k. Pust: »Za odkup ubogih sužnjev, naših podanikov«326
klemen Pust
»Za odkup ubogih sužnjev, naših 
podanikov«. reševanje Benečanov 
iz osmanskega in osmanov iz beneškega 
suženjstva na območju vzhodnega jadrana 
v 16. stoletju
udk 355.01(262.3”15”
PuST klemen, dr., asistent, univerza na Pri-
morskem, Znanstveno-raziskovalno središče, 
si-6000 koper, garibaldijeva 1, 
klemen.pust@zrs.upr.si
»Za odkup ubogih sužnjev, naših podani-
kov«. Reševanje Benečanov iz osmanskega in 
Osmanov iz beneškega suženjstva na območju 
vzhodnega Jadrana v 16. stoletju
Zgodovinski časopis, Ljubljana 64/2010 (142), 
št. 3-4, str. 326–358, cit. 145
1.01 izvirni znanstveni članek: jezik sn. (en., 
sn., en.)
Zajetje in zasužnjevanje Benečanov in osmanov 
ter posledično njihovo reševanje iz suženjstva, 
prek vzajemne izmenjave, restitucije ali odku-
pa, je bilo v 16. stoletju, pa tudi v celotnem 
zgod njem novem veku na območju vzhodnega 
jadrana velikega pomena. tovrstni stiki so pred-
stavljali pomemben del tamkajšnjih beneško-
osmanskih odnosov in bistveno prispevali k 
vzpostavljanju novih povezav med prebivalci 
obeh strani.
Ključne besede: Benečani, osmani, reševanje 
iz suženjstva, 16. stoletje, vzhodni jadran
avtorski izvleček
udc 355.01(262.3)”15”
PuST klemen, Phd., assistant, university of 
Primorska, science research centre of koper, 
si-6000 koper, garibaldijeva 1, 
klemen.pust@zrs.upr.si
“For the Redemption of Poor Slaves, Our 
Subjects”: Rescuing the Venetians from the 
Ottoman Slavery and the Ottomans from 
the Slavery of the Venetians in 16th-century 
East Adriatic
Zgodovinski časopis (Historical Review), 
Ljubljana 64/2010 (142), no. 3-4, pp. 326–358, 
145 notes
Language: sn. (en., sn., en.)
in the eastern part of the adriatic, the capture 
and enslaving of venetians and, on the other 
hand, of ottomans, and their subsequent rescue 
from slavery by means of exchange, restitution, 
or ransom was of utmost importance in the 
16th century and throughout the early modern 
era. a significant part of relations between the 
venetians and the ottomans, such contacts 
importantly contributed to the establishment 
of new ties between both sides.
key Words: venetians, ottomans, rescue from 
slavery, 16th century, eastern adriatic
author’s abstract
ena od najpogostejših oblik stikov med Benečani in osmani na območju 
vzhodnega jadrana v zgodnjem novem veku je bilo njihovo zajetje in zasužnjevanje 
ter posledično reševanje iz suženjstva. v suženjstvo so se ljudje lahko rodili, mnogi 
so bili v suženjstvo prodani ali so se sami prodali, zaradi lakote in raznih drugih 
vzrokov, precej pa so jih tudi zajeli in zasužnjili. velika večina tistih, ki so jih zajeli, 
je namreč postala sužnjev, še posebej po prihodu osmanov na vzhodni jadran, ker 
so ti med svojimi osvajanji in plenjenji zajeli veliko število prebivalcev tistih dežel, 
ki so jih hoteli osvojiti. osmani so zasužnjevanje in trgovino s sužnji v zgodnjem 
novem veku spremenili v množično dejavnost, v obsegu, kakršnega prej na tistem 
območju ni bilo. Mnogi osmani so si s tovrstnimi dejavnostmi priskrbeli sredstva 
za preživetje, nekateri pa so si na ta način tudi zagotovili velike dobičke in celo 
obogateli. Pri tem velikokrat niso delali razlik med kristjani in muslimani, saj verski 
pomisleki zanje niso bili bistveni, temveč je bil pomembnejši materialni vidik.1
Suženjstvo na vzhodnem Jadranu
trgovina s sužnji je bila v zgodnjem novem veku na območju jadrana zelo 
razširjena že v 14. in 15. stoletju, kot je razvidno iz 167. člena knjige reformacij 
šibeniškega statuta iz leta 1407, ki zapoveduje, da je brez dovoljenja mestnih oblasti 
prepovedano izven mestnega ozemlja odvajati dečke in deklice ter ženske. kazen 
za neupoštevanje te odredbe je znašala 100 malih liber, kdorkoli pa jih je odvedel 
»po morju ali po kopnem«, je bil kaznovan z bičanjem in žigosan z razbeljenim 
železom.2
sužnje so prodajali v mnogih vzhodnojadranskih mestih, od ulcinja, prek 
dubrovnika, Zadra, vse do Pirana, posebej znan trg za prodajo sužnjev se je 
nahajal ob ustju neretve. Po izvoru so bili sužnji ali z ozemelj samih mest ali pa 
so prihajali iz zaledja, na primer patareni iz Bosne.3 Pri tem je bil za mesta ob 
vzhodni jadranski obali že v srednjem veku značilen pravni formalizem, prevzet 
1 o trgovini s sužnji na območju vzhodnega jadrana glej (poleg del, ki bodo citirana v na-
daljevanju): allachevich, Mercato di schiavi; šegvić, Roblje u Hrvatskoj; stipančić, Naši krajevi; 
stošić, Turski robovi; teja, Aspetti della vita economica; Čremošnik, Izvori za istoriju roblja; 
vinaver, Trgovina bosanskim robljem; stanojević, Trgovina robljem; verlinden, L’esclavage; 
Budak, Pregled literature; Čar, Demografsko kretanje.
2 grubišić, Knjiga statuta, str. 276.
3 Pinelli, Od Dubrovnika, str. 68; ista, From Dubrovnik, str. 60.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 3-4 | (142) | 326–358 327
k. Pust: »Za odkup ubogih sužnjev, naših podanikov«328
iz rimsko-bizantinske pravne tradicije, po kateri je bil največjega pomena deležen 
formalni dokaz lastniškega prava nad posameznimi sužnji4. Lastnik je moral torej 
ne glede na to, da je sužnja dejansko kupil, svoje lastništvo dokazovati z uradnimi 
listinami. Pravni in socialni položaj sužnjev v srednjeveški fevdalni družbi, kjer se 
je ta razvila na temeljih rimske sužnjelastniške ureditve, se tako ni veliko razlikoval 
od položaja sužnjev v antiki.5
v prvi polovici 14. stoletja začne trgovina s sužnji upadati, z raznimi ukrepi 
proti koncu 14. in v začetku 15. stoletja pa so jo še bolj omejili. Posredniško vlogo 
so kljub temu še vedno v precejšnji meri opravljali trgovci.6 tako je dubrovnik 
27. januarja leta 1416 s posebno odredbo trgovino s sužnji povsem prepovedal,7 
beneške oblasti pa so 26. junija leta 1455 prebivalcem Beneške republike vnovič 
prepovedale prevažanje slavoncev in albancev na trge za prodajo sužnjev, saj so 
sprevidele, da se je to dogajalo »v njihovo največjo sramoto in ne brez teže na 
naši vesti.«8
Benečani naj bi, po zatrjevanju doža Moceniga iz leta 1421, ki pa je verjetno 
pretirano, letno prodali za okoli 30.000 dukatov sužnjev, kar bi pomenilo vsaj 1.000 
ljudi.9 v genovi je bilo v 16. stoletju posebno tržišče za sužnje z Balkana, kjer se 
omenjajo »slovanski sužnji« (schiavi Schiavoni). tam so proti koncu 16. stoletja 
z velikim dobičkom prodali več suženj, ki so jih leta 1588 kupili v senju.10
Za obdobje zgodnjega novega veka po letu 1453 je značilno, da je suženjstvo 
na območju celotnega sredozemlja dobilo nov značaj zaradi osmanskega osvajanja. 
islam namreč ni odpravil suženjstva, ki se je zato v osmanskem cesarstvu, tudi na 
območju vzhodnega jadrana, obdržalo vse do konca 19. stoletja.11 v suženjstvo 
so prehajali zlasti številni ujetniki bojev z osmani in žrtve osmanskega plenjenja, 
od katerih si marsikdo nikdar več ni uspel povrniti statusa svobodnjaka.12 tako so-
dobni viri omenjajo, da naj bi osmani ob zavzetju Bihaća junija 1592 pobili 5.000 
kristjanov in v suženjstvo odvedli 800 otrok. Poleg tega naj bi osmanske enote 
pod poveljstvom hasana paše med pustošenjem na območju mest nove Zamky 
(Neuhäusel) na Češkem, karlovac (Karlstadt) na hrvaškem in györ (Raab) na 
ogrskem zajele kar 35.000 sužnjev.13
4 »Carta servitutis« je bila vrednostni dokument, ki je bil vreden toliko, kot sam suženj. Če 
jo je lastnik izgubil, je s tem izgubil tudi svojega sužnja. Čremošnik, Pravni položaj, str. 70–71.
5 isto, str. 73.
6 gestrin, Migracije Slovanov, str. 11–13; isti, Suženjstvo­prisilna migracija, str. 11–20.
7 klaić, Izvori za hrvatsku povijest, str. 263–264.
8 Ljubić, Listine o odnošajih, str. 60–61.
9 grafenauer, Zgodnjefevdalna družbena struktura, str. 35; Živković, Mletačka trgovina, 
str. 52; Budak, Servi, str. 255.
10 solovjev, Trgovanje bosanskim robljem, str. 153; verlinden, Le relazioni economiche, 
str. 103–139.
11 silajdžić, O slučajevima ropstva, str. 241.
12 solovjev, Trgovanje bosanskim robljem, str., 226; klen, Pokrštavanje »turske djece«, 
str. 203.
13 göllner, Die europäischen Türkendrucke, str. 470; setton, Venice, Austria, and the 
Turks, str. 6.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 3-4 | (142) 329
osmanom so pri zasužnjevanju lokalnega prebivalstva pomagali številni 
martolozi oziroma pripadniki pomožnih, večinoma plenilskih osmanskih vojaških 
enot z obmejnih posesti osmanskega cesarstva. na območju vzhodnega jadrana so 
kot martolozi v prvi vrsti služili pravoslavni vlahi, čeprav so bili med njimi tudi 
katoličani. napadi in plenjenje martolozov so se začeli še preden je neka dežela padla 
pod osmansko oblast, s čimer so bistveno prispevali k oslabitvi njenih obrambnih 
zmogljivosti, kar je osmanom olajšalo delo pri osvajanju novih ozemelj.14
Mnogo sužnjev so prav tako zajeli kristjani, poleg ostalih v 16. in začetku 
17. stoletja tudi uskoki. osmanske sužnje so sicer poimenovali »turki«, vendar so 
se med njimi nahajali tako osmanski turki iz anatolije in drugi muslimani, ki so 
jih v suženjstvu pokatoličevali, kot tudi mnogi slovanski katoliški in pravoslavni 
martolozi ter v vojaških pohodih zajeti ženske in otroci, predvsem iz Bosne in 
dalmacije.15
Leta 1540 so v splitu v italijo prodali 66 sužnjev, ki so bili večinoma iz Bosne, 
sredi 16. stoletja so tudi na reki prodajali osmanske in slovanske sužnje v italijo, 
na primer v ortono in Bari, še v letih 1686–1694 pa so mnoge patricijske in bogate 
meščanske družine v Brindisiju kupovale osmanske sužnje.16 v južni italiji se tako 
v 17. stoletju pogosto omenjajo sužnji iz balkanskih dežel, sledovi suženjstva pa 
se ohranjajo vse do 19. stoletja. Beneški trgovci so na primer leta 1661 v Boki 
kotorski kupili 92 sužnjev iz Bosne ter jih prodali v neapeljsko kraljestvo. Med 
njimi so bili večinoma ženske in otroci do 15. leta z območja trebinja in Bileće, 
pa tudi iz oddaljenega jajca.17
Precej osmanskih sužnjev so v 16. in 17. stoletju med drugim naselili v 
slovenskih deželah.18 osmani so se morali ob prihodu na beneško ozemlje dati 
krstiti, ali pa so za to poskrbeli bodisi njihovi krščanski gospodarji bodisi lokalne 
in državne oblasti.19 nadvse podobno je bilo tudi v avstrijskih deželah med 15. 
in 17. stoletjem.20 k pokristjanjevanju osmanskih sužnjev jih je namreč navajalo 
prepričanje, da so s tem izpolnili misijonarsko dolžnost dobrih kristjanov, s čimer 
naj bi si pridobili dodatne zasluge pri Bogu.21
tudi iz slovenskih dežel so osmanske sužnje večinoma slovanskega izvora 
prodajali v italijo, kjer so jih posamezni fevdalci uporabljali kot delovno silo in 
nato prodajali naprej. tako je grof jurij sigmund Paradaiser leta 1674 prodal 6 
osmanskih sužnjev za 690 forintov. na italijanske trge pa so prodajali tudi večje 
skupine sužnjev, saj je leta 1684 kranjski deželni glavar izdal spremni list (Passbrief) 
za 21 osmanskih vojnih ujetnikov, ki so bili prek reke odposlani v neapelj.22
14 Čebotarev, Martolozi, str. 75–77. Prim. vasić, Martolozi.
15 gestrin, Suženjstvo, str. 19; Bono, Il Mediterraneo, str. 91.
16 gestrin, Suženjstvo, str. 19.
17 solovjev, Trgovanje bosanskim robljem, str. 154.
18 voje, Naseljavanje turskih zarobljenika, str. 38–47.
19 klen, Pokrštavanje »turske djece«, str. 203–207; gobbi, Quando il Turco, str. 145–157.
20 Mlinarič, Usoda turških ujetnikov, str. 289–305.
21 Bono, Schiavi musulmani, str. 252.
22 voje, O usodi turških ujetnikov, str. 254; isti, Vplivi osmanskega imperija, str. 12; sa-
mardžić, Veliki vek Dubrovnika, str. 419, 430.
k. Pust: »Za odkup ubogih sužnjev, naših podanikov«330
Po drugi strani je bilo zasužnjevanje pomemben družbeno-gospodarski dejav-
nik, ki je prispeval k širjenju islama v Bosni in dalmaciji. veliko število sužnjev so 
osmani zajeli prav na svojih pohodih proti habsburški hrvaški in beneški dalmaciji. 
Čeprav je velika večina sužnjev na sarajevskem trgu sužnjev izvirala iz slavonije, 
se v virih nahajajo tudi omembe sužnjev iz dalmacije.23 Zasužnjevanje vojakov in 
civilistov v času vojne, pa tudi v obdobjih miru, je bilo znana osmanska praksa, s 
čimer so povečali ponudbo na trgu s sužnji in tako dosegli pocenitev delovne sile.24 
osmani so namreč potrebovali sužnje za enote janičarjev, prodajo na trgih s sužnji, 
s čimer so nato med drugim financirali vojne in gradnjo džamij, kot delovno silo 
v poljedeljstvu, živinoreji, gradbeništvu, obrteh ter za veslače trgovske in vojaške 
mornarice, ženske pa so potrebovali tudi za hareme. Preostali del plena in sužnjev 
je bil običajno razdeljen med vojaške poveljnike in sandžakbege, ki so sodelovali 
na osmanskih vojaških pohodih.25
Pomanjkanje delovne sile potrjujejo relativno visoke cene sužnjev, saj so 
lahko v 16. stoletju, ko so bile najvišje, znašale celo do 7.000 akč.26 v defterju 
Bosanskega sandžaka iz leta 1528 je sicer navedeno, da so skupni davčni prihodki 
s trga sužnjev v sarajevu znašali 1.000 akč, s trga sužnjev v Livnu 600 akč, do leta 
1540 pa so davčni prihodki s sarajevskega suženjskega trga narasli na 2.000 akč, 
medtem ko so se prihodki v Livnem zmanjšali na 300 akč.27 Pri tem je potrebno 
omeniti, da so lahko sužnji, ki so se spreobrnili v islam, zaprosili za svobodo. Po 
Malcolmu so tako leta 1528 osvobojeni sužnji tvorili skoraj osem odstotkov celotnega 
prebivalstva sarajeva.28 v kanunnami za Bosanski sandžak iz leta 1565 in kliški 
sandžak iz leta 1574 pa je naveden davek v višini 2 akč za vsakega prodanega ali 
kupljenega sužnja, kar jasno priča o vsakdanjosti tega posla.29
koran ima osvoboditev sužnjev za najbolj hvalevredno dejanje, zato so 
mno gi premožni muslimani kupovali krščanske sužnje in jih po njihovi spreobr-
nitvi v islam osvobodili iz suženjstva, saj šeriat ni dovoljeval, da bi bil musliman 
suženj. najbolj znan je primer Murata bega tardića, prvega sandžakbega klisa 
in osvobojenca bosanskega sandžakbega husreva, ki je bil po rodu iz šibenika. 
