Leto IV.
V Celji, dn6 25. marca 1. 1894.
Štev. 9.
Izhaja 5., 15 in 25. dan vsakega meseca. - Dopisi naj se izvolijo pošiljat, uredništvu in sicer frankirano. - Rokopisi se ne vračajo - ^J**™**™ vsakokrat po 10 kr. od garmond-vrste. Volja za celo leto 2 gld., za pol leta 1 gld., za četrt leta 50 kr Naročnina naj se pošilja Upravništvu ..Domovme v Celji.
Ptujske narodne razmere.
V Ptuju, meseca sušca 1894.
Slovenci napredujmo! Ta narodni klic slišiš in čitaš dan za dnevom. Ali pa tudi v resnici povsod napredujemo, o tem menda malokdo resno premišljuje. Vsako najmanjšo pridobitev v svoji klasični pohlevnosti in hlapčevski zadovoljnosti kujemo v zvezde in z majhno drobtinico zadovoljimo se za mnogo let. Ta samohvala, pohlevnost in zadovoljnost, to vedno zaupanje v našo narodno zavest, nas je že brezšte-vilnokrat goljufala. Kdor pazno motri naše narodno gibanje in delovanje, je gotovo že dovolj takih iznenadenj doživel. Svojo slabo stran zakrivamo, kolikor možno in sicer tako dolgo, dokler nas že bližajoča se katastrofa ne prisili izgovoriti javno in brez ovinkov ter pokazati razmerje v pravi luči, kar pa je dostikrat že prepozno. Ako se torej ^ ierlr ; strani veselimo —
tarr-jfr tm« — jsvi^in vsjjftujv. v ..iviuoiu. buju,
ne dajmo se vender na. drugej strani nikdar in nikakor omamiti od tega veselja tak(5,"da bi pozabili vseh mnogostranskih nedostatkov v našem političnem, kulturem in rodbinskem življenju. Žalibog pa je to bilo in je še jako v navadi pri nas; enkratni vspeh, mala zmaga, je čisto zadostovala, da je zazibala odločilne kroge v narodno spanje ter provzročila vsestransko mlačnost. —
Vzgledov za to imamo dovolj. Prav žalosten vzgled daje nam v tem ozira tudi mesto Ptuj in njega Slovenci. Oglejmo si zato nekoliko ptujsko narodno življenje.
V našem mestu obstoji že 30 let »narodna čitalnica", v kterej še je pred leti bilo živahno življenje, a sedaj ga ni. Imamo tudi prav lep
»Narodni dom", doslej edini na Štajerskem. Pogoji za dostojni razvoj narodnega gibanja so tu, ali pa se tudi temu dostojno gibljemo?! Pred desetimi leti še je bilo drugače. Takrat ni bilo nič več slovenskega življa v Ptuji, kakor sedaj, a kak gorostasen razloček je vendar med prej in sedaj. Kako vendar to? Takratni ptujski Slovenci bili so možje, ki so v resnici bili vneti za pravi narodov napredek, za najdražje njegove svetinje, ki so umeli, kaj znači čitalniško geslo: »Jaro in možno!" a sedanji so se že precej izneverili tem tradicijam, kajti v našem Ptuju je zadnji čas oblastno zavladala prava »narodna" zaspanost in mlačnost, tako, da niti ni govoriti o »jarem in možnem" delovanju ptujskih Slovencev. To nam tudi potrjujejo naši časniki, v kterih zastonj iščeš poročila o njih delovanju; in če naletiš tudi na ktero, tedaj ti je gotovo polno očitanja in jadikovanja. Umevno je tedaj, da je
skromne
-ucu .-M&ie čitalnišI.B vessliafi>.<a!; .pjj takšne, da se rajši o njih molči. To naj bode
jaro in možno, krepko in silno??
Ali v jednem oziru se ptujski Slovenci vendar odlikujejo in to — v nemškutarjenju. Vsakogar, ki v istini čuti slovenski in goreče ljubi svoj krasni materni jezik, neprijetno dirnejo, da, skrajno užalijo ti »švabski" pogovori v slovenski hiši, v »Narodnem domu". Ni že zameriti pri-prostemu, neukemu kmetu, ako se ponaša s svojim znanjem nemščine, ter to tudi kaže ob vsaki priliki, a zameriti se mora to slovenskemu olikancu. Sploh pa je sramotno za velik del naše slovenske inteligencije, da še ni spoznala, kako jo obsoja njeno res čudovito dosledno (??) ravnanje, ko na jedni strani vedno povdarja svojo neomahljivo zvestobo narodu in
jeziku, na drugej strani pa se istotako vedno dosledno poslužuje pri občevanju in v ožjem rodbinskem krogu blažene nemščine. Rodoljub, ki še gojiš neskaljeno dejansko ljubezen do mile materne besede in ki iščeš vzrokov našim zmedenim razmeram in slabemu napredku, poglej vendar tudi nekoliko v naše socijalne odnošaje in sprevidel boš gotovo, da je tega gotovo kriva narodna nedoslednost naše inteligencije in boljših krogov. Naš narod trpi radi tega neizmerno škodo. Slovenci smo imeli in še imamo mnogo odličnjakov, ki so nam zapustili in nam dajejo sinove same odpadnike. Njih očetje hočejo biti prvoboritelji našega naroda, a njih sinovi, vzgojeni tako od svojih starišev, se ponašajo pred svetom z nemško-nacijonalnimi znamenji ter često na najgrši način psujejo in zaničujejo očetov rod. In takšni očetje naj bi se prištevali med slovenske rodoljube, ki so svojo deco, nado narodovo, izročili tujemu molohu?!--
Naši predniki ohranili. M nam po neštevil-nih bojih in naporih svoji najdražji svetinji, vero in jezik, a mi, njih nasledniki, častimo njih spomin z nezvestobo! Bo-li še nadalje v tolikih slovenskih domovih naša domača beseda tujka? Bo-li še v bodoče toliko olikanih Slovencev med seboj se pogovarjalo le v tujščini? Da bi že vendar enkrat spoznali vsi to sramoto ter se je otresli, vsaj:
Najslajši pač glasovi so domači, Če smo za rodno stvar resnično vneti. Svojina tuja domačina pači, Zato naš jezik rodni, jezik sveti, Ponosno zveni v koči in palači!
Dalje. V Ptuji imamo tudi posojilnico, ki, hvala Bogu, prav dobro uspeva. Lani si je postavila krasno hišo v sredini mesta, ki dela Slo-
LISTEK.
Spomin iz Hercegovine.
(Igo Kaš.)
II. Okolica bunska.
(Konec.)
In kako čudno je gledati te krogljice, kadar se pomikajo po tleh — a ni videti zakaj ? Hrošči namreč ritansko z zadnjimi nogami gonijo krog-Ijico, — da se kaj naglo tače po zemlji. Težko je uvideti, kako najde ono stran, kamor jo hoče privaljati. — Na blagajski ravnici bilo je teh trčečih krogljic, ki so dostikrat mnogo veče od hrošča, na množine. Sem ter tje so se premikale, tu treščile ob kamen, tam ob kako bilko, — ali neutrudljivi hrošč jo zavrne na drugo stran in brzo dalje.
Včasih se priklatijo babice, ktere si niso našle potrebnega gnoja, in hočejo zdaj drugi vzet krogljico. Pri tem se vnamejo ostri in pogumni boji med neukretnimi hrošči. Porivajo se, tiskajo se na stran, čeljusti in trde oklopnice škripljejo, in druga hoče drugo odgnati. Zdaj se postavi ena na krogljo — in se pri prvem gibanji zvali na tla, zdaj odžene prava pocestnica roparico v stran — in pri tem upazi tretja lepo
priliko — in se odpelja z ukradeno krogljico kar najbrže na drug kraj — češ »duobus liti gau-dibus tertius gauded".
Takih prizorov je videti vsak dan, samo, da človek prenaša pekočo solnčno vročino in da se zanima za takšne malenkosti!
Drugega življenja pa po tisti pustinji ni, le po noči se ondi pasejo ovce in koze.
V okolici bunski poljedelstvo in vrtnastvo dobro uspeva kjer imajo vode, da jo napeljujejo na polje in v vrte. Sočivje in zelenjav vseh vrst, žito, prosč in koruza kaj lepo izhajajo, loža, smokva in oljka obilo rode, seveda, kjer vode ni, ondi je vse pusto, kajti poleti ni dežja v tem kraji, nego le žareče solnce in vroči suhi vetrovi vladajo.
Zato tudi divjačine ni dovolj. Nahajajo se zajec, jerebica, kamenica po brdih, lisica in jazbec nahajata tu in tam prijetnega zatišja — po gorah pa se gonita volk in medved.
Na volkove, kteri so se včasih celd priklatili do Bune, kjer so ugrabili kako privezano kozo ali privezanega oslička, se je dostikrat moralo iti na lov. Ali kar pomnim, niso nikdar ne enega zasačili, da si so cele občine z množico oboroženih lovcev po dva do tri dni po gorah lovili. Dostikrat so prilične kraje obkolili, — ali kadar so lovci s psemi došli v okrog, — o volku
ni bilo ne duha ne sluha. Po zimi, kadar pritiska glad, in je bregovje nepregazno, — morebiti je mogoče zasačiti nenasitnega roparja, ali v drugih letnih časih ga ni moči ujeti ali ubiti; preveč plena se nahaja povsodi, ker ljudje kaj brezskrbno puščajo svoje živali po brdih na paši. —
Na jugu od Bune se vije mimo cincarskega groblja proti Stolcu bela cesta med njivami in gostimi vinogradi, po kterih se nahajajo breskve, smokve in oljke. Ozka je ta dolinica, ali kaj mična. Goli ali z malim hrastičjem in gabričjem pokriti griči jo obdajajo, in po sredi teče bistra Bunica in se najde neki hudournik, ki po zimi in v pomladi bobni po svojem rovu, polnem oglajenega kamenja, po leti pa samo neke luže in mlake značijo njegovo strugo med kOpami peska in kamenja, pridrvenega iz bližnjih klanjcev.
