Knjižna poročila in bibliografija Naša zapadna meja v novejši italijanski zgodovinski literaturi Carlo Schiffrer, La Venezia Giulia. Saggio di una carta dei limiti nazionali italo-jugoslavi (con la carta annessa). Roma .1946. 124 strani. Carlo Schiffrer, Sguardo storico sui rapporti fra Italiani e Slavi nella Venezia Giulia. Trieste 1946. Istituto di stona moderna del­ l'Università di Trieste. 38 strani. . Matteo Bartoli e G i u s e p p e V id os s i Alle porte orien­ tali d'Italia. Dialetti e lingue della Venezia Giulia (Friuli e Istria) e strati­ ficazioni linguistiche in Istria. Torino (Gheroni). 194?. 118 strani. R. Battaglia, Le civiltà preromane della Venezia Ornila e le prime immigrazioni slave. V zborniku La Venezia Giulia, terra dl Itaha. • Editrice La Società istriana di archeologia e storia patria. Venezia 194*. Stran 57 do 58. . ^+^ _;,„., Camillo de Franceschi, La Venezia Giulia regione storica­ mente italiana, dimostrazione documentaria. Prav tam, stran 59 do (f. Fosco Latini, Italianità della Venezia Giuba con РЈшЉоокте riguardo al'700 nella Città di Gorizia e suo territori». Udine 1946. Arti grafiche friulane. 250 strani. T ... . . , Pravda za državno mejo med Jugoslavijo in Italijo je - prav tako kot na naši — tudi na italijanski strani sprožila nas,taineik vrste knjig in razprav, ki naj bi - ^veda z italijanskega stateca -^varjale in utemeljevale mejne in ozemeljske zahteve Italije. V kolikor jo mi bile dosegljive in v kolikor posegajo s svojim razpravljanjem v panoge, ki se jim posveča naše zgodovinsko glasilo, bodo predmet sledečega pretresa. Razloge za italeko in zato italijansko pripadnost Slovenskega Primorja in Istre iščejo nekateri italijanski zgodovinarji celo v p r e d zgodo­ vinski, prazgodovinski in rimski dobi. Ne bom tu navajal razne poceni krilatice o nekdanjem zavojevanju imenovanega ozemlja po rimskih legijah in podobne, kot jih ima posebno mnogo zgoraj nave­ dena knjiga Latinijeva. Večjo pozornost je posvečati trditvam, ki jih je napisal prehistorik R. Battaglia v razpravi omenjeni na čelu tega sestavka. Razmere v predzgodovinski, prazgodovinski m rimski dobi navaja kot dokaz že takratne po vednosti primorskih krajev z Italijo, čeorav kot pravi po drugi strani C. Schiffrer pravilno, vesti o najsta­ rejših'prebivalcih slovenskega Primorja in Istre nimajo nobenega po- • mena za etnične razmere sedanjosti (Sguardo storico, str 3). b tem v zvezi in glede na to, da gre za probleme ki so ze od zdavnaj ^znan­ stveno rešeni in premagani«, kot je «4>«»1 Battaglia «Mnfetr 49) je üovsem odveč da je ta avtor posvetil podkrepitvi teze »Ihn in Veneti niso romanizirani avtohtoni Slovani* kar celo poglavje svoje ^zprave. Nekoliko dlje se je pomuditi pri ostalih trditvah Battaglie, Battaglia oravi da je kultuTa jamskih prebivalcev v Slovenskem Primorju in) Istri Povezana s kulturami italskih plemen, da je kultura gradišč (castellieri) produkt mediteranskih ljudstev, da ima venetsko-iliTska kultura italski značaj. Ni dvoma, zvez z Italijo nihče ne zanika, toda prav teko ш včasih v še večji meri so očitne zveze z Alpami, Balkanom m Podonav- 187 / jem. Battaglia sam primerja, ko navaja paleolitske postaje in najdbe na Krasu, e temi najdišča Krapimo, Potočko zijalko in Njivice pri Radečah. Kair se gradišč tiče. naj citiram njegov stavek (str. 42) : »Glavna značilnost julijskih kastelirjev, kakor tudi onih v Hercegovini, v Bosni, na dalma­ tinskih otokih, v beneških predalpah i'n v tridentinski Benečiji so okopi iz kamena brez malte, ki varujejo stanovališče.