REALNA POLITIKA La mišma via En una redente nota, publicada por el columnista Raul Oscar Abdala en el diario “l a Prensa” de Buenos Aires, pudimos leer también los siguientes conceptos: “Bien sabemos que en Yugoslavia no existe libertad de expresión, que en la ensenanza rige la cartilla oficial, que el partido unico impera sobrie la nación y que Tito impera sobre el partido ùnico, lo cual significa, siguiendo el curso de un razonamiento silogistico, que el socialista Tito manda sobre su nación de una manera mucho mas gravitante que cualquier primer ministro, que cualquier presidente y, por supuesto, que cualquier monarca del mundo occidental. Todo lo dicho aqui referente al gobierno de Tito, asi corno cuanto pueda revelarse sobre otra administración comunista incorporada o no a las grandes centrales ideológicas, nos pone en la pista de la verdadera cuestión, de la cuestión capitai: mas alla de si una experiencia comunista es capaz de subsistir al mar-gen del campo gravitación de URSS o Chino —lo que se llama “comuniSmo nacional”—, lo que realmente interesa es llegar a cierto grado satisfactorio de claridad acerca de si con los ingredientes doctrinarios del comuniSmo, mas su metodologia de asalto al poder y de conservación de ese poder, es posible construir una sociedad justa, pròspera y libre. Todo cuanto hasta ahora sabemos —y sabemos bastante— indica categòricamente que no. El caso Tito demuestra que operando con el instrumentai comunista es imposible arribar a una meta sustancialmente diferente de la stalinista, de la maoista o de la castrista. Para decirlo de una manera cortante, con muy pocas palabras y que oficie a manera de telón de este articulo: la “otra” via es, después de todo, la “misma” via.” ------ ,, ...... im ! E vi* ok ornim i zem MOSKVA NAPADA CARTERJA Detente Dolga leta nazaj se je med svobodnim Zahodom in komunističnim Vzhodom končala tkim. živčna vojna in postopoma prešla v odjugo, ali, kakor so sedanjemu brezbarvnemu, breznačelne-mu stanju med zahodnimi velesilami in ZSSR nadeli francoski pojem: detente. Moskva je seveda to détente po svoje izkoristila in jo spravila v mednarodno pogodbo, podpisano 1. septembra 1. 1975 v Helsinkih. Triintrideset evropskih držav ter ZDA in Kanada so pogodbo podpisale in se med drugim obvezale, da nobena ne bo nasilno spreminjala obstoječih evropskih meja, ne to ne onstran železne zavese. Moskva si je tako pogodbeno zagotovila svoj vzhodnoevropski imperij, s čemer je zapečatila marksistično usodo vsem narodom, ki prebivajo med Baltikom na severu in Jadranom na jugu. Zahodne velesile so bile nad helsinškim dogovorom in nad novo dobo, ki da se odpira po podpisu pogodbe, tako navdušene, da je kapitalistični Zahod navalil sovjetskemu bloku v zadnjih 2 letih nad 44.000 milijonov dolarjev raznih posojil in to v mnogih primerih z nižjimi obrestmi, kakor pa jih zahodnoevropske in ameriške banke nalagajo zahodnim upnikom. Medtem pa Moskva redno leto za letom troši med 12 in 13 odstotkov svojega narodnega dohodka za vojaške priprave. Če to potrošnjo primerjamo s 6 odsotno potrošnjo za vojaške potrebe ZDA in s 5 odstotno potrošnjo za vojaške potrebe vseh ostalih članic NA TO, enostavno ugotovimo, da Sovjeti trošijo več kot dvakrat toliko, kakor Zahod. V minulih desetih letih je Zahod na splošno podcenjeval obseg sovjetskih vojaških priprav. Kremelj namreč vztrajno trdi, da troši za svoje o-borožene sile komaj eno tretjino zgoraj omenjenih odstotkov. Zahodne obveščevalne agencije pa so medtem ugotovile, da se je od 1. 1968 število ameriških oboroženih sil v Zahodni Evropi stalno manjšalo tako, da je danes v Srednji Evropi onstran železne zavese, se pravi v sovjetskih satelitih, najmanj dvakrat več sovjetskega vojaštva, kakor zahodnega vojaštva v svobodnem delu Evrope. Do leta 1968 je Zahod budno pazil, da je bilo število vojaštva na obeh straneh železne zavese približno enako. Vse to se je zgodilo na račun détente, seveda samo na strani svobodnega zahodnega sveta. Sovjeti pa so medtem število svojih divizij zvišali od 141 na 168; število tankov v oboroženih silah članic varšavskega pakta za več kot 40 odstotkov; topništvo podvojili, v ZS SR sami pa so namestili šest novih strateških jedrnih sistemov. Sovjetska tankovska proizvodnja prekaša severnoameriško petkrat, podmorniška pa štirikrat. Sedaj se na Zahodu politični naivneži začudeno sprašujejo, zakaj neki naj bi konec živčne vojne in za njo prišla détente zahtevala tako silen vojaški aparat. Povsem spregledujejo dejstvo, da se Moskva ni nikdar in z nobeno pogodbo odrekla bistvenemu načrtu svoje politike: razširiti komunizem po vsem svetu. Tudi v dobi détente ne in tudi ne s helsinško pogodbo. Vzdolž železne zavese v Evropi ima danes ZSSR razpostavljenih 28.000' tankov, več kakor trikrat toliko, kolikor jih ima NATO. članice varšavskega pakta imajo dvakrat več vojnega letalstva, kaor NATO, dvakrat več vojaštva pod orožjem, tako da se je vojno ravnotežje od začetka détente obrnilo odločno v prid ZSSR. Prejšnji mesec je sovjetski partijski diktator Brež|ijev v nekem svojem govoru v Tuli ponudil „dobro voljo in poštene namene“ Zahodu — toda sovjetski tanki so še vedno na sv»" jih položajih. Sredi šestdesetih let je severnoameriški obrambni minister izjavil: „Ni znakov, da bi sovjeti nameravali razviti tako veliko strateško jedrno silo, kakor jo imamo mi.“ Danes je precej večja od ameriške. Vrhu tega so bile ZDA medtem več ali manj prisiljene zreducirati svoja atomska skladišča v Zahodni Evropi, ker jih ne morejo več Znani hrvaški časnikar in publicist Franjo Nevistić je v čikaški „Danici“ (10. 