Štev. 26.
Y Mariboru 29. junija 1892.
Tečaj XVI.
List ljudstvu ~v poduk.
Uhaja vsak četrtek in velja s poštnino vred in v Mariboru 8 pošiljanjem na dom za celo leto 3 gld., /.a pol leta 1 gld. GO kr., za četrt leta 80 kr. — Naročnina se pošilja oprarnlštvu v dijaškem semenišču (Knabenseminar). — Deležniki tiskovnega društva dobivajo list brez posebne naročnine.
Posamesne liste prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. —
Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr.
3C Z mesecem julijevi se začne drugo polletje; zatoraj prosimo p. n. naročnike „Slov. Gosp.u, ki so samo za pol leta naročnine posijali, naj naročilo za drugo polletje o pravem čhsu ponovijo, da se jim more list redno pd&ljati. Tudi novi naročniki se sprejemajo. Do iglica leta znaša naročnina 1 jI. HO kr., do 1, okt. pa 80 kr. Naročnina se naj pošilja po poštnih nakaznicah.
Zakaj železni Bismark naših nemških liberalcev ne trpi. Našim nemškim liberalcem in jibovemu repu slovenskim odpadnikom in Judežem se je pripetila velika nezgoda. Zelo so potrti in pobiti. Ji-bovo največje upanje splavalo jim je po vodi — sloviti in od njih kot zveličar češčeni Bismark jim je očitno slovo dal v prusko-nemškem državnem zboru. Dal jim je krepko brco, krhnil jih neusmiljeno po glavi in prav trdno loputnil ob tla. Goreče so ga častili in več ali rnenje glasno upijali, naj jim pomaga bodi uže kakorkoli do starega gospodstva v Avstriji, da bi mogli vse druge narode strahovati, teptati in ponemčevati. Nekaj časa se je Bismark res držal, kakor da bi mu ovo kadenje povoljno bilo. Toda naenkrat si premisli in sedaj z nogama in rokama naše sitne nemško-liberalne muhe od sebe odganja!
Rekel pa je mogočni Bismark: da so nemški liberalci pod vodstvomHerbsta preveč zahtevali. Vsled tega je cesar uže zavoljo svoje preuzvišene cesarske hiše prisiljen bil začeti naslanjati se na druge stranke (nemško - konservativne in slovanske). To so Herbstovci sami zakrivili, ker ničesar o pravem času storiti ne umejo — zato jih imenuje Bismark — jesenske podleskovce (Herbstzeitlosen). — S takimi ljudmi, pravi Bismark, se ne da vladariti.
Isti Bismark je napadal še dalje našeHerb-stovce v svojem listu „Norddeutscbe-Allgemeine Zeitung". Tukaj pravi, da so nemški liberalci pod Herbstom cesarskej rodbini bili nevarni: t a stran-
ka je hotela cesarja strahovati, ne pa od cesarja strahovana biti. Zato je morala propasti. Zlasti pa so dunajski listi te stranke n. pr. „Neue freie Presse" zaničevalci cesarskih in kraljevskih rodbin. In po tem takem se ni čuditi, da so nemški liberalci zgubili upliv in veljavo, katero so poprej imeli. Tako pri-lično ošteva Bismarkov list naše nemške liberalce in Slovanožrece!
Mnogo ljudi se temu čudi, da seje Bismark tako spreobrnol, popravil in poboljšal. Vse je mislilo, da hoče vsaj nemško-slovanske dežele avstrijske pograbiti. Naši liberalci so to tudi želeli in pričakovali. Toda naenkrat zašumi drug veter. Kaj mu je uzrok? Nič druga, kakor strah in sila.
Kedar kdo več nasprotnikov, vsakega pose-bič, ob tla pomeče, se ima bati, da se nebi vsi združili in ga prijeli in v takih slučajih je skoraj vsak tepen. Napoleon I. je premagal Avstrijance, Pruse, Ruse, Spanjolce, vsakega posebič. Naposled so se pa vsi zoper njega vzdignoli in ga premagali. Jednako je z Bismarkom. Potlačivši Dance, premagavši Avstrijo, poteptavši Francoze drznil se je razžaliti Italijane, Angleže, zlasti pa Ruse, ker je tem branil turškega sultana pognati iz Carigrada v Azijo. Sedaj se boji zveze vseh. Ko je toraj zapazil,, kako se opomogli si Francozi do-brikajo Rusom, ti pa Francozom, hajd potegne Bismark na Dunaj k našemu cesarju in napravi zvezo med Nemčijo, Avstrijo in Italijo, da se za-brani vsaka večja vojska v Evropi. Vsled tega je Bismark prisiljen želeti, da se Avstrija doma okrepi, zlasti da se njenim Slovanom pravica stori, drugače mu Avstrija ne pomaga nič, ako bi se njegovi Nemci zgiabili s slovansko Rusijo in srdito Francosko ob enem. Ker pa Bismark ve, kako nemški liberalci Avstrijo slabijo in razdirajo, Slovane žalijo in teptajo, zato je srdito kresnol po teh abotnih želodarjih. Bismark potrebuje krepke zaveznice Avstrije v varstvo lastne svoje pruske Nemčije in zato je dal našim nemškim liberalcem potrebni poduk z zasluženo brco vred. Naj si jo pomnijo!
Deželni zbor štajerski.
