194 5 VETRINJSKO LETO 1970
TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov • TABOR je Ust in vestnik Zveze D- S. P. B. Tabor •Mnenje Z. D- S- P- B'. Tabor predstavljajo le članki, ki so podpisani od glavnega odbora Zveze. • Izdaja ga konzorcij. Predsednik inž. Anton Matičič. • Urejuje uredniški odbor; odgovorni urednik Adolf škrjanec, za lastništvo ivan Korošec, upravnik Jože Jenko
TABOR is the voice of the Confederation Tabor of the United Slo vene
Anticommunists
TABOR es organo de la Confederacion Tabor de los Anticomunistas Eslo-venos Unidos- • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158. Buenos Aires Argentina
Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425. Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.0G0.634
Naročnina: Južna Amerika 10 pesov Ley 18.188, odn. enakovrednos1. v do • larju; USA in Kanada 4.— dolarje letno, zračno 6.50 dolarjev; Anglija in Australija 1 funt šterling; Evropske države 3 dolarje.
Naročila, reklamacije in nakazila pošiljajte na naslov upravnika: Jose Jenko, Pedernera 1075. Villa Madero. prov. Buenos Aires, Rep. Argentina
Vse dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, Vlila Bal.ester FNGBM. Pcia. ae Buenos Aires. Argentina
NASLOVNA SLIKA
Preko laži in molka, s katerima krvavi rdeči režim skuša še vedno slepiti svet o vzrokih in osnovah svojega izvora in obstanka, kriči resnico podoba ljudstva, ki je maja 1945 svoje stoletne domačije zamenjalo za bedo brezdomcev na Vetrinjskem polju, da je poslej s svojimi nesmrtnimi domobranskimi junaki svetel zgled za nove rodove svobodnjakov.
Boljšo bodočnost
narodu vsemu s svojo kupili bi krvjo.
(Domobranska pesem)
Octubrc 1970	BUENOS AIRES	Oktober 1970
NUESTRO ORGULLO
Hace veinticinco aiios que ha comenzado el via crucis de nuestro pueblo esloveno. Hace veinticinco aiios que han sido asesinados sus mejores lii.ios, victimas del criminal comunismo.
Veinticinco aiios es un periodo mu largo en la vida de un ser humano. Muchas cosas cambiaron. Y lo eue mas cambias ha sufrido, es justo el amhiente en el cual vivimos. El mismo enemigo, con^ra el cual hemos comba ido y luchado en aquel entonces, hoy en dia estira sus tentaculos y onvcnona a la juventud del nuevo continente empujandola a las acciones irrarcnables, que solo pueden terminar con la sangre y las lagrimas.
Ser'a injusto, quedarnos con las manos cruzadas, solamente repitiendo frases gastadas e inservibles.
Poro con toda la razon y tambicn con toda la justicia podemos estar orguMo-os por el hecho de one nuestro pequeiio pueblo ha dado de su medio un mimero tan alto de hombres y jovenes, quienes estaban conscientes de la emmea y criminal filosoffa comunista y la han sabido combatir hasta la ultima gota da su sangre.
Hoy en dia, miles y miles re defienden con las armas en las manos r n‘e el avance comunista en todo el mundo y tambicn saben merir por f.ur, idealos, pues tambicn saben distinguir entre la libertad y la esclavitud.
Hoy sabemos one su sacrificio no ha sido en vano, como asi tambicn no quedara olvidado!
Nuevas generaciones crecieron y se preguntan; Que estaba ocu-iricndo on aquellos dias de mayo y .iunio de 1945? Gada dia aumenta mas el mimero de estas nuevas gentes eslovenas. y cuanto mas grande es su mimero, tanta mas fuerza tiene su pregunta. Y pronto Hegara el dia en que los muertos tendran derecho de ser muertos y se abriran las tumbas desconocidas y las craces bendecidas se levantaran sobre los restos putrofaetos de nuestros martires.
Estos quince mil muertos son hoy dia el mejor comprobante que nuestro anticomunismo no fue un proceso antinacional y tracionero, sino cfue ha; sidb el fruto de la libre decision que se ha manifestado en la decidida voluntad de los miles de hombres y jovenes eslovenos.