11. 76) priobčil članek z naslovom „Hrvatsko sve ili ništa“. Izvajanja člankarja so izredno zanimiva in tudi zelo aktualna. Zato objavljamo glavne misli iz navedenega članka, ki je sicer namenjen obrambi prof. Bogdana Radice, vsebuje pa tudi bistre kritične poglede na sedanjopolitično stvarnost zlasti na prostoru sedanje Jugoslavije. V uvodu članka pove Nevistić, da je prof. Bogdan Radica v zadnjem času tarča napadov raznih hrvaških nacionalistov, ki pravijo, da ne sme ničesar reči v korist Hrvaške, ako istočasno ne reče, da je treba zrušiti Jugoslavijo in vzpostaviti suvereno hrvaško državo od Subotice, preko Drine do Boke Kotorske in od tam do pred vrata Trsta (zahtevajo torej tudi slovenski del Istre — naša opomba). Nevistič pravi, da je to popolnoma zgrešena politika. Kajti sanje in stvarnost sta dve različni stvari. Tisti, ki zagovarjajo pravico do samoodločbe in do zgodovinsko-etičnih mej hrvaškega naroda, morajo predvsem poiskati pot do tega ideala in do te pravice. Mnogi bi radi prišli na Himalajo po najkrajši poti, toda kolikim je to uspelo ? Hrvaška se nahaja ■— tako nadaljuje Nevistić ■— v komunistični Jugoslaviji in ta država je danes v mednarodnem pogledu kljub vsem notranjim slabostim „dobro gledana“. Washington ji jamči „edinost in integriteto“. Tito je tej Jugoslaviji pridobil simpatije in moralno pomoč neuvrščenih držav, ki predstavlja večino človeštva. Kakšna mora torej biti hrvaška politika, da bosta hrvaški narod in Hrvaška izšli kot zmagovalca iz tega labirinta, ki je silno zapleten in iz katerega ne ' vodi nobena sigurna pot? Nevistić pravi, da na to odgovarjajo naši zanesenjaki: pravica do samoodločbe in lastna revolucija. Da, oba elementa sta potrebna. Ali pa sta tudi zadostna? V letu 1941 so bile raz- iSevernoameriški predsednik Carter je pretekli teden sprejel v Beli hiši sovjetskega disidenta. Vladimirja Bukov-skega na 10 minutni razgovor. Dobesedno mu je izjavil: „Naše zanimanje za človečanske pravice je stalno, in nimam namena biti strahopetec v svojih javnih izjavah in stališčih.“ Carter, ki je nedavno poslal tudi o-sebno pismo sovjetskemu disidentu fiziku Saharovu v Moskvo, je dodal: „Hočem, da bi bile (moje izjave) koristne in ne škodljive in da bi vse države, ne samo ZSSR, vedele, da bomo vedno zasledovali pravico svobode posameznika in pravico do svobodnega izražanja.1' S podpredsednikom Mondalejem je nato imel Bukovsky dolg razgovor. Mondalo je Bukovskemu izročil pismeno izjavo Carterja in mu dejal, da mu bo lahko mnogo koristila v pripravah na belgrajsko „helsinško“ konferenco prihodnjega junija in letošnjo jesen. Na vprašanje, kako je vzdržal v ščititi tako, kakor bi bilo treba. Washington se je doslej zaman trudil, da bi Moskva na račun severnoameriške skrčitve atomskega orožja v Zahodni Evropi zmanjšala število svojih tankov ob železni zavesi. Prav tako Moskva noče odgovoriti na ameriške ponudbe o omejitvi medcelinskih raket v zameno za znižanje števila svojih že skoro zastarelih in zelo dragih, dasi novih, reakcijskih bombnikov. Na Zahodu ugibajo, kakšen je moskovski neposredni politični in vojaški načrt v sedanjem zgodovinskem trenutku, ki ga živita Zahodna in Vzhodna Evropa, prva zaradi tkim. evrokomu-nizma in druga zaradi vedno močnejšega disidentstva, ter bližajočih se dogodkov v Jugoslaviji, a ugotavljajo, da mere čisto drugačne. Tedaj so prepustili Nemci ustaškemu vodstvu, da samo najde rešitev problema svojih meja. Toda danes je položaj bistveno drugačen. V Helsinkih so sprejeli politiko „status quo“, t. j. ohranitev sedanjega o-zemeljskega stanja — tudi na jadran-sko-balkanskem področju, ne glede na ameriško zagotovilo integritete in edin-stva Jugoslavije. Vsi dobro vemo, da so podpisniki helsinške pogodbe (zlasti še Sovjetska zveza in ZDA) pri tem pri sebi mislile, da se bodo tega držale, dokler bo to v njihovem interesu... Saj so tudi podpisniki jaltske in potsdamske pogodbe tako mislili. Pa ta „provizorij“ traja že več kot 30 let. Marksisti v Belgradu so kljub svoji „lastni poti1* iskreni simpatizerji sovjetov. Oni delajo tiho in sistematično, da se vrne Jugoslavijo v sovjetski tabor in da postavijo Ameriko pred izvršeno dejstvo. , In kaj namerava Amerika? Napasti Jugoslavijo, da se omogoči hrvaška pravica do samoodločbe v etnično-zgodo-vinskih meja? To je navadna naivnost! Naš cilj je hrvaška država, ali pot do rije je v etapah (stopnjah). In ta namen je imel prof. Radica s svojim predlogom Kissingerju, da naj namreč napravi Amerika pritisk na Jugoslavijo, da ponovno postavi ria čelo hrvaške republike ljudi iz „hrvaške pomladi11. Nevistić pravi nato, da so Srbi boljši politiki od Hrvatov. Pašić je svoj čas izjavil o Hrvatih, da „bi hoteli vse naenkrat.11 To se sedaj ponavlja v naši politiki — vse ali nič —, kar je seveda zgrešena politika. Prav je, da tudi mi Slovenci razmišljamo o tem, da je treba biti v politiki stvaren, realen, trezen, previden in korakati po etapah do cilja. V tem smislu dela Narodni odbor za Slovenijo, in mislimo, da je ta politika naj-pravilnejša. Sm R ZSSR režimski pritisk, je Bukojvsky Carterju odgovoril: „Glavno je zaupanje, vera v ljudi, vera v bodočnost in vera v človečanske vrednote, za katere se borimo.11 Medtem je čilski komunistični prvak, ki je bil izpuščen iz čila po izpustu Bu-kovskega iz ZSSR, odklonil Bukovskyje-vo vabilo na televizijsko debato kjer koli v svobodnem svetu. Poceni se je izgovoril: „Nimam interesa ne časa za takšno debato.“ Na moskovski televiziji je uradni komentator Matvejev obtožil Carterja, da se s sprejemanjem Bukovskega „vmešava v sovjetske notranje zadeve1* in da „spravlja v nevarnost možnost nadaljnjih razorožitvenih pogajanj med ZS!SR in ZDA.