Temu zboru se je uže precej giadiva predložilo, tudi takšnega, ki zadeva slovenski Štajer. Srenja sv. Jakobska v Slov. goricah želi svoje ineje prenieknoti, mariborsko mesto zahteva pre-naredbo srenjskega reda, vinorejska šola drugega učitelja, slov. graški okrajni zastop pregledovanje računov za zdravila okrajnim bolnikom po zdravnikih, kmetijska družba štajerska za slovensko izdajo svojega „Landbote" uekaj podpore v de narjih. V komisijo za uravnavanje gruntnega davka bil je izvoljen g. Paul Simon v Mariboru in g. Blaž Herk. Mariborskej privatnej šoli trgovske) podelilo se je 200 fl. v podporo. Novo podko-vaško šolo bodo v Gradci ustanovili, ki bo stala samo 8310 fl. na leto; dežela doplačuje 1440 fl. Število živinozdravnikov pomnožijo od 10 do 14. Štirje teh bodo na slovenskem Štajerskem uame-ščeni, namreč: v Slov. Gradci, Mozirji, Celji in Ljutomeru. Poslanec Posch je nasvetoval deželno postavo o poselskem redu predrugačiti, zlasti bi naj bilo določeno, koliko nadavka se naj daje hlapcem ali deklam, ko se v službo vzamejo. Zbor je sklenil postavo, po katerej sme vsakšna občina sklenoti pasji davek od vseh psov v srenji, za vsakega psa do 4 fl. tudi sme za podeljenje domovinske pravice tir jati plače do 40 fl. Pasji davek bo zlasti mesarjem in krčmarjem nepovoljen. V odbor za deželno-kulturno banko izvoljen je tudi slovenski poslanec g. Jož. Kukovec ter posluje v njem kot zapisnikar.
Velevažen za slovenski Štajer je predlog deželnega odbora zastrau Slatinskih toplic. Te grejo namreč rakovo pot. Voda ni več tako dobra, ko nekdaj, gostov in dohodkov je vsako leto uieuje. Mislilo se je uže, da bode vse posestvo prodauo. Toda odbor deželni je za to, da se kopališče do dobra popravi in dobremu ravnatelju v oskrbovanje izroči ali v najem da.
Gospodarske stvari.
Sleparstvo z zdravili.
Res sedauji svet je polu goljufij in sle-parstva.
Čedalje napredujejo ljudje, čem globljeje prodirajo v znanosti naturnih prikaznijo tem bu-dobneje umejo drug drugega opehariti. Še jestvin ne pustijo pri miru. Ponarejajo vina, k moki mešajo zmleto apno, k mleku pa vode, itd. Pa tudi zdravila vedo sleparski sestavljati, jih čudovito spretno ponujati in za drage denarje prodavati. Koliko denarjev se tukaj neopaznim in nevednim ljudem iz žepov izvleče vsako leto, to je težko dopovedati. Največ sleparstva godi se s tako imenovanimi skrivnimi zdravili, katere brezvestni mazači bolenikom več ali iueuje skrivno ponujajo pa za d ag denar prodavajo.
Nekatera teh zdravil so uže davno zdravnikom znana in kot z boljšimi nadomeščena pa tudi odpravljena. Večina skrivnih zdravil druga ni kakor dristilo ali čistilo za trebuh in čreva. Dobro če niso prehuda, in toraj ne nevarna, ainpab lehka in brez nevarnosti. Za temi sledijo skrivnostna zdravila zoper notranje bolezni: božjast ali sv. Valentina bolezen, zoper protin, ali zoper steklost, kolero. Ljudje nekateri močno v nja verujejo, posebno če se tu pa tam pripeti, da je človek ozdravel.
Mnogo skrivnih zdravil je strupenih in toraj nevarnih, zlasti nekatere maže zoper osivele lasi, za lepšanje kože, zobovja. Primešanega je uamreč takšnim zdravilom več aii menje svinca.
Ta prodira v kožo, žile, kri in živce ter je uzrok, da človek zboli, da sam ne ve zakaj je zbolel in kako.
Blizu jednako slabe so maže za oči, za kile. Mnogo kilavih ljudi mora zaradi neumnih maž umreti, ker se zanašajo na mazača pa zanemarijo pametnega zdravnika, ki bi jim uajprvlje črevesa popravil. Toda to je le eno, kar se navaja zoper skrivna zdravila. Drugo pa velja zastran mošnje.
Sleparstvo je tukaj velikansko. Prav neznatne, navadne reči: sol, zmleta leča, cuker itd. dobijo podobo zdravil pa se čudovito drago prodavajo, pogosto 5—10 krat dražje od navadne cene. Sploh sleparji pridobivajo tukaj po 500 — 1000 procentov.
Zato pa tudi zamoiejo toliko denarjev žrtvovati za ponudbe in pohvale v novinab. Prav bodi-kaj reči: železne in mesingaste opilke, žar.ko mašo, nesnažno sol, zaležene zdravilne rastline, patoko, kislo vino, oskrobuo slezo, krompirjev sirup itd. prodavajo za Bog vedi kako hasnovitno vračitvo.
Zraven lažejo predrzno in se poživljajo na imenitne gospode, katerim je baje hvalisano zdravilo uže pomagalo. Navajajo popolnem izmišljene listine, spričevala, zahvalnice, priporočila od zdravnikov, vseučilišč itd.
Toda večjidel je vse izmišljeno in zlegano. Časih poženejo med ljudi knjižič in tiskovin, da hvalijo svoja sleparska zdravila.
Mnogo izmed njih je takih, ki so sestavljena iz rečij, ki se dobijo za par krajcerjev v vsakej apoteki, toda slepar jih ljudem za več goldinarjev navesi. Na primer: Romershausnova voda za oči se v flaškah prodava za 2 fl., pa vse reči, iz katerih obstoji, niso več vredne, kakor 20 kr.
(Konec prih.)
Koristnost listne klaje.
Letos bode za seno trda hodila. Zato opo-zorujemo naše kmetovavce na listno klajo. Jesen, jelša, bukva, mokovec in še muogo drugih dreves daje listje, ki je razni drobnici ovcam, kozam pa tudi goveji živini po zimi dober nadomestek manjkajočega sena.
posuši in za zimo ohrani, ali pa se vejevje na seka, v snope poveže in kot tako na suhem posuši in po zimi razni živini polaga. Govedom se listje med rezano seno in slamo nameša in potem popari, kar se v posebnih tružicab godi, od kte-rih se po jedna vsaki glavi zjntra, opoldne in zvečer v jasli postavi. Ovcam in kozam se pa daje suho listje, in sicer ali kot „smukanje" ali kot „veje".