Hoy en dia somos orgullosos de tener estas victimas que han sacri-ficado sus vidas en momentos mas tragicos de toda nuestra historia por los eternbs ideales de la humanidad:
DIOS — PUEBLO — PATRIA
Ob 25-letnici ustanovitve slovenskih in hrvaških šol na Primorskem
V prvi številki 18. letnika Sodobnosti 1970 ugotavlja v uvodniku ured-nik Ciril: Zlobec, da se je „začel tisti neopazni, a zanesljivi proces v odtujevanju slovenske družbe od njene kulture.1' In nadaljuje: „...da se je to-tej začelo že tedaj, ko smo še zmerom prav ponosno poudarjali, kakšno skrb da izkazuje naša družba prav za kulturo, s čimer smo hoteli poudariti tako našo zanesljivo socialistično orientacijo kot tudi našo tradicionalno in tolikokrat opevano integriranost družbe s kulturo."
„Očitno smo bili v zmoti," nadaljuje pisec. Da, res je, v zmoti so bili takrat, ko šo bstvarjali „socialistično družbo in socialistično orientacijo,"'rnrv zmoti šo še danes, ko so že izoblikovali, kakor trdijo, tako družbo, ki je sprejela dekretirano integriranost kulture s politiko.
E tem vzrokom »odtujevanja od kulture" slovenske družbe doma bi si drznil izmed mnogih pokazati samo na dva vzroka.
V.kulturi igrata važno vlogo umetnost in šola. Umetnost daje kulturi ton, barvitost in lepoto, šola pa posreduje kulturi vsebino, obliko, zgradbo. In ker brez prave umetnosti ni prave kulture, tako tudi ni brez popolne svobode, osebne in kolektivne, prave umetnosti. Umetnost ne molje biti v službi politike. Pravtako ne more biti dekla politike šola. šolska vzgoja .postavlja temelje narodni izobrazbi. S pravilno umsko izobrazbo in trdno moralno vzgojo usmerja narod k resničnemu in trajnemu napredku in to ne samo k materialnemu, ampak tudi k kulturnemu napredku.
To sta, po našem mnenju, dva najbolj spodtakljiva kamna, ki ovirata današnjo slovensko družbo doma — mi bi rekli narod —, da ne najde poti do prave kulture.
šola ne dopušča eksperimentov. Vsako preizkuševanje v šolskem sistemu je lahko usodno za več generacij. In to se vedno maščuje.
Slovenski narod si je tekom stoletnih narodno obrambnih borb ustvaril lepo razvito in dovolj solidno šolstvo, saj je bil odstotek nepismenosti finak odstotku najbolj kulturnih narodov. Žal, da je druga svetovna vojna naravni kulturni vzpon Slovencev v šolstvu nenadoma pretrgala. Tri četrtine slovenskega prebivalstva je bilo oropano svojih šol.
Slovensko domobranstvo je posvetilo obnavljanju šol vso skrb. Redki idealisti šolniki so prišli na Primorsko obnavljat slovenske šole. Večji centri so bili v Idriji, v Tolminu, v Gorici in v Trstu. Organizirali so učiteljske tečaje, srednje in ljudske šole. Pouk se je vršil v narodnem jeziku in v Narodnem demokratičnem duhu po že pedagoško izdelanem učnem načrtu.
Tudi nasprotniki so organizirali svoje šole, katere so pa morale v skladu z načrti državljanske vojne podrediti šolsko vzgojo marksistično Politični vzgoji. Ta proces se je izvršil tudi na Primorskem, kar je bilo se bolj usodno, ker primorsko ljudstvo ni imelo triindvajset let svojih narodnih šol.
Po porazu okupatorja pa je zasijala zopet svoboda, a žal, da je Primorski Slovenci niso znali izkoristiti. Ko so angleške in ameriške čete zasedle Trst, so vzpostavile tudi civilno oblast, imenovano „Zavezniška vojaška urrava“. Ta oblast je Slovencem na vsem zasedenem ozemlju dala zopet slovenske šole. Dne 8. oktobra 1945 je med 10 in 11 podpisal polkovnik Alfred Powman dva ukaza, štev. 7 in štev. 8, s katerima so bile uzakonjene slovenske ljudske in srednie šole na ozemlju, ki ga je upravljala ZVU. Žal pa, da se velik dol primorskih Slovencev tega zgodovinskega dogodka ni popolnoma zavedel in se ni oprijel šolskega organizatoričnega dela, kakor bi se ga bil moral oprijeti, ampak je to delo vedoma ali pa nevedoma celo oviral. Ta uradna popolna abstinenca in obstrukcija slovenjih šol pod ZVU je primorskim Slovencem že takrat škodovala in bo tudi v bodoče imela škodljive posledice.