In v južnem kotu, tik okrogljega hriba, na kterem se še vidi velikanski nasip, kjer so čuvali in branili nekdaj ercegovski junaci proti sili turški, leži med sadunosnem drevjem mala vasica _ Otbina — (ali Podbina), s čednimi hišicami in prijaznimi kočami.
Tu so se marsikdaj zbirali kriščani iz Do-manovica, Pašaca (na Dubravi), iz Stolca in drugih krajev sosednih na pogovor, kako odstraniti jarem mohamedcev. Že v sedemnajstem stoletji so poskušali v raznih podobah, opiraje se na
vencem čast. To je edini zavod, ki stoji na trdnih nogah, vendar svojo veliko skrb za narodni napredek pokazal je s tem, da je v svojo hišo vsprejel nemškutarskega trgovca — slovenskih pač ni dobiti — ki je lepo slovensko hišo odičil s samo germanskimi napisi. Sedaj pa naj kdo reče, da niso resnica pesnikove besede: „Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti!"
Nadalje ima tudi sedež, katoliško slovensko politično društvo „Pozor". Lepo ime, pa kaj, da je le ime, ne pa delavno društvo. Na vsakoletnem občnem zboru voli se odbor, potem pa stvar spi zopet jedno leto. Drugod prirejajo taka društva zborovanja, na kterih se v poljudnih govorih razlagajo naše politične pravice in dolžnosti ter se tako ljudstvo budi. Ali naši „Pozorjani" še niso čutili enake potrebe, menda za to ne, ker se Slovenci ptujskega okraja že dovolj (??) zavedajo. Vsekakor tudi zaspanost, ki zasluži ostro obsodbo! Pač pa bolje izvršuje svojo nalogo tukajšnja podružnica sv. Cirila in Metoda, ki je v zadnjih dveh letih priredila po jeden shod na kmetih. Vendar je še to vse premalo, ako hočemo doseči, da pridejo naši ljudje do pravega spoznanja, da postanejo v resnici zavedni. Zato prav iz srca želimo, da se število teh shodov pomnoži in delovanje raztegne na vso okolico.
Končno še mi je omeniti, da je v našem mestu tudi vodstvo „Slov. pevskega društva", ki je pred leti imelo še tukaj precejšnje število izvršujočih članov, sedaj pa dostikrat komaj kvartet skupaj spravi. Uzrok je ta, ker pevci zapuščajo Ptuj, za naslednike pa se premalo skrbi. Vstrajno delovanje in požrtvovalno rodo-ljubje pa se žalibog pri nas pogreša.
Iz vsega tega vsakdo lahko razvidi, da sedanji ptujski Slovenci po svoji ogromni večini — so namreč tudi častne izjeme — niso več to, kar so bili pred desetletji. 0 kaki narodni organizaciji v našem mestu niti govoriti ni, kar je ravno obžalovanja vredno. V čitalnici in »Narodnem domu" ni nikakoršne privlačne sile, tudi se ne gleda na to, da bi bili v tem domu zastopani res vsi ptujski Slovenci. Seveda, na tak način ne pridemo Stovenci po južnoštajerskih mestih in trgih nikdar do svojih pravic. Nasprotniki si utrjujejo na vse možne dovoljene in nedovoljene načine svoj »nationalen Besitzstand", mi Slovenci pa se še niti za to, kar imamo, ne brigamo. Zato pa pustimo one visokodoneče časnikarske fraze, ki nam hočejo povedati, da bo to mesto ali oni trg že skoro v naših rokah, ter se lotimo že vendar enkrat tudi dela, s kterim edino si bomo zagotovili, kar imamo in pridobili, kar smo po lastni krivdi izgubili. Te besede veljajo ne samo Slovencem v Ptuji, nego ravno tako i onim v Mariboru, v Ormožu in drugod.
Letos bo »Slov. pevsko društvo" obhajalo desetletnico v našem mestu. Pri tej priliki po-setili nas bodo gotovo v obiljnem številu bratje z
vseh stranij naše domovine. In kaj jim naj pokažemo tedaj, da bodo videli, da smo od 1. 1886-napredovali, ko je bil tudi tukaj koncert? Morda narodni čut vsakega Slovenca žaleče nemške napise na slovenski posojilniški hiši ? Ali sledove naše izborne organizacije in delavnosti? Drugod se širi narodni duh iz mesta v okolico, pri nas pa bo menda nazadnje še narobe. Sicer pa je i to težko, ker kakoršna je glava, takšni so večinoma tudi udje.
Toda bodi konec tem jeremijadam, ki pa so bile potrebne, kakor so tudi mnogokje drugod, kaj lahko bi mi kdo že zaklical s Kollarjem:
„Vendar ne toži mi več, pogled svoj obrni v b o-
d o č n o s t,
Razvedreno oko, misli naj mračne spodi!"
Prav ima, in jaz tudi vse upanje stavim v bližnjo bodočnost ali da pridemo naprej, pogledati moramo tudi nazaj, kakor je pokojni Bleiweis rekel.	Rodoljub.
Celjske novice.^
(Imenovanja.) Notarski kandidat v Celji g. Leopold Vehovar imenovan je notarjem v Cir-knici. — G. J. Bežan pa notarjem v Senožečih. — Gospod Jakob Požar, c. k. poštni oficijal v Celji pride za blagajničarja v Ptuj. — Okrajnim šolskim nadzornikom za brežki okraj imenovani je g. profesor M. Zavadlal. — Častitamo!
(Posojilnica v Celji), imela je dne 21. t. m. svoj redni letni občni zbor. Iz letnega zaključka smo posneli sledeče številke: Prometa je imela ta posojilnica v letu 1893 2.151.130 gld. 20 kr. Novih zadružnikov je pristopilo 374, izstopilo pa samo 77, tako, da šteje koncem leta 1893 2668 zadružnikov, kateri imajo vplačanih deležev 34.486 gld. Hranilnih vlog se je v letu 1893 vložilo 468 722 gld. 90 kr., vzdignilo pa 425.667 gld. 90 in znaša stanje istih koncem leta 1893 971.655 gld. 89 kr. Posojil se je v letu 1893 izposodilo 191.348 gld. 42 kr. Vrnilo pa 70.367 gld. 86 kr. in znaša st-ažje koncem leta 1893 821.715 gld. 87 kr. Naloženega denarja v raznih zavodih je bilo koncem leta 1893 166 358 gld. 79 kr. Cisti dobiček leta 1893 znaša 13.834 gld. 74 kr. Od istega se pridene svota po 11.300 gld. posebni rezervi, katera potem znaša 65.488 gld. 16 kr. Splošna rezerva znaša 6000 gld., tedaj obe rezervi 71.488 gld. 16 kr.
(Volitve v mestni občinski zastop celjski) vršile se bodo v mesecu aprilu. Agitatorji nasprotne stranke že sedaj nadlegujejo volilce z raznimi strašili. Kako bode volitev izpadla ni dvoma. Vendar bi mi marsikateremu poklicali v spomin aferi Schmiedl & Comp. in pa H. Wind-bichler. — Volilci naj bi pač pomislili, da podlaga dobremu gospodarstvu je poštenost, značaj-nost in delavnost; ne pa zagrizenost, sila in re-negatstvo. Nikakor bi ne škodovalo, da pride v
svoj lastni meč in vrlo svojo puško, pregnati Turčine in izdajice, ki so jim bili najkrutejši ne-prijatelji. Po onih brdah so si naredili iz ostrega kamenja prostrane nasipe, ogromnim trdnjavam enake. Tu so se branili proti sovražnim napadom. Ali vspeh ni bil na njihovem meču; premnoge turške vojske so naposled nadvladale.
Onega časa so se Ercegovci preseljavali na Ogersko, in pri Novem mestu dunajskem nahajamo še danes potomce onih izseljencev od Pečenja (Potsching) do Gorištanja in Železne (Eisen-stadt) ob gorovji Lajte. Neke rodovine imajo še danes ime Domanovič, in neki gospod dekan tega imena mi je pričal, da je njegova rodovina, kakor mnogo drugih, prišla bila iz Ercegovine v te kraje.
Ta kos zemlje je kaj ugoden bil hajduko-vanju. Na severu od Mostara se vspenjajo ne-pregazne planine, kojih panoge segajo z raznimi pečevitimi hrti na jug proti Nevesinju in Stolcu. Brlogi, soteske, jame dajale so dosti zavetja, in lepe, rodovitne doline vsakake hrane. In kriščani so bili dostikrat primorani hajdukovati. Kadar se je kriščan spri s svojim muselmanskim sosedom, bilo mu je najbolje, da uteče se svojimi, kar najbrže v gore, kajti Turci so se zbrali in brezobzirno napali njegov dvor, in česar niso od-
nesli, navadno so zapalili, dostikrat tudi celo sosestvo opustošili.
