GDK: 221.9:62 Biološka pestrost gozdov Biodiversity in Forests Matjaž ČATER*, Lado KUTNAR** -:l. ! Izvleček čater, M., Kutnar, L.: Biološka pestrost gozdov. Gozdarski vestnik, št. 4/1995. V slovenščini, cit. lit. 21. Prispevek podaja različne poglede na vsestran- ski in večplasten pojem biološke raznolikosti. Poleg tega prikazuje nekaj parametrov in pokaza- teljev za vrednotenje pestrosti ekosistemov ter nakazuje določene možnosti ohranjanja in pospe- ševanja biološke raznolikosti. Ključne besede: biološka raznolikost, gospo- darjenje z gozdom 1 UVOD 1 INTRODUCTION Izraz biodiverznost je tujka in okrajšava za biološko raznolikost - označuje torej varia- cija in razlike med posameznimi oblikami živega, na kar nas usmeri izraz "biološka". Še pred nekaj leti je pojem označeval vrstno raznolikost, danes pa z njim označu­ jemo polnost in bogastvo življenja na Zem- lji, hkrati z vsemi procesi, ki ga le-ti vključu­ jejo. Lahko bi rekli, da predstavlja izraz sinonim za življenje na Zemlji - vključuje variabilnost med živimi organizmi, njihovo genetsko raznolikost, variabilnost združb in ekosistemov, v katerih se pojavljajo hkrati z vsemi evolucijskimi procesi, ki ga ohra- njajo v nenehnem spreminjanju in prilagaja- nju - gibanju (NOSS, COOPERRIDER 1994). Širok in vsestranski pojem "biodiver- znost" označujejo nekateri av1orji tudi s pojmi biološka raznolikost in ne povsem korektno raznovrstnost, kar daje poudarek predvsem vrstni različnosti, ki pa je le segment celotnega okvirja. Izrazov, ki označujejo pojem, je tako več in med vsemi (biodiverznost, biološka diverznost, biolo- * M. Č., dipl. inž. gozd., **L. K., dipl. inž. gozd., Gozdarski inštitut Slovenije, 61000 Ljubljana, Večna pot 2, SLO Synopsis čater, M., Kutnar, L.: Biodiversity in Forests. Gozdarski vestnik, No. 4/1995. ln Slovene, lit. quot. 21. The article deals with different opinions regar- ding an integral and multiple notion of biodiversity. Apart from that, it presents some parameters and indices for the evaluation of ecosystems' diversity and indicates some of the possibilities how to preserve and promote biodiversity. Key words: biodiversity, forest management ška pestrost, biološka raznolikost...) težko izberemo najprimernejšega. v nadaljnjem besedilu uporabljamo izraz biološka razno- likost. 2 SPLOiiNO 2 GENERAL IDEAS Biološko raznolikost lahko razumemo kot pestrost sort, vrst in ekosistemov. Spremi- njala se je z evolucijskim nastajanjem novih vrst in izginevanjem drugih zaradi novih ekoloških razmer. V zadnjem času vpliva nanjo tudi vsestranska človekova dejav- nost, ki pospešuje izumiranje vrst. Tako je biološka raznolikost danes močno ogrože- na, kar je zelo zaskrbljujoče. Trend zmanj- ševanja biološke raznolikosti je stalno nav- zoč in vse bolj poudarjen. Vse več habitatov se namreč zaradi človekovega delovanja spreminja in s tem usodno vpliva na zmanj- šanje številčnosti vrst ali na izgubljanje njihove genetske pestrosti. Vse več je eko- sistemov, ki so spremenjeni do take mere, da ne opravljajo več svoje primarne vloge v naravnem okolju. Po razpoložljivih podat- kih je v Sloveniji izumrla 28 rastlinskih taksonov (približno 1% celotne flore). Ve- čina med njimi je izumrla prav zaradi spre- membe življenjskega prostora (SKO- BERNE 1995). Gozd V 53, 1995 187 Biološka pestrost gozdov Podobno kritično sliko bi verjetno dobili tudi na področju živalskega sveta. Pomembnosti in vloge biološke