Odkritje Žumrovega nagrobnega spomenika. Deželno slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani ter učiteljski društvi kranjskega in radovljiškega okraja so poslala svoje zastopnike, oziroma člane dne 15. t. m. v Kranj, da odkrijejo svojemu bivšerhu predsedniku, članu, nadzorniku, šol. ravnatelju in uredniku »Učit. Tovariša «, Andr. Žutnru, na kranjskem pokopališču nagrobni spomenik. Prihitelo je k tej slavnosti okrog 100 učiteljev, oziroma učiteljic, prišlo pa je tudi toliko gospode — moških in dam — da je bilo lepo kranjsko pokopališče ob polu 6. uri popoldne čisto polno. Vsi so ljubili in spoštovali pokojnega šolnika Žumra, zatorej so prišli počastit njegov spomin. Učitelji-pevci so se razpostavili ob spomeniku in pod vodstvom tovariša gosp. V. Rusa zapeli efektno Jenkovo »Molitev.« Potem stopi pred spomenik tovariš gosp. E. Gangl in izpregovori tako-le: Danes smo se drugič zbrali na tem mestu. Prvikrat smo prišli, da smo ga položili k večnemu počitku, danes smo se pa sešli, da počastimo spomin prijatelja Andreja. Pravim: prijatelja Andreja! Zakaj dasi je stal po svojem službenem značaju nad nami, je bil po svojem srcu vedno med nami. Njegovo dostojanstvo se ni dvigalo v nimbu odurne samosvesti v nedosežne višave, ampak njegovo dostojanstvo mu je dajalo priliko, da se je udružil v naše vrste z vsem poštenim srcem, z vsem iskrenim prijateljstvom: ni ga pretvorilo in ni izkopalo med nami in med njim neprestopne vrzeli; njegovo občevanje z nami je nosilo zmerom znak odkritosrčnosti in zaupnosti brez prisiljene prijaznosti. Stal je v naših vrstah kot mož blagega srca, odkritega značaja in tvorne energije. Učiteljstvo ga je nosilo na ramah, a ga je dvignilo samo nanje kot dobrega prijatelja in svetovalca, zagovornika in tovariša. Ko bi se dvignil sam nanje, bi ne ostal spomin nanj tako čist in neoskrunjen v naših srcih, in ne obračale bi se naše oči s hrepenenjem v ono dobo nazaj, ko je še bival med nami. Veselo bi se nam dvigale prsi, ker bi ne bilo več peze na njih, a danes nam je žalostno, saj se je iz telesa naše skupnosti izluščil košček zlatega jedra, ki je padlo v to zemljo, potrebno počitka, a ne hrepeneče po njem. Delo je bilo smoter njegovemu življenju. Ni mu dalo pokoja niti tedaj, ko bi ga rabilo telo, ki je vanje sekala bolezen s strupenimi zobmi. Ali moč njegove volje je bila jačja kot odpor pešajočih fizičnih sil. Duh, prepojen z ideali, je vodil njegova pota in narekoval srcu, besedi in peresu dejanja, ki so uspevala in rodila lepe sadove na polju našega šolstva in v živahnem gibanju naše organizacije. Kot blagovestnik, noseč tešila in bodrila iz kraja v kraj, je hodil po teh cestah in strminah. Spotoma mu je razmišljal duh, kaj naj ukrene, da nam napravi delo lajše in napor uspešnejši, da nam ne bo poklic jarem tlačanstva in življenje brez solnca. Nikoli nisi zatorej videl na njegovem licu tistega izraza, ki ti odkriva zlobnega zasednika, da ti da ob vsaki najmanjši priliki okusiti krutost svoje moči. Od vse njegove osebnosti je odbegnila senca. Kazal sc nam je v luči svoje plemenitosti. Zato je bil v svojih delih, nam izvršenih v prid, pravi demokrat, ki je cenil vrednost dela in sodil delavca po uspehih njegovega prizadevanja. Ni nas presojal izza mize in izza knjige: življenje, ki ga je živel z nami, nas je zbližalo tako, da ni bilo med nami in njim nobenih skritih namenov. Beli dan je sijal na naša skupna pota! Tukaj, ob tej grudi, so se razmeknile steze. Njegova se je iztekla v hladno zemljo, naše drže po šumnem, neprijaznem življenju. Mnogotero srce, tolažbe potrebno, priroma v težkih urah semkaj, da se potoži prijatelju. Morda ga prižene semkaj tudi želja, da bi se zopet rado združilo ž njim. On to ume, saj je bil naš prijatelj, zatorej mu lahko to povemo — njemu, dobremu Andreju! Da, umrl si — in vendar živiš! Po končanem govoru so zapeli pevci prelepo Zajčevo »Nagrobno pesem«, ki je napravila na prisotne najgloblji vtisk. Nagrobni spomenik tvori visoka piramida iz sivega mramorja in z zlatim napisom, ki nam govori, da počiva pod njo blagi Andrej Žumer. V podstavku so izklesane besede: Umrl si — in živiš! Žumrov spomenik pa nam tudi priča, kako zna ceniti učiteljstvo svoje zaslužne može.