Učilellski pravnlk. —§ Stanarina učiteljstva. »Z občino sem se pogodila glede stanarine tako, da mi izplačuje mesečno 100 Din namesto 150 Din. Prosim, če naj viožim prošnjo, da bi mi dr< žava odtegovala tudi mesečno samo 100 Din, mesto 150 Din.« Tako vprašanje! Odgovor. § 173. zakona o narodnih šolah predpisujc za vsakega učitelja po dežeK, ki nima stanovanja v naravi, 150 Din stanarine. Tolikc Vam tudi sedaj država upravičeno odteguje Ako ste se pogodili z občino, da Vam p!ačuje mesečno samo 100 Din, ste postopali samovoljno in to samovoljnost boste plače-vali toliko časa dokier bodo veljali sedanji predpisi, ako se Vas seveda občina ne usmili. Organizacija je članstvo pravočasno svarila pred takimi koraki. Taki slučaji škodujcjo tudi ostalemu učiteljstvu. —§ Osebna draginjska doklada zakon= cev. O vprašanju prava državnih uslužbencev-zakoncev, ki stanujejo v skupnem gospodinjstvu, do osebne draginjske doklade, je na vprašanje generalne direkcije državnih železnic izdalo finančno ministrstvo pojas= nilo št. 39.361 od 5. avgusta 1930. Po tem pojasnilu se mora, če živita uslužbenca=za; konca v skupnem gospodinjstvu, »manjša osebna draginjska doklada zmanjšati, tudi če kraj službovanja ni isti, temveč sta uslužbena v sosednih občinah. To pa z ozirom na tendenco čl. 11. odločbe ministrskega sveta D. R. št. 42.300/24, po kateri se ena doklada zmanjšuje v tistih primerih, v katerih sta zakonca — zaradi skupnega gospodinjstva — izpostavljena manjšim stroškom, nego bi bili, če bi živela Iočeno vsak zase.« — Tako torej to službeno pojasnilo finančnega mini* strstva, po katerem se računovodstva morajo ravnati. Čim pa izide uredba o pogojih za pridobitev in izgubo pravice do osebne in rodbinske draginjske doklade, katero pred« videva § 28. uradniškega zakona, bo nedvonr no tudi to doslcj sporno vprašanje pripadlosti osebnih draginjskih doklad za državne uslužbence*zakonce, ki žive v skupnem gospodinjstvu, dokončno rešeno. »Naš Glas«. —§ Vojaška služba ni vračunljiva za na» predovanje. Nekemu državnemu uradn.ku je bila vojaška služba na prošnjo po določbah prejšnjega uradniškega zakona vračunana za osnovno plačo. Ker je pa ministrstvo nato dotičnega uslužbenca, ki bi bil brez vštete vojaške službene dobe imel manj ne* go 12 let cfektivne državne službe, pomaknilo (seveda še pred 1. aprilom 1931.) v 2. skupino II. kategorije, po starem uradni* škem zakonu, je glavna kontrola vložila tožbo na državni svet. — Državni svet je izdal razsodbo. s katero je ministrsko rešis tev o pomaknitvi dotičnega uradnika v 2. skupino -I. kategorije razveljavilo. V utemeljevanju razsodbe navaja državni svet do= slovno tako^le: »Če preidemo k ocenitvi materijalnega vprašanja, je državni svet spoznal, da izpod* bijani ukaz ni utemeljen v zakonu, to pa iz teh razlogov: Za napredovanjc po skupinah položajne plače predpisuje čl 57. uradniškega zakona (od 31. julija 1923., op. ured.) minimalne roke, katerc mora uradnik v uradniški službi izpolniti v nižjih skupinah, da more biti pomaknjen v višjo skupino. Ti roki niso do= ločeni čisto slučajno, temveč so jih nareko' vale potrebe službe ker višji položaj zahteva tudi večje izkušnje v službi; v katerem minimalnem času jih je pa mogoče si pridobiti, to pa baš predpisuje navedeni čl. 57. uradniškega zakona. — Po tem se torej more za napredovanje po skupinah brez dvoma računati samo tista služba, katero predvide* va uradniški zakon od dne vstopa v službo in naprej, ne pa tudi katerakoli druga razen te, dasi se sicer priznava za osnovno plačo in za pokojnino. Imenovani N. N. pa na dan postavitve ni imel 12 let službe, kolikor se zahteva za 2. skupino II. kategorije, v katero je bil pomaknjen, če se od službenih let odbije čas, katerega je prebil v vojaški službi Te po spredaj navedenem členu in po čl. 137. v zvezi s čl. 241. uradniškega zakona ni mo= goče priznati za napredovanje v skupinah« Takih slučajev je, kolikor nam je znano, večje število in je glavna kontrola v vseh teh primerih v zadnjem času vlozila tožbe na državni svet, ki dosledno enako razsoja in nastavitvene ukaze, oziroma ministrske rešitve razveljavlja. - Objavljamo prednjc, ker bi se moglo zgoditi, da se bo zaradi ta» kih razsodb državncga sveta temu ab onemu državnemu uslužbencu popravil polozaj v skupini in bi se event. mogel uvrstiti po 1 odst. § 252. novega uradniškega zakona v nižjo položajno skupino, kakor pa je bil na dan 1. aprila 1931. in kakor je bil zato na ta dan tudi uvrščen. — »Naš Glas«. _ # —§ Vštetje 10% stanarine v pokojnino. Odločba splošne seje Državnega sveta z dne 17. maja 1930., št. 21.912/30.: V osnovoza izračunanje pokojnine po čl. 138. uradniskega zakona (iz leta 1923., op. urcd ) ]c treba v slučaju drugega odstavka 7. člena lstcga zakona vzeti kot rcdno stanarino, stananno iz čl. 35. navedenega zakona, povečano za 10. odstotkov. — »Naš Glas«. —§ Načelne odločbe Državnega sveta: Na splošni seji Državnega sveta. ki se. ie \ršila v dneh 26. in 28. januarja 1931.. so bile izdane pod št. 4935/31 naslednje odločbe: I. »Izjeme v t 3. odst. 1. pod III. čl. 154. zakona o civilnih uradnikih od 31. julija 1923. veljajo samo za otroke tistih državnih uradnikov, ki so služili po tem zakonu in si po njem .pridobili pravico do pokojnine za svojo dcco.« IV. »Častnikom in ostalim uradnikom vojaško^civilnc vrste, se vračuna po čl. 118. zakona o ustroju vojske in mornarice od 9. avgusta 1923. v leta za pokojnino samo tisti čas, katerega bodo ti uradniki prebili v aktivni službi do dne, ko sc i2*la ukaz o upo* kojitvi.« V. »Pričeta druga polovica leta iz 2. od= stavka čl. 1 zakona o pridobitvi pravice do osebne pokojnine od 1. marca 1929., se mo= ra zaradi lažjega obračuna smatrati kot cela samo pri določitvi odstotka za pokojnino.. nikakor se pa ne more vračunati v efektivno dobo državne službe, ki se po prvi alineji sprcdaj navedenega čl. 1. zahteva za pridobitev pravice do osebne pokojnine.« VI. »Odstavek 2. čl. 53. zakona o urad* nikih in ostalih civilnih uslužbencih (od 31. julija 1923., op. ured ) se more uporabljati tudi v primeru kadar se po službeni potrebi sprejme v državno službo oseba, ki je že prej bila v državni službi.«