Česa bi begunci sebe in svoje preživeli? In jih ni osveta klicala na boj ? — Po gorah so se skrivali in pri prilikah so napadali turške dvore in turška sela, plenili so in robili, morili in palili, da so se ti oltarji osvete kadili človeške krvi in odmevali vzihov in kletve.
Potem so se razpršili po brdovji, po jamah in dragih pečevitega pogorja, znajoči, da bodo prihruli Turci na nje, da spet oni osvetijo, kar se jim je zla storilo. In tako je osveta in verska nestrpljivost pustošila zemljo in iztrebljavala sta-novništvo. Zemlja je danes uboga, da le mučno preživi pičlo število svojih prebivalcev; ali s časom morebiti se bode poboljšalo stanje ljudsko, pomnožile se bodo šume, vinogradi, duhanova polja, vnele se bodo razne stroke obrtnijstva in kupčije — in ako vera ne bode zavirala narodni razvoj — (kaj rečem vera, nestrpljivi fanatizem je): bode Ercegovina oživela in ime jej bode: blaga Ercegovina! —
zastop par pametnih Slovencev, ki bi se brigali vravnati občinske posle tako, da bi bilo vsim prav.
(Učiteljsko društvo). Celjsko učiteljsko društvo zboruje 27. t. m. v Celji. Gornjegraško pa 1. aprila v Bočni. Ormoško učiteljsko društvo bode letos praznovalo 401etnico cesarske poroke.
(Poslopja naših javnih uradov in zavodov) so res pod vsako kritiko. O nedostatnosti prostorov c. k. sodišč v Celji smo že govorili. Nič bolje ni s prostori pri c. k. okr. glavarstvu, koder je spravljena pod streho tudi davkarija in drugi finančni uradi. Če hočeš obiskati g. c. k. okr. glavarja iti ti je skoz tri sobe, napolnjene z uradniki. Čakalnice nobene. Ker je navadno stranka primorana čakati, je človek res v pravi zadregi, kaj storiti. Tam komisarji moteni v svojem delu, ne baš razpoloženi se razgovarjati, tam stranka nevedoča kaj početi. V teh prostorih bila je v začetku stoletja „kresija", ki je zavzemala gotovo lOkrat manj uradnikov in to kar je bilo takrat dobro, morebiti tudi še danes. »Najprijetneje" pa je ako imaš opravilo z gospodi, ki imajo svoje pisarne na vzhodni strani na mos-tovži. Po zimi, ker ni čakalnice, znaš stati zunaj, da te burja preveje do kosti in si lahko po ceni pridobiš prehlajenje ali pa protin. Po leti ti pa vdarjajo v nos duhovi, da misliš vsaki hip se mora poroditi kolera-bacil. — Kake prostore ima davkarija oziroma urad za odmerjenje davkov, raje molčimo. Pomilujemo le uradnike, ki so primorani tamkej presedeti dan za dnevom, nam je dovolj, če pridemo vsako leto jedenkrat v te prostore. — Gimnazij se podira. In ravno sedaj, ko je osem dni počitnic, podpirajo z bruni strope, da bode mogoče še nadalje v teh „kej-hah" razlagati nauke modric. — Tukaj bi imela mestna uprava pripravnega posla, da vredi z erarom potrebno. Hvaležni bi bili gotovo vsi prizadeti. Pa kaj, ko ni časa in „\vindišarjiu na okopih!
(Okraj šol. svet celjski) sestoji sedaj iz sledečih gg. udov: Dr. Pavi Wagner, c. k. okr.
glavar, kot predsednik; Pavi Leitgeb, nadučitelj v Ločah, kot c. k. okr. šol. nadzornik; Fr. Ogradi, opat v Celji, kot zastopnik cerkve; Fil. Koder-mann, nadučitelj na Frankolovem, kot zastopnik učiteljstva; zastopniki okraja so: L. Baš, c. k. notar v Celji, A. Brezovnik, učitelj v Vojniku, dr. Iv. Dečko, odvetnik v Celji, dr. L. Gregorec, kanonik v Novicerkvi, in Fr. Roblek. veleposestnik v Žalcu. — V svoji zadnji seji dne 7. t. m. imenoval je ta zastop Fr. Pušnik-a posestnika v Gorici, za kr. šol. nadzornika za šolo na Dobrni; Jan. Apoteker-ja posestnika v Šmartinu, pa za šolo v Šmartinu v Rož. dolini; ustregel prošnji kraj. šol. sveta v Št. Petru pri Žalcu, da se začetek šolskega leta preloži na Veliko noč, poprosil vis. c. k. dež. šol. svet v Gradci, da se zadeva šole v Ljubečni še enkrat preišče; napravil terno-predlog za učit. službo v Št. Jurju na juž. žel., priporočal nekatere provizorično nastavljene pod-učitelje (ice) v definitivno nameščenje, priporočal nekatere starostne doklade, rešil ugodno prošnjo »učit. društva za celjski in laški okraj" glede prvega četrtka v mesecu; izrekel zahvalo gg. F a b e r j u, graščaku na Frankolovem, M. Stali-ner-ju, tovarnarju in gospej Henn, poštarici v Vojniku za njih darežljivost, napram ubogim šolskim otrokom, pregledal in odobril račune nekaterih kraj. šol. svetov i. t. d.
(Pozor!) Znano je, da je modra galica proti peronospori ali strupeni rosi, nujno potrebna. Potrebo škropljenja trsa s to galico sprevidili so sedaj skoraj že vsi vinorejci, če se tudi s prva niso mogli nič kaj spoprijazniti s tem novim delom. Okrajni zastop celjski naročil je letos 6950 klg. modre galice, ktero ravnokar razdeljuje občinam. Ta galica stane letos 221/a kr. klg.
(Poduk.) Dne 27. aprila t. 1. dopoldne od 9 tih do 12 tih vršil se bode poduk o požlahnje-vanji trte v Št. Jurji na južni železnici in dne 28. aprila tudi od 9 tih do 12 tih predpoldne v Petrovčah. Vsakomu je dovoljeno udeležiti se tega poduka in sicer brezplačno. Vinorejci in vi-ničarji se opozarjajo, na ta poduk in poživljajo, da se ga udeležijo v polnem številu, ker je po-žlahnenje trte neprecenljive važnosti.
(Perfidnost celjskih nemškutarjev.) Neko človeče, dovolilo si je napasti na tak perfiden
Priloga «Domovini» št. 9., dne 25. marca 1894.
način narod slovenski, da je treba iskati para takemu početju. Kaka baraba, bržkone podkupljena, raztrgal je baje črno-rudeči-rumeni trak na pokopališči, na grobu umrlega župana dr. Neckermana. Celjski listič to pripoveduje na dolgo in široko in podtika dejanje Slovencem ter smeši njih versko prepričanje. Ali poznamo taka insceniranja in spominjamo le na spomenik cesarja Jožefa, ki je bil namazan in poškodovan, da bi črnili Slovence, a je preiskava nazadnje dokazala, da so^to storili nemškutarji! Zakaj se ne preiskuje tudi tukaj? — Mi protestiramo, da bi na tak način žalili in hujskali ljudstvo ter ga zavajali do mržnje in strasti, samo, da bi kovali politični kapital. Mnogo nemškutarske »poštenosti" (med katerimi Windbichlerjeva ne bode zadnja) je prišlo na dan, in tudi tukaj je mogoče, da se izve resnica. Bog je pravičen!
Spodnje-štajerske novice.
(Slovenske posojilnice 1. 1893) Št. Ja-
kobska posojilnica v Rožu, najstarejša koroška posojilnica, je priobčila računski sklep za svoje 21. upravno leto (od 1. septembra 1892 do 1. septembra 1893). Iz njega posnamemo, da je imel ta zavod v omenjeni dobi 339.391 gld. prometa, 154 gld. Čistega dobička in 10.000 gld. rezerve. — Mariborska posojilnica je že velik denarni zavod; imela je lani 1,252.595 gld. prometa in 10.618 gld. čistega dobička. Ima tudi velike zadružne zaklade, namreč 42.326 gld. rezervnih fondov. 11.637 gld. ustanove za dobrodelne namene in upravlja tudi Rapočevo dijaško ustanovo, ki znaša 30.886 gld. — Mlada posojilnica v Šmarji pri Jelšah izdala je račun za svoje prvo upravno leto, iz katerega z veseljem posnamemo, da si je ta zavod takoj v 1. letu dober temelj položil, kajti imel 23392 gld. prometa, napravil že 69 gld. čistega dobička in ima že 306 gld. rezervnega zaklada — Posojilnica v R a-d. o 1 j i c i ie priobgi}a	-^'f ™ fTA+h ; "
to. v katerem 'imela" 290.848 gfcl ciai^gdi uobieKa in gld. rezerve. Ta posojilnica ima v nedeljo" 1. aprila
občni zbor, pri katerem namerava svoja pravila v tem obziru premeniti, da bi uradnik mogel nadomestovati uda ravnateljstva.
(Zaročil se je) g. stotnik Miroslav Širca z gospodično Lori Neuda, hčerjo odvetnika na Du-naji. — Gospod stotnik je naš rojak in brat gospodu Ernestu in Josipu Sirci iz Žalca. Čestitamo !