Bilo pa je še mnogo drugih, veliko bolj negativnih primerov, kot na primer s 3. 
septembra leta 1571, ko so osmani zapolnili sprednje vrste svoje oblegovalne 
vojske s krščanskimi ujetniki, s čimer so preprečili posadki obleganega Zadra, da 
bi odprla ogenj na njih.30
23 traljić, Tursko­mletačko susjedstvo, str. 208.
24 voje, Odkupovanje slovenskih sužnjev, str. 92.
25 isto, str. 93; Čebotarev, Martolozi, str. 76. sužnji so pogosto menjavali gospodarje, do 
česar je prišlo s preprodajo ali z darovanjem. voje, Odkupovanje slovenskih sužnjev, str. 95.
26 Filipović, Pogled na osmanski feudalizam, str. 59–61; voje, Odkupovanje slovenskih 
sužnjev, str. 93-94.
27 handžić, O gradskom stanovništvu, str. 251.
28 Malcolm, Bosnia, str. 67.
29 Đurđev et al., Kanuni i kanun­name, str. 7; vrandečić, Had an Ottoman Combatant, 
str. 171; Čebotarev, Martolozi, str. 78.
30 solitro, Povijesni dokumenti, str. 175; vrandečić, Had an Ottoman Combatant, 
str. 171.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 3-4 | (142) 331
odkupovanje sužnjev iz osmanskega ujetništva je postalo vir zaslužka, ki 
je bil včasih donosnejši od običajne trgovine. Pri odkupovanju sužnjev so sicer v 
veliki meri sodelovali predvsem trgovci s poslovnimi zvezami z osmani. Poleg 
dubrovničanov so se s tem ukvarjali Benečani in trgovci iz drugih italijanskih 
mest. krščanski sužnji, ki so jih reševali dubrovniški trgovci, so že v 15. stoletju 
izvirali iz dalmacije, hrvaške, nemških dežel in celo italije, v prvi vrsti iz Furla-
nije, saj so bili prav osmanski vpadi na beneško terrafermo najbolje pripravljeni 
in najobsežnejši.31
trgovina s sužnji je bila zelo razširjena in donosna skozi celotno 16. stoletje, 
z njo pa so se tedaj še vedno ukvarjali tudi Benečani, saj je trogirski komes (comes) 
alexander georgio 5. januarja leta 1520 omenjal ukaz beneške sinjorije s 6. decem-
bra, po katerem je bilo prepovedano v trogir in na njegovo ozemlje prinašati ali 
prodajati sužnje in predmete, ki so bili uplenjeni na osmanskem ozemlju oziroma 
prebivalcem osmanske države. Prav tako je bilo ukazano, da se tistih, ki bi plenili 
po osmanskem ozemlju, ne sme spustiti na beneško ozemlje.32
še sredi 16. stoletja so Benečani v zalivu pri Badnju na območju Pulja zasegli 
dve barki, ki sta na habsburško ozemlje vozili krščanske sužnje. Beneški senat je 23. 
februarja leta 1553 komesu Pulja ukazal, naj se osvobodi šest suženj s teh bark. v 
odgovoru na protest avstrijskih oblasti je sinjorija poudarila, da so Benečani v istri 
zasegli dve barki z reke s krščanskimi sužnji in sužnjami, lastnik barke antonello iz 
Pirana pa je pobegnil, čeprav so imeli trgovci s sužnji dovoljenje avstrijskega kralja. 
eno plovilo je bilo zadržano v Pulju, drugo pa se je tedaj nahajalo v Zadru.33
tako bi se lahko strinjali z ugotovitvijo Michela Fontenaya, da je bilo 
suženjstvo v sredozemlju in torej tudi na jadranu pravzaprav anahronistični pojav, 
ki je v obdobju zgodnjega novega veka preživel zgolj zaradi osmanskega osva-
janja in njihovih kontinuiranih spopadov s krščanskimi državami v južni oziroma 
»latinski« evropi.34
Vzajemna izmenjava ujetnikov
Pri reševanju iz suženjstva je bila tako za Benečane kot osmane pomembna 
vzajemna izmenjava ujetnikov, s katero je bilo mogoče prihraniti denar, ki bi ga bilo 
sicer potrebno porabiti za odkup. Bono je mnenja, da je bil prav to najpomembnejši 
način reševanja iz suženjstva, precej pomembnejši od odkupa, na katerega je 
krščanska stran pristajala le nerada, v primeru galjotov oziroma veslačev na galejah 
pa celo zgolj, če so bili njihovi osmanski sužnji na galejah starejši ali nezmožni 
31 voje, Odkupovanje Furlanov, str. 258; isti, Odkupovanje slovenskih sužnjev, str. 95.
32 »…non Debia permetere che qui In Trau, et nel Territorio suo siano portate le anime ne 
alqune altre robe de qualunque Sorte se uogli che fusseno Depredati Territorij, ouer deli Subditi 
del Illustrissimo Signor Turco: nec etiam lassar Intrar I Depredatorj De quelle.« Lettere dei 
rettori (Lr), busta 281, 1520. 5. 1.
33 Senato Secreti, str. 289.
34 Fontenay, Il mercato maltese, str. 392.
k. Pust: »Za odkup ubogih sužnjev, naših podanikov«332
za delo.35 sinjorija je na recipročne izmenjave ujetnikov namreč uradno pristala v 
vseh mirovnih sporazumih z osmani.36
Za vzajemno izmenjavo krščanskih in osmanskih ujetnikov je bilo še posebej 
primerno nevtralno ozemlje dubrovniške republike. dubrovnik je namreč postal 
eno od središč za reševanje krščanskih ujetnikov iz osmanskega suženjstva, ker 
je trgovina z osmani večinoma potekala ravno preko tega mesta. tja so prihajali 
tuji trgovci, ki so za potrebe reševanja sužnjev odhajali v osmansko cesarstvo ali 
se iz njega vračali.37
sodeč po ohranjenih fermanih, so dubrovničani na pobudo beneškega baila 
v istanbulu organizirali vzajemno izmenjavo vojnih ujetnikov takoj po ciprski 
vojni, ki je potekala med letoma 1570 in 1573, enako pa so na pobudo francoskega 
odposlanca pri visoki Porti savaryja de Brevesa storili tudi leta 1592.
Leta 1575 so tako dubrovniške oblasti prejele sultanov ukaz, da se bo na 
območju njihovega ozemlja izvršila izmenjava 33 muslimanskih in 39 krščanskih 
ujetnikov. Beneški bailo je malo predtem namreč predlagal, da bi se zasužnjeni 
osmani lahko zamenjali za Benečane in špance, zaprte v trdnjavah dardanel. kot 
je ukazal sultan, naj bi se ujetniki na osmanski strani osvobodili, ko bi prispeli 
ujetniki z beneške strani.38
kmalu po tem sultanovem ukazu, 7. julija leta 1575, je beneški veleposlanik pri 
svetem sedežu v rimu sinjorijo obvestil, da bo papež, takoj ko bo prišlo obvestilo, 
da so krščanski ujetniki odšli iz istanbula, ukazal vkrcati osmanske ujetnike, ki jih 
bodo nato prek dubrovnika poslali v osmansko cesarstvo. Po tedanjih podatkih 
so krščanski ujetniki že odšli na pohod iz istanbula, zato je beneški senat pozval 
k hitremu ukrepanju, saj »se popolnoma zavedamo velike koristi, ki jo lahko pri-
nese hitrost pri tem poslu.« sinjorija je ukazala, da je potrebno s tremi galejami 
takoj prepeljati osmanske sužnje iz ancone v dubrovnik, kjer naj se jih izmenja 
s krščanskimi sužnji.39
35 Bono, Schiavi musulmani, str. 418.
36 glej: theunissen, Ottoman­Venetian Diplomatics, str. 1–698; isti, Cairo Revisited (I), 
str. 1–29; isti, Cairo Revisited (II), str. 1–67.
37 voje, Odkupovanje Furlanov, str. 258–259.
38 Besedilo fermana se glasi: »sandžakbeg egriboza Mehmed beg, ujetnik nevernikov, 
sandžakbeg Şarki karahisara ahmed beg in drugi, so nedavno na moja vrata sreče poslali 
seznam 33 ujetnikov, ki so jih zajeli španci in Benečani ter se sedaj nahajajo v Papeški državi. 
Zahtevali so njihovo osvoboditev. tudi beneški bailo je nedavno predložil predlog, da bi se ime-
novani lahko zamenjali za nevernike, zaprte v trdnjavah dardanel. Zato izstavljam svoj ferman 
vzvišene moči, da se imenovanih 33 ujetnikov zamenja za zajete nevernike. ujetniki, poslani 
s te strani, so lahko osvobojeni, ko prispejo ujetniki z druge strani. sporazum ne bo propadel, 
če kdo od njih umre po izstavitvi tega fermana, obenem pa ne bo nikakršnih nesporazumov in 
prepirov. torej, v skladu z mojim plemenitim ukazom je bilo 39 ujetnikov iz imenovane trdnjave 
poslanih v spremstvu Mustafe, čauša mojega cesarskega dvora. ukazujem, da jih, ko pridejo, 
varujete na primernem kraju, vse dokler ne pridejo muslimanski ujetniki. ko pridejo, popišite 
njihova imena, pošljite meni seznam, osvobodite vse ujetnike Benečanov in špancev ter poleg 
njih tudi sina kara Mahmuda in še pet ujetnikov, skupaj torej 39. Predajte jih mojemu čaušu in 
pošljite. ujetnike, poslane od tu, predajte njihovim ljudem, vendar ne prej, dokler ne pride vseh 
39 ujetnikov.« Miović, Dubrovačka Republika, str. 51.
39 rubriche e registri (rr), registro 42, 1575. 7. 7.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 3-4 | (142) 333
osmanski sužnji so bili 13. avgusta že odpeljani proti dubrovniku, ker je 
prav tedaj sinjorija dodelila Zuanu contariniju 200 dukatov, ki jih je ta predtem 
porabil za vzdrževanje 100 njemu v varstvo dodeljenih osmanskih sužnjev. od te 
skupne vsote pa je bilo potrebno odšteti še 39 dukatov za soprakomita Marc'an-
tonia Querinija, ki jih je ta porabil za vzdrževanje osmanskih sužnjev, nameščenih 
na njegovi galeji.40
Zatem je 3. septembra kot del omenjene izmenjave sužnjev z osmani v 
Benetke prispelo 40 krščanskih sužnjev iz istanbula. Zajeti so bili med osmansko 
osvojitvijo beneških jadranskih mest Bar in ulcinj, torej je šlo najverjetneje za 
osebe slovanskega rodu. sinjorija je vsakemu od njih dodelila po tri dukate kot 
pomoč pri vrnitvi na njihove domove, s čimer naj bi bili »povsem zadovoljni nad 
darežljivostjo sinjorije.«41
vsekakor je šlo pri tem za cenen poizkus pridobiti hvaležnost ljudi, ki so 
tvegali življenje za ubranitev beneških posesti. 26. septembra pa so iz istanbula 
prišli še beneški kapitani, zajeti med osmanskim zavzetjem Famaguste na cipru. 
sinjorija je ukazala, da naj se jih ponovno vzame v službo kot kapitane pehote ter 
se jim za lažje preživetje naenkrat izplača tri plače. Med temi kapitani je bil tudi 
giacomo iz kopra.42
Pri izmenjavi beneških in osmanskih ujetnikov leta 1592 so morali dubrovničani 
celo jamčiti s 30.000 zlatniki za vsakega ujetnika, sam postopek izmenjave njim 
zaupanih ujetnikov pa je bil dolgotrajen in tvegan. Leta 1590 je namreč francoski 
odposlanec na Porti savary de Breves odkril sedem malteških vitezov v osmanskem 
suženjstvu. Z velikim vezirjem se je dogovoril za njihovo izmenjavo z 29 zajetimi 
osmani. Čeprav so dubrovničani želeli, da bi viteze namestili v novem, so konec 
leta kljub vsemu prispeli v dubrovnik. Prišlo jih je zgolj šest, saj je eden od njih v 
tem času umrl. Medtem se je de Breves podal v Firence, rim in na Malto ter iskal 
osmanske sužnje za izmenjavo, vendar jih je uspel zbrati zgolj 14. kljub vsemu je 
poskušal prisiliti dubrovničane, da mu viteze predajo, tega pa ti niso mogli niti smeli 
storiti. Leta 1592 jim je Porta naložila, naj osvobodijo tri viteze, če v dubrovnik 
prispe 17 osmanskih ujetnikov. ker so se znašle v precepu med osmanskimi in de 
Brevesovimi zahtevami, so dubrovniške oblasti celo razmišljale o vrnitvi vitezov 
v istanbul. Postopek izmenjave ujetnikov, ki se je začel s prihodom vitezov konec 
leta 1590, se je tako končal šele v aprilu leta 1592.43
40 rr, registro 42, 1575. 13. 8.
41 »…siano datj in dono ducatj tre per ciascuno, accio che con questo suffragio habbino 
modo di condursi alle case loro, et a restar compitamente satisfattj della munificienza, et libe-
ralita del stato nostro.« rr, registro 42, 1575. 3. 9.
42 rr, registro 42, 1575. 26. 9.
43 o tem sultanov ferman: »nedavno tega je plemič z imenom Brev zahteval osvoboditev 
sedmih ujetnikov, ki pripadajo osmanski državi, vitezov […] pod pogojem, da se osvobodi 29 
muslimanskih ujetnikov na Malti. Zato je izdan moj ferman, da se omenjenih sedem ujetnikov, 
ki pripadajo državi, privede v dubrovnik, v spremstvu omera, čauša z mojega cesarskega dvora. 
osvobojeni bodo, ko se osvobodijo muslimani. sedaj je z Malte izpuščenih skupno 21 od zah-
tevanih 29 muslimanov […] preostala osmerica pa je umrla. umrl je tudi eden od imenovanih 
nevernikov […] zdaj ukazujem […] da brez odlašanja izpustite teh šest vitezov in jih pustite 
oditi na Malto.« Miović, Dubrovačka Republika, str. 51–52.
k. Pust: »Za odkup ubogih sužnjev, naših podanikov«334
večina recipročnih izmenjav ujetnikov pa se je zgodila na lokalni ravni, z 
dogovori med beneškimi rektorji dalmatinskih mest in osmanskimi pokrajinskimi 
upravitelji. trogirski komes Francesco da Mosto je tako 18. avgusta leta 1585 
sinjorijo obvestil, da je nameraval hercegovski sandžakbeg priti na območje 
split a in se srečati z njim. glavna tema razgovorov je bila restitucija dečkov, ki 
so jih osmani zasužnjili med prejšnjim vpadom na beneško ozemlje. Mosto se je 
o tem problemu skrivoma pogajal z džaferjem Čelebijo, tajnikom hercegovskega 
sandžakbega, kateremu je obljubil darila, če bi dosegel povrnitev ugrabljenih dečkov. 
Z njim se je uspel domeniti, da bodo osmani v osmih dneh izpustili dva od zajetih 
dečkov, v zameno za dva osmana, zaprta v splitu. glede ostalih dveh dečkov, za 
katere so osmani trdili, da o njih nimajo informacij, pa je da Mosto opozoril, da 
mora sinjorija preko svojega baila v istanbulu poskrbeti za restitucijo, tako da se 
pri sultanu pritoži čez sandžakbegovega namestnika huseina čehajo, ki je zakrivil 
vpad, zaradi česar ga je kaznoval tudi sam sandžakbeg.44
o tem je 19. avgusta poročal še splitski komes Marco Barbarigo, po mnenju 
katerega so vse težave na tistem območju izvirale prav iz dejstva, da sta bila v 
splitski utrdbi zaprta dva osmanska ujetnika. Zato je sinjorijo prosil, naj ju odstrani 
iz mesta, »saj bi se s tem v veliki meri odpravile naše nevšečnosti, v nasprotnem 
primeru, če bosta še naprej ostala tu, nas ti turki nikdar ne bodo prenehali nadlego-
vati z oholimi zahtevami in morda celo s kakšno novo škodo. na ta način bi se po 
mojem prepričanju tudi lažje rešilo naše podanike.« Po Barbarigovem prepričanju 
bi morali zato oba osmana poslati na galeje kapitana proti uskokom.45
načelo vzajemne izmenjave so ravno tako uporabljali zasebniki, običajno je 
šlo pri tem za poizkus rešitve njihovih zajetih in zasužnjenih sorodnikov, pri čemer 
so lahko računali tudi na pomoč beneških oblasti. Leta 1575 je na primer kavaljer 
nicolo velami sinjorijo prosil za dovoljenje, da bi lahko svojega sina Zuanna, ki je 
bil tedaj v osmanskem suženjstvu, zamenjal za osmana Mehmeda, sužnja na galeji 
soprakomita simona salamona. Mehmedova mati nissa je namreč Zuanna odkupila 
in ga želela zamenjati za svojega sina. sinjorija je zato 31. decembra ukazala, da je 
potrebno Mehmeda izročiti pod jurisdikcijo komesa in kapitana šibenika, kjer naj 
bo zaprt, dokler bailo iz istanbula ne bo obvestil o osvoboditvi Zuanna velamija. 
sinjorija je obenem šibeniškemu komesu naložila, naj se pozanima glede dejanskega 
Mehmedovega ugleda in družbenega položaja med osmani, saj je bil arkebuzir alije, 
kapitana osmanske mornarice. Če bi se izkazalo, da je njegov družbeni status višji, 
kot so predvidevali, bi sinjorija v šibenik poslala nove ukaze.46 Če bi bil Mehmedov 
položaj na osmanski družbeni lestvici večji, kot pa je sinjorija predvidevala, bi ga 
namreč Benečani lahko zamenjali za kakšnega od svojih uglednejših in vplivnejših 
rojakov, ki so se tedaj nahajali v osmanskem suženjstvu.
