Arhivi 31 (2008) št. 2, str. 241-250___________Članki in razprave 241 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 334.782:682(497.5Dubrovnik) Prejeto: 20. 10. 2008 Statut dubrovniške bratovščine kovačev in kotlarjev ZDENKA BONIN arhivska svetovalka Pokrajinski arhiv Koper, Kapodistriasov trg 1, SI-6000 Koper e-pošta: zdenka.bonin@gmail.com IZVLEČEK Razvoj dubrovniških bratovščin je mogoče spremljati od 13. stoletja dalje. Poleg i%ra%ito verskih bratovščin, ki so večinoma nastajale po teritorialnem načelu, so predvsem v mestu nastajale tudi poklicne bratovščine (cehi). Od skupaj 52 ^druženj, naj bi jih bilo 37 verskih, 15 pa obrtnih. Statut bratovščine kovačev in kotlatjev hranijo v Državnem arhivu v Dubrovniku. Bratovščinski zavetnik je bil sv. ]ane\ Krstnik. Večina členov statuta ureja volitve ter dolžnosti bratovščinskih funkcionarjev in članov bratovščine, sprejemanje novega članstva, plasti pomembni pa so odloki, ki urejajo medsebojne odnose med obrtniki ter pravice in dolžnosti vajencev. KLJUČNE BESEDE: bratovščina kovačev in kotlar/ev, bratovščinski statut, Dubrovnik ABSTRACT THE STATUTE OT THE FRATERNITY OF BLACKSMITHS AND COPPERSMITHS IN DUBROVNIK The development of fraternities in Dubrovnik can be traced back to the 13 th century. In addition to distinctly religious fraternities that were established predominantly on the basis of territorial appurtenance, vocational fraternities (guilds) were beginning to appear as well, particularly in town areas. Out of 52 associations, 37 were of religious character, and 15 were of trade. The statute of the Fraternity of blacksmiths and coppersmiths, whose patron was St. John the Baptist, is kept at the State Archives in Dubrovnik. Most of the statute's articles deal with the regulation of elections and duties of the fraternity's officials and members, as well as with the process of granting new membership, but of particular importance are decrees that regulate relations between tradesmen and the rights and obligations of apprentices. KEY WORDS: Fraternity of blacksmiths and coppersmiths, fraternity statutes, Dubrovnik 242 Članki in raz prave ARHIVI 31 (2008), št. 2 Zdenka Bonin: Statut dubrovniške bratovščine kovačev in kotlarjev, str. 241-250 Po vzoru drugih evropskih dežel (npr. Italije, Francije) so se tudi v Dubrovniški republiki ljudje že v začetku 13. stoletja združevali v bratovščine. Verska združenja laikov so nastala iz religioznih nagibov (negovanje verskega kulta in skrb za določeno cerkev), prav od začetka pa so imela izrazito socialno (humanitarno) značilnost (medsebojna pomoč članov bratovščine v duhovnem in tudi materialnem pomenu). Sprva je bilo članstvo v bratovščinah odvisno od teritorialne pripadnosti, saj so bili prebivalci z določenega območja ne glede na socialni status ali poklic člani določene bratovščine. S pospešenim razvojem trgovine in obrti so se poleg že obstoječih izrazito verskih bratovščin začele vzporedno pojavljati tudi bratovščine, ki so privabljale ljudi določenih poklicev oz. dejavnosti. Bratovščine, v katere so se združevali trgovci in obrtniki oz. ljudje enakega ali podobnega poklica so sčasoma, čeprav so bile še vedno verska združenja, dobivale naravo pravih poklicnih združenj oz. cehov. V Dubrovniku so tako poleg izrazito verskih združenj (organiziranih še vedno na teritorialnem načelu) že v 15., zlasti pa v 16. stoletju čedalje bolj prevladovale poklicne bratovščine, v zaledju (na podeželju) pa so predvsem zaradi enake poklicne strukture prebivalstva (prevladovali