(Tudi slovensko). Pred par dnevi vozil sem se skozi prijazni trg Št. Jurij ob j. ž. Čudno me je pretreslo, ko sem opazil nov napis »A. Kincl Einker(!) gasthof" na krčmi ob cesti. Kaj tako vnanjost ima narodni Št. Jurij?!? Še par »gasthofov" in par „niederlage", pa bo Št. Jurij imel lice, kakor kak kraj v ,,rajhu". — Sicer pa stvaritelju napisa „Einkergasthof" svetujem, naj se drugikrat ne osmeši s pomanjkljivim nemškim pravopisom. Kako že pravi basen o sraki in pavjem perji?
(Železnica) iz Poličan v Konjice, ki je že zdaj malo nesla, bode imela letos mnogo škode, ker je firma Al. in Alb. Waland v kon-kurzu in so opustili oplotniško steklarno. Škodo bodo trpeli prebivalci konjiškega okraja, ki je garantiral obresti.
(Pri Lučah) se kaže silna potreba, zagra-diti derečo Savinjo. V ta namen je pripravljen deželni odbor dati nekaj podpore, ako tudi udeleženci store svojo dolžnost.
(Cesto iz Luč v Solčavo) so pričeli delati te dni pod vodstvom inženerja V. Čuša, rodom Slovenca s Primorskega.
(Občni zbor posojilnice v Vitanji) se bo obhajal v sredo po veliki noči, t. j. 28. marca t. 1. popoldne ob 2. uri, z navadnim dnevnim redom, v posojilnični pisarni.
(Lovska taksa) se je na Štajerskem vsled sklepa deželnega zbora povišala od 3 (4) gld. na 6, oziroma na 6V2 in 7 gld.
(Cena goveji živini) in prešičem je v veliko tolažbo naših živinorejcev nekoliko poskočila, kakor se nam iz raznih krajev naše domovine poroča. Dobro se že plačujejo težki voli in delavna živina. Težka živina gre posebno v
Švico, kjer imajo premalo živine, ker so jo morali radi pomanjkanja krme iani mnogo prodati.
(Volitev). V krajni šolski- svet sv. Lenart pri Velikinedelji so izvoljeni starosta gospod zlatomašnik in župnik Franc Toplak za načelnika in za namestnika pa g. Anton Horvath, veleposestnik v Cvetkovcih.
(Premembe pri učiteljstvu). Podučitelj v Tepini pri Konjicah je postal g. M. Tušek, dozdaj podučitelj pri sv. Lorencu na k. ž; podučitelj na slovenski šoli v Konjicah g. B. Tra-businar, dozdaj podučitelj pri sv. Jarneju. — V pokoj je stopir g J. Kocmut, nadučitelj v Hajdini pri Ptuji. — Nadučiteljem na Dolu imenovan je g. Fr. Staufer. dosedaj učitelj pri sv. Katarini nad Trbovljami. — Vpokojen je g. J. Muršec, nadučitelj pri Novicerkvi pri Ptuji.
(Ljutomerski stariši in domoljubi, pozor!) Po veliki noči se otvori v Ljutomeru, v starem šolskem poslopji, kupljenem po slovenskem odpadniku, poštarju Mavritschu (okoliški rojak), s pomočjo štajerske hranilnice, slavna nemška šola, za katero so dobili učitelja — Drnjača bivšega mnogoletnega - podučitelja na slovenski šoli v Ljutomeru osebo, ki ne bode nikoli magnet ne za nemške otvoke, katerih itak skoro nič ni, ne za slovenske. Kako bode s to šolo, za katero so se nemškutarji toliko trudili, sam Bog ve. Skrbi so res dosti' imeli, nadlegovali so vlado in »šulferajn" za pomoč, katero so tudi dobili. V zadnjem času so moledovali še pri okr. šolskem svetu za nemškega nadzornika in pri škofijstvu za nemškega kateheta. Toda to se jim pa ni posrečilo. Kje pa tudi dobiti nemškega kateheta za šolo, ki se še ni otvorila, in o kateri se ne ve, koliko otrok bode imela. Sedaj se namreč začne lov na otroke. Od kod jih bodo neki vzeli? Najbrže bodo slovenske otroke iz dekliške in deške čveterorazrednice k sebi vabili. Ti otroci ne bodo radi prestopili iz čveterorazrednice v jednorazrednico, iz slovensko-nemške v samo nemško šolo. Razumnejši stariši, osobito rmhrikr-IrotJSi
škfrga mišljenja, že pravijo, da ostanejo njihovi otroci na sedanji šoli. Bati se je torej, da bodo
nemški agitatorji rabili zvijačo in silo, da bi se
rešili sramote, katera jim preti z njihovo šolo, s to »mrtvorojeno dete". S »šulferajnom" vred utegnejo otroke vabiti z raznimi darili, s knjigami, obleko, jedili, denarjem in z drugim. Če to ne bode pomagalo, rekli bodo s svojim Goethejem; »Folgst du nicht willig, so brauch ich Gewalt". Od nemškutarjev odvisni stariši, viničarji, zadolženi posestniki se bodo silili, da pošljejo svoje (slovenske) otroke v nemško šolo. Zato pa opozarjamo ondotne slovenske roditelje in rodoljube, da se ne dajo plašiti pred temi nasprotniki in javno razglasijo vsak slučaj kakega novodobnega nemškega učiteljsva, ki se bodo — kakor dobro poznamo ljutomerske razmere — gotovo pripetili.
(Ljutomerski realki preti konec). Tej ustanovi ranjkega Got,tweisa preti, kakor je slišati, velika krivica. Blagi domoljub je bil zapustil precejšnjo ustanovo za vzdržavanje 1. razreda realke, ki že 30 let obstoji, a ker ni bilo te svote dovolj, dodajala je za učiteljevo plačo, ki je itak siromašna, tudi tržka občina nekaj. A zdaj kroži govorica, da hoče občina svojo podporo odtegniti tej šoli. Zakaj neki? Ah ni ta šola dobra? Ali ni bolj nemška, kakor slovenska? Ali ni učitelj poštenjak in dober pedagog? Vzrok temu je menda nemška šola, edino pravo dete tržkih očetov; ta šola jih bode toliko stala, da nameravajo odtegniti podporo potrebnejši realki.
(Iz Ljutomera) se nam poroča, da se ondi snuje slovensko pevsko društvo. V nedeljo. 4. t. m. se je v čitalnici predstavljala veseloigra »Klobuk".
(Drava) je letos izredno plitva, kakor že 25 let ni bila. Pri Mariboru bi se jo lahko tu in tam prebredlo.
(Slovensko delavsko društvo v Mariboru) je imelo te dni svoje osnovalno zborovanje. Volil se je začasni odbor in so se vsprejela pravila, ki se odpošljejo v potrjenje.
(Kadetni šoli v Mariboru), ki se ondi v jeseni zopet otvori, bode poveljnik N. Cena, dozdaj komandant v Kartavzu blizo Olomuca.
(Vabilo) na veselico, katero priredi ormožka čitalnica, dne 1. aprila 1894 v svojih prostorih: Vspored: Majer: Tičica, moški zbor; Volarič: Pri zibeli, mešani zbor;*** Deklamacija; Kocijančič: Oblaček, možki zbor z bariton in tenor samospevom; Vilhar: Ljubičica, moški zbor; Schneider: Pomlad zopet zemljo krije, moški zbor z bariton samospevom. Klobuk: Veseloigra v jednem dejanji. Vstopnina 20 kr. Začetek 1/27 uri zvečer.
Odbor.
Druge slovenske novice.
(Družba sv. Cirila in Metoda) je od 12.
do 28. februvarija prejela te-le darove. Iz zapuščine velikega svojega dobrotnika dr. L. Čučka, še 1100 gld., torej v vsem 3800 gld.. slavni deželni zbor kranjski je, skrbeč za slovensko šol-štvo in nadaljujoč svojo plemenito delovanje v tem smislu, odločil družbi tudi za 1. 1894 uprav veliko podporo 1000 gld.; sla /no uredništvo »Slov. Naroda" je izročilo 15. zbirko kronskih darov, nabrano od 1.—31. jan., v skupnem znesku 272 gld. 60 kr. — Pokroviteljice so postale: SI. posojilnica v Mariboru (v drugič), ki nam je poslala za 1. 1894. dovoljenega daru 100 gld,, si. možka podružnica v Kranji, ki je poslala 70 gld meseca julija 1893. 1., ostalih 30 gld. pa sedaj, in vas Št. Vid na Dolenjskem. Za zadnjo imenovanih pokroviteljin so poslali vrli Št.-Vidski rodoljubi 213 kron; darovali so pa: Več gostov v gostilni g. Kunsteka o raznih prilikah 67 kron, g. Slivnik podobo sv. Cirila in Metoda, ki se je prodala za 20 kron, gg. dr. Fr. Podobnik 16, Anton Medved 15, Ivan Čebašek 14, Vinko Slivnik 12, dež. sodn. svetnik Iv. Vencajz 10, dr. R. Repič 8, A. Kun-stek 6 kron, J. Lavrič, A. Liberšar, J. Marinčič po 4 krone, I. Klemenčič, J. Končina, A. Lesjak po 2 kroni, A. Koleša, J. Korban, J. Kremžar, A. Krašovec, J. Kristan, K. Pikel, A. Seliškar, I. Zajec po 1 krono, gospe in gospodičine: R. Eržen, I. Fortuna, R. Goreč, I. Hribar, N. Krem-
--Kfiefcan po 1 krono, Z. Krsnik 2 kroni 4 v., F. Kunstek, M. Oven, K. Pikel, A. Gepič po
i kictnctr več drugih l krono 80 v., gg. izven Št.
Vindske župnije: I. Poljanec s Krke 2 kroni, A.