Če s tega vidika prešoiamo zgodovinski pomen 25-letnice, odkar so 'dle uzakonjene slovenske šole na Primorskem, bomo šele pravilno ocenili Prisotnost in delež tistega dela slovenskega politične emigraciie, ki je z dr. Srečkom Baragom na čelu prevzela vkljub smrtni nevarnosti nase glavni del bremena pri obnavljanju slovenskih šol na Primorskem. Kako je do tega pr;š1o, je dne 3. t. m. predaval dr. Srečko Baraga v Slovenski hiši v fruenos Airesu.
Želeti je, da bi se bivši šolniki na Primorskem tega pomembnega dogodka spomnili tudi v drugih državah v svobodnem svetu. *
*ema za razmišljanje:
Sedanjost je nakovalo, na katerem se kuje bodočnost.
Victor Hugo
-*? “k
IVAŠ TEMEI J
Pred 25 leti se je pričel strahotni križev pot slovenskih domobrancev in ce nikov; pa tudi srbskih četnikov in dobrovoljcev ter hrvatskih domobrancev. Iz taborišča Vetrinj so pričeli odhajati transporti slovenskih mož in fantov, ki so nato v naslednjih nekaj tednih legli v slovensko zemljo, napojeno z njihovo srčno krvjo.
To je bil vrhunec slovenske moderne zgodovine; osrednji dogodek naše generacije je; pa tudi temelj, na katerem je zgrajena celotna stavba slovenskega svobodnjaškega odpcra proti komunistični diktaturi.
Petindvajset let je do1ga doba in marsikaj se je v tem času izpreme-nilo. Morda se je najbolj spremenilo ravno okolje, v katerem živimo. Isto zlo, ki je nekoč zalilo slovensko zemljo, danes sega po svobodnih ameriških obalah, zastruplja ameriško mladino in jo peha v brezglave akcije, ki se ne morejo končati drugače kot s solzami in krvjo. Tisti, ki nam nekoč niso verjeli, ali so nas celo obtoževali, danes morda sami vijejo roke nad tujo učenostjo, ki je udarila med ameriško mladino kot jastreb med piščeta in — morda za vselej — uničila tisti mir, ki ga je Amerika tako rada kazala svetu, češ, pri nas kaj takega ni mogoče...
Bi'o bi nepravično, nekrščansko in nepravilno, če bi se ob težavah današnje ameriške družbe, ki je navsezadnje tudi naša družba, posmehovali v škodoželjnosti in ponavljali obrabljene fraze, ki se jih ljudje ob takih prilikah poslužujejo.
Spodobi pa se in upravičeni smo do ponosa, da je naš rod dal iz sebe tolikšro š'ovilo mladih mo/, ki so se do kraja zavedali zgrešenosti in kri-minalro ti komunistične filozofije, da so šli proti njej v boj do poslednje kaplje krvi svojega rria. Danes, ko se ti~oči upirajo komunisMčni filozofiji na vseh kontinentih sveta, postaja pomen Vetrinjske tragedije še toliko g'ob!ji: tisoči naših vrstnikov, bratov in prijatePev so do kraja doumeli, kaj jo svoboda in kaj je sužnost, in se za to spoznanje niso plašili nobeno žrtve.
Razveseli nas, Gospod, za dni, ko si nas tepel, za leta, ko smo gledali zlo!
Tako bi lahko zapeli s psalmistom ker danes vemo, da se naše žalovanje v resnici izpreminja v veselje.
Petindvajset let smo v majskih in junijskih dneh — v prvem zagonu novo pomladi — v duhu stali na znanih in neznanih grobovih, v kraških globelih in temnih gozdovih in naše besede so bile polne žalosti nad onimi, ki bi morali stati ob naši strani, pa jih ni več. Petindvajset let smo vedeli samo za sol/o, kri, za stok mučenih in krike ranjenih; vedeli smo samo to, da so re njihova telesa vrnila v objem matere zemlje, grobovi pa so bili zapečateni z minami in izravnani.
Danes moramo vedeti mnogo več: Njihova žrtev ni bila zaman; pa •udi neznana ne bo ostala!
Nove slovenske generacije iščejo odgovora na vprašanje: kaj se je dogajalo v junijskih dnevih leta 1945 ? Kolikor večje bo število teh novih slovenskih ljudi, toliko močnejša ho njihova zahteva, da zvedo resnico, da se odpro grobovi, da se mrtvim da pravico mrtvih — in blagoslovljen križ na njihovo gnitje.