so kmetje in pomorci — večinoma ribiči) bile še naprej v ospredju verske bratovščine, organizirane na os- novi teritorialne pripadnosti.1 Bratovščine so večinoma združevale meščanstvo, t. i. puk, pučanstvo, so pa bili člani bratovščin lahko tudi ljudje iz višjega sloja, t. i. vlastela. Vanje so se lahko vključevale tudi ženske. Bratovščine so zlasti od potresa leta 1667 dalje (in nato v 18. stoletju) vplivale tudi na socialno-politično in ekonomsko diferenciacijo prebivalstva v samem mestu. Najvplivnejši (najbogatejši) predstavniki dveh najpomembnejših dubrovniških bratovščin (antunini — združenje velikih trgovcev in lunarini — trgovci, ki so trgovali z Levantom) so po izumrtju precejšnjega dela dubrovniškega plemstva (vlastele) tik pred omenjenim velikim potresom in po njem bili sprejeti v plemstvo. Gradivo o dubrovniških bratovščinah Večina bratovščin je imela svoje statute, t. i. matricole (tudi mariegole), ki jih je potrjevala cerkvena ali državna oblast. Statuti so bili praviloma potrjeni v dubrovniškem malem svetu (Minor conseglio). Obsežno arhivsko gradivo o dubrovniških bratovščinah hrani Državni arhiv v Dubrovniku (v nadaljevanju DAD). V starem dubrovniškem arhivu je tako pod signature XXII (Fratrie) zbrano raznovrstno gradivo (statuti, blagajniške knjige, knjige testamentov — volil in podobno), ki pričajo o raz- Podoba Dubrovnika v rokah sv. Bla^a, zaščitnika mesta, s (Enciklopedija Jugoslavije, 3. del, 1958, str. 136—137) triptiha Nikole Bo^idarevica v dominikanski cerkvi 1 Primerjaj tudi članka Anteja Marinoviča, Iz prošlosti poluotoka Pelješca. Bratovština sv. Julijana i Martina u Žuljani iz XVI stolječa, 1960, str. 149-181 in Prilog poznavanju dubrovačkih bratovština, 1952, str. 233-245. ARHIVI 31 (2008), št. 2 Članki in raz piavt 243 Zdenka Bonin: Statut dubrovniške bratovščine kovačev in kotlarjev, str. 241-250 vejenem bratovščinskem združevanju Dubrovča-nov. Ohranjen je statut bratovščine sv. Petra v katedrali (Statuta et Decreta Congregationis Sacerdotum S. Vetri in Cathedra instit. AD. 1399, di 11 Augusti) iz konca 14. stoletja; združevala je dubrovniške duhovnike, iz 15. stoletja so statuti bratovščine sv. Marije (Di S. Maria dell'Isola di Mesgp, 14. 10. 1416), sv. Luke (Di S. Luca de'Bottegai di Ragusa, 28. 1. 1450) in bratovščine klobučarjev (Confaternita dei Baretttari, 25. 10. 1487), bratovščine sv. Lazarja (Matricola della confraternita di S. Labaro, 1536) in sv. Jurija (Di S. Giorgio alle tre Chiese) iz 16. stoletja, iz 17. stoletja pa so statuti bratovščin sv. Ane iz Bergata (Di S. Anna di Bergatto, 2. 12. 1611), dub-rovniških zlatarjev (Degli Orefici di Ragusa, ms. sec. XVII), sv. Mihaela (S. Michele di Gravosa, ms. sec. XVII), sv. Petra v katedrali (S. Pietro in Catedrala dei Preti di Stagno, ms. s. XVII), v katero so bili vključeni duhovniki stonske dioceze, statut bratovščine krznarjev (Dei Pelizzari di Ragusa, 17. 7. 1697) in statut bratovščine kovačev in kotlarjev (Matricola della confraternita de ferrati e calderari, 1. 2. 