ocenjeval ponovitev »Trubadurja« z novimi pevci, se je spomnil Beneša s takimi, ne posebno laskavimi besedami: »Dve leti smo morali poslušati neko nerodo, kateremu ni šla v glavo niti slovenščina, niti pametno vedenje na odru . ..« Ko je Beneš februarja 1897 prišel gostovat v Ljubljano, je pel v »Trubadurju« in se je bržčas spomnil na svoj nastop v »Trubadurju« 1895, kajti poročila vedo povedati, da je 1897 »Beneš pel v prav dobri slovenščini, dasi je imel le nekaj dnij časa pripraviti se za nastop.« Lekcija iz leta 1895 je torej zalegla.
»Trubadurja« so v sezoni 1894/95 ponovili še 12. marca 1895 za Nollijevo proslavo in 29. marca kot benefično predstavo za primadono Leščinsko.
S prvo uprizoritvijo »Trubadurja« na slovenskem odru je bila v tej sezoni tudi združena proslava 30-letnice odrskega udejstvovanja Josipa Nollija, ki sta ga naše gledališče in občinstvo slavila kot slovenskega igralca, opernega pevca in režiserja. Dosihdob še ni nihče slovenskih igralcev, se posebno ne opernih pevcev proslavljal za slovenske razmere visoke obletnice. Nolli je kot mlad slušatelj prava na dunajskem vseučilišču prvič nastopil na slovenskem odru v starem gledališču na Kongresnem trgu v igri s petjem »Bob iz Kranja« na
- 70 -
spomlad leta 1865 in je že takrat kot diletant pokazal svojo prirojeno nadarjenost kot igralec in pevec. V letih 1870—1875 je bil reditelj predstav »Dramatičnega društva«, katerega soustanovitelj je bil. Nato je nastopil slavno pot opernega pevca, ki ga je po letu 1875 vodila v Zagreb, Italijo, Rusijo in Španijo kot prvega baritonista. Leta 1891 se je vrnil v Ljubljano, vstopil v uredništvo »Slovenskega Naroda« in pisal vanj tudi gledališka poročila, s katerimi je želel povzdigniti igralsko raven slovenskega gledališča. Ko so se začele predstave v novem deželnem gledališču, je postal član našega prvega opernega osebja. Prvič je nastopil kot Urh v Ipavčevi spevoigri »Teharski plemiči«, sodeloval skoraj pri vseh opernih predstavah kot pevec in režiser. Do svoje proslave 30-letnice je režiral 11 velikih oper, 2 manjši in 4 operete.
Zato je bila tudi njegova proslava izreden gledališki dogodek v Ljubljani. Izbral si je vlogo grofa Lune v »Trubadurju«, vlogo, o kateri je sodil strogi kritik Anton Funtek, da je v njej še vedno podal bleščečo vlogo prvega reda.«
Proslava je bila v prenapolnjenem gledališču, »impozantna manifestacija ugleda in srčnih simpatij, katere si je pridobil prosilec, častno priznanje za njega neumorno in požrtvovalno umetniško in’ rodoljubno delovanje,« kakor se je izrazil poročevalec »Slovenskega Naroda«.
Po uverturi Smetanove opere »Poljub« se je dvignila zavesa in pokazala se je živa podoba z napisom »1865—1895«. Sodobna poročila govore o živi podobi: »postavila nam je pred oči vso zgodovino slovenskega gledališča in zato naredila velik utis. Iz malega rase veliko... tako so si mislili igralci.'V tridesetih letih smo se od preproste igre »Bob iz Kranja« povzpeli do »Trubadurja« in k temu je pripomogel mnogo slavitelj, naš Nolli. Od gledalca na levi je stala skupina iz igre »Bob iz Kranja« v kateri je jubilant prvič stopil na oder, na desni skupina iz »Trubadurja«, v sredi pa je poleg celega kupa lovorovih vencev slonela glasbo predstavljajoča gospa Danilova z liro v roki. Dekoracije, katere je za to priliko nalašč naslikal gledališki mojster g. Stadler, so jako lepe. Vsa alegorija je bila kaj spretno uprizorjena, za kar gre zasluga starosti slovenskih igralcev g. Danilu in gledališkemu mojstru, in dala občinstvu zaželeno priliko, prirediti jubilantu viharno ovacijo. Gromovito ploskanje in burni klici »Živio Nolli« so se razlegali po gledališču in te ovacije so se ponavljale po vsakem nastopu, po vsakem dejanju, ter postale nepopisno frenetične, ko so se jubilantu izročali venci, in pa koncem predstave.«
Poročevalci so sodili, da je bila predstava »Trubadurja« ob Nollijevi proslavi »iz najboljših, kar smo jih doslej imeli na našem odru. Jubilar je dokazal, da njegov glas v vseh tridesetih letih, kar poje, ni izgubil še nič svoje milobe >n krasote. Sicer pa je občno priznano, da je sploh malo baritonov na svetu, ki bi grofa Luno tako peli, kakor g. Nolli ...«
Tako je bilo v Ljubljani v sezoni 1894/95, ko so prvič peli Verdijevega »Trubadurja« v slovenščini v slovenskem gledališču.
