SPLOŠNE KNJIŽNICE NOVA OBCINSKA KNJIŽNICA Letošnji kulturni praznik je bil za obcino Tabor še posebej slavnosten. Obisk svecane proslave, na kateri je navdušeno obcinstvo prisluhnilo bogati ustvarjalnosti svojih društev, so obcani dopolnili s prvim obiskom nove knjižnice, ki je našla svoje prostore v sklopu kulturnega doma. Njen pomen in namen za obcino in njene ustvarjalne obcane, sta v govoru orisala župan Vilko Jazbinšek in direktorica Medobcinske maticne knjižnice Žalec, Anka Krcmar. V aplavzu slednji je bilo moc razbrati naklonjenost do stroke, ki jo pooseblja, in spoštovanje do govornice, ki je prejela najvišje priznanje Obcine Žalec Savinovo plaketo z denarno nagrado za dolgoletno delo pri oblikovanju kulturne podobe in ohranjanju kulturne dedišcine svojega okolja! V zadnjih treh letih je osrednja knjižnica v Žalcu namenjala posebno pozornost razvoju enot na svojem obmocju in mreža, za katero v knjižnici pozorno skrbi Jolanda Železnik, se vztrajno krepi z novimi izposojevališci. Tako kot v vecini drugih primerov, so se morali tudi tu knjižnicarji prilagoditi ponujenim možnostim, ki navadno ne dosegajo prostorskih minimalnih normativov. To naredijo zavestno, ko knjižnice še ni ali pa novi pogoji ponujajo izrazito izboljšanje obstojecih prostorskih možnosti, lokacija pa možno razširitev ali pa souporabo drugih prostorov. To velja tudi za novo enoto Obcinsko knjižnico Tabor, ki ima za 1500 obcanov sedaj 3.259 enot knjižnicnega gradiva in tri racunalnike na 56m˛ neto površine. Knjižnicar Uroš Zorenc, ki mu je knjižnica za uspešno sodelovanje pri oblikovanju ureditve nove knjižnice podelila priznanje (knjižnica se je nacrtovala brez arhitekta), pa je za skupinske prireditve že testiral sosednje skupne prostore društvenih dejavnosti. Knjižnica je za obiskovalce odprta dvakrat tedensko, skupaj 12 ur, zavzetost knjižnicarja in obcanov pa napoveduje razvoj programa in cez nekaj let povecanje prostora. Obcini je uspelo investicijo izpeljati z lastnimi sredstvi (financna ocena investicije: 15.000.000,00 sit), ker je potreba po nji po mnenju župana neobhodna, nove potrebe po razvoju pa bodo v tem okolju z vztrajnim prizadevanjem knjižnicarjev naletele na poslušalce. Na koncu je potrebno dodati le še to, da knjižnica že pridobiva tudi prostovoljne sodelavce, še zlasti mlade, in da je bil pozdravni nagovor s cestitkami NUKa oziroma Centra za razvoj knjižnic iskreno vesel in prav tako med obiskovalci tudi sprejet. Dr. Silva Novljan Narodna in univerzitetna knjižnica PRAVLJICNA ŠOLA IN PRAVLJICNI DAN V MARIBORSKI KNJIŽNICI V ponedeljek, 24. in v torek, 25. oktobra sta v Dvorani Rotovž na Rotovškem trgu v Mariboru potekala pravljicna šola in pravljicni dan. V mariborski knjižnici postajata že tradicionalni prireditvi, saj so ju letos organizirali že petic po vrsti. Pravljicna šola je vsako leto namenjena študentkam in študentom, vzgojiteljicam in vzgojiteljem, uciteljicam in uciteljem, knjižnicarkam in knjižnicarjem »ter vsem tistim, ki nikoli niso nehali verjeti v car žive besede«, kot so organizatorji lepo zapisali v vabilu. Pravljicno šolo je tudi letos vodila Ljoba Jence, priznana slovenska pravljicarka in pevka ljudskih pesmi, raziskovalka in zbirateljica ljudskega pesemskega in pripovednega izrocila, ohranjevalka ljudskega izrocila ter samostojna ustvarjalka na podrocju kulture. Leta 1994 je organizirala prvi mednarodni simpozij pravljicarjev pri nas in od takrat redno izvaja pravljicne delavnice. Živi v deželi ob Cerkniškem jezeru. Tudi v njeni družini ima pravljicarstvo tradicijo, saj je zgodbe pripovedoval že njen stari oce. Petja in pripovedovanja se je ucila tako, da je poslušala peti in pripovedovati slovenske ljudske pripovedovalce, ki jih je poiskala na našem podeželju. Umetnosti pripovedovanja in oblikovanja glasu se je ucila v Angliji, kjer se je poleg govornih tehnik ucila predvsem cutenja narave. Umetnost pripovedovanja tako sloni tudi na opazovanju, na živem stiku z naravo, ko svet narave vpredemo v besede, besede pa v zgodbe. Ljoba Jence je prepricana, da se s pripovedovanjem pravljic odpiramo duhovnim svetovom. Ker današnji clovek v procesu odrašcanja razvija predvsem razum, mu pravo bogastvo ostaja skrito, zato na svojih seminarjih predava o mitološki zavesti in otroškem doživljanju sveta, o temeljnih strukturah in simbolni govorici cudežne pravljice, o domišljiji, ki nas popelje v globine naše notranjosti ter o pomenu žive besede. Na delavnicah uci o tem, kateri so osnovni prijemi za pripovedovanje brez predloge, kakšna naj bi bila osnovna drža pripovedovalke in kako delati s prostorom. Poudarja pomen razmišljanja v podobah in nakazuje poti do ustvarjanja novih pravljicnih zgodb. V pravljicni šoli je Ljoba Jence udeleženke vodila po poti umetnosti pripovedovanja pravljic in nam na prakticen nacin približala proces prebujanja k aktivnemu pripovedovanju. Vajam za oblikovanje glasu, za pravilno držo in gib ter vajam za spodbujanje kreativne imaginacije in razmišljanja v podobah je sledila razclemba, doživeto branje in živo pripovedovanje pravljice Žabji kralj ali železni Henrik Jacoba in Wilhelma Grimma. »Ljudski spomin še živi in je naša posebna vrednota, le dojeti ga moramo na primeren nacin. Spomin se zgane, luc zasveti in vemo, kateremu rodu pripadamo. Poklicani smo, da negujemo svojskost znotraj širše evropske skupnosti. Vsak izmed nas je samosvoj, enkraten, enako velja za narod«, meni Ljoba Jence, zato je pravljicno šolo želela zakljuciti z vecerno pripovedovalnico, kjer so najpogumnejše udeleženke šole druga drugi pripovedovale pravljice, ki so jih same izbrale in pripravile prav za ta vecer. Pravljicna šola je bila namenjena vsem, ki se pri svojem delu posvecajo vzgoji otrok, saj pravljice razvijajo otrokova in naša custva, intuicijo, obcudovanje stvarstva in ljubezen do življenja. »S pripovedovanjem pravljic razvijamo jezik, govorne sposobnosti, tenkocutno poslušanje, predvsem pa vzbudimo v cloveku notranji imaginativni svet, pri otrocih domišljijo, ki je v odrasli dobi osnova za ustvarjalnost. Poslušalec se z nami odpravi na junakovo pot. Premaguje ovire, opravlja naloge, ki so pravzaprav naloge duše na poti h koncni uresnicitvi; predstavlja naš najvišji cilj, poroko med dušo in našim dúhom, ki ju v pravljici simbolizirata princesa in princ. Zaradi notranjega bogastva in duhovnega sporocila se pravljica vse bolj vraca v življenje, saj s svojimi zdravilnimi silami celi prepad med posameznikom in celovitostjo sveta«, pravi Ljoba Jence. Špela Pahor Mariborska knjižnica IZOBRAŽEVANJE NOVOSTI V IZOBRAŽEVALNEM PROGRAMU BIC-a ZA LETO 2006 Bibliotekarski izobraževalni center NUK-a (BIC) bo tudi v letu 2006 organiziral in izvajal razlicne oblike strokovnega