1696). Osnovne značilnosti dubrovniških bratovščin in njihovi začetki O dubrovniških bratovščinah je že konec 19. stoletja pisal dr. Kosta Vojnovič v delu Monumenta historico-juridica Slavorum Meridionalium.2 Delil jih je na verske bratovščine in obrtniške korporacije (cehe). Od 52 združenj naj bi jih bilo 37 verskih, 15 pa obrtnih. Našel in v celoti objavil je statute 24 verskih in 8 obrtnih bratovščin.3 Mattei Zibaldone je kot najstarejše dubrovniške bratovščine omenjal t. i. bratovščine bičarjev (dei flagelatori, 1225), najstarejši omenjeni statut pa statut bratovščine sv. Mihaela iz 1290 leta (leta 1291 ga je potrdil nadškof p. Bonaventura iz Parme). Po podatkih Vojnoviča je tudi prve sledi obrtnih korporacij (cehov) mogoče najti v 13. stoletju, saj je bila leta 1266 omenjena bratovščina sv. Andreja, predhodnica poznejše bratovščine sv. Jožefa, v kateri so se združevali mizarji. Njen statut je bil potrjen leta 1347, leta 1388 pa je bilo na skupščini sklenjeno, naj vsi člani bratovščine plačujejo po 1 groš4 članarine in naj jih njihov kaplan vpiše v statut. Iz vpisov članstva v statutu je vidno, da so se poleg mizarjev v bratovščino vpisovali tudi plemiči in razni obrtniki (čevljarji, trgovci, mesarji, ribiči, zlatarji, kožarji in celo služabniki). Pozneje je ob sv. Andreju postal bratovščinski zavetnik tudi sv. Jožef. Po njem je bratovščina prevzela ime. Bratovščina je združevala vse obrtnike (različnih poklicev), ki so se ukvarjali z obdelovanjem lesa (bodisi z žago, sekiro, sko-beljnikom; torej drvarje, mizarje, tesarje, sodarje, rezbarje itd.). V statutu sta med drugim določena tudi vajeniška doba (za 15-letnike 8 let, za 10 ali 12-letnike pa 10 let) in odnos do tujih obrtnikov v mestu (ti so lahko delovali v mestu le, če so bratovščini plačali 15 dubrovniških dukatov; šele po 10 letih bivanja v mestu so se lahko potegovali za katero izmed bratovščrnskih funkcij). Bratovščina je na začetku 16. stoletja imela 82 članov.5 V lastni bratovščini so se vsaj od leta 1306 združevali tudi dubrovniški zlatarji. Do začetka 16. stoletja (tedaj je bilo v mestu 43 zlatarjev) so bili razdeljeni v dve skupini (prave zlatarje in zlatarje, imenovane batiloro, ki so tanjšali zlato v tanke ploščice). Statut je predpisoval dolžnosti zlatarjev do države (npr. opravljanje straže v stonski trdnjavi, vojaško službo), vajeniško dobo ter kakovost srebra (srebrnina je morala biti izdelana iz srebra kakovosti 81 grošev unče). Vsi izdelki iz zlata so morali biti žigosani. Ob vključitvi v bratovščino so domačini plačali po 1 dukat in potem mesečno članarino 1 groš. V bratovščino so se (s plačilom 3 dukatov) lahko vključevali tudi tujci, ki pa niso opravljali vojaške službe.6 Svojo bratovščino so imeli tudi trgovci. Bratovščina antoninov je imela svoj začetek v bratovščini sv. Duha in sv. Odrešenika sveta (di San Spirito et del San Salvator Mundi) leta 1348. Bratovščina se je leta 1432 združila z bratovščino sv. Petra in sv. Antona opata (po njem je tudi dobila ime). Leta 1514 je imela že 261 članov. Njeni člani so se ukvarjali s trgovino z vzhodom in zahodom. Po razmahu trgovine z vzhodom so se leta 1531 od nje odcepili trgovci, ki so se ukvarjali s trgovino z vzhodnim blagom in ustanovili lastno bratovščino (po zavetniku sv. Lazarju so bili imenovani laurini)? - V delu Bratovštine i obrtne korporacije u Republici Dubrovačkoj od XIII. do konca XVIII. irijeka je objavil tudi večino njihovih statutov. 3 Našel še je posamezne dele statutov treh bratovščin (torej skupno šestih) iz vsake skupine bratovščin, za preostalih 14 bratovščin pa ni bilo moč zaslediti njihovih ohranjenih statutov (Monumenta, 1899, str. 11-111). 4 Dubrovniška republika je od 1337. do 1621. kovala svoj srebrni denar, ki je bil v latinščini ali italijanščini imenovan grossus, tudi grosso, domačini pa so ga imenovali dinar. Njegova teža je bila med 0,64 in 1,85 g, vrednost pa 6 soldov ali 30 mince (lat. caputia, tudi folar). Solid, minca in poldi-narič (me^alinus, tudi mediatiti v vrednosti 3 solidov in 15 mince) so bili kovani iz bakra (linciklopedija Jugoslavije, 3. del, 1958, str. 152). Groš, kovan med letoma 1403 in 1413, je po velikosti (okoli 22 mm) in teži (2,178 g) ustrezal beneškemu grošu (matapanu) (prav tam, str. 627). 