raznoli- kosti se navadno zavemo šele, ko se le ta zmanjša ali postane ogrožena; izguba se odraža na različne načine, skrajno in nepo- pravljiva pa je izumiranje vrst. Kljub temu, da pomeni izumiranje v geološkem času del naravnega evolucijskega procesa, pov- zroča človek s svojo dejavnostjo višanje števila izumirajočih vrst v zaskrbljujočem obsegu, ki daleč presega naravna nihanja. Vrste, ki jih opazimo, so le del prehranjeval- nih verig v množici drugih živalskih in ras- tlinskih organizmov, zato pomeni izumiranje ene ali več vrst grožnjo za celoten sistem. Z biološko raznolikostjo se je ukvarjala konferenca o okolju in razvoju v Riu de Janeiru leta 1992. O pomembnosti tematike pričajo številni mednarodni dokumenti in zakonodaja Evropske skupnosti. Ministrska konferenca o varstvu gozdov v Evropi, ki je potekala v Helsinkih Uunij 1993), je v zvezi s tem sprejela resolucijo z naslovom "Splošne smernice za ohranjanje biološke pestrosti evropskih gozdov". V skladu s Helsinško resolucijo (Resolu- tion H2) je definicija naslednja: "Biološka pestrost je različnost med živimi organizmi iz vseh virov, vključujoč suhozemne, mor- ske in druge vodne ekosisteme in ekološke komplekse, katerih del so; to vključuje raz- nolikost znotraj bioloških vrst, med vrstami in tudi med ekosistemi." Drugo srečanje v okviru ministrske konfe- rence o varstvu gozdov v Evropi, ki je bilo v Antalyji (Turčija) januarja letos, je naredilo še korak naprej. Srečanje poudarja, da mora biti biološka raznolikost upoštevana v pripravi gozdne politike, operativnih smer- nic in zakonodaje. Pri tem je potrebno posebno pozornost nameniti ohranitvi pNe- bitnih in značilnih gozdov (GOLOB 1995). Ohranjanje pestrosti živega sveta za- hteva merila in kvantitativne ocene, s kate- rimi lahko preverjamo in opisujemo dolo- čena stanja. Namesto določanja biološke raznolikosti zato raje določimo kazalce, ki jih je mogoče opazovati in spremljati na različnih nivojih. Pojem biološke raznolikosti obsega več 188 GozdV 53, 1995 aspektov. Glede na osnovne nivoje hierar- hije biološke organizacije lahko namreč razčlenimo genetsko, vrstno in ekosistem- ska raznolikost. (GLOBAL BIODIVERSITY 1992). Genetska raznolikost označuje osnovo variabilnosti življenja in hkrati izhodišče za nastanek novih vrst. Nakazuje jo število preživetja zmožnih variacij znotraj ene vrste, ki jih določa genetski kod štirih osnov- nih aminokislin. Gre torej za diverznost na celičnem nivoju organizacije in kromosom- ske strukture, katere število možnih kombi- nacij presega število atomov v vesolju. Genetsko pestre vrste so prilagodljivejše in uspešnejše; verjetnost, da take vrste iz- umrejo, je manjša. Vrstno raznolikost velikokrat napačno enačimo s pojmom biološke raznolikosti. Sedanja ocena raznolikosti števi la vrst niha med 5 in 1 OO milijoni vrst vseh živih organi- zmov, katerih glavni delež so žuželke, glive, bakterije in drugi mikroorganizmi . Po Wil- sonu (1988) je od te ogromne množice opisano le okoli 1 ,4 milijona vrst in od tega pripada rastlinskemu svetu le skromnih 18% (INNES, KRUCHI 1995). Kljub temu je za Slovenijo značilna relativno velika floristična pestrost na sorazmerno majhni površini (0, 15 vrste na kvadratni kilometer), kar je posledica stikanja različnih fitogeo- grafskih območij (SKOBERNE 1995). številčnost nakazuje torej le del biološke raznolikosti; velja, da prispevajo taksonom- sko bolj oddaljene vrste več k skupni