Rade Krstič
242
Rade Krstič
DVAJSET TISOČ MIU POD MORJEM
TAKO MALO JE TREBA
Tako malo je treba, da nas več ni, da izginemo, odidemo.
Tako malo je treba,
da rana zacvili,
da bolečina
izstopi,
da se izsuši kri.
Tako malo je treba,
da puščica zgreši svoj cilj,
da se na vrhu sveta prelomi sončni žarek,
da iz enega samega zrna
vzklije poslednja beseda.
Tako malo je treba,
da poči milni mehurček,
da se iz gosenice prelevi metulj,
da na koncu vsega izdihne pesnikov jaz.
DAVEK PISANJU
Vsako pismo nosi pomembne črke. Vsaka črka nosi pomembno misel. Vsaka misel je iz onstranstva prinesena pod pesnikov jezik.
243
DVAJSET TISOČ MILJ POD MORJEM
Plačati je treba davek pisanju, naj je to pismo, naj so to črke, naj je to misel.
Z vsako vrstico se preselimo nekam drugam, nekam globlje, nekam za zidove nesmisla.
Pisanje zahteva dragocene stvari. Telo in dušo je treba zastaviti. Meso in kri je treba zamenjati.
Če si kdo drug, če si matematik,
se ti številke približajo kot pismo,
kot skrivnostna abeceda dovršenih spoznanj.
Plačati je treba davek pisanju, naj gre za simbole in šifre ali za preproste oblike duha.
JUTRO
To jutro je narejeno
iz megle in tisočih sončnih žarkov,
ki se trudijo zasijati na strehi.
Vsako noč je treba prespati. Vsako jutro je treba vstati.
Golobi se spreletavajo
od okna do okna
in s svojim perjem prhutajo.
tako da odganjajo megleno zaveso.
Jutro pa ostane isto. Noč ga je v svojih talilnicah preoblikovala v večno nespremenljivo pesem brez rim in metafor.
Kaj pomeni drevo na samem?
Ali mu veje štrlijo vsaksebi?
Ali v koreninah čuti bližnjo pomlad?
RadeKrstič                                                                                                                                                244
Jutro ima vsak odgovor skrit v svojih mrzlih nedrjih. Jutro je prebedela noč.
SKOZI BESEDO DO NIČA
Skozi besedo do niča. Skozi nesmiselne misli do prve pesmi. Skozi noč do jutra.
Pesnik ustvarja iz dneva v dan, iz noči v noč, iz ure v uro, iz sekunde v sekundo.
Nič ga ne more zmotiti.
Pri njem je vsa večnost
posrkala najskrajnejša čustva.
Pri njem se je ustavila kraljica časa
in mu zapovedala, kako hitro naj zapisuje
življenjsko pomembne stvari.
Skozi besedo do niča.
Nekje na koncu je človek,
ki ga posvečenci imenujejo priča.
Vse to izraža en sam pesniški stavek.
PESNIŠKA SAMOTA
Je stanje,
ko ne moreš
dvigniti glave
in se zazreti v nov dan.
Je stanje,
ko ti zmanjka besed
in se moraš ravnati po slovarju.
245                                                          DVAJSET TISOČ MILJ POD MORJEM
Je stanje,
ko odideš stran od teksta
in si natočiš sveže vode.
Je stanje,
ko si žejen in lačen, pa še vedno iščeš spodbudno besedo, še vedno se siliš izreči neizrečeno.
Takšna je pesniška samota,
ki jo navadni ljudje prezrejo
ali pa rečejo, da niso nič novega slišali.
OBDAJANJE
Kako globoka je žalost, ki ne mine.
Ljudje se sprehajajo drug skozi drugega, da bi potešili lakoto in žejo.
O, tihi trenutek dneva! O, tiha privlačnost!
Nepresegljiva modrina med nepremakljivimi stvarmi iz zraka.
Sijanje utrujenosti, ki večnost polaga pred prag dneva in tihe noči.
ŽALOST
Kaj sem zagrešil,
da me, usoda, tako tepeš?
Rade Krstić
246
Komu naj dam svoje srce,
ki ranjeno visi med mano in tabo?
Ta blažena tišina,
ki pride po zlati melodiji,
mi vdihuje življenje in zbranost.
Počasi narašča meč skrajne bolečine, ki ga ni moč izdreti iz trdega tkiva.
Prisluhni tem besedam,
kdorkoli se ustaviš za hipec
pred osamljenim kamnom trpljenja!