Adamič iz Grosupljega 1 krono, I. Hočevar in I. Tihle 1 krono 16 v. in H. Povše s Krke 1 krono. — Iz g. dr. Škofičive zapuščine smo prejeli še 50 gld. Dalje so nam poklonili: SI. posojilnica v Sinčivasi na Koroškem 20 gld., g. notar S. Pirnat v Zatičini 16 gld. 44 kr., ki sta jih nabrala g. pošiljatelj in g. Jože Škupca pri predpustni veselici v gostilni Fricevi v Zatičini od Višnjanov, Zatičanov in Št. Vidcev; si. posojilnica na Vrhniki 10 gld.; si. posojilnica v Trnjah na Koroškem 5 gld.; čg. Ivan Volk, kapelan v Škocijanu
4 gld. 37 kr., kot dar vesele družbe in čg. župni upravitelj Fr. Boncelj v Dražgošah 1 gld. 70 kr., kot vsakoletni dar tamošnjih udov družbe sv. Mohorja. — Rojaki! Da bi se nas spominjali tako požrtovalno i drugi javni zastopi, kot se nas si. deželni zbor kranjski, da bi nam nebesa naklonila več takih dobrotnikov, kot rajna dr. L. Ču-ček in dr. Škofic, da bi naše podružnice pogosteje se oglaševale kot pokroviteljice, da bi naša mesta, trgi in vasi posnemali vas Št. Vid na Dolenjskem, naši denarni zavodi pa vrlo mariborsko posojilnico, zacelili bi marsikatero rano pri našem šolstvu, rešili bi še katero stotino slovenskih otrok in jo ohranili veri, cesarju in domovini. V to pomozi Bog!
Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda.
(Umrla) je dne 19. t. m. v Ljubljani gospa Marija Murnikova. Narodna žena! Kdo ne bi snel spoštovanjem klobuka, ako čuje imenovati ženo, v katere srcu plamti vroča ljubezen za rod svoj?! Drobna in nežna je ženska ročica, in vendar prenaša gore, ako služi plemenitemu, za domovinsko stvar unetemu srcu. Nad koraki take plemenite žene bdi božja previdnost in kamor stopi taka žena, kamor se obrne, trosi nam božji blagoslov. Divni procvit naše »Družbe sv. Cirila in Metoda" je po velikem delu sad ženskega rodoljubja, ženske ljubezni in ženskega navdušenja. Taka idejalna in slovensko-patrijo-tiška žena preminula je minuli torek v Ljubljani. Ime Marije Murnikove, soproge ces. svetnika je bilo tesno spojeno z razvitkom socijalnega življenja ljubljanskega v narodnem zmislu. Pri
delu za narodne in človekoljubne svrhe bila je neutrudljiva. Nje vztrajnost in nje navdušenje za blago in lepo naj bi služila kot uzor marsikateremu možu. Bila je povsodi poznana in — spoštovana. Bodi jej blag spomin! Žene slovenske! Ljubite rod svoj, kakor ga je ljubila Marija Murnikova!
(Poduk v umnem ribarenji) se vrši še ta mesec na Studencu pri Ljubljani, kjer vzdržuje kranjska kmetijska družba ribarsko vzgojevališče. Za ta tečaj, kakoršnega v naših deželah še ni bilo, je dalo kmetijsko ministerstvo 300 gld. podpore.
(Odbor „Zaveze slov. učit. društev') zboruje dne 26. marcija t. 1. v Ljubljani. Zbirališče je na kolodvoru ob 3. uri popoldne.
(Iz Novega mesta). Hranilnica bode začela v kratkem poslovati, ker je deželna vlada vsled dovoljenja ministerstva potrdila pravila in opravilni red. Železniška dela pri ugodnem vremenu tako dobro napredujejo, da se utegne druga proga še s 1. junijem otvoriti. — Tudi za nadaljevanje te proge v Belokrajino se že delajo prve priprave, kajti inženirji že merijo in poskušajo najti črto, po kateri bi šla.
(Slovenci ne sovražimo nemškega jezika), temveč le nemških politikov med Slovenci ne maramo; kajti nemški jezik ni nikjer tako razširjen kakor med Slovenci. Med Poljaki n. pr. je komaj vsak 90. človek zmožen nemščine, med Madjari še le vsak 45., med Čehi vsak 18., med Slovenci pa vsak 15., reci vsak petnajsti Slovenec zna nemško.
(Pomanjkanje učiteljev na Kranjskem) je postalo zelo občutno. Ker so šole precej razširjene treba je veliko moči. Toda nekaj jih je smrt pobrala, nekaj jih boleha, šest jih je pa v Gradci na obrtni šoli, kjer se uče risanja za obrtne nadaljevalne šole. Mladih moči, zlasti ženskih daje sicer ljubljansko učiteljišče precej, toda ker gredo tudi na Štajersko in Koroško, ostane jih le malo za Kranjsko.
(Poštna hranilnica) v jezikovnem obziru ni več tako pravična, kakor je bila prvotno, ko je celo na slovenske dopise slovensko odgovarjala. Zdaj pa zahteva, da bi se imena pošt navajala v nemškem jeziku, sicer se pa vse zmede, kakor se je n. pr. te dni pripetilo, ko je uradnik tega zavoda v Beču razlagal, daje „Kržka vas" pri Novem mestu, „Krška vas" pa pri Krškem. Za znanje slovanskih jezikov je menda avstrijskim uradnikom malo mar, ker so se po naših srednjih šolah učili skoro vsi jeziki, le slovanski ne.
(Za slovensko ljudsko šolstvo) in za boljše državne ceste po Goriškem in Dolenjskem sta se v proračunskem odboru državnega zbora krepko potegnila poslanca dr. Gregorič in prof. Šuklje.
(Nova posojilnica) ustanovila se bode v Cirknici. Pravila so gotove in ustanovni zbor skliče se v kratkem.
(Za vodovode) nekaterim občinam na Notranjskem je poljedeljsko ministerstvo dovolilo dokaj visoke podpore.
(Na Notranjskem) je veliko pomanjkanje
vode.
(Ponarejen petdesetak) je izročil kmet M. Lisec iz Preske pri Studencu krški davkariji. V Avstriji so v zadnjem času zasačili kacih 150 ponarejenih petdesetakov, katere je na tem spoznati, da imajo mesto besede „angenommen" „an-genemmen" in pri angelju mesto besede „gulden" — besedo „forint".
(Iz kostanjeviške trtnice) ne razpošilja vlada dosti trt mej kmete, a ondi se s trtam ne ravna preveč previdno. Ne vlagajo se namreč v dokaj hladno prst ali v sviž in to je najbrže tudi vzrok, da se rezina preveč posuši in nerada prime. Ne bi radi slišali, da bi se morali o takih nedostatkih pritoževati naši poslanci v državnem zboru, kakor je moral grof Sturk storiti glede državne trtnice na Bizeljskem.
(Novo posojilnico) snujejo v Kanalu na Goriškem in v Ajdovščini.
(Slovensko učiteljsko društvo v Gorici) se bode že posvetovalo o pripravah za veliki občni zbor slovenske učiteljske „Zveze", ki bode letos meseca avgusta v Gorici. Po novi postavi bode 20% goriških učiteljev uživalo 600 gld., 40% 500 gld. in 40% 400 gld. letne plače, ra-
zen opravilne in službene doklade, katere slednje bodo tudi podučiteljem pripadale.
(Za radovljiški okraj) bode 4. aprila na Bledu uradno učiteljsko zborovanje, pri katerem se bosta tudi 2 učiteljska zastopnika v okrajni šolski svet volila.
(O gospodarski zadrugi v Pulju) se nam poroča, da dobro napreduje, da ima osobito ceno vino v svoji zalogi.
Druge avstrijske novice.
(Presvetli cesar) se je bil povrnil s potovanja domu. Angleška kraljica je bila došla v Florenco, in nemški cesar je prišel v Opatijo.
(Slovenske sodnijske razmere je v proračunskem odboru) državnega zbora dobro opisal goriški poslanec dr. Gregorčič. Rekel je, da najvišje sodišče izdaja na slovenske pritožbe nemške ali italijanske razsodbe; da bi pravosodno ministerstvo moralo skrbeti za to, da si vzgoji sodnih uradnikov, popolnoma veščih slovenskemu jeziku; da bi sodišča morala imeti slovenske oziroma hrvatske tiskovine za vse zadeve; da bi porotna sodišča morala biti sestavljena tako, da bi porotniki poznali slovenski oziroma hrvatski jezik; da bi se uradne ure morale nekoliko spremeniti. Pravosodni minister grof Schonborn odgovarjal je na vse te točke. Vrhovno sodišče se dcsedaj še ni moglo tako urediti, ali s časoma pride tudi do tega. Vzgoja sodnih uradnikov ni strogo njegova stvar, ampak ministra za nauk in bogočastje. Skušal bode pa vendar, da se kaj stori v zmislu dr. Gregorčiča, da bodo namreč bodoči sodni uradniki imeli priliko vsposobiti se v slovenskem jeziku. Glede slovenskih in hrvatskih tiskovin je že opetovano izdal ukaze, naj si jih naroče sodišča in da jih hoče zopet opozoriti na to. Isto tako je že zau-kazal prizivnemu sodišču v Trstu, naj skrbi za to, da bodo porotniki v Trstu, Gorici in Rovinju vešči slovenskemu, odnosno hrvatskemu jeziku. Uradnih ur, da ni mogoče spremeniti.