« Torej kultura zelo širo­ kega območja, od osrčja centralnih Alp pa globoko notri na Balkan segajoča. V to kulturo v območju venetsko-ilirskih ljudstev in jezika je hkrati z našimi primorskimi kraji zajeto tudi kranjsko zaledje, kar doka­ zujejo med drugim najdbe iz nekdanje mecklenburške zbirke, opisane v A. Mah rovi' knjigi Treasures of Carniola (New York 1934), ki jo Bat­ taglia večkrat navaja. Prav tako kot se predzgodovinska in prazgodovinska doba navajate za utemeljevanje etničnih meja oziroma zahtev sedanjosti, tako se v tej in taki zvezi poudarja tudi rimska doba. Res je, da ni samo rimska država, maTveč je tudi rimska Italija segala v političnem oziru preko večjega dela našega ozemlja, toda pretirano se od italijanske strani rada naglasa rimska civilizatorična prežetost teh krajev, kakršna da je še vidna v številnih ostankih, latinski toponomastiki in italijanskem jeziku kot nasledniku latinskega (Battaglia, Bartoli, Vidossi). K tem in takim argumentom bi bilo pripomniti, da prežetost Sloven­ skega Primorja in Istre v rimski dobi z rimskim bistvom, latinstvom in romanstvom za časa rimske zasedbe nikakor ni bila tako močna kot se to večkrat misli in trdi1. Rimska kultura in civilizacija se je vlegla le kot sorazmerno tenka vrhnja plast nad okupirane narode, ki so si znali ohraniti še prav mnoge svojstvenosti svoje kulture in civilizacije, jezika in vere, družbenih in drugih razmer, kar vse nikakor ni bilo tako tesno povezano z Italijo in Rimom. Mnogo tega se je ohranilo tudi preko pro- padai rimskega gospostva in mnogo več kakor si navadno predstavljamo je prešlo vsega tega v slovanska ljudstva naših krajev v porimski dobi, ki so bila po svoji družbeni ureditvi in načinu življenja v mnogočem mnogo bližja staroprebivalcem kot rimskim zavojevalcem. Trdovraten odpor raznih ljudstev, od katerih naj omenim le Japode, ki gotovo ni ponehal po vojaški pokoritvi od strani Rima, kaže tudi na veliko nasprot- stvo, ki je obstajalo in se nedvomno še doigo obdržalo med zavojevalci in zavojevanimi, Nasprotstvo med mestom in podeželjem, ki je marsikje značilno za slovanstvo in romanstvo v srednjeveških in kasnejših stoletjih, ima svoj začetek že v rimski dobi. Rimske upravne in vojaške postojanke v mestih nikakor niso zajele podeželja -v celoti, ga >romanizirale«. >Rimska kul­ tura je bila v bistvu konstruktivna kultura mest«, pravi Sohiffrer in. dodaja, da je z osnovnimi dejstvi, do kod je seglo ekonomsko, upravno in kulturno življenje mest, računati, ko trdimo, da je v cesarski dobi bila Julijska Krajina romanizirana (Sguardo storico, str. 5, 6). Zelo Tada se navaja od italijanske strani že meja Timske Italije na Učki, Hrušici in Julijskih Alpah. Tudi Bartoli jo poudarja v prilog itali­ janskih tez (str. 34). Temu nasproti je naglasiti, da ta meja ni bila stalna in da se je premaknila v teku stoletij nekolikokrat. Za časa nestvora imenovanega »ljubljanska pokrajina« (1941—1943) so Italijani radi pou­ darjali, dai je v 3., 4. in 5. stoletju potekala meja Italije na Trojanah, vključivši ljubljansko kotlino, kar historično drži. Toda mi bi zopet mogli navajati, dà je vzhodna meja