44 Lr, busta 302, 1585. 18. 8.
45 Lr, busta 302, 1585. 19. 8.
46 rr, registro 42, 1575. 31. 12.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 3-4 | (142) 335
Reševanje Osmanov iz beneškega suženjstva
vsekakor še vedno drži trditev suraiye Faroqhi, da se nahajajo raziskave o 
vojnih ujetnikih na osmanskem ozemlju ter zajetih osmanih v tujini šele v začetni 
fazi.47 kot pa kažejo nekatera novejša dognanja, so na povečanje števila muslimanskih 
sužnjev večinoma osmanskega izvora v italiji občutno vplivali predvsem napadi 
uskokov in beneških piratov na jadranu.48 najbolj so bili v nevarnosti osmanski 
trgovci, ki so se večkrat podajali na tvegano pot, med katero so bili lahko zajeti, 
nakar so iz ujetnikov v večini primerov zelo hitro postali sužnji.
Mornarice italijanskih državic so takšne ujetnike uporabljale za veslače na 
galejah, kar pa je bilo znotraj Beneške republike uradno prepovedano z določili 
mirovnih sporazumov z osmani. Benečani so za veslače nasploh raje uporabljali 
svobodnjake, vendar pa so osmanske osvojitve na Balkanu bistveno zmanjšale 
posesti, s katerih je sinjorija novačila veslače, beneško-osmanske vojne pa so 
na teh ozemljih še dodatno zdesetkale število tistih prebivalcev, ki so se odločili 
za tovrstno težko in nevarno življenje. šele leta 1545 je bilo v Benetkah prvič 
predlagano, da bi se za veslače uporabljalo obsojence. vendar pa so ravno med 
beneško-osmanskimi vojnami, ko so bile potrebe precej večje kot v času miru, 
tudi v beneški floti uporabljali osmanske sužnje za veslače. v določenih primerih 
pa so se, čeprav neuradno, kot veslači prav tako nahajali na beneških galejah v 
času miru.49 Med drugim je leta 1594 čavuš (çavuş) cafer odkril nekaj osmanskih 
sužnjev na galeji Bragadina, leta 1604 pa je haznedar Mustafa aga na beneških 
galejah našel še nekaj drugih muslimanskih veslačev.50
Že v začetku 16. stoletja se je v beneškem suženjstvu nahajalo mnogo osma-
nov, zajetih med spopadi v 15. stoletju, predvsem pa v beneško-osmanski vojni 
1499–1502. Marca leta 1504 je sinjorija dala sestaviti seznam 54 osmanskih sužnjev, 
ki so bili nato predani sultanovemu odposlancu Mustafi begu, pred tem pa so jih 
posedovali razni ugledni Benečani.51 šlo je za enkratno restitucijo oziroma povrnitev, 
pri čemer lahko sklepamo, da so Benečani s tem želeli vzpostaviti dobre odnose z 
visoko Porto, v okviru mirovnega sporazuma po koncu beneško-osmanske vojne. 
vrnjene osmanske sužnje je namreč posedovalo veliko beneških plemičev, zato
47 Faroqhi, The Ottoman Empire, str. 135.
48 glej: Bono, Schiavi musulmani. Prim. Pust, Beneško­osmanski pomorski spopadi.
49 doumerc, L'Adriatique, str. 249.
50 Pedani, In nome del Gran Signore, str. 89–90.
51 Med njimi so bili: Paolo Malipiero, santo in angelo [tron], giovanni [vendramin], 
antonio Benedetto, daniele [trevisan], Zaccaria [de] Freschi, silvestro tintore, alvise Mo-
scatello, Marco rizzo, agostino Marini, giovanni, antonio in Benedetto Pesaro, ivan iz Zadra 
(Giovanni da Zara), giovanni Zantani, antonio [Lion], Pietro Bollani, alessandro negro, Matteo 
[cavaro] da treviso, vettore, Marino Morosini, gregor iz skadra (Giorgio da Scutari), Matteo 
[gravanichio], alvise verzo, Francesco in daniele Pasqualigo, Francesco [alberto], nicolo 
dandolo, giacomo giustinian, Pietro Panza in donato da Lezze. Lettere e scritture turchesche 
(Lst), busta 1, 1504.; Pedani Fabris, I »Documenti turchi«, str. 39.
k. Pust: »Za odkup ubogih sužnjev, naših podanikov«336
si le težko predstavljamo, da bi osmanske oblasti lahko izvedle hkratni odkup 
tolikšnega števila sužnjev.52
sinjorija je zelo pazila, da je z visoko Porto vzdrževala dobre odnose, pri čemer 
so imele pomembno vlogo prav restitucije zajetih osmanov. to priča tudi misija 
tajnika Beneške republike nicoloja ottobona, ki je ponoči 14. februarja leta 1511 
odšel v omiš, da bi restituiral 36 osmanskih ujetnikov, ki so bili delno v beneških 
rokah, nekatere pa je imel zaprte hrvaški ban.53 aprila je nato komes splita andrea 
Bassegio sinjorijo obvestil, da se je pogajal s plemiči, ki so posedovali osmanske 
sužnje, z namenom, da bi se jih restituiralo, vendar pa so lastniki zahtevali, naj se 
sužnje od njih odkupi, saj bi na ta način imeli dobiček. Bassegio je zato izpustil 
enega od zasužnjenih osmanov in ga kot sla poslal na Porto s tem obvestilom.54
v prvi četrtini 16. stoletja so osmanski vpadi na beneško ozemlje v dalmaciji 
dosegli največjo intenzivnost v primerjavi z vsemi obdobji miru v zgodnjem novem 
veku.55 ravno proti koncu tega obdobja, junija leta 1524, ko so se beneško-osmanske 
trgovske povezave vse bolj krepile, je šibeniški komes Bernardin da cha taiapiera 
sinjorijo obvestil o za beneške oblasti neprijetnem in nevarnem incidentu. na dan 
sv. trojice je bil namreč na ozemlju šibenika, na meji med šibenikom in skradinom, 
sejem, na katerega so prihajali tudi trgovci iz tujine, pri tem pa je neki poveljnik 
ladje iz beneške istre zajel nekaj osmanov, ki so prišli tja trgovat.56
Že naslednjega meseca oziroma 29. julija se je beneški odposlanec Pietro Zen 
s sultanovim odposlancem dogovarjal o restituciji sedmih osmanskih ujetnikov, ki 
jih je iz rok istranov rešil zadrski kapitan. Potrebno jih je bilo poslati skradinske-
mu dizdarju in jih restituirati. ob tem je bil sprejet tudi dogovor za restitucijo 21 
osmanskih ujetnikov, ki so jih med zadnjimi osmanskimi vpadi na območju Zadra 
zajeli stratioti oziroma beneška lahka konjenica, novačena na Levantu, v grških 
deželah, beneški albaniji, na apeninskem polotoku in drugod.57
enote stratiotov so velikokrat zajele osmanske napadalce, ki so prihajali plenit 
na ozemlje beneških mest v dalmaciji. komes in kapitan šibenika nicolo Marcello 
52 Za ozemlje ogrsko-hrvaškega kraljestva je ohranjen tudi seznam 21 odkupljenih osman-
skih ujetnikov, ki je bil sestavljen že 10. maja leta 1492 v Bihaću. iz njega je razvidno, da je 
bilo do odkupa po sedem ujetnikov zaprtih v utrdbah Bihać, ripač in sokol. nogrady, A list of 
ransom, str. 28. vlaški vojvoda kožul, ki je imel svojo glavno utrdbo na hrvaškem ozemlju, je 
1. septembra leta 1508 v suženjstvu v skradinu zadrževal celo nekatere dubrovniške poslovneže, 
ki jih je imel za prijatelje osmanov. odkup teh oseb je šel prek mostarskega vojvode. kukuljević 
sakcinski, odnošaji skupnovlade mletačke vi., str. 254; hrabak, Turske provale, str. 79.
53 kukuljević sakcinski, odnošaji skupnovlade mletačke vi., str. 365.
54 isto, str. 366–367.
55 glej: hrabak, Turske provale; Pust, Vojaški odnosi in tam vsebovano bibliografijo.
56 »Di certo caso occorse, che una fiera si fa de li el zorno di la Trinita, venendo assa' 
barche, uno de Histria prese alcuni turchi erano venuti a la fiera.« sanudo, I Diarii, knj. 36, 
str. 393.
57 Lr, busta 280, 1524. 29. 7. Benečani so konjenike za enote stratiotov novačili tudi 
na območju beneške dalmacije, vendar pa ti praviloma, vsaj v 15. stoletju, niso smeli služiti 
v svojih domačih deželah, čeprav se to že v 16. stoletju ni več dosledno izvajalo, predvsem 
zaradi neznosnega osmanskega vojaškega pritiska in beneško-osmanskih vojn. glej: šunjić, 
Stipendiarii veneti.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 3-4 | (142) 337
je 19. februarja leta 1531 sinjoriji na primer poročal, da so imeli v šibeniku zaprta 
dva osmanska marteloza, ki sta bila tam že dolgo, na stroške mestne blagajne, zaradi 
česar je Marcello pozval sinjorijo, naj odloči o njuni nadaljnji usodi.58
veliko ujetnikov so Benečani zajeli predvsem v vojnem času ter ob osvojit-
vah večjih utrdb. januarja leta 1540 je sultan sulejman i. beneškega doža andreo 
grittija obvestil, da je na prošnjo baila nicole giustiniana izstavil prepustnico 
za beneškega odposlanca, ki je prišel na pogajanje za restitucijo osmanskega 
ujetnika iz skradina.59 Poveljnik osmanske mornarice hajredin Barbarossa ter 
kliški sandžakbeg Murat beg tardić sta sinjorijo namreč večkrat pozvala, naj vrne 
osmanske ujetnike, ki so jih Benečani zajeli med osvojitvijo skradinske utrdbe v 
vojni svete lige (1537–1540).
na ozemlju Beneške republike se je poleg tega v 16. stoletju zadrževalo 
precejšnje število osmanov in judov. večinoma je šlo za trgovce, ki so bili nastanjeni 
v samih Benetkah. sinjorija je tako med vojno svete lige, 15. septembra leta 1537, 
ukazala, da je potrebno zajeti vse tujce, ki so prišli iz osmanskega cesarstva, tudi 
jude in armence, ter zapleniti njihovo robo.60 Zaradi vojnega stanja so bili namreč 
vsi osmani smatrani za sovražnike in upravičene tarče.
iz beneškega suženjstva je ravno v času vojne svete lige pobegnil Beli 
aga, mož kanife, ki so jo Benečani prav tako zasužnjili, nakar sta Barbarossa in 
tardić urgirala pri sinjoriji, naj ne dopusti, da bi zaradi tega beneški soprakomiti 
ali kdorkoli drug maltretiral pobeglega Belija ago ali pa kanifo in ostale ujetnike. 
sinjorija takoj po končani vojni ni želela zaostrovati odnosov z osmani, zato je 12. 
marca naložila soprakomitoma Michielu salamonu in andrei duodu ter Francescu 
saracinu iz šibenika, naj se odrečejo kanife, hčerke huseina paše ter njenih sinov 
alemina in jura, ki so bili zasužnjeni s skupno ceno odkupa 2.000 dukatov. sužnji 
so morali biti vrnjeni v roke Pirzana huseina, sla Barbarosse in tardića. sinjorija je 
obenem vse omenjene beneške lastnike sužnjev odrešila odgovornosti pred ostalimi 
soprakomiti zaradi te izpustitve ter pobeglega Belija age. Poleg tega je sinjorija 
dodelila 90 dukatov cekinov odškodnine andrei duodu, kot je ta zahteval.61
tik pred in med ciprsko vojno je bilo med osmani zajetih največ sužnjev. 
Beneški namestnik v Furlaniji videmski rektor vito Morosini je na primer 23. fe-
bruarja leta 1570 beneškemu senatu predstavil svoje končno poročilo, v katerem 
navaja informacije o osmanskem vpadu proti Bihaču, ki so jih trgovci iz vidma 
pridobili od nekega zasužnjenega osmana, ki je odšel zbirat svojo odkupnino.62
tedaj oziroma 10. marca leta 1571 pa je kliški sandžakbeg Ferhat beg pisal 
vrhovnemu nadzorniku v dalmaciji glede njegovega osmanskega podložnika 
štefana Bobričića, ki je bil suženj Morlaka oziroma slovaniziranega vlaha raca 
domasetovića. Bobričić je namreč »za glavo skrajšal« prebivalca Beneške republike 
Pera klaričića, zato je Ferhat beg prosil beneške oblastnike v Zadru, naj dobročiću 
58 Lr, busta 280, 1531. 19. 2.
59 Lst, busta 3, 1540; Pedani, I »Documenti turchi«, str. 106–107.
60 rr, registro 24, 1537. 15. 9.
61 rr, registro 25, 1540. 12. 3.
62 tagliaferri, Relazioni dei Rettori Veneti, str. 79.
k. Pust: »Za odkup ubogih sužnjev, naših podanikov«338
omogočijo plačilo kazni in odkupa, enako pa tudi ostalim sužnjem osmanskega 
porekla. sinjorija naj bi jim dovolila, da gredo trgovat in zbrat svojo odkupnino, 
drugače se jim ne bo posrečilo odkupiti. Prav tako je Ferhad beg beneške oblasti 
prosil, naj izpustijo zasužnjene osmane, ki so jih zajeli med osmanskim napadom 
na Pag, saj, kot je zaključil svojo prošnjo, »vam nismo prizadejali ne napravili 
nobenega trpljenja v tem letu.«63
o osmanskem vpadu na Pag je v svojem končnem poročilu leta 1572 poročal 
vrhovni nadzornik v dalmaciji giacomo Foscarini, ki omenja, da je Pag reven in 
slabo poseljen otok, ker ga je že v začetku ciprske vojne oplenil osmanski poveljnik 
Mahmud paša. tega so nato zajeli uskoki iz senja, zaradi strahu, ki so ga imeli 
pred njim v celotni beneški dalmaciji, pa so ga odkupili nekateri zadrski meščani 
in ga imeli tedaj že leto in pol zaprtega v mestu. Foscarini je sinjorijo opozarjal, 
da je potrebno preprečiti njegovo izpustitev, saj je bil Mahmud znan po sovraštvu 
do Benečanov, poleg tega pa naj bi dolgotrajno bivanje v beneškem suženjstvu, 
med katerim je bil stalno zastražen, »v njem vzpodbudilo dodaten gnev, zato bi 
bilo njegovo maščevanje zelo nevarno.« Foscarini ga je večkrat nameraval likvi-
dirati, vendar sinjorija o tem ni sprejela nobene odločbe, prav tako pa so do njega 
določen interes izkazovali tudi tisti zadrski meščani, ki so ga odkupili iz uskoškega 
ujetništva, zato je svojo namero opustil.64
Foscarini ob tem navaja, da bi Zadar, tako kot tudi ostala beneška dalmatinska 
mesta, trpel veliko lakoto, če osmanski sužnji, ki so bili izpuščeni, s prisego ali prek 
odkupa, ne bi za potrebe svojega odkupa v mesto prinašali žita in drugih živil. Pod 
izgovorom, da se morajo odkupiti, so mnogi nadaljevali s trgovanjem z Benečani še 
tudi potem, ko so se dejansko že odkupili. na ta način so osmani oziroma njihovi 
pripadniki, ki so trgovali v mestu, izvedeli vse, kar so beneške oblasti ukrenile za 
obrambo pred osmanskimi napadi.65
vendarle pa Foscarini obenem sinjorijo opozarja, da je zelo pomembno, da 
osmani od svojih kolegov, ki so jih Benečani zasužnjili in pripeljali v Zadar, ne bi 
ob vrnitvi nazaj v osmansko državo izdajali pomembnih varnostnih zadev Zadra, 
zato je sklenil poskrbeti, da se osmanskih sužnjev v času vojne ne bi več dalo 
odkupiti nazaj na svobodo.66
reševanje osmanskih ujetnikov iz beneškega suženjstva je bilo aktualno 
tudi v obdobjih miru po koncu beneško-osmanskih vojn. tako iz hidžeta (Hüccet) 
kadije hercegnovega ali bin receba s 4. avgusta leta 1558 izvemo, da je bilo v 
odsotnosti sandžakbega hercegovine hajdara paše aladinu (Alaeddin) efendiju 
s strani nadzornika beneške armade (Provveditore all'armata veneta) cristofora 
da canala, ki ga je v skladu s sporazumi med Beneško republiko in osmanskim 
cesarstvom pooblastil vrhovni kapitan morja (Capitano generale da mar) tommaso 
contarini, izročenih osem osmanov, ki so se nahajali v suženjstvu na beneških 
galejah, zaradi storjenih kaznivih dejanj. Med temi osmimi sužnji so bili: v islam 
63 Lr, busta 302, 1571. 10. 3.
64 novak, Mletačka uputstva, str. 34–35.