diver- znosti, kot pa med seboj sorodne vrste. V ekosistemih igrajo pomembno vlogo pred- vsem ključne vrste, od katerih je odvisen večji del združbe. Pomembnost takih pred- stavnikov je navadno v obratnem sora- zmerju z njihovo pogostnostjo; ni torej nuj- no, da so takšne vrste tudi najbolj opazne. Ker pa je identifikacija ključnih vrst težavna in včasih celo nemogoča, je naša pozornost usmerjena na vse vrste, brez izjem (NOSS, COOPERRIDER 1994). V globalnem merilu je ohranjanje vrstne raznolikosti poglavitni cilj in zahteva čim nižjo stopnjo izumiranja vrst. V merilu, ki je manjše od nivoja biosfere, postane name- sto količine pomembnejša kvaliteta in nas Biološka pestrost gozdov zato bolj kot številčnost vrst zanimata nji- hova vloga in pomen (NOSS, COOPERRI- DER 1994). . Zaradi človekove aktivnosti lahko razno- likost zelo hitro preide v enoličnost, homo- genizacije, katere glavni vzrok so eksote in neavtohtone vrste. Povečajo sicer raznoli- kost na lokalni ali celo regionalni ravni, k celoviti raznolikosti pa ne prispevajo niče­ sar. Delujejo kot tujki, ki motijo in rušijo celost naravne flore, ter s tem spreminjajo delovanje celotnega ekosistema; posledica je splošno osiromašenje, degradacija. Zato je poudarek na naravni in ne splošni biolo- ški raznolikosti (NOSS, COOPERRIDER 1994). Ekosistemsko raznolikost je zelo težko določiti, saj v nasprotju z genetsko in vrstno zanjo ni meril, ki bi veljala na splošno. Ocene so lahko veljavne zaradi posebnosti vsakega ekosistema le na lokalni ali regio- nalni ravni (klima, tla). Navadno se zrcali ekosistemska pestrost v relativni navzočnosti vrst in njihovi razšir- jenosti. Bolj kot so različne vrste v prostoru razporejene enakomerno, bolj je habitat pestro naseljen. Seveda moramo upošte- vati hierarhijo različnih prehranjevalnih in taksonomskih nivojev. Kljub poskusom ni nekega enotnega merila, saj so habitati med seboj skoraj ali povsem nep ri merljivi; procesi, ki so odločilni za normalno delova- nje, se ločijo od ekosistema do ekosistema. Nekateri avtorji označujejo variabilnost vrst znotraj razmeroma homogenega habi- tata tudi alfa ali habitatno raznolikost, ki je glavni kazalec biološke pestrosti na ekosi- stemski ravni. Z večanjem obsega opazo- vanja naletimo na variacije istih vrst zaradi spremembe pogojev v okolju (npr. tip tal, nagib ... ), kar označujemo kot beta diver- znost ali raznolikost med habitati. O gama diverznosti pa govorimo, ko gre za največji obseg - spremembe znotraj areala vrste (NOSS, COOPERRIDER 1994). Poleg omenjenih lahko omenimo še so- cialno- kulturno raznolikost, ki daje z različ­ nimi načini gospodarjenja odločilen pečat vsemu živemu. 3 PARAMETRI ZA DOLOČANJE BIOLO~KE RAZNOVRSTNOSTI GOZDOV 3 PARAMETERS REGARDING THE DEFINITION OF BIODIVERSITY IN FORESTS Zaradi vse večje ogroženosti naravne biolo- ške raznolikosti in različnih vzrokov, kot so na primer spremembe podnebja ali posle- dice človekovih vplivov ( degradacije habita- tov, antropocentrično izkoriščanje rastlin in živali, vnos okolju tujih vrst, deljenje že obstoječih habitatov) pomeni gozd eno naj- pomembnejših rezerv pestrosti živega sveta v okviru naravnih ekosistemov (IN- NES, KRUCHI 1995). Kjer želimo pri go- spodarjenju z gozdom ohraniti pregled nad določenimi združbami, lahko za opazovanje in spremljanje stanja določimo indekse uje, manja ali odstopanja, glede na navzočnost in pokrovnost opazovanih rastlinskih vrst. Razvitih