izpopolnjevanja in permanentnega izobraževanja knjižnicnih delavcev in uporabnikov knjižnic, bibliotekarske strokovne izpite in postopke priznavanja strokovnih nazivov. Program izobraževanja 2006 je dostopen na spletni strani NUK-a/ izobraževanje na naslovu: http://www.nuk.uni-lj.si/vstop.cgi Knjižnicne delavce bi radi opozorili na nekatere novosti v programu, predvsem na tiste, ki smo jih pripravili za zacetnike v stroki kot tudi na nove tecaje, ki jih bomo izvajali v sklopu permanentnega izobraževanja knjižnicnih delavcev. Izobraževanje za zacetnike v stroki Izobraževalne oblike v tem tematskem sklopu so namenjene predvsem tistim knjižnicnim delavcem, ki niso koncali programov formalnega knjižnicarskega izobraževanja in ki se usposabljajo za delo v knjižnici oziroma se pripravljajo na bibliotekarski strokovni izpit. Izobraževanje obsega štiri tecaje, od katerih sta dva oblikovana na novo in usmerjena predvsem k pripravi na bibliotekarski strokovni izpit, in sicer na dveh ravneh oziroma v dveh delih: • Tecaj za pripravo na strokovni izpit 1: za zacetnike v stroki, ki je namenjen zlasti tistim knjižnicnim delavcem, ki v stroki delajo krajši cas in tistim, ki prihajajo iz drugih strok. Na tecaju se bodo udeleženci seznanili z osnovami knjižnicarstva (z zgodovino knjige in knjižnic, vrstami knjižnic in njihovimi nalogami, vrstami knjižnicnega gradiva, s temelji dela z uporabniki in izposojo, razvojem javnega knjižnicarstva v Sloveniji, knjižnicarsko stroko in temeljnimi informacijski viri s podrocja bibliotekarstva). • Tecaj za pripravo na strokovni izpit 2: izpitne vsebine. Na tecaju se udeleženci seznanijo z izpitnimi vsebinami, vprašanji, gradivom in dobijo prakticne napotke za cimbolj uspešno pripravo na bibliotekarski strokovni izpit. • V sklopu izobraževanja za zacetnike v stroki tako kot v prejšnjih letih organiziramo in izvajamo dva tecaja za obdelavo gradiva: Strokovna obdelava knjižnicnega gradiva in Vaje iz katalogizacije knjižnicnega gradiva. Permanentno izobraževanje knjižnicnih delavcev Izobraževalne oblike so namenjene stalnemu izobraževanju knjižnicnih delavcev. Vkljucili smo vsebine, ki upoštevajo novosti in trende v svetu kot tudi potrebe in zahteve okolja, v katerem delujejo slovenske knjižnice. Posebej opozarjamo na naslednje tematske sklope • Izgradnja in upravljanje knjižnicnih zbirk, s tecaji: - Izgradnja in upravljanje knjižnicnih zbirk, - Osnove varovanja in zašcite gradiva (nov tecaj), - Izlocanje in odpis knjižnicnega gradiva. • Digitalizacija knjižnicnega gradiva in izgradnja digitalnih zbirk, s štirimi novimi tecaji: - Digitalizacija: nacrtovanje, priprava in vrednotenje projektov digitalizacije v knjižnicah, - Pregled metapodatkovnih modelov s primeri, - Trajno ohranjanje elektronskih virov informacij: koncepti in metode, - Knjižnice in avtorsko pravo v elektronskem okolju. • Komuniciranje, ki obsega tecaje: - Retorika – moc besed in argumentov(prenovljen tecaj), - Kako se uspešno pogajamo z dobavitelji in financerji (nov tecaj), - Kako predavamo oziroma posredujemo informacije ali znanje (nov tecaj), - Komuniciranje z uporabniki, - Kako pripravimo in predstavimo strokovni prispevek. • Informacijska dejavnost, elektronski viri, je sklop z naslednjimi tecaji: - Informacijska dejavnost v knjižnicah (prenovljen tecaj), - Znacilnosti in opis elektronskih virov, - Elektronski casopisi in knjižnice. Knjižnicne delavce vabimo tudi na nekatere druge – nove ali dopolnjene - tecaje, ki jih bomo izvajali v okviru permanentnega izobraževanja, in sicer : - Inšpekcijski nadzor v knjižnicah (nov tecaj), - Kako enostavno do statisticnih podatkov(nov tecaj), - Delo z uporabniki s posebnimi potrebami (delo z uporabniki z disleksijo ter z gluhimi in naglušnimi uporabniki) (prenovljen tecaj), - Spoznajmo se z Evropsko unijo: splošno in izbrani viri (prenovljen tecaj. Tako kot doslej bomo izvajali izobraževanje za vzajemno katalogizacijo, ki je usklajeno s programom, ki ga organizira in izvaja IZUM. Naj opozorimo, da je udeležba na nekaterih tecajih za vzajemno katalogizacijo, ki jih izvaja NUK, pogoj za udeležbo na tecajih, ki jih izvaja IZUM, kar je v programu izobraževanja (tako na spletu kot v tiskani obliki) posebej oznaceno. Preizkusi znanja za pridobitev licence za vzajemno katalogizacijo bodo tudi v letu 2006 šestkrat, izmenicno v NUK in IZUM, in sicer po naslednjem terminskem planu: Termin Lokacija Pricetek 19. januar NUK - racunalniška ucilnica Turjaška 1, Ljubljana 9.00 24. marec IZUM – predavalnica 021 Prešernova 17, Maribor 9.00 19. maj NUK - racunalniška ucilnica Turjaška 1, Ljubljana 9.00 23. junij IZUM – predavalnica 021 9.00 Prešernova 17, Maribor 22. september NUK – racunalniška ucilnica Turjaška 1, Ljubljana 9.00 22. november IZUM – predavalnica 021 Prešernova 17, Maribor 9.00 Bibliotekarski strokovni izpiti Do uveljavitve novega pravilnika o bibliotekarskih izpitih potekajo le-ti še vedno v skladu z dolocili Samoupravnega sporazuma o pridobivanju kvalifikacij bibliotekarske stroke (Ur. l. SRS št. 30/1980). Kot doloca Pravilnik o izdaji dovoljenja za vzajemno katalogizacijo (UL RS št. 127-5324/2004), je bibliotekarski strokovni izpit eden od pogojev za pridobitev licence za vzajemno katalogizacijo. V letu 2006 bodo strokovni izpiti v NUK v ucilnici na Leskoškovi 12 in sicer od 29. maja do 9. junija (pomladanski rok) ter od 4. do 15. decembra (jesenski rok). Seji Izpitne komisije bosta predvidoma 21. aprila oziroma 27. oktobra, po teh datumih bosta pripravljena razporeda izpitov. Izobraževanje za bibliotekarski strokovni izpit Knjižnicnim delavcem, ki se pripravljajo na bibliotekarski strokovni izpit priporocamo udeležbo na: • tecajih, ki jih izvajamo za zacetnike v stroki : - Tecaj za pripravo na strokovni izpit 1: za zacetnike v stroki, - Tecaj za pripravo na strokovni izpit 2: izpitne vsebine, - Strokovna obdelava knjižnicnega gradiva ter - Vaje iz katalogizacije knjižnega gradiva. • Priporocamo tudi udeležbo na naslednjih tecajih, ki so sicer namenjeni vsem knjižnicnim delavcem, zacetniki v stroki pa na njih lahko pridobijo in poglobijo znanje o nekaterih izpitnih vsebinah: - Informacijska dejavnost v knjižnicah, - Izgradnja in upravljanje knjižnicnih zbirk, - Osnove varovanja in zašcite gradiva, - ter Inšpekcijski nadzor v knjižnicah. Dodatna pojasnila o izobraževalnem programu NUK in njegovi izvedbi dobite pri vodji izobraževalnega centra mag. Heleni Pecko Mlekuš (tel. 01/200-11-39, elektronski naslov: mailto:helena.pecko-mlekus@nuk.uni-lj.si in pri strokovni sodelavki Poloni Marinšek (tel. 01/200-11-60, elektronski naslov: polona.marinsek@nuk.uni-lj.si Upamo, da boste v programu izobraževanja za leto 2006 našli vsebine, ki vas zanimajo in ki vam