langobardske Italije v 7. in 8. stoletju potekala na črti med Furlansko ravnino in kraško-alpskim robom, pri­ bližno tam, kjer poteka danes slovensko-romanska jezikovna meja*. Od strani Italijanov se rado naglasa, da izvira italijanski jezik v deželi, ki jo oni imenujejo »Julijska Benečija«, iz starega latinskega jezika. To je točno, toda manj se naglasa, da to le preko vmesnih sta­ dijev, ki še danes niso povsem izginili Slovenci in Hrvati od vrhov Alp pa do južnega konca Istre ter do Kvarnera imajo beneški dialekt italijan- 188 skega jezi'ka govoreče sosede šele od časa zavlade Benetk, ki je postala v Istri in Furlaniji dokončna v prvi polovici 15. stoletja. Toda tudi to še danes me velja za vse odseke slovensko-romanske jezikovne meje. Od Kanalske doline pa do Gradiške ob Soči so sosedi Slovencem romanski Furiami in le v mestih m v nekaterih večjih krajih se govori tudi italijan­ sko. Pri Tržiču (Monfalcone), kjer je bil trikot Kras—Soča—morje nekdaj v političnem oziru beneški, so sosedje Slovencem beneški dialekt govoreči Italijani. V Trstu in bližnjih Miljah se je poseben tip romanskega govora, sorodnega furlamščini, dokončno umaknil italijansko-beneškemu dialektu šele v začetku 19. stoletja. Na istrskem polotoku se je beneški dialekt po času prej približal slovanskim govorom; le v in okoli Rovinja in Vodmjana je poseben istrski govor ohranil del nekdaj svojega veliko večjega območja vse do današnjih dni (o romansko-italijanskih jezikih in govorih razpravljata z uporabo obsežne literature predvsem BaTtoli in Vidossi). Glede prihoda Slovanov niso mnenja na italijanski strami enotna. Naj nekatera naštejemo: Slovani so se pojavili kot vojaška krdela najprej ob koncu 6. stoletja, po času za Langobardi in tem sledeč; ven­ dar teh Slovanov ne gre izenačevati s pastirskim in poljedelskim ljud­ stvom Slovencev, ki se je kasneje naselilo v teh krajih (Schiffrer, Sguardo storico, str. 6, 7; La Venezia Giulia, str. 26, 27). Slovani se miso naselili - pred koncem 8. stoletja (Battaglia, str. 52). Slovani so se naselili v več valih, od katerih so prvi iz predkarolinške dobe (BaTtoli, str. 20). Slovan­ ska naselitev se je začela v 7. stoletju (Vidossi, str. 79). Prvi Slovani v Istri -bi bili oni, ki jih omenja zapisnik o sodnem zboru pri Rižani leta 804 (Franceschi, str. 75). Menim, da Schiffrer nima prav, ko hoče delati razliko med Slovani, ki napadajo kot gospodujoča/ plast lamgobardsko Furlanijo v 7. in 8. sto­ letju, in ornimi Slovani, ki so kot baje podložna plast pastirjev in polje­ delcev naselili obrobje Furlanske ravnine. Slovan in Slovan po Schiffrerju v raiznih razdobjih ne more pomenjati vedno isto. — Zgodovinski viri, ki od konca 6. stoletja govore O' Slovanih v Istri in ob mejah Furlanije, in vse kar vemo o premikanju in naseljevanju Slovencev v onem času, govori proti Schiffrerjevi tezi, .najbolj pa glavni vir, zgodovina Lango- bardov Pavla Diakona, iz katere je razvidno, da so okoli 700 Slovani, v težnji po boljši paši za svoje črede, z orožjem v rokah, naseljevali obrobne furlanske predele, prodirali proti Furlanski ravnini, dà, se cedo v tej sami bili s Furiami in Langobardi. Drugo, čemur ugovarja Schiffrer, je, da bi se bili Slovenci v svoji ekspanziji proti zapadu ustavili pred utrjeno črto, ki bi jo bili Langobardi zgradili ob robu Furlanske ravnine in da bi bila