PRAVI HRIBOV‘C Le stežka bomo našli ptico, ki je goram zvesta tako kot planinski vrabec. Od Pirenejev sega njegov razdrobljeni areal prek Alp, južnega Balkana in Kavkaza vse do najvišjih gorstev Kitajske in Mon- golije. Glede na to ni presenetljivo, da velja za dokaj slabo raziskano vrsto, in skoraj vse, kar je danes znanega o njem, je bilo ugotovljeno pri južnoevrop- ski podvrsti nivalis. Ta pa je le ena izmed sedmih, ki naseljujejo velika gorstva Starega sveta. PLANINSKI VRABEC / / Mitja Denac PORTRET PTICE Sivo-rjavo postavo PLANINSKEGA VRABCA (Montifringilla nivalis) je v skalnatem visokogorskem svetu pogosto presenetljivo težko opaziti. foto: Alen Ploj Tipično leto planinskega vrabca lahko začnemo v prvi polovici maja, ko bodo samci s pesmijo, sestavljeno iz skoraj kovinskih zvokov, poskušali pridobiti naklonjenost samic. Par bo pri izbiri skalne razpoke za gnezditev izjemno previden, saj so surove gorske razmere lahko hitro usodne za zarod. Ključni sta zadostna zaščita pred slabim vremenom in bližina ustreznih prehranjevališč, za- želena pa je tudi izpostavljenost jutranjim sončnim žarkom. Višina (od tal) in bližina drugih parov sta drugotnega pomena – planinskih vrabci lahko gnezdijo posamič ali v manjših ohlapnih kolonijah. Samica se nato loti spletanja gnezda, ki je izdatno podloženo s perjem in dlako, vanj pa leže »hladno- ljubna« jajca: s 30,8 °C ima planinski vrabec eno najnižjih inkubacijskih temperatur med pevkami, ki je za slabih 5 °C nižja od drugih. Ko proti koncu junija skalno votlinico zapustijo prikupni mladiči z živo rumenimi kljuni, se gnezdenje za tisto leto zaključi. Druga legla v istem letu so izjemno redka. Vrabci iz širšega območja se nato zberejo v večje skupine, do nekaj 10 osebkov, v katerih mladiči še do jeseni prosjačijo za grižljaje pri starših. Jate se do pomladi klatijo po visokogorju, v Centralnih Alpah pogosto okrog planinskih koč in smučišč. Ob močnejših snežnih metežih pa se vendarle spustijo malce nižje. Hladno polovico leta preživijo na ve- getarijanski dieti iz semen, mrzle noči pa prebijejo vsak v svoji skalni razpoki (navadno v stenah), kjer se temperatura ne spusti pod -10 °C. Pa naj kdo reče, da niso bolj trdoživi od alpinistov! Pri pticah pogosto govorimo o presežkih: selitve z enega pola na drugega, 13.000 prepotovanih kilometrov v nepretrganem letu, hitrosti leta nad 350 km/h … še celo največ besed se znajo naučiti. Visoko nad gozdno mejo naših Alp pa celo leto vztraja nenavaden ptiček, le kak centimeter večji od ščinkavca, ki ne zmore nič od zgoraj naštetega. A vendar je planinski vrabec, ta redka gnezdilka našega visokogorja, ena naših najbolj ekstremnih ptic. Še vsakemu ornitologu je poskočilo srce, ko se je s cvetoče alpske trate kot bel metulj dvignila njegova nezamenljiva pojava in izginila v hlad mogočnih sten. Mladiči potrebujejo po odhodu iz gnezda še nekaj razvajanja, preden se privadijo na gorske razmere. foto: Mitja Denac Svet ptic 02, junij 2022 20 VISOKO TUDI NA SPISKU ŽELJA Tudi za tiste, ki so jim gore skoraj drugi dom, je pla- ninski vrabec ornitološka poslastica. Da se ga zunaj visokogorja (morda kar nižje od 2000 m) skoraj ne da videti, pa verjetno ni treba posebej poudarjati – še celo države z ogromnimi populacijami, kot je Švica, imajo le peščico podatkov o vrsti iz nižin. Pri nas ga bomo zaman iskali v Kamniško-Savinjskih Alpah, malce več možnosti imamo v Karavankah, največ pa v Julijskih Alpah. A pozor! Ko se speljejo mladiči in vrabci oblikujejo jate, bomo potrebo- vali kar nekaj sreče, saj so lahko te tudi v skrajno nedostopnih kotičkih naših gora. Prav tako se ne moramo zanašati na informacije o lokacijah opa- zovanj vrste iz prejšnjih let. Planinski vrabec je pri izbiri mesta za gnezdenje zelo prilagodljiv, na izbiro vplivajo predvsem snežne razmere, zato gnezdi- ščem ni ravno zvest. Ker se v toplem delu leta pre- hranjuje predvsem z nevretenčarji, so zanj idealen habitat gorske trate s čim nižjo vegetacijo, po mož- nosti kombinirane s snežišči (optimalno razmerje je približno 3:2 v prid tratam). Zakaj snežišči? Na njih vrabci brez težav opazijo izgubljene žuželke, ki zaradi mraza postanejo neokretne in morebitna na- pihana semena. V grobem so lahko to naše oporne točke, ko bomo naslednjič v gorah oprezali za njimi, pred turo pa se spoznajmo še z njegovim petjem in oglašanjem, kar nam bo v izdatno pomoč. Da pa ne bomo sestopa opravili s helikopterjem, se splača med »ptičarjenjem« v hribih gledati tudi pod noge. VIŠJE TEMPERATURE? NE, HVALA! Podnebne spremembe so za planinskega vrabca velika grožnja. Zaradi sprememb v snežnem režimu in višje vegetacije se v Alpah zmanjšuje površina primernega prehranjevalnega habitata, kar se bo oz. se je morda že pokazalo v upadu populacije. To je težko dokazati, saj je vrsta neenakomerno poraz- deljena po izjemno zahtevnem terenu in s tem huda zagonetka za monitoring. Zmanjševanje populacij pri tako razdrobljenem arealu vrste lahko privede do še večje izoliranosti in lokalnega izumiranja, na kar že opozarjajo v Pirenejih in Kantabrijskem gorovju – tamkajšnje populacije v hudih zimah (ki jih je vedno manj) namreč pomembno »osvežujejo« prišleki iz Alp. Če bomo torej naslednjič opravili vsaj del poti v hribe z javnim prevozom, nam bo planinski vrabec nadvse hvaležen! Mlade planinske vrabce poleti izdaja živo rumen kljun, pozimi pa ta nekoliko porumeni tudi pri odraslih pticah. foto: Mitja Denac Optimalni prehranjevalni habitat planinskega vrabca so gorske trate, pomešane s snežišči. foto: Mitja Denac VIRI –Bram Billa , m . in sod. (2020): Potential distribution of a climate sensitive species, the White-winged Snowfinch Montifringilla nivalis in Europe. – Bird Conservation International 30 (4): 522-532. –m aumary , l ., v allotton , l ., k naus , P. (2007): Die Vögel der Schweiz. – Schweizerische Vogelwarte, Sempach, und Nos Oiseaux, Montmollin. –r esano m ajor , j . in sod. (2020): Partial migration of White-winged snowfinches is correlated with winter weather conditions. – Global Ecology and Conservation 24 (2020), doi: 10.1016/j.gecco.2020.e01346 Svet ptic 02, junij 2022 21