65 isto, str. 21.
66 isto, str. 32.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 3-4 | (142) 339
spreobrnjeni španec rodrigo, ki se je v Benetkah ukvarjal s posredništvom in 
preprodajo zasužnjenih dečkov; v islam spreobrnjeni jani iz katanije, ki je bil zajet 
na šajki (caicco) reisa prostovoljca (gönüllü) Şahkuluja; ali iz alžira, ki je bil zajet 
na šajki reisa helvacija; Mehmed, črnec iz Bone v Berberiji, ki je bil zajet na šajki 
v islam spreobrnjenega korzičana Beled-el-ukka hasana; aleksander (Iskender) 
iz cetinja (Cettigne), ki se je v splitu ukvarjal s posredništvom in preprodajo 
zasužnjenih dečkov; evlija67 iz hercegnovega, ki je zakrivil kraje sandal; ilyas iz 
galate, ki se je izkrcal z osmanske šajke in izvajal zlodejstva na kreti; abdullah 
iz alžira, ki je bil zajet na šajki reisa prostovoljca Mercanogluja.68
še konec 16. stoletja, 30. decembra leta 1596, je kapitan Zaliva (Capitano 
del Colfo) antonio giustiniano obvestil sinjorijo, da mu je Mari iz krfa ponudil 
osmanskega sužnja, če bi mu dovolil osvoboditi obsojenega veslača na galeji, 
sicer Benečana, ki mu je preostalo še pet let do odsluženja kazni. giustiniano je 
sinjorijo prosil za nadaljnje ukaze, saj je bil osebno proti takšnemu postopanju, 
ker je bilo poveljnikom mornarice po zakonu strogo prepovedano osvobajanje 
obsojencev na galejah.69
Reševanje Benečanov iz osmanskega suženjstva
v 16. stoletju je osmansko zasužnjevanje velikega števila prebivalcev beneških 
posesti na območju vzhodnega jadrana predstavljalo enega najbolj perečih problemov 
za sinjorijo. tudi v primeru, da so se zasužnjenci uspeli odkupiti, so bili namreč še 
vedno v življenjski nevarnosti, saj so izgubili vse dohodke ter največkrat za svoj 
odkup zastavili svoje celotno premoženje in na ta način pristali v revščini. tako 
so osmani med enim svojih vpadov na območje šibenika večkrat ranili in zajeli 
ivana tavilića, kateremu je bila predtem dodeljena funkcija gabelota (gabelloto) 
v šibeniku, tudi zaradi zaslug njegovega očeta nikole tavilića, ki je bil admiral 
šibenika. ivana so osmani odvedli v suženjstvo, kjer je ostal tri leta. v spopadu je 
izgubil svoje konje, za svoj odkup pa je moral prodati vse svoje imetje. sinjorija 
mu je zato 15. marca leta 1510 vrnila njegov prejšnji položaj gabelota s plačo dveh 
dukatov na mesec, da se je lahko preživel.70
Mnogi posamezniki so se bili za potrebe odkupa prisiljeni zadolževati, pro-
dajali so zemljo ter posledično spet izgubili svojo osebno svobodo. Ženska po 
imenu Margarita z otoka hvar se je na primer zadolžila, da je lahko rešila svojega 
moža iz osmanskega suženjstva, moški po imenu ivan stanojević pa je za potrebe 
čimprejšnjega odkupa svojega brata Luke iz osmanskega suženjstva sprejel posojilo 
Luke Bogljušića.71
to ni veljalo zgolj za Benečane, ampak tudi habsburžane in druge kristjan e, 
ki so jih osmani zasužnjili. Znan je primer juraja Belavića, praporščaka iz kar-
67 Prebere se lahko tudi »olli.«
68 Lst, busta 6, 1558. 4. 8.; Pedani, I »Documenti turchi«, str. 185.
69 Lr, busta 305, 1596. 30. 12.
70 rr, registro 17, 1510. 15. 3.
71 vrandečić, Had an Ottoman Combatant, str. 171.
k. Pust: »Za odkup ubogih sužnjev, naših podanikov«340
lovca, ki je uspel pridobiti poroke, ti pa so v posebnem pismu 12. oktobra leta 
1653 jamčili, da bo do določenega roka izplačal knezu križaniću vsoto, ki jo je ta 
prispeval za njegov odkup iz osmanskega suženjstva. Poroki, vsi vojaki iz karlovca, 
so prisegli, da bo do naslednje plače križaniću izplačanih »pinez rainčkih dvi sto«, 
torej 200 renskih goldinarjev, v pol leta pa še nadaljnjih 600 renskih goldinarjev. 
ob tem je križaniću pripadlo tudi »6 polovic pšenice in 12 polovic drugega žita.« 
Če denar ne bi bil pravočasno izplačan, je imel križanić pravico, da poroke do 
izplačila zapre.72
Zaradi visokih stroškov odkupa so bili ujetniki velikokrat prisiljeni sami oditi 
zbirat potrebna denarna sredstva, na njihovo mesto v suženjstvo pa je moral v času 
zbiranja odkupnine stopiti njihov sorodnik oziroma zaupnik ali pa so morali najti 
poroke za odkupnino, ki so zagotavljali, da bo izpuščeni ujetnik do roka poslal 
dena r, sicer se bo moral vrniti v suženjstvo.73 o takšnem primeru je sinjorijo 7. juni ja 
leta 1520 obvestil hvarski komes in nadzornik Zaccaria valaresso, ki omenja, da 
je tedaj tja s korčule prispel giacomo iz rovinja, suženj korkuta, brata sultana 
selima i., ki je pred 36 dnevi odpotoval iz istanbula. Beneškim oblastem je gia-
como izdal veliko vesti o osmanski mornarici in o namerah sultana, ki je bil jezen 
zaradi združevanja krščanskih sil.74
v postopku odkupovanja zasužnjencev so največkrat sodelovali njihovi 
sorodniki, ki so poizkušali zbrati denar, potreben za odkup. Pri tem so velikokrat 
pristali v revščini in se po pomoč obrnili na sinjorijo. Margherita, žena Bernardina 
carnerutija, je od zadrske mestne skupnosti tako prejela posojilo 75 dukatov za 
odkup svojega moža iz osmanskega suženjstva. Za garancijo je zastavila svoje 
premoženje, ki ga je dobila kot doto. sinjorija je na njeno prošnjo 25. januarja leta 
1574 odpravila njen dolg do zadrske mestne komore.75 Le mesec kasneje oziroma 
15. februarja pa je sinjorija odobrila denarno pomoč stratiotu Bardiju dari iz korona, 
ki je s svojo enoto, preden so ga zajeli osmani, služil v ulcinju, po osvoboditvi iz 
osmanskega suženjstva pa je služil na območju Zadra.76
Pri tem so bili zelo aktivni tudi rojaki zasužnjenih prebivalcev beneških 
vzhodno jadranskih posesti, kot sta 12. decembra istega leta sinjorijo obvestila zadrski 
komes Bertuccio civran in kapitan Zuanne Mauro. Po njunih navedbah so mnogi 
prebivalci mesta v osmansko cesarstvo pošiljali pisma »v srbskem in slovanskem 
jeziku«, predvsem za potrebe organiziranja odkupov njihovih zadrskih someščanov 
iz suženjstva. Zadrska rektorja sta najstrožje prepovedala takšno prakso ter ukazala, 
da morata osebno odobriti vsako pismo, ki bi bilo iz Zadra poslano v osmansko 
državo, »kot je bilo zmeraj upoštevano, po antičnih postavah.«77 Pošiljanje pisem 
72 klaić, Izvori za hrvatsku povijest, str. 79–80.
73 voje, Odkupovanje slovenskih sužnjev, str. 104-105.
74 sanudo, I Diarii, knj. 28, str. 626.
75 rr, registro 41, 1574. 25. 1. v dubrovniških notarskih knjigah so registrirani tudi primeri 
kreditnih pogodb, s katerimi so si sorodniki ali prijatelji ujetnikov izposojali denar za njihov 
odkup iz osmanskega suženjstva. voje, Odkupovanje Furlanov, str. 258.
76 rr, registro 41, 1574. 15. 2.
77 Beneška mesta na jadranu so bila sicer dolžna poskrbeti za svoje prebivalce, ki so 
končali v osmanskem suženjstvu. kot piše v 108. členu druge knjige statuta izole, je morala 
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 3-4 | (142) 341
na osmansko ozemlje pa je bilo kljub vsemu nadvse učinkovito, saj se je 3. decemb-
r a v Zadar vrnil Pavle radeljević, ki je bil ravno zaradi tovrstnega dogovarjanja 
izpuščen iz osmanskega suženjstva.78
vendarle je bila posredniška funkcija pri restitucijah in odkupih zasužnjenih 
Benečanov zelo nevarna. tako je komes šibenika poslal k sandžakbegu neretve 
šibeniškega meščana natala tojo jurjokovića, da bi poskrbel za restitucijo tistih 
prebivalcev in živine, ki so jih na beneškem območju v okolici šibenika zajeli 
osmani. na poti k sandžakbegu je bil natal na krut in zahrbten način umorjen, 
na ukaz sandžakbegovega vojvode ali pa kar sandžakbega samega. Poleg tega so 
natalove posesti na šibeniškem ozemlju oplenili osmani. Zaradi tega je v revščini 
ostala njegova žena drasa, skupaj s hčerko, ki je bila tik pred poroko, in drugimi 
družinskimi člani. sinjorija je zato 5. avgusta leta 1505 drasi podelila 100 dukatov 
iz naslova prihodkov od soli v šibeniku, ki so bili izplačani v petih letih, torej po 
20 dukatov na leto.79
Pogajanja o restitucijah so bila zato vedno zaupana uglednim in zanesljivim 
osebam. končno poročilo trogirskega komesa alessandra Bollanija s 15. oktobra 
leta 1569 navaja, da je bila naloga pogajanja z osmanskimi pokrajinskimi oblastmi 
glede restitucije prebivalcev in lastnine, ki so jo med svojim vpadom uplenili osmani, 
dodeljena trogirskemu meščanu Francescu. njegova rodbina je imela namreč velike 
zasluge za sinjorijo, saj sta kar dva njegova sorodnika, Pietro in hieronimo, izgu-
bila življenje v beneški službi, prvi na galeji v službi vrhovnega kapitana antonia 
Lauredana, drugi pa med vpadom osmanskih Morlakov na ozemlje trogirja.80
v pogajanjih o odkupih so dokaj pogosto posredovale beneške oblasti, ki so 
velikokrat tudi priskrbele potreben denar ali vsaj del odkupnine. v enem takšnih 
primerov je sinjorija 7. julija leta 1508 splitskemu komesu poslala 150 dukatov, 
da jih izroči trem Poljičanom za odkup njihovih bratov, sinov in nečakov, ki so jih 
zasužnjili osmani ob porazu kneza Žarka dražojevića. obenem je sinjorija ukazala, 
da je potrebno preveriti, če so njihovi sorodniki res v osmanskem suženjstvu, in 
jih šele nato odkupiti.81
sinjorija je zaradi velikega števila Benečanov, ki jih je bilo potrebno vedno 
znova odkupovati iz osmanskega suženjstva, celo ustanovila poseben urad, ki se 
je ukvarjal s to dejavnostjo. Beneški svet naprošenih je 3. junija leta 1588 sprejel 
odločbo, s katero je še enkrat potrdil predtem določeno glavno vlogo nadzornikov 
mestna občina iz suženjstva rešiti vsakega svojega meščana, ki je bil zajet v službi komuna, na 
ozemlju komuna ali pa izven njega, bodisi kot odposlanik ali v kakršnikoli drugi funkciji. do 
tega je moralo priti najpozneje v treh mesecih od zajetja, stroške njegovega odkupa pa je morala 
poravnati mestna občina. Prav tako je bila mestna občina dolžna iz suženjstva rešiti ujetnike, 
ki so bili zajeti v času vojn. kos, Statut izolskega komuna, str. 244. to je sicer lahko ublažilo 
revščino zasužnjenih, vendar pa velikokrat ni zadostovalo za njihov odkup.
78 Lr, busta 283, 1524. 12. 12. 
79 rr, registro 16, 1505. 5. 8.
80 Ljubić, Commissiones et Relationes, knj. 3, str. 248.
81 rr, registro 17, 1508. 7. 7.
k. Pust: »Za odkup ubogih sužnjev, naših podanikov«342
nad hospitali in kraji pobožnosti (Provveditori sopra Ospedali e Luoghi Pii) pri 
odkupovanju sužnjev iz osmanskega suženjstva.82
Že 19. februarja leta 1587 je sinjorija ukazala rektorjem Padove, pa tudi 
vseh drugih mest v svojem dominiju, da mora imeti vsaka glavna cerkev skrinjico 
z napisom: »Za odkup ubogih sužnjev, naših podanikov.« na ta način je bilo po-
trebno zbirati denar za odkup tako prebivalcev Beneške republike kot tudi tistih, 
ki so bili zgolj v beneški službi, saj po mnenju sinjorije »ne more zadostovati tisto, 
kar se dobi z miloščino v tem mestu, zaradi velikega števila ubogih sužnjev, ki se 
nahajajo v rokah turkov.«83
da je šlo pri odkupovanju Benečanov iz osmanskega suženjstva dejansko za 
velike vsote, priča podatek, da so nadzorniki nad hospitali zgolj v enem mesecu 
v prvi polovici 17. stoletja za odkup sužnjev iz osmanskega suženjstva potrošili 
6.427 liber in 10 solidov oziroma okoli 8.569 florentinskih liber.84 vsekakor je pri 
tem zanimiva ocena, da naj bi red trinitarcev v vsem času svojega delovanja iz 
osmanskega suženjstva odkupil kar 100.000 krščanskih sužnjev.85 ravno v prvo 
polovico 17. stoletja pa datira tudi anonimni predlog, po katerem bi brez obreme-
nitve beneškega državnega proračuna nadzorniki nad hospitali za odkupovanje 
sužnjev lahko pridobili po 4.000 dukatov na leto. na žalost iz virov ni razvidno, 
ali je bil predlog sprejet.86
nadzorniki nad hospitali in kraji pobožnosti so v 17. stoletju večkrat denarno 
pomagali tudi pri odkupih zasužnjencev iz Beneške albanije. Beneške oblasti so 
imele poseben fond, ki je bil namenjen zgolj odkupovanju prebivalcev Perasta, 
kar priča o velikem številu zasužnjencev na tistem območju ter o pomenu, ki ga 
je sinjorija temu namenjala. Leta 1624 so namreč osmanski gusarji iz Magreba v 
zahodnem delu severne afrike, tedaj poimenovanega Berberija (Barbaria), oplenili 
ozemlje Perasta in s seboj odvedli okoli 400 prebivalcev, predvsem civilistov.87
svet naprošenih je zato 4. julija leta 1626 odločil, da naj nadzorniki nad 
hospitali andriji Petroviću iz Perasta od sredstev namenjenih za odkup sužnjev iz 
tistega mesta odštejejo 200 dukatov za »ublažitev bede in za odpravo hude stiske, 
v kateri se nahaja skupaj s svojo družino.« Petrović se je predtem skupaj z ženo 
in sinom uspel odkupiti iz osmanskega suženjstva za 4.000 realov, zaradi česar so 
82 »da bi se lahko poskrbelo za osvoboditev ubogih sužnjev, tako naših podanikov kot tistih, 
ki to niso, ampak so bili zajeti v naši službi, od katerih se jih v bednem suženjstvu nahaja več kot 
2.500, je ta svet 12. februarja leta 1585 in 19. februarja leta 1586 odločil, da imajo nadzorniki 
nad hospitali dolžnost, da zbirajo denar po mestu in postavijo skrinjice po cerkvah, enako pa 
morajo storiti tudi rektorji terraferme. ta naloga je poverjena nadzornikom nad hospitali, ki 
naj poskrbijo za odkup omenjenih ubogih sužnjev naših podanikov in tudi tistih, ki sicer niso 
naši podaniki, a so bili zajeti v naši službi.« Provveditori sopra ospedali e Luoghi Pii (PoLP), 
busta 98, 1588. 3. 6.
83 PoLP, busta 98, 1587. 19. 2.
84 PoLP, busta 98.
85 dams, Une »Redemption«, str. 141–148.