5 Monumenta, 1900, str. 11-V11. 6 Prav tam, str. V1I-X1. 7 Prav tam, str. XI-XV. 244 Članki in raz prave ARHIVI 31 (2008), št. 2 Zdenka Bonin: Statut dubrovniške bratovščine kovačev in kotlarjev, str. 241-250 Kot pravi Vojnovič so po testamentih sodeč v 14. stoletju obstajale tudi bratovščina vseh svetih (v njej so se združevali kamnoseki), bratovščina kovačev in kotlarjev ter bratovščina kožarjev, strojarjev in čevljarjev.8 V 15. stoletju so delovale še bratovščina krojačev z zaščitnikom sv. Tomažem, bratovščina malih trgovcev, imenovana po zaščitniku sv. Luki (najprej je združevala prodajalce olja, sira, slanih rib, slanine, kasneje pa tudi trgovce surovih kož, volne in lana). Poleg pravih članov (z vsemi pravicami in dolžnostmi) so bili vanjo vključeni tudi posamezniki, ki poleg molitve in plačevanja 1 groša za potrebe bratovščine, drugih obveznosti niso imeli. Po prvotnem statutu so se morali vsi mali trgovci, ki so se ukvarjali s prodajo živeža, vpisati v korporacijo (ob vpisu so morali plačati 6 grošev), sicer pa so do vpisa (vanj so bili pozneje prisiljeni) morali plačevati pristojbino 1 perper.9 Enako pristojbino pa so po sklepu skupščine 22. januarja 1723 morali plačevati tudi židje, ki sicer niso mogli postati člani bratovščine. Ze prvotni statut je za potrebe bratovščine zahteval plačevanje posebnega davka ob nakupu in prodaji blaga, člani bratovščine pa so bili tudi dolžni opravljati stražo in na zahtevo vlade ob priplutju oboroženih ladij ali vstopu tujca v mesto poslati vsaj štiri ljudi (včasih tudi pet ali deset) na stražo pred mestna vrata ali na glavni trg.10 Pomembna je bila tudi bratovščina brivcev sv. Kozme in Damjana (njen statut je bil potrjen 19. oktobra 1452), ki je v začetku 16. stoletja štela 117 članov. Ker so ti opravljali tudi nekatera zdravniška dela, so na skupščini vsako leto izbirali po dva brivca za "paranje trupel" (verjetno opravljanje avtopsije) in po enega člana za zdravljenje bolnikov v Stonu (sprva so ga tja poslali za leto dni, pozneje pa je bil tam stalno naseljen). Ker so delali avtopsijo, so bili člani bratovščine oproščeni opravljanja straže.11 V 14. in zlasti v 15. stoletju je v Dubrovniku cvetela tudi obrt, povezana z volno. Tudi tkalci volne (leta 1514 je bratovščina imela 137 članov), klobučarji (v dubrovniškem arhivu je prepis statuta iz leta 1487), strižci (cimatori) in česalci (pettinatori) volne so se združevali v svoje bratovščine, vendar je ohranjenih le nekaj delov nekaterih njihovih statutov.12 V 16. stoletju se je najbolj razvila že omenjena Prav tam, ste. XV-XIX. 1 perper = 12 dinarjev (grošev) = 72 soldov (Enciklopedija Jugoslavije, 3. del, 1958, ste. 152). Razmerje z nam bolj znanim beneškim dukatom je bilo: 1 beneški dukat = 3 perperje = 36 dubrovniških dinarjev. Monumenta, 1900, ste. XX1I1-XXV1. Prav tam, str. XXVI-XXV1I. Prav tam, str. XXVI1-XX1X. bratovščina sv. Lazarja (trgovci z vzhodnim blagom - mercadanti di kvante), ustanovljena leta 1531 (statut je bil narejen 5 let pozneje, in sicer 8. oktobra 1536). Po velikem potresu so bili zaradi zmanjševanja števila plemiških družin (vlastele) nekateri najpomembnejši lunarini imenovani za opravljanje nižjih državnih časti. Po zakonu iz leta 1779 je bil za članstvo v omenjeni bratovščini določen cenzus (najmanj) 5.000 dukatov v nepremičninah (v Dubrovniški