—  181  —
Srečna božična noč
rvi sneg je pobelil zemljo. Ptice selivke so že zdavnaj odplule v gorkejše kraje, le nadležni vrabci in kričave vrane so se še potikale okolu človeških bivališč.
V tem mrzlem času nekako je stopala stara Reza proti svojemu domu.  Mrak se je  delal,  in   mrzla sapa ji je brila v suhi, koščeni  obraz.  Na  hrbtu je imela koš in notri skoro vse svojc premoženje — a še to so ji večinoma dali dobri Ijudje. Priblizevali   so  se   božični  prazniki,   katerih  se veseli slednje človeško srce. Saj se takrat spominjamo rojstva Zveličarjevlga, ki je za nas slednjega dal svoje življenje.
In vendar ni bila uboga Reza vesela. Še vselej je komaj pričakovala božičnih praznikov, a letos se jih je skoro bala. Stara je bila in čisto zapuščena na svetu. Pred nekaj leti ji je umrl mož in od tedaj sta se morala preživiti sama s sinom Antonom.
Kmalu po moževi smrti je šel Anton v Ameriko, da bi kaj prislužil za svojo revno mater in zase. Ona mu je branila in ga prosila, naj dela raje doma za manjšo plačo, kot da bi šel v daljnjo Ameriko, od-koder ga morda nikdar več ne bo. Ker ji je obljubil, da se črez tri leta gotovo vrne, ga je blagoslovila, in odšel je.
Večkrat je potem pisal in poslal denarja domov, da je mati lažje živela. Predno so pretekla tri leta, ji je pisal, da se vrne hkoncu poletja domov. Kako je bilo takrat veselo srce stare matere! Dan na dan je hodila gledal na bližnji holmec, odkoder je pričako-vala sina.
Kolikokrat je molila zanj in prosila Boga, da bi ga še enkrat videla v življenju! A sedaj je tako blizu svidenje.
V par tednih se je Reza vsa izpremenila. Postala je veselejša in zdelo se ji je, kakor bi bila dvajset let mlajša. Toda čas je tekel, a sina ni bilo domov. Minil je teden, dva, cel mesec. a ni ga bilo.
—  182 —
Kakor gloda črv drevesce pod kožo. da se mora posušiti, tako je glodala materinska skrb staro Rezo. Postajala je tiha in otožna. Njena suha lica so po-gosto rosile solzc. Trpela je na tihem in molila, kajti slutila je veliko nevarnost.
Neke nedelje popoldne je šia Reza vprašat k županu, če kaj ve, kdaj pride spet kak parnik iz Ame-rike. Izvedela je, da se je pred nekaj tcdni potopil velik parnik in da jc utonilo vcč ljudi, med njimi tucli nekaj Slovencev.
Od tedaj je začelo staro Rezo trikrat bolj skrbeti, da bi ne bil med njimi tudi njen sin. Drugega ni mogla več kot moliti, neprestano moliti. Ker ni dobila nobenega pisma več. je zares mislila, da je njen Anton že med mrtvimi, daleč tam sredi morja, ločen od svojcev in rodne zemlje ...
*     ' *
Bilo je na sveti večer. Po ledenih poljanah je naletaval sneg v gostih kosmičih in osler sever je bril v obraz pobožnim množicam, ki so hiteie v božji hram molit novorojenega Zveličarja, Po hribih in dolinah so se čuli ubrani zvonovi, ki so veličastno doneli skozi nočno temo.
Ob tem času jc stopal po poti, ki drži ob gozdu proti cerkvi, mlad mož, oblečen v popotno haljo. Težko je stopal po slabi gazi, vendar ustaviti se ni botel. Prišedši do ccrkve gre noter in poklekne pred stranski altar, da bi ga nihče ne videl ter začne moliti.
Po dokončani službi božji zapusti cerkev zadnji ter krene ob drugi strani proti vasi.
Nepopisna čustva so ga prevzemala, ko je stopal proti rojstni koči.
PrišcdSi do koče, vidi, da gori notri še luč, kakor je to pobožna navada povsod to sveto noč.
Nalahno potrka na vrata. Čez nekaj časa pride od-pirat stara slabotna ženica. Komaj izpregovori sin, ga že spozna mati.
Ne da se popisati veselje, ki je v zgodnjem jutru zavladalo v nizki koči. ..
— 183 —
V
Bila Je to sveta noč, kakoršne še ni pomnila sfara Reza. Mati in sin sta pokleknila prcd novorojenega Jezusčka in se zahvalila za srečno vrnitev. Anton je potem pripovedoval, kako bi bil kmalu utonil, da se ni še pravočasno oklenil vesla nekega mornarja, katcri ga je potegnil do čolna, da je zlezel vanj.
Zjutraj je bil velik dan, ko sta vsfala mati in sin. Prva pot je bila v cerkev, kjer sta se še enkrat zahvalila Zveličarju, da se spel vidita po tako dolgi ločitvi.
Ko sta se vračala domov, je rekla stara mati: ..Velikokrat me je že uslišal milostljivi Jezusček, ko sem ga prosila milosti. A da me bo še na jesen živ-Ijenja tako razveselil, tega si skoro nisem mogia misliti! Ceščeno bodi njegovo sveto ime!"
Osojski.