bodo koristile pri delu. Vabimo vas, da obišcete naše spletne strani, kjer so sproti objavljene informacije o morebitnih spremembah v programu. Mag. Helena Pecko Mlekuš Narodna in univerzitetna knjižnica UDELEŽBA NA IZPOPOLNJEVANJU V FRANCIJI: PROGRAM »COURANTS DU MONDE« Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za kulturo in komunikacijo Francije že vec let organizirata strokovno izpopolnjevanje, imenovano »Courants du monde«. Namenjeno je francosko govorecim strokovnjakom s podrocja kulture z vsega sveta, vkljucuje pa tudi podrocje bibliotekarstva. Francosko Ministrstvo za kulturo in komunikacijo spomladi objavi razpis in pogoje za prijavo ter program, prijave pa zbirajo regionalni francoski kulturni centri po svetu. V Sloveniji je to Francoski inštitut Charles Nodier, kjer morajo kandidati ob oddaji prijave opraviti tudi preizkus znanja francoskega jezika, o izbiri pa so obvešceni pred zacetkom poletja. V letu 2005 sta bila bibliotekarjem na izbiro dva tritedenska staža in sicer izobraževanje o elektronskih virih v knjižnicah ter o vodenju projektov. Obe temi sta zanimivi, vendar sem se odlocila za staž o knjižnicarskih projektih. Glavni razlog je bil ta, da je ta staž vkljuceval tudi izobraževanje na sloviti ENSSIB – (École Nationale Supérieure de l'Information et des Bibliothčques) -Visoki šoli za informacijske znanosti in knjižnice, v Villeurbanne, v predmestju Lyona, drugega najvecjega francoskega mesta. Visoka šola ENSSIB je znana po tem, da (po predhodni strogi selekciji) izobražuje študente, ki po zakljucenem študiju opravljajo najodgovornejše funkcije v knjižnicah in da prihajajo tja po znanje tudi delavci nove aleksandrijske knjižnice. Slika 1: ENSSIB Izobraževanje je potekalo med 14. novembrom in 2. decembrom 2005. Na zacetku se je v prostorih Maison des Cultures du Monde v Parizu zbrala pisana drušcina vseh 134 udeležencev izobraževanja. Pisana zato, ker so bili poleg bibliotekarjev tudi založniki, arhivisti, kiparji, filmski umetniki, muzealci, pa tudi zato, ker je bilo precej udeležencev iz nekdanjih francoskih kolonij v Afriki. Zastopane so bile tudi države kot so: Albanija, Brazilija, Bolgarija, Kanada, Estonija, Finska, Grcija, Madžarska, Iran, Italija, Japonska, Libanon, Palestina, Peru, Poljska, Portugalska, Romunija, Velika Britanija, Rusija, Slovaška, Švica, Sirija, Tajska, Ukrajina in Venezuela. Prve dni je bil v Parizu skupen program za vse udeležence - predvsem predstavitev Francije, njene kulturne politike, strukture in dejavnosti Ministrstva za kulturo in komunikacijo. Bibliotekarjem so predstavili še francosko politiko na podrocju založništva, knjigotrštva in bralne kulture. Seznanili smo se tudi s francoskim svetom knjižnic, z njihovo tipologijo in poslanstvom, s problematiko povezano z novimi informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami. Zanimivo je, da Francija nima zakona o knjižnicarstvu temvec le smernice, ki naj bi jih upoštevala bibliotekarska stroka. Po mnenju francoskih knjižnicarjev pa njihov knjižnicni sistem ni vec v tolikšnem zaostanku za ameriškim oziroma anglo-saksonskim kot je bil v preteklih letih. Po nekaj skupnih dneh v Parizu so se udeleženci razdelili po skupinah – stažih in odšli v razlicna francoska mesta, »naša« skupina je odpotovala v Lyon. V skupini je bilo 10 udeležencev, poleg kolegic iz Kambodže, Libanona, Kanade, Senegala in Haitija, nam je delal »družbo« še bibliotekar iz Laosa. Kot (edina) Slovenka sem bila Franciji geografsko najbližje in tako s prilagajanjem na novo okolje ni bilo vecjih težav. Zaradi velikih kulturnih razlik in ne nazadnje tudi zaradi razlik v znanju francošcine, smo bili prica marsikateri komicni situaciji. Nekatere kolegice so se na primer silno razveselile snega, ki je tiste dni zapadel v Lyonu, saj so ga v življenju videle prvic. Slika 2: Udeleženke staža iz Kanade, Libanona in Kambodže V Lyonu smo obiskali visokošolsko knjižnico (Université Jean Moulin), ki deluje v preurejenih prostorih nekdanje tobacne tovarne, nato pa se je pricelo izobraževanje na ENSSIB v predmestju Lyona, kjer imajo tudi sodobno knjižnico za podrocje bibliotekarstva in informacijske znanosti. Delo je bilo organizirano tako, da so si vsak dan sledila predavanja – teorija o metodologiji vodenja projektov (cilji, timsko delo, planiranje) in praksa – vaje oziroma delo v skupinah, na koncu izobraževanja pa je sledila predstavitev rezultatov dela v skupinah in ovrednotenje staža. Sledil je 2. del staža, ki se je zopet odvijal v Parizu in ki je bil vecinoma namenjen obiskom knjižnic: Nacionalne knjižnice Francije (BNF - Bibliothčque Nationale de France), Javne informacijske knjižnice (BPI - Bibliothčque Publique d'Information) in sodobne visokošolske knjižnice univerze v predmestju Pariza (Université 8 - Saint Denis). Po velikih študentskih nemirih, ki so leta 1968 izbruhnili v centru mesta na Sorbonni, so namrec univerzo v Parizu decentralizirali in sedaj deluje na vec razlicnih lokacijah. Država se je konec osemdesetih let, ko je bilo narejeno uradno porocilo o stanju visokošolskih knjižnic, pricela zavedati, v kako slabem stanju je visokošolski knjižnicni sistem in v kolikšnem zaostanku so v primerjavi s sosednjimi državami. Tako so leta 1988 priceli s prenovo visokošolskega sistema. Visokošolske knjižnice, ki jih financira univerza, svojo dejavnost planirajo za štiriletna obdobja, plan je tudi osnova za pridobivanje financnih sredstev. Francozi imajo velike nacrte tudi za novo univerzo oziroma univerzitetno knjižnico: poimenovali so jo univerza za tretje tisocletje, rezervirali so že lokacijo za novo stavbo, ki se bo, kot pravijo, lahko kosala z BNF. Slika 3: Visokošolska knjižnica - Université 8 - Saint Denis O BNF - francoski nacionalni knjižnici, ki jo je »dal zgraditi« nekdanji francoski predsednik F. Mitterand je bilo že veliko napisanega. Štiri impozantne stavbe v obliki odprtih knjig, ki stojijo ob Seini, zaposlujejo 2.000 knjižnicnih delavcev. BNF je razdeljena na šest oddelkov oziroma podrocij, uporabniki pa lahko dostopajo do zbirk v t.i. študijski knjižnici, ki je namenjena vsem uporabnikom od 16 leta starosti dalje in ima 1650 citalniških mest in v t.i. raziskovalni knjižnici s 1900 citalniškimi mesti, kjer pa si je za dostop do zbirk potrebno pridobiti posebno dovoljenje. Manj znano je mogoce dejstvo, da francoska nacionalna knjižnica zaradi obilice gradiva dejansko še vedno deluje na 7 razlicnih lokacijah v državi. Obvezni izvod pa poznajo že od leta 1527, ko ga je, v želji po nadzoru nad tiskom, z dekretom predpisal kralj François I. Slika 4: BNF »nad in pod zemljo« BPI - Bibliothčque Publique d'Information – deluje v okviru kulturnega centra G. Pompidou in stoji v najstrožjem