“ Carterja je tudi napadlo sovjetsko glasilo Izvestja in stočasno objavilo, da se je več ameriških diplomatov v Moskvi ukvarjalo z vohunstvom po naročilih CIA-e. ga ne morejo natančno razvozljati. Vsekakor bi morali neprestano imeti pred očmi znano Leninovo noto svojemu zunanjepolitičnemu komisarju Juriju čičerinu leta 1921, v kateri mu med drugim napoveduje, da „nam bodo kapitalisti odprli kredite za podpiranje komunističnih strank v drugih državah in nas zalagali z materialom in tehnologijo, ki nam manjkata, s čemer bomo obnovili svojo vojno industrijo, ki jo potrebujemo za svoje prihodnje zmagovite napade na naše zalagalce. Z drugimbi besedami, oni bodo trdo delali, da sami sebi pripravijo samomor.“ Ni dvoma, da je détente za Sovjete le sredstvo za nadaljevanje živčne vojne z drugimi sredstvi. Kdaj se bodo svobodnemu svetu odprle oči? Označba evrokomunizem za komunistična gibanja v svobodnem latinskem delu Zapadne Evrope, t. j. v Franciji, Italiji, Španiji in morda Portugalu je netočna in nepravilna. Komunistične partije po drugih deželah jo opravičeno lahko imajo za diskriminacijo, če se vzame v poštev, kaj se z izrazom „evro1* hoče povedati: da so boljše, popolnejše, kulturnejše, bolj tolerantne. Ta prizvok v izrazu je potrjen tudi z na-glašanjem partijskih vodstev v omenjenih deželah, da je njihov komunizem drugačen od npr. sovjetskega, češkega, vzhodno-nemškega, madžarskega in celo jugoslovanskega. Kdo je izraz evrokomunizem iznašel ni znano, čeprav se časnikarji trudijo, da bi odkrili vir te monstruozne iznajdbe. Domnevajo, da se je najbrž rodil v Italiji, kjer so komunistični vodniki posebno glasni v dokazovanju razlik med njihovo zvrstjo marksizma in marksizmom v drugih deželah. Tako daleč gredo, da je oni dan zunanje politični izvedenec italijanske partije (P CI) tovariš Sergio Segre v Rimu dokazoval staremu zunanjemu političnemu dopisniku lista The New York Timesa z vso zgovornostjo, da je „italijanskost“ partijske politike danes tako velika, da motri nevarnosti hkrati z drugimi domačimi strankami in zatorej med PCI in italijansko Krščansko demokracijo (ki vodi vlado), ni razlike. Tako zatrjevanje je dvoumno in namenjeno zavajanju svetovnega javnega mnenja. Zato mu tudi sicer spravljivi Sulzberger (Timesov dopisnik) ni čisto verjel. Morda je bolj verjel, četudi tega nikjer trdno ne izreče, trditvi tovariša Segreja, da PCI niti za las ne popusti od svobode izražanja, ker so to „univerzalni problemi“, in evrokomunizem je pravi izraz za označbo zapadne kulture in tolerance v komunizmu. V tej trditvi je dobršen del italijanske samohvale in nadutosti. Pri primerjavi evrokomunizma s titoizmom v Jugoslaviji pravi Segre, da je podobnost med obema samo v tem, da obe partiji proglašata neodvisnost od Moskve, v vsem drugem se razlikujeta, zlasti še v tem, da v Jugoslaviji vlada enopartijski sistem, a PCI izpoveduje pluralizem v javni upravi. Nedavno je Katoliški glas v Gorici zapisal: „Socializem je upravljal, teoretiziral in filozofiral mimo človeške narave. In zato so prav sami socialistični teoretiki in načrtovalci povzročili premik v javnem političnem življenju.“ (Beseda socializem vsebuje tu vse njegove vrste, vključno komunizem.) Ta premik je zlasti mogoče opaziti pri ev-rokomunistih, med njimi predvsem pri italijanskem tipu evrokomunizma. Pri sedanji politični situaciji v Italiji ima partija odločilno moč in lahko v parlamentu vlado vrže vsak dan, po mili volji. Razen tega ima absolutno oblast v najvažnejših provincah, v vseh velikih mestih in v množici manjših, v rokah ima vse najvažnejše delavske zveze po katerih kontrolira gospodarstvo, vodilen vpliv ima na televizijo in tisk. Pri takšni ogromni moči je treba le z mezincem migniti, pa bi bila tu splošna vstaja in z državnim prevratom bi PCI prišla v vlado. Zakaj tega ne napravi, ampak raje govori o političnem pluralizmu, demokratičnih svoboščinah, ohranitvi NATO, zgodovinskem kompromisu itd.? Ali so. se njeni aristokratski voditelji spreobrnili k idejam Jeffersona, Mazzinija, Cavourja in vidijo v demokratski svobodi Zapada najbolj dragoceno pridobitev človeške družbe in posameznika? Kaj še! So marksistični komunisti kot vsi drugi, le svetovno politični položaj in razmere v Italiji so take, da si ne upajo naprej, ne da bi pri tem uničili Italijo in svojo partijo. Naučili so se, da bi kak prezgoden odločilen poseg partije v italijansko stvarnost I-talijo pognal naravnost v katastrofo, ki si jo v sedanji mednarodni situaciji ne smejo privoščiti, čeprav imajo v rokah veliko moč. Država je obupno odvisna od zunanje gospodarske pomoči, ker nima ne dovolj hrane, ne surovin, ne premoga in ne petroleja. Pomoč pa lahko pride, ne iz Moskve, ampak samo od Zapada, a na to ne more računati. Voditelji PCI tudi dobro poznajo razvajenost in nagnjenje za luksus svojega ljudstva, ki se vztrajno drži znanega izreka: Dolce far niente (sladko je nič delati), hoče na tuj račun dobro živeti in ni sposoben izkopati se z lastnimi močmi in pridnostjo iz gospodarskega in socialnega kaosa. Njihov lastni sonarodnjak in učitelj Machiavello jim pripoveduje, da vsakemu kaosu nujno sledi tiranija in nasilje. Nasilje komunistom v Italiji ne diši, ker bi se grozodejstva razbohotila v dejanja, s katerimi bi partija izgubila ljudske množice. Nam Slovencem je še v spominu italijanska krvoločnost za časa njihove okupacije, njihova krutost v koncentracijskih taboriščih (Rab, Gonars). To je bila lepa evropska kultura in tolerantnost. Vse to imajo