Postopki sprejemanja planskih dokumentov, ki se nanašajo na urejanje prostora
Ob razpravah o prostorskih sestavinah srednjeročnega družbenega plana občine Ljubljana Center, ki potekajo po krajevnih skupnostih in v skupščinskih telesih, se je pokazalo, da občani niso celovito seznanjeni z novejšimi predpisi o urejanju naselij in prostora. Zato je izvršni svet v skladu s sklepom družbenopolitičnega zbora občine pripravil informacijo o postopkih sprejemanj prostorskih dokumen-tov, ki jih v občini sprejemamo kot dopolnitev srednjeročnega plana.
Skupščina SR Slovenije je sprejela na se-jah zbora združenega dela in zbora občin dne 23. maja 1984 »paket prostorskih zako-nov«, to je zakon o urejanju prostora, zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ter zakon o stavbnih zemljiščih. Vsi ti zakoni so bili objavljeni v Uradnem listu SRS, št. 18/ 84 z dne 14. junija 1984.
Prva dva zakona zamenjujeta dotedanjo zastarelo urbanistično zakonodajo iz leta 1967 (zakon o urbanističnem plantranju in še veljavne določbe zakona o regionalnem pla-niranju), ki ni bila več v skladu z določbami slovenske ustave iz leta 1974, po kateri so razmerja pri urejanju prostora s stališča ustavne pristojnosti republike in občine de-ljena v dve vrsti, in sicer.
-  v tista razmerja, ki so skupnega pomena za delbvne ljudi in občane, med katere spa-dajo gospodarjenje s prostorom, sistem pro-storskega in urbanističnega planiranja in ukrepi za uresničevanje s prostorskim in urbanističnim planom začrtane razvojne po-litike republike ter rabo, izkoriščanje in var-stvo kmetijskih površin, gozdov, voda, morja, rudnin in drugih naravnih bogastev, in
-  v tista razmerja, ki jih delovni ljudje in občani samostbjno urejajo v občini, v krajev-nih skupnostih, v samoupravnih interesnih skupnostih in v organizaciji zdiuženega dela, med katere spadajo prostorsko urejanje na-selij, urejanje in uporaba stavbnih zemljišč te/urejanje in izkoriščanje zemljišč in stvari v splošni iabi.
I. Zakon o urejanju prostora ima med novo sprejetimi prostorskimi zakoni poseben po-men, saj v sistemu celovitega in sočasnega družbenega planiianja vzpostavlja instru-mente za enakovredno, vendar specifično obravnavo planiranja prostora.
Zakon o urejanju prostora je nastal ob spoznanju, da veljavni zakon o sistemu druž-benega planiranja in o družbenem planu SR Slovenije ni uspel - pa tudi ni mogel - ena-kovredno obravnavati vseh treh vidikov dmžbenega planiranja (ekonomski, socialni in prostorski), predvsem pa ni uspel obliko-vati tistih zakonskih določil, ki so za planira-nje prostora specifična in zahtevajo druga-čen pristop tako v procesu priprave strokov-nih podlag kot v procesu obbkovanja plan-
skih odločitev.
«
Problemi, ki so narekovali pripravo zako-na o uiejanju prostora, so bili predvsem:
-  razlika med dolgoročnim planiranjem pro-stora (kjer mora biti to bolj opredeljeno in obvezujoče) in planiranjem socialnega in ekonomskega razvoja;
-  odgovornost družbenopolitične skupnosti za urejanje prostora kot celoto, še posebej pa za urbanizacijo v prostoru, ki ni »sektor«, ampak združuje vse človekove dejavnosti, ki se morajo usklajevati na ravni družbenopoli-tične skupnosti;
-  nejasna vloga dotedanjih urbanističnih na-črtov kot dolgoročnih usmerjevalnih in iz-vedbenih planskih dokumentov ter nepove-zanost prostorskih izvedbenih aktov z odlo-čitvami, sppejetimi v planskem procesu;
-  medsebojna neusklajenost planskih doku-mentov v posameznih družbenopolitičnih skupnostih v sestavinah, ki se nanašajo na prostor, ki jih ni doslej nihče ugotavljal in usklajeval.