centru in najstarejšem delu Pariza. Ob prvem pogledu imamo vtis, da stojimo pred industrijskim obratom, ne pa pred knjižnico. V casu gradnje je bilo zaradi njenega izgleda v javnosti veliko nasprotovanj in polemik, ki pa so se kasenje polegli. BPI (površina 10 750 kvadratnih metrov) hrani samo najnovejše gradivo, staro in poškodovano gradivo sproti izlocajo, nimajo izposoje na dom, nimajo skladišc, vse je v prostem pristopu. Celotno osebje šteje 253 delavcev. Posebej nudijo storitve nezaposlenim prebivalcem, uporabnikom s posebnimi potrebami, poleg redno zaposlenih imajo tudi precejšnje število prostovoljcev. Knjižnica ima dnevno povprecno 6.300 obiskovalcev, ki vsak dan v vec sto metrov dolgi vrsti cakajo, da se knjižnica ob 12. uri odpre, odprta pa je vse do 22. ure Slika 5: BPI Po koncanih obiskih knjižnic se je zadnji teden staža vseh 134 udeležencev izpopolnjevanja zopet zbralo v Parizu v prostorih Maison des Cultures du Monde, kjer so bila še regijska srecanja (udeležila sem se srecanja udeležencev vzhodnoevropskih držav), udeleženci pa so predstavili svoje vtise o izobraževalnem programu in ga ovrednotili. Bili smo si enotni, da je bilo izobraževanje tako po vsebinski kot organizacijski plati na visoki ravni in da je doseglo svoj namen. Eden od ciljev izpopolnjevanja je tudi vzpostavljanje stikov med udeleženci in izmenjava izkušenj. Udeleženci smo se dogovorili, da bomo ohranili stike in se obvešcali o novostih v svojih državah. Ne gre pa pozabiti, da smo Francijo obiskali v casu nasilja, ko so mladi uporniki v predmestjih zažigali avtomobile, in to prav v Parizu in v Lyonu, kar je svojevrstno zaznamovalo naše bivanje. Vec informacij o programu «Courants du monde», knjižnicah, ki smo jih obiskali in ENSSIB, najdete na spletnih naslovih: http://www.mcm.asso.fr/site02/courants/programme/courantsdumonde.htm http://www.univ-lyon3.fr/ http://www.univ-paris8.fr/ http://www.bpi.fr/ http://www.bnf.fr/ http://www.enssib.fr/ Mag. Helena Pecko Mlekuš Narodna in univerzitetna knjižnica MEDNARODNA DEJAVNOST TEL-ME-MOR OBVESTILO IZ NARODNE IN UNIVERZITETNE KNJIŽNICE 24. januar 2006 Vrzeli v razvojno-raziskovalnih programih digitalizacije v nacionalnih knjižnicah novih držav clanic Evropske unije Pri ohranjanju in omogocanju dostopa do evropske kulturne dedišcine je vloga nacionalnih knjižnic kljucna. Nedavna raziskava med novimi državami clanicami v okviru projekta TEL-ME-MOR je razkrila dejavnike, ki otežujejo aktivnejše vkljucevanje nacionalnih knjižnic v razvojne in raziskovalne programe. Le-ti so lahko intelektualne, financne in organizacijske narave ali pa gre za pomanjkanje izkušenj pri upravljanju digitaliziranih in digitalno rojenih vsebin. Težave se porajajo pri prevzemu in uporabi mednarodnih standardov ter tehnološke infrastrukture. Zakljucno porocilo raziskave navaja, da samo štiri izmed desetih proucevanih knjižnic kažejo pomembne premike pri kolicini digitaliziranih vsebin. To so nacionalne knjižnice Ceške republike, Estonije, Madarske in Slovenije. Te štiri knjižnice sodelujejo v vec evropskih razvojnih in raziskovalnih programih in so oblikovale znatno infrastrukturo, kot npr. orodja za digitalizacijo, diskovna polja za shranjevanje velikih kolicin podatkov, zajemanje spletnih vsebin in kreiranje spletnih portalov za iskanje podatkov. Cilj programa Tehnologij informacijske družbe Evropske komisije je zagotavljanje boljšega dostopa do kulturne dedišcine evropskih držav in sicer s pospeševanjem evropskih partnerstev in širjenjem sodelovanja novih držav clanic v raziskovalnih aktivnostih EU. Vizija je skupno omrežje za evropsko kulturno dedišcino, ki je že dobila svoj temelj v evropski spletni knjižnici - The European Library. Da bi lahko vse nacionalne knjižnice odigrale svojo vlogo v viziji skupne evropske dedišcine – še navaja raziskava – bi morale knjižnice zavzeti prominentnejše mesto v nacionalnih razvojnih in raziskovalnih programih; morale bi digitalizirati vec virov, potrebno bi bilo odkriti nove modele financiranja in vzpostaviti ucinkovitejše sisteme za vodenje raziskovalnega dela. Predvsem pa morajo biti vrzeli presežene na evropski ravni. Sklepno porocilo raziskave je naslovljeno predvsem na evropske in nacionalne kreatorje politik, specialiste za knjižnicarstvo in upravljalce raziskovalnih omrežij EU na podrocju kulturne dedišcine. Sklepno porocilo se nahaja na spletni strani: je http://www.nuk.uni-lj.si/telmemor/docs/D1.1_Final_analysis.pdf Projekt TEL-ME-MOR podpira 10 nacionalnih knjižnic novih držav clanic EU, partneric pri pridobivanju polnopravnega clanstva v Evropski knjižnici (The European Library, http://www.theeuropeanlibrary.org), t.j. servisa, ki z ene vstopne tocke omogoca poenoten dostop do digitalnih informacijskih virov evropskih nacionalnih knjižnic in do drugih knjižnicnih storitev. Vec informacij na: http://www.telmemor.net/ Evropska zastava EVROPSKI KOTICEK SPOZNAJMO SE Z EVROPSKO UNIJO Uvodno razmišljanje Odkar je Slovenija polnopravna clanica Evropske unije, se skoraj vsak dan dogajajo spremembe, ki nas prebivalce na takšen ali drugacen nacin spominjajo na to dejstvo. Spremembe se dogajajo za vecino na »mehak« nacin, izjema je seveda gospodarstvo, kjer se je neusmiljena konkurencnost najprej in najmocneje uveljavila. Vsak dan imamo možnost spremljati dogajanja v zvezi z EU, množicni mediji nas prijazno (ali pa tudi ne) obvešcajo o tem, kaj je predlagala Evropska komisija, kakšni ukrepi so bili sprejeti, kaj se dogaja na posameznem podrocju delovanja EU in podobno. Pa razumemo vse, kar slišimo ali vidimo? Poznamo dovolj idejo o EU, njene institucije, nacin delovanja in informacijske vire, ki bi nam to približali? Smo zadovoljni z uradnimi razlagami ali se želimo tudi sami spoznati z EU, da bi bili bolje pripravljeni na prihajajoce spremembe? Saj te prav gotovo še bodo. Ena takih vitalnih sprememb bo prav gotovo uvedba evra kot edinega zakonitega placilnega sredstva in izkušnje iz vecine držav, kjer že placujejo z evri, so prej neprijetne kot dobre. In nihce ne more z gotovostjo napovedati, kako bo evro vplival na naše vsakdanje življenje. Takšnih in tudi drugacnih vprašanj je polno okrog nas in prepricani smo, da marsikatero zaide tudi v knjižnice. Nekatere knjižnice že solidno posredujejo informacije svojim uporabnikom, bodisi s ponudbo raznovrstne literature v zvezi z EU na svojih knjižnih policah ali pa z iskanjem informacij po razpoložljivih virih, druge pa morda še razmišljajo o tem. Pricakovati je, da bo cedalje vec uporabnikov iskalo najrazlicnejše informacije v zvezi z EU, zato smo se odlocili, da bomo v Knjižnicarskih novicah veckrat zapisali kaj na to temo. V tej številki bomo najprej predstavili Zbirko EU