je bilo več. kazalcev diverznosti, med katerimi je pogosto zastopan Shan- non-Weaverjev indeks (H): H s 1 ' = - i~1 Pi n Pi• (1) kjer je: H - indeks diverznosti p1 - delež i-te vrste :!: - vsota izračunov za vse navzoče (S) vrste. Naslednji je Simpsonov indeks (D), ki je določen za končne populacije: s D = _:!:(n;(n;-1))/(N(N-1)), (2) 1=1 1 Če na primer v vzorčnem kvadratu pokrov- nost vrstA, Bin C znaša 100% in so zastopane v razmerju 45%, 35% in 20%, znaša indeks diverznosti H: · H = (-0,45 ln 0,45) + (-0,35 ln 0,35) + + (-0,20 ln 0,20) H = 1,05 Indeks diverznosti se močno zmanjša, če se delež vrste A poveča na račun deleža drugih vrst, npr. 90%, 5% in 5 %; z večanjem števila vrst se viša tudi vrednost indeksa: H = (-0,90 ln 0,90) + (-0,05 ln 0,05) + + (-0,05 ln 0,05) H- 0,39. GozdV 53, 1995 189 Biološka pestrost gozdov kjer je: n; - število osebkov iste vrste N - število vseh osebkov. Pogosto se uporablja tudi njegova reci- prečna vrednost 1/D. Razmeroma enostaven je Berger-Par- kerjev indeks (d), ki kaže sorazmerno pomembnost najpomembnejših vrst: d = Nmax/N, (3} kjer je: Nmax - število osebkov najpogostejše vrste in N - število vseh osebkov. Omenjeni kazalci (indeksi) določajo le vrstno raznolikost, ne pa tudi celotne na- ravne biološke raznolikosti, ki jo je v gozdu zaradi množice povezav nemogoče zajeti in določiti - gre za fr~g!llentarni splet bolj ali manj zaključenih ce!ot, ki lahko delujejo glede na svoj ekol6ško - biološki ustroj povsem specifično. · Gozda torej ne moremo pojmovati kot enotnega ekosistema, saj se znotraj njega lahko pojavljajo različna grmišča (prodiščna grmišča, zastorna vegetacija na robu, ... ), vlažna in mokra travišča (trstičevje, visoko šašje, vlažna travišča), barja in močvirja (visoka in nizka barja) in posebni biotopi, kot so mrazišča, kraške jame itd. Znotraj gozda se tako lahko pojavljajo različna vodna telesa (studenci, potoki, lu- že, jezera), z drevjem ali grmovjem nepo- raščene površine (travniki, pašniki, jase, skalne pečine, brezna) ali površine v zaraš- čanju (prodišča, skalovja). Biološko pestrost v razgibani gozdnati krajini, kot je naša, lahko obravnavamo na različnih nivojih. Na nivoju gozdnega se- stoja nas v terri pogledu zanima vrstna pestrost, oblika in zgradba krošenj, "mrtev" les (dupla in podrtice), "odprti" prostori (sve- tlobna okna in jaški), starostna struktura sestoja itd. Če gledamo gozd kot celoto, nas zanima pestrost strukturnih gradnikov (sestojev) in njihova prostorska razporeditev, neporasla mesta z drevjem Uase), obrežne zone in podobno. Ko pa obravnavamo celotno gozdnato krajino, nas zanimajo posamezne formacije 190 Gozd V 53, 1995 gozda in vmesne negozdne površine, nav- zočnost živih bitij in njihova vrstna pestrost. Za presojo biološke raznolikosti znotraj fragmentarna grajenega gozdnega ekosi- stema lahko uporabimo naslednje parame- tre: - genetsko pestrost posamezne plo- skovne enote ali gozdnega tipa; - vrstno pestrost na določenem objektu, v sestoju ali združbi; - obstoječo biološko pestrost v primer- javi s potencialno v ustrezno ohranjenem naravnem gozdnem ekosistemu; - strukturne sestavine ekosistema in nji- hovo~raznovrstnost ; - spreminjanje in izginevanje habitatov posameznih vrst; - regeneracijsko sposobnost ekosiste- mov; - pestrost v ekološkem in krajinskem smislu; - opaznost selitvenih in drugih koridorjev prostoživečih živali; - prostorsko razdrobljenost gozdnate