ta soodločilma za nasta­ nek slovensko-romanske jezikovne meje. Schiffrerju se zdi težko verjetno, da bi bili Langobardi svoj obrambni limes postavili pred vrati Čedada, È restolice takratnega furlanskega dukata. Glavni VÌT za to dobo, Pavel •iakon, govori drugače in proti Schiffrerjevim pomislekom. Čedad je v 7. stoletju cilj obrskih in slovenskih napadov; Čedad je člen in celo osrednja postojanka langobardske utrjene črte, ki je ob robu Furlanske ravnine postala soodločilna za nastanek slovensko-romanske jezikovne meje; skoraj tik: do pred vrata Čedada segajo še danes Slovenci. Na slovenskem zapadu nimamo opraviti z neko kasnejšo infiltracijo, slovenskega elementa, ki da je deloma umetnega nastanka, kar se tako rado poudarja od italijanske etrami. Res je, da se slovanska naselitev ni izvršila povsod istočasno, da je bila ob Soči, Nadiži in na Krasu kom­ paktnejša, manj zamotana in po času zgodnejša kot ina primer v Istri', da "potek naselitve in oblikovanje slovansko-romanske soseščine na ozem­ lju med Alpami in Kvarnerom mista bila povsod enaka in da je po posa­ meznih odsekih njuna problematičnost različna. Vendar pa je bilia slovan­ ska naselitev toliko strnjena, da o kaki zgolj infiltraciji ne more biti govora. 189 Še najmanj problematična je slovensko-romanska soseščina v odseku med Kanalsko dolino in morjem. Tu imamo romanizacijo nekaterih red­ kejših slovenskih naselbin r porečju reke Bele (Fella), od stare zem- ljiško-posestne in politične bamberško-koroške meje pri Pontebi pa do Možaca (Moggio) -ter poznos.rednjeveško romanizacijo slovenskih vasi v Furlanski ravnini. Edini važnejši problem v tem slovensfco-romanskem mejnem sektorju je kraj Gorica. Schiffrer mu je posvetil posebno pozornost (Venezia Giulia, str. 29 do 31). Schiffrer primerja Gorico s tem, kar je v fizikalni geografiji ozemlje eredi med otokom in polotokom; kot tako sega tudi Gorica e svojim narodnostno mešanim ozemljem in značajem^ v čisto slovensko ozemlje, leži pa ob stiku dveh slovenskih dolin, Soške in Vipavske doline. Ime kraja je, odkar se z označbo »vas, ki se v jeziku Slovencev imenuje Gorica«, omenja leta 1001 prvič v zgo­ dovini', nedvomno slovensko. Kot vas je Gorica slovenskega izvora, kot trg in mesto po nastanku prav takega značaja kot številna druga mesta na Slovenskem. Z nastankom Gorice bi se najbolj dal primerjati Pazin (Schiff­ rer, La Venezia Giulia, 63), ki je prav tako1 kot Gorica postal pomemben šele, ko je pri naselbini postavil svoj grad fevdalni gospod. Ker je bil ta nemškega rodu (goriški grofje) zato dotok tudi Nemcev, ki so bili v prvih stoletjih omenjanja Gorice poleg Slovencev močnejši od Romanov. Nemci usihajo takrat, ko preneha oblast, ki Nemce privablja, naseljuje ali po­ spešuje, kajti v deželi sami Nemci nimajo etničnega substrata. Pri Gorici je to vidno dvakrat posebno očitno: ko je 1500 prenehala oblast nemškega rodu grofov goriških in 1918, ko je propadla Avstrija s svojimi germani- zirajočimi tendencami. Romanstvo v Gorici je mlajše od slovenstva in od tanke plasti nemštva, vseljene s fevdalnimi gospodarji. Odločilno za romanstvo-italijanstvo v Gorici je po Schiffrerju šele 16. stoletje, ko mu je vrsta okoliščin bila v prilog: konec nemško-fevdalne dinastije grofov goriških; ločitev mestne uprave od uprave dežele; priključitev deželi nekaterih povsem