pri Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, v naslednji Anketo, s katero smo želeli ugotoviti, v kolikšni meri se posamezne knjižnice že srecujejo z vprašanji uporabnikov v zvezi z EU, s katerih podrocij jih je najvec ter ali so posamezne knjižnice oziroma knjižnicarji zainteresirani za dolocene oblike izobraževanja in usposabljanja na to temo. V naslednjih številkah nameravamo predstaviti posamezne vsebine EU, pri kreiranju le-teh pa nam bodo v pomoc tudi vaše želje in namigi. Zbirka EU Depozitna knjižnica EU (DEP) z uradnim nazivom Zbirka EU, vladnih, nevladnih in uradnih publikacij ter posebnega knjižnicnega gradiva (v nadaljevanju Zbirka EU) je najmlajša zbirka v NUK. Status depozitne knjižnice EU je Evropska komisija podelila NUK sicer že jeseni 2000 in uporabniki so lahko takoj, ko so zacele prihajati publikacije in drugo knjižnicno gradivo, to gradivo tudi uporabljali. Na voljo so bile tudi osnovne informacijske storitve, ki pa so postale del redne dejavnosti, ko je bila zbirka 22. aprila 2004 tudi uradno odprta. Slika 1: Ob otvoritvi - Tatjana Šporar, vodja Zbirke EU, Tomás Szunyog, veleposlanik Ceške republike v Sloveniji, Erwan Fouéré,veleposlanik,vodja Predstavništva evropske komisije v RS in Lenart Šetinc, ravnatelj NUK Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani je s tem dejanjem pokazala voljo, željo in pripravljenost, da prispeva aktivni delež v trenutku vkljucevanja v Evropsko unijo, saj je odprla Zbirko EUjavnosti tik preden je Slovenija postala njena polnopravna clanica. Namen, cilji in delo Glavni namen zbirke je omogociti dostop do informacij in vseh publikacij ter drugih informacijskih virov EU in o EU, ki so v zbirki, s ciljem omogociti cimbolj celovito informiranje in vedenje o aktualnih dogajanjih v Evropski uniji, ki so vitalnega pomena za naše vsakdanje življenje. Obenem je njen cilj zagotoviti ucinkovito informacijsko podporo vsem, ki potrebujejo informacije in znanje o EU bodisi pri svojem študiju, strokovnem delu, raziskovalnem delu, pri odlocanju ali zgolj za osebno informiranost. Da bi to uspešno uresnicevali, omogocamo našim uporabnikom neomejen dostop (seveda v casu odprtosti Zbirke) do celotnega knjižnicnega gradiva, njegovo pregledovanje in uporabo, individualno delo na racunalnikih, kjer lahko samostojno pregledujejo ter išcejo informacije in podatke, nadalje, usposabljamo jih za samostojno iskanje po razpoložljivih klasicnih in elektronskih virih v zbirki ter organiziramo in izvajamo tecaje z vsebinami EU za knjižnicarje in druge ciljne skupine. Organiziranost Celotno gradivo, ki je organizirano v 18 tematskih skupin (splošne institucionalne zadeve, kmetijstvo, ribištvo in gozdarstvo, zakonodaja, socialna vprašanja, konkurenca in podjetništvo, potrošniki, kultura in izobraževanje, znanost in informacije, statistika in podobno) smo postavili v prosti pristop, poleg redne formalne in vsebinske obdelave prejeta gradiva gradimo še lastne vire informacij in znanja, oblikujemo in urejamo prirocno zbirko publikacij z vsebinami EU ter skrbimo za ustrezno hrambo in zašcito gradiva. Brez samoizobraževanja in strokovnega izpopolnjevanja ne bi mogli slediti vsebinskemu in strokovnemu razvoju, zato se redno udeležujemo razlicnih oblik strokovnega izobraževanja in izpopolnjevanja (tecaji, seminarji, okrogle mize, delavnice in podobno), ki so v zvezi s knjižnicarstvom ali z vsebinami EU in potekajo doma ali v tujini. Obenem sodelujemo s sorodnimi institucijami pri projektih in dogodkih, katerih cilj je informiranje o EU ter o sodelovanju Slovenije v EU kot polnopravne clanice. Knjižnicni fond Zbirka EU v ožjem pomenu besede, je samostojna zbirka razlicnih vrst knjižnicnega gradiva, ki ga izdajajo institucije EU ter EUR-OP (Publication Office), ki je uradna založba EU. Celotno gradivo EU prejemamo brezplacno. Je lokacijsko (signatura) in fizicno loceno od ostalega gradiva, prav tako tudi v elektronski zbirki v sistemu cobiss. V celoti je postavljeno v prostem pristopu. Letnike posameznih revij hranimo najmanj 3 leta v ta namen prirejenih policah, nato jih oddamo v skladišce. Poleg klasicnih vrst gradiva v papirni obliki, prejemamo še publikacije na cederomih, zemljevide, plakate, drobno informativno gradivo in podobno. Vecji del informacij in razlicnih publikacij v polnem besedilu je na voljo v elektronskih podatkovnih zbirkah EU, ki so brezplacno dosegljive na strežniku »Europa«. Najpomembnejša taka zbirka je prav gotovo »EUR-LEX«, ki vsebuje celotno zakonodajo EU, tako primarno (ustanovne pogodbe, sporazumi) kot sekundarno (uredbe, direktive in odlocbe), poleg tega pa še predloge zakonov, priporocila, parlamentarna vprašanja in odgovore, sodno prakso in podobno. Uradni list EU prejemamo tudi v slovenšcini in sicer od maja 2004 na cederomih, od zacetkov do maja 2004 pa je izšel kot posebna izdaja, ki jo prejemamo v klasicni obliki. V elektronski obliki je dosegljiva tudi na internetu. Ostale vrste gradiva so: razni politicni in drugi uradni dokumenti, temeljna dela, statisticni letopisi, letna delovna porocila posameznih institucij in agencij, programi, delovni nacrti, študije in raziskave, razlicni razpisi in podobno. Zbirko postopoma dopolnjujemo s slovenskimi in tujimi publikacijami z vsebinami EU. Prejemamo po en izvod od vsakega gradiva, kar pomeni, da je postavitveni izvod v prostem pristopu istocasno tudi arhivski izvod. Pregledovanje in uporaba gradiva sta dovoljena le v citalnici Zbirke EU ali v citalnicah NUK in si ga ni mogoce izposoditi na dom. Po 1. maju 2004, ko je Slovenija postala polnopravna clanica EU in je slovenšcina postala eden od uradnih jezikov, prihaja v Zbirko EU vse vec publikacij, prevedenih v slovenšcino. Ti prevodi so del zbirke in slovenika obenem. Dejavnosti Zbirke EU Zbirka EU je pravzaprav specialna knjižnica v malem. V njej opravljamo vsa tista opravila in dejavnosti, ki jih opravlja vecina knjižnic; omenimo le glavne: • pridobivneje, zbiranje, formalna in vsebinska strokovna obdelava, hranjenje in in dajanje v uporabo celotnega knjižnicnega gradiva, • iskanje in posredovanje informacij uporabnikom ter zagotavljanje dostopa do informacij in gradiva v Zbirki EU; • izdelovanje tematskih poizvedb na zahtevo uporabnikov; • uvajanje uporabnikov v osnovno iskanje informacij po razpoložljivih informacijskih virih, tako domacih kot tujih; • organiziranje in izvajanje izobraževanja o informacijskih virih EU za ciljne skupine uporabnikov, • omogocanje preslikovanja in shranjevanja posameznih delov publikacij (klasicnih in elektronskih), kjer je to dovoljeno; • sodelovanje s sorodnimi inštitucijami pri razlicnih oblikah aktivnosti, kot sta na primer obvešcanje javnosti ali izobraževanje uporabnikov in podobno. Slika 2: