France Bezlaj
Filozofska fakulteta v Ljubljani
SLOVENSKO,KAJKAVSKO IN ČAKAVSKO kača »serpens«
Vrsta besednih družin bi potrebovala izčrpnejše in obsežnejše analize, preden bi zgoščen povzetek najvažnejših izsledkov našel svoje mesto v etimoloških slovarjih. Tega, žal, ni mogoče vedno opraviti, ker je leksičnega gradiva preveč, da bi ga en sam delavec mogel v svojem življenju vsestransko pregledati. Celo pri besedah, ki so sploišnoslovanske in se že dolgo zde zadovoljivo pojasnjene, odkrije neredko sistematično brskanje po izraznem fondu vseh slovanskih jezikov nove vidike ali vsaj bistveno važna dopolnila. Kadar pa je areal besede tako omejen, kakor pri našem kača, se je komaj mogoče še opirati na skope podatke v dosedanji strokovni literaturi.
Miklošič v svojem etimološkem slovarju {str. 108) samo registrira slovensko kača »Schlange« in kača ljutica »vipera«. Bemeker, I 465, ki opozarja tudi na kajkavske in čakavske oblike, ,se sklicuje na Meilletovo mnenje, da so imena kač največkrat tabuirana. Beseda se mu zdi nejasna in samo z rezervo opozarja na možnost povezave z glagolom kačiti. Se pred njim je Strekelj, Zur slavi-schen Lehnwörterkunde 31 mislil, da je kača izposojeno iz romanščine. Res je latinsko Cochlea »polž« dalo v Toskani coccia, vendar so pomeni »polž, školjka, strok, lupina« tako daleč od slovenskega kača, da to domnevo ni mogoče vzeti resno v pretres. Srbohrvaško je Cochlea dalo^ k'hča »zidarska žlica, zajemalka«, slovensko samo v Reziji čača »zajemalka« iz furlanskega ciazze (o tem Skok, ERHS II 10). Kasneje je Skok, Etnolog V—VI 46 d. opozarjal na srbohrvaške dialektične oblike gačka, gaška poleg Račka, kaška »zmija«, ki naj bi bile prehodne evfem.istične tvorbe od prvotnega gadt do kača. To svoje mnenje ponavlja Skok še v ERHS I 542 (pri geslu ghd), vendar so to lahko samo lokalna vmesna križanja med gad in kača, o katerih v slovenščini ni izpričanih sledov. Prešernov verz »tam vidi gnezditi strupene gade« je samo licentia poetica. Do neke mere je narečno sinonim zmi;a z obema pomenoma »serpens« in »draco«, pri starejših avtorjih zmij (m.) »Natter, Schlange, Drache, Lindwurm« (Megiser) poleg zmet (m.), v 16. st. smiet »draco« (Bohorič, Megiser), kasneje smiet (Hi-polit) in pri Pohlinu zamjet »draco«. Pleteršnik navaja iz Gabrij pod Krasom zmet (m.), g. zmeta »Schlange« po Erjavcu, LMS, 1882—83,338, 339 poleg zmetica (f.). Miklošič je v svojem etimološkem slovarju, .403 pravilno uvrstil ta nenavadni apelativ k besedni družini zmij (m.), zmija, vendar ga ni rekonstruiral. Najbolj verjetno je treba izhajati iz *zm^j^t'b, torej nekako »zmajev mladič«, vendar ne nevtrum, kot je pri apelativih navada, ampak maskulinum, kakor ga srečujemo samo pri antroponimih. Zanimiv je Pohlinov zamjet, kar kaže na praslovansko 'z'hmhjqt'b, priinerjaj rusko zornija. V cerkvenoslovanskih tekstih srečujemo z'hmij, zhmij poleg zmij, zmt>j, zmej, zmej, zmoj iz indoevropske
osnove 'ghern- »zemlja«, primerjaj litavske žemašliauže »kača« k žeme »zemlja«, albansko demje »gosenica« k de »zemlja« (Fraenkel, ZSPh XIII 236).' Stari adjektiv 'zm''jhni. je izpričan v toponimu Zminec, 1291 in villa Tiachen, 1500 Smintzi (plural!) in v fitonimu zrnihec »Arum maculatum«, poleg tega pa še v apelativu zmerie (n.) »spaček« (<'zmi>;tnQ), ki ga Pleteršnik ne navaja, pojasni nam pa pomen toponima 'zmhjhnhci in današnje priimke Zmanc, Zmanj-šek, Zmajšek in po napačni dekompoziciji tudi Mencej.
To verjetno zelo staro pomensko izročilo naj podrobno razčistijo etnografi, obenem pa je tudi dokaz, da se odkriva v jeziku na vsakem koraku nekaj presenetljivega.
Poleg Skoka se je problema slovenskega kača dotaknil samo še Oštir, ki je v Razpravah ZDHV VI 196 rekonstruiral praslovansko 'käkj,ä, kar je primerjal dokaj negotovo z nekaterimi domnevno predgrškimi imeni. Vendar bi brez težav lahko izhajali iz 'kökia z dolgim -5- kot prevojno stopnjo k ide. -eu-, -ou-. Ta v baltskih jezikih izredno pogosto zastopana prevojna stopnja se pojavlja tudi v slovenščini in presenetljivo je, da je največ doslej ugotovljenih primerov prav v severozahodnem južnoslovanskem prostoru.- Iz osnove 'keuk-, ' kouk-»kriviti, upogibati« ima litavščina -5- stopnjo pri kiloka, kuokas »Keule, Knüttel, Kegel, Kolben«. Sicer izhaja BGga Rinktiniai raštai II 211 iz indoevropskega 'kwöka, ker je želel litavsko obliko uskladiti s slovanskim kvaka »kljuka«. Li-tavsko -uo- je največkrat refleks za staro -5-, vendar tudi za -w5-. Zato v baltskih jezikih ta tako imenovani »Schwebeablaut« ni dovolj jasno razviden kakor v slovanskih. Pustimo vnemar druge baltske oblike, kakor je litavsko kuikis »prot, beraška palica« poleg kiikis in kuka, zanimajo nas predvsem slovanski refleksi.