krajine; - obseg in napredovanje prostorske čle­ nitve gozdnate krajine; - intenziteto in pogostnost dogodkov, ki povečujejo ali vzdržujejo biološko pestrost. Čeprav s poenostavljenimi metodami ni mogoče zajeti tako širokega pojma, lahko določimo kazalce, ki nakazujejo stopnjo biološke raznolikosti v gozdu na razme- roma enostaven način. Neposredni kazalci večje ali manjše biološke pestrosti gozda so lahko: - vertikalna razgibanost rastlinske kom- ponente gozda; - številčna raznolikost rastlinskih vrst na opazovani površini (transektu) ; - družljivost in prostorska (horizontalna) razporeditev rastlinskih vrst; - navzočnost plemenitih listavcev; - navzočnost značilnega plodonosnega grmičevja in polgrmičevja (malinovja, robi- dovja, šipek, bezeg, borovnice ... ) ; - navzočnost izjemno debelih dreves in prihranjencev; - pojavljanje skrivenčenih in košatih dre- ves; - navzočnost dupel, podrtic in stopnja Biolo.ška pestrost gozdov Slika 1. Stopnje v razkroju mrtvih drevesnih ostankov (RATCLIFFE 1993 po HUNTER 1990). Figure 1. Stages of the decay of necrotic tree remainders (RA TCLIFFE 1993 po HUNTER 1990) ' .; "001 ~~ . • ; l:' . ..11- ....... 1 2 3 8 9 IVOOREVO UMIR.o.JOEE MRTVO RAZPAD.o.JOEE LUBJE GOLO DEBLO PRELOMUENO V RAZPADANJU RAZPADLO ""' l STOPNJA :"'"" ' 1 ' 1"' ~ 1 '""' 1 ,~,.,, 1 oanole moolkalo ohranjena ohcaojo"' o'"" okmgla 1 okcogla BARVA LESA p~olnaba~a 1 p~oloa, 'blodola ' ~l'~Ui" ' njihovega razpadanja (slika 1). Omenjeni kazalci posegajo v področje ras- tlinskega sveta in ga poskušajo vsaj delno določiti v pogledu raznolikosti. Veliko teže je vrednotenje živalske komponente gozda, ker je sistem bolj dinamičen in zato tudi teže "obvladljiv". Zato je laže določiti poten- cialne pogoje, ki prispevajo k ohranjanju živalske komponente - na takšen način lahko razumemo tudi vse prej omenjene kazalce, saj je pestrost rastlinskega sveta pogoj za obstoj in ohranjanje raznolikosti živalskega sveta. Ocenjujemo lahko se- veda tudi dejavnike, ki v določeni meri nakazujejo raznolikost favne: - pojavljanje večjih gnezdišč in posame- znih gnezd; - navzočnost mravljišč in drugih bivališč žuželk (osirji); - navzočnost živalskih bivališč (brlogi); l l l l ' ' ' ; moolkalo maolkaio maolkalo te ki, veliki kosi majhna, mehka mohka lo prn!"' okcogla okcogla • o'aloa o,.,,. ~;~~'"'' comooa ;:',"~la, 1 1 1 ' ' ' - opazni sledovi živali ob različnih vod- nih telesih v gozdu (sledovi, iztrebki); - obžrtost mladih drevesc; - zaznavnost selitvenih in drugih žival- skih koridorjev. Vsi ti parametri še vedno ne določajo pojma biološke raznolikosti v zadovoljivi meri, saj dajemo z njimi poudarek le dolo- čenim gradnikom gozda, izpuščamo pa mnoge, sicer manj opazne, vendar ekolo- ško pomembne organizme (žuželke, glive, bakterije in druge mikroorganizme ... ). Prav tako je vprašljivo ocenjevanje pe- strosti dinamičnih skupin živalstva (ptice, glodalci, kopitarji ... ), katerih navzočnost lahko največkrat le slutimo. Pri vsem tem se zavedajmo pomembno- sti vseh sestavnih delov živega sveta. Re- lativno večja navzočnost določenih organi- zmov na osnovi biomase, kot kaže tabela 1, ne pomeni tudi večje pomembnosti v Gozd V 53, 1995 191 Biološka pestrost gozdov Preglednica 1: Biomasa v gozdu doba in belega gabra (INNES, J. L., KRUCHI, N. 1995 po HOFMEISTER 1990) Table 1: Biomass in Quercus robur and Carpinus belu/us forests (INNES, J. L., KRUCHI, N. 1995 po HOFME/STER 1990) SKUPINE ŽIVIH