NADA KRAIGHER, ZAČARANI KROG. Verjetno je res, da v kulturnem svetu zahtevo po nečem določajo človekove nujne potrebe, brez katerih bi človekova dejavnost utegnila biti kakorkoli omejena, to pa bi seveda pomenilo, da bi bile njegove možnosti samouresničevanja ogrožene. K zadovoljevanju teh potreb najprej nedvomno sodi osebna in duhovna svoboda, ki odločilno pogojuje, tj. omogoča lastno odločanje za materialne ali duhovne cilje. Dvajseto stoletje ta prvi osnovni pogoj — svobodo — vsaj večidel po svetu jasno deklarira, čeprav je seveda po drugi strani vprašanje, koliko se podobne izjave v praksi uresničujejo, pa naj gre pri tem za črnsko vprašanje, bodisi — kakor imamo opravka v pričujoči knjigi Nade Kraigherjeve Začarani krog* — ali pa za vprašanje ženske emancipacije. Kraigherjeva je ves problem prenesla iz tradicionalnega ekonomskega žarišča bliže sodobnosti, se pravi v duhovno sfero ženskega boja za enakopravnost. Glavna junakinja, žena  priznanega kiparja,
* Nada Kraigher, Začarani krog. Založba Mladinska knjiga 1965.
35   Sodobnost                                                           545
se v zakonu v odnosu do svojega moškega partnerja nenadoma mora odreči svojim študijam ter vsem postranskim dejavnostim, ki so se poprej bolj ali manj skladale z njeno boemsko, toda resnično naravo; spremenjeni način življenja ji vsiljuje tudi nova opravila in nove smotre, ki pa so uokvirjeni izključno med gospodinjske dolžnosti in tradicionalne kanale družinskega življenja. S svojim histeričnim uporom, ki kdaj pa kdaj stresa družinsko ladjo, se želi znebiti neke od rojstva dane konvencije, ki njenim dejanjem odreka pravico do svobodne aktivnosti, pa tudi do ^vsake izvirne misli in tveganih poskusov«. Polno afirmacijo žene vidi v nekakšni višji svobodi, v »spremembi sveta v temeljih« ter v zmagi nad »moško avtoriteto.«
K takšni idejni podobi kajpada ne bi imeli skoraj ničesar pripomniti, vendar ne moremo ostati neprizadeti, kakor hitro se zagledamo v psihološki svet glavne junakinje, saj v njenem ravnanju ni mogoče najti skoraj ničesar, kar bi dejansko bilo zastrto oziroma se spričo nesvobode ne moglo uresničevati — avtorica namreč nikjer ne pove, kje so tiste izvirne misli in tvegani poskusi, ki bi jih moška »avtoriteta« ne priznavala ali pa jih sploh onemogočala. Za glavno junakinjo je znano le, da je strastna sufražetka, nič pa ni pojasnjeno, na podlagi česa se je zbudila v njej takšna dejavnost. Dvomljivo je, da bi jo opravičevala zgolj minimalna vezanost na družino, za katero je vendar ugotovljeno, da je njen nastanek v toku zgodovine pomenil za človeštvo edinole pridobitev. Poglavitni notranji spor te junakinje, ki bi vseskozi moral biti vozlišče odločitev in dejanj, je potemtakem nezadostno utemeljen, kar je pač eden od poglavitnih vzrokov, da razdor zakonske zveze na koncu knjige ni prepričljiv.
Kar se tiče pripovedi, je treba zapisati, dn ne presega izražanj na tradicionalni povprečni ravni; nemara se nad njo dviga edinole začetek, ki bravca pritegne s svojo živahnostjo in neposrednostjo; žal ta zagnanost kaj kmalu splahni, saj avtorica pogosto niti ne pripoveduje v pravem smislu besede, marveč samo poroča. Večina od epizod zatorej ne zaživi, stranske osebe pa morda le z izjemo Sabija in Saše ostajajo neizrazite. Kajpada je temu vzrok tudi okoliščina, da je njihova motivacija skoraj zmerom vpeta med erotične vezi, ki verjetno ne morejo biti popolna slika človeške usode; tudi uresničevati se verjetno izključno z njimi ni mogoče.
Jože   Horvat
546