Tako delajo na Krajnskem po Gorenskih krajih. Pa tudi po drugod se poslužujejo listja za klajo.
Tako posekavajo na Sleskem topolom vršiče in jih ovcam polagajo, ki to listje kaj rade obirajo. Na južuem Ruskem in na Ogerskem pa sploh vejevje drevesom obsekavajo in živini po-kladajo. Tako tudi rast drevesom pospešujejo. Po drugod nasekujejo tudi od mladih jelk in smrek, ki so 10—20 let stare, spodnje košate veje Ina l'/8—2 metra dolge in jih v snopovje povežejo, v prozračne kopice zlože in jih posušijo. Po zimi, ko se suha klaja začne iu so ovce na zeleno klajo že pozabile, polagajo jim jelkine in smrekove veje, kar pre posebno ovcam, ki so na jetrah boleue, dobro tekne in hitro in dober kup ozdrave. Vendar takšno ravnanje bi svetovali samo za največjo silo.
Kako jajca z vodnim steklom dolgo časa dobro ohraniti.
Vodno steklo je jedno najboljših sredstev jajca delj časa dobra ohraniti. Ta pomoček je dober kup in je tudi gotov in zanesljiv. V ta namen se nadevlje jajc v jerbas ali ktero drugo posodo, skozi ktero voda odtekati more. Ta posoda z jajci vred se pomoči v raztoplino, v kteri se je vodnega stekla (Wasserglas) razpustilo, se zopet vzdigne iz nje in pusti, da se po večem ocedi in potem zopet še do dva ali trikrat v raztoplino pomoči. Tako se napravi na jajčni lupini skorja iz vodnega stekla, skozi ktero ne more zrak do notrajnih jajčnih del in tako ostanejo jajca dolgo časa dobra in črstva.
Bramorje iz vrtnih gred pregnati.
Te nadležne škodljivce naj prej s tem pre-ženeš, ako jim ne puščaš miru.
Naj boljše je toraj grede, v kterih gospodarijo, večkrat in dobro predelati. Polove se v lonce po stezicah v zemljo vstavljeno in z vodo nalite, v kteri otonejo, ko vanje počepajo.
Sejmi. 3. julija sv. Ilj pri Slov. Gradci, Maribor, Petrovče, Polenščak, Remšuik, Tinsko, Wildon, 4. jul. Maribor, Podplat, Rečica, Vozenica, Videm, 6. jul. Brežice, 7. jul. Vojnik, 8. jul. v Andraž v Susilab, sv. Jurij na Pesnici, sv. Hema, Pišece, 9. jul. Konjice, 10. jul. Lemberg. Na Koroškem 2. julija Kaplja, na Kranjskem 1. jul. sv. Mohor, 2. jul. sv. Gothard, Srednja vas, na Hrvaškem 6. jul. Jasenovac, 13. jul. Zagreb, Bakar in Dubrava.
Dopisi.
Iz Gradca. (Vabilo gg. učiteljem.) Iz-mej učiteljstva ljudskih — in meščanskih šol v Gradci ustanovil se je odbor, da bi priredil stalno razstavo učnih pripomočkov za ljudske iu meščanske šole, za učiteljske pripravnice, in za učiteljske in šolske biblioteke. Odbor za stalno razstavo je uže meseca januarja t. I. poslal okrožnico na različna založništva učnih pripomočkov. Veliko tvarine se je doposlalo in še vedno dohaja nova. Do sedaj se je toliko nabralo, da je razstava zagotovljena. Sledeče vabilo ima namen, tudi vsa ona založništva, fabrike in druga podvzetja iu društva, katera v tej stroki producirajo, in katerih naslovi so bili do sedaj odboru neznani in se jim tedaj okrožnica ni mogla doposlati, opozoriti na staluo razstavo učnik pripomočkov v Gradci in je pova-vabiti k vdeležbi. Sledeče točke so podlaga razstavi, po katerih se ima razstavitelj iu odbor ravnati: 1. Vsak producent podari razstavi po jeden komad svojih izdelkov in ga „franco" dopošlje; potem nima razstavitelj nikakoršne druge skrbi. 2. Vsak komad dobi nepogojno takov prostor, da se lehko opazi. 3. Pii večjih zbirkah se tudi, ako je treba, posebna omara ali tudi zapornica dovoli. 4. Zadui čas dopošiljanja je 1. august 1882, da se pozneje laglje natančno določi dan, kedaj se ima odpreti razstava. 5. Tudi novi izdelki, kateri bodo po odprtji razstave dovršeni se prejemajo. 6. Cena, imeniki in čedne tablice, itd. itd. so že zarad kupčijskega prospeba potrebni. 7. Odbor in razstava sta stalna in je poglavitna naloga odborova trgovinsk dobiček razstavnikov bez-stransko in vestno pospeševati. Vse reči naj se pošiljajo na Jakob Lochbicbler, Director der Franz-JosefSchule, Obmanu des Ausschusses fttr die permanente Lehrmittel-Ausstellung in Graz.
Od sv. Ane v Slov. goricah. (Zaspanci. — Izdajalci. — Narodnjaki. — Samostal.) Veliko prošenj za pravične tirjatve Slovencev je že romalo k državnemu zboru, vender mnogo občinskih predstojnikov in svetovalcev še spi in se ne zavedo, da bi začeli pospeševati blagor Slovencev. Tako tudi še spava predstojnik lepe Savnice. Tega moža so nagovarjali čč. gg. duhovniki g. učitelj in še drugi narodnjaki, toda brez vspeha, rekel je: naj ostane vse pri starem, veliko boljši je, ako zna deca nemški, kako pa to novo slovenščino, ktere ne umejem, tudi vsak z nemščino dalje (?) pride kakor slovenščino, torej se ne podpišem. Vidi se iz tega odgovora da bi se silno rad podpisal na Miheličevo žlobudro in skočil v nemšku-tarski koš, da bi ga okolo po svetu nosili, kakor „Trenčarji" okrožnike, ter se mu pošteni Nemci smejali, rad bi pljunil v svojo lastno skledo pa menda ne bode se brigal za Mihaliča. Drugače je pravi „Kruc" med onimi ktere najavlja vrli dopisnik od Radgone, pravi izdajalec domovine. Ali ne veš, da si Slovenec in rojen^ua Drvauji?