voditelji italijanskega komunizma pred očmi. Zato ne pridigajo revolucije in diktature proletariata, zato odklanjajo „sovjetski1* komunizem in propagirajo evrokomunizem kot nekaj boljšega, kul turne j šega; zato igrajo na inštrument političnega pluralizma in se potegujejo za „zgodovinski kompromis“ s krščanskimi demokrati. Je le drugačna pot do istega cilja — oblasti. V sedanjih mednarodnih razmerah in položaju v Italiji druge uspešne in varne poti ni. Legitimacija je pa evrokomunizem. Kdor v svobodnem svetu te igre ne more spregledati, mu ni pomoči. L. P. Bukovsky pri Carterju - Iz življenja in dogajanja v Argentini Minuli teden je bil v argentinskem ministrstvu za gospodarstvo v znamenju pričakovanja objave državnega proračuna, ki bi bil moral biti objavljen že pred pol leta. Gospodarski minister Martinez de Hoz je imel pred seboj težke probleme za uravnovešenje inflacijskega proračuna, zlasti, ker se je moral odločiti za razne nepopularne u-krepe, če je hotel proračun spraviti kolikor toliko v znosno obliko. Najbolj trdovraten ekonomski sektor predstavljajo železnice, ki jih mora država dnevno podpirati z nad 2 milijona dolarjev. Toda sedaj se je vlada odločila zmanjšati železniško mrežo za 1005,5 km ter je zato odredila ustavitev železniškega prometa in dvig tračnic na 13 nedobičkanosnih progah. Na drugi strani pa bodo železnice smele potrošiti v domači industriji 250 milijonov dolarjev za nabavo nadomestnih delov in drugega materiala ter 100 milijonov dolarjev za material, ki ga bo treba uvoziti. Te vsote bodo železnice smele potrošiti odslej pa do konca 1979, se pravi v prihodnjih 1000 dneh, tako, da se bo državna podpora železnicam znižala na 350.000 dolarjev dnevno. Medtem je Narodna banka nadaljevala z mini-mini-devalvacijo argentinskega pesa, toda minuli teden s skoki po dva nova pesa (ali dvesto starih pesov) vsake dva dni. Banka te skoke imenuje „popravke“ (correcciones), tako da je s 37. „popravkom“ minuli petek uradno razmerje med argentinskim pesom in ameriškim dolarjem bilo 313/ 318 (prodajna-kupna cena) novih pesov za 1 USA dolar. Na tkim. vzporednem (črnem) trgu pa je bilo razmerje 340/ 345. Medtem je državni Denarni zavod natisnil nadaljnjih 11.451 milijonov novih pesov, tako je krožilo po državi 626.593 milijonov novih pesov ob koncu prejšnjega tedna. Argentinski poljedelci so prodali v svet 5,5 milijona ton žita, tako da je izginil strah, kam z odlično letošnjo žetvijo. Nov močan prodajalec je bil letos tudi Brazil, ki je prodal 2 milijona ton svojega žita v inozemstvo. Argentina je s pogodbo s Čilom prevzela to državo Severni Ameriki. Lansko leto so ZDA prodale Čilu 700.000 ton svojega žita, letos pa se je Argentina s Čilom pogodila za 500.000 ton letno po nižjih cenah. Letošnja svetovna žetev žita je znašala 411 milijonov ton, lanska komaj 355 milijonov ton. Zato je tudi padla cena žitu od 140 UISA dolarjev na tono lanskega aprila na 88 USA dolarjev za tono lanskega decembra, nakar je začela znova naraščati, predvsem zaradi manjše sovjetske žetve,, kakor so ■napovedovali v Moskvi. Prvi udarec marčevskemu zvišanju draginje so zadali farmacevti, ko so s 1. marcem zvišali cene zdravilom za 18,96%. V Argentini je trenutno ok. 160 laboratorijev, ki izdelujejo zdravila. To zvišanje temelji na zvišanju cen kemičnih surovin zadnjo čertino lanskega leta, tako da bo prišlo do novega zvišanja konec marca in sicer za nadaljnjih 14%, na podlagi cen kemičnim su- rovinam v letošnjem januarju. Zvišanje cen surovinam v februarju pa bo podražilo zdravila naslednje mesece. Uradno so se v februarju zvišali življenjski stroški za 8,6%, kar pomeni 23,7% za prva dva letošnja meseca, marca pa pričakujejo še višji odstotek, ker bo treba vanj vključiti še stroške za šolo. Vlada se je končno odločila skrčiti število državnih in podržavljenih podjetij, ki so glavni vzrok neprestanega proračunskega deficita. V Čilu je vlada po padcu Allendeja vrnila ali prodala zasebnikom 439 od 494 državnih in podržavljenih podjetij in obdržala dokončno pod svojo izključno kontrolo le 23 podjetij, med njimi petrolejska podjetja, železarne, petrokemične tovarne, klavnice, sladkor ter električne centra- -le. Ko so oborožene sile 24. marca lanskega leta pomedle z ostanki peroni-stične vlade, je bilo v največjih državnih podjetjih zaposlenih npr. v Seghi (elektrika) 26.358 delavcev, na pošti 53.338, pri vodovodu 28.225, v plinarnah 11.067, na železnici 156.519, pri YPF (petrolej) 57.676, pri Aerolineas (arg. državna letalska družba) 8.285, Agua y Energia (elektrika, izven Vel. Buenos Airesa) 26.592 ter pri telefonu 50.831 nameščencev. Na političnem polju je Argentina morala priti navzkriž s severnoameriško vlado, ko jo je ta obtožila kršenja človečanskih pravic. Kazno je, da v Washingtonu ne razumejo, da gre v Argentini dejansko za komunistično revolucijo, proti kateri je argentinska vlada dolžna nastopati, da ohrani državo tostran železne zavese v svobodnem svetu. Ko je Washington kakor „za kazen“ odpovedal argentinskim oboroženim silam 17 milijonov dolarjev kredita za 1978, se je argentinska vlada sama odpovedala še prestalim 14 milijonom, ker smatra zadevni ameriški nastop za vmešavanje v notranje zadeve države. E-nako je storil sosednji Urugvaj, ki se je bil pred dobrim letom dni dokončno otresel tupamarskega marksizma. Opazovalci začudeni spremljajo nastope Carterjeve vlade napram lat. Am., tudi v zvezi s prepovedovanjem Brazilcem nakupa atomskih reaktorjev v Zahodni Nemčiji, češ, da bo Brazil potem mogel proizvajati atomske bombe. Brazilska vlada je bila v odgovoru Washingtonu še ostrejša