Življenje mi je bilo šola Rodil sem se 16. oktobra 1917 v Ra dovljici, v družini, kjer je bilo po smrti dveh sester 10 otrok. Rojstni kraj Radov ljico slabo poznam, živo pa mi ostajata v spominu ljubljanski predmestji Moste, kjer smo najprej živeli, in Zg. Šiška, kjer smo leta 1926 ustvarili dom. Osemletno gimnazijo sem končal v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljub ljano, študij bogoslovja pa sem zaradi bolezni, 12 mesecev sem bil v zdravili ščih Golnik in Vurberk pri Ptuju, dokon čal med vojno, leta 1943. Leta mojega duhovništva so bila pe stra. Najprej sem kot kaplan v Št. Jer neju na Dolenjskem doživljal okupacijo Italije, ki je še isto leto propadla. Oblas tniki so se nato večkrat menjavali: itali janski, partizanski, nemški in domo branski. Tudi razmere so bile različne: enkrat mirne, drugič zelo nevarne. V Št. Jerneju in okolici je bilo ob preboju nemške udarne SS-SA enote iz Kosta njevice proti Novemu mestu v letu 1943 pobitih okoli 70 ljudi. Težke so bile povezave z Ljubljano; ceste so bile pre kopane, železniški tiri pa razneseni. Če si dobil dovoljenje za pot v Ljubljano, si moral običajno potovati preko Krškega 231 in Zidanega Mosta do Maribora in na prej preko Celovca in Jesenic v Ljub ljano. Moja službena mesta so se vrstila ta kole: približno dve leti sem bil na škofiji v Ljubljani, deset let v Podkumu nad Zagorjem, triindvajset let na Primsko- vem v Kranju in zdaj sem peto leto v Leskovici pod Blegošem. Letos smo v škofjeloški občini prazno vali svoj 50-letni mašniški jubilej kar trije sošolci - zlatomašniki. Pridružil pa se je nam še misijonar iz Indije, ki je doma iz Puštala pri Škofji Loki in je sedaj doma na dopustu g. Pavel Bernik. Na duhovniški poti nas je povezovala želja, da bi ljudem po svojih močeh najbolj pomagali, jim približevali pre- sežnost zemeljskega življenja in nudili bivanjsko osmišljenost z vero v Kristusa. Duhovniška služba potrebuje predizo- brazbo: imel sem pet let osnovne šole, osem let gimnazije in šest let teološke fakultete. Moje današnje izkustvo pa je: višja od teh šol je šola življenja. Številna družina, v kateri sem odrastel, mi je vcepljala osnovni socialni čut medse bojne povezanosti, ki jo nudi življenje v skupnosti velike družine. Bivanje v in ternatu v Škofovih zavodih v Št. Vidu in v ljubljanskem semenišču je dalo pe čat moji osebnosti. Posebna vzgoja je doba bolezni, ki da človeku spoznanje majhnosti in nemoči - v dobrem smislu. Mnogo mi je dala »osemletka« zapornega življenja: Novo mesto, Ljubljana, Žale, Medvode, Ig... Ob odhodu iz bogoslovja me je sprem ljalo navodilo špirituala dr. Truhlarja: »Držite se samo svoje duhovniške slu žbe! « Politika mi je bila resnično tuja, edino v zaporu sem bil prisiljen, da sem se ubadal tudi s takimi problemi. Pisno sem moral odgovarjati na zastavljena vprašanja, kot npr.: Cerkev in država, Pravilnik o verskih skupnostih ipd. Tudi pri srečanjih z zasliševala je bil govor predvsem o političnih vprašanjih. Marsi kaj novega sem zvedel, kot npr.: da ni nujno, da sem v zaporu, ker sem kriv, kot je to pravilo Rimskega prava, ki se glasi: kriv - zato kaznovan. Slovansko pravo pa pravi: nevaren - zato izoliran. Razmišljati sem moral o raznih vpra šanjih in podati svoje mišljenje o poda nih tezah. V Mariboru nas je bilo zbranih več duhovnikov, da bi podpisali nasled nje: - da obsojamo radio Vatikan, - da obsojamo delovanje škofa Rozmana, - da priznavamo nam očitano krivdo, - in da pozdravljamo ustanovitev duhovni škega društva sv. Cirila in Metoda. Vso noč sem premišljeval gornje trdi tve in ugotovil, da nobene ne morem podpisati! Kako neki naj oblast usta navlja duhovniško društvo v korist Cer kve in vanj vabi duhovnike, če tako brutalno preganja Cerkev. Duhovniki smo se, kljub nekaterim različnim opre delitvam, med seboj lepo razumeli. Med prestajanjem zapora v Medvodah me je zasliševalec opozarjal, naj se poboljšam. Prosil sem ga, naj mi pove v čem naj se poboljšam: moje delo je bilo visoko ovrednoteno, upravno tudi nisem bil ka znovan. Vendar sva oba vedela, da je »nepoboljšljiv« moj odnos do vstopa v duhovniško društvo. Na dan težko pričakovane amnestije me je zasliševalec povabil, da bi prihajal »poročat« o drugih duhovnikih, kar sem, razumljivo, tudi odklonil. Ko sem odslužil 8 let, 2 meseca in 16 dni zapora, sem se svoboden vrnil in danes mirno in svobodno vsakemu po gledam v obraz. Vesel sem svojega duhovniškega po klica, ponosen na našo številno družino, iz katere sem izšel, hvaležen Bogu za našo slovensko domovino, ki jo nekateri poimenujejo »najlepšo deželo na svetu« - Bogu hvala za vse! Božidar Slapšak, zlatomašnik 232