(V državnemu zboru) je bila proti koncu, predno so se razšli poslanci na velikonočne počitnice, huda borba, ko je šlo za privolitev začasnega proračuna za meseca april in maj. Zoper privolitev so se ostro uprli Mladočehi in Hrvati, v katerih imenu sta ostro govorila Čeh Eim in Hrvat Biankini. Prvi je koaliciji prerokoval bližnjo smrt, drugi se je pritoževal nad postopanjem vladnih zastopnikov nasproti dalmatinskim Hrvatom. Proračunski odbor je sprejel proračun, ki pride takoj po veliki noči pred celo zbornico, ki se snide 3. aprila zopet. —
(Dunajskim županom) je izvoljen liberalec dr. G r ii b 1, dosedanji drugi podžupan.
(Šola Komenskega na Dunaju.) — Pred leti so si dunajski Čehi zasnovali svojo osnovno šolo; šola je prenapolnjena in zdržuje se z velikimi žrtvami. Čehi so opravičeno prosili, da bi se tej šoli podelilo pravo javnosti. Ministerstvo pa je odbilo prošnjo: „Z ozirom na to, kar se je pokazalo pri nadzorovanju, in na sporočilo vsled nadzorovanj." Čehi veščaki utegnejo pač pojasniti, kako je vsa stvar. Če je krivda na šoli, utegne se popraviti. Sicer je pa znano že vsemu svetu, kako židovski in nemški listi hujskajo proti tej, torej samo jedni, in še to zasebni češki šoli .na Dunaju.
(Na Tirolskem) razširjajo protiavstrijski laški list v taki meri, da se nad to kratkovidnostjo avstrijsko celo na Bavarskem čudijo.
(Društvo sv. Jeronima) v Zagrebu, literarno društvo, kakor naša družba sv. Mohorja, šteje blizo 12.000 udov in ima svoj dom, ki je stal 75.000 gld. Lani je izdalo 4 knjige.
(Hrvatska vlada) je zopet znane svoje strune napela. Dejala je v pokoj univerznega profesorja Brestinskega, odločnega političnega nasprotnika sedaj vladajoče stranke.
(Dalmatinski trgovci.) Trgovci v Trpnju so soglasno sklenili, da^ hočejo odslej korespon-dirati jedino v hrvatskem jeziku. Temu sklepu so pritrdili tudi drugi dalmatinski trgovci. Kdaj jih bodo začeli posnemati slovenski trgovci? Kdaj bodo trgovci v Ljubljani sprožili misel, da i se ustanovi ondi slovenska trgovska šola?
(V ogerskem državnem zboru) so hoteli Košu tu dati domovinske pravice, kar pa ni šlo. Košut je bil leta 1848. ustajnik in obsojen na vislice, pa potem pomiloščen. V svoji nadutosti tega ni hotel sprejeti in živel v prognanstvu. Košut je dne 20. t. m. umrl v Turinu. Ogerska vlada se trudi na vse kriplje, da se umrlemu Košutu skažejo najvišje časti na državne stroške. Malo težko bode šlo, a pri Ogrih je vse mogoče.
Ogled po širnem svetu.
(Lužiškim Srbom) je umrl velik rodoljub, učenjak in pisatelj, namreč kanonik M. Hornik.
(V Siciliji) je bila ne davno še huda zima, vse polno snega. Pri nas je pa bilo tako lepo. Navadno pa na jugu nimajo zime. Torej je letos ravno nasprotno.
(Rusija in Nemčija) se zopet približujete; Nemški državni zbor je sprejel trgovinsko pogodbo z Rusijo, in ruski car izkazuje prijaznosti nemškemu poslancu v Petrogradu.
(V Belgiji) je veliko nesporazumljenje med kraljem, ministri in bruseljskim županom.
(Vstaja v Braziliji) je končana, uporniki so se udali.
Dopisi.
Šmarje pri Jelšah. Naša hranilnica in posojilnica skazala je v pretečenem. to je v prvem svojem upravnem letu prometa 24127 gld. 54 kr. Pristopilo je. 112 zadružnikov,- ki imajo v deležih 936 gld. in sicer 425 gld. v glavnih po 25 gld. in 511 gld. v opravilnih. Hranilnih vlog je bilo 10411 gld. 62 kr., vrnilo pa se jih je 1787 gld. 97 kr. Posojil se je 89 zadružnikom dalo 9697 gld. 40 kr., a vrnilo 299 gld. Čisti dobiček znaša 69 gld. 20 kr. Ta se je vsled sklepa obč. zbora združil z rez. fondom za zgube, ker ta tako pomnoženi fond znaša 82 gld. 50 kr., splošna rezerva pa 224 gld , imata torej obe rezervi skupaj 306 gld. 50 kr. — Ta v vsakem obziru povoljni vspeh neovrgljivo dokaže potrebo tega zavoda za naš okraj, ga pa tudi najtopleje priporoča vsem. Vsakteri naj po močeh podpira z vlogami domačo hranilnico, da zamore posojilnica posojila vrednim in potrebnim prošnikom vstreči. Naša posojilnica je samo za šmarijski okraj vstanovljena. Le domačin zamore dobiti posojilo. Vlagajte toraj vsi vaše prihranjene denarje v domačo hranilnico, ravnajte se po nauku „pomagaj bližnjemu" tem bolj, da je ta tukaj vaš sosed, domačin! Hranilne vloge se obrestujejo s 41/a%, posojila pa dado po 6%. Ker je naš zavod na temelju istih pravil ustanovljen, kakor so druge slovenske posojilnice, zajamčena je toraj tudi vložnikom, zadružnikom ista varnost, kakor drugod. Nikogar pa naj ne plaši tista smešnost, ki se pokaže v izgovoru: mi ni, da bi se med znanci zvedelo, koliko da vlagam, zato pa raji drugam nesem. In kam? — V nemško hranilnico v Celje. Ni to milostno sojena smešnost? — Saj tudi tukaj poznamo tajnost, tudi tukaj znamo molčati. Ni se nikomur treba bati raznašanja, saj uredujejo možje, pa ne — no, „oni že vejo kdo." —
Ponikva. Dolgo, dolgo Vam že nisem mogel nič kaj zanimivega poročati iz našega kraja. Večt. g. urednik, Vi veste, Ponkulani imeli smo nekdaj bralno društvo, ktero se je krepko raz-cvitalo, in dostikrat je svet o nas kaj zvedel, toda v najlepšem cvetju padlo je drevo, društvo je razpalo. Vi imate res prav, ko priporočate bralna društva — po deželi, kajti društvo sploh in bralno pa posebno so vaščanom seljanom to, kar so ljudske šole otrokom. Jaz ne grem predaleč, ako izrazim željo, da bi povsod kjer je šola. moglo biti bralno društvo. Kakor je namreč poduka deci, ravno tako naj bi se odrasli mladeniči od izkušenih starejših v društvu učili in pripravljali za daljno borbo v življenji. — Da je to resnica, ste v Vašem cen. listu dokazovali. Imel bi še marsikaj k temu dodjati pa naj bo za danes. Poročati pa Vam hočem veselo novico, da smo imeli v nedeljo v šoli kmetijsko zborovanje, ter se mi vidi, da se hoče padlo drevo zopet vzelenevati in cveteti. Bog daj, da bi tudi sadje obrodilo. Le tako naprej!
Zbralo se nas je blizo 100 posestnikov, da poslušamo govor g. J. Bele-ta o amerik. trtah.
Najpreje predstavlja g. učit. T. Grah gosp. potovalnega učitelja. Potem nastopi g. J. Bele. Iz obširnega govora le nekaj povzamem.
Vsled izkoristenja vinogradov, kteri svoje na-sadbe že brezštevilno let nosijo, posebno pa vsled strupene rose, katera je dala že tako slabim trtam zadnji udarec, začeli so tisti davati vinogradnikom le slabi in pičli pridelek, kteri tudi skromne stroške ne pokrijejo več. Vsled tega pa se je tudi veliko slabih vinogradov čisto opustilo. A največ preglavice in bujarne pa dela se naglo razširjajoča trtna uš, ktera je že veliko vinskih krajev čisto ugonobila. Bati se je toraj, da bode ista v malem času še tudi ostale vinograde na-pala, in potlej bi mogli dati slovo vinski pijači. Zelo pa je imenitno, da se je iznašlo sredstvo, s katerim se da proti trtni uši kljubovati in to je amerik. trta. To trto uš ne napada in če jo tudi, ji škoditi ne more, kajti ona je proti njej neob-čutna. Imamo pa dve glavni skupini amerik. trt in to take, ktere so same grozdenske in take divje, ktere še le z našim domačim trsnim cepičem žlahtiti moremo.
Na Bizeljskem se je sprvega veliko grešilo z grozdonosnim, direktnim nasadbam trt, kajti one, ako ravno so bolj rodovitne kot naše, vendar ne dajo finega vina za naš okus, v drugo pa jih* tudi trtna uš pokonča.
Upirati nam se bo torej le edino na divjo amerikanko Riparijo, ktero pa bode žlahtiti potreba. G. Bele nam je potem razkazoval, kako se trsnica pripravi in žvice izredujejo, dalje tudi, kako se tiste v vinograd sadijo in cepijo. Opomnil nas je pri tem, da mora vsak že sedaj misliti na to, da si bode v vinogradu napravil čiste nasade, toraj ne pomešane sorte, kajti od prvih smemo več in boljšega vina pričakovati. Tudi v rigolanji vinogradov nas je poučeval, ter priporočal, da se nobeden teh stroškov vstrašiti ne sme, ker oni se mu že tretje leto povrnejo. Drugače pa tudi ni mislili na dobro uspevanje ame-rikanske trte. Rigola naj se do 80 cm. globoko.