republiki), de jure pa je članstvo šlo tistim, ki so v nepremičninah imeli 10.000 dukatov vrednosti. Posamezniki pa so po šestih letih zglednega službovanja v velikem svetu (prav tako pa tudi predstojniki velike carine in kovnice ter njihovi pomočniki) samodejno postali člani bratovščine. Ob vključitvi so morali plačati 200 dukatov v sklad za podporo žensk, ki se bodo poročile, ali tistih, ki bi odšle v samostan. Nižjemu sloju in obrtnikom, ki so opravljali fizično delo, je bilo malo pred padcem republike članstvo v bratovščini nedostopno. Redni člani so plačevali pristojbino za zavarovanje za trgovsko blago, duhovni člani pa so plačevali po 3 groše vpisnine. Ce so za dobra dela bratovščini darovali dubrovniški dukat, so bili vpisani v Statut bratovščine la^arinov (DAD, Cattalogus, 22.1/15, str. 1v) ARHIVI 31 (2008), št. 2 Članki in raz piavt 245 Zdenka Bonin: Statut dubrovniške bratovščine kovačev in kotlarjev, str. 241-250 p.fdrc fio! ¦ 1 indiuiil, i trini r.T tutiro ck^iu [. n prc-ciix.:p onde nui m-?r< i nn dUnimrc tn(l)üjti confi« mito tretu tiikc non« «cWir.t ca m t A t« L . . flcmrudiii« cfrrr>enLt « tun-.t Li U ictiifr' a trtro ^f\ jq" -^#n(fc- a pri i-jd m-tj i^reu.iro • jfl n-.»i ,i t.irte it* ftttnf «ni j^cp^if]-'ir.i gjnuil« uinnil.ir.i dt &mcft üc.iiv cbttfu e [ach) fuor Otite mine te ]3..iqii.vi d.inji«fl etto ^ ^ueihi. Liqu il <; JiifVnir.i % mio t imo- ftrj_ e*m* e nofrr.i yitennoiK in.r»siticiif« «ci cttlr ^ "i G titre e eó/eLnonc di itiulrc .mime ut kitefui« deli calieri tu tino lumen tu «i drnjnicnrc ttllj tetr.iei r-l ttR.it,-. ct l'tihir i r.ieolt.i eeir.l ftni.1 dicnln nc.1IB.nw Lurtt.i eljidi.i tt ;ito. Licjro fpfeni« in ci I. u-Vl.1.*!1"'1'.10 ft[-eitm lo t-ipinilo uiHuniJctin«: y li illaidi -itreemo cen.- orttomcnii tClfimb in ) leniti .-«eoiieo il tun ecjhiiie w (imi e»"F "IN , Statut bratovščine la^arinov (DAD, Cattalogus, 22.1/15, str. 2r) matricolo in so lahko zaprosili za redno članstvo v bratovščini (fratello del capitolo). Z reformiranim statutom je bila za vstop v bratovščino potrebna dve-tretjinska večina male (12-članski capitolo minore so sestavljali na novo izvoljeni in odstopajoči gastaldi ter 6 v veliki skupščini izvoljenih bratov) in velike (capitolo maggiore) skupščine. Pravi člani bratovščine so morali straziti tri dubrovniške trdnjave, bratovščina pa je ustanovila tudi špital za gobavce in kužne bolnike.13 Statut dubrovniške bratovščine kovačev in kotlarjev iz leta 1696 Statut bratovščine kovačev in kotlarjev hranijo v Državnem arhivu v Dubrovniku pod signatura XXII/1/17.14 Rokopis v velikosti 26 x 19 cm je 13 Prav tam, ste. XX1X-XXXV. 14 V starem dubrovniškem katalogu z naslovom Catakgus i. r. archimi ragusani so pod oznako XXII vpisane bratovščine (Fratrie), pod oznako 1 njihovi statuti (Matricole) in nato pod zaporednimi številkami posamezni statuti bratovščin. Pod številko 17 je npr. vpisan statut dubrovniške bratovščine kovačev in kodarjev (Matricola della confraternita de ferrali e calderari, 1. 2. 