Veliko se je v petindvajsetih letih napisalo o Vetrinjski tragediji in veliko rc še bo. Opisovali so se posamezni dogodki, iskali so se krivci, slišale so se vsemogoče razlage in prišlo je celo do prepirov. Pa vse to n' važno. Vse to je brezpomembno prepiranje množice ljudi, ki si mora najti neko razlago za katastrofo takšnega obsega. Vse to je v resnici poizkus tolažbe samega sebe; izpraševanje vesti človeka, ki se morda čuti kri-vcK;i, ker ni tudi sam omahnil v grob s svojimi brati, vrstniki in prijatelji.
Kar je edino važno, je dejstvo, da imamo v petnajsttisočih pomorje-r,ih naiboljše jamstvo ne samo, da nasprotovanje komunistični tiraniji ni bdo nikako narodno-izdajalsko početje, temveč nasprotno: da je bilo izraz ziclc odločitve in trdne odločnosti tisočev slovenskih mož in fantov.
Doma in po svetu bi tem fantom radi pripisali neko politično filozofijo. To delajo ljudje, ki bi radi svojo majhnost oprli na te velikane slovenske zgodovine. Dejstvo je namreč, da je ogromna večina tistih, ki so končali svojo pot pod komunističnimi strojnicami leta 1945, pripadala tistemu sloju slovenskega naroda, ki je vselej daial najboljše, kar smo pre-m°frH na katerem koli področju narodnega udejstvovanja — slovenskemu kmečkemu človeku. Kdina filozofija, edina ideologija, ki je te fante prevevala, je bilo krščanstvo; krščanstvo človeka, ki je z vsem svojim bistvom navezan na voljo in milost božjo — in pa ljubezen do zemlje, do svobodnega življenja in dela na domačih ozarah.
Ko se jih torej spominjamo, bodimo ponosni nanje in srečni, da smo jih imeli: z njihovo žrtvijo smo bogatejši tudi mi in zemlja slovenska, ki •ib je pred petindvajsetimi leti sprejela v svoj objem.
tilanko Mrak
PISMO DOMOBRANSKI MATERI
»Stanko, če se sedaj zadnjič vidiva in boš ti preživel vse to, prosim te, ne pozabi naše dobre matere.“
S temi besedami sva se ločila z bratom Francetom na Vetrinjskem polju v tistih za slovenski narod najstrašnejših časih njegove zgcdovine. ko je narodovo politično vodstvo odpovedalo in posledica je bila, da so Angleži komumVičnitn partizanom izročili narodno voisko, 12.000 slovenskih domobrancev.
Ker smo dobro poznali komuniste, smo slutili, kaj se bo
zgodilo s slovenskimi domobranci. Komunistični brat, pijan zmage, ki jo je izigral od zaveznikov s pomočjo Sovjetov, je pomoril vse te tisoče slovenskih domobrancev brez sodnega postopka. Slutili smo to in vedeli, kdo bo zopet največ trpel. Slovenska mati, ki bo izgubila svoje ljubljene sinove, cvet in upanje slovenskega naroda.
Pozneje sem se zavedel, da je imel moj brat takrat pred očmi to trpljenje domobranske matere; zato mi je rekel: „če ostaneš pri življenju, ne pozabi naše dobre matere!“
Božja volja je bila, da sem ostal pri življenju, brat pa ga je izgubil. Nisem mogel razumeti, zakaj ni Bog poklical mene in pustil živeti brata, ki je bil veliko bolj pripravljen za živ-Ijenie kot jaz. Razmišljal sem, zakaj mi je to naročil, saj je vendar vedel, kako ljubim svojo mater. Pozneje sem spoznal pravi namen te prošnje.
Draga domobranska mati!
Četrt stoloetja je že minilo, odkar sva se zadnjič videla. Zadnja štiri leta že počivaš na farnem pokopališču. Naj bi te vrstice, ki jih pišem tebi v spomin, ob teh obletnicah potolažile mojo vest, ki mi očita, da nisem dovolj storil za tebe, ljuba ma'i. Da pa ne bom ozkosrčen, naj bodo te vrstice posvečene vsem pozabljenim materam, katerih sinovi so se borili proti komunizmu in tako dali največjo žrtev, ki jo idealist more dati: evoje življenje za Boga, narod in domovino.
Odpustite nam, ponižne skromne, globoko verne in zavedne slovenske domobranske matere, da smo vas preživeli sinovi in slovenski narod pozabili; greh je to, velik greh, in sram nas je.
O da bi imel dar in roko pPa^eHa, napisal bi debelo knjigo tisočih strani v spomin vam, drage matere slovenskih domobrancev. Opisal bi vašo globoko vero, dobro‘o, vrše poštenje in vaše trpljenie. ki