V zvezi s temi problemi je zakon o ureja-nju prostora trdneje določil vsebino prostor-skih sestavin dolgoročnih planov ter nekate-re od njih opredelil kot obvezna izhodišča za pripravo dolgoročnh ter srednjeročnih pla-nov. Usmerjanje razvoja dejavnosti v prosto-ru in določanje namenske rabe prostora je prepustil družbenopolitičnim skupnostim, druge nosilce planiranja pa je obvezal, da v procesu nastajanja planskih aktov družbeno--. politiCnih skupnosti usklajujejo svoje p>otre-be v zvezi z urejanjem prostora na podlagi strokovnih spoznanj in realnih programov.
n. Zakon o urejanju naselij in diugih pose-gov v prostor ureja tri sklope vprašanj, ki si sledijo v procesu graditve naselij in sicer:
-  urbanistično načrtovanje graditve, širitve ali prenove naselij, kar na kratko označuje-mo kot urbanistično načrtovanje,
-  določanje pogojev za prenos načrtovanih objektov v prostor, kar navadno označujemo s pojmom lokacija,
-  urbanistični nadzor nad izvajanjem teh ob-jektov na terenu, pri čemer gre za urbani-stično inšpekcijo.
Urbanistično načrtovanje obsega pripravo in sprejem prostorskih izvedbenih aktov (PIA). Prostorski izvedbeni akti pa so akti, s katerimi se podrobneje obdelajo odločitve o graditvi ali prenovi naselij, ki so bile spreje-te v srednjeročnem družbenem planu.
Prostorski izvedbeni akti (PIA) so:
-  prostorski ureditveni pogoji (PUP),
-  prostorski izvedbeni načrti (PIN).
1. Prostorski ureditveni pogoji (PUP) dolo-čajo vsebinsko osnovo za izdelavo lokacij-skih dokumentacij in izdajo potrdil o prigla-sitvi del. Ta vrsta prostorskega izvedbenega akta se izdeluje za že urejena območja in za tista, kjer še niso načrtovani večji posegi v prostor. Prostorski ureditveni pogoji prven-stveno varujejo viednote širšega interesa, ki jih bo treba upoštevati in se jira podrejati pri vseh posamičnih posegih v prostor, o katerih pa vnaprej vemo zelo malo.
2.  Prostorski izvedbeni načrti (PIN) se iz-delujejo za območja,  kjer so predvideni kompleksni posegi v prostor. So neposredna osnova za izdajo lokacijskih odločb, zato mo-ra biti njihova končna podrobnost enaka po-drobnosti lokacijske dokumentacije. To po-meni, da morajo biti ob izdelavi izvedbene-ga načrta znane vse tiste podrobnosti o po-sameznih investitorjih, kot so znane ob izde-lavi lokacijske dokumentacije.
Proslorski izvedbeni načrti (PIN) pa so:
-  zazidalni načrt (ZN),
-  ureditveni načrt (UN),
-  lokacijski načrt (LN).
3. Urejanje diugih posegov v prostor je ista dejavnost kot urejanje naselij, s tem da se nanaša na infrastruktume objekte oziroma naprave zunaj ureditvenih območij naselij (na primer ceste, železnice, daljnovodi, pre-kopi itd.) in na druge trajne spremembe prostora zunaj ureditvenih območij naselij (na primer kamnolomi, gramoznice, regula-cije voda, posamezne zgradbe zunaj naselij itd.).
III. Podrobnejša obrazložitev prostorskih iz-vedbenih aktov (PIA)
Kdaj se bo neko območje^urejalo s pro-storskmi ureditvenimi pogoji (PUP) in kdaj s prostorskiini izvedbenimi načrti (PIN) je do-ločeno v planskih aktih občine.
Novi zakoni vzpoštavljajo neposredno od-visnost in navezavo načrtovanja prostorskih ureditev s sprostorskimi izvedbenimi akti na odločitve v planskih aktih občine. Ta določ-ba sicer temelji že na določbi 143. člena zakona o sistemu družbenega planiranja in o družbenem planu SR Slovenije, ki pravi, da se »prostorski del srednjeročnega družbe-nega plana občine izvaja s programi, projek-ti in drugimi izvedbenimi akti, ki jih določajo zakoni v skladu z družbenim planom obči-ne.« Tako se ob upoštevanju usmeritev iz dolgoročnega plana občine v srednjeroč-nem družbenem planu oziroma v dogovoru o njegovih temeljih določijo tista območja, za katera bodo v tekočem srednjeročnem ob-dobju sprejeti oziioma pripravljeni prostor-ski lzvedbeni akti. Za ta območja se s temi akti, zopet ob upoštevanju usmeritev iz dol-goročnega plana, razčlenijo in podrobneje obdelajo v srednjeročnem planu sprejete odločitve v zvezi z urejanjem prostora ter oblikujejo rešitve in ukrepi za urejanje pro-stora na določenem območju. S to določbo je uvedena tako imenovana »hierarhija« odlo-
čanja o zadevah urejanja prostora: temeljne in strateške usmeritve se oblikujejo v dolgo-ročnem planu, za srednjeročno obdobje ak-tualne usmeritve se konkretizirajo v srednje-ročnem družbenem planu; prostorski izved-beni akti pa te planske odločitve konkretizi-rajo v rešitve, ki so neposredna (lzvedbena) podlaga za posege v prostor in druge ukre-pe v zvezi z urejanjem prostora. Odločanje o zadevah urejanja prostora je torej razmejeno tako, da se o temeljnih usmeritvah in reši-tvah odloča v okviru in na ravni dolgoročnih in srednjeročnih planskih aktov, oblikovanje izvedbenih nalog in rešitev pa v okviru pri-prave in sprejemanja prostorskih izvedbe-nih aktov.