86 PoLP, busta 98.
87 Bošković, Herojski podvizi bokeljskih pomoraca, str. 174; Lalošević, Značajne borbe 
bokeljskih pomoraca, str. 75; Milošević, Navala afričkih gusara. Po davisu naj bi bilo zajetih 
prebivalcev 450, od katerih naj bi jih kar tretjina umrla že v prvem letu suženjstva. davis, 
Christian Slaves, str. 16–17.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 3-4 | (142) 343
ostali brez vseh sredstev za življenje.88 nato je svet naprošenih še 3. marca leta 
1628 nadzornike nad hospitali pozval, naj porabijo 250 dukatov, ki jih je beneški 
kolegij predvidel za odkup zasužnjencev iz Perasta.89 osmani so Perast z več kot 
6.000 vojaki sicer ponovno napadli 15. maja leta 1654, vendar so bili odbiti in 
potolčeni.90
še v drugi polovici 17. stoletja, v času kretske vojne, so 31. avgusta leta 
1661 nadzorniki nad hospitali naložili Marcu contariniju, naj Pompeu Favru iz 
chioggie, ki je bil osmanski suženj v ulcinju, izplača 40 dukatov, saj je priskrbel 
vse potrebne dokaze in prisege o svojem ujetništvu.91 enako pa so nadzorniki nad 
hospitali Marcu contariniju ukazali tudi 9. septembra leta 1663, v primeru soldada 
iz kotorja, ki je bil osmanski suženj na območju neretve.92
Pred zasužnjevanjem niso bili varni niti najvišji cerkveni dostojanstveniki, ki 
so sodelovali pri pogajanjih o odkupovanju kristjanov iz osmanskega suženjstva. 
vrhovni nadzornik v dalmaciji giacomo Foscarini je 5. maja leta 1571 poročal 
sinjoriji, da je prišel k njemu škof skradina, ki so ga zajeli osmani, a se je uspel 
odkupiti. do zajetja je prišlo, ko je opravljal posredniško misijo med šibeniškimi 
rektorji in pokrajinskimi osmanskimi oblastmi v Bosni. nekateri vojaki iz Bosne, 
ki jih je v preteklosti kaznoval zaradi njihovih verskih prestopkov, so ga namreč 
po krivem obtožili pri bosanskem sandžakbegu, kar so potrdili tudi dubrovniški 
odposlanci. Pri tem je šlo torej za kristjane ali bivše kristjane, ki so služili v osmanski 
vojski in bili v določenem obdobju pod škofovo cekveno oblastjo. kljub temu, da se 
je uspel odkupiti, pa si škof ni upal prevzeti svoje škofije, ki je bila na osmanskem 
ozemlju, saj so proti njemu uporabili odločbo osmanskih oblasti izpred 14 let, ki ga 
je obsojala na smrt »z nasaditvijo na kol.« tako je v splitu čakal na sandžakbegovo 
odredbo, s katero bi mu bil omogočen prost prehod do njegove škofije.93
k osvoboditvi Benečanov iz osmanskega suženjstva so lahko z amnestijo po-
membno prispevale osrednje osmanske oblasti. septembra leta 1614 je sultan ahmed 
i. sinjorijo obvestil, da je ukazal izpustitev vseh Benečanov, ki so bili zasužnjeni v 
času miru, v skladu s sporazumom iz leta 1595, vključno s tistimi, ki so bili kuplje-
ni z denarjem ali pa so bili zajeti v spopadih oziroma zaradi zločinov.94 ostaja pa 
vprašanje, koliko so bili lahko tovrstni sultanovi ukazi uspešni, še posebej v času 
upadanja vpliva središčne osmanske oblasti od druge polovice 16. stoletja.
v določenih primerih je bilo odkupovanje ujetnikov iz suženjstva zgolj krinka 
za druge aktivnosti, saj je 18. februarja leta 1515 šibeniški komes in kapitan andrea 
donado sinjorijo obvestil, da so nekateri meščani šibenika pod pretvezo, da gredo 
odkupit sužnje, ki so jih zajeli osmani, odšli do hrvaškega bana, ker so želeli priti 
pod oblast ogrskega kralja.95
88 PoLP, busta 98, 1626. 4. 7.
89 PoLP, busta 98, 1628. 3. 3.
90 novak, Jadransko more, str. 82.
91 PoLP, busta 59, 1661. 31. 8.
92 PoLP, busta 59, 1663. 9. 9.
93 Lr, busta 302, 1571. 5. 5.
94 Lst, busta 10, 1614; Pedani Fabris, I »Documenti turchi«, str. 309–310.
95 kukuljević sakcinski, odnošaji skupnovlade mletačke vi., str. 444.
k. Pust: »Za odkup ubogih sužnjev, naših podanikov«344
Po osmanski osvojitvi skradina leta 1522 je bil šibenik še bolj pod udarom 
osmanskih vpadov, med katerimi je bilo zasužnjenih veliko tamkajšnjih prebival-
cev, ki so jih osmani odvedli v Bosno. tistega leta si je zato vrhovni nadzornik 
v dalmaciji prizadeval za njihovo restitucijo.96 sinjorija je v ta namen podelila 
skrivno pooblastilo Pieru Zenu in ga kot odposlanca poslala k osmanskim oblastem 
na pogajanja o vrnitvi šibeniških sužnjev.97
šibeniški odposlanci so naslednjega leta, 27. aprila 1523, v svojih zahtevah 
sinjoriji navajali, da je njihov komun »stalno pod bičem osmanskih vpadov«, ki so 
vsakodnevno plenili in pustošili tisto območje. Zaradi tega so pozvali, naj se pošlje 
izkušenega odposlanca k sultanu za restitucijo zajetih prebivalcev in živine, ki naj se 
sultanu tudi pritoži, da sandžakbeg hercegovine stalno nadleguje beneška ozemlja na 
vzhodnem jadranu. ob prejšnjih osmanskih vpadih na območje šibenika rektorji niso 
dovolili zasledovati osmanskih napadalcev in povrniti plena, zato je sinjorija izdala 
ukaz vsem beneškim rektorjem v dalmaciji, da je potrebno preprečevati osmanske 
vpade in povrniti vsak plen, ki bi ga osmani uplenili na beneškem ozemlju.98 na 
ta način je vrhovni nadzornik v dalmaciji andrea civran uspel rešiti 7 oseb, ki so 
jih ugrabili osmani, kot je 12. oktobra leta 1524 obvestil sinjorijo.99
Mnogi priseljenci v beneško istro so morali ravno tako odkupovati svoje so-
rodnike, ki jim ni uspelo pravočasno pobegniti pred osmanskimi navali na Levantu. 
še konec 16. stoletja, 12. julija leta 1597, je senat odobril 150 dukatov posojila 
Matteu agapitu, pripadniku ciprskih priseljencev v beneški istri, na območju Pulja, 
s katerim je nameraval iz osmanskega suženjstva odkupiti svojo hčerko, ki so jo 
osmani zasužnjili med padcem cipra. Matteo in njegov sin naj bi posojilo vrnila 
s tem, da bi se za ustrezno obdobje odpovedala denarni pomoči, ki jo je sinjorija 
namenjala 50 družinam ciprskih naseljencev na območju Pulja.100
osmanski plenilci, ki so napadali tako na beneškem kot na osmanskem ozem-
lju, so zasužnjevali celo dubrovniške podložnike, čeprav so sultani to obsojali, ker 
so bili dubrovničani osmanski haračarji. Ferman iz leta 1480 priča, da je vojvoda 
hercegovskega sandžaka ugrabil 46 prebivalcev dubrovnika, leta 1490 sta bila 
ugrabljena dva mlada dubrovničana, leta 1500 pa so dubrovničane ugrabljali 
tudi prebivalci novega. od 60. let 16. stoletja dalje obstajajo ukazi, da osmanski 
uradniki dubrovničanom niso dolžni izročiti tistih zasužnjenih rojakov, ki so se 
spreobrnili v islam, kar priča o razširjenosti tovrstnega dogajanja.101
96 isti, odnošaji skupnovlade mletačke viii., str. 157, 159, 169; klaić, Povijest Hrvata, 
str. 389.
97 sanudo, I Diarii, knj. 33, str. 115.
98 rr, registro 20, 1523. 27. 4.
99 sanudo, I Diarii, knj. 37, str. 50.
100 Senato Mare Xii., str. 80.
101 Miović, Dubrovačka Republika, str. 122. o tem glej tudi sultanov ferman iz leta 1567: 
»Poklisarji dubrovniških plemičev so prišli na Porto in izjavili, da je bil že prej izdan ferman proti 
razbojnikom, ki prihajajo na dubrovniške obale, ugrabljajo dubrovniške podložnike […] in jih 
prodajajo v rumeliji in anatoliji. s tem fermanom je ukazano, da je potrebno osvoboditi tiste, ki 
so v mestih, kjer se nahajajo, sprejeli islam. samo nevernike je treba predati dubrovničanom.« 
Miović, Dubrovačka Republika, str. 123.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 3-4 | (142) 345
ugrabitve in preprodaja sužnjev so bile sestavni del hajduškega vojskovanja 
v 16. in 17. stoletju. dubrovničani so izginjali podnevi in ponoči, iz svojih hiš, 
njiv, pašnikov in poti. Prodajali so jih za veslanje na osmanskih in beneških ga-
lejah ter kot služabnike in sužnje v Boko kotorsko, hercegovino, na apeninski 
polotok ter drugam. največ sreče so imeli tisti, ki so jim ugrabitelji takoj ponudili, 
da se odkupijo, bodisi sami ali pa s pomočjo svojih sorodnikov. Fermani se niso 
posebej ukvarjali s tako izpeljanimi ugrabitvami. ker so bili ugrabitelji iz najbližje 
soseščine, so se dubrovniške oblasti in sorodniki žrtev raje sami pogajali z njimi, 
da bi pridobili na času in se za ugrabljenimi ne bi izgubila vsaka sled.102
dubrovniške oblasti so aktivno, pa tudi tajno, kadarkoli je bilo to potreb-
no, pomagale pobeglim osmanskim vojnim ujetnikom in sužnjem. v nekaterih 
primerih, ko niso imeli drugega izhoda, so morali dubrovničani pobegle sužnje 
vrniti osmanom. Leta 1577 so tako pobegle sužnje predali njihovemu lastniku, 
hercegovskemu sandžakbegu, saj je bilo tveganje zaradi ogrožanja dobrih sosedskih 
odnosov preveliko. nekateri tovrstni primeri so vzbudili pozornost samega sultana, 
pri čemer so dubrovničani izkazali precejšnje kljubovanje.103
osvobajanje dubrovničanov je bilo skozi stoletja stalna in zelo pomembna 
dolžnost poklisarjev harača. Poleg njih so ugrabljene osvobajali tudi posebni odpo-
slanci, ki jih je dubrovniška vlada pošiljala naravnost v gusarska gnezda. v severni 
afriki so ujetnike osvobajali tamkajšnji dubrovniški konzularni predstavniki ter 
zaupniki v Benetkah, Livornu in genovi, pri čemer je posredoval tudi red trini-
tarcev. nekatere ujetnike so odkrili celo na sultanovem trgu s sužnji v istanbulu 
ter na ladjah osmanske vojne mornarice.104
Mnogi sužnji z območja vzhodnega jadrana so bili sicer odkupljeni, precej 
pa jih je ostalo, kamor so jih odvedli osmani. Leta 1501 se tako omenja vojvoda 
sulejman, eden od poveljnikov skender begovih enot, ki je bil po rodu iz zadrskega 
102 isto.
103 Ferman sultana Murata iv. proti dubrovničanom, ki čaušu seferju niso hoteli vrniti 
pobeglih sužnjev, napisan med 30. majem in 8. junijem leta 1633 v istanbulu ter namenjen bo-
sanskemu sandžkbegu in kadijam sarajeva, Pljevlja, Foće in Čajnića: »Bivši beglerbeg […] ki 
je dobil hercegovski sandžak kot dopolnilni fevdalni prihodek, je Porti poslal pismo […] čaušu 
cesarskega dvora sefer čaušu sta leta 1628/1629 pobegnila sužnja dilaver in kejvan iz vasi 
Bezlavine v kadiluku Čajniće, v hercegovskem sandžaku. ko sta prišla med kristjane v dubrov-
niško trdnjavo, jih je čauš zahteval nazaj od tamkajšnjih plemičev, ki pa so njegovo zahtevo 
odbili. Čeprav je bilo to kot dokaz vnešeno v kadijsko odločbo in register, se dubrovničani niso 
pokorili, ampak so začeli zavlačevati. nedavno jim je bil izročen moj ukaz, naj predajo sužnje, 
kot zahteva zakon, vendar tega ponovno niso storili. Zato je sedaj vnovič sprejet moj plemeniti 
ukaz, da se sužnji predajo po zakonu.« isto, str. 53. dokaj podoben je tudi naslednji sultanov 
ferman: »isa […] čauš mojega dvora […] je poslal obvestilo, da so mu pobegnili dva brata in ena 
ženska, sužnji nemškega porekla, ki jih je kupil. Zatekli so se v dubrovniško trdnjavo in tam jih 
čuvajo dubrovniški plemiči. ko jih je zahteval nazaj, so se plemiči izgovarjali in mu nasprotovali. 
Zaradi tega je prosil za moj cesarski ukaz, da se mu sužnji po zakoniti poti predajo.« isto, str. 
53–54. omenjanje nemškega porekla bi lahko pomenilo, da je šlo v resnici za sužnje, ki so bili 
zajeti v tedanjih notranjeavstrijskih deželah habsburškega cesarstva, morda celo na slovenskem 
etničnem ozemlju. Prim. voje, Odkupovanje slovenskih sužnjev, str. 102.
104 isto, str. 124–125.
k. Pust: »Za odkup ubogih sužnjev, naših podanikov«346
kotarja oziroma z območja vrane.105 Med skender begovimi vojaškimi uslužbenci, 
ki so bili po poreklu z območja vrane, se v začetku 16. stoletja kot izvidnik in vodič 
osmanskih vojaških enot omenja tudi Luca Zugli iz hrašćanov pri vrani, ki so ga 
osmani zasužnjili skupaj z njegovo ženo in družino.106
tudi pozneje je bilo precej primerov, da so se posamezni sužnji iz beneške 
dalmacije v osmanski službi pojavili na najvišjih položajih v državni upravi in 
vojski. Med beneško-osmanskimi spopadi na začetku 16. stoletja je bil na primer 
zajet Murat beg tardić, ki je bil po rodu iz šibenika in so ga osmani kot sužnja 
privedli v sarajevo. Postal je suženj husrev bega, ki ga je že kmalu osvobodil in 
ga postavil za svojega namestnika na položaju sandžakbega Bosne, leta 1537 pa 
je postal sandžakbeg kliškega sandžaka, kateremu je pripadal tudi osvojeni del 
zadrskega kotarja.107 Murat beg je izviral iz pomembne šibeniške rodbine, saj je 
bil njegov brat Zorzi Baio šibeniški arhipret, ki mu je papež februarja leta 1531 
podelil posestvo, kateremu se je odpovedal antonio thibaldeo iz samostana svetega 
nikolaja v šibeniku.108
Pri kronološkem pregledu poteka odkupovanja prebivalcev beneških ozemelj 
na vzhodnem jadranu iz osmanskega suženjstva lahko ugotovimo, da je do tega 
prihajalo že v 15. stoletju, kmalu po začetku osmanskih vpadov na tamkajšnje 
beneško ozemlje. neki zadrski meščan se je iz osmanskega suženjstva odkupoval 
že 22. februarja leta 1458.109 Beneški plemič Pietro da Mosto pa je za odkup sina 
giacoma, ki so ga osmani zajeli na poti proti Benetkam, zaprosil svojega drugega 
sina nicola, ki je bil kaštelan v Levjem gradu v kopru, in 31. marca leta 1460 je 
beneški senat nicolu dovolil, da je odšel odkupit brata, vendar si je bil dolžan 
priskrbeti namestnika, ki je poveljeval v njegovi odsotnosti.110
o zasužnjevanju prebivalcev z območja mest v beneški dalmaciji leta 1468 
pričajo tudi podatki v dubrovniškem arhivu, ker so dubrovniški poslovneži od 
osmanov v Bosni in hercegovini odkupovali otroke in odrasle, ki so govorili njihov 
»materni jezik.« Marin stojković iz vasi visočane na območju Zadra se je 14. maja 
leta 1469 Marinu ratčiću v dubrovniku obvezal, da mu bo povrnil 16 dukatov, ki 
jih je ta izplačal, da ga je osvobodil iz osmanskih rok. nekaj tednov kasneje se je 
na enak način jurica Batrić iz Zadra, iz vasi, imenovane hraščane, obvezal ivanu 
105 kukuljević sakcinski, odnošaji skupnovlade mletačke vi., str. 173–174.
106 isto: »…item come apresso ditto Schander e uno Lucha Zugli de Chraschiane fo preso 
con la moier e fameia el Bassa la grato per saper ogni loco et e homo experto et e zorni x parti di 
Bossina con el ferro al collo a modo di prexom fugido per Hongaria poi va in Friul per esplorar 
perho si provedi e homo dil Conta di Laurana basso canuto di anni 65 barbosso.«
107 traljić, Zadar i turska pozadina, str. 206, 214.