Slovenskemu kvaka je izpričano še srbohrvatsko kvaka ter slovaško in gornje-lužiško kvaka. Glagolom (za-)kvačiti, a tudi kvačkati ustreza slovaško kvačit', kavačkat' in gornjelužiško kvačič. Toda srbohrvaško temu pomensko odgovarja (za-)kačiti poleg natkačiti »prelisičiti«, makedonsko zakači »pripeti« in »vzpeti se (na konja)«, enako bolgarsko zakačam, kačvam konja. Slovensko kačiti, raz-kačiti »razjeziti« je kljub Bernekerju, SEW I 465 težko uskladiti s temi pomeni in enostavneje je sklepati na izvedenko od kača »serpens«. Omeniti je treba še .slovensko pokvečiti »pohabiti«, pokv^a »pohabljenec« iz poredko izpričane stopnje 'kvek-.
Drugo pomensko skupino predstavlja slovensko kSčka »der schiefe Abfall der schmalen Dachseite, der Walm« (dolenjsko, notranjsko) s sinonimom iač (Pivka). Oblika kič iz "kjkio- ne povzroča težav. Dolga -O- stopnja je tudi v srbohrvaškem kika »perčin« in kičma »hrbtenica« (o tem Bezlaj, JiS XIX 88), ma- j
' Tudi smok »zmaj« in smokulja »vrsta kače«, sbh. smuk poleg smok (o arealih podrobno Skok, ERHS III 296, makedonsko in bolgarsko smok »vrsta kače«, cerkvenoslovansko in starorusko smoki. »serpens, đraco<. belorusko cmok »dobri demon«, poljsko smok, cmok, čmuk, češko dialektalno smok, cmok, (mok, zmok, staroćeško zmek »zmaj, hudič«, iz slovanščine litavsko smäkas »zmaj« je verjetno staro 'stmijkTj k smekniti, smicati, smukati, smuknili, staro si,myka(i »plaziti se« (Miklošič, SEW 311; Skok, ERHS II 290; Machek, ESC^ 7!7).
' Glej F. Bezlaj, Einige Fälle des -eu- : -o- Ablauts im Slavischen, Linguistica, IX, 1971, 23 d. K temu Ol dodal še slovensko dialektično dabra »wasserreiche Gegend« (Pohorje), kar ustreza letonskemu toponimu Duobe in staropruskim imenon; jezer Doben, Dobrin. V Linguistica I 50 (SR VII) sem izhajal iz •dobra, vendar ;e -o- na Pohorju nastal iz '-a-. Naj omenim še slovensko gabati poleg poginili, pogubiti, na otoku Mljetu gaba »aithritis« ali srbohrvatsko bägav »lahm« poleg bugav »leprosus« (JiS XIX 19).
66
kedonsko kičur »šop, grozd, kobulja« in bolgarsko kičur »isto« poleg lotiškega kükums »grba«; litavsko/.uituriai, kukärai »zgornji del hrbta, grba« predstavlja verjetno kratko -ü- stopnjo, kakor jo imamo v slovenskem dialektičnem keka »bujni lasje«, kečka »šop« (<'k'hk-]. Naše kačka je lahko staro 'kök- ali *k\ik-. Vprašanje je, če spada zraven tudi srbohrvaško kačka »neka otroška igra; zaostren klinček, ki odskakuje, če se po njem tolče« (Banat). Po Akademskem Rječniku je to izposojeno iz madžarščine. Miklošič, SEW 108 pritegne zraven tudi romunsko kačkq »neka otroška igra« in spravlja vse v zvezo s češkim kačka »raca«, poljsko kaczka »isto«, kar razlagajo bodisi iz antroponima Katja »Katarina« ali ifz vabilnega klica kac, kad
O madžarskem kaczka »pokvečen, enorok, kriv«, tudi »koder« sodijo novejši avtorji (Kniezsa, A magyar nyelv szläv jövevenyszavai, 860; Benkö, A magyar nyelv törteneti-etimolögiai szötära II 299), da ni izposojeno iz slovanskih jezikov. Celotna problematika teh homonimov bo potrebovala še natančnejšega sistematičnega pretresa.
Slovenščina pozna iz polne -eu-, -ou- stopnje osnove keuk- tudi glagole kucati »čepeti«, kučiti se »počepniti« in čučati, čučeti, čučniti »čepeti« in verjetno spada zraven tudi čučkati »s prižgano svečo vrteti okoli nog« (Ščavnica) in kucati se »Wellen, schlagen« (Rezija) poleg kuc »die Welle«, knjižno prekucniti »umstürzen«. Niso pa s tem izčrpani vsi primeri te izredno razvejane besedne družine, ki nam pokaže, koliko različnih refleksov se je razvilo v praslovanskih narečjih v času, ko je bil prevoj še produktivno besedotvorno sredstvo.