Prostorski izvedbeni akti so torej nepo-sredna podlaga za upravne postopke v zvezi z urejanjem prostora oziroma so instrument, preko katerega se izvaja srednjeročni druž-beni plan v prostorskih sestavinah. Taka re-šitev hkrati omogoča stalno družbeno kon-trolo nad izvajanjem plansko opredeljenih nalog, pomeni pa tudi, da mora biti za vsako območje, kjer se namerava posegati v pro-stor po tem zakonu predhodno sprejet ustre-zen prostorski izvedbeni akt.
1. Prostorski ureditveni pogoji (PUP)
Čeprav lahko ugotovimo določeno podob-nost prostorskih ureditvenih pogojev (PUP) z urbanističnim redom po zakonu o urbanistič-nem planiranju, ima ta dokument nekaj bi-stvenih razlik. Urbanistični redi so se izdelo-vah za naselja in območja, ki se niso urejala z urbanističnim ali zazidalnim načrtom; prak-tično so bbčine sprejele urbanistični red za celotno območje občine, ki ni bilo pokrito z omenjenima dokumentoma. Za to območje so prinašali urbanistične, obliskovalske in druge pogoje enotno in generalizirano. S PUP pa se določajo ti pogoji različno, za različna prostorsko in ftinkcionalno zaokro-žena območja, to so območja, ki imajo z ozirom na naravne in ustvarjene danosti, pretežno namensko rabo prostora in dejav-nosti enake značilnosti in so odvisni od po-sebnosti in zahtev v zvezi z urejanjem pro-stora v obravnavanem območju. Bivši urba-nistični redi so urejali posege v prostor, ki so imeli značaj graditve; na polagi PUP pa se urejajo tudi vsi drugi pos^gi, ki pomenijo trajno ali dalj trajajočo spremembo v prosto-ru. Torej zahteva priprava PUP dosti več strokovnega dela; merila in pogoji za posege v prostor pa so bolj specifični in podrobnej-ši, kot so jih predpisovali dosedanji urbani-stični redi.
S PUP se ne urejajo območja, v katera se usmerja stanovanjska ali drugačna kom-pleksna graditev, prav tako tudi ne tiste prostorske ureditve, ki zaradi zahtevnosti ali vplivov na prostor lahko pomenijo njegovo pomembnejšo preobrazbo.
V ureditvenem območju naselja se s PUP urejajo posamezna območja, kjer so že reali-zirani prostorski izvedbeni načrti oziroma, kjer so že izvedene gradbene in druge pro-storske ureditve. V tem primeru se s PUP urejajo le tisti posegi v prostor, ki so potreb-ni za normalno bivanje in delo prebivalcev na teh območjih, ne spreminjajo koncepta obstoječih prostorskih uieditev in nimajo večjih vplivov na rabo prostora. Vseh teh posegov v prostor tudi ni bilo moč predvide-ti ob pripravi proslorskega izvedbenega na-črta, teijajo pa jih tudi spremenjene prilike in razvoj. S to vrsto PUP se določajo merila in
pogoji zlasti za vzdrževanje, prenovo (posa-mičnih objektov in naprav) in sanacijo obsto-ječe stavbne, komunalne in druge prostor-ske strukture ter za adaptacije, dozidave, nadzidave in podobne gradbene posege vključno z gradnjo posamičnih objektov in naprav (dopolnilna gradnja).