Publikacije EU v prostem pristopu in citalniška mesta Dostopnost gradiva in informacijskih virov EU in o EU • Celotno gradivo EU je organizirano v posamezne tematske skupine in postavljeno v prostem pristopu. Pregledovanje in uporaba sta mogoca zgolj v prostoru Zbirke in v citalnicah NUK. Izposoja na dom je možna le v primeru, ko je v zbirki postavljenih vec izvodov iste publikacije. • Uporabniki lahko išcejo informacije in podatke EU v elektronskih virih, ki so na voljo v prostoru Zbirke. • Informacije o gradivu (bibliografski podatki) so dostopne v elektronskem katalogu NUK in v vzajemnem elektronskem katalogu slovenskih knjižnic COBIB. Oboje je možno pregledovati z uporabo spletnega mesta http://www.nuk.uni-lj.si, z vseh lokacij, tudi od doma. Kje in kdaj smo vam na voljo? Naslov: Narodna in univerzitetna knjižnica Zbirka EU Turjaška 1, 1000 Ljubljana e-pošta: eu@nuk.uni-lj.si Zbirka EU je odprta: pon – pe 9.00 - 14.00 sreda 9.00 - 18.00 vsaka prva sobota v mesecu Tatjana Šporar Narodna in univerzitetna knjižnica IZ RAZSTAVNIH DVORAN AKADEMIK PROF. ANTON SOVRE: RAZSTAVA OB 120-LETNICI NJEGOVEGA ROJSTVA V Hrastniku se šele zadnjih nekaj let zavedamo velicine našega rojaka, prevajalca, klasicnega filologa in humanista, akademika prof. Antona Sovreta, ga ob tem na novo odkrivamo ter seveda predstavljamo našim krajanom. Veliko zaslugo ima pri tem nedvomno naša kolegica, Hedvika Pavlica Kolman, bibliotekarka v knjižnici na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, saj je leta 1997 sprožila idejo, ki je padla na plodna tla in že v nekaj letih obrodila prve sadove. Hedvika je zacutila potrebo, da bi ime in življenjsko delo velikega moža, s katerim jo povezuje rojstna vas (Šavna Pec), ponesli med krajane Hrastnika in mogoce še dlje. Pricelo se je 28. junija 1997, ko je bil v Šavni Peci poseben vecer namenjen obujanju spominov na Antona Sovreta. Prišli so njegovi nekdanji ucenci in prijatelji: dr. Kajetan Gantar, Andrej Hieng, dr. Primož Simoniti, dr. Erika Mihevc Gabrovec, prof. Uroš Krek idr. Naslednje leto, v mesecu maju, je bila Sovretova nagrada, ki jo Društvo slovenskih književnih prevajalcev vsako leto podeljuje za dosežke na podrocju književnega prevajanja, prvic podeljena v Hrastniku. Prejela sta jo Marjan Poljanec in Jelka Ovaska Novak. Poleg tega velja omeniti, da se je še istega leta, in sicer v mesecu juniju, Knjižnica Hrastnik preimenovala v Knjižnico Antona Sovreta Hrastnik. Nekaj dni kasneje, natancneje 4. julija 1998, je bilo v Šavni Peci odkritje obeležja v obliki anticnega amfiteatra, ki ga je zasnoval hrastniški arhitekt Ivan Maurovic, in doprsnega kipa, delo znanega kiparja Viktorja Plestenjaka. Obeležje krasijo naslednje besede: »Sreca je nagrada prva, druga dober glas, a kdor pridobil si je oboje, si spletel venec je najlepši.« Kar nekako samoumevno se zdi, da izhajajo iz antike, kamor so bile pogosto usmerjene Sovretove misli. Vse prireditve in nadaljnje aktivnosti so zagotove pripomogle k temu, da Anton Sovrč v našem lokalnem okolju danes ni vec tako neznan, kot je bil na primer še pred desetimi leti. Letos mineva 120 let od njegovega rojstva, zato so vse leto 2005 v Hrastniku potekale spremljevalne prireditve. Junija smo Sovretovo nagrado zopet podelili v Hrastniku, pravzaprav v Sovretovi rojstni vasici, pred spominskim obeležjem. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da jo je prejel kolega Gorazd Kocijancic za prevod vsega Platonovega opusa. Velja omeniti, da je bil Platon tudi Sovretu zelo blizu, prevedel je namrec pet njegovih dialogov. V mesecu oktobru smo organizirali že drugo Sovretovo pot, ki se jo je letos udeležilo veliko pohodnikov. Vrh prireditev je predstavljala slovesna predstavitev dokumentarnega filma Sofra iz Šavne Peci – portret Antona Sovreta in otvoritev razstave, ki se je odprla 1. decembra 2005 v hrastniškem Delavskem domu. Ceprav verjamemo, da bralci Knjižnicarskih novic poznajo Antona Sovreta, bi ga kljub vsemu na kratko predstavili. Anton Sovrč se je rodil 4. decembra 1885 v Šavni Peci, vasici med Hrastnikom in Zidanim Mostom. Osnovno šolo je obiskoval v Zidanem Mostu in Krškem, gimnazijo pa v Celju ter Ljubljani. Tam ga je prof. dr. Ivan Tertnik navdušil za študij gršcine in latinšcine, zato se je odlocil nadaljevati študij klasicne filologije na filozofski fakulteti na Dunaju ter kasneje v Gradcu, kjer je opravil delni izpit. Na Dunaju je bil dejaven v akademskem društvu Slovenija in ocitno že takrat precej živahen, saj mu je Ivan Tavcar menda dejal: »Sovrč – v Vas vse vre.« S poucevanjem se je prvic srecal kot suplent na slovenski gimnaziji v Gorici in na II. državni gimnaziji v Ljubljani. Leta 1913 so ga vpoklicali na služenje vojaškega roka in naslednje leto ob izbruhu prve svetovne vojne poslali na fronto, najprej v Karpate, nato v Crno goro, kjer je zaradi svoje poštenosti dobil vzdevek »Sofra providur«, ki ga najdemo v naslovu dokumentarnega filma, v katerem med drugim skozi zvocni posnetek hudomušne pripovedi Antona Sovreta spoznavamo njegovo bivanje v Crni gori. Seveda vojna ni minila brez pretresov. V Karpatih je bil težje ranjen v glavo, zaradi cesar je cutil posledice še dolga leta, saj so ga obcasno spremljali hudi glavoboli. Po vojni je bil dolga leta gimnazijski profesor; služboval je na Ptuju in v Ljubljani. Medtem je dokoncal študij in na ljubljanski univerzi prejel usposobljenostno spricevalo za pouk klasicnih jezikov na srednjih šolah. Leta 1932 je bil zaradi »slovenoborstva« kazensko premešcen v Pancevo in kasneje v Sremske Karlovce. Poleg poucevanja je nekaj let pred vojno opravljal delo šolskega inšpektorja za latinšcino, gršcino, nemšcino in slovenšcino pri ministrstvu za prosveto v Beogradu, med vojno pa je bil inšpektor pri prosvetnem oddelku banovinske uprave v Ljubljani. Takoj po drugi svetovni vojni je bil eno leto dramaturg v Drami SNG v Ljubljani, kjer je nasledil Otona Župancica oziroma Josipa Vidmarja, leta 1946 pa je zacel z univerzitetnim delom. Nastopil je mesto izrednega profesorja za grški jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, nakar je bil leta 1952 izvoljen za rednega profesorja, leto kasneje (1953) za rednega clana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), razreda za filološke in literarne vede. Njegovi dijaki in študenti se ga radi spominjajo. Resda je bil strog in nepopustljiv, vendar pošten ter spoštovanja vreden profesor. Upokojil se je leta 1956, vendar je ostal aktiven vse do svoje smrti, saj je redno prevajal, sodeloval v pravopisni komisiji na SAZU in kot mentor pri doktorskih disertacijah na Filozofski fakulteti. Umrl je 1. maja 1963 za posledicami srcnega infarkta. Njegovo zadnje delo, Starogrška lirika, ki ji je namenil svoje