furlanskih predelov; vojni dogodki in gospodarski razvoj, ki je v mesto uravnaval močan dotok iz Furlanije; protireformacija s pospeševanjem italijanskega jezika v šolah. Močnejša afirmacija roman- stvai pa pomenja hkrati delno asimilacijo v Gorici domačega ali v Gorico naselju jočega se slovenstva. Tako Schiffrer. Glede jezikov, ki se v Gorici govore, navaja Schiffrer poročilo papeškega nuncija Porcije iz leta 1567., ki navaja tri jezike' (slovenski, italijanski, nemški). Poročila te viste glede slovenskega jezika v Gorici bi se za 16. in 17. stoletje dala še pomnožiti in z njimi popraviti oziroma spopolniti vesti, ki jih za sicer samo italijanski jezik v Gorici in na Goriškem navaja Latini (str. 42). Vendar slovenstvo v Gorici nikakor ni bilo v socialnem in kulturnem oziru tako inferiorno, kakor bi mogli sklepati iz nekaterih opazk pri Schiffrerju, še bolj pa pri Latiniju. Zdravnik Anton Muznik, ki v svo­ jem delu o goriški klimi (Clima Goritiense 1781) na zanimiv način, popi­ suje, kako prebivalci Goriške žive in ki ga Latini tako iad citira, je bil •— naj to dodam od svoje strani — doma od Sv. Lucije na Mostu pri Tol­ minu in se je šolal na Kranjskem in Hrvaškem. Pri reki Timavi, ki je prastara etnična in politična meja, doseže slovenska jezikovna meja morje, ob katerega mejijo nato Slovenci v strnjenem obsegu v razdalji okoli 20 kilometrov. Pri Trstu pa se narod­ nostna podoba zopet spremeni. Od zgoraj navedenih del posveča večjo pozornost starejšemu narodnostnemu razvoju v Trstu in okolici edini Schiffrer. Po praviti poudarja Schiffrer majhnost tržaškega mesta' vse do 18719. stoletja, po pravici tudi gospodarske razmere, ki so pri Trstu prav tako kot v Istri vplivale na oblikovanje narodnostnih soseščin. Meščan- kmet, ki živi v mestih, obdeluje sam ali pa po kolomih svoja polja in vinograde, oljčne nasade in drugo pred mestom — to je podoba, ki je .veljala za Trst še do prve polovice 18. stoletja in do .najnovejšega časa za številna istrska mesta (Koper, Piran in druga). Schrffrer gre predaleč v zanikanju oziroma zmanjševanju slovenskega elementa v tržaški oko- 190 lici in v samem mestu Trstu tudi v starejši dobi. Proti Schiffrerju pou­ darjam, da nam znani seznami tržaških prebivalcev iz leta 1202 kaže, da je obstajala tudi v samem obzidanem mestu Trstu znatna manjšina Sloven­ cev meščanske pripadnosti in da niso imena iz leta 1202 samo »izjeme, ki potrjujejo pravilo, da so bili vsi meščanski stanovi od temelja italijanski« (Schiffrer, La Venezia Giulia, str. 37). Isto govore v prid Slovencev kasnejši seznami te vrste in bogato arhivalno gradivo od 15. stoletja dalje, ki ga Schiffrer ne navaja. Toliko bolj moremo sklepati, da so bili številni slovenskega rodu oni, ki niso bili vpisani v liste meščanov, ki so živeli v mestu kot »mali ljudje« ali pa v bližnji okolici kot polje­ delci. Politična priključitev Trsta k zaledju v drugi polovici 14. stoletja im naseljevanje prebegov pred Turki v tnžaški okolici sta slovenski ; eleimenit v mestu in okolici okrepila. Proglasitev Trsta za svobodno luko leta 1719 je dala mestu možnosti velikega razvoja in v narodnostnem j oziru značaj, ki je usmerjen v kozmopolitizem. Konec beneške republike I 1797 je zrušil politično in ekonomsko pregrado avstrijsko-beneško, bil I pa zopet v korist večjemu italijanskemu dotoku in dokončni likvidaciji