Ali si zmožen dukazati, da znaš lepo in pravilno nemški pisati in govoriti? Še celo svojega imena ne znaš podčrtati. — Slovensko molitveno knjigo pa vendar le rabiš pri službi božji, zakaj pa to? Ako slovenščino v kot porivaš in sovražiš, to je bi dokaz, da nemški brati ne znaž, nemškutaril bi pa vendar le rad. Gotovo ti še ni znano geslo našega svitlega cesarja: „Mir hočem narediti mej svojimi narodi!" In ta mir ne podpiraš. Sramoto delajo oni, ki so ptujskemu preroku se dali zvabiti na limanice in so podpisali Slovencem nasprotno prošnjo, ter pljunili v svojo lastno skledo, iz ktere bodo jedli, zatajivši svoj materni jezik, svojo narodnost. Ti so zares pravi „Kruci" pravi Judeži. Niste vredni, da Vas nosi naša zemlja slovenska!
—	Živijo klice pa pošiljajmo onim, vrlim in neustrašenim možem, ki so hitro podpisali nam Slovencem potrebno in pravično prošnjo. V naši fari sv. Ane so se podpisali razun gori omenjenega strahopetneža in srenje „Rožengrund", ktera je pa precej že ponemčena, ali vsaj veliuo njih slovenski noče govoriti, te le občine: Ledinek (J. Cern-čec), Kremberg (A. Omik), Sitanci (N. Cernčec), Zgornja Ročica (A. Špindler) in kako slišim tudi
—	Sice (M. Eferl). Tem možem kličemo navdušeni: Slava! — Mnogi pa se plašijo: kaj pa bo rekla gospodska po kancelijah, ako se za slovensko reč podpišem. V to vam strahopetneži naj služi v izgled Matej Tonejec — Samostal, ki je dne 15. maja zatisnil svoje blage oči. Bil je na Dunaji učitelj na mestni šoli v Leopoldovem in marljivo pisal v „Zvon" v „Kres" in za družbo sv. Mohorja. Samostal je služboval vedno pri Nemcih, a svoj čut za slovenski narod in mili materni jezik ni utopil v nemškutarijo. Od dunajskega mestnega zbora je bil sicer ostro grajan, ker se je pri l judskem štetji podpisal, da je njegov občevalni jezik slovenski. Tudi nemški „Schulverein" na Duuaji ga je hotel ob ime pripraviti, ker pri svojem prepričanji ni hotel postati njegov ud, a vse je bilo zastonj, cn je ostal Slovenec, on je umrl Slovenec in spolnila se mu je želja, da je pokopan v rojstnem kraji. Bodi iskrenemu Slovencu domača žemljica lahka! Od Samostala pa vzemite vsi predstojniki izgled, ne ustrašite se vsakega malega piša in ne obračajte plašča za vetrom, ampak složno in pogumno se oklenite drug drugega, in Slovencem gotovo zasija lepše solnce in milejše bodo začele zvezde svetiti. Bog daj skoraj rešilni glas: Slovenci so dosegli popolno ednakopravnost: v uradih, v šolah in javnem življenji.
Sovražnik Jndežev.
Iz Ptuja. (Mihelitscheve peticije) se v naši okolici na tak način lovijo. Pri sv. Urbani sta dva brata Mariniča, oba iz Leibgarde Dr. Mibelitscha v Ptuji in v nemškem Schulvereinu. Eden je mesar, drugi poštar in ob enem zakotni odvet nik okolice in nekaterih občinskih predstojnikov, katerim nemške dopise prebira in rešuje; se ve da se boji slovenskega uradovanja, ker bodo ta-
krat ljudje, posebno občinski predstojniki, sami dopise uradnij razumeli in odpisovati mogli. Zato pošilja ta dvojica poštnega slugo Bezjaka z Mihe iitscbevo peticijo, ktero sta najpoprej sama podpisala, da podpisov nabira. Dobro je podučen, na kak način mora loviti. V Desencib ni bilo obč. predstojnika doma. Tam je prisilil njegovo hčerko, da je očeta podpisala in obč. pečat pritisnola. Kaj je to ? V Trnovcih je pa našel predstojnika, ko je gnoj vozil. Ker ni imel časa, mu reče, naj mu tam pusti, kedar bo zual, kaj je, bo uže podpisal. Župan nemški ne zna, zato vse dopise obč. svetovalcu Potrču prebirat nosi, kateri tudi za njega uraduje. Temu reče zvijak, kaj böte to, saj vidite, da sta uže oba Mariniča in drugi podpisani, Mariniča pa že vesta, kaj podpišeta, in vlovljen je bil. Na blizo jednak način je tudi predstojnika občine Bišečki vrh ukanil. Po takih sleparijah so občinski predstojniki bili zapeljani.
Ž .... v.
Ormož. (Okrajni z as t o p.) Dne 8. julija bode okrajno zastopstvo zborovalo, seja se začne ob 9.; gg. zastopniki se opozorijo, ka naj o pravem času pridejo. Na dnevnem redu je med drugimi rečmi tudi zabtevanje g. Franca Kozola, naj bi mu se za izdelovanje računa za prejšnji okrajni zastop izplatila plača od 35 gl. Novi, se-dašnji okrajni zastop mu teh 35 gl. še ni dovolil in mislim tudi ne bode, ker vsaki gospodar je dolžen račun polagati o svojem gospodarstvu in zato nima pravice še posebno plačo zahtevati; zato tudi poprejšnji odbor mora brezplačno račun položiti, kakor ga sedajni brezplačno polaga; moramo varčno gospodariti, ker žalibože smo le dolgove podedovali od Kadavega gospodarstva, tako, da si sedaj moramo na menjice izposojevati denarja in sicer smo ptujski mestni hranilnici dolžni 1000 gold. — Na dnevnem redu je tudi izobčenje Žerovinec iz ormožkega sodnijskega okraja in vtelesenje okraju ljutomerskemu; odbor nima nič zoper to željo občine žerovinske, in predlaga, naj se ta sprememba izvrši. — Ko-nečno pride račun sedajnega odbora za 1. 1881 na vrsto, o katerem pa se bode pozneje v „Gospodarju" poročala.