1696). sestavljen iz dveh delov. Prvi del obsega 7 perga-mentnih listov. Na njih je napisanih 29 členov statuta. Drugi del kodeksa sestavlja 20 listov iz papirja. Na naslovni strani je napis Matricola della confraternita de ferrati, calciami, na prvi notranji strani ovitka kodeksa pa je z zlatimi črkami izpisan napis In Dei Eterni Nomine Amen. Prvih 7 pergamentnih listov in naslovnica je vezanih s tremi pergamentnimi vežicami, papirnati del pa je zvezan s sukancem in z njim je zvezan tudi s pergamentnim delom kodeksa. Popisanih je le prvih 6 papirnatih Usto v, sledi pa 14 praznih. Listi so originalno nepaginirani, pozneje pa so s svinčnikom numerirani le popisani listi. Za 13. stranjo so odrezani štirje listi, rokopis pa se končuje z zadnjim praznim listom. Sam rokopis je dobro ohranjen, nekoliko je zrahljana le njegova vezava. Na pergamentnem delu je izpisanih 29 členov statuta, na papirju pa so izpisani poznejši sklepi bratovščinskega kapitlja (nekakšne dopolnitve statuta). Zdi se, da je prvih 19 členov statuta starejših (sprejeti so bili v malem svetu, pod njimi je podpisan namestnik tajnika Michael Allegrettis, vendar pa datacija ni navedena), saj se datacija 1. februar 1696 nanaša na sprejetje petih členov statuta (od 20. do 24. člena) na zasedanju bratovščinskega kapitlja; potem so bili še istega dne potrjeni v dubrovniškem malem svetu. Kaligrafija prvega dela statuta je izredno lepa in čitljiva, uporabljene so redke okrajšave. Pisar si je kot pomoč pri pisanju (in za lepši videz kodeksa) izrisal zrcalo (vidne so s tankim pisalom izrisane vrstice), številko vsakega poglavja (izpisane so z rimskimi številkami), začetno črko in večino velikih črk znotraj posameznih poglavij je izpisal z zlato barvo. Statut se začenja brez pravega uvoda (ni pojasnjen namen ustanovitve bratovščine, prav tako ni imenovan njen zavetnik oz. ni navedeno ime bratovščine) z odloki, ki predpisujejo dolžnosti članov bratovščine, določajo višino članarine ter dolžnosti bratovščinskih funkcionarjev. Upravitelj bratovščine je bil gastald. Volili so ga (verjetno vsako leto) na skupščini. Nobeden, ki je bil izvoljen, funkcije ni mogel odkloniti, sicer je moral plačati denarno kazen. Ob izvolitvi novega gastalda mu je moral prejšnji do goda sv. Lucije15 izročiti vse bratovščinsko premoženje. Dolžniki so morali svoj dolg poravnati, sicer niso smeli biti voljeni za nobeno bratovščinsko službo. Kasneje je bilo članstvo v bratovščini obvezno za vse, ki so se 15 13. december (Schauber - Schindler, Svetniki in godovni zavetniki, 1995, str. 640). 246 Članki in raz prave ARHIVI 31 (2008), št. 2 Zdenka Bonin: Statut dubrovniške bratovščine kovačev in kotlarjev, str. 241-250 *JLJ& fa AiJAJ&- KM Met &L-.'--frxfr*it*.: ti - tuât; XmwA. ¦ ¦ fi •'- ¦ .' • •¦¦ <*« /i é %J3k> XXVI ita™». M ti ,**»«»* »Mtty /l'Ai J I u.-t*/mitrfi* AnidJfci/i.: faints '%.-,.:Il. - t, **.'< Li ;. • ,*.¦¦ - 1 **- JYä/»/ bratovščine kovačev in kotlarjev (DAD, Cata-us...,22.1/17,str.5v) ukvarjali s katerokoli "kovaško" dejavnostjo, tako tujce kot domačine. Ze v prvem členu statuta je bilo določeno, da morajo vsi člani bratovščine ubogati "starešine", plasti gastalda. Vsakič, ko jih ta pošlje, morajo po dolžnosti h knezu o%. na (vsako) zahtevo bratovščine. Tistega, ki ne bo poslušal, lahko gastald z dovoljenjem kneza da v \apor ali pa ga kaznuje s plačilom lire voska. Prav tako lahko z enako kaznijo kaznuje vsakogar, ki ne bo na bratovščinski maši ali ne bo spremljal sobrata h pokopu, kadar mu bo to naročeno, razen če bo imel tehtno opravičilo^ Sledi vrsta členov, ki urejajo volitve bratov-ščinskih funkcionarjev in njihove dolžnosti ter sprejemanje novega članstva. Vsak član bratovščine mora poleg članarine letno plačati 1 perper, sicer naj mu gastald odvzame primež (delovno orodje), za čas dokler ne plača. Vsakič, ko bi mlajši brat rekel starejšemu nespodobnost ali mu naredil krivico, naj ga gastald kaznuje (brez? sklica bratovščinskega kapitlja, vendar ^dovoljenjem knežja) s plačilom lire voska (člen 2). Bratje in sestre, ki niso iz Dubrovnika,11 