Naši dopisi. Od kranjsko-p-imorske ineje. (f A nto n K o r šie.) Dne 7. t. m. smo izročili materi zemlji telesne ostanke tovariša, trpina, gospoda Antona Koršiča, učitelja in posestnika v Štjaku ob kranjsko-primorski meji. Rodil se je 1. 1856. v Gorenjem Cerovem, v solnčnih goriških Brdih. Po dovršenih domačih šolah je šel v Gorico, tam dovršii ljudsko šolo in 6 razredov gimnazije ter učiteljišče v Gorici in v Kopru, ki se je ravno ta čas premestilo. Služboval je v Kobaridu in tako tudi poučeval na pripravnici, potem v Komnu in slednjič blizo 15 let v Stjaku. Tarn si je izbral pridno in skrbno družico ter priženil nekaj posestva. Da bi si olajšal splošno učiteljsko bedo, se je poleg vestnega učiteljevanja tudi mnogo mnogo trudil s kmetijo in živinorejo, kar mu je bilo pa v telesno kvar. Bil je rajnki blag tovariš, kateri se je vsakemu takoj prikupil, dober in skrben oče družini ter izboren učitelj svoji izročeni mladini. V družbi je bil rad vesel in kratkočasen ter je v razgovor vpletal zdrav humor. V prostih urah je bil tudi dober lovec. Dasi si je bil pred 3 leti nakopal bolezen, ki je polagoma glodala mlado njegovo življenje, ni nikdar tožil o nadlogah; temveč jih prenašal s pravo Jobovo potrpežljivostjo. Kolik ugled je užival blagi pokojnik, je pokazal njegov številni pogreb. Tovarišev se nas je udeležilo vkljub nepnjetnemu vremenu 21 in ena gospodičina *) Društvo za ljubljansko okolico je že ustanovljeno. Vredn. učiteljica. Gg. tovariši, to je lepo! Zbralo se je od blizo in daleč velika množica prijateljev in znancev, ki so ga spremili k večnemu počitku. Točno ob 10. uri prične pogrebna slovesnost v spremstvu domačih gospodov duhovnov; pevci so rajnkemu v slovo zapeli ob krsti ,,Blagor mu" in po blagoslovljenju se je jel premikati dolg izprevod v cerkev. Po slovesni črni maši smo mu tovariši zapeli BNad zvezdami", na pokopališču pa »Jamica tiha". Po končanih cerkvenih molitvah izpregovori g. okrajni nadzornik M. Kante ter opisuje v živi besedi glavne lastnosti, ki so krasile pokojnika, sošolca njegovega. Povem pa, da se je nam tovarišem marsikatera solza utrnila. Zdaj, ko upamo, da gledaš iz rajskih višin na nas, dragi Tonče, sprosi nam podpore, da srečno končamo tek trudapolnega življenja ter se združimo pri Tebi ,,nad zvezdami" v zaslužno plačilo. Omeniti mi je še, da je gospodična tovarišica med obedom nabrala 14 K za »Narodno šolo", kar smo darovali mesto venca na grob pokojnikov. Janko RudoJf. Šmartno pod Šmarno goro. (Slovensko čebelarsko društvo; ,,Cebelar".) Dragi gospodje tovariši na deželi! Prva številka drugega letnika »Gebelarja" poslala se je večinoma vsem šolskim knjižnicam z nado, da pristopijo šole, ozir. gospodje tovariši ali krajni šolski sveti kot udje »Sloven. čeb. drustvu". Društvo se je osnovalo lanskega sušca, in v nekaterih mesecih je štelo že blizo 400 udov, dokaz, da Slovenoem še ni izumrla ljubezen do čebelarstva, dasiravno se današnja čebeloreja glede števila panjev še zdaleč ne more primerjati z ono naših dedov in pradedov. Kljub temu, da je naše čebelno pleme že svetovnoznano, da tujci naše čebele izredno dobro plačujejo, smo vendar v ti stroki splošno tako zelo pri tleh, da se moramo kar skriti pred čebelarji drugih narodov. Drugače je bilo v zdavnej minulih časih! Slovani so bili sosedom učitelji v čebelarstvu, zdaj je baš nasprotno. Kako so organizovani čebelarji drugje! Zadnja desetletja se je v tem pogledu med Cehi, Poljaki, Srbi in Hrvati mnogo storilo, in čebeloreja se je jela med njimi lepo razvijati. Naj tudi mi ne zaostanemo, vsaj zdaj smo na pravem potu, da dospemo lahko db najlepših'usp'ehov. Prihodnost naj pokaže, kaj zmorejo tudi združeni slovenski čebelarji. In — mili gospodje tovariši — ker živimo med narodom in poznamo v svojih nrevirjih" vsakega čebelarja, s katerim se snidemo lahko pri raznih prilikah, nam ne bo nikaka žrtva, če privoščimo takim možem nekoliko pojasnila o pomenu društva in društvenega glasila. Seveda so med njimi včasih tudi pravi tipi trmoglavosti, ki se -rajtajo" za prav umne čebelarje, in se marsikomu izmed njih zdi vse neumno, kar se ne vjema z njegovim mnenjem, vendar pa pride počasi do prepricanja, da več glav več ve. Pomagajmo torej vsak po svojih močeh, da se to prepotrebno društvo okrepi in list med ljudstvo razširi. Ce se že sami ne pridružimo društvu, potem vplivajrno vsaj na to, da bo imela šolska knjižnica ^Gebelarja", ki bo mlademu naraščaju v spodbudo. Ob sklepu prvega letnika sem štel in štel in sem naštel samo 34 tovarišev kot ude (iz Kranjskega 17) — na Ceškem je samo pri enem čeb. društvu izmed 4000 udov 800 učiteljev — abo tudi pri nas drugače, jelite, gospodje tovariši? Kdor je tako srečen, da službuje v ugodnem kraju za čebelorejo, naj se vendar poprime te »poezije kmetijstva", ki bo marsikomu omogočila, se tudi v odležnih krajih izborno zabavati, da se ne bo s sto željami obračal le proti Ljubljani kot v puščavi truden Beduin proti Mekki. Udnina 1 gld. naj se pošlje na ,,Sloven. čebelarsko društvo" v Ljubljano. — Lanski letnik se dobi za 1 K. S kolegijalnim pozdravom! Fr. Rojina, nadučitelj in urednik ^Čebelarja".