etarega tržaškega romanstva'. Največ problemov je združenih z narodnostno zgodovino Istre. Tude glede Istre opažamo, da italijanski zgodovinarji pojav Slovanov v Istri radi po času stavljajo v mlajšo dobo, da govore o infiltraciji Slo­ vanov kjer imamo opraviti o strnjeni kolonizaciji, da zanikajo kadaršno- koli politično pripadnost Tstre onstran Učke pod Hrvaško in da t>reha- jajo molče preko hrvaškega glagoljaštva v Istri, ki je bilo tako živo v književnosti, bogoslužju in upravi. Tudi političnim zvezam dela. Istre z zaledjem radi ugovarjajo. Glede teh je ugotoviti: notranja Istra s Pazinom je politično del Kranjske od 15. dö začetka 19. stoletja; pa tudi Reko> so v 15. in 16. stoletju nekaj časa šteli h Kranjski. Kaže se, da so narodnostne razmere Istre ohranile svojo še največjo .stalnost v slovenskem severozapadneni delu, drugod pa bile močno spre~ menjene po naseljevanju in naselitvenih tokovih v različnih dobah in od strani različnih narodnosti. V zaledju mest Kopra, Izole in Pirana imamo opravka s prav starimi slovenskimi naselbinami in naselbinskim območjem ter z odnosi Slovanov do primorskih mest, ki so podobni onim pri Trstu. ; Vendar moramo tudi v koprsko-piranskem odseku razlikovati več slovenskih naselitvenih območij in plasti. Gospodarskim pogojem gre pri presoji in razlagi istrskih narod­ nostnih problemov velik pomen. Naj nekatere, ki so tesno povezani z • gospodarskimi razmerami in ki se jih deloma dotika tudi Schiffrer, na­ štejem. Nasprotje in odnosi med slovanskim poljedelskim prebivalstvom in onimi mestnimi naselbinami, ki so bile pretežno romanske. Slovanski' kmet-kolon na deželi in romanski kmet (paulan), ki živi v mestu in hodi obdelovat svojo izven mestnega obzidja ležečo zemljo. Kasneje doseljeni Čič-pastir, naseljenr na terenu, ki je za pastitstvo bolj prikladen kot zemlja drugačnega značaja, ki jo obdeluje njegov sosed — poljedelec, ki je slovanski staroprebivalec. Fevdalci in fevdalni red pospešuje naselje­ vanje slovanskega ruralnega prebivalstva. Beneška državna oblast po­ spešuje naseljevanje prebivalstva, ponajveč Slovanov, nekaj pa tudi Ita­ lijanov, Furlanov, celo Grkov, Rumunov in Albancev v kraje, ki so od druge polovice srednjega veka zaradi' kužnih bolezni, vojnih dogodkov in drugega zapadli v veliko opustelost. Nekatera istrska mesta v demo­ grafskem oziru propadajo, kajti njihova ekonomska stagnacija ne pri­ vablja svežega slovanskega dotoka, kot sili ta v gospodarsko procvitajoči ali pa v gospodarskem oziru močnejši Trst: pomanjkanje dotoka je pa izolirano romanstvo v teh mestih ohranilo veliko bolj neizpremešano kot se je to dogajalo v Trstu. Slovanski jezik so v Istri prevzemali taki drugorodci, ki so živeli v enakih ali podobnih gospodarskih in eocialnih razmerah kot sosedje Slovani (Rumuni, Albanci), niso ga pa ali so ga pa 191 le v manjši meri prevzeli oni, ki eo živeli v drugačnih socialnih in gospo­ darskih razmerah kot Slovani (Battaglia, str. 53). Poseben značaj gre v nekaterih ozirih narodnostnemu razvoju na kvarnerskih otokih in na Reki. Na kvarnerskih otokih se sre­ čuje na morje navezano meščansko romanstvo s slovenskim poljedelstvom in pastirstvom. 