Dopisi. Iz Brežic. (Zagrizenost) [Konec.] Razumljivo je, da 80 k tej slavnosti tudi mestno požarno brambo povabili ter si naroeili Kapelsko godbo baš v ta namen, da bi se bolj vjemali v korakanji, kajti bilo je med njimi dokaj kratkonoge mladine in aivih atarčekov ter debeluhov, ki se sicer vsi na godbo toliko razumejo, kakor žaba na boben. Junaško korakaje po zapadni strani ulice gori, po južni strani nazaj doli do Save, držeč v rokab goreče kolce, vdeležilo se je tega žabjega loya tudi nekaj očetov iz mestnega odbora ter dvojica jako poruilovanja vrednib, zaslepljeiiib župaiiov iz okolice, ki tudi trobijo v rog tukajšnjib ,,Bismarkovcev" in vsem na čelu kot kažipot z vibtečo bakljo korenjaško stopal je dolgonogi, vročekrvni, nadepolni a jako zagrizeni mladenič vitke raati, gospod nebodigatreba, kot tudi maraikateri nadušljivi nespametnež, kateri bi jo bil bolje pogodil, da je apravil v onem snežno deževnem vremenu svojega rojstva kosti pod gorko odejo, počastili ao konečno z divjimi, črne oblake predirajočimi ,,Hoch"-klici našega pomilovanja vrednega odpadnika tik Save, kar je oeividni dokaz pravega pomena omenjene bakljade. Tako so tedaj z enim udarcem dve mubi zadeli. Vse hvale bi bili vredni omenjeni vdeleženci zgoraj navedene slavnosti, da se vdeležujejo tolikobrojno in goreče cerkvenib sprevodov, kakor so to storili veliki torek zvečer, toda žal cerkvenim sprevodom ae znajo poakriti ter skozi okna gledajo na vernike brž z namenom, da ne pridejo v dotiko s Slovenci in da se ne okužijo od njib duha. Za danes toliko z dostavkom, da če bode potreba zabtevala, prinesem še zelo zanimive dogodke nasprotnega taborja do teh mal na svidenje. Od sv. Lovrenca na kor. žel. (S t o t n i k gasilnega društva.) V torek, dne 5. maja %moramo sploh nesrečen dan imenovati. Ubil se je nek drvar v Kumenu, vol v Krecenbahu in še več drugib nesreč se je ta dan prigodilo. Od teb bočem le eno nekaj bolj omeniti. V torek, ko smo po sv. maai iz Križeve cerkve stopili, zasliši se glas ,,ogenj!" v šoli gori! Zvon iz zvonika in trompeta se oglasita in kličeta na brambo. Brambovcev nas je bilo v tem trenotku dovolj, saj smo bili farmani iz Puščave in iz Sentlovrenca še vsi zbrani. Učenci začnejo kričati in jokati. Dim se zruši iz oken tretjega razreda v prvem nadstropji, za njimi skoči ena učenka iz okna, za njo druga. Slednjo smo vlovili; a prva je obležala, katera se je še le čez nekaj časa zavedela. Roko si je poškodovala, in nosi jo sedaj obešeno. Kaj pa je bilo ? Nek učenec je kupil flašo petroleja, neae ga v šolo in tatn steklenico razbije. Goap. nadučitelj M. Moge tirja od učenoev žveplenke, katere tudi dobi in užge petrolej. Plamen švigne do etropa. Ker pa je moder Moge šolska vrata zaprl, zatJeli so učenci skoz okna skakati. Bilo bi jih gotovo še več skoz okna odbežalo in ae poškodovalo, da bi ne bilo takoj nekaj pogutnnib mož navzočih, kateri so otroke skozi šolaka vrata odpravili. Drugi so dobili le nekaj mehurčkov, aamo modri M. si je baje poamodil avoje brke. Kakor je po zimi učence na strebo šolskega poslopja nagnal, sneg odmetavat in ker takrat nobeden ni 8 strebe padel in se ubil, zato je aedaj botel pač svoje učence v šoli posmoditi. Po tej neareči je zopet otroke podučeval, naj petrolej le vžgejo, ako se jim razlije. Kaj pa bo tedaj z našimi lesenimi, piravimi bajtami? Ali ne \6, da se pri taki priložnosti petrolej razkropi ? In naše postelje v majbnib bišab? Ali moremo takemu učitelju naše otroke zaupati? Kaj pa bodo šolske oblasti k temu rekle, katerim je to znano? Alitukaj ni bilo veliko otrok v amrtni nevarnosti? Bog nas varuj takib učiteljev! To delovanje se naznani našim poalancem; drugo pa storijo lebkd sami. Iz Kamnice. (Kdorkaj stori, sebi stori.) ,,Syet je godlja, mi pa kubalnice, da