177 OBVESTILA ČZS ZDRAVJE ČEBEL 6/2018 letnik CXX Za nami je prva obeležitev svetovnega dne čebel, dne- va vseh opraševalcev. Bilo je toliko dogodkov in vabil, da se je bilo nemogoče udeležiti vsega. Odpirale so se učne poti, razstave, vrstila so se predavanja, potekali sta sve- tovna čebelarska in mednarodna ministrska konferen- ca, kranjska čebela je celo dobila spominsko obeležje ... in na sam dan še slovesno praznovanje v Žirovnici. Prav gotovo je bil zato letos v Sloveniji kak roj več. Še nikoli se ni toliko govorilo o opraševanju, kot se je v letošnjem maju. In prav je tako. Nepogrešljivo je tako za kmetijstvo, torej pridelavo hrane, kot za delovanje naravnih ekosistemov. Svetovni dan čebel je tako po- memben za več ključnih izzivov, pred katerimi je člove- štvo, od varovanja biotske raznovrstnosti do odpravlja- nja lakote. Ali kot je na praznovanju dejal José Graziano da Silva, generalni direktor FAO: »Svet brez opraševalcev je svet brez prehranske varnosti.« Kot večino ekosistemskih storitev, torej brezplačnih uslug, ki nam jih nudi narava, smo tudi opraševanje dolgo imeli za nekaj samoumevnega. Žal se pomena nečesa največkrat zavemo šele potem, ko izgine. Tudi opraševalci izginjajo. Zaradi človekovega delovanja se okolje pospešeno spreminja. Čebelarji to dobro obču- timo. Naše čebele zahtevajo vedno več skrbi in znanja, pridelek pa je vedno bolj negotov. Spremembe so še bolj prizadele divje opraševalce. Tudi ti doživljajo pomanj- kanje hrane, umirajo zaradi bolezni in pesticidov, ven- dar, ker živijo divje, jih nihče ne hrani, zdravi ali opazi njihove zastrupitve. Za nameček je tu še pomanjkanje primernih mest za gnezdenje, s čimer (gojena) medo- nosna čebela k sreči nima težav. Vse jasneje je, da je za zanesljivo opraševanje ključ- nega pomena ohraniti pestrost opraševalcev. Le tako bodo rastline oprašene ne glede na razmere. Pestrost opraševalcev pa nezadržno upada. V Evropi izumrtje grozi kar četrtini vrst čmrljev! Na konferenci »Globalni izzivi v čebelarstvu« je argentinski raziskovalec dr. Lu- cas Garibaldi lepo predstavil začarani krog. Zaradi in- tenzivnega kmetijstva populacije opraševalcev upadajo, zato je pridelek manjši, kar zahteva dodatne kmetijske površine, to pa razmere za opraševalce še poslabša. Do- datno kmetijske površine seveda naraščajo tudi zaradi povečevanja potreb po hrani. Izzivov je torej veliko. Očitno se jih tudi zavedamo, ministri pa so celo sprejeli politične zaveze za ohrani- UVODNIK Spoštovane čebelarke in čebelarji! tev opraševalcev. Čas je torej, da preidemo od besed k dejanjem. Nekatere države se lahko pohvalijo z na- cionalnimi strategijami varovanja opraševalcev in jih tudi že izvajajo. Pri nas je žal še nimamo. Medtem ko medonosni čebeli lahko precej pomagamo že s saje- njem medovitih rastlin in odgovornim čebelarjenjem, pa je za divje opraševalce ključno ohraniti njihov ži- vljenjski prostor, še zlasti pisano cvetoče travnike. Opraševalci bodo na njih dobili hrano in prostor za gnezdenje. Od kmetijstva seveda ne moremo pričakovati, da bo povsem sledilo »interesom opraševalcev« ali čebe- larjev. Konec koncev za nas prideluje hrano, in to je vse prej kot lahko. Potrebujemo je vedno več, kmet pa za svoj trud dobi premalo. Kljub temu gotovo obstaja rezerva, in sicer v znanju. Kar nekaj škode se naredi zgolj iz nevednosti, zato je zelo pomembno tudi iz- obraževanje vseh, ki vplivajo na življenjski prostor opraševalcev. To je tudi v interesu kmetijstva, saj nobena panoga ni tako odvisna od opraševanja kot kmetijstvo. Čeprav tudi pri nas opažamo, da so mnoge vrste divjih čebel vedno redkejše, nekatere so skoraj gotovo že izumrle, je v primerjavi z zahodno Evropo pestrost opraševalcev še vedno razmeroma visoka. Razlog je v mozaičnosti pokrajine. Potencial opraševalcev je zato pri nas še vedno razmeroma visok. Slovenija ima zato še vse možnosti, da postane model upravljanja populacij opraševalcev za stabilno pridelavo hrane in ohranjanje biotske raznovrstnosti. Upam, da bomo to možnost in priložnost izkoristili. Od Slovenije kot po- budnice svetovnega dne čebel svet to tudi pričakuje. Svetovni dan čebel naj bi bil naš prispevek k odpravi lakote, to pa brez opraševalcev ne bo šlo. Dr. Danilo Bevk, čebelar, raziskovalec na Nacional- nem inštitutu za biologijo in predsednik komisije UO ČZS za alternativne opraševalce