V ureditvenem območju naselja se s PUP urejajo tudi območja, za katera je s planskimi akti sicer predvidena izdelava prostorskih izvedbenih načrtov, vendar ti še ne bodo sprejeti v tekočem srednjeročnem obdobju. MerUa in pogoji za posege v prostor so v tem primeru izrazito varovalnega značaja. Z njimi se urejajo le tisti posegi, ki so nujno potrebni za vzdrževanje gradbene strukture oziroma drugih prostorskih ureditev, vendar pod po-gojem, da ne bodo ovirali kasnejšega načr-tovanja prostorskih ureditev s predvidenim prostorskim izvedbenim načrtom. Zato se na takih območjih praviloma ne dovoljujejo no-vogradnje; občinska skupščina ima v takih primerih tudi možnost predpisati splošno prepoved delitve obstoječih parcel, prepo-ved graditve ali prepoved spremembe kul-ture zemeljišča, s čimer še bolj zaostri pogo-je in zoži število možnih posegov v prostor na teh območjih.
Znotraj ureditvenega območja naselja se s PUP urejajo še območja, na katerih se zaradi varovanja kvalitetnih bivalnih in delovnih pogojev ohrani primarna raba zemljišča pod pogojem, da na teh zemljiščih niso predvi-dene prostorske ureditve, ki bi spreminjale to rabo. V takih primerih se s PUP predpiše-jo zlasti potrebne omejitve v zvezi s posegi v prostor in rabo zemljišč na teh območjih.
S PUP se na podlagi usklajenih interesov vseh dejavnosti in plansko določene namen-ske rabe prostora na posameznem območju ter na podlagi podrobnejše razčlenitve medsebojnih vplivov teh dejavnosti in njiho-vih vplivov na prostor določi, pod kakšnimi merili in pogoji je možno posegati v prostor, ter določi druge ukrepe v zvezi z urejanjem prostora. To je ena izmed osnovnih razlik med PUP in prostorskimi izvedbenimi načrti (PIN).
Prostorski izvedbeni načrt mora namreč opredeliti vse posege v prostor na območju, ki ga ureja, ter podati jasne mejne pogoje za -vsak načrtovan poseg v prostor. Te pogoje ni mogoče brez spremembe samega pro-storskega izvedbenega načrta spreminjati ali preseči v morebitnih podrobnejših pogo-jih lokacijskega dovoljenja.
S PUP se opredelijo le možni posegi v prostor na določenem območju ter tem vr-stam posegov določijo merila in pogoji kakor tudi druge obveznosti v zvezi z urejanjem prostora nasploh (Npr. varovanje in razvija-nje naravnih in z delom pridobljenih vrednot človekovega okolja). Torej ta akt ni nepo-sredna podlaga za lzdajo lokacijskega dovo-ljenja. Merila in pogoji za poseg v prostor, kot jih določajo PLJP, se konkretizirajo za znanega investitoija na določenem zemljišču z lokacijsko dokumentacijo (kot strokovno podlago za izdajo lokacijskega dovoljenja) in šele na tej podlagi se predpišejo zahteve in obveznosti v zvezi s posegom v prostor v lokacijskem dovoljenja To pomeni, da PUP ne določajo rešitev za posamezne posege v
Nadaljevaiue na 8. strani
prostor (npr. ne določajo gradbenih parcel, temveč oblikujejo le merila za njihovo dolo-čitev v lokacijski dokumentaciji ipd.). Poda-jajo torej omejitve in zahteve, ki jih je treba spoštovati pri izdelavi lokacijske dokumen-tacije in pri drugih neposrednih ukrepih v zvezi z urejanjem prostora na obravnvanem območju.
2. Prostorski izvedbeni načrti (PIN)
Z njimi se urejajo območja, predvidena s srednjeročnim družbenim planom za gradi-tev, širiTfev ali prenovo naselij, ter načrtujejo drugi posegi v prostor, ki so tako zahtevni, da jih ni mogoče urejati s PUP.
S prostorskimi izvedbenimi načrti se na podlagi usmeritev dolgoročnega plana obči-ne in odločitev srednjeročnega družbenega plana - zlasti programskih zasnov za pripra-vo prostroskih izvedbenih načrtov podrob-neje določijo pogoji in zahtve v zvezi z ureja-njem prostora ter oblikujejo rešitve o vseh posegih v prostor na obravnavanem območ-ju. Pri tem se upoštevajo pogoji in usmeritve za urejanje prostora, kot jih določa zakon o urejanju prostora, temeljna načela za ureja-nje naselij in drugih posegov v prostor ter pogoji in zahteve drugih zakonov in predpi-sov za določena podiočja in območja.