zadnje mesece in ure življenja, ni ostalo nedokoncano, saj ga je nadaljeval njegov ucenec, prof. dr. Kajetan Gantar, tako da je knjiga izšla naslednje leto. Razstava, ki jo je Knjižnica Antona Sovreta Hrastnik pripravila v sodelovanju z obcino Hrastnik, je obsegala fotografsko, rokopisno in knjižno gradivo ter razne dodatne eksponate, med katerimi velja izpostaviti Sovretov pisalni stroj. Fotografsko gradivo smo postavili kronološko, saj smo vkljucili njegovo mladost, študijska leta in kasnejša obdobja v njegovem življenju, dodali slikovno gradivo, na primer nekaj delckov iz bogate rokopisne zapušcine, listino o rednem clanstvu v SAZU ipd. Posebno zanimiva je nekakšna humorna biografska pesem, naslovljena kot Poeta laureatus, ki jo je leta 1959 dr. Mirko Rupel (ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice od leta 1946 do 1963) namenil Antonu Sovretu za god. Dodali smo tudi fotografsko gradivo s prireditev, ki so potekale v zadnjih nekaj letih in pricajo o dogajanju v naši obcini. Slika 1: Razstava Seveda velja posebno pozornost nameniti knjižnemu delu razstave, sestavljenemu vecinoma iz monografskih publikacij, za katerega je v celoti poskrbela Knjižnica Antona Sovreta. Ker je Sovretov opus zelo širok in raznolik, smo knjižni del razstave razdelili v vec sklopov. Kot prvo smo izpostavili njegova izvirna monografska dela. Anton Sovrč je pravzaprav objavil le tri izvirna monografska dela. Njegovo prvo izvirno monografsko delo predstavlja poljudnoznanstvena knjižica Gospodarske razmere pri starih narodih (1928). Seveda so najbolj prepoznavni njegovi Stari Grki, ki so leta 1939 izšli pri Družbi sv. Mohorja v Celju. To monumentalno delo še danes velja za izredno študijo, ki ji po mnenju dr. Matjaža Babica, našega rojaka, klasicnega filologa, ki hodi po Sovretovi poti, še danes ni para. Sovrč je zanjo porabil štiri leta, leta 1936 pa je v ta namen s prijateljem, dr. Vladimirom Mošinom, prepotoval velik del Grcije. Stari Grki so danes precej redki, najvec zaslug za to imajo Nemci, ki so s svojim prihodom leta 1941 unicili ves preostanek neprodane naklade, zato ima reprint, ki ga je leta 2002 izdala Slovenska matica, toliko vecjo težo in pomembnost. Sicer je Sovrč želel pripraviti gradivo tudi za rimsko zgodovino, kar je preprecila druga svetovna vojna. Omeniti velja, da je bila takrat to ena najlepše opremljenih knjig, saj je zunanjo in notranjo opremo zasnoval Jože Plecnik. Drugi, daljši sklop, smo namenili prevodom. Sovrč je bil neumoren prevajalec, prevajal je veliko, in sicer raznolike tekste. Velja za najpomembnejšega slovenskega prevajalca anticnih književnosti, iz katerih je nanizal vec kot 30 prevodov. Vsekakor je Sovrč »ob nacrtnem in vestnem presajanju starogrške književnosti na naša tla« opravil veliko delo, je oznacil njegove napore Janko Moder, starosta slovenskih književnih prevajalcev. Poleg prevodov iz klasicnih jezikov, se pravi gršcine in latinšcine, najdemo še prevode iz nemšcine in anglešcine. Najprej smo pripravili izbor zgodnjih prevodov. Omeniti velja Sofoklejevega Kralja Ojdipa, Sovretov prevajalski debi, ki je izšel leta 1922. Svoj prvi prevod je Sovrč posvetil svojemu gimnazijskemu profesorju, dr. Ivanu Tertniku. Dr. Kajetan Gantar je dejal, da je s tem prevodom postal utemeljitelj in resnicni pionir prevajalstva kot besedne umetnosti na Slovenskem. V tistem casu ni bilo veliko prevodov klasicnih tekstov, poleg tega so bili nekateri precej nerodni. Sovrč je prinesel svežino in nov vpogled v prevajanje. Po eni strani je sledil svojemu idealu: »prevod bodi metempsihoza pesnikove in prevajalceve duše«, po drugi strani pa je dejal, da je prevod preprosto interpretacija besedila, in Sovrč je bil v tem mojster, saj je imenitno združil oba aspekta. Njegovi prevodi so se gladko brali, saj jih je približal tistim, ki niso imeli klasicne izobrazbe oziroma znanja latinšcine in gršcine, ki je pocasi izginjala iz srednješolskega kurikuluma, poleg tega so njegovi prevodi obdržali v sebi bistvo izvirnika in mu sledili dokaj natancno. Vrh zgodnjega obdobja predstavlja prevod Avguštinovih Izpovedi (Confessiones, 1932). Tudi za to monografijo je opremo prispeval arhitekt Jože Plecnik, pisatelj F. S. Finžgar pa je ob izidu zapisal, da je to »klasicno delo v klasicnem prevodu in klasicni opremi«. Veliko Slovencev pozna Sovreta po prevodu Iliade in Odiseje, dveh najvelicastnejših spomenikov svetovne epike. Odlomke iz 24 spevov Iliade je objavil že med vojno (1942), medtem ko je celotna Iliada izšla leta 1950, za katero je še pred uradnim izidom prejel prvo Prešernovo nagrado. Odiseja je izšla leto kasneje (1951). Sam je štel Iliado in Odisejo za vrh ter sklepni kamen svojega prevajalskega dela. Izredno lepo mu je uspela mladinska priredba Odiseje (v prozi), s katero je lepote grškega epa približal tudi mlajšim bralcem. Sicer se je Sovrč pri presajanju teh dveh spomenikov svetovne epike izkazal za mojstra slovenskega heksametra, ki ga ni samo oblikoval, ampak se je z njim ukvarjal tudi teoreticno. Ob tem se mu je namrec porodila ideja o daktiloidnosti slovenskega jezika. Anton Sovrč je prevajal tudi filozofska in zgodovinska dela. Zelo pomemben je prevod Lukrecovega filozofskega epa De rerum natura ali O naravi sveta (1959), ki je prav tako pisan v heksametru. V pismu dr. Kajetanu Gantarju, ki je bil takrat ravno na služenju vojašcine, na primer piše: »No, kadar bom z Lukrecom gotov – in to upam, da bo takole do februarja – se bom lahko pohvalil, da sem edini Slovenec, ki je skrpucal nad 40.000 heksametrov. Tudi neke vrste šport, jeli!« Od klasicnih filozofov mu je bil zelo blizu Platon, zato ga je tudi veliko prevajal. Prevedel je pet njegovih dialogov; trije dialogi – Apologija, Faidon in Kriton – ki jih je objavil v knjigi Poslednji dnevi Sokrata, so mu leta 1956 že drugic prinesli Prešernovo nagrado. Nekaj je ostalo tudi v rokopisni zapušcini, tj. prevod Faidona iz gršcine v latinšcino. Prevajal je tudi dela mojstrov anticnega zgodovinopisja in biografije. Prevedel je denimo Plutarhove življenjepise pomembnih Rimljanov, nato še življenjepise velikih Grkov. Ne smemo pozabiti, da je prevajal tudi »oceta zgodovine« Herodota; mojstrsko je namrec prevedel njegove Zgodbe, ki so izšle v dveh zvezkih med leti 1953 in 1955. Na kratko smo predstavili tudi njegove kasnejše prevode, se pravi tiste, ki jih je napisal po drugi svetovni vojni. Takoj po vojni je prevedel duhovite Lukianove Satire. Omeniti velja predvsem izbor dveh besedil: Erazmovo Hvalnico norosti in anonimna Pisma mracnjakov. V teh delih je Sovrč srednjeveško mracnjaštvo preusmeril s svojo prevajalsko spretnostjo, kar nakazuje starinsko posvetilo, ki ga je sam dodal v Pisma mracnjakov. Poleg Kralja Ojdipa, ki ga je prevedel že leta 1922, je Sovrč prevedel še tri Sofoklejeve drame, s cimer smo Slovenci dobili vpogled v podobo tega, kar se je ohranilo od dedišcine velikega mojstra anticne tragedije. Lotil se je tudi starogrške lirike, ki je poleg homerskega eposa in atiške tragedije (veliko je denimo prevajal tudi Evripida) nedvomno najpomembnejša veja literature, s katero je Helada bogatila svet. Temu delu je namenil zadnje mesece in zadnje ure svojega življenja. V poznih letih, ko je imel za seboj že nešteto prevodov, nešteto cvetov, ki jih je presadil slovenskemu bralcu, je dejal: »Na vecer svojega življenja doživljam ugodljivo zadošcenje, da moje deset in dvajsetletno prizadevanje ni bilo zaman: po drugi svetovni vojni so dela anticnih literatur v moji prevodih postala pravo ljudsko branje. To je pac najlepša nagrada, ki si jo more želeti prevajalec.