108 »Fu posto, per li ditti, dar il possesso al reverendo domino pre' Zorzi Baio arziprete 
di Sibinico fratello di Morat Vayvoda, per la renontia fata in man del papa per domino Antonio 
Thibaldeo dil monastero di S. Nicolo di porto di Sibinico, et li papa l'ha data al prefato pre' 
Zorzi.« sanudo, I Diarii, knj. 54, str. 483–484. Za leto 1518 pa imamo iz virov podatek, da so 
osmani v ujetništvu zadrževali sužnja iz sukošanov (Saposane). atti del conte di Zara (acZ), 
Pietro Marcello, vol. i., ii., 1518. 24. 10.
109 ducali e terminazioni (dt), liber ii, 1458. 22. 2.
110 Senato Mare vii., str. 262.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 3-4 | (142) 347
nikoli džinoviću, ki ga je za 17 dukatov odkupil v skopju.111 Mesec kasneje, 2. 
junija leta 1469, so hrvati osvobodili zajete vojake iz šibenika.112 dubrovničani 
pa so leta 1470 v vrhbosni prav tako odkupili nekega šibeničana ter leta 1471 celo 
nečaka ninskega popa.113
sužnji osmanov z območja šibenika, ki so padli v ujetništvo ob osmanskem 
vpadu leta 1473, so bili septembra leta 1474 odkupljeni ravno prek posredništva 
dubrovničanov, kot na primer rado katunar iz vasi Bakići na območju šibenika, 
za 180 dukatov.114 v napadu na vas Bakiće so osmanski vojaki zajeli alijo, sina 
vladislava Zaječića iz sjenice, ki je bil predstavnik prve generacije osmanskih 
»podvižnikov« iz vrst islamiziranega pokorjenega prebivalstva srbije. sužnji, 
zajeti med osmanskim plenjenjem na območju Zadra leta 1478, so bili odkupljeni 
leta 1479 in to nekajkrat po zelo nizki ceni. jelena Petrivica iz velina na območju 
Zadra je na primer stala 9 dukatov.115
v teh vpadih osmanske vojske niso trpeli zgolj prebivalci zadrskega kotarja, 
temveč tudi prebivalci samega mesta. Leta 1497 se je med drugim v osmanskem 
suženjstvu znašel zadrski meščan jerković, zato ga je odkupoval brat damjan. da 
bi prišel do potrebnega denarja, je damijan zadrskim frančiškanom prodal svoji 
dve hišici v bližini njihovega samostana.116
o restitucijah in odkupih zasužnjenih Benečanov imamo v 16. stoletju podatke 
že za beneško-osmansko vojno 1499–1502. Med beneško-osmanskima vojnama v 
prvi polovici 16. stoletja oziroma v letih 1499–1502 in 1537–1540 pa so osmani 
zajeli še posebej veliko število sužnjev.117 Mnogi od njih so se nahajali v sarajevu, 
med njimi so bili tudi sužnji iz slovenskih dežel.118 etapno zbirno taborišče za sprejem 
111 deb. not. (dn), XXXviii, 1469. 14. 5.
112 dt, liber ii, 1469. 2. 6.; Ljubić, Listine o odnošajih, str. 440–442.
113 dn, Liii, 1470. 16. 9.; div. not. (dvn), LX, 1471. 1. 4.; hrabak, Skopskiot pazar na 
robje, str. 151–161.
114 dn, XLiii, 1474. 4. 9.; dvn, Lviii, 1474. 9. 9.; dvn, Lviii, 1474. 19. 9. voje nje-
govo ime navaja kot »rada cetirane.« njegova upnika sta bila prezbiter Mihajlo vukotić in 
njegov brat Peter iz šibenika, ki sta za odkupnino plačala 180 dukatov. Če rada tega dolga v 
določenem času ne bi poravnal, bi se moral vrniti v osmansko suženjstvo. voje, Odkupovanje 
slovenskih sužnjev, str. 105.
115 dn, XLvii, 1479. 7. 10.
116 traljić, Zadar i turska pozadina, str. 205.
117 osmanske oblasti so v času vojn zasužnjevale tudi tiste Benečane, ki so se nahajali na 
osmanskem ozemlju. glavni cilj večine priseljencev z beneškega ozemlja je bil sicer istanbul. 
Med beneške prebivalce v osmanski prestolnici so uradno šteli zgolj bailo, njegovi uradniki in 
njegova družina ter trgovci s statusom polnopravnih beneških državljanov. Poleg tega manjšega 
jedra uradnih beneških predstavnikov pa je v mestu obstajala tudi veliko večja skupnost nekdanjih 
beneških kristjanov, ki so postali osmani. uradni beneški prebivalci istanbula nikdar niso šteli 
več kot 100 oseb, medtem ko je bilo pribežnikov z beneškega ozemlja kar nekaj tisoč. nekateri 
od teh so prišli iz Benetk ali terraferme, večina pa je bila slovanskih in grških prebivalcev 
Beneške republike. razlogi za njihov prihod so bili različni, v prvi vrsti je šlo za izgnance 
(banditi), sužnje, vojake, male trgovce, obrtnike, kmete in avanturiste. dursteler, Venetians in 
Constantinople, str. 61–62.
118 Boškov, šamić, Turski dokumenti, str. 5–12.
k. Pust: »Za odkup ubogih sužnjev, naših podanikov«348
ujetnikov iz beneške severne dalmacije leta 1523 je bilo mesto Livno. tja je odšel 
pop jure hajdić, da bi osvobodil nekega mladeniča z območja šibenika.119
Pri omembah sužnjev iz tega obdobja so osmani samo za nekatere sužnje 
zabeležili, da po poreklu izhajajo iz beneške dalmacije oziroma iz beneških mest 
v dalmaciji.120 vendar pa so bili mnogi med njimi hrvaškega izvora, medtem ko 
je bilo za sužnje iz severnih hrvaških ozemelj zabeleženo, da izvirajo iz slavonije. 
na osnovi tega in glede na dejstvo, da so osmani Zadar že predtem imenovali 
»hrvati«, traljić meni, da je bilo prav z zadrskega območja v sarajevo in druga 
bosanska mesta odvedenih veliko sužnjev.121
Leta 1506 je bil v Zadru nastanjen tomaš turčin, naslednje leto pa se omenja 
juraj turčin. Malo kasneje se omenja Margareta, žena Lukana draškovića iz nadi-
na, ki je bil med letoma 1509 in 1510 v osmanskem suženjstvu.122 Med prebivalci 
Zadra in njegovih predmestij je bilo leta 1527 več prebivalcev s priimkom turčin, 
turkinja in turčinović.123 te priimke so lahko dobili kot bivši osmanski sužnji ali 
pa kot priseljenci z ozemelj pod osmansko oblastjo.
komes splita Marin Moro je že 13. aprila leta 1499, torej še pred dejanskim 
začetkom beneško-osmanske vojne, ki je sledil avgusta istega leta s prvo pomorsko 
bitko pri Lepantu, sinjorijo obvestil, da so osmani vpadli na tamkajšnje beneško 
ozemlje in s seboj odvedli veliko prebivalcev z območja kneza štefana. noben 
prebivalec splita si ni upal iti k hercegovskemu sandžakbegu, da bi jih rešil iz 
suženjstva, ker so se bali osmanskega maltretiranja in šikaniranja, nato pa je knez 
Makarske krajine grgur Marković, ki je bil sicer osman, a naklonjen sinjoriji, po-
nudil, da bo spremljal splitske odposlance vse do mostarskega vojvode. Benečani 
so na ta način uspeli restituirati 16 svojih zasužnjencev, ki so jih osmani ugrabili 
na območju šibenika, nato pa še dodatnih pet. Poleg tega so vojvode iz obmejnih 
osmanskih območij pisali Moru, naj pozove prebivalce vseh beneških območij, 
kjer so osmani ugrabljali prebivalce, da jih obvestijo o manjkajočih prebivalcih, 
ki jim jih bodo nato restituirali. Moro je dejansko obvestil prebivalce na omenjenih 
območjih, vendar do restitucije kljub vsemu ni prišlo.124
v začetku julija leta 1499 so se osmani nahajali pod ostrovico, po napadu 
proti Zadru. Zaradi množice sužnjev, ki jih je zajel skender beg, so bili prodajani 
trgovcem po 30 dukatov na sužnja, 60 najlepših deklet in 60 dečkov pa je skender 
beg poslal sultanu v dar.125 šele 15. julija se je v šibenik vrnil sel, ki je odšel k 
skender begu, da bi povrnil zasužnjene Benečane, in bil pri tem zajet. ko se je 
namreč skender beg s plenom vračal z ozemlja Zadra k ostrovici, je beneškega 
odposlanca vprašal, če prepozna koga, ki bi ga lahko odkupili za visoko vsoto, in ta 
mu je odgovoril, da gre zgolj za revne ljudi. skender beg ga je nato za 30 dukatov 
119 arhiv šibenika (aš), škatla v., 1523. 21. 2.
120 silajdžić, O slučajevima ropstva, str. 244.
121 traljić, Zadar i turska pozadina, str. 208.
122 isto.
123 Ljubić, Commissiones et Relationes, knj. 1, str. 211, 220, 222.
124 kukuljević sakcinski, Odnošaji skupnovlade mletačke v., str. 32.
125 isto, str. 46, 50, 57.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 3-4 | (142) 349
prodal nekemu osmanskemu trgovcu, vendar pa mu je uspelo pobegniti in se po 
sedmih dneh skrivanja vrniti na beneško ozemlje.126
Že sodobniki, na primer anonimni dubrovniški pisec, so navajali, da so osmani 
iz vrhbosne in Foče v letu 1500 izvedli tri vpade v beneško dalmacijo, predvsem 
na območju med šibenikom in Zadrom, kjer so zajeli mnogo ljudi in živine.127 
ob odkupu sužnjev prek dubrovnika, konec julija leta 1500, je bilo navedeno, da 
so bojevniki skender bega januarja tistega leta prosto ugrabljali ljudi iz samega 
predmestja šibenika. ker je bilo sužnjev veliko, jim je cena padla, zato so bili celo 
sami šibeniški meščani prodajani za zgolj 70 dukatov.128 Zadrskim rektorjem pa je 
vlaški knez kožul poročal, da je 8. januarja leta 1501 knez Petar iz Marinje Zemlje, 
ki se je za 1.200 dukatov odkupil iz osmanskega suženjstva, iz dubrovnika poslal 
obvestilo o zbiranju osmanov v Bosni za vpad na območje Zadra in šibenika.129
Potreba po reševanju Benečanov iz osmanskega suženjstva se je precej 
povečala tudi med beneško-osmansko vojno svete lige 1537–1540. kavaljer Zorzi 
renesi je sinjorijo tedaj prosil za pomoč pri odkupu svojega sina hettorja renesija 
iz osmanskega suženjstva kot priznanje za zvesto službo. sinjorija je tako 13. julija 
leta 1539 dodelila 100 cekinov nagrade enoti uskokov pod poveljstvom kavaljerja 
renesija in njegovega sina kot nagrado za zajetje nekega osmana. Poleg tega je 
ukazala, da je potrebno kavaljerju renesiju predati dva osmanska Morlaka, ki 
sta bila zajeta na območju šibenika, eden se je nahajal pri šibeniškem komesu, 
drugi pa na galeji soprakomita alessandra Bona. na ta način naj bi imel kavaljer 
renesi lažje delo pri reševanju svojega sina, saj bi ga lahko zamenjal za dodeljena 
osmanska sužnja.130 
kljub vsemu je 29. septembra leta 1540 hettor renesi še sam prosil sinjorijo 
za pomoč, saj je zaradi ujetništva in odkupnine, ki je znašala kar 600 dukatov, zašel 
v revščino. sinjorija mu je dodelila 200 dukatov za potrebe poravnave stroškov 
njegove odkupnine, obenem pa mu je podelila dodatne štiri dukate k mesečni plači, 
ki je znašala 14 dukatov, tako da je imel po novem 18 dukatov plače na mesec.131
126 isto, str. 57. koprski podestat in kapitan alvise da Mula pa je 12. avgusta leta 1499 
sinjoriji preposlal pismo svojega obveščevalca giacoma Leporija z 10. avgusta, ki je bil v Brinju 
in tam od nekega pobeglega sužnja, z imenom Martin, pridobil pomembne informacije o premi-
kih osmanske vojske. Martin je bil star 25 let, skender beg pa ga je zajel ob porazu dukagjina 
v krbavi. isto, str. 71–72.
127 Benvenuti, Storia di Zara, str. 63; Maštrović, Grad Nin, str. 25.
128 dvn, LXXiX, 1500. 30. 7. to ni bilo nič nenavadnega, saj georgius de hungaria, 
ki je vrsto let preživel v osmanskem suženjstvu, že za prvo polovico 15. stoletja navaja, da so 
osmani med enim svojih vpadov na ogrsko ozemlje zajeli toliko ljudi, da so ujetnike prodajali 
zgolj za kožuhovinasta pokrivala. csukovits, Miraculous escapes, str. 7.
129 »Conte Piero de Marigna qual si ha scosso per ducati 1200 di man di Turchi.« kuku-
ljević sakcinski, Odnošaji skupnovlade mletačke vi., str. 169.
130 rr, registro 25, 1539. 13. 7.
131 rr, registro 25, 1540. 29. 9. stratiot Manoli schiodapolo je bil v beneški dalmaciji 
med vojskovanjem proti osmanom prav tako ranjen in zajet, nato pa so ga svojci mrtvega od-
kupili iz osmanskega suženjstva, pri tem pa so obubožali. sinjorija je zato 7. januarja leta 1540 
njegovima hčerkama Marieti in chiari za preživetje podelila dosmrtni dohodek v višini štirih 
dukatov mesečno, ki sta si ga morali deliti med seboj. rr, registro 25, 1540. 7. 1.
k. Pust: »Za odkup ubogih sužnjev, naših podanikov«350
Med ciprsko vojno v letih 1570–1573 je prišlo do največjega porasta pri 
odkupovanju prebivalcev beneških vzhodnojadranskih posestev, predvsem pa 
vojakov v beneški službi iz osmanskega suženjstva. Že 30. avgusta leta 1571, torej 
v začetnem obdobju vojne, je sinjorija izdala odločbo o pomoči družini camilla 
detrica, poveljnika hrvaških konjenikov (Croati a cavallo), ki so ga petkrat ranili 
in zajeli osmani. njegov tast Pompeo di soppe je sinjorijo zaprosil, naj vse do 
odkupa detrica iz osmanskega suženjstva za njegovega namestnika določi njego-
vega sina in camilovega svaka Biasia, s čimer se je sinjorija strinjala.132 camillo 
je bil 5. junija leta 1573 že odkupljen iz osmanskega suženjstva, saj je v odločbi 
senata navedeno, da je bil tedaj poveljnik 15 hrvaških konjenikov. Zaradi dolgega 
bivanja v ujetništvu pa je obubožal, zato mu je sinjorija povišala plačo s 15 na 20 
dukatov na mesec.133
knez štefan Posedarski se je med ciprsko vojno ravno tako zelo izkazal v 
beneški vojaški službi, a je bil med enim od spopadov z osmani zajet in odpeljan 
v suženjstvo. Za odkup mu je bila določena visoka cena 500 cekinov, nakar je bil 
štefan prisiljen kot talca osmanom predati svojega sina ter je odšel zbirat svojo 
odkupnino. sinjorija mu je 27. aprila leta 1573 naklonila denarno pomoč v višini 
150 dukatov in mu ob tem zvišala plačo za tri dukate, na sedem dukatov mesečno.134
Podobna je zgodba bratov dimitrija in Lazara chelmija, beneških stratiotov v 
dalmaciji. Med ciprsko vojno so namreč Lazara chelmija v spopadu trikrat ranili 
in nato zajeli osmanski konjeniki ter ga odvedli v suženjstvo. Za seboj je v revščini 
zapustil ženo stamato z dojenčkom ter sestro Zanetto, ki bi se morala poročiti. 
sinjorija je 24. novembra leta 1574 Zanetti dodelila doživljenjsko rento en dukat 
na mesec, s katerim je morala preživljati tudi svojo mater in brata.135
osmani so tedaj zajeli celo kapitana beneških enot v dalmaciji Lodovica 
celia in ga poslali v stolp v galati, kjer je bil zaprt, dokler ga ni kot talec zamenjal 
njegov brat andrea iz trogirja. sinjorija je 11. junija leta 1575 odločila, da naj se 
andreo zamenja za janičarja huseina iz istanbula, ki se je tedaj kot suženj nahajal 
132 rr, registro 40, 1571. 30. 8.
133 rr, registro 41, 1573. 5. 6. Značilna je zgodba nikole antonijovića, enega od poveljni-
kov lokalnih enot Poljičanov, ki so med ciprsko vojno delovali pod beneškim poveljstvom. Med 
vojno se je izkazal v mnogih bitkah z osmani, ki so ga nazadnje zajeli. dolgo časa je preživel v 
suženjstvu in se nato vendarle uspel odkupiti. sinjorija je 28. septembra leta 1575 odredila, naj 
se nikolo vpiše v enoto njegovega brata, kapitana Zorzija antonijovića, s plačo 3 dukatov na 
mesec, o čemer je bil obveščen tudi komes in kapitan trogirja. rr, registro 42, 1575. 28. 9.
