Sodobna slovenska poezija
Pogled
Moj pogled, otopel, je predse zazrt, levo in desno me nič ne zanima, že leta mi nihče več ne pokima, edino s seboj sem lahko se sprt
in dokler me od sebe ne loči smrt, bom krevsal, dolgočasen kakor zima, naprej po ulici, kot da vse stima, z bolečim križem, revmatičen, zaprt.
Od sveta ničesar ne pričakujem, zato moje oči uprte so v tla, sicer pa ničesar ne potrebujem,
ko sivo barvo tako razkazujem, da ta neodvisnost kriči do neba: "Je mar kje kdo, da mi roko poda?"
Sodobnost 2015
1451
Miha Pintarič: Soneti
Kairos
Čakam te, čakam, tebe od nikoder. Trenutek za ves čas, za vse življenje, edini za veselje in trpljenje, za čas, ko bi bil nor in bi bil moder.
Na petah krila in na čelu koder, v roki tehtnica, britev, pa hitenje, čakal sem za vratom tvoje sopenje, a nisi in nisi stopil na oder.
Mogoče pa si le svistnil mimo kot poletje, ki ga nisem opazil, ker mi je po prstih slo skozi zavest,
bele soline spomina, kjer spimo in ne vemo, kje si medtem se plazil, čez kaksna brezpotja in noči brez zvezd.
1452
Sodobnost 2015
Miha Pintarič: Soneti
Sneg
Po poljih, gozdovih, dobravah sneži, po mestnem asfaltu in po strehah hiš, a ti gledaš, padaš, nemo strmiš, od beline se ti pred očmi mrači.
Zmrznjen čas ti na koncu nosu zaspi in, kot da bi ga nosil ledeni piš, ki v luknjo prežene še poslednjo miš, zarine vsak hip ti v premrle kosti.
Sneži po licih, laseh in po rokah, ko trenutek se te mrzlo dotakne in se razleze pod kožo, te je strah,
da se ti življenje še vsaj ne še takoj, ne bo še pomlad, ko v
ne izmakne, tukaj, ne na mah, večnost se umakne?
Sodobnost 2015
1459
Miha Pintarič: Soneti
Ognjena kupčija
V uho zdaj ta, zdaj ona melodija mi je sla, tam ostala ni nobena. Edina, kakor vame položena, je ritem srca, ki mi čas odbija.
Ta pa gre kot Phaeton ali Elija, ki mu je pot po nalogu odobrena, onemu prvemu pa zarečena; kako ves, kdaj bo čas kravja kupčija?
Ko na pomlad rastejo votle oči iz nemih ust, ki kličejo pravico, cvet usmiljenja na svojo gredico,
ko je sonce daleč in duhovi zli žrejo moč iz njega kot vampirji kri in ga ovijajo v temno tančico.
1452
Sodobnost 2015
Miha Pintarič: Soneti
Prtljaga
Tečemo skozi čas, brisano polje, padamo, da nas je vedno manj (mar ne bo nihče prišel na drugo stran?); cepajo slabe in židane volje,
s prtljago, pač v veri, da jim bo bolje, ali brez, ker so jo bili vrgli stran, kovčke spomina in nahrbtnike sanj, takšne nas nekdo nesmiselno kolje.
Iz prtljage se stresajo besede, izgubljeni, pozabljeni jeziki, za vsakim pa, ki se, zadet, sesede,
ugasnejo že tisočletni kriki:
"Ti vzemi, nesi, koder smrt ne veje!"
In tečemo vedno hitreje ... Puf!
Sodobnost 2015
1459
Miha Pintarič: Soneti
Mon Dieu
Mon Dieu, s teboj bi se kregal, če bi znal, kot nekdaj, ko sem vedel, v čem je problem, ja, tista samoumevnost pustnih sem, z obrazom zraslih mask in pogled norčav,
življenje čisto, če ga nisi igral, kar je težko, ker si na voljo očem (razen če si neviden, slep, gluh in nem), zato sem se kregal s teboj in nergal.
Zdaj sem tiho, zadovoljen, srednjih let, zate, upam, pa čim bolj neopazen, da ne bom žrtev tvojih nebeških čet
in da ne padem, od ljubezni zadet. Kregal bi se, pa sem tiho, prijazen, me boš maral, čeprav sem tako prazen?
1452
Sodobnost 2015
Miha Pintarič: Soneti
Siva ulica
Pod sivim nebom stoje sive hiše, v teh hišah prebivajo sivi ljudje, pred njimi pa, kot iz kartona, sede sivi psi, tiho, ne bi mogli tiše.
"Ulica sivih dreves", tako piše na tabli hiše na vogalu, mimogrede jo zaradi sivine pešci zgreše, saj se ulica v njej skoraj izbriše.
Sivi ljudje s sivim ognjem kurijo in odhajajo v sive postelje spat, nikdar si sivih duhov ne burijo,
če ima ali nima kdo koga rad. Otrok pa, ki so še mavrično živi, ne vidijo, ko postajajo sivi.
Sodobnost 2015
1459
Miha Pintarič: Soneti
Nedelja
Nedelja. Vonj po kadilu izginja, sicer pa ga nihče več ne doume in jezika zvonov več ne razume, kajti vse teče in vse se spreminja.
Zvonovi gluše, kadilo zaplinja, tako verjetno razmišljajo trume, ki poznajo vonj izpuha in gume, vse ostalo pa, kot da jih zaklinja.
Jezika simbolov, lepote ni več, Adamov spomin za imena je preč, imena, ki so, kar so, in kar niso,
zaletava se v zid, ker ne vidi čez, a zidu ni, razen v njegovi glavi, in na drugi strani bi bil pri pravi.
1452
Sodobnost 2015
Miha Pintarič: Soneti
Jutro
sonce vzhaja velika rit si slači pretesne hlače noč jih je pustila luni naj nosi dokler izgubila ne bo treh svojih faz na vsaki krači ali naj sama s temo se nagači mendax luna bo sonce naučila (ko kot Fortuna bo kolo vozila) kako se vendar slači in oblači postoj! vse za trenutek je zastalo in opazovalo popoln lunin mrk zraven pa soncu v brk se je režalo onkraj obzorja da bo deževalo frk, so te prikazni jutranjih meglic v sonce izginile kot jata plašnih ptic
Sodobnost 2015
1459