Slovenske višje šole.
Zadnje dni imajo Rusini zaznamovati dve pridobitvi. Osnuje se na levovskem vseučilišči rusinska stolica za zgodovino, katera se bode baje izročila rusinskemu državnemu poslancu Barvinskemu in pa na gimnaziji v Ko-loneji se začno otvarjati novi rusinski paralelni razredi, iz katerih se s časom razvije popolno rusinska gimnazija. Iz tega vidimo, da je vlada začela vendar spoznavati, da je treba tudi ozirati se na Rusine. V Galiciji so se pa izvršenju narodne jednakopravnosti stavile večje ovire nego pri nas. Galiciji je po nekem sporazumljenji mej jedno prejšnjih liberalnih vlad in Poljaki priznana v šolskih zadevah velika deželna avtouomija, in vlada brez
308
dovoljenja gališkega šolskega sveta in deželnega zastopa ne bi bila mogla lahko ustreči Rusinom. Ker pri nas ni takih ovir, je izvršenje narodne jednakopravnosti pri nas v prvi vrsti odvisno od dobre volje vlade.
Če mi danes nimamo potrebnih višjih šol, je temu v prvi vrsti kriva nenaklonjenost sedanje vlade. Slovenci namreč še vedno nimamo nobene popolne srednje šole, v kateri bi se poučevalo v maternem jeziku. V Ljubljani in Novem Mestu se je na gimnaziji dalo nekoliko več pravic slovenščini, ali na Štajarskem, Koroškem in Pri-merskem se pa Slovencem še to ne dovoli. Naši sinovi se morejo ondu še vedno takoj s prvim razredom vse predmete učiti le v tujščini. Pa še več. Še potrebnih srednjih šol nam ne dado niti v tujem jeziku. V Kranji se je odpravila gimnazija in še sedaj nemarno druge. Nova nižja gimnazija v Ljubljani je le pesek v oči. Nobenega razreda nimamo več, nego smo jih imeli popred. Vsa pridobitev tiči v tem, da se je nekaj suplentov imenovalo za profesorje, in da imamo ravno toliko ravnateljev, kakor smo jih imeli, dokler je bila gimnazija v Kranji. Niti za potrebne učne prostore se ne preskrbi. Učni minister se celo brani osnovati na ljubljanski nižji gimnaziji tretji oddelek, ko se je že v juliji oglasilo toliko dijakov, da jih sedanja razreda ne moreje spraviti. Namera učnega ministra je očividna. Rad bi spravil nekaj slovenskih sinov v nemške razrede na ljubljanski veliki gimnaziji ali pa na kočevsko gimnazijo, kjer bi se ne naučili dovolj rabe maternega jezika in se navzel tujega duha. Sedaj manjka slovenščine veščih uradnikov in vlada se izgovarja, da zaradi tega ne more izvesti narodne jednakopravnosti. Če se bode tako postopalo, potem pač Slovenci nikdar ne dobimo potrebnih, slovenščine zmožnih uradnikov. Nam se zdi, da vedno nalašč dela na to, da jej ne bi bilo potrebno kedaj izvršiti narodne jednakopravnosti.
Od neke strani se priporoča, da bi si Slovenci s tem pomagali, da si osnujemo z lastnimi pripomočki zasebno slovensko katoliško gimnazijo v Ljubljani. O tem se je poslednji čas mnogo govorilo. Priporočalo se je tudi zasebno slovensko učiteljišče v Ljubljani ali pa na Krškem. Mi ne rečemo, da bi vse to ne bilo dobro. Pomisliti pa vendar moramo, če so naše narodne moči zadostne, da bi se vse to moglo izvesti. Vsaj se niti slovenske višje dekliške šole iz finančnih ozirov nesmo upali ustanoviti. Koliko je treba nam druzih stvarij podpirati. Sicer se pa moramo vprašati, kako li pač Slovenci pridemo do tega, da bi si sami snovali učne zavode, ko vendar plačujemo davke in je vlada dolžna osnovati nam potrebnih slovenskih šol. Tudi če bi se kedaj omenjene zasebne šole ustanovile v Ljubljani, vsekako ne smemo odjenjati zahtevati zase tudi državnih šol. Če je mesto ljubljansko moralo osnovati nemško deško šolo vzlic temu, da je „Schulvereinu osnoval tukaj svojo šolo, potem ima pač tudi država še vedno dolžnost skrbeti za slovenske srednje šole, naj bi bilo v Ljubljani še toliko zasebnih srednjih učiljišč. To pač ne gre, da bi mi Slovenci z našimi davki podpirali le nemške šole.
Sedaj ko je vlada začela narodno jednakopravnost izvajati v Galiciji, je potrebno, da naši poslanci v državnem zboru store vse potrebno, da dobimo potrebne srednje šole. Po našem mnenji ni zadosti, da govore o tem pri budgetni debati, temveč morajo s pozitivnimi predlogi na dan. Gospod poslanec Klun je, ko je te dni govoril na shodu v Ljubljani, naglašal, da moramo svoje zahteve ponavljati. Zaradi tega pa tudi od njega pričakujemo, da se bode postavil na čelo veliki slovenski akciji, posebno ker je neustrašen in se ne boji vladne sape. Če v jednem zasedanji vlada nam ne da slovenskih srednjih šol, treba je, da naši zastopniki predlog zopet ponove in to tako dolgo, da se vlada odloči nam ustreči. Pri budgetu naj se kar predlaga, koliko naj se ustavi za slovenske srednje šole v državni proračun. Mi vemo, da se bode našlo proti temu tisoč pomislikov. Ali naši narodni zastopniki ne smejo odjenjati. Poleg tega naj pa vsakemu odkritosrčno in odločno povedo, da od nas nima pričakovati za svoje kakeršne koli predloge nobene podpore, ako ne podpira naših pravičnih teženj v šolskem oziru. Pri tem se bode vsaj pokazalo, kje so naši pravi prijatelji.
Iz oči pa tudi ne smejo spustiti naši poslanci slovenskega vseučilišča v Ljubljani, oziroma slovenskih stolic na kakem že obstoječem državnem vseučilišči. Sedaj ko so se v Levovu začele otvarjati rusinske stolice, pač ni nobenega pravega uzroka, da bi se v Gradci ali pa na Dunaji ne mogle osnovati slovenske stolice. Za slov. vseučilišče se je izrekel shod slovenskih poslancev izvseh pokrajin v beli Ljubljani. Na tem shodu bile so zastopane vse slovenske pokrajine in vse slovenske stranke. Zaradi tega pa morajo sklepi, ki jih je sklenil po zrelem preudarku ta shod, biti vodilo za vse slovenske zastopnike brez izjeme, biti nekak program njihovemu delovanju. Poslanci so izvoljeni zastopniki slovenskega naroda, zatorej tudi njih sklepi na tem shodu morajo se smatrati za mnenje vsega slovenskega naroda. Jim se mora dajati prednost pred sklepi vsacega druzega shoda, bodi še tako sijajen, če so pa na njem odločevali največ možje, ki niso dobili nobenega mandata od slovenskega naroda, ki so torej govorili le v svojem imenu. Zaradi tega so pa za vsacega pravega slovenskega zastopnika program le sklepi slovenskih poslancev dne 2. oktobra 1890. leta v Ljubljani.