134 rr, registro 41, 1573. 27. 4. tudi Zuanne closi je bil v istem letu zajet v spopadu z 
osmani, zaradi česar sta njegova žena Fiorenza in sin andrea padla v revščino. sinjorija je 26. 
septembra leta 1573 Fiorenzi in andrei dodelila en dukat na mesec, ki ga je morala izplačevati 
mestna blagajna v Zadru, dokler andrea ne bi bil dovolj star, da bi lahko služil v dalmatinskih 
enotah stratiotov. rr, registro 41, 1573. 26. 9.
135 rr, registro 42, 1574. 24. 11. Podobno tragična je bila usoda konjenika v beneški službi 
tome Đukavca, ki je bil v spopadu z osmani zajet in odveden v suženjstvo, zaradi česar so brez 
dohodkov ostali njegova žena in trije otroci. njeno prošnjo za pomoč je podprl tudi vrhovni 
nadzornik v dalmaciji grimani. sinjorija je zato tomovemu sinu Petru 31. decembra leta 1575 
dodelila dohodek v višini enega dukata na mesec, s čimer je moral preživljati tudi svojo mater 
in oba brata. ta dohodek se mu je izplačeval do njegovega 17. leta, nato pa se je moral zaposliti 
kot konjenik v eni od beneških enot v dalmaciji. rr, registro 42, 1575. 31. 12.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 3-4 | (142) 351
na eni izmed fust sveta deseterice. huseina so vklenjenega in dobro zastraženega 
poslali k poveljniku galej obsojencev, ki ga je nato izročil komesu trogirja. ko bi 
se trogirski komes prepričal, da je bil andrea celio osvobojen, bi moral huseina 
izpustiti, da odide kamorkoli želi.136 očitno z izmenjavo ni bilo nič, saj je sinjorija 
tudi 1. maja leta 1576 odločala o pomoči Lodovicu celiu pri odkupu njegovega 
brata in odobrila finančno pomoč pri odkupu.137
Zasužnjevanje Benečanov in posledično njihovo odkupovanje pa ni prenehalo 
niti v redkih obdobjih miru na beneško-osmanski vzhodnojadranski meji. sredi 
16. stoletja, leta 1558, je namreč nadzornik nad armado (Provveditor dell'armata) 
cristoforo da canal v svojem končnem poročilu navedel, da je v 41 mesecih svojega 
uradovanja osvobodil mnoge kristjane, ki so bili sužnji osmanov.138
vsega nekaj let kasneje, 8. oktobra leta 1561, pa je trogirski komes agostino 
Bembo sinjorijo obvestil, da je »po sreči in z božjo pomočjo« uspel iz osmanskega 
suženjstva povrniti deklico, ki so jo osmani med uradovanjem njegovih predhod-
nikov ugrabili na območju trogirja. Pri tem je imel največ zaslug dizdar klisa, 
s katerim se je Bembo osebno srečal 28. septembra leta 1561 v »nadškofovem 
kaštelu« oziroma kaštelu sućurac. tedaj bi se sicer moral sestati s sandžakbegom 
klisa, ki pa je ubral daljšo pot mimo nadina, kjer so uskoki oplenili osmansko 
ozemlje.
sandžakbega dejansko sploh ni bilo na sestanek, tako da je Bembo izkoristil 
čas in se sestal s kliškim dizdarjem. ta mu je povedal, da je deklico vrnil zaradi 
usluge, ki mu jo je že predtem naredil beneški bailo v istanbulu. Prejšnji kliški 
dizdar deklice kljub večkratnim prošnjam ni želel vrniti, ampak je odvrnil, da se je 
deklica spreobrnila v islam, zato bi bila njena restitucija Benečanom kaznovana s 
smrtjo. to pa ni ustrezalo resnici, kot je zatrdil tedanji dizdar klisa, saj deklica »ni 
odpadla od krščanstva.« Prejšnji dizdar je bil zaradi restitucije deklice sovražno 
nastrojen do svojega naslednika na položaju, zato ga je nameraval očrniti pri vi-
soki Porti v istanbulu. novi didzdar je za zaščito prosil sinjorijo, saj bi drugače po 
njegovem »meja zašla v temne čase.«139
tako kot po vojni svete lige se tudi po ciprski vojni reševanje Benečanov iz 
osmanskega suženjstva ni ustavilo. komes trogirja alvise corner v svojem končnem 
poročilu iz leta 1577 navaja, da so na začetku njegovega mandata, torej leta 1575, 
136 rr, registro 42, 1575. 11. 6.
137 rr, registro 43, 1576. 1. 5. Beneški senat je pet mesecev kasneje, 15. novembra istega 
leta, razpravljal o prošnji za pomoč hieronimu Parčiću, še enemu kapitanu beneških vojaških sil, 
ki je padel v osmansko suženjstvo in se nato z velikimi stroški vendarle uspel odkupiti. sinjorija 
je ukazala, naj se mu poišče mesto kapitana čete hrvaških konjenikov, takoj ko bo prosto mesto 
na voljo, do takrat pa naj prejema dohodek šestih dukatov na mesec. ob ustreznem času je bil 
hieronimo dolžan predstaviti svojega konja pred komesom in kapitanom šibenika. rr, registro 
42, 1575. 15. 11. senat je 18. maja leta 1576 ponovno razpravljal o veliki Parčićevi revščini. 
osmani so mu namreč med zajetjem ukradli orožje in konja, tako da je potreboval denar za novo 
opremo. sinjorija mu je zato dodelila denarno pomoč 50 dukatov, ki naj se izplača v naslednjih 
2 letih, skupaj s plačo, ki je še vedno znašala 6 dukatov na mesec. rr, registro 43, 1576. 18. 5.
138 Ljubić, Commissiones et Relationes, knj. 3, str. 109.
139 Lr, busta 281, 1561. 8. 10.
k. Pust: »Za odkup ubogih sužnjev, naših podanikov«352
na območju trogirja osmani ugrabili štiri dečke, ki so odšli prek hribovja, da bi 
nabrali travo za živino. corner je takoj pisal sandžakbegu klisa ali begu, nečaku 
vezirja Mehmeta paše, in se pritožil, da gre za resno kršitev medsosedskega sožitja, 
sandžakbeg pa je odgovoril, da bo takoj odkril in kaznoval krivce ter poslal ugrab-
ljene dečke domov. vendar pa sta kasneje dva izmed njih pobegnila in pričala, da 
so ju zadrževali prav na sandžakbegovemu dvoru. tam sta se še vedno nahajala 
ostala dva ugrabljena dečka, ki ju kljub večkratnim protestom cornerju ni uspelo 
več rešiti iz suženjstva.140
vrhovni nadzornik v dalmaciji Ferigo nani je še proti koncu 16. stoletja 
oziroma 8. aprila leta 1591 prejel pisma baila v istanbulu s 15. marca, katerim 
sta bili priloženi dve sultanovi pismi za sandžakbega klisa, z ukazom, naj vrne 
tri dečke in dva moška z območja trogirja, ki ju je v prejšnjih mesecih zasužnjil 
sandžakbegov kapitan džafer.141
nani je takoj obljubil svoj angažma v tej zadevi in teden dni kasneje, 16. 
aprila, sinjorijo obvestil, da je Baldissera giganti pisal andriji Bolčiću v Zadar 
ter mu poslal tri pisma v osmanski turščini, ki naj bi jih sandžakbeg klisa izstavil 
proti Benečanom na območju šibenika, trogirja in splita, obenem pa so vsebovala 
veliko podatkov o odkupu beneških sužnjev iz osmanskega suženjstva.142 svojemu 
obvestilu je nani priložil sandžakbegovo pismo s 7. februarja 1591, v katerem 
je navedeno, da je sultan izdal ukaz, naj sandžakbeg krke Benečanom restituira 
pet dečkov, ki so jih osmani zasužnjili na območju tinja pri Zadru, poleg tega pa 
bi morala biti vrnjena še dva moška z območja novigrada, ki sta bila zajeta pod 
velebitom. eden od njiju je bil v lasti sandžakbega krke, ki ga je nato poslal v dar 
kliškemu sandžakbegu.
gigantiju je ob tem trgovec Mateo di giorgi iz dubrovnika zaupal, da se v 
osmanskih rokah nahajajo ženske in deklica, ki so bile zasužnjene na območju 
šibenika in splita. giganti je o tem obvestil kliškega sandžakbega, ki je takoj poslal 
svojega sla k sandžakbegu in kadiji Beograda, z ukazom, naj izročita omenjene 
sužnje njegovemu slu, ki naj jih pripelje k njemu, saj so bile »zajete v deželi, ki 
je v miroljubnih odnosih s sultanom.« giganti je bil mnenja, da kliški sandžakbeg 
uradno sicer ne more ukazovati ali posegati v jurisdikcijo drugih sandžakbegov, 
vendar pa je imel med njimi veliko avtoriteto, saj naj bi se ga, kot še navaja giganti, 
ostali sandžakbegi bali.
ena od zasužnjenih žensk, ki je bila aprila zajeta na območju šibenika, je bila 
noseča, v času suženjstva pri osmanih pa je rodila sina, ki so ga krstili. Prodana je 
140 novak, Mletačka uputstva, str. 188–189. na žalost beneških rektorjev se zahteve po 
restitucijah prebivalcev z območja trogirja niso polegle niti v naslednjih letih, saj eden od 
cornerjevih naslednikov, alvise Barbaro, v svojem končnem poročilu iz leta 1588 trdi, da je iz 
osmanskih rok uspel rešiti 12 beneških zasužnjencev, ki so jih ob različnih napadih v času nje-
govega uradovanja ugrabili martolozi in drugi osmani, »eden pa je že postal podanik osmanov.« 
isto, str. 430: »…gia fu suddito Turchescho.«
141 Provveditori da terra e da Mar (PtM), busta 415, 1591. 8. 4.
142 giganti je bil trgovec, ki je imel svojo bazo v Banja Luki, od koder je nadziral trgovino 
med osmansko Bosno in beneškimi pristanišči v dalmaciji, zato je postal nadvse vpliven tudi v 
političnih odnosih med državama. PtM, busta 415, 1591. 16. 4.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 3-4 | (142) 353
bila nekemu judu, kateremu pa so jo nato odvzeli in jo postavili v pripor, dokler ne 
bi bilo dokazano, da je zares z območja šibenika in bi jo torej morali osvoboditi. 
giganti je beneške oblasti pozval, naj njeno identiteto nemudoma potrdijo s pričami 
ali pismi šibeniškega komesa, »saj je potrebno nekaj storiti za beneške podanike, 
ne zaradi drugega kot iz ljubezni do svete cerkve.«143
v 17. stoletju so se odkupi prebivalcev z beneškega ozemlja na vzhodnem 
jadranu nadaljevali z nezmanjšano intenzivnostjo, tako da je proti koncu stoletja, 
13. julija leta 1686, svet naprošenih odobril denarno pomoč Zuanu albertiju iz splita 
za njegovo rešitev iz osmanskega suženjstva. o tem ni bilo podrobnejšega procesa, 
kot je bilo sicer običajno, saj je vrhovni nadzornik s svojimi pismi predtem zelo 
natančno predstavil dejansko stanje. alberti tako še ni bil rešen suženjstva, temveč 
je prišel nazaj v split prav z namenom, da bi poskrbel za zbiranje odkupnine.
Predlogu, da bi albertija zamenjali z osmanom, ki je bil tedaj v zaporu v 
splitu, so ostro nasprotovali vodilni predstavniki splitske mestne skupnosti, saj 
naj bi bil po njihovem zatrjevanju zajeti osman zagrizen sovražnik sinjorije. Leto 
predtem so namreč zamenjali nekega osmana za meščana šibenika, vendar se je ta 
nato po izpustitvi še z večjo vnemo lotil plenjenja prebivalcev na beneških posestih. 
vrhovni nadzornik je zato predlagal, naj se finančno pomaga samemu albertiju, da 
se bo lahko odkupil, in svet naprošenih je njegov nasvet upošteval.144
do najodmevnejšega primera s konca 17. stoletja pa je prišlo dve leti kasneje 
oziroma 19. septembra leta 1688, ko je svet naprošenih nadzornikom nad hospitali 
priporočil pomoč pri odkupu demetria savia, kateremu je pomoč obljubil tudi 
beneški senat. savio je bil namreč najprej v službi vrhovnega nadzornika nad 
orožjem v dalmaciji domenica Mora, nato pa je postal kancler beneškega komisarja 
Michiela. v osmansko suženjstvo je padel med boji ob beneškem zavzetju sinja 
leta 1686. Za odkup iz osmanskega suženjstva mu je bila določena visoka cena 
600 cekinov, zato je nujno potreboval denarno pomoč. svet naprošenih je pozval 
h »kar največji pomoči za olajšanje njegove osvoboditve.«145
Beneške oblasti so vse do ukinitve Beneške republike leta 1797 nadzorovale 
in aktivno sodelovale v procesu odkupovanja svojih državljanov in tujcev v svoji 
službi iz osmanskega ujetništva, pri čemer je imelo ravno območje vzhodnega 
jadrana še posebej pomembno vlogo. ravno na beneških vzhodnojadranskih po-
sestih, kot tudi na Levantu, je bil namreč osmanski vojaški pritisk, uperjen proti 
sinjoriji, najmočnejši in zato je tam najpogosteje prihajalo do beneško-osmanskih 
spopadov ter osmanskega plenjenja v obdobjih miru, v katerih je bilo zasužnjenih 
veliko število Benečanov, ki jih je bilo potrebno stalno odkupovati.
143 PtM, busta 415, 1591. 7. 2.
144 PoLP, busta 98, 1686. 13. 7.
145 PoLP, busta 98, 1688. 19. 9.
k. Pust: »Za odkup ubogih sužnjev, naših podanikov«354
s u M M a r Y
“For the redemption of Poor slaves, our subjects”: 
rescuing the venetians from the ottoman slavery and the 
ottomans from the slavery of the venetians in 16th-century 
east adriatic 
klemen Pust
in the eastern part of the adriatic, the capture and enslaving of venetians and, on the other 
hand, of ottomans, and their subsequent rescue from slavery, were an integral part of relations 
between the venetians and the ottomans. People were either born as slaves; were sold to sla-
very; offered themselves into slavery for a variety of reasons, particularly famine; and entered 
slavery through capture.  
due to repeated ottoman raids and conquests, slavery in the entire Mediterranean area 
acquired a different character in the early Middle ages, specifically after 1453. since islam did 
not abolish slavery until the very end of the 19th century the practice continued throughout the 
ottoman empire, and also in eastern adriatic, until that time. numerous people were enslaved 
when captured in battle or during ottoman raids, and many of them could never regain their 
freedom.
in the 16th and at the beginning of the 17th centuries, many slaves were likewise taken 
prisoners by the christians, including by the uskoki. even though the enslaved ottomans were 
generally called the “turks” they also included turks from anatolia and other Muslims, all of 
whom were later forcibly converted to catholicism. among the captured were also numerous 
slavic catholic and orthodox martolos as well as women and children, particularly from Bosnia 
and dalmatia, who had been captured during military operations.
a significant feature of relations between the venetians and the ottomans, which was 
of particular importance for both sides, was the exchange of prisoners, which enabled them to 
save the money otherwise needed for their ransom. in all peace treaties with the ottomans, the 
venetian seigneury officially agreed on reciprocal exchange of prisoners. however, the majority 
of exchanges took place on the local level by agreements between venetian rectors of dalmatian 
towns and ottoman provincial administrators.
equally significant were the institutions of restitution and ransom. due to the large number 
of citizens of the venetian republic who needed to be rescued from slavery, the venetian sei-
gneury established a special office responsible for related activities. consequently, the council 
of requests adopted a decision on june 3, 1588, with which it ratified the previously determi-
ned pivotal role of the Provveditori sopra Ospedali e Luoghi Pii (supervisors of hospitals and 
religious Places).
Viri in literatura
 Arhivski viri
archivio di stato di venezia (asv), capi del consiglio dei dieci (ccd), Lettere dei rettori 
(Lr), buste: 280 (sebenico), 281 (trau), 283 (Zara, 1500–1574), 302, 305.
asv, Lettere e scritture turchesche (Lst), buste: 1, 3, 6, 10.
asv, Provveditori sopra ospedali e Luoghi Pii (PoLP), schiavi, buste: 59, 98.
asv, senato, dispacci, Provveditori da terra e da Mar (PtM), busta 415 (Provveditore generale 
in dalmazia, 1591).
asv, senato Mar (sM), rubriche e registri (rr), registri: 15 (1500–1502), 16 (1503–1507), 
17 (1508–1512), 20 (1522–1525), 24 (1537–1538), 25 (1539–1540), 40 (1571), 41 
(1572–1573), 42 (1574–1575), 43 (1576–1577).