Pristojne službe občinske skupščine mo-rajo v okviru priprav prostorskih sestavin dogovora o temeljih srednjeročnega druž-benega plana pripraviti pregled nalog v zvezi z urejanjem prostora v obravnavanem srednjeročnem obdobju. Pregled zajema zlasti oceno veljavnih prostorskih izvedbe-nih aktov ter potrebnost priprave novih pro-storskih izvedbenih aktov oziroma posebnih strokovnih osnov zanje. V samih prostorskih sestavinah srednjeročnega družbenega pla-na se določijo območja stavbnih zemljišč, kjer se bo izvajala kompleksna giaditev ali prenova oziroma izvajali drugi posegi v pro-stor in se bo zanje izdelal prostorski izved-beni načrt. Za ta območja se podrobneje določijo usmeritve za urejanje prostora, predvsem zasnove predvidenih prostorskih ureditev. To so programske zasnove pro-storskih izvedbenih načrtov in so neposred-na podlaga in izhodišče za oblikovanje po-gojev za posege v prostor oziroma druge ukrepe v zvezi z urejanjem prostora na ob-močju, ki ga obravnava določeni prostorski izvedbeni načrt.
Prostorski izvedbeni načrti so treh vrst: zazidalni načrti, uieditveni načrti in lokacij-ski načrti. Z zazidalnimi načrti se načrtujejo pretežno novogradnje in glede predmeta obdelave ne pomenijo novost.
Z ureditvenimi načrti se načrtujejo preno-va in asanacija obstoječih naselij ali drugih poselitvenih območij ter posegi v prostor, ki nimajo značaja graditve ali prenove. Z uredi-tvenimi načrti se lahko načrtujejo tudi novi posegi v prostor (dopolnilne gradnje), seve-da le v omejenem obsegu oziroma če to zahteva celovitost prenove ali asanacije obravnavanega območja. Enako velja tudi za območja, na katerih se z ureditvenim načr-tom obravnavajo posegi, ki nimajo značaja graditve.
Za infrastrukturne objekte in naprave nek-danji Zakon o urbanističnem planiranju ni predvideval posebnega izvedbenega načr-ta. Lokacijska dovoljenja zanje so se previlo-ma izdajala na podlagi lokacijske dokumen-tacije, katere priprava je temeljila na dokaj ohlapnih določilih urbanističnega programa, urbanističnega načrta ali urbanističnega re-da. Opredeljevanje podrobnejših prostor-skih pogojev in zahtev ni bilo podvrženo širši družbeni presoji, bilo je zoženo v sam okvir upravnega postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja; iz takega postopka (oziroma so-odločanja) pa so bili lahko že vnaprej izloče-ni posamezni subjekti (zlasti pa občani), ka-terih pravice taka ali drugačna rešitev ni neposredno (pravno) zadevala. Hkrati je bilo načrtovanje takih posegov v prostor izrazito sektorsko in ni zaobjelo vseh vidikov pro-storskega urejanja oziroma vseh posledic, ki jih je povzročil tak poseg v prostor. Te po-manjkljivosti skuša zakon odpraviti tako, da tudi za te vrste posegov v prostor uvaja poseben prostorski izvedbeni načrt - loka-cijski načrt.
Nasploh pa je pretekla praksa urbanistič-nega načrtovanja pokazala, da se le z eno vrsto izvedbenega načrta (zazidalnega načr-ta) ne da enakovredno načrtovati in izvajati vseh nalog v zvezi z različnimi vrstami pro-storskih posegov od graditve velikih stano-
vanjskih sosesk, industrijskih kompleksov, prenove naselij in urejanja drugih območij, do načrtovanja infrastrukturnih objektov in naprav). Z omenjeno členitvijo se je skušalo izogniti nejasnostim pri določanju potrebnih strokovnih podlag za posamezne vrste pro-storskih izvedbenih načrtov, zlasti pa nejas-nostim pri določanju vsebine in ključnih pro-blemov, ki naj jih na določenem območju obravnava posamezni prostorski izvedbeni akt.
Vse tri vrste prostorskih izvedbenih načr-tov morajo podati pogoje za posege v pro-stčr in določiti druge zahteve v zvezi s pro-storskim urejanjem na obravnavanem ob-močju tako jasno in nedvoumno, da je možno neposredno na njihovi podlagi izdati lokacij-sko dovoljenje.