morajo ob vpisu v bratovščino plačati enkratni znesek 50 grošev (v dokumentu poimenovani grossetti oz. dinariči18) ter nato običajno letno članarino, kdor pa bi se vpisal v bratovščino paradi opravljanja molitve in pridobitve odpustka, naj plača 3 groše, potem pa po 1 groš na leto (člen 3). Ce gastald odkloni gastaldovanje (opravljanje službe), naj plača 60 grošev v gotovini; novega gastalda pa lahko ponovno (dvakrat) volijo. Ce je (isti) ponovno izvoljen z>a gastalda, a odkloni, naj ponovno plača enako vsoto (člen 4). Vsakič, ko degaldi ne bi naredili tistega, kar jim naroči gastald, naj kapitlju plačajo 60 grošev v gotovini; potem naj jih ponovno (dvakrat) volijo (člen 5). Dolžniki bratovščine ne morejo biti voljeni za bra-tovščinske funkcije, dokler ne plačajo dolgov, gastald pa jih lahko z? dovoljenjem knežja prisili k plačilu le-teh (člen 6). Vsi, ki izdelujejo žeblje, kovane izdelke ali ključavnice in niso člani bratovščine, morajo bratovščini plačati po 1 perper na leto, sicer jih lahko gastald z? dovoljenjem knežja Zapre (člen 7). Vsi tuji obrtniki, ki se bodo vključili v bratovščino, naj plačajo 12 grošev in letno članarino tako kot drugi bratje (člen 8). Sklenjeno je bilo, da lahko gastald in drugi funkcionarji porabijo vse, kar potrebujejo za delovanje bratovščine (člen 9). Stari gastald naj novemu gastaldu preda vse račune na dan sv. Vucije, sicer bo kaznovan s kaznijo 5 perperjev, novi gastald pa naj do božiča pobere (vse prihodke), sicer naj plača 3 perperje kazni (člen 10). Prokuratoiji naj priskrbijo vse za cerkev, sicer naj plačajo 2perperja kazni (člen 11). Gastald je dolžan dati brati dve peti maši v bratovščinski cerkvi na leto; eno na dan pred dnevom mrtvih, drugo pa na dan mrtvih, sicer naj ga urad (vodstvo bratovščine) prisili k takojšnjemu plačilu kazni 5 perperjev (člen 12). Na praznik sv. Janeza (Krstnika)19 je dolžan z bra-tovščinskim denarjem plačati petje večernic in maše, plačati 18 !6 DAD, 22.1/17, člen 1 (v nadaljevanju člen 1). 17 Ker besedna zveza "... li Fratelli, e Sorelle difuora, che iterano a 19 scriuersi ..." ne opredeljuje natančnega izvora na novo vpisanih članov, je lahko mišljen tudi vpis navadnih meščanov, torej neobrtnikov. Čeprav je v statutu kot denarna enota naveden grossetto, t. i. dinarič (tudi grošič), je v prispevku dosledno uporabljen pojem groš. Denarno enoto, poimenovano dinarič (lat. grosettus, it. grossetto), je Dubrovniška republika kovala v obdobju od leta 1626 do leta 1761. Njegova teža je bila od 0,43 do 0,66 g, vrednost (1 dinarič = 6 soldov = 30 tolarjev) pa je bila enaka vrednosti groša (Enciklopedija Jugoslavije, 3. del, 1958, str. 152). V Dubrovniški republiki so pojem grossetto uporabljali v dokumentih v italijanščini in je označeval denar (groš), ko mu je bila znatno znižana teža (prav tam, str. 626). 24. junij (Schauber - Schindler, Svetniki in godovni zavetniki, 1995, str. 312). ARHIVI 31 (2008), št. 2 Članki in raz pravt 247 Zdenka Bonin: Statut dubrovniške bratovščine kovačev in kotlarjev, str. 241-250 vse stroške duhovniku ter urediti cerkev (člen 13). Gastald naj ^ bratovščinskim denarjem kupi %a liro in pol sveč %a dan mrtvih ter jih (za opravljanje obreda) razdeli med duhovnike in pri maši navzoče brate (člen 14). Vsak tujec, ki obdeluje baker in kositer, naj bratovščini plača po 50 grošev, sicer naj ga da gastald ^ dovoljenjem kne^a ^opreti (člen 15). Degaldi naj bodo pokorni gastaldu in naj svojo funkcijo opravljajo 3 leta, sicer naj jih gastald bre\ sklicanja kapitlja kaznuje s