8 kaksnimi težavami sem se moral boriti. Spisal Ivan Lapajne. (Dalje.) S takimi ušenei bi morali ueitelji le nemško govoriti. Učitelji so vežinoma tudi to storili in mučili na ta naein sebe in zlasti tiste ueence, ki so došli iz slovenskih trorazrednic, dvorazrednie in oelo iz enorazrednie direktno v mešeansko šolo. Taki ueenci so dobili v roke eisto nemške knjige, lepe nemike, krasno ilustrovane knjige, ki jih pa žalibog niso razumeli, kaj razumeli, ko jih še eitati niso znali. Za vse predmete 80 dobili ueenci knjige; edino le v 1. razredu sva z g. Bezlajem za geometrijo in zgodovino pustila užence brez posebnih knjig. G. Bezlaju se je dotiena uena knjiga zdela preobširna in za nemščine nevešee dežke pretežka; zato je rajši prve nauke iz geometrije narekoval v kratkih in jedrnatih stavkih. Za zgodovino v 1. raz- redu sem uvedel najprvo težak ZeiCbergov tekst, ki se mi je pa zdel še za nemške otroke preobširen in premalo razumljiv. Zato sem ga opustil, in to pa še posebno zaradi tega, ker je bilo v 5. delu Ullriehovega 8delnega nemškega berila, ki je bil za 1. razred uveden, (6. del v 2., 7. del v 3. razredu) dovolj zgodovinske tvarine, ki se je lahko obravnavala vse leto. To so bili razlogi z ozirom na pedagogiko, zakaj so bili učenei 1. razreda v neki dobi (od 1882—1894; brez teh dveh šolskih knjig. Bili so pa tudi ekonoinieni vzroki. Šola je morala, da si je ueeneev pridobila in ohranila, vse knjige in šolske potrebšoine vsem ueeneem preskrbovati, in sicer siromakom in napol siromakom brezplaeno, drugim pa proli silno majhni letni odškodnini (1—5 gld.). Zakaj vse to navajatn? Ker so nemški nadzorniki v letih 1895—1898 silno ropotali nad menoj, da ne preskrbim ueeneem niti učne knjige za zgodovino. 0 tem godrnjanju je slisal menda tudi preds«dnik baron Hein. Ko je nekega dne obiskal tudi mešeansko šolo in pri naukih poslušal, je bil posebno pozoren pri geometriji in zgodovini. Ta slednji predmet sem jaz izpraševal, na ta naein pae, da sem ueencem stavil vprašanja, na katera so oni odgovarjali. Po izvršeni inšpekeiji sem tožil visokemu gospodu, da ima šola križ pae z nemškim učnim jezikom. A prevzvišeni gospod ni hotel moje opravieene pritožbe čisto nio uvaževati, in ko je došel v Ljubljano nazaj, se je pritoževal nasproti deželnemu šolskemu nadzorniku, kakor da bi bili moji uSni uspehi in moja metoda pri zgodovini slabi. Menil je namreS, da bi morali ueenei zgodovinsko tvarino na pamet pripovedovati ali memorirati. Ta napaeni nazor mu je izkušal sicer pravieni deželni iolski nadzornik iz glave izbiti, pa menda ni šlo, in zaupanja si pri tem velikem gospodu nisem uiogel vee pridobiti. Učni naerti so mi delali precej preglaviee. Že 1. 1874. ali 1875., ko smo bili pri deželni ueiteljski skupšoini v Gradeu, sem se moral boriti zoper nnačrf uenih naertov, ki ga je deželni šolski svet štajerski predložil tej konferenci v pretres. Ta »naert nažrtov^ je želel, da bi bile vse spodnještajerske šole tako osnovane glede učnega naerta, kakor so bile že takrat šole na slovenskem spodnjem Eoroškem. Glede jezika naj bi bile namree te šole tako urejene, da bi imela vsaka slovenska šola, bodisi enorazredna ali večrazredna, le na najnižji stopnji slovenščino za ueni jezik, nemšeino pa za predmet; na srednji stopinji pa naj bi bila vsaka šola na Spodnjem štajerskem utrakvistična, na visji stopnji pa čisto nemška. Tako se je glasil vladni predlog. Le z velikim trudom sein s pomočjo zvestih slovenskih tovariše? in pravičnih nemških sobratov v Gradou dognal, da ta predlog ni dobil prave veeine, in vlada ga ni očitno proglasila kot ukaz. (Dalje.)