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 3-4 | (142) 355
državni arhiv u dubrovniku (dad), debita notariae (dn), XXXviii, XLiii, XLvii, Liii.
dad, diversa notariae (dvn), Lviii, LX, LXXiX.
državni arhiv u Zadru (daZ), arhiv šibenika (aš), škatla v.
daZ, atti del conte di Zara (acZ), Pietro Marcello, vol. i., ii.
daZ, ducali e terminazioni (dt), liber ii (1458–1487).
 Objavljeni viri
Đurđev, Branislav, Filipović, nedim, hadžibegić, hamid, Mujić, Muhamed, šabanović, hazim: 
Kanuni i kanun­name za Bosanski, Hercegovački, Zvornički, Kliški, Crnogorski i Skadar-
ski sandžak. Monumenta turcica historiam slavorum meridionalium illustrantia, tomus i. 
sarajevo: orijentalni institut u sarajevu, 1957.
grubišić, slavo: Knjiga statuta, zakona i reformacija grada Šibenika. šibenik, 1982.
klaić, nada: Izvori za hrvatsku povijest, III. (God. 1530.–1671.). Zagreb: školska knjiga, 
1959.
klaić, nada: Izvori za hrvatsku povijest do 1526. godine. Zagreb: školska knjiga, 1972.
kos, dušan: Statut izolskega komuna od 14. do 18. stoletja. koper: Založba annales, 2006.
kukuljević sakcinski, ivan: odnošaji skupnovlade mletačke naprema južnim slavenom. izva-
djeni iz ljetopisah Marina sanuda (1496-1533). Arkiv za povjestnicu jugoslavensku v., 
1859, str. 3–160.
kukuljević sakcinski, ivan: odnošaji skupnovlade mletačke naprema južnim slavenom. izva-
djeni iz ljetopisah Marina sanuda (1496-1533). Arkiv za povjestnicu jugoslavensku vi., 
1863, str. 161–476.
kukuljević sakcinski, ivan: odnošaji skupnovlade mletačke naprema južnim slavenom. izva-
djeni iz ljetopisah Marina sanuda (1496-1533). Arkiv za povjestnicu jugoslavensku viii., 
1865, str. 1–256.
Ljubić, šime: Commissiones et Relationes Venetae. Tomus I. Annorum 1433–1527. Monumenta 
spectantia historiam slavorum Meridionalium, volumen 6. Zagrabiae: sumptibus aca-
demiae scientiarum et artium, 1876.
Ljubić, šime: Commissiones et Relationes Venetae. Tomus III. Annorum 1553–1571. Monumenta 
spectantia historiam slavorum Meridionalium, volumen 11. Zagrabiae: sumptibus aca-
demiae scientiarum et artium, 1880.
Ljubić, šime: Listine o odnošajih izmedju južnoga Slavenstva i Mletačke Republike. Knjiga X.: 
Od godine 1453 do 1469. Monumenta spectantia historiam slavorum Meridionalium, 
volumen 22. Zagreb: jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1891.
Miović, vesna: Dubrovačka Republika u spisima osmanskih sultana: s analitičkim inventarom 
sultanskih spisa serije Acta Turcarum Državnog arhiva u Dubrovniku. dubrovnik: državni 
arhiv u dubrovniku, 2005.
novak, grga: Mletačka uputstva i izvještaji. Svezak IV: Od 1572 do 1590 godine. Monumenta 
spectantia historiam slavorum Meridionalium, volumen 47. Zagreb: jaZu, 1964.
Pedani Fabris, Maria Pia: I »Documenti turchi« dell'Archivio di Stato di Venezia. roma: Ministero 
per i beni culturali e ambientali, ufficio centrale per i beni archivistici, 1994.
sanudo, Marino: I Diarii di Marino Sanuto (MCCCCXCVI–MDXXXIII), vol. 1–58. (rinaldo 
Fulin, Federico stefani, niccolo Barozzi, guglielmo Berchet, Marco allegri ur.). venezia: 
La regia deputazione veneta di storia Patria, 1879–1902.
senato Mare (1440–1797). Atti e Memorie della Societa Istriana di Archeologia e Storia Patria 
(AMSI) vii., 1891.
senato Mare (1440–1797). AMSI Xii., 1896.
senato secreti (1401–1630). AMSI vi., 1890.
solitro, vicko: Povijesni dokumenti o Istri i Dalmaciji. split: književni krug, 1989.
k. Pust: »Za odkup ubogih sužnjev, naših podanikov«356
tagliaferri, amelio et al.: Relazioni dei Rettori Veneti in Terraferma, vol. I.: La Patria del Friuli 
(Luogotenenza di Udine). Milano: dott. a. giuffre editore, 1973.
theunissen, hans: ottoman-venetian diplomatics: the Ahd­names. the historical Background 
and the development of a category of Political-commercial instruments together with an 
annotated edition of a corpus of relevant documents. EJOS i, 1998, str. 1–698.
theunissen, hans: cairo revisited (i): Four documents Pertinent to the ottoman-venetian treaty 
of 1517. EJOS ii, 1999, str. 1–29.
theunissen, hans: cairo revisited (ii): auf der suche nach dem osmanisch-venezianischen 
Friedensvertrag von 1540. EJOS ii, 1999, str. 1–67.
 Literatura
allachevich, g.: Mercato di schiavi a spalato nel 1540. Cronaca dalmatica, 23. 10. 1888.
Benvenuti, angelo de: Storia di Zara dal 1409 a 1717, vol. I. Milano: Bocca, 1944.
Bono, salvatore: Schiavi musulmani nell'Italia moderna. Galeotti, vu' cumpra, domestici. napoli: 
edizioni scientifiche italiane, 1999.
Bono, salvatore: Il Mediterraneo. Da Lepanto a Barcellona. Perugia: Morlacchi editore, 2001.
Boškov, vančo, šamić, jasna: turski dokumenti o slovenačkom roblju u sarajevu u 16. vijeku. 
Zgodovinski časopis 33, 1979, str. 5–12.
Bošković, Marko: herojski podvizi bokeljskih pomoraca – Perast. Godišnjak Pomorskog muzeja 
u Kotoru 13, 1965, str. 171–179.
Budak, neven: Pregled literature i objavljenih izvora o problemu serva i famula u srednjovjekov-
nim društvima na istočnom jadranu. Radovi 17, 1984, str. 5–33.
Budak, neven: servi ranog srednjeg veka u hrvatskoj i dalmaciji. Starohrvatska prosvjeta 15, 
1985.
csukovits, enikö: Miraculous escapes from ottoman captivity. (geza david, Pal Fodor ur.). 
Ransom Slavery along the Ottoman Borders. Leiden-Boston, 2007, str. 1–18.
Čar, hatidža: demografsko kretanje, socijalni i konfesionalni sastav stanovništva u visočkoj 
nahiji. Prilozi za orijentalnu filologiju 41, 1991, str. 185–197.
Čebotarev, andrej: Martolozi kao trgovci robljem od 15. do 18. st. Hereditas rerum Croaticarum 
ad honorem Mirko Valentić. (alexander Buczynski, Milan kruhek, stjepan Matković ur.). 
Zagreb, 2003, str. 75–84.
Čremošnik, gregor: Pravni položaj našeg roblja u srednjem veku. Glasnik Zemaljskog muzeja 
u Sarajevu 2, 1947, str. 69–73.
Čremošnik, gregor: izvori za istoriju roblja i servicijalnih odnosa u našim zemljama srednjeg 
vijeka. Istorijsko­pravni zbornik 2, 1949, str. 148–159.
dams, jean: une »redemption« de captifs chretiens au Xviie siecle. Melanges de Science 
Religieuse 42, 1985, str. 141–148.
davis, robert c.: Christian Slaves, Muslim Masters. White Slavery in the Mediterranean, the 
Barbary Coast, and Italy, 1500–1800. Basingstoke, new York: Palgrave Macmillan, 2004.
doumerc, Bernard: L'adriatique du Xiiie au Xviie siecle. (Pierre cabanes ur.). Histoire de 
l'Adriatique. Paris, 2001, str. 201–312.
dursteler, eric r.: Venetians in Constantinople. Nation, Identity, and Coexistence in the Early 
Modern Mediterranean. Baltimore: the john hopkins university Press, 2006.
Faroqhi, suraiya: The Ottoman Empire and the World around it. London: i. B. tauris, 2004.
Filipović, nedim: Pogled na osmanski feudalizam (sa naročitim obzirom na agrarne odnose). 
Godišnjak istorijskog društva BiH 4, 1952, str. 5–146.
Fontenay, Michel: il mercato maltese degli schiavi al tempo dei cavalieri di san giovanni 
(1530-1798). (giovanna Fiume ur.). La schiavitu nel Mediterraneo. Quaderni storici 36, 
2001, 391–413.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 3-4 | (142) 357
gestrin, Ferdo: suženjstvo-prisilna migracija slovanov v italijo. Zgodovinski časopis 50, 1996, 
str. 11–20.
gestrin, Ferdo: Migracije slovanov v italijo. rezultati jugoslovanske historiografije. Zgodovinski 
časopis 32, 1978, str. 7–21.
gobbi, olimpia: Quando il turco si fece cristiano: conversioni di schiavi e relativo cerimo-
niale. (sergio anselmi ur.). Pirati e corsari in Adriatico. cinisello Balsamo, 1998, str. 
145–157.
göllner, carl: Die europäischen Türkendrucke des XVI. Jahrhunderts, Bd. II. Bucureşti: editura 
academiei republicii socialiste românia, Baden-Baden: Librairie heitz gmbh, 1968.
grafenauer, Bogo: Zgodnjefevdalna družbena struktura jugoslovanskih narodov in njen postanek. 
Zgodovinski časopis 14, 1960, str. 35–93.
handžić, adem: o gradskom stanovništvu u Bosni u Xvi stoljeću. Prilozi za orijentalnu filo-
logiju 28–29, 1980.
hrabak, Bogumil: skopskiot pazar na robje vo Xv i Xvi vek. Glasnik na INI 1, 1980, str. 
151–161.
hrabak, Bogumil: turske provale i osvajanja na području današnje severne dalmacije do sredine 
Xvi stoleća. Radovi Instituta za hrvatsku povijest 19, 1986, str. 69–100.
klaić, vjekoslav: Povijest Hrvata od najstarijih vremena do svršetka XIX stoljeća, sv. IV 
(1458–1526). Zagreb: Matica hrvatska, 1973.
klen, danilo: Pokrštavanje »turske djece« u rijeci u Xvi i Xvii stoljeću. Historijski zbornik 
29/30, 1976–1977, str. 203–207.
Lalošević, aleksandar s.: Značajne borbe bokeljskih pomoraca protiv gusara i pirata. (danilo 
kalezić ur.). 12 vjekova Bokeljske mornarice. Beograd, 1972, str. 74–78.
Malcolm, noel: Bosnia – a short history. London: Macmillan, 1994.
Maštrović, vjekoslav: Grad Nin i naše pomorstvo. Povodom 900­godišnjice Krešimirove darov-
nice o našem moru. Zadar: društvo za proučavanje i unapređenje pomorstva jugoslavije, 
1969.
Milošević, a.: navala afričkih gusara na Perast 1624. godine. Godišnjak Pomorskog muzeja u 
Kotoru 7, 1955, str. 83–134.
Mlinarič, jože: usoda turških ujetnikov v avstrijskih deželah v času od 15. do 17. stoletja in 
njihovo pokrščevanje. (sašo jerše et al. ur.). Med srednjo Evropo in Sredozemljem. Vojetov 
zbornik. Ljubljana, 2006, str. 289–305.
nogrady, arpad: a list of ransom for ottoman captives imprisoned in croatian castles. (geza 
david, Pal Fodor ur.). Ransom Slavery along the Ottoman Borders. Leiden-Boston, 2007, 
str. 27–34.
novak, grga: Jadransko more u sukobima i borbama kroz stoljeća. Od 1409. godine do Drugog 
svjetskog rata, drugi dio. split: Marjan tisak, 2004.
Pedani, Maria Pia: In nome del Gran Signore. Inviati ottomani a Venezia dalla caduta di Co-
stantinopoli alla guerra di Candia. venezia: deputazione editrice.
Pinelli, Paola: od dubrovnika do Firenze: bilješke o novačenju posluge u 15. stoljeću. Anali 
Zavoda za povijesne znanosti HAZU u Dubrovniku 46, 2008, str. 65–80.
Pinelli, Paola: From dubrovnik (ragusa) to Florence: observations on the recruiting of domestic 
servants in the fifteenth century. Dubrovnik Annals 12, 2008, str. 57–71.
Pust, klemen: vojaški odnosi med Beneško republiko in osmanskim cesarstvom na območju 
dalmacije v letih 1524-1534. (sašo jerše et al. ur.). Med srednjo Evropo in Sredozemljem. 
Vojetov zbornik. Ljubljana, 2006, str. 259–275.
Pust, klemen: Beneško-osmanski pomorski spopadi na jadranu v Xvi. stoletju. Povijesni prilozi 
38, 2010, str. 97–133.
k. Pust: »Za odkup ubogih sužnjev, naših podanikov«358
samardžić, radovan: Veliki vek Dubrovnika. Beograd: Prosveta, 1962.
setton, kenneth M.: Venice, Austria, and the Turks in the Seventeenth Century. Philadelphia: 
the american Philosophical society, 1991.
silajdžić, a.: o slučajevima ropstva zabilježenim u sudskom protokolu sarajevskog kadije iz 
godine 1556/57. Glasnik Vrhovnog islamskog starješinstva u FNRJ 3, 1952.
solovjev, aleksandar: trgovanje bosanskim robljem do godine 1661. Glasnik Državnog muzeja 
u Sarajevu 1, 1946, str. 139–164.
stanojević, gligor: trgovina robljem u doba kandijskog rata. Istorijski glasnik 3-4, 1957, str. 
105–112.
stipančić, j.: naši krajevi i trgovina robovima. sarajevo, 1928.
stošić, krsto: turski robovi u Xvii. vijeku u šibeniku. Bogoslovska smotra 24, 1936, str. 
87–100.
šegvić, kerubin: roblje u hrvatskoj. Hrvatsko kolo 2, 1906, str. 324–332.
šunjić, Marko: stipendiarii veneti u dalmaciji i dalmatinci kao mletački plaćenici u Xv vijeku. 
Godišnjak Društva istoričara Bosne i Hercegovine 13, 1962, str. 251–288.
teja, antonio: aspetti della vita economica di Zara dal 1289 al 1409, parte ii.: La schiavitù 
domestica ed il traffico degli schiavi. Rivista dalmatica 22, 1941, str. 20–38.
traljić, seid Mustafa: tursko-mletačko susjedstvo na zadarskoj krajini Xvii stoljeća. Radovi 
Instituta JAZU u Zadru 4-5, 1959, str. 409–424.
traljić, seid Mustafa: Zadar i turska pozadina od Xv do potkraj XiX stoljeća. Radovi Instituta 
JAZU u Zadru 11-12, 1965, str. 203–227.
vasić, Milan: Martolozi u jugoslavenskim zemljama pod turskim vladavinom. djela, knj. 29, 
odjeljenje istor-filol. nauka, knj. 17. sarajevo: anuBih, 1967.
verlinden, charles: L’esclavage sur la côte dalmate au bas moyen âge. Bulletin de l’Institut 
Historique Belge de Rome 41, 1970, st. 57–140.
verlinden, charles: Le relazioni economiche fra le due sponde adriatiche nel basso Medio evo 
alla luce della tratta degli schiavi. (Pier Fausto Palumbo ur.). Momenti e problemi della 
storia delle due sponde adriatiche. roma, 1973, str. 103–139.
vinaver, vuk: trgovina bosanskim robljem tokom Xiv veka u dubrovniku. Anali Historijskog 
instituta JAZU 2, 1953, str. 125–147.
voje, ignacij: naseljavanje turskih zarobljenika u slovenačkim zemljama u 16. i 17. veku. Jugo­
slovenski istorijski časopis 4, 1969, str. 38–47.
voje, ignacij: o usodi turških ujetnikov v slovenskih deželah v Xvi. in Xvii. stoletju. Časopis 
za zgodovino in narodopisje, nova vrsta 43/8, 1972, str. 254–262.
voje, ignacij: vplivi osmanskega imperija na slovenske dežele v 15. in 16. stoletju (problemi, 
stanje historiografije). Zgodovinski časopis 30, 1976, str. 3–21.
voje, ignacij: odkupovanje Furlanov iz turškega ujetništva. Zgodovinski časopis 41, 1987, str. 
257–264.
voje, ignacij: odkupovanje slovenskih sužnjev iz turškega ujetništva. Slovenci pod pritiskom 
turškega nasilja. Ljubljana, 1996, str. 91–107.
vrandečić, josip: had an ottoman combatant any chance to win the Love of the daughter of 
the rector of the dalmatian town Zadar (islam in ottoman dalmatia in the 16th and 17th 
century and its coexistence with the christian world of neighboring venetian dalmatia). 
Radovi Filozofskog fakulteta u Zadru 34 (21), 1994–1995, str. 163–184.
Živković, Pavao: Mletačka trgovina bosanskim robljem u srednjem vijeku. Godišnjak društva 
istoričara BiH 21–27, 1976, str. 51–58.