ga mešamo", mialil sem si po starem slovenskem pregovoru, prebravai ,,Marburgarco", To je velik špas za nas vselej, kedar je kaj iz Krčevine in njene bližine. ,,Še lonci na polici se skregajo, kaj bi ae ljudje ne", posebno v časnikib! ,,Daj se tudi goai čaai na ledu spodrkne", kako ae ne bi goapodu krčevinskemu! Rekel je ali boljše piaal, da je kamniški dopianik začel bujakati v nSlov. Goap." Ne bo dal, Matija! Začela je ,,Marburgarcau, Vaš ,,leibžurnal". Rea vaak na avoj mlin yodo navrača, ali prepričajte se aami, kdo je o kamniškib volitvab poprej piaal, ,,Marb. Zeitg." ali ,,Sloy. Goap."? Toda porečete, jaz aem nGemeindevorstand von Kartscbovin, kaj ae jaz kimram za Kanco". Resnica, ker nvaak le okolu avojega vrta labko gradi", in vaak ima avojo šego. Zato ao se pa zoper Slovenoe zadružili vsi nemškutarji in nemaki liberaluhi, ko liaieja družina pri krznarji, In da je bil v tem tovarištvu tudi g. Marinšek, — a aem se vže zmotil, Marrinscbegg je prav — znano je vaem iz črnib bukev. Pa zakaj tudi ne bi bil, ker ga zato vse bvali, kar se jib je s pametjo skregalo, in pobvaljenemu biti nikomur ne preseda, tudi nemškutarjem ne, katere bvali tu okoli vae poprek od občinakega pisarja dojznanega sladkega dohtarja v mestu. Zopet pregovor pravi, da Jednaki tiči vkupe letajo" in nkakorana tica, taka peaem". In nekaj pesmi je zapel tudi v ,,Marb. Zeitg." der Gemeindevorstand von Kartacbovin. Zdaj mu je pa sapa ušla in že popolnoma upehan in v kozji rog ugnan kliče, prosi minU Ta je ta prava. Mir ai želi tudi kamniški dopisnik in ga sprejme. Samo Vam na znanje daje s tem, da je bial tiato ,,Marb. Zeitg.", kjer prosite mir. Saj ne utegnete, pravite, piaati več v »cajtenge". Tudi jaz ne. Le pomialite, kako je to nehvaležno delo. Vže ,,Brencelj", ki ae je vže davno akril v podatrešje, ai je žaloatno pel: ,,Osel je, kdor časnike piae — Oq le auho kravo molze, — Cakajo napoaled ga aolze". jIz Vitanja. Iz letnega poročila tukajanje ,,cerkvene družbe" za 1890 posnamemo aledet-e stvari. Namen družbe je: nnabirati denar, s katerim se ima farna cerkev v Vitanji prezidati in olepšati, po razmerah družbinega premoženja skrbeti tudi za olepšavo aofarne cerkve Matere božje na hribrci". Družba šteje ude in dobrotnike. Udje placujejo na teden vaaj po en krajcar, dobrotniki darujejo družbi prostovoljno, kolikor njim je drago. Za žive ude in dobrotnike se je opravila av. meša 21. junija 1890, 19. decembra 1890 pa peta mrtv. sv. meša za rajne ude in dobrotaike. Občni zbor se je obhajal 14. septembra 1890. Po zborovanji se je igrala tombola, za katero je via. finančno ministerstvo dne 5. avgusta 1890 št. 28 016 dalo potrebno dovoljenje. Ciati dobiček te tombole je znašal 22 fl. 8 kr. Vsled odborovega sklepa se založi ta zneaek v poaebno glavnico, ki ae naj množi z raznimi proatovoljnimi doneaki, da ae ačasoma pripravi toliko zaželena ura v zvoniku pri Materi božji na hribrci. V ta namen — za pripravo ure — je darovala goapa Cecilija Tepej 2 fl , trije neimenovani 40 kr., toraj znaša glavnica za pripravo nove ure 24 fl. 48 kr. Vai dohodki leta 1890 znaaajo (z zneaki za pripravo ure) 543 fl. 38 kr. Vsi atroški (tiskanje letnega računa za 1889, koleki, poštnina itd.) pa 46 ii. 10 kr. Ostanek leta 1890 znaša toraj 497 fl. 28 kr. Gotovina leta 1889 je bila 364 fl. 49 kr. Vse društveno imetje znaša aedaj 861 fl. 77 kr. Druatvene račune ata pregledala in vae v redu našla računaka pregledovalcu gg. Jož. Dernjač in Ivan Verčnik. Neimenovan poaeatnik apnenice je daroval 5 četr injakov apna. Med tem, ko se iakreno zahvalj jemo vaem domačim in prav poaebno še vaem zunanjim via. čaat. podpornikom našega blagega podyzetja, vabimo najvljudneje vae, katerim je mar za lepoto hiše božje, naj priatopijo v našo cerkveno družbo.