od argentinske in urugvajske in je v noti zatrdila, da kaže, kakor da Carter ni zrel za položaj, na katerem sedi. Doslej so Amerikanci imeli proti sebi večino latinskega prebivalstva, sedaj pa Carter nastopa kakor da bi si hotel obrniti proti sebi še latinskoameriške vlade. Argentinska- vlada je žela nov zunanjepolitični' uspeh s potovanjem generala Videle v Limo na obisk k perujskemu predsedniku Morales Bermtìdezu. Argentina se je pogodila s Perujem, da mu bo oskrbela graditev atomské centrale podobne argentinski Atuchi pri Buenos Airesu. S Perujem se sedaj more mirno razgovarjati' večina desničarskih latinskoameriških vlad, odkar so tam opustili iz Titove Jugoslavije u-voženo idejo o „khaki socializmu“, kakor titoizem nazivajo v tukajšnjih krogih. Titovi partizani so se namreč med vojno oblačili v britanske khaki uniforme, poleg tega pa se Tito vse od 1. 1948 naprej deloma naslanja na „kapitalistični“ Zahod, da more ohranjati svoj režim na oblasti. Ob bližajočem se koncu prvega leta vlade graia. Videla se je zbralo na pretres položaja v Buenos Airesu 36 admiralov, ki so ugotovili, da je proces sprememb na nekaterih sektorjih državnega življenja prepočasen. Ta teden so se sestali brigadirji (letalski generali), prihodnji teden pa se nameravajo sestati generali suhozemskih sil, nakar bodo vsi trije rodovi oboroženih sil izdali skupen dokument o stanju v državi. V zvezi s temi sestanki opazovalci napovedujejo tudi morebitne spremembe v vladi. MEDNARODNI TEDEN FINANČNI FOND LAPLAŠKEGA POREČJA (Cuenca del Plata) je z enodnevno zamudo začeli zasedati v Sucre, Bolivija, 3. marca. Je to II. zasedanje držav, ki so ustanovile omenjeni fond: Argentina, Brazil, Bolivija, Paragvaj in Urugvaj. Fond pripravlja načrte za izkoriščanje skupnih vodnih rezerv in drugih skupnih projektov. V ta fond, ki znaša 20 milijonov dolarjev, sta Argentina in Brazil vložila po šest in pol milijona, ostale članice pa po 2.200.000 dolarjev. NASILJE V ZDA. Ameriška vlada je naročila raziskave o morebitnih izbruhih nasilja in neredov, kakor je bilo pred 15 leti. To študijo je vlada prejela prejšnji teden in raziskovalci trdijo, da je v ZDA položaj tak, da morejo nasilja ponovno izbruhniti vsak čas, ker se v teh zadnjih petnajstih letih ni nič pametnega ukrenilo glede tega. . . SOVJETSKE UKANE. Po pisanju nemške revije Stern je sovjetski pilot Belenko, ki je izbral svobodo, razkril okoli 4.000 sovjetskih vojaških tajn. Eno teh razkritij se' tiče namišljenih letališč, ki so postavljena pajrcč _ob kitajski meji. So „premakljiva“, z „letalih in drugimi „napravami“ v naravni velikosti. Vojaki jih po potrebi prestavljajo; prava letališča pa so pod zemljo. Revija zatrjuje, da so sedaj v Pentagonu že odkrili 134 teh namišljenih letališč, ki po slikah, katere pošiljajo sateliti, izgledajo resnična. LEVIČARSKI NEMIRI V MEHIKI. študenje v Oaxaca so pogreb; levičarskega aktivista, ki je podlegel ranam, katere je dobil v spopadu s policijo, spremenili v levičarsko demonstracijo. Nemiri trajajo v tem mestu že leto in pol, od januarja dalje pa so se poostrili in se'razširili tudi na druga mesta države Oaxaca. Guverner države Zarate Aquino je zaprosil za šestmesečni dopust,- levičarji pa terjajo, da se ga postavi pred sodišče, češ da je kriv za nerede in smrtne žrtve. Vlada je poslala vojaštvo in imenovala za začasnega gu- Na koncu koncev živi človek vedno od sadov zemlje, se ne hrani s stroji. Njegova prava domovina je narava. Tista narava, ki jo postopek industrijske proizvodnje posiljuje z izrabljanjem in razmetavanjem njenih darov, kakor jih prej nismo poznali. Švedski pisatelj Artus Ludkvist SKRIVNOSTNA NALOGA ALEKSANDRA ČAKOVSKEGA V začetku meseca februarja 1977 je prišel iz Sovjetske zveze v Italijo glavni urednik „Literaturnaje Gazete“ Aleksander Čakovski. O njem gre glas, da je sovražnik št. 1 Aleksandra iSolženicina, ker ga v svojem časopisu stalno napada. Prišel je v družbi svojega namestnika Vitalija iSirokonskega in časnikarja Danila Kraminova. Vodstvo italijanske komunistične stranke jih je seveda sprejelo z veseljem, ker veljajo za stebre sovjetske „agit-prop“ (agitacijske in propagandne) službe. Morda je ta prihod v zvezi z Berlinguerjevo akcijo za stroge gospodarske ukrepe v Italiji. Čakovski je pisatelj, ki pa še ni ničesar napisal in ga sovjetska vlada u-porablja za razne skrivnostne naloge. Tako je bil npr. leta 1974 poslan v Kopenhagen, da bi pri komiteju, ki daje Nobelove nagrade, dosegel, da črtajo Saharova iz seznama tistih, ki bodo dobili nagrade. Tedaj se je s svojimi lažmi zoper Saharova tako „proslavil“, da je moral takoj zapustiti Kopenhagen — brez uspeha seveda. Pozneje se je proslavil tudi s tem, da je po agenciji Tass izjavil, da italijanski tisk krši svobodo izražanja, ko vendar ves svobodni svet ve, da ima italijanski tisk, lahko bi rekli, celo pretirano svobodo izražanja, svobodo, ki jo levičarski tisk krepko izrablja. Čakovski je govoril na italijanski televiziji in sicer je imel razgovor z dvema starima dopisnikoma italijanskih časopisov v Moskvi in sicer z Garim-bertijem (La Stampa) in Ronchejem (Corriere de la ISera). V razgovoru je hotel dati „pravo“ sliko Sovjetske zveze, zanikal je vse obtožbe zahodnega tiska zoper Sovjetsko zvezo glede preganjanja izobražencev in njihovega zapiranja v umobolnice in podobno. Seveda so bile njegove informacije v re- snici prave desinformacije o stanju v Sovjetiji. Ko je bil vprašan, ali je res svetoval Brežnjevu, da naj se Solženicin fizično odstrani (t. j. ubije), se je silno razburil nad tem grdim zahodnim obrekovanjem. — O helsinški pogodbi je dejal, da se na zahodu ogromno piše in govori o njej, čeprav njene vsebine ne pozna nobena oseba. — O „evrokomu-nizmu“ je dejal, da ne ve, kaj je to. —• O „pluralizmu“ pa je dejal, da vodi v državljansko vojno. „V naši državi (t. j. v Sovjetski Rusiji) obstaja samo ena stranka, ker pač ni opozicije. V Sovjetski državi so disidenti svobodni, lahko mislijo in govorijo, kar hočejo; mi jih kaznujemo samo za nezakonita de-janja.