IV. Priprava in sprejem prostorskih izved-benih aktov (PIA)
Zakon o uiejanju prostora določa, damo-rajo v dogovoru o temeljih srednjeročnega družbenega plana občine sprejeti tudi ob-veznosti, ki se nanašajo na urejanje prostora v obravnavanem planskem obdobju, ter ob-vezhosti, ki se nanašajo na pripravo strokov-nih podlag in pripravo prostorskih izvedbe-nih aktov. Prav tako morajo biti v prostorsldh sestavinah srednjeročnega družbenega pla-na občine oblikovana izhodišča in osnovne rešitve glede prostorskih ureditev na ob-močjih, za katera se bodo v srednejročnem obdobju pripravili in sprejeli prostorski iz-bedbeni načrt oziroma se bo pričelo z njiho-vo izdelavo (pripravo njihovih strokovnih podlag).
Za te prostorske izvedbene načrte, kakor tudi za PUP, ki se bodo pripravljali v teko-čem srednjeročnem obdobju, sprejme po sprejetju srednjeročnega plana občine iz-vršni svet občinske skupnosti program njiho-ve priprave. Glede na to, da so vpiašanja, ki jih obravnavajip posamezni prostorski izved-beni akti, lahko dokaj različna, je pomemb-no, da se z omenjenim programom podrob-no določita vsebina in obseg potrebnih stro-kovnih podlag in drugih strokovnih gradiv za pripravo vsakega posameznega prostorske-ga izvedbenega načrta. Pri tem se upošteva-jo odločitve iz srednjeročnega družbenega plana občine ter planov ustreznih samou-pravnih organizacij in skupnosti, ki jih zade-vajo načrtovane prostorske ureditve.
Poleg omenjenih strokovnih nalog se v programu priprave prostorskih izvedbenih aktov določijo tudi organizacijske naloge. Določijo se predvsem subjekti, ki sodelujejo pri pripravi prostorskih izvedbenih aktov, način sodelovanja oziroma nalog in obvezno-sti, ki jih morajo pri tem opraviti, določijo se roki za posamezne faze priprave progtorskih izvedbenih aktov, obveznosti v zvezi z njiho-vim financiranjem in podobno. Program pri-prave prostorskih izvedbenih aktov je torej operativni načrt, ki naj skozi pravočasno in ' usklajeno pripravo teh aktov zagotovi reali-zacijo s srednjeročnim družbenim planom sprejetih obveznosti v zvezi z urejanjem pro-stora.
V  programu priprave prostorskih izved-benih aktov določi izvršni svet občinske skupščine način pridobitve strokovnih reši-tev za prostorske izvedbene načrte.- ali z več variantnimi tešitvami, ali le z eno oziro-ma, ali z javnim natečajem, ali z neposred-nim naročilom strokovni delovni organizaciji. Če morajo biti omenjene rešitve pripravlje-ne sicer variantno, vendar brez natečaja se to nalogo praviloma poveri eni strokovni de-lovni organizaciji, ki pa mora vsako od vari-ant oviednotiti in utemeljiti z vidika smotmo-sti in racionalnosti predlaganih rešitev, nji-hovih prostorskih in funkcionalnih prednosti oziroma slabosti in podobno.
Ce gre za območja, na katerih se predvi-devajo zahtevnejše prostorske ureditve, iz-vršni svet občinske skupščine razpiše za pridobitev prostorskih rešitev (zlasti v pri-merih zazidalnih in ureditvenih načrtov) jav-ni natečaj. Imenujemo ga lahko tudi javni anketni natečaj.
V  prvem primeru - primeru pridobitve strokovnih rešitev brez javnega natečaja lah-ko izvršni svet občinske skupščine imenuje strokovno telo (strokovno komisijo) za oceno predlaganih variant. Ta bcena je podlaga izvršnemu svetu za izbor variante, ki bo rabi-la pripravi osnutka prostorskega izvedbene-ga akta.
V drugem primeru - primeru pridobitve strokovnih rešitev z javnira natečajem mora
izvršni svet imenovati omenjeno strokovno komisijo. Ta oceni pridobljene rešitve, ki jih nato izvršni svet, skupaj z mnenjem omenje-ne komisije, razgrne najmanj za 14 dm. Reši-tve se obravnavajo v prizadetih krajevnih skupnostih in zainteresiranih organizacijah združenega dela, lahko pa izvršru svet določi še druga mesta razgmitve in obravnave. To razgmitev lahko imenujemo tudi »razgrnitev natečajnih elaboratov« za razliko od javne razgrnitve osnutka prostorskega izvedbene-ga akta.
Na podlagi pripomb in predlogov, pridob-ljenih v času razgmitve natečajnih elabora-tov ter na podlagi ocene strokovne komisije, izbere izvršni svet natečajno rešitev (lahko jih je tudi več), ki je podlaga za pripravo osnutka prostorskega izvedbenega načrta.