Iz Slov. Bistrice. (Sorschagg.j „Alle Bindischen soll man hängen". S temi besedami je stopil dobro znan nasprotnik Slovencev iz Slov. Bistrice isti dan iz vagona, ko je bil g. Leon tako hudo obsojen v Celji. Komaj je vlak zastal in kondukter zaklical: „Windisch Feistritz 1 Minute", so se na daleko zaslišale hudobne besede: „Vse Slovence moramo obesiti!" In kako so bili vsi nemčurji veseli, da je bil g. Leon obsojen! Da, celo v Celje so nekatere šli, da bi preje slišali obsodbo odgovornega urednika „SUdst. Post". V tem svojem veselji pa so bistriški nemčurji pozabili na besede rajnega Slomšeka, kateri popeva: „Dež za solncem mora biti, za veseljem žalost priti". Kaj, bode gotovo marsikateri vprašal, po-
meni za veseljem žalost? Za koga žalost? Za Slovence? Kaj še! Nemčurjem v Slov. Bistrici se je kmalu vse veselje v britko žalost spremenilo. Pa ne mislite, da so zaradi tega žalostni bili, ker jih je krščanska misel obšla in g. Leona pomilujejo, ampak zavol jo tega, ker je glavač bistriških nem-čurjev, slabo znani Franc Sorschagggg prišel v dotiko z okrožno soduijo v Celji, kjer ima zdaj priložnost in čas počivati od svojih trudapolnih dejanj. Povelju sodnijskemu, da ga zgrabijo, prišel je v okom s tem, da je sam se po železnici odpeljal k sodniji v Celje, njegovega hlapca pa so žan-darji v železje djali in odgnali h krvavej sodniji. Zakaj ? O tem prihodnjič.
Iz Ptujske okolice. (Narodnja prošnja do učiteljev in duhovnih gospodov.) Pri letošnjej učit. konferenci v Ptuji dne 6. julija se bode tudi predlagalo zastran nemščine v ljudski šoli. Predlog, kterega misli staviti nek učitelj, da bi se nemščina čisto iz šole izbacnila, bil bi slab. Utegnilo bi se prigoditi, da bi večine glasov ne dobil, in če ravno bi dobil, je dvomljivo, bi se li „od zgorej" potrdil ali ne. Opozorujem pa učitelje, naj glasujejo za predlog: drugi deželni jezik začne se s petim šolskim letom" Tudi čč. gg. duhovniki naj bi blagovolili o tem z domačimi učitelji govoriti, da ne bi morda se dali loviti za kako drugo glasovanje, ktero je obr-neno proti slovenščini. Tovariši! prilika se sedaj ponuja pokazati, da nam je res za blagor naše dece, da hočemo poprej oblažiti srca otrok v ma-ternem jeziku, nego drugi jezik učiti. Opozorujem posebno one učitelje, ki so bili 15. t. m. pri zborovanji v Ptuji, in poslušali izvrstne besede učenega prof. g. F. Hubada. Citajte Diestervega, Komenskega itd., vsak povdarja le materni jezik. K. pravi, da otroka prezgodaj tuj jezik učiti, je toliko kakor ga poprej jahati nego hoditi učiti. Jaz mislim, da je dolžnost učiteljev se po nazorih najslavnejših pedagogov ravnati, drugače nismo učitelji naroda nego najemniki. Želeti bi pa tudi bilo, da bi se naše uradne konference tudi udje okrajnega šolskega sveta prav obilo vdeležili.
Naroden učitelj.
Politični ogled.
Avstrijske dežele. V Trst je uže veliko naših Ijudij iz Egipta pribežalo, ker ondi niso več varni. Vlada je odposlala vojne ladije našincem, ki so še v Egiptu, na pomoč. — Vstaje hercegovske in krivošijanske je konec, vstaši se vračajo in polagajo orožje. F.M.L. Jovanovič se je poslovil od vojakov, ter podal v Zadar. Višji poveljnik v Bosni in Hercegovcni je zopet F.Z.M. plem. Dahlen v Sarajevu. — V deželnem zboru goriškem nasvetuje poslanec dr. Tonkli, naj se volilna pravica raztegne tudi na tiste, ki plačujejo 5 gold. direktne dače, ker do sedaj volijo samo
tisti, katere zadene 10 gold. Tudi zahteva, naj vsako mesto, vsak trg voli doma. No, takšne pre-naredbe bi tudi na Štajerskem trebalo, — Korošci v Lavantskej dolini imajo volilno prasko, ker je Otič poslanstvo za državni zbor položil. Liberalni kandidat je grof Eugen Poche, konservativni pa č. g. Zojer, župnik v Wolfsbergu. — Centralna komisija za uravnavo gruntne dače prične svoje konečno delovanje 15. septembra. — Nemški profesorji na praškem vseučilišči so tako srditi na češki narod, da ne trpijo^ profesorja Gyndelna med seboj, ker ved6, da je Cehom pravičen. Takšni Nemci so pač sami krivi, da jih Slovani ne moremo radi imeti. — Liberalci nemški sklica-vajo razne shode in rogovilijo zoper ministerstvo in še posebno zoper Slovane, kakor da bi znoreli. Ne pomaga jim nič. Pravica mora biti vseni jednaka, ker vsi nosimo jednaka bremena državnih davkov. — V Trstu dobili so laboni pri vo-litvi za mestni zbor 27 glasov, in domoljubi s Slovenci vred tudi 27. — Na Ogerskem so ljudje čedalje srditneji zoper Jude. Sedaj je skoraj gotovo, da so Judi krstijansko deklico 14letno Estero Salomosi zaklali. Toda preiskava še ni dokončana.
