i* Franjo Sevnik šolski upravitelj na Fari vasi, srez Kočevje. V mescu februarju je zatisnil svoje trudne oči v ljubljanski bolnici po kratki in mučni bolezni šolski upravitelj na Fari Franjo Sevnik. Pokojnik je bil rojen leta 1897. v Št. Juriju pri Grosupljem. V svetovni vojni je bil poklican kot enoletni prostovoljec k 17. pešpolku. Kot korporal je odšel s svojim polkom na rusko bojišče. Nacionalno zavedni Franjo pa je poznal svojo dolžnost ter je kot pravi Slovan prešel k bratom Rusom dne 6. septembra 1915. 2e 15. marca 1916. se je v Kijevu prijavil med vojne dobrovoljce in 20. marca ga že vidimo v Odesi v drugem polku prve dobrovoljske divizije. Udeležil se je krvavih borb v Dobrudži. Z dopunskim dobrovoljskim bataljonom je napravil v začetku 1918. leta dolgo pot čez Severno ledeno morje, Anglijo, Francijo in Italijo ter prišel na solunsko fronto, kjer se je udeležil proboja solunske fronte. Ko se je vrnil v osvobojeno domovino. se je junak-idealist posvetil težki učiteljski službi. Kot tak je moral iz kraja v kraj ter je tako služil v Poljanah, v Stari Lipi, Planini in Zg. Tuhinju. Zg, Tuhinj ni bilo ravno zavidanja vredno mesto, vendar se je Franjo tu prav dobro vživel ter je kot večcn idealist prav marljivo deloval izven šolsko, posebno pri gasilskem društvu in pri vodni zadrugi. Dobil pa je leta 1936. nenadno dekret, s katerim je bil premeščen iz Tuhinja v savsko banovino v selo Radočaj. Tako je moral dobrovoljec Franjo nepro stovoljno po svetu, ker v njegovi ožji domo vini, kjer je takrat manjkalo 100 učiteljev, zanj ni bilo prostora. Junak, ki je prelival za svojo ljubljeno domovino kri, saj je bil dvakrat ranjen, je šele Ieta 1938. našel toliko pravice, da je bil prestavljen za upravitelja v Faro vas ob Kolpi. Vendar pa pokojni tovariš Sevnik ni nikoli klonil. Bil je junak do zadnjega. Ko je ves bolan prišcl v ljubljansko bolnico, da se podvrže operaciji, je nehote zaslutil, da je z njim končano. Dvignil se je tako rekoč iz postelje, kot težko ranjeni junak, da še enkrat poljubi zastavo svojega polka, ter se napotil zadnjič v šolo k svojim učencem. Odšel je v svoj razred, pred šolsko mladino, ki mu je bila paverjena. Pogledal je še enkrat te svoje učence in učenke, stopil do harmonija in jim zaigral, otroci so zapeli dve pesmi, zadnji dve pesmi svojemu umirajočemu učitelju. Poslovil se je tako od njih, poslovil od svoje družinice ter odšel v Ljubljano, kjer je kmalu nato izdihnih svojo blago dušo. Tako je našel pravico učitelj idealist in junak dobrovoljec Franjo Sevnik končno na onem svetu. Naj mu bo lahka zemlja, domovine, ki jo je tako zvesto ljubil.