‘‘ „Kako pa je bilo z bombami na moskovski podzemski železnici,“ so ga vprašali. Odgovoril je: „O tem pa ničesar, ne vem, ker sem bil tedaj na Malti.“ Končno je dostavil, da je prišel v Italijo kot poslanec resnice. Iz zgornjih odgovorov je jasno razvidno, da je čakovski res samo „agitprop“ s precejšnjo duhovno revščino, pa vse prej kot s poslanstvom, da govori resnico o Sovjetiji, ampak nasprotno, da govori neresnico. Italijanski nekomunistični tisk je čakovskemu krepko odgovarjal. Najkrepkeje mu je morda odgovoril Gustavo Selva, radijski ravnatelj, ki je bil nedavno v Moskvi z italijanskim zunanjim ministrom For-lanìjem. Selva je povedal, da je imel v Moskvi razgovor s Saharovom, ki mu je povedal, da je sovjetska tajna policija (KGB) nedavno usmrtila prevajalca Konstantina Bogoteriova, duhovnika Fi-blienka, inženirja Tamonetsa, pisatelja Evgenija Brouneva in učiteljico Luk-shaeto. Taka je svoboda disidentov v Sovjetiji. L. J. Z. vernerja Gimeneza Ruiza, ki je leta 1975 zadušil gverilo v Sierra Guerrero. HUD POTRES V ROMUNIJI. V petek zvečer, 4. marca, je hud potres zajel južni in jugovzhodni del Romunije in del severne Bolgarije. Hudo so poškodovani glavno mesto Bukarešta, Craiova in druga mesta na jugu in petrolejski vrelci v Ploestiju. Po prvih vesteh je smrtnih žrtev na tisoče; epicenter potresa je bil v Transilvaniji. KAVA SE BO PONOVNO PODRAŽILA. Brazilski inštitut za kavo je sklenil zvišati cene kavi za okoli 30 odstotkov. Kava ima trenutno na svetovnem trgu absolutni rekord v zvišanju, saj se je od lanskega leta podražila za 700 odstotkov. Toda tudi dru- gi produkti se dvigajo z veliko hitrostjo in podirajo „svoje“ rekorde: kakao, čaj, svinec, zlato, cink, srebro, baker, naravni kavčuk, bombaž, volna, volfram in živo srebro. Kakao se je dvignil v enem letu samo štiriinpolkrat, svinec in čaj za dvainpolkrat, cink le za dvakrat, ostale surovine pa zaenkrat še niso prekoračile dvojne cene, vendar vztrajno naraščajo. BEG IZ RAJA. Iz nemške demokrat, republike je v februarju zbežalo v Zahodno Nemčijo 850 oseb. Poleg teh je v februarju pribežalo v Zahodno Nemčijo še 10 ljudi ' ‘iz Jugoslavije, 13 iz Madžarske, 14 iz češkoslovaške, 650 iz Romunije, 500 iz Sovjetske zveze in 2.580 iz Poljske. Vsi prebežniki so po -podatkih nemškega porekla. Tine Debeljak (33) Med knjigami in revijami KOSOVELOVI INTEGRALI V NEMŠČINI Münchenska založba Dr. dr. Trofenik Verlag je za Prešernovimi pesmimi v italijanščini (prevod p. Husa) začela lani z novo zbirko Sloveni ca, ki naj svetu da spoznavati slovensko književnost z dobrimi prevodi klasikov. Kot druga knjiga je izšla kmalu nato zbirka novo odkritih pesmi Srečka Kosovela Integrali v nemščini, v prevodu znanega slavista Wilhelma Heiligerja, ki sedaj živi v ZDA. Ta se je že uveljavil v slovenski literarni zgodovini s knjižno izdajo študije o domotožju pri Ivanu Cankarju. Zdaj je v nemščini pripravil prevod skoraj vseh Integralov pri imenovani mednarodni založbi, ki spada v vrste najpomembnejših evropskih znanstvenih slavističnih-orien-talističnih knjigarn. Naslov je: Srečko Kosovel, Integrale, 1976. str. 192. Kakor vemo, so Integrali svojska Kosovelova stvaritev in so do 1. 1967 ležali v pesnikovi zapuščini, dokler je ni iz nje dvignil, razbral in uredil univ. prof. dr. A. Ocvirk. Pa še tokrat ne v polnosti, kajti — knjiga je v Kosovelu šele zorela, ležala še vsa v prvih zasnovah, skicah in z največjo naglico pisanih rokopisih, še ne pripravljena za tisk. Vsem, ki so te rokopise v zapuščini videli, so jih imeli za prve zapiske, ne izdelane zasnove, „poizkuse“, za „literarno zgodovinsko gradivo bodočim raziskovavcem“. Menda sem za njegovim bratom Stanetom, ki je hranil zapuščino, prvi dobil bežen pogled v Srečkovo literarno zapuščino, pa se Integralov ne spominjam, da bi jih imel pred očmi. V svoji študiji o Kosovelu v Križu na gori, 1926 — ki je bil prvi literarni zgodovinski esej o Kosovelu sploh! — sem napisal, da mi je dal pesnikov brat v pogled 210 kvartov esejev, ter zbirko rokopisnih pesmi, ki jo je brat sam uredil. V tej zbirki pa je vstavil le pesmi, za katere je mislil, da „spadajo brez pridržka v javnost“. Iz njegovega pisma ob smrti brata ki ga je objavil A. Gspan — pa vemo, da je sodil o ostali pesniški zapuščini takole: „Pisal je ogromno, zapustil je mnogo, med tem zelo dosti nezrelega, neprebavljenega.“ Eseji, ki sem jih tedaj imel v rokah, in na podlagi katerih sem napisal svoj esej, še danes niso izšli, dočim je iz tistega kupa „poizkusov, za kar jih je smatral tudi urednik Kosovelovega Zbranega dela prof. Ocvirk sam“ (Delo, 15. 5. 71), izšlo L 1967 pri Cankarjevi založbi v posebni knjigi „jedro tistih konstruktivističnih pesniških poskusov“, ki „so v svoji e-stetski idejni uglašenosti primerni za samostojno knjižno izdajo.“ Ker knjige nimam pri rokah — imam samo Xerox — kopije pesmi od str. 116-181 — ne poznam uvoda in ne vem, koliko pesmi je v njej (gotovo močno preko sto!), ne njih literarno zgodovinsko problematiko. Ker jih Kosovel nikdar ni urejeval in je znano samo to, da je imel namen imenovati svoje nove pesmi Integrale, je vsa zbirka zasnova urednikova. Ob oklevanju prof. Ocvirka, ki je čutil največje težave v „ocenitvi estetske vrednosti teh poskusov“, pa ga je povzbudil za knjižno izdajo pesnik Cene Vipotnik, ki je intuitivno občutil pesniško vrednost pesmi. Med tiskanjem je prišel z gradivom v stik francoski preva-javec Kosovela Marc Alyn, ki je nato, s pomočjo slovenskih sodelavcev, izdal francoski prevod. L'. 