Vnanje države. Med Nemci vnela se je zaradi bodočih volitev za deželni zbor pruski srdita borba med strankami ; zlasti liberalci si prizadevajo, da bi zmagali in vplezali do gospodstva. Bismark drži s konservativci. — Ruski veliki knez Mihael došel je vVaršavo med Poljake; ti so ga sijajno sprejeli. Njegovi oficirji pa ogledujejo okolico, kder hočejo šance narediti in Varšavo spremeniti v drugo Plevno: general Skobeljev pa utvrduje Brest, Pinsk in Bobrinsk. Tako hočejo sovražniku pot zapreti do osrčja ruske države. — Srbski kralj je podpisal postavo, katera močno krči tiskovno svobodo. — Greška vlada naročila je na Angleškem 5 ladjij oklopnic; otočani Krečani pripravljajo vstanek zoper Turke. — Sultan močno podpira Arabi-pašo v Egiptu zoper Francoze in Angleže; poslal mu je celo Medji-red ali „orden". Mubamedani celega sveta so pa vgreti in hrepenijo znositi se nad kristijani ter upliv Evropcev v Aziji in Afriki zatreti. Zato slednji bežijo iz Egipta, okolo 40.000 |ih je uže pobegnolo. Egiptovski vice-kralj miri sicer svoje ljudi pa razburjenost je vsakako velika. Pred Aleksandrijo stoji 22 evropskih ladjij oklopnic. Angležem sicer za Egipt ni veliko, pač pa za Sueški kanal, kder imajo najkrajšo pot v Indijo. Zato poročajo listi, da hočejo vojakov izkrcati in se kanala polastiti. To pa bi utegnolo večjo vojsko zakriviti. — Francoski freimaurerji v državnem zboru so »klenoli vse križe pometati iz sodnij. Tako jim je Kristus križani Gospod zopern! — V Severni Ameriki bodo 30. t. m. morivca Guiteauja obesili, ki je lani ubil predsednika republike ameriške. Dolgo je pravda tekla: sedaj je dotekla.
Za poduk in kratek čas.
Iz Metkoviča v Dubrovnik.
II. Dospevši do prvih mestnih hiš, poprašam neko ženko, kde da prebiva g. župnik. Pa ona mi 'odgovarja, naj ne hodim k njemu, ker je hud mož in ne more tujcev postopaeev trpeti. Prav dobro, si mislim. Takega moža bi rad danes videl; bil sem dobre volje, da me ob njo ni bilo lehko spraviti.
A ves drugačen gospod je Stonski župnik Don Pero Bačič, dekan in zajedno deželni poslanec v Zadarski zbor. Sedel je ravno pri obedu s sosednim, že starim župnikom, ko vstopim in prosim za stanovanje do jutrešnjega dne. Sprejel me je prijazno in gostoljubno povabil k mizi in mi ponudil vsega, kar je še bilo pripravljenega. Govoril je sicer resnobno, a vse besede so kazale, da mu bije v prsih dobro srce.
Tudi šalil se je, a žalil ni. Le hudobni jeziki so ga naj bolj jezili, kakor je semtrtje dejal. Po obedu me pelje v snažno prelepo sobico rekoč: Tu le si oddehnite, kakor Vam drago in ljubo. Na mizici imate zvonček, da zakličeto stre-žaja, ki vam mora vse prinesti, kar koli zahtevate. Vedite se, kakor bi bili med svojimi domačini. Zapovedajte in storilo se bode. Kakor hladna rosa na velo rožo padale so te besede na moja ušesa. Čutil sem se kmalu, kakor domačega.
V	prijazno sobo mi je gledal lep kos sveta. Mirna, morska luka in kakor ribje oko jasno nebo, zelene oljke in cvetoči grmiči, lepo vredjene gredice raznovrstnih cvetlic pa dolge vrste raznih dreves, ki so rasla za morskim obrežjem in se ogledovala v morji — kako je bilo vse to krasno ! Bil je kraj, kterega vedno znovič gledati, se ti oko ne navoli. Veliki Ston hoče imeti do 600 prebivalcev. Skoro v sredini mesta stoji novo zidana cerkvica, ki je stala nad 20.000 fl. Veliki altar od dragocenega mormora je „dar popa Luke Gnieča Neretvana 1874." Od I. 1541 je bil v Stonu škofovski sedež, a je prenehal L 1825. V spomin na nekdanjo čast stoji še v cerkvi škofovski tron. Ne daleč od mesta se nahajajo cesarske salioe ali solarne, kder se pridela vsakega leta okolo 30.000 centov morske soli. —
V	petek 31. januarja se o petelinovem petji zbudim, in ko so prvi solnčni žarki zlatili vrhe bližnjih gora, odrinil sem iz Stona proti Dubrovniku na parobrodu „Kastor". Vreme je bilo ugodno, da ugodnejše biti ne more. Vse obzorje bilo je čisto, jasno in svitlo. In juterno solnce je ravnokar vzhajalo v vsem svojem veličastnem blesku ter se je vedno više pomikalo po azurmodrem nebu. Goste megle ptic plavalk so obletavale našo ladjico ali so se vozile po grebenih lahno se vzdi-gajočih valov.
Po obrežji in gričih pa so zelenele oljke in
pinije in ciprese. Da je bila pri tacih okolnostih vožnja zanimiva, kratkočasna in prevesela. ni, da bi posebič povdarjal. Zapustivši za hrbtom sela Broze in Kobaš na polotoku Ratu, na kopnem pa Ranice in Mravinjico, pripluli smo do otoka Olipe, kder ni bilo druga videti nego ogromna svetilnica (lanterna), ki je po noči mornarjem potrebno ravnilo in vodilo.