— 71 —
OPERNA BESEDILA
Kakor je že nekaj kratov zapisal Gledališki list in je zabeležilo tudi dnevno časopisje, se je po osvoboditvi obisk ljubljanske Opere izredno razširil. Iz sezonskih statističnih pregledov dela, ki jih vsako leto objavlja Gledališki list, je razvidno, da se je krog stalnih obiskovalcev Opere v primeri s predvojnim stanjem več kot podesetoril, saj obišče nekatere najboljše in najpopularnejše uprizoritve naše Opere tudi po več deset tisoč ljudi. Tako je n. pr. samo našo uprizoritev Puccinijeve »Tosce« v zadnjih dveh sezonah (1948/49 in 1949/50) videlo 36.235 obiskovalcev, Verdijevo »Traviato« pa je v petih sezonah (1945/46 do 1949/50) že videlo 53.698 obiskovalcev! Celo na drugih odrih manj popularna operna dela so na odru ljubljanske Opere po osvoboditvi dosegla razmeroma zelo visok obisk (n. pr. Musorgskega »Soročinski sejem« v dveh sezonah 16.503, ali Mozartovo »Figarovo svatbo« v treh sezonah 21.770 obiskovalcev).
Te visoke številke obiska naše Opere narekujejo tudi opernemu Gledališkemu listu — ki želi obiskovalcu predvsem v kratkem priobčiti vsebino in značaj uprizorjenega dela ter delo, pomen in življenje skladatelja, obenem z najpotrebnejšimi opazkami o uprizoritvi — nedvomno širše naloge, kakor jih je v splošnem izpolnjeval doslej. 2e nekaj let izhaja Gledališki list Opere ob vsaki premieri v 4000 izvodih, ki pa so običajno že nekako po deseti predstavi razprodani. Uprava SNG sicer vsako sezono v skladu z možnostjo papirja, ki ga ima na razpolago, ponatisne nekaj najpotrebnejših švetilk lista, vendar še vedno mnogo obiskovalcev pri poznejših predstavah vsake uprizoritve ne dobi vec lista. Ti obiskovalci so zato navezani izključno na svoj »posluh«, ali bodo, včasih spričo bučne glasbe, včasih mestoma hitrih glasbenih tempov, širših ansamblov z različnimi teksti, ali tudi včasih manj jasne izgovarjave posameznih pevcev, razumeli toliko besedila, da jim bo vsaj v glavnem jasno dejanje predvajane opere. Pa tudi mnogim tistih obiskovalcev, ki dobe v roke Gledališki list, je večkrat premalo samo v listu objavljena kratka vsebina opere, zato se ni čuditi, da je bila iz vrst občinstva že mnogokrat izražena želja, naj bi po vzorcu opernih gledališč v drugih državah tudi pri nas pri opernih predstavah bilo obiskovalcu na razpolago popolno, tiskano operno besedilo.
To željo je nekdo v letošnjem letu tudi priobčil v »Slovenskem poročevalcu«. Toda po pravici rečeno, uprava SNG je že sama in že mnogo prej občutila to potrebo, saj je že več kot tri leta večkrat ponovno poskušala realizirati tisk opernih besedil. Zainteresirala je obe naši založbi (Državno založbo Sloveniie in Slovenski knjižni zavod), naj bi katera izmed obeh ustanovila zbirko opernih besedil in začela izdajati najboljše prevode. Obe založbi sta pokazali mnogo zanimanja m
— 72 -
razumevanja za potrebe Opere, toda vprašanje tiska opernih besedil :;c zaradi pomanjkanja papirja še vse do danes ni premaknilo z mrtve točke. Uprava SNG je v ta namen tudi sama zaprosila za kontingent papirja, a dobila je odgovor, da še mnogo potrebnejših stvari čaka na tisk in papir, čeprav sedanja potrošnja papirja visoko presega predvojno. Težave s papirjem so v letih obnove in socializacije naše države seveda razumljive, toda obiskovalci Opere vseeno še vedno terjajo: »Dajte nam opernih besedil!«
’ Uprava SNG se je zato zdaj odločila, da bo deloma in postopoma skušala zadostiti potrebi, če že ne more zagotoviti posebne, stalne zbirke, pa vsaj v okviru Gledališkega lista Opere, in prvi tak poskus predstavlja sedanje popolno besedilo »Trubadurja«. Gledališki list Opere bo sicer izhajal v dosedanji obliki še vedno za vsako premiero, namesto njegovih ponatisov pa bo odslej vsako leto nekaj njegovih številk posvečeno besedilom najboljših in najbolj priljubljenih oper našega repertoarja. Na ta način se bo, upamo, sčasoma vendarle vsaj deloma zamašila vrzel, ki je v našem gledališču že dolgo obstajala. Sodeč po tako visokem obisku Opere, seveda s tem še ne bo mogoče tiskati zadostnega števila izvodov, toda medtem bo namara le kaki založbi resnično uspelo ustanoviti zbirko, ki bo vsebovala besedilo vseh oper, kar jih bo na vsakokratnem sporedu ljubljanskega in mariborskega gledališča?
Ker se bliža petdeseta obletnica smrti morda največjega, vsekakor pa najbolj priljubljenega komponista — mojstra opere, Verdija, se je uprava SNG odločila, da bo tisk prvih dveh opernih besedil posvetila njegovemu spominu. Poleg »Trubadurja* bo zato v naslednji številki Gledališkega lista izšlo popolno besedilo
Verdijeve »T raviate«
v prevodu Nika Štritofa, na kar že danes opozarjamo. Nadaljnja besedila bomo izbirali po potrebi, delih in po kvaliteti prevodov oper, ki jih imamo na sporedu, ter ne nazadnje seveda tudi po — kontingentu Papirja, kolikor ga bo imel Gledališki list na razpolago!
Če bomo ustregli s tem vsaj nekemu delu stalnih obiskovalcev naše Opere za boljše umevanje in uživanje njenih uprizoritev, bo naš prvi namen dosežen.