— 47 —
§§ 172. in 365. k. p. r., ali, če je še le glavna razprava omogočila poškodovanemu, ki se kazenskemu postopku pred začetkom razprave (g 47.) ni pridružil, zahtevati na tanko določeno odškodnino contra qaem vel quos.
Pisatelj tedaj misli, da vse praerogative § 47. k. p. r. in sled. služijo le zasebnemu udeležencu, da pa je v smislu S 3(i(). ibid. prisoditi poškodovanemu odškodbo vsakokrat, kadar se nahajajo vsi podatki 4. k. p. r., ne glede na to, ali se je kazenskopravdnemu postopku izrekoma pridružil, ali ne, kajti: suum cuique.
Pleško.
---o---
Pravniški razgovori.
II.
Ena najvažnejših nalog, katero je slovenskim pravnikom in z njimi „Slov. Pravnik-u" rešiti, je: ntemeljenje slovenske pravniške stilistike in terminologije. 'V s.
Slovenci smo v tem oziru nekako svojeglavni. Vsakdo misli, da je njegova pisava najboljša in vsak kuje znanstvene izraze po svojej glavi. V tem je treba edinosti in ubogljivosti. ^Abecedarji" so se dolgo pričkali o slovenski pisavi, in ker je bil konec tega peresnega boja vendar Slovencem ugoden in nam je utemeljil dovršeno in lepo domačo pisavo, tedaj se moramo tudi pravniki te domače pisave držati in slovenska pravna literatura se ne sme oddaljevati od te slovenske pisave, ako hočemo, da bodo nas Slovenci umeli.
Napačno je toraj načelo, po katerem se hoče vpeljati neka nova, ne slovenska, ne hrvaška, temveč iz narečja posameznih sodnih okrajev sestavljena pravniška pisava in terminologija. S tako pisavo ni vstreženo ne Slovencem, ne Hrvatom, ampak edino le posameznim okrajem dotičnega narečja: taka pisava pa tudi nikdar ne more doseči splošne veljave pri Slovencih, ker se ne opira na sploh priznani pismeni jezik Slovenski.
Tako pisati toraj slovenski pravniki ne smemo; držati se nam je edino le čistega, po vsem Slovenskem priznanega pismenega jezika. Kam bi prišli, ko bi vsak pravnik zavijal
— 48 —
in pisaJ po narečju okraja, kjer živi in deluje! Krajevne razliko, naj se umaknejo splošno priznnnej slovenskej pisavi, katera je dovelj oglajena in sposobna tudi za znanstveno razpravljanje pravniških predmetov.
Res, da je glede nekaterih pravnih pojmov med ljudstvom več izrazov, kateri pomenijo eno in isto, in da glede teh izrazov še ni veljavno določeno, kateri se ima uvesti za splošno rabo v pismu. Ali ravno to se mora enkrat dognati in določiti; boljši izraz naj ima prednost pred slabejšim, splošneji pa pred onim, ki je v rabi samo v nekaterih krajih ; kjer sta pa dva izraza enako dobra, rabita naj se oba.
Pravna terminologija slovenska mora se sčasom utemeljiti in v ta namen naj se zbirajo slovenski pravniki okoli svojega organa, v katerem naj se dajo splošna vodila in izgledi.
Slovenske prestave raznih zakonov, slovenska izdaja državnega zakonika mora nam biti temelj, na katerega naj se opira naša pisava gledo posameznih tehničnih izrazov; ako se vsak tega načela drži, prišli bodemo do skupne rabe enih in istih pojmov in izrazov ter se s tem zdatno približali skupni in splošni pravni terminologiji.
Ne rečem, da ta ali oni izraz teh zakonov, posebno starejših prestav, ni nepravilen ter se bode moral s časom umakniti; ali tega nima presojati in odločevati vsa,k za se; to naj se po temeljitem presojevanju vseh okolščin dožene in določi v centralnem organu slovenskih pravnikov, v „Slov. Pravniku", in kar se je tukaj enkrat določilo, to naj bode merodajno za vsakega. Sicer pa se bode moralo prej ali slej skrbeti za drugo izdajo kazenskega in občnega državljanskega zakonika, ker istisi prve izdaje so pošli in ni jih več dobiti za drag denar, akoravno so za slovensko uradovanje nepogojno potrebni; pri uredovanji nove izdaje bode prilika, popraviti nepravilne in slabe izraze stare prestave.
Potem pa bode tudi dolžnost vsakega slovenskega pravnika, kateremu [je za enotno pisavo in stalno terminologijo v slovenski pravniški literaturi in praksi, da si naroči te prestave in izdaje zakonov in da se drži neomahljivo njihovih izrazov.