Iz tesnega zaliva bilo je moči nekaj časa gledati otok Mljet ali Meledo in metati zvedavo in začudeno svoje oči tje preko nedogledne morske planote. Pa kmalu smo zgubili ta preveliča-stni pogled, ko smo kakor ptica švignili med kopnim in otokom Sipanjem (Giupana) po kanalu di Giupana do luke Šipanjske, kder so zbasali mornarji nekoliko robe.
Okolo mesta Sipanja najdeš gosto, prav veliko šumo maslinja. Kakor bi od dialeč sodil, ima mesto lepe hiše, po dva nadstropa visoke, 1 kat. in 1 pravoslavno cerkvo.
Odslej je mislil kapitan krenoti s Kastorom na odprto morje, pa je raji ostal blizo obrežja, ker je vapor bil preslab, da bi se ustavljal močnemu viharju, ki je nastal nenadoma. Tako smo torej vedno plavali med suhim in otočici Lopudom (insula di Mazzo), Koločepom (Calamotta) mimo majhnega pa prekrasnega zaliva Rijeke (di Ombla), dok nismo ob l/2l uri popoludne prispeli v zaliv Gruž, ki je najlepša luka dalmatinska.
Lep vrt se razprostira ob obrežji Gruža ali Gravoze. Srebrno-belo maslinje, otožne ciprese in temne pinije pa tudi aloje opominjajo potnika, da se nahaja globoko na jugu. V luki je stalo obilo raznovrstnih ladij in ladjic, jadralk in parnic, s katerih so težaki zbaševali trgovsko blago in na nje novo nalagali.
Se svojim popotnim tovarišem, nekim priljudnim majorom, najdeva kočijaža, da naju spravi v Dubrovnik, kamor pelja iz Gruža gladka in široka cesta med mičnimi drevoredi, veselimi hišami, prijaznimi holmci, med lavorikami in palmami, med oleandri in drugimi pisanimi cvetlji-cami, ki si sipljejo na desno in levo prijetno vonjavo.
Cesta se veduo više in više vzdiga in ko dospe potnik na vrhunec, odpre se mu na desnici pogled na Adrijansko morje daleč — daleč tje do neba. Tiho pa mirno sva sedela na vozičku in občudovala to neizmerno in nemirno morsko vršino, dok ne doseževa hotela „Elefant", zunaj mesta pred mestnimi vratmi Pile. Bilo pa je tu že polno gostov, zato sva morala dalje v mestu iskati gostilnice.
Jaz pa sem raji stopil na magistrat, da mi podpiše potni list a tudi oskrbi, kakor mu je dolžnost, primerno stanovanje.
Res! mi odloči pri nekem kolarji, rojenem Nemci iz Gradca, čedno sobico, kder sem pet veselih dni doživel v Dubrovniki^ —- v teh jugoslovanskih Atenah,
Smešnica 26. Ljubi Bog, kakšen pijanec je vendar moj mož, toži žena sosedi. Vsaki božji den se ga navleče. Flaško za flaško žganja moram donesti. Ko bi sama polovice vselej ne od-pila in vode dolila, uže davno bi trobnel v krto-vej deželi.
Razne stvari.
(Svitli cesar) so za šolo v Vubredu darovali 300 fl., za olepšanje cerkve v Sevnici ob Savi 200 fl.
(Zahvalo cesarju) izrekli so prebivalci ormož-kega kiaja za dar po toči oškodovanim po g. okrajnem glavarji plem. Premersteinu. — Tako je prav!
(Preklic v zadevi Mihaličevih prošenj). Posestniki Franc Potrč, obč. svetovalec, Janez Bra-čič, obč. svetovalec in župan Franc Kramperger v Trnovcih sv. Bolfanske tare v ptujskem okraji prekličemo svoje podpise na Mihaličevej nemšku-tarskej prošnji ter naznanjamo, da smo podpisali in odposlali slovensko prošnjo in z nami vred še 14 kmetov. Hočemo biti in veljati kot pošteni Slovenci. Dobro, Slava!
(Promoviran) za doktorja prava bil je na dunajski univerzi vrli mariborški narodnjak in okrajne sodnije adjunkt, g. Vovšek. Čestitamo!
(Nemške prošnje.) zoper pravične zahteve Slovencev podpisali so: Okrajni zastop laški, trg Laško, šolski svet laški, Obrež, Videm in Bizelj-sko. Tukaj Slovenci sami sebe sramotijo.
(Iz Sevnice) se nam piše, da ljudje niso s tem zadovoljni, da se je iz okrajne blagajnice dovolilo 150 gold., ker bi jih baje po toči oško-novani bolje potrebni bili.
(Skladišča v Mariboru,) kder bodo bržčas najbolje Judi hranjevali zrnje, moko, usnje itd. hočejo postaviti ua zapadni strani od železniškega kolodvora ter črez veliko graško cesto napraviti železnico, da bodo vozače vsaki čas motili in zastavljali.
(Umrl) je v Mariboru Eduard Janschitz, znani tiskar in urednik „Marburger Zeitung".
(V Trbovljah) je v kmetijski podružnici kmetom bil predčitan lep slovenski spis živino-zdiavnika g. Heineja o živinorejstvu, g. nadučitelj je Valentinič pa je razlagal o vrednosti razne krme. Hvale vredno !
(MarenberŠki grajščak) hoče baje posekati ves svoj gozd na Radeluu. To bi zavoljo toče bilo bržčas ne bilo dobro, posebno če bi se hitro z nova ne pogozdilo.
(Izjava). Č. g. V. Geršak niso pisatelj nem-čurjem spodtekljivega dopisa: Iz Kozjanskega okraja v štev. 23. „Slov. Gosp."__
Loterijne številke:
V	Trstu 24. junija 1882: 33, 10, 68, 81, 63.
V	Liuci „ „	46, 51, 76, 81, 89.
V	Budapešti „ „	15, 80, 53, 79, 33.
Štipendije
za učence c. kr. gozdarske šole v Gusswerku pri Marija-Celji za šolsko 1.1882/3.