1971 pa sta izdala v Trstu Jolka Milič in prof. PaVel Merku pod naslovom Poesie e integrali. Zdaj je izšel nemški prevod, in isti prevajavec W. Heiliger napoveduje tudi angleški prevod. Kakšni so ti Integrali? Je to pesniško vročično ustvarjanje zadnjega leta 1925-26, ko je Kosovel v smislu francoske avantgardistične teoretike mrzlično metal na papir pesniške domislice, kakor so mu prihajale v misel in pod roko, zametujoč rime in vso tradicionalno poetiko, tudi logiko in razumsko analizo; ko je osebno individualno nav-dihnjenost zamenjal za izpovedovanja kolektivnega evropskega človeka, njega krize, duhovne in gospodarske preobrazbe. Ko je cankarjansko romantično nasprotje „buržuj-umetnik“, spremenil v nasprotje „kapitalizem in proletarec“; ko je evropskemu duhu, ki razpada, oznanjal preobrazbo iz Vzhoda, i-menoma iz Rusije... vse po zgledu francoski „surrealistov“, ki sta jim v tistih letih (1924-26) pisala manifeste Breton in Aragon. Kosovel je bil učenec francoske kulture, predvsem Ro-maina in Rollanda in drugih... in tedaj je bilo „modno“, da so bili vsi „levičarji“ prepričani v Spengler jev Propad Zapada in v revolucionarno osvoboditev človeka iz Moskve, dasi niti vodje teh literarnih gibanj niso bili tedaj komunisti. V teh letih do prvih mesecev 1926 se je v Franciji vršil ta proces iz upornega duha proti materialističnemu zahodu v zgolj socialno revolucijo, in so se surrealisti 1. 1926 že združili s komunisti v „eno fronto“, dasi so ostali še „literarno“ gibanje. Kosovel je umrl, preden se je ta fuzija na Francoskem zgodila. Kmalu so Bretona izključili iz komunistične stranke, danes so Aragonova dela v Sovjetski zvezi na „indeksu“. Gide je prišel spreobrnjen iz Rusije, Rolland se je razoča- ral ob nemško-sovjetskemu paktu, itd. Tudi Kosovel ni bil komunist, čeprav je tedaj prebiral Komunistični manifest, in je prav tedaj parkrat napisal: „škoda, da ne morem priznati absolutno nobene diktature“ (v pismu Obidovi), „ortodoksen pa ne bom nikoli“ (Vinku Košaku itd.). Že tedaj, ko še ni bilo stalinistične dobe! Zgodovinar Dušan Kermavner je „Kosovelovo Mladino“ imenoval „napredno liberalno“. Mladina pa ni bila marksistična, pač pa je igrala „marksistično vlogo“, t. j. infiltracijo marksizma v inteligenčne vrste. To vlogo so igrali tudi francoski kulturniki. Tudi Integrali niso teoretične pridige o teh konkretnih socialnih borbah, so pesniške podobe vsega duhovnega o-zračja tistega časa, pa sebe samega, duhovnega kaosa in človeške tragike. So grajeni v smislu „punktuälizma“, postavljanja stavkov za stavkom, čestokrat brez vse logike ali primere, toda vedno s pesniško silo in domislico. Da se niso zdeli primerni, „zreli“ za javnost v 1. 1926-4945, je razumljivo; manj razumljivo pa je, da so tudi po 1. 1945 še 20 let čakali na objavo. Dimitrij Rupel meni, „da se niso zdeli primerni kolektivnim fer uveljavljenim predstavam o vlogi pesništva v socialistični Sloveniji..., da so se... zdeli nekoliko spodtakljivi, nepočesani, predrzni, nihilistični, neresni???“ (Delo, 23. 10. 1976). Niso propaganda, so pesniško delo, čeprav včasih nerazumljivo; sicer pa K Ml cv vce s LJUBLJANA — Kritik Jože Ja-voršek-Brejc je hudo zdelal premiero drame, znano Linhartovo komedijo „Ta veseli dan ali Matiček se ženi“, ki je bila v soboto 5. februarja. Posebno ga moti nekultivirana govorica ljubljanskih igralcev. LJUBLJANA — Založba Schirmer iz New Yorka je v „Klasični knjižnici“ izdala ploščo z Viväldijevo Sonato v realizaciji Alojza Srebotnjaka in redakciji Koka Klopčiča. HORJUL — Slikar Franc Zupet-Krištof je svojim rojakom spet razstavljal od 5. do 12. februarja svoje portrete. Te razstave umetnik prireja že od leta 1960. LJUBLJANA — Narodni muzej je za Prešernov dan vabil na ogled razstav „Orožje in bojna oprema“ in „Kmečki punti na Slovenskem“. Vstop je bil ta dan brezplačen. LESCE — V tovarni verig sta tehnologa Jernej Raspe in Marjan Žagar izdelala in seveda, patentirala posebno vrsto „avtomobilskih verig za sneg“, ki sta jim dala ime „Rival“. Te verige je možno montirati na kolesa, ne da bi bilo treba avto premikati in jo je mogoče pritrditi na kolo v eni sami minuti. Na lanskem jesenskem velesejmu v Frankfurtu je bila ta veriga proglašena za e-no najboljših in sedaj ima Tovarna verig v Lescah veliko naročil. NOVO MESTO — Na Krko je v januarju prišlo več labodov, kjer so v veliko veselje ljubiteljev narave. Ptice so navajene ljudi in kar rade priveslajo k bregu, če ji postrežejo s koščki kruha. 3. februarja pa je bila ena žival ranjena in so ugotovili, da jo je najbrž obstrelil neki neodgovorni mladenič. LJUBLJANA — Ob Prešernovem dnevu so nagradili s Prešernovimi nagradami ing. Borisa Kobeta za arhitekturo in njegovo pedagoško delo, Branka in Ivana Kocmuta za arhitektonske načrte in urbanistične rešitve mariborske regije, Lojzeta Krakarja za pesniško zbirko „Nekje tam čisto na robu“, Miha Maleša za njegovo slikarsko in grafično ustvarjanje, Igorja Pretnarja za režijo filma „Idealist“, Tatjano Rem-škarjevo za baletno ustvarjanje ter skupino, ki je pripravila „Hlapca Jerneja“ za lansko proslavo. Cankarjeve stoletnice rojstva. LJUBLJANA — Po treh letih gradnje je za Bežigradom zraslo prvo poslo- je bila je bila poetika te šole: „Ne čakaj navdiha... piši hitro.. . kakor pride... polagaj stavek k stavku... in ne padi v skušnjavo, da bi ga še enkrat prebral...