BITIJ All NJIHOVI DELl Groups of living creatures or parts of them ZELENE RASTLINE (PROIZVAJALCI) Green plants (producers) listi dreves 1 tree lea ves veje dreves 1 tree branches debla dreves 1 tree trunks zelišča 1 herbs korenine 1 roots ŽIVALI- nadzemski del (PORABNIKI) Animats - the part above ground (consumers) ptiči 1 birds veliki sesalci 1 great mammals mali sesalci 1 small mammals insekti 1 insects TALNEŽIVALIIN RASTLINE (RAZKROJEVALCI) Ground animals and plants (decomposers) deževniki 1 earthworm druga taina favna 1 other soil animals taina flora 1 soil flora ekološko-funkcionalnem smislu. Za nemo- teno funkcioniranje naravnih sistemov so potrebne vse te skupine živih organizmov v enaki meri. Torej ne' moremo tehtati njihove pomembnosti in s tem favorizirati ene od teh. 4 GOSPODARJENJE Z GOZDOM IN OHRANJANJE NARAVNE RAZNOLIKOSTI 4 FOREST MANAGEMENT AND THE PRESERVING OF NATURAL DIVERSITY Osnovno vodilo gospodarjenja z gozdom s ciljem ohranjati naravno raznolikost naj bo naraven, v največji možni meri nespreme- njen gozd glede na konkretne danosti. Le naraven, nespremenjen gozd omogoča in J?.Ospešuje strukturno in genetsko pestrost. Zal tudi tu naletimo na težavo, saj praktično ne moremo definirati pojma "naraven" gozd. Že na majhni razdalji se spreminjajo rastiščne danosti, razvojna dinamika se- stoja in njegove tendence in s tem tudi konkretni ukrepi, ki naj upoštevajo naravne procese in s tem pospešujejo rodovitnost rastišča v največji možni meri. To pomeni, 192 Gozd V 53, 1995 BIOMASA DELEŽ CELOTNE BIOMASE Biomass Share of the en tire biomass Uha % 313 ca. 98.6 4 1.3 30 10.0 240 75.0 1 0.3 38 12.0 0.038 < 0.1 0.007 0.006 0.025 ? 1.11 1.4 0.5 0.64 0.3 0.38 0.3 0.38 da gozdar opazuje gozd z "odprtimi" očmi in se pri tem zaveda večplastnosti in dina- mičnosti sistema, ter niza stanja v časovni film razvojne dinamike - ne zadošča zgolj ugotavljanje trenutnega stanja. Izkoriščanje naravnih danosti je najcenejši in najprimer- nejši način gospodarjenja z gozdom. Gospodarjenje za čimvečjo biološko raz- nolikost pa se začne, ko začenjamo razmi- šljati o uvajanju debeljakov v obnovo. Ukrepi za ohranjanje pestrosti v najširšem ekološkem pogledu naj bodo postopni, z veliko mero posluha za gozd. Kakor so znali ceniti vrednost debelih, "prihranjenih" dreves že naši predniki, kljub temu da niso poznali ali se zavedali njihovega poslanstva v smislu splošno-koristnih funkcij gozda (KUTNAR 1992, s. 417), naj bi tudi danes oblikovali posamezne skupine dreves ali pa vsaj posamezna drevesa, ki bi jih ob- držali vse do njihovega naravnega razpada, ko bi njihovo vlogo prevzemale druge, za to primerne skupine dreves. Oblikujemo lahko čimveč gozdnih rezer- vatov, kjer bo nemoteno potekal sukcesijski razvoj gozda, saj so pomemben učni pripo- moček za opazovanje naravnih procesov, Biološka pestrost gozdov ki jih gozdar spozna za pravilno izvajanje konceptov sonaravnega gospodarjenja v praksi. So tudi "banka" naravne pestrosti, kjer so navzoče vse vrste organizmov in so podlaga za avtohtono pestrost na določe­ nem rastišču. Z izborom vrst pri pomlajevanju lahko že v veliki meri prispevamo k pestrosti v zrelej- ših razvojnih fazah. Tudi pri morebitni umetni obnovi lahko bolj kot doslej gledamo na primernost saditvenega materiala. Saje- nje "rastišču tujih" vrst sicer prispeva k biološki raznovrstnosti, vendar največkrat le na videz1 saj nova vrsta in nanjo vezani organizmi