Deželni zbor štajerski je dne 5. oktobra 1881 sklenol iz obrestij gozdarsko-kulturne zaloge napraviti tri štipendije, vsako v zuesku 200 fl. za učence gozdarske šole v Gusswerku pri Maria-Celji. Zatoraj se poživljajo vsi, kateri so namenjeni prositi za ove štipendije, naj po c. kr. gozdar-skej direkcije na Dunaji si pridobijo spričevala, da so popolnem sposobni sprejeti biti v omenjeno gozdarsko šolo (po predpisu 5. oddelka nauč-nega črteža). Tem spričevalom naj dodenejo dokazila, da so iz Štajerskega doma, da so brez premoženja ter naj priložijo še prošnjo za podelitev ene izmed gori imenovanih deželnih štipendij. Vse naj vložijo pri deželnem odboru v Gradci. Kojim se štipendije podelijo, ti imajo še prve dni avgusta t. 1. posebič prositi za sprejetje v omenjeno gozdarsko šolo. Denarja se izplača nekaj po ustopu v gozdarsko šolo, nekaj pa v začetku drugega šolskega polletja proti potrjenju šolskega vodstva.
V Gradci dne 25. maja 1882. i_3	Deželni odbor Štajerski.
2~2 Učiteljska služba
jenatrirazredni, v IV. plačilni vrsti stoječi ljudski šoli pri sv. Juriji na Savnici za definitivno, event. provizorično podeljenje razpisana. V nemškem in slovenskem jeziku v govoru in pisanji popolnoma zmožni prositelji naj vložijo svoje prošnje do 15. julija t. 1. pri krajnem šolskem svetu pri sv. Juriji na Savnici.
Okrajni šolski svet v Zgornji Radgoni
dne 15. junija 1882.
Štacuna v Mozirji.
Franc Rauscher priporoča p. n.
občinstvu svojo prodajalnico kemikalij in vsakovrstnih enakih izdelkov kakor:
Popovo auaterinsko ustno vodo, Golov jedilni prašek, Kralov železnati slador, Mollov Seidliz-prašek, kri čistilne svalke ali krogljice, c. kr. priv. meseni izleček, cvet zoper protin ali trganje, strup za razni mrčes, Bergerjevo zdravilno milo iz smole, zdravilno-krepčevalen cvet ali fiujid itd., tudi izvrstni žganjavec imenovan: „Klostergeist", kumi-novec imenovan: „Aniset Doppelktimmel", Ad montsko kuminovo vodo, homeopatični vinski cvet ali špirit itd. vse uajboljše kakovosti za uajnižjo ceno.	2—3
Oznanilo.
Šolsko poslopje kmetijske šole v Grottenbofu blizu Gradca je razširjeno. Zato je prostora za mnogo več učencev od 1. okt. 1882. naprej.
Prošniki naj osebno vložijo svoje prošnje najmenje do 15. septembra t. 1. pri šolskem ravnateljstvu.
Priložiti imajo: a) krstni list, da bo razvidno, da so uže 16 let stari, b) osepniško in zdravstveno spričevalo, c) nravnostno spričevalo, d) odpustno spričevalo iz ljudske šole. Bolje izšolanim prošnikom se dovoli takoj ustopiti v 21etni strokovni kurz ter jim ni treba zahajati v pripravni kurz. e) Pismeno morajo še naposled obečati ali po svojih roditeljih ali jerobih, da plačajo vsako leto 180 fl. za hrano, 14 fl. za porabljenje pohištva in postelje in 36 fl. šolnine, skupaj 230 fl. Za hrano se vplačuje 1/4 leta, za diugo pa lji leta naprej.
V Gradci dne 16. junija 1882.
Deželni odbor štajerski.
2—2
Ponudba.
Išče se primeren kraj, za mesarijo in krčmo v kakšnem trgu ali blizu tovarne (fa-brike). Kdor mi naznani in jaz sprejmem, dobi od mene 10 fl.
Naznanila naj pošiljajo se opravništvu „SI. Gospodarja", ki jih iz prijaznosti sprejema, pod naslovom: „mesar".
Zahvala in priporočba.
Zahvaljujem se vsem, kateri so me dozdaj z naročili podpirali, prav srčno, in priporočujem se jim, kakor tudi sploh p. n. občinstvu, posebno č. g. duhovnikom, uradnikom itd. v daljno naročbo.
Prizadeval si bodem, vsakemu njegovo voljo po svoji najboljši moči izpolniti.
Posebno opozorujem č. duhovščino, da izdelujem tudi talarje, birete in kolarje lepo in po prav nizki cen1.
JJ^* Naročila iz dežele izvršujem ravno tako vestno in pridem oddaljeuim tudi na dom mere jemat.
Z velikim spoštovanjem
Franc Jesenko, &
11—12 krojač v Mariboru, Pfarrhofgasse štv. 15.
0
2—3
Učenca
slovenskega jezika zmožnega, sprejme v štacuno z mešanim blagom
Jožef Žagar,
trgovec pri sv. Juriji v Slov. goricah.
3—3
Učenec
slovenskega in nemškega jezika zmožen sprejme se v štacuno z mešanim blagom. Več povč g. Martine, trgovec v Mariboru.
»•••MMMOMMM*
S Štupo za svinje i
priporoča
| V. I*. IMoltisek •
9 "v Mariboru. 2-e O
Posojilnica v Celji §
sprejema hranilne vloge tudi od ljudi, ki niso udje posojilnice, in plačuje od njih obresti po
^ 5 gld. od lOO gld. na leto. ^
V( Uradni dan je vsaki torek dopoldne.
I3 o znižani ceni
se dobivajo Slomšckovi zbrani spisi pri g. izdatelji Mih. Lendov- j žek-U v Ptliji (Pettau) in sicer: I. Pesni po 50 kr., II. Basni in III. Životopisi po 70 kr. Pri istem oddajejo se tudi Val. Orožnovi spisi in to po po 40 kr. broš. izvod.