‘‘ (M. Nadeau, Historia del surrealismo, 83). Gre za neko mistiko nove vrste, za neko metafiziko stvari, za neko dojemanje —■ kot pravi Heiliger v uvodu — „vesoljstva v štirih dimenzijah: kot realnega, irealnega, materialnega in brezkončnega.“ V nekaterih primerih pa so Integrali tudi prava lirična občutja. Vsekakor: Integrali so nova podoba avantgardista Kosovela, potem ko se je uveljavil kot lirični impresionistični pesnik Krasa, in kot zanosni pesnik himen o propadanju Evrope ter lepih religioznih pesmi o samoti in „hoji za Kristusom“, kot je zadnje zapisal o njem pokojni p. Truhlar ob 50-letnici smrti. O prevodu v celoti ne morem soditi, ker sem lahko primerjal le tiste pesmi, ki jih imam v kopijah, pa sem videl nekaj pomanjkljivosti. Npr. str. 2: „ravnokar ga vidim... Jaz ga celo slišim“ — ich sehe es... ich boere es... 4: Socializacija zlate produkcije :— Sozialisierung der Entwiklugsproduktion. Str, 14: v smehu je tvoja bodočnost — im lachen findest du keine Zukunft. Str. 16: Kostanji za vodo šumijo — kasta-nienbäume rauschen wegen des wassers. Manjka v isti pesmi: cin! cin! — in manjka prevod besedam v risbi. Str. 24: manjka prevod dveh verzov: Fraj-tar terorizira. / Žandar terorizira. — Str. 26: manjka 9 vrstic! Str. 40: Sree-Trstje bolno / Zato je Trst lep -— ein krankes herz / trieste ist schoen — in morda še kaj. Kosovel je vse stavke začenjal z velikimi črkami — v prevodu je vse z malimi, tudi nemški samostalniki. Zato je „Bog‘‘ z veliko preveden „gott“ z malo (str. 18). Knjiga je lepo izdana in potrjuje založnikovo' skrbnost. Prevod: Heiliger-jevo poznanje slovenske moderne in njegova ljubezen do nje. pje „Ekonomskega centra Slovenije“ ■—• Ekonomska fakulteta. Ker so menda bili denarni fondi skopi, je zgradba pritlična, a ima po pisanju listov izredno izrabljene kletne prostore, ki spuščajo v podzemlje dovolj svetlobe in sonca... Med vzroki za odločitev zidave v „širino“ in ne v „višino“ so bila tudi dvigala, ki so draga in njihovo vzdrževanje tudi potem ni majhno. Ima pa fakulteta največjo predavalnico v Ljubljani, meri 400 kv. m. in ima 394 sedežev, druga predavalnica pa meri 288 kv.m. in ima 288 sedežev. Manjših predavalnic je 18, kjer je od 24 do 186 sedežev. LJUBLJANA — V Sloveniji bodo popisali okoli 700.000 zaposlenih v družbenem sektorju in njihove družinske člane ter iz podatkov izpopolnili register Zdravstvene skupnosti Slovenije. MARIBOR — V Razstavnem salonu Rotovž so 11. februarja odprli razstavo načrtov za ureditev dela starega Maribora. Načrte je pripravilo šest arhitektov. KRANJ — Za novo gorenjsko avtocesto (odsek Naklo-Ljubljana) so pripravili že tri inačice. Pravijo, da je najboljša zahodna variànta: mimo Smlednika in Medvod do Podutika, ker tranzitni promet z Gorenjske spelje po najkrajši poti mimo Ljubljane proti morju. UMRLI SO do 3. do 9. FEBRÜARJA 1977 LJUBLJANA — Angelca Završnik r. Čebular; Anica Zadnik r. Janežič; Franci Dermastja; dr. Malka Kogoj r. Sonc, zdravnica, 83; Minka Gutnik r. Setnikar, dr. Karlo Benulič, mikrobiolog; Štefanija Švigelj r. Kurnik, 96; Marija Cotič r. Strajnar; France A-Min, up. prof.; Janez Kralj, up. PTT.; Marija Klemenčič r. Čebular; Marjan Vodopivec, 57, skladatelj, vodja glasbenega sporeda Radia Ljubljana; Ludvik Bradač, up. PTT.; dr. Rajko Rakovec, univ. prof. Biotehnične fakultete. Ana Čeme !r. Hrovat, 98; dr. Ivo Horvat, odvetnik; Jože Štemberger, up. fotograf; Pavla Paljevec r. čebron; Ana Zupančič r. Repnik; Jože Zorn, up. Radio' Ljubljana; Marjeta Vavpotič, šivilja; Karel Pangerc; Pavel Meše, Albin Resnik; Janez Bizovičar, 85, up. mizar; Stane Podgoršek up.; Matilda Justin r. Weber, up. učit., 86. RAZNI KRAJI — Mirko Trampuš, up., Metlika; Jernej Dežman, up., borec za sev. mejo, Šentvid pri Stični; Francka Suhadolnik, up., 67, Kamnik pod Krimom; Herman Srebotnik, up., Petrovče. Jože Glavač, Radeče; Janez Irt, up. rudarski poslovodja, Trbovlje; Franc Janc, up., 87, Bistrica pri Tržiču; Franc Jerman, up. gasilec, Polje-Lj., Marija Gradišek, črni potok; Marija Sulčer, Letuš pri Braslovičah; Janko Mele, Vrhnika; Dušan Roblek, up., Kokrica; Ivan Brodarič,. Metlika; Ivan Gorenjak, Celje; Janez Habjan, up. župnik, 86, Polica pri Grosupljem; Marija Kranjc f. Braniselj, 75, Cerknica. ŠE O OTROŠKI KOLONIJI Otroška počitniška kolonija v dr. Hanželičevem domu v Cordobi, ki jo .vsako leto organizira društvo „Zedinjena Slovenija“, si od svojega časa za kopanje, izletov in ostalega prostega časa vzame nekaj trenutkov, da podpisuje pisma. Ta pisma so poslana mnogim osebam: predsedniku Narodnega odbora za Slovenijo, predsedniku Zedinjene iSlovenije, predsednikom Domov, u-čiteljieam, katehetom, kulturnim delavcem in drugim javnim delavcem, želeč jim srečno novo leto. In to ne samo tistim, ki živijo v Argentini, marveč po vseh kontinentih. Med mnogimi zahvalnimi pismi, ki jih Zedinjena Slovenija prejema, objavljamo odgovor dr. Ludovi-ka Puša na sledeče pismo otrok: Dom dr. Hanželiča 'v Cordobi 7. jan. 1977 Spoštovani gospod dr. Ludvik Puš! „Bilo je pred leti na občnem zboru Društva Slovencev. V svojem govoru je takrat predsednik g. Miloš Stane, govoreč o šolski mladini, povedal tudi ta star vek: Naša mladina je zelena veja, na kateri sloni vsa naša. emigracija. Če ta veja usahne, usahnemo vsi!“ Tako začenja pokojni g. Martin Mi-zerit, učitelj in referent mladine Društva Slovencev poročilo o slovenskih šolah leta 1957. Vejica te zelene veje, ki je še vedno zelena, šolska kolonija Zedinjene Slovenije pri dr,. H