Opisani postopek seveda ne velja za PUP, saj se glede na njihovo vlogo in vsebino ter tesno povezanost določil PUP s prostorskimi odločitvami v planskih aktih občine, strokov-ne-rešitve ne pndobivajo variantno.
Ko izvršni svet občinske skupščine ugoto-vi, da je osnutek prostorskega izvedbenega akta pripravljen v skladu s planskimi usmeri-tvami in odločitvami, v skladu s pogoji orga-nov, organizacij in skupnosti, ki dajejo so-glasja k posameznim rešitvam ter v skladu z zakonom, ga javno razgrne najmanj za me-sec dni na sedežu občine in v prizadetih krajevnih skupnostih, poleg tega pa lahko še na drugih mestih. Sklep izvršnega sveta o javni razgmitvi osnutka vsebuje podatke o mestu javne razgmitve, njenem pričetku in trajanju ter o mestu in času javnih obravnav. S sklepom izvršnega sveta o javni razgmitvi morajo biti občani ustrezno obveščani; obči-ne se v takih primerih posiužujejo zlasti ob-činskih, uradnih in drugih javnih glasil.
Z gradivom za javno razgrnitev in javno obravnavo osnutka prostorskega izvedbene-ga akta se morajo nedvomno prikazati vse načrtovane prostorske ureditve na obravna-vanem območju ter njihove posledice tako, da je omogočena čimbolj izčrpna obravnava ponujenih rešitev. Poleg besedila in grafič-nega gradiva, ki se javno razgme, se javno razgme m obravnava tudi osnutek odloka o prostorskem izvedbenem aktu.
Po preteku javne razgrnitve obiavnava izvršni svet občinske skupščine dane pri-pombe in predloge na osnutek prostorskega lzvedbenega akta in zavzame do njih stališ-če. V tem stališču izvršni svet na podlagi analize danih pripomb in predlogov oblikuje usmeritve za dopolnitev osnutka prostorske-ga izvedbenega akta. Hkrati se na osnutek pndobijo tudi soglasja organov, organizacij' oziroma skupnosti, ki so dala pogoje za pri-pravo prostorskega izvedbenega akta ter pripravijo morebitne dodatne tehnične reši-tve, ki niso bile predmet javne obravnave oziroma so take narave, da jih ni treba javno verificirati. Tako dopolnjeni osnutek pošlje izvršni svet občinski skupščini v obravnavo in sprejem. Sprejme ga z odlokom, kar po-meni, da ima sprejeti prostorski izvedbeni akt veljavnost javnega dokumenta.
Zakon posebej ne določa faznosti postop-ka sprejemanja prostorskega izvedbenega akta; to je urejeno s statuti občinskih skupščin.
Z odlokom, se predpišejo vsi pogoji in zahteve, ki so pomembni za izvajanje pro-storskega izvedbenega akta in ki pravno urejajo odnose v prostoru ter obveznosti pri posegih v prostor. Ob pripravi tega odloka je torej treba jasno določiti tiste pogoje in zahteve, ki jih je treba pn realizaciji prostor-skega lzvedbenega akta obvezno spoštovati ter jih ločiti od rešitev tehničnega značaja, ki *se lahko skozi realizacijo takega akta (zlasti PIN) tudi spreminjajo in prilagajajo morebit-nim novim potrebam. Ne »uzakonja« se celo-ten elaborat o prostorskem izvedbenem ak-tu, ampak se predpišejo le tisti (mejni) pogo-ji in zahteve, kj jih ni moč brez sprememb samega načrta preseči v morebitnih po-drobnejših pogojih lokaciskega dovoljenja. Seveda pa s tem ni mišljeno, da se morajo omenjeni pogoji in zahteve prikazati le ver-balno - torej v besedilu odloka; tisti pogoji in zahteve, ki jih je lažje in smotmeje pnkazati v grafični obliki, naj se v tej obliki tudi prikažejo in tako tudi uzakonijo (v tako ime-novanih »giafičnih prilogh, kot sestavinah« -npr. pri PIN gabariti, odmiki, gradbene linije inpod.).
V okviru omenjenih »mejnih« pogojev za izvedbo posegov v prostor iz prostorskega izvedbenega načrta se že v njegovem odlo-ku določijo možne tolerance v zvezi z gaba-
riti in namembnostjo objektov in naprav, ki so glede na specifične potrebe znanega in-vestitorja še dopustne v lokacijskem dovolje-nju. To pomeni, da lahko prostorske rešitve dopuščajo določeno fleksibilnost pri njihovi realizaciji. S tako uieditvio zakon ne poo-blašča več izvršnih svetov občinskih skupš-čin, da v okviru manjših odmikov od spreje-tih urbanističnih aktov sami odločajo o spre-membah pogojev za poseg v prostor.