izpodrinejo veliko "domačih", av- tohtonih organizmov. Skrajni primer nepri- mernega ravnanja so seveda monukulture z značilno osiromašeno biološko pestrostjo. Gozdar ima tako do neke mere olajšano vlogo, saj bo v obdobju gradacije smrekovih podlubnikov in tudi nizke cene smrekovega lesa veliko lažje utemeljeval primernejši izbor drevesnih vrst. Varovalno vodilo v duhu ohranjanja in pospeševanja biološke pestrosti naj bi bilo upoštevano tako pri negi v mlajših razvojnih fazah, kot tudi pri redčenjih v zrelejših razvojnih fazah. Posebno pazljivi moramo biti pri posegih v gozd; škodljive vplive poskušajmo omiliti s primarnim izborom tehnologij. Največ pre- vidnosti je potrebno pri gradnji gozdnih prometnic - res, da cesta ali vlaka prispe- vata k biološki raznolikosti, saj se s takim poseganjem v gozd močno spremenijo eko- loški pogoji (toplota, svetloba, vlaga, struk- tura tal, ... ) in v skladu s tem prihaja do pojavljanja vrst, ki niso značilne za strnjen gozd. Vendar takšno povečanje biološke raznolikosti gozda ni naš cilj. Osnovni cilj gospodarjenja z gozdom je izključno naravna, izvirna biološka pestrost, ki temelji na avtohtonih vrstah ln njihovih nespremenjenih habitatih. Zato moramo tovrstne posege v gozd izva- jati z največjo možno mero znanja in občut­ ka. Gozdar naj ne ostane "zaprt" v gozdu, aktivno naj sodeluje pri oblikovanju celotne kulturne krajine, kot eden izmed nosilcev gospodarjenja za čimvečjo biološko pe- strast v najširšem pomenu besede. Nje- govo delo s samim gozdom mora zajeti tudi gozdni rob, ki je stičišče med gozdom in neporaslimi površinami) zaradi česar ima gozdni rob izreden krajinski in ekološki pomen. Njegova stopničasta, razgibana zgradba s poudarjeno biološko raznolikos- tjo je vsestranska popestritev v kulturni krajini. Ohranjanje stopničasto grajenega gozdnega roba s slikovit/mi "svetloljubnimi" grmovnimi in zeliščnimi vrstami zahteva izvajanje ustreznih redčenj, sicer lahko te vrste prav hitro '1onejo v senco" drevesnih vrst. Gozdar naj naredi še korak dalje. Vsaj v svetovnem smislu naj sodeluje pri ohranja- nju posameznih dreves ali skupin dreves, omejkov in podobnih sistemov ter celotnih nespremenjenih ekosistemov v kulturni kra- jini, ki so zatočišče mnogih rastlinskih in živalskih vrst in bistveno prispevajo k pove- čanju biološke pestrosti sredi enotno ureje- nih kmetijskih površin. 5 ZAKLJUČEK 5 CONCLUSION Vzdrževanje biološke pestrosti lahko ra- zumemo kot kompleksno strategijo ohranja- nja celotnega spektra živih bitij in njihovih habitatov z zavedanjem, da je konkretno načrtovanje takih strategij v praksi zelo zahtevno ali celo nemogoče. Biološka raz- nolikost je namreč nekaj, kar z veliko težavo in močno omejeno komaj lahko analitično definiramo, kaj šele da bi jo kontrolirali ali celo načrtovali. (KASPER 1995) V današnjem času si lahko za cilj gospo- darjenja postavljamo največ vzdrževanje biološke raznolikosti, kar po drugi strani pomeni ohranjanje naravnega, prvobitnega stanja. To pa nas ponovno pripelje do pogosto omenjenega sonaravnega gospo- darjenja, ki v največji možni meri upošteva vsa naravna dejstva in jih tudi dejansko vkomponira v svoje bistvo. Naši cilji gospodarjenja naj bodo zasno- vani v smislu trajnega, spoštljivega, po- trpežljivega dialoga z naravo in izvajan! na Gozd V 53, 1995 193 Biološka pestrost gozdov osnovi majhnih korakov, ki bodo sledili in se prilagajali dinamiki naravnega razvoja. Ohranjanje biološke pestrosti ne more biti samostojen cilj gospodarjenja, saj mora biti integriran v splošni nacionalni politiki in v konceptu gospodarjenja z gozdom. Pro- gram mora imeti podporo v prostorskem planiranju in pri varovanju celotne narave. VIRI 1. BOYLE C. E.