Temu skoz in "-koz u;.nljivemu in poučlji-vemu, 2 ur\ trajajočemu govoru so poslušalci pazljivo sledili, za kar je tudi žel splošno odobravanje.
Potem predlaga g. T. Grah, da naj danes udje starega bralnega društva sklenejo, ker so slučajno zbrani, da se naj predsednik poprosi, da isti zborovanje društva razpiše, pri kterem se naj bi novi ukrepi za daljši obstanek društva stavili. Ali se bode kaj storilo, to vam sedaj povedati ne vem, vendar pa vam hočem drugokrat o tem kaj več poročati. Naj še omenin, da se je pred odhodom poslušalcev več sto žvic od g. Graha med poslušalce po 3 gld. sto razprodalo. Da! In tako smo prvo zborovanje v našo korist končali, Bog daj, da bi jih več sledilo.
Ponkočan.
Iz Gornje Radgone. (Erženjak in Vračko). Gospod urednik! Čisto »narobe svet" imate tam v Celji. Vaš gimnazijski ravnatelj „Kontschnigg", ki je še le pred par leti spisal knjižico o slovenskih končnikih, postal je iz Savla čez noč Pavi in ž njim postali ste vi „bindišarji" nakrat „kinezarji". Čudna sprememba, pri vas in pri g. Petru, pri tem pa posebno, ker v tej njegovi metamorfozi je zamanj iskati tiste »slučajnosti", katera je bila kriva, da je prišel »Kontschnigg" kot Slovenec na svet. Res svet se suče in mi na njem. Pa ne jadikujte zaradi tega, gospod urednik, vsaj pri nas tukaj tudi ni nič drugače, še slabše je. Kar je pri vas g. Peter »Kontschnigg", to je pri nas g. nadučitelj Erženjak, če je namreč sploh dovoljeno, malega renegata primerjati z velikim ali pa narobe. V tem se pa oba vjemata, da sta že davno slekla rojstno svojo kožo. Vsakdo bi torej mislil, da bode pri teh dveh možeh tisti stari socijalni zakon imel veljavo, po katerem »gliha vkup štriha". Pa ni res. Kajti Erženjak ima gosp. Kontschnigga morebiti prav rad, njegove slovnice, te pa za nič ne mara. Ljubša mu je nemška slovnica, katero je izdal »nemški šulferajn" za svoje šole. In če bo izvedel, da je slovenščina po modrih naukih vašega Petra le neka vrsta kineščine, potem bode slovenske končnike in končnice še manj obrajtal, kakor sedaj. In glejte! Ravno tako, kakor Kontsch-
I nigg---, toda ne. Kontschnigga prepustim
rajše Vam ter se držim Erženjaka. Kako le pride, da gre temu ta šentana slovenščina tako težko izpod rok? Veste, njegovi roki sta bili v prejšnjih časih drugih poslov navajeni. Mož je učitelj starega kopita. S kopitom se sicer ni pečal, pač pa z iglo in škarjami. Bilo je pred kacimi 22 leti. Erženjak je sedel v svoji delavnici in nič sluteč, pridno krpal hlače, kar ga v hipu zadene usoda, da je bil pozvan na našo šolo za učitelja. To so bili blaženi stari časi. Takrat je še bilo mogoče, da je krojač učiteljeval; zahteve današnjih časov pa so drugačne in tem g. Erženjak baje ni kos. Zato pa je tudi vse njegovo delovanje to, kar je bilo poprej, — krpanje. Kaj pa krpa naš Erženjak dandanes? Iz slovenskih otrok krpa nem-čurske. Posledica je, da otrok dovršivši šole ne zna prav niti nemščine niti slovenščine niti — kineščine. Pravi krojaški „Flickwerk"! Ali je pa morda res tako važno za srečo in blagor otroka, ako zna nemške pozdrave? S tem se g. Erženjak posebno trudi, pa seveda brez vspeha. Kajti otroci pozdravljalo njega in druge ljudi zjutraj z »guten Tog" in zvečer z »gutn Murgn". Popolnoma primerno g. Erženja,ku! Nemški meščani sami majejo svoje modre glave nad takimi uspehi brezglavne Erženjakove vzgoje. Najlepše pri vsem tem pa je, da g. Erženjak sam ni nič kaj ponosen na svoje delovanje. On sam namreč priznava, da je njegova šola, slaba.
Pa še neko stvar imamo tukaj, ki je tudi v prav slabih rokah. To je okrajni zastop. Njega načelnik je neki Vračko. ki hranuje v svojem srcu iz neke kazenske obravnave nič kaj prijetne spomine. Stvar je sicer tudi drugim znana, a vkljub temu plešejo nekatere hlapčevske duše okoli njega, kakor pagani okoli malika. S časom bodo ti zaslepljenci že uvideli, da so Vračkotu koristi in težnje okraja in kmetov deveta briga, in da mu je le za povzdigo in slavo nemčurstva. V tem oziru ima Vračko neslavno preteklost. Bilo je pred nekaterimi leti, ko je Vračko kmete lovil za neki »Bauernbund"; Ta zveza obstala je sicer iz kmetov, pa za kmečke zadeve se ni brigala. Namen njen je bi], gojiti in razširjati misli in namene Schonererjeve. Razven Vračkota, seveda nikdo ni vedel kaj da samo ime Schonerer pomeni. Zapeljani ljudje neso vedeli, da pomeni to ime brezmejno spoštovanje do Bismarcka in Prusov in sicer preko avstrijskega domoljubja. Pri zborovanjih pel je Vračko Prusom slavo in prilepki njegovi ploskali so mu ter kričali: »Hoch Bismarck", hoch Deutschland". S tem prusolju-bom bil je Vračko v tako tesni zvezi, da ga je celo večkrat k sebi povabil v svoj »Bauerbund" in pri takih prilikah dogajale so se stvari, ki so povzročile razpustitev tega društva. »Bauern-bunda" torej danes ni več, pa nekaj je od njega še ostalo, in to je ravno naš Vračko, kateri se še ni nič poboljšal. On je še vedno stari častilec Prusov. In tak mož načeluje našemu okraju? Temu možu se je izročil blagor okraja? Komur se še niso oči odprle, temu jih mora odpreti nova cesta v Ščavnico. Komu na ljubo pa je zidal Vračko to cesto ? Svojemu prijatelju in privržencu na Poličkem vrhu. In kdo bode to nesrečno drago cesto plačeval? Vse tiste občine, katere nimajo od nje nobenega haska, akoravno jim je Vračko zagotavljal, da prevzame okrajni zastop celo zgradbo. Stvar se torej tako kaže, da se bodo še vsi tisti, ki Vračkota podpirajo, pozneje kesali. Če le ne bo prepozno. Prepozno pa bo kesanje takrat, kadar bo celi okraj že pokopan v dolgovih. —
Zatorej proč z Vračkotom!
Sv. Jurij ob Ščavnici. Tukajšnje bralno društvo imelo je na svečnico svoj redni občni zbor, pri kojem so nas razveseljevali naši domači pevci. Po odpetej pesmi: »Plovi", pozdravi g. predsednik lepo število navzočih ter jim v krepkej besedi razloži namen in potrebo bralnih društev. Za njim poroča g. Josip Benko, društveni tajnik in knjižničar o društvenem premoženji kakor tudi o stanju društvene knjižnice. Potem poprime besedo zopet g. predsednik spo-minjajoč se blagih podpornikov, č. g. Iv. Kunec, župnik, č. g. Jer. Pernat kaplan, oba tukaj, dalje g. Ant. Kupljen, beležnik v Černomlju, g. Dr. Jak. Ploj v Ptuju, g. Dr, Oton Ploj, beležnik v Gor. Radgoni, ki so v preteč, letu društvo prav hva-
levredno podpirali. Tem in tudi drugim g. podpornikom (podpornicam) izrekel je predsednik prisrčno zahvalo, katerej je društvo s krepkimi »živijo"-klici pritrdilo. Nadalje je omenil predsednik tudi veselice, kojo je društvo priredilo meseca avgusta preteč, leta ter izrekel vsem, zlasti blagim g. in milim prijateljem pevcem od sv. Andraža, Kapele in Malenedelje — kakor tudi gospicam Ivanki Kralj, Miciki Cvetko in Miciki Kupljen za njih trud in blagohotno sodelovanje, najprisrčnejšo zahvalo.
V odbor voljeni so večinoma poprejšnji udje in sicer: g. Jernej Košar, predsednik, č. g. Ivan Kunec namestnik, g. Josip Benko, tajnik, Jurij Brumen, blagajnik, Fran Vaupotič, gostilničar in Jože Korošec iz Čakove, odbornika.
Društvo naročeno je za tekoče leto na 2 lepoznanska, 5 političnih, 1 gospodarski list in na »Slovansko knjižnico"; je ud slov. Matice in družbe sv. Mohorja. »Dolenjske Novice", »Mir" in »Pavliho" pošiljajo podporniki.
Društvo šteje 47 rednih in 7 podpornih udov; odbor želi prvim v krasnem podučnem in krat-kočasnem berilu obilno odškodnino za vplačano letnino, drugim pa izreka najtoplejšo zahvalo pri-poročujoč se ob enem za nadaljno naklonjenost in blagohotno podporo.
