252
Naše slike.
Ledena palača na Nevi (str. 201.), slika V. J a k o b i j a, nam kaže pustni prizor v Peterburgu. Neva je zamrznila, in iz ledu so postavili palačo, v katero se gnetejo pustne seme. Pod ledenim balda-hinom čepi „carska dvojica", pred katero gre sprevod : spredaj ceremoniar, potem pa najrazličnejša družba, v kateri opazite tudi medveda in zajca. — Čisto nasprotnega duha je pa M. Nestero va „ S 1 o -ve sna obljuba" (str. 216.), katera nosi v ruščini naslov »Veliko postriženje". Kako resno korakajo ruske redovnice v sprevodu v cerkev z brlečimi svečami ! Globoka verska resnost je razlita nad to krasno sliko. — Ruska plemkinja (str. 248.) našega slikarja g. Pet ra Žmitka je že na drugi slovenski umetniški razstavi obrnila nase marsikateri pogled. Lepo ji stoji krasni naglavni nakit, nasut z biseri in dragulji, skrbno čuvana dedščina domače hiše. — Fonograf poslušajo Indijanci (stran 256). Ni še dolgo, odkar je stopil pred svet slavni Amerikanec Edison s to svojo iznajdbo. Ko govoriš ali poješ, se trese zrak, in sicer ima vsak glas svoje posebne zračne tresljaje. Ko udari glas na napeto kožico, se trese tudi ta, in na njej pritrjena ost zariše vsak tresljaj natanko v občutno ploščo. Kadar gre ost zopet čez ploščo, se vzbujajo zopet isti glasovi, ki odgovarjajo tem tresljajem, in tako se shranjuje glas v fonografu, da ga lahko obudiš, kadarkoli hočeš. To se čudijo preprosti Indijanci, kako da morejo pesmi z godbo doneti iz tega majhnega stroja!
Dva ruska koncerta v Ljubljani.
Prošli mesec je Ljubljana slišala dva ruska koncerta, ki sta zbudila veliko pozornost.
»Glasbena Matica" je priredila dne 7. marca koncert, pri katerem je sodelovala gospa Marija Ivanovna pl. Gorlenko-Dolina, primadona carske opere v Peterburgu in solistinja ruskega carja. Ta koncert je bil eden najsijajnejših, kar jih je doslej priredila naša „Glasbena Matica". Slavna ruska pevka je podala res veličasten zgled velike ruske glasbene umetnosti. Njena najizbornejša uloga je „Vanja" iz Glinkove opere „Žiznj za carja", iz katere je zapela arijo v samostanu. Romanca Pavline iz Cajkovskega
sanjave opere „Pikova dama", slavna, po narodnem motivu zložena „Uspavanka" iz Smetanove „Hubičke", več napevov Cezarja Kjuja, Kalinnikova, Dargomvž-skega, Grečaninova in Rimskega-Korzakova. Te sijajne točke, prednašane z največjo umetnostjo, so morale navdušiti vsakoga za velike ruske skladatelje. Na klavirju je spremljala petje gdčna Marija Ned-b al o v a, bivša članica slovenske opere v Ljubljani, katera je zdaj stalna spremljevavka gospe Gorlenko-Doline. Igrala je tudi „Menuet" svojega brata A. Ned-bala, dirigenta „Češke filharmonije" in briljantno „Polonezo" Rubinsteinovo. Moški zbor »Glasbene Matice" je pa zapel Brucknerjevo skladbo „Sen in resnica". Bil je v resnici sijajen večer za naše glasbeno društvo.
Nadina Slavjanskaje tudi obiskala Ljubljano s svojim zborom. To pot je nastopila z „ve-likoruskim orkestrom". To je „orkester", ki je večjega narodopisnega, nego umetniškega pomena. Sestavljajo ga sledeča glasbila: 1. Bala j k a, ki je prav preprost instrument s tremi strunami, v raznih velikostih: piccolo, primo, alto, secondo, bas, contrabas. 2. D o m r a, najbrže naslednica stare egiptske tambure, nas spominja mandoline, ima pa le tri strune. V Rusiji so igrali nanjo prvič v XVII. stoletju na dvoru carja Alekseja Mihajloviča. Tudi ta je v raznih velikostih: piccolo, primo, alto, bas. 3. Zudok ima tri strune, tudi v raznih velikostih. 4. Svirele so bržkone posnete po starogrških flavtah, na katere so svirali pastirji V Rusiji so med ljudstvom znane šele od XVII. stoletja. 5. Brelka nas spominja piščali, ki se je ohranila pri pastirjih od najstarejših časov do današnjega dne. 6. Na kri so lončeni lonci, ki so prevlečeni s telečjo kožo.
To so vsekako zanimiva glasbila, a s pravim orkestrom seveda ne morejo ^konkurirati. Bolj je uspela Nadina Slavjanska s svojim vrlo izvežbanim zborom, katerega najlepše točke so bile zopet slavne ruske narodne pesmi.                                           X.
Novo opero »Amaconke" je zložil g. Viktor Parma. Igrala se je prvič dne 24. marca v deželnem gledišču z dobrim uspehom.
Društvo za krščansko umetnost v Ljubljani
je v svoji odborovi seji 3. februarja 1903 ocenjevalo načrt za nove klopi v Mengšu (Vurnik), načrt (Z u-p ett o) za prezidavo podružnice Hrovača (ž. Ribnica) za  novo  cerkev v Poišniku  (Avsec)  in za streho