PRED CERKVIJO SV. PETRA                                                      j
Svetnika sta izgubila sij
'                                                                                                                                i
Ljubljana je mesto, v katerem najdeš nešteto kulturnoumetniških     \ znamenitosti znanih in neznanih avtorjev. Žal pa mnogo te kultume dediščine propada, tako da od nje ostaja le kup nerazpoznavnih in zanemarjenih kamnov - in ti nam ne more\o biti v ponos. So le gmota ruševin, ki kažejo na naš mačehovski odnos do preteklosti.
Med mnogimi propadajočimi in nezaščitenimi spomeniki statudi kipa dveh svetnikov pred vhodom v eno od najlepših Ijubljanskih cerkva -pred cerkvijo svetega Petra.
Kamnita podstavka, na katerih kipa stojita, sta brez informativnih napisov, tako da nepoznavalci le stežka prepoznajo oba svetnika - Petra in Pavla.
Leta 1938, ko so spremenili fasado prednjega dela cerkve, so kipa Petra in Pavla prestavili k vhodu, kjer že 45. leto prenašata vse vremen-ske nadloge. Dokler sta bila vzidana v pročelje, sta bila vsaj deloma zaščitena, danes pa jima dež, sneg, sonce, veter in megla stalno spremi-njajo podobo. Svetnika se vztrajno »luščita«, saj sta narejena \z krhkega materiala. Vsako leto skopnita za nekaj milimetrov in vse bolj spominjata na pohabljena berača. Znaki, kot ključ in knjiga ter vladarska krogla in meč, ki so njuni sestavni deli, so komajda še vidni.
Njun današnji izgled ne služi ničemur, še najmanj pa okrasu te cerkve. Morda pa sta tudi žrtvi prerekanj med (ne)odgovornimi Ijudmi, ki se ne morejo zediniti, v čigavo pristojnost sodita: cerkve ali spomeniškega varstva. Velikokrat za zaščito »zmanjka« denarja, še večkrat pa časa -zaradi dolgotrajnega pregovarjanja in dogovarjanja, kdo bo plačnik in kdo izvajalec. Petru in Pavlu senajbržobetajoslabi časi, saj gototfo nista predvidena za obnovo v prihodnjih 10 letih; sta pač premalo pomembna, da bi bila uvrščena na prednostni seznam. Zanju pa bi bilo do takrat moč poskrbeti vsaj z leseno streho. Če je to predrago, potem je najbolje, da ju odstranijo in shranijo v primerno škladišče. Tam jima ne bi bilo treba zardevati od srarnu pred očitajočimi pogledi domačih in tujih radove-dnežev.
V primeru, da bosta še naprej kazila okolico s svojim nesvetniškim sijajem, ne bo dolgo, ko se bostaspet povrnila v prah, iz katerega sta nekoč nastala. Žal prezgodaj!
Janez Petkovšek