— 49 —
Izdale so se novejši čas tudi mnogoštevilne uradne tiskovine oziroma obrazci v slovenskem jeziku. O prejšnjih premnogih neuradnih takih obrazcih ne govorim, akoravno jih je zasejanih po Slovenskem v neštevilnih izdajah; te obrazce dali so si razni domoljubi, trgovci, advokati, notarji itd. na svojo roko in ob svojih troških tiskati, ker ni bilo še uradnih; namen dotičnih založnikov bil je hvalevreden; toda za S]jlošno rabo ti raznolični obrazci niso priporočati, ker nimajo ravno glede pravniške terminologije nikake edinosti in doslednosti. Sedanjih uradnih obrazcev in njihovih tehničnih izrazov pa se nam je sedaj dosledno poprijeti in kar je pri njih pomanjkljivega in nedostatnega, popraviti se bode moralo pri novi izdaji teh tiskovin.
Ako bodemo pisah in uradovali dosledno na skupni podlagi, potem l)odemo prišli lahko in gotovo do stalne in občne pravniške terminologije. Glavno načelo pa mora nam pri tem biti, da se slovenska pravniška pisava v posameznih izrazih, kakor v stilistiki ne sme razločevati od splošne slovenske pisave.
Zdelo se bode marsikomu, da se razume to samo ob sebi in da ni treba nikakega opomina zato. Vendar ni tako ah vsaj bilo ni tako! Naj se le primerjajo spisi prejšnjega ,,Pravnika" in videlo se bode lahko, da je pri posameznih sestavkih gled6 izrazov in stilistike dokaj prav nepotrebnih razlik, katere kazijo skupni utis in jemljo nekaterim spisom celo umljivost.
Velika napaka pri mnogih slovenskih spisih so dolge, nerazumljive, po nemškem „uradnem stilu" posnete perijode, kakoršne ugajajo znabiti nemški pisavi, katere pa niso v slovenskej pisavi nikdar in nikjer umestne. Pač je tam, kjer se mora spis prevajati iz nemščine v slovenščino, kakor pri sodbah nadsodišča itd., to neizogibno; toda tam, kjer Se ima že s prva pisati v slovenščini — in sedaj rešujejo se vendar že največe pravde pravilno v slovenščini — naj si prizadeva vsak slovenski pravnik izražati se kratko in brez nepotrebnega besedovanja. Slovenskemu jeziku sploh ugaja kratki zlog; toliko bolj se ima slovenski pravnik držati krat-
— 50 —
kega pa jedrnatega zloga, ker pravniški stil mora biti po priznanih načelih še posebno kratek, stvaren in jedrnat.
Ako se bodo slovenski pravniki držali svojstva slovenske pisave: kratkega >zloga, doseglo se bode v slovenski pravniški pisavi lahko to, česar se v nemškem, dostikrat zelo nerodnem ,,uradnem stilu" ni doseglo, namreč: kratkost in umljivost v izraževanji pravniških misli in pojmov tudi za nepravnika.
Prvi pogoj za razvitek take pisave pa je, da pisatelj tudi slovensko misli, kadar presoja in rešuje pravniška vprašanja. Proti temu načelu greši se mnogo celo tam, kjer se sicer v navadnem življenji slovensko govori. Temu je vzrok naša pravniška izgoja, katera se je vršila v nemščini. Človek, ki si je prisvojil vso svojo pravniško omiko in učenost v nemškem jeziku, mora si dostikrat delati silo, da si more posamezne misli in pojme pravnega obsega predstavljati in razpravljati v slovenščini.
To mora pri slovenskem pravniku nehati, njemu mora priti v navado misliti in pisati o pravnih predmetih v slovenščini. Za to pa je treba trdne volje, neumorne pridnosti in marljivih vaj; prilika se ponuja vsakemu v strokovnem listu ,,Slov. Pravniku", katerega duševno podpirati naj veleva vsakemu slovenskemu pravniku v prvi vrsti njegova lastna korist.
Dokler se Slovencem ne bodo predavali pravni predmeti v slovenščini, bode moral vsakdo, komur je mar za razvoj slovenske pravniške hterature in utemljenje slovenskega pravoslovja, z lastnim trudom nadomestiti to, kar je nemškemu pravniku že spočetka dano: on se bode moral z lastnim trudom v praktičnem življenji učiti pravniškega mišlenja in izraževanja v slovenskem jeziku! To bode pa nujno potrebno vsakemu, kdor bode hotel zadostiti sedanji zahtevi slovenskega uradovanja.
Dr. K.