« Posebej smo predstavili njegovo pedagoško delo. Anton Sovrč se je namrec zavzeto ukvarjal tudi s problemom pouka slovenšcine. Bil je izreden poznavalec slovenskega jezika, eden najboljših takratnega casa, po mnenju nekaterih takoj za Otonom Župancicem. Boril se je na primer proti pretiranemu »potujcevanju« slovenskega jezika, na to temo je razpravljal v clanku Šest resnic o tujkah. Po drugi strani pa je bilo v njegovi skrbi za boljši slovenski jezik vseeno cutiti njegovo navezanost na anticno tradicijo. Nekoc je v Pogovorih o slovenskem jeziku, ki so potekali v Naših razgledih, v svojem znacilnem slogu izustil svoje mnenje: »Še eno opombo o slovenšcini: odkar so tla izpodbita klasicni izobrazbi, bi bila velika naloga slovenšcine, da bi klasicni humanizem vodila naprej, v okviru možnosti. Še vedno govorim: ce bodo ti viri, jih imamo iz antike, ce bi trenutno vsi kanali usahnili, nam ne preostane nic drugega, kot da gremo v hosto in lajamo. Ce vzamemo v roke steklenico, knjigo, platnice knjige, lift, pero, tinto – vse to so rimske zadeve in ce vse to kratkomalo negiramo in pozabimo, bi morali lajati.« Z veseljem je sodeloval v skupini tako imenovanih »citankarjev« (Anton Bajec, Rudolf Kolaric, Mirko Rupel, Jakob Šolar), s katerimi je pripravil sodobno in domiselno oblikovano Slovensko citanko ter slovnico za vse štiri razrede srednjih šol. Prvic so izšle med leti 1931 in 1935. Anton Sovre je napisal tudi nekaj pesmi, ceprav se z njimi ni posebno ukvarjal. Eno od njih, Pesem od lenirja, priložnostno humoristicno pesem, je namenil Jakobu Šolarju ob sestavljanju citank. Sodeloval je tudi pri pripravi Slovenskega pravopisa, ki je izšel leta 1962. Poleg tega je sodeloval v neimenovanem uredniškem odboru, ki je leta 1947 pripravil Slovensko slovnico. Ker je bil vnet klasicni filolog, si je seveda prizadeval in mocno želel, da bi latinšcina ter gršcina ostali sestavni del srednješolskega kurikuluma. V ta namen je sestavil Lanx Saturo (1928), vsebinsko bogato in moderno zasnovano latinsko citanko. V ctivo je vnesel svežino in ga raztegnil tudi na tekste, ki so se v kulturnem bodisi v politicnem smislu navezovali na naš prostor. Obiskovalcem smo omogocili tudi vpogled v drobec nekdanje Sovretove osebne knjižnice. Sovrč je imel izredno bogato knjižnico, zanimivo je dejstvo, da je doto, ki jo je dobil ob poroki z Albino (le-ta je bila iz premožne družine), v celoti zapravil za knjige. Svoje knjige je opremljal z ekslibrisom, poleg tega pa so bile navadno bogate z opombami, med katerimi so se poleg študijskih našle tudi izredno hudomušne. Anton Sovrč je bil res izredna osebnost in zdi se, da ga Hrastnicani na novo oziroma prvic dobro spoznavamo. Upamo, da je k temu vsaj malo prispevala tudi razstava ob 120-letnici njegovega rojstva. Življenje in delo našega rojaka smo predstavili tudi mladini, saj smo za osnovnošolce pripravili vodene oglede po razstavi. Vsekakor so k sami razstavi pripomogle številne kolegice in kolegi, ki bi se jim ob tej priložnosti radi še enkrat zahvalili. V tem letu smo priceli z zbiranjem gradiva o Antonu Sovretu, za pomoc pri zbiranju monografskih publikacij smo zaprosili tudi kolege in med drugim objavili obvestilo v Knjižnicarskih novicah. Vaš odziv nas je prijetno presenetil. Hvala. Hvala tudi vsem, ki ste nam pomagali z nasveti, izposojo knjig oziroma drugih eksponatov ali zgolj z dobro voljo. Naj na koncu še enkrat poudarimo, da projekt vsekakor še ni zakljucen, kar pomeni, da bomo veseli vsakršnega odziva tudi v prihodnje. Oglasite se, veseli vas bomo. Naj zakljucimo z mislijo dr. Matjaža Babica, ki je v svojem govoru na slovesni predstavitvi dokumentarnega filma dejal: »Platon v svojem delu Država pravi, da ima cloveška duša štiri glavne vrline: razsodnost, pogum, modrost in pravicnost, in Anton Sovrč je imel vse štiri vrline.« Na koncu je še dodal: »Njegova slava ne bledi, ampak sije iz leta v leto svetleje …« Boštjan Mur Knjižnica Antona Sovreta Hrastnik BORZA DELA DELO DOBI Knjižnicno-informacijski center (KIC) na Ministrstvu za obrambo išce bibliotekarja z delovnimi izkušnjami in potrebnimi Cobiss licencami za strokovno obdelavo knjižnicno-informacijskih virov (klasicnih in elektronskih) in nabavo gradiva v Cobissu (verzija 2 in 3). Pricakujemo aktivno znanje anglešcine in nemšcine, ustvarjalnost in pozitivno naravnanost do dela in življenja. Vec informacij lahko dobite pri nacelnici KIC Zlatki Rabzelj (01 471-2796). DELO IŠCE Išcem delo v knjižnici v Ljubljani in okolici. Po izobrazbi sem univerzitetni diplomirani zgodovinar. Moje delovne izkušnje obsegajo pet let dela v Knjižnici Bežigrad, kjer sem zaposlen kot informator. Moje delo poleg tega obsega še urejanje UDK skupine 9 (geografija, zgodovina) in delo na izposojevališcih. Poleg tega aktivno sodelujem pri posodabljanju vsebin na spletni strani knjižnice. Imam opravljen bibliotekarski strokovni izpit in tecaj COBISS2/katalogizacija-zacetni. Dobro poznam spletne tehnologe(HTML, CSS, JavaScript, PHP, MySQL) in delo v okolju Windows in Linux. Aktivno obvladam angleški jezik, zelo dobro pa italijanski in nemški jezik. Žal je moja zaposlitev v Knjižnici Bežigrad vezana na projekt obdelave retrospektivnega kataloga v sistemu COBISS, ki se z letošnim letom izteka. Glede na številne izkušnje in glede na to, da me delo v knjižnici veseli, bi želel ta poklic opravljati še naprej. Vec informacij lahko dobite na tel: 031 333 499 ali na elektronski naslov matevc@yahoo.com. DELO IŠCE Išcem kakršnokoli delo v knjižnici v Ljubljani ali okolici. Po izobrazbi sem diplomirana upravna organizatorka (diplomirala sem na Fakulteti za upravo v Ljubljani), imam pa izkušnje pri izposoji gradiva, urejanju knjižnicnih zbirk in bibliopedagoškem delu z mladimi bralci. Aktivno obvladam angleški, pasivno pa nemški jezik. Vec informacij na številki mobilnega telefona: 031 444-530.