H koncu še z veseljem zabeležimo, da je našemu društvu pristopil nov ud, mlad trgovec g. Fr. Senčar. Živila zbujenost, Bog nam pomagaj zdramiti zaspanost!
Književnost.
(Izvestja muzejskega društva za Kranjsko.)
Prvi sešitek tega leta ima sledečo zanimivo vsebino: Grobišče pri sv. Luciji blizo Tolmina (S. Rutar); Pogled na kranjska gradišča (I.Pečnik); Drobtinice iz Furlanskih arhivov (A. Koblar); Utemeljenje mesta Višnje Gore (dr. I. Mauring) in male zapisnike.
(Zabavne knjižice za slovensko mladino,) katero izdaje Anton Kosi, učitelj v Središči, je izišel III. zvezek, ki obsega na 44 straneh dokaj primernega berila za mladino. Tu priobčene povesti, pravljice, basni, pripovedke, legende, (škoda, da pisatelj sam ni povedal pri vsakem berilu, kaj je po svoji vsebini), so prav tečna hrana za ljudsko-šolsko mladež. Isto velja o dodani za-bavno-didaktični tvarini. Jezik je v tej knjižici, ki stane le 15 kr., čist in pravilen. Zato jo toplo priporočamo slovenski mladini, zlasti gg. učiteljem za šolarske knjižnice.
. (Nauk slovenskim gospodarjem, kako je zboljšati rejo goveje živine.) Spisal Viljem Rohrman, pristav dež. kmetijske šole na Grmu. Založila podružnica c. kr. kmetijske družbe v Novem Mestu 1894. Tiskal J. Krajec. Str. 51. Cena 15. kr. Ta knjižica, namenjena slovenskim kmetovalcem, nas je zelo razveselila, ker je lepo in lahko umljivo pisana, tako, da bo vsakemu koristila, kdor jo prebere, zlasti pa živinorejcem. Povod, da se je lotil pisatelj tega nauka, je nova postava o povzdigi reje goveje živine, katera postava utegne dosti pripomoči, da se bo goveja Živina odslej bolje redila, kakor doslej. Knjižica je jako lična in tako cena, da si jo lahko vsakdo omisli.
(Igre in pesmi za otroška zabavišča in ljudske šole.) Uredil Ivan Mercina. Izdala in založila družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani. — To knjigo priporočamo prav toplo, ker je res izvrstno sestavljena in bo gotovo dobro došla učiteljem in učencem.
Zahvala
Podpisani izreka v svojem imenu s tem najtoplejšo zahvalo, za izraženo sočutje med boleznijo in mnogoštevilno udeležbo pri pogrebu svoje nepozabne sestre
Marije
s strani gg. učiteljev, uradnikov in sploh vsakega, ki je s kakim znakom ljubavi blažil mi britko izgubo.
Zidani most, dne 14. sušca 1894.
Ferdo Breitscliopf
(48) 1	učitelj v Borštu.
Javna zahvala.
Podpisani izrekam slavn. zavarovalnemu druStvu ogrsko-francoske zavarovalnice
„Franco - Hongroise",
katero mi je odškodnino mojega pogorelega poslopja točno in brez vsakoršnega odbitka izplačalo, svojo pre-srčno zahvalo ter vsakemu najtopleje priporočam.
Dolnji Hotič, dne 15. marca 1894. (49) 1 Franc Končar s. r.
Franc Hribar s. r.	Avgust Kaitna s. r.
priča.	priča.
izurjen tudi v pod-kovanji konj se sprejme takoj pod Več pove upravništvo tega lista.
ugodnimi pogoji.
(50) i
prodajalnico mešanega blaga
V
sprejme se že nekoliko izvežban
učenec ali pa ženska.
Več pove upravništvo tega lista.	(54) 1
VABILO k
red. občnemu zboru
^Posojilnice v Šoštanji",
ki bode
v torek dne 3. aprila 1894., ob 2. uri popoldne v lastnih prostorih.
Dnevni red:
1.	Poročilo načelništva.
2.	Sklep o razdelitvi čistega dobička.
3.	Volitev načelništva in nadzorništva.
4.	Slučajnosti.
Ko bi k temu obč. zboru ne prišlo dovoljno število udov, se vrši drugi občni zbor ravno ta dan ob 3. uri popoludne s prejšnjim dnevnim redom.
(53) i	Ravnateljstvo.
Zahvala.
Moja mati Frančiška Bajt zavarovala seje v letu 1889. pri banki
„Sla.-viji"
za gld. 1000 za slučaj doživetja in smrti. Ko je v tekočem letu umrla, izplačala mi je banka „Slavija" točno in brez odbitka vso zavarovano svoto.
Kadi tega štejem si v prijetno dolžnost priporočati imenovani zavod najtopleje slavnemu občinstvu. V Novištifti, dne 17. marca 1894.
(55) 1
Franc Bajt 1. r.
dobre »/« ure od Celja, z lepim razgledom, salonom in kuhinjo z upravo odda se v najem,
stsm-o-van.j e
z dvema posteljema odda se v Celji. M. Bratanič v Celji.
ZDija-ki
se sprejmejo na hrano in stanovanje. — Kje, pove upravništvo tega lista. (47) 2—2
Za vsako faro in krajno občino išče se razumna, spoštovana in denarno zanesljiva oseba kot zaupni mož z dobrim postranskim zaslužkom. Pismene ponudbe naj se pošiljajo pod „201.191". Gradec, na pošti ležeče (loco).	(16) 10—6
Več pove gospa (41) 2—2
Zahvala in priporočilo.
Slavnemu p. n. občinstvu se najuljudneje zahvaljujem za dosedaj mi skazovano zaupanje in odjemanje kruha in peciva vsake vrste v pekardji na. Glavnem "trgu (Hauptplatz) št. 7. Ob enem se drznem udano naznanjati, da poleg te pekarne prevzamem s 1. aprilom 1.1. tudi
pekarno na Graški cesti štev. 19
(Grazer-Strasse).
Dobiti bode štirikrat vsaki dan sveže pecivo in ržen kruh.
Priporočam se tedaj cenjenim odjemateljem in slavnemu občinstvu še enkrat najtopleje z zagotovilom, da se bodem trudil postreči vedno najbolje.
"V" Celji, dne 25. marca 1894.
Z velespoštovanjem
(52) 3-1
Fran Edvard Vošnjak,
pekarski mojster.
Josip Uliorber in dr.
c. kr. lastnik privilegij	(46) 2—2
konstrukcijska delavnica, livarna železa in kovin
v	v
Žalec, (Štajersko).
Nijeden lastnik večjih travnikov naj se ne straši razmeroma malih stroškov, da si omisli eno naših izvrstnih
travniških verižnih bran za mah
s katerimi se dajo dohodki travnikov toliko zvišati, da se naročilni stroški brane plačajo v teku 1—2 let.
Naše travniške brane so ponajveč od kovanega železa, a zobje od dobrega trdolitega železa napravljene^ one so najtrajnejše in vsled svoje dobre sostave najboljše od vseh do sedaj v trgovini se nahajajočih bran. One se zamorejo rabiti na obeh straneh in sicer po kakovosti travniških tal,-ker merijo zobje na jedni branini strani 40 mm in na drugi strani 50 mm ter se vsled tega travne korenine ne morejo poškodovati.
Prožnost naših travniških bran za mah je tako popolna, da vsakoršne vdolbine dobro obdela.
Z našimi travniškimi branami obdeluje v naših krajih že stotine gospodarjev in možno nam je služiti z najboljšimi spričevali o njih rabi. Vsled naših dobrih priprav pa je cena naših travniških bran za mah, katere so v druzih tovarnah veliko dražji, neznatna in sicer enovprežna travniška brana, 60 kg težka, 26 gld. m dvovprezna travniška brana, 83 kg težka, 32 gld., iz postaje Žalec.
Južno-štajerska hranilnica v Celji.
Aktiva.
Bilanca
za peto upravno leto 1893.
Pasiva.
Račun hipotečnih posojil: Stanje koncem leta 1893 „ občinskih posojil: Stanje koncem leta 1893 . menjičnih posojil: Stanje koncem leta 1893 .
„ obresti: Zaostale obresti........
„ poštne hranilnice: Stanje koncem leta 1893 . vrednostnih listin: Stanje koncem leta 1893. inventarja: Stanje koncem leta 1893 . . . „ knjig in tiskovin: stanje koncem leta 1893 .
„ pro diverse: Prejemki.........
zemljišč: Vrednost zemljišča koncem leta 1893 „ blagajne: Stanje koncem leta 1893 ....
Skupaj
"V" Celji, dne 31. grudna 1893. Dr. Josip Vrečko L r.
pisarniški ravnatelj.
gld.
kr.
1003869 23237 560 13230 476 52832 581 602 93 297 12751
22 34
05 78 50 72 89 72 84 30
1108533 36

gld.
Račun vlog: Stanje koncem leta 1893......
hipotečnih obresti: Predplačila za leto 1894
,, pro diverse: Prejemki.........
„ glavne rezerve: Stanje koncem leta 1893 . . „ posebne rezerve: Stauje koncem leta 1893 . „ dobička in izgube: Prebitek. Čisti dobiček leta 1893 ..............

11374 144
94
Skupaj
gld. 1 kr.	
1081798	40
6944	63
66	26
11518	94
8205	13
(51) 1
Mihael Vošnjak l. >'■
predsednik.
Janko Vavken l. r.
tajnik.
1108533 36