'Lošinj, prvič, omenjen šele 1384, je v začetkih povsem slovanska ustanova, kot Gorica ali Pazin, kamor prodre sorazmerno zelo pozno romanstvo oziroma italijanstvo (Schiffrer, La Venezia Giulia, str. 72). Se v 17. stoletju so v Velikem Lošinju pisali notarske listine in krstne knjige v glagolici in v cerkvah so glagoljali (Schiffrer, prav .tam, str. 74). Starejša zgodovina Reke je zavita v temo. V srednjem veku je po Schiffrerju (La Venezia Giulia, str. 76) »jezikovno-narodnostni značaj tega središča slovanski« in »služba božja se bere v glagolici«. Kot pri Gorici je naseljevanje Italijanov na Reko sorazmerno pozno in y zvezi z razvojem gospodarskega življenja. Kot v Gorici pospešuje itali­ janstvo protireformacija, vendar ostane glagoljaštvo dolgo živo. Odkar je 1719 postala Reka svobodna luka, je njen narodnostni razvoj, v nekoliko zmanjšanem merilu sicer, v mnogočem podoben onemu v Trstu. Milko Kos. Statistika o Julijski krajini Rog lie J., Le Recensement de 1910, ses méthodes et son application dans la Marche Julienne. Institut Adriatique, Sušak 1946. Str. 74 in 5 zem­ ljevidov. — Lavo Cermellj, Recensement de 1910 à Trieste. Institut Yougoslave d'études internationales, Beograd 1946. Str. 28. — Données statistiques sur la structure ethnique de la Marche Julienne. 1946. Str. IX in 33. — Cadastre national de l'Isitrie d'après le Recense­ ment du 1er Octobre 1945. Edition de l'Institut Adriatique, Sušak 1946. Str. XIII in 626 in 3 zemljevidi1. — Index patronymique. Supplément au Cadastre national de l'Istre d'après le Recensement du 1er Octobre 1945. Edition de l'Institut Adriatique, Sušak 1946. Str. 150. Ko je Svet ministrov za zunanje zadeve v Londonu septembra 1945 sprejel glede nove jugoslovansiko-italijanske državne meje načelen sklep, naj bo to >črta, ki je po svoji naravi predvsem narodnostna meja, ki bo pustila čim manjše možno število prebivalcev pod tujo upravo«, je bila s tem tudi jugoslovanski znanosti postavljena aktualna naloga: pokazati pred svetom narodnostno mejo med Jugoslovani in Italijani. Naloga spričo velike narodne zavednosti slovenskega in hrvatskega ljudstva na spornem ozemlju in spričo njegovega sijajnega zadržanja tako med narodnoosvo­ bodilno borbo kot v času borbe za meje na konferencah ni bila težka; razen v Istri, kjer je položaj s statističnimi viri zamotan, je bila njena rešitev lahka tudi v tem pogledu, saj vsi ti viri jasno dokazujejo popolno utemeljenost trditev Memoranduma FLR Jugoslavije o narodnostni pri­ padnosti Julijske krajine k Jugoslaviji. Spričo falzifrkatorskih, z veliko propagandistično spretnostjo napisanih italijanskih propagandističnih pu­ blikacij (predvsem S a tor, Popolazioni della Venezia Giulia, Rim 1945, delo je bilo predloženo tudi kot uradni aneks, ki so ga Anglosasi naj­ večkrat konsultirali pri presoji narodnostnega položaja) pa ni bila njena rešitev za naše mejne zahteve nič manj potrebna in odgovorna. Postavljena naloga je vsebovala predvsem tri glavna vprašanja: 1. Kot najnovejše jezikovno štetje v Julijski Krajini je bilo treba pred­ vsem kritično pretresti in prikazati italijansko štetje iz 1. 1921. 2. Ker je prevladovalo mnenje, da naj bi določanje narodnostne meje slonelo pred­ vsem ma avstrijskem štetju iz 1. 1910, za katerega so Anglosasi trdili, da je nepristransko, je zahtevalo posebno to štetje podrobnejšega kritič­ nega pretresa. 3. Obdelava obeh teh dveh vprašanj je služila seveda le kot sredstvo za poglavitni problem, za ugotovitev oz. dokazovanje resničnega 192