S tem, da so določbe o tolerancah sestavni del odloka, morajo biti tudi v fazi razgmitve osnutka prostorskega izvedbenega načrta predmet razgmjenega gradiva, tako da se lahko o njih razpravlja, kar naj bi zlasti one-mogočilo samovoljno spreminjanje prostor-skih ureditev in pogojev za posege v pro-stor.
Prostorski izvedbeni akti so javni doku-menti, zato morajo biti stalno dostopni obča-nom, organizacijam in skupnostim. Zakon posebej določa, da morajo te akte obvezno hraniti za urejanje prostora pristojni občinski upravni organi in krajevne skupnosti, katerih območja obravnavajo posamezni prostorski izvedbeni akti.
Če nastane utemeljena potreba, se lahko prostorski izvedbeni akt spremeni ali dopol-ni v tistem delu, na katerega se nanaša taka sprememba ali dopolnitev, pri čemer je po-stopek enak kot za sprejenttiovega prostor-skega izvedbenega akta.
Take potiebe bodo nastopile predvsem tedaj, ko se pri realizaciji prostorskega iz-vedbenega akta ugotovijo nova dejstva, ki presegajo določbe o dovoljenih tolerancah, vendar te spremembe še niso v nasprotju z odločitvami glede prostorskih ureditev v planskih aktih občine, oziroma tedaj, ko so take spremembe in dopolnitve pogojene z odločitvami v zvezi z urejanjem prostora v novih planskih aktih oziroma njihovih spre-membah.
V planskih aktih sprejete odločitve in reši-tve v zvezi z urejanjem prostora se uresniču-jejo prek prostorskih izvedbenih aktov, ki morajo biti stano skladni z rešitvami v plan-skih aktih. Zato je treba ob vsakokratnem sprejemanju novega srednjeročnega plana občine oziioma ob sprejemanju morebitnih njegovih sprememb, ki se lahko nanašajo na sprejete prostorske izvedbene akte, te akte preveriti.
Občinska skupščina mora z odlokom ugo-toviti, kateri deli prostorskih izvedbenih ak-tov niso več skladni z novim srednjeročnim družbenim planom oziroma njegovimi spre-membami. Prostorski izvedbeni akti se v teh delih ne morejo izvajati, dokler se ne uskla-dijo. Če so prostorski Lzvedbeni akti v celoti ali v pretežnem delu v nasprotju z rešitvami v srednjeročnem družbenem planu, ga ob-činska skupščina prekliče v celoti; po potre-bi nato določi v programu priprave prostor-skih izvedbenih aktov obveznost priprave * novega akta za obravnavano območje. Če pa morebitne nove rešitve srednjeočnega družbenega plana vplivajo le na del prostor-skega izvedbenega akta, se v tem delu ne more izvajati, dokler se ne spremeni in do-polni po postopku, kot je predpisan za nje-gov sprejem. Tudi ta obveznost mora biti določena s programom priprave prostorskih izvedbenih aktov.
Poslopek oziroma obveznost, ki je predpi-sana v obravnavanem členu, ne sme enačiti z določbo drugega odstavka 82. člena tega zakona. Z določbo tega člena je namreč dana možnost podaljšati veljavnost (najdalj do leta 1990) zazidalnim načrtom in urbani-stičnim redom, sprejetih po zakonu o urbani-stičnem planiranja Torej gre praviloma za enkratno ugotavljanje skladnosti teh aktov z rešitvami v srednjeročnem družbenem pla-nu občine za obdobje 1986-1990 (razen v primeru sprememb tega plana), medtem ko je pri zgoraj opisanem postopku določena obveznost preverjanja prostorskih izvedbe-nih aktov ob vsakokratnem sprejemanju no-vega srednjeočnega dmžbenega plana ozi-roma njegovih sprememb.
Za preglednejšo predstavitev zgoraj nave-denega izvršni svet prilaga še tabelarni pre-gled postopkov postopkov sprejemanja pro-storskih sestavin planskih dokumentov.
Gomja informacija predstavlja kratek pov-zetek komentaijev k posameznim členom zakona o urejanju prostora in zakona o ureja-nju naselij, ki jih je v obliki brošur izdal CZ Uradni list SRS.
DOGOVORI