plačilom lire voska (člen 16). Vsak tuj kovač, ki pride v mesto in tam opravlja obrt, mora cerkvi poravnati (plačati) dolžnosti tako kot drugi bratje, če pa noče postati član bratovščine, naj plačuje po 4 groše na mesec, sicer naj gastald s plačilom 1 peiperia kaznuje mojstra, pri katerem dela, in ta ga mora poslati i\ svoje delavnice. Čepa obrt opravlja kdo, ki ni "naše" vere in katolik, naj plačuje po 4 groše na mesec, sicer naj mu da gastald zapreti trgovino in ta ne sme opravljati obrti (člen 17). Vsak član bratovščine, ki kupi oglje, ga mora ob potrebi (če ga kateri obrtnik nima) razdeliti med brate, sicer naj bratovščini plača ka^en, in sicer po 3 perperje (člen 18). Clan bratovščine, kije njen dolžnik, ne more, dokler ne poravna vseh dolgov, opravljati nobene bratovščinske službe (člen 19). Naslednjih pet členov statuta so soglasno sprejeli na zasedanju bratovščinskega kapitlja 1. februarja 1696 in jih še istega dne potrdili v dubrovniškem malem svetu. Odloki so urejali zlasti odnose med obrtniki ter pravice in dolžnosti vajencev. Tako je bilo sprejeto, da mora, kdor prodaja v svojih trgovinah žeblje ali druge izdelke i% zgleda, kot so: cepilni noži, no^i, vilice, ključavnice ali puške, plačati kot sicer (članarino) naši cerkvi (člen 20). Obrtnik, ki se bo ukvarjal ^ našo obrtjo, naj opravlja svojo in naj se ne meša v obrt (deloj drugih, sicer bo vsakič plačal po 3 perperje naši cerkvi (člen 21). Ce bi vajenec (seruitore) %be%al od mojstra pred vnaprej dogovoijenim koncem vajeniške dobe, mu ta ni dolžan dati nobenega orodja in nobene druge stvari (člen 22). Ce bi vajenec hotel odpreti obrtno delavnico in delati na svoje, tega ne more storiti bre% opravljenega preizkusa (izpita) pred zastopniki bratovščine in plačila omenjene ka\ni (verjetno 3 perperje) (člen 23). Prav tako noben obrtnik ne more (kajenje vnašala 3 perpeije) bre% odobritve zastopnikov bratovščine sprejeti vajenca v svojo delavnico (člen 24). V 18. stoletju so postopno sprejeli še pet dodatnih členov statuta (nekakšna dopolnila le-tega). Tako so 23. julija 1719 v malem svetu potrdili tri nove člene statuta. Soglasno je bilo sklenjeno, da morajo vsi, ne glede na narodnost, ki bodo v mestu ali na teritoriju opravljali obrt in se ne bodo hoteli vključiti v bratovščino, in če nimajo bivališča in nočejo biti bratje v našem obrtnem ^druženju, plačevati po 4 groše miloščine na mesec bratovščinski cerkvi, dokler bodo v mestu ali %unaj njega (na teritoriju) opravljali obrt, sicer le-te ne morejo opravljati (člen 25). Natančno določena je bila vajeniška doba. Vsi vajenci, ki bodo %ačeli vajeniško dobo stari od 10 do 12 let, morajo mojstru služiti 10 let, vsi tisti pa, ki bodo prišli v uk v starosti od 13 do 15 let, mu morajo služiti 8 let. Po končanem služenju so mojstri dolžni dati vajencu vse orodje, ki ga potrebuje %a opravljanje svoje obrti (člen 26). Mojstri, ki bi odvzeli (prevzeli) drugemu mojstru vajenca pred iztekom služenja vajeniške dobe, naj plačajo 20 dukatov20 ka^ni, in sicer 10 bratovščini, 10 pa %a vzdrževanje bolnih v javnem špitalu, služabnik pa se mora vrniti k prvemu mojstru (člen 27). Oba člena sta bila sprejeta s 16 glasovi za in 2 proti. Zadnja dva člena statuta so člani bratovščine sprejeli 25. februarja 1720 na zasedanju bratovščinskega kapitlja, v malem svetu pa sta bila potrjena 6. maja istega leta. Tako je bil soglasno sprejet 28. člen o vajencih: Ce bi ti, ki bodo prišli v uk â XXVII ^, i, «Ew. - y-Mt Utttt — . '- .-/ri, , ,\z< ¦'¦->?* * -:-t*J*t*rč ît. .~i. terja» Jt=S>~-i;