& T. J. 1992: Biodiversity, Temperate Ecosystems and Global Change, NATO Scientific Affairs division, s. 2- 45, 122- 139, 202 -227, 390 - 439) 2. FERRIS-KAAN R. , PATTERSON G.S. 1992: Monitoring Vegetation, Changes in Conser- vation, Management of Forests, Forestry Com- mission Bulletin 108, 31 s. 3. GOLOB, S. 1995: Drugo srečanje v okviru ministrske konference o varstvu gozdov v Evropi, Antalya, Turčija, 23. do 24. jan. 1995. GozdV 53(1), s.51 -53 4. HAUSTEIN U. 1992: Wollflchige Waldbio- topkartierung als Teil der Forsteinrichtung, Forst und Holz 5. INNES, J. L. , KRUCHI, N. 1995.: Monitoring der Biodiversitt als Erfolgskontrolle. V: Erhaltung der Biodiversitat - eine Aufgabe tor Wissenschaft, Praxis und Politik, Form tor Wissen, WSL, Bir- mensdorf, s. 47 - 55 6. KASPER, H. 1995: Welchem Beitrag kann die Forstpraxis zur Erhaltung der Biodiversitat leisten? V: Erhaltung der Biodiversitat - eine Aufgabe tor Wissenschaft, Praxis und Politik, Form tur Wissen, WSL, Birmensdorf,s. 39 - 46 7. KUTNAR, L. 1992: Krajevna in ledinska imena v gozdu in v povezavi z njim v občini Grosuplje. GozdV 50(9), s. 415- 420 8. MARTIN, C. 1995: Ist die Erhaltung der "Biologischen Vielfalt" eine gesellschaftliche Not- wendigkeit? V: Erhaltung der Biodiversitat- eine Aufgabe fur Wissenschaft, Praxis und Politik, Form tur Wissen, WSL, Birmensdorf, s. 7 - 11 9. MILLER K.R. 1994: International coopera- tion in conserving biological diversity: a world strategy, international convention, and framework for action, Chapmann & Hall, London 10. NOSS R. F., COOPERRIDER, A Y. 1994: Saving naturežs legacy; Island press, Washin- gton, DC Covelo, California, 416 s. 11. RATCLIFFE P.R.1993: Biodiversity in Bri- tainžs forests, Forest comission, 27 s. 12. SKOBERNE, P. 1995: Izumrle rastline v Sloveniji. V: Zbornik povzetka referatov simpozija "Flora in vegetacija Slovenije", Ljubljana, april 1995, s.26 13. ŠINKO, M. 1993: Helsinška resolucija o biološki raznovrstnosti. GozdV 51(10), s. 474- 475 14. VOLK, H. 1988: Die Waldbiotopkartierung, AFZ, 4, s. 55 - 62 15. ZUPANČIČ, M. 1993: Helsinška resolucija o biološki raznovrstnosti. GozdV 51 (7-8), s. 351 -352 16. ZUPANČIČ, M. 1993: Ohranjevanje genet- skih virov gozda v Sloveniji. GozdV 51 (9), s. 384 -393 17. CANADIAN BIODIVERSITY STRATEGY, 1994: Report on the biodiversity working group, 55 s. 18. • 1991 : Skrb za Zemljo, Strategija za življenje po načelu trajnosti. IUCN, UNEP, WWF, Gland, Švica, 222 s. 19. • 1992:Giobal Biodiversity, Chapmann & Hall, London · 20. • 1993: Ministerial conference on the pro- tection of forests in Europe, Helsinki s. 11 -15 21. • 1994: A review of approaches to forestry research on structure, succession and biodiver- sity of undisturbed and semi-natural forests and woodlands in Europe. EFI Working paper 3, European Forest Institute, Joensuu, Finska, 62 s. OBVESTILO Vse pisce in naročnike revije Gozdarski vestnik obveščamo, da je naslov uredništva revije spremenjen. Novi naslov uredništva je: 61000 Ljubljana, Večna pot 2. Nove so tudi številke telefona in faksa, ki so: tel.: (061) 123-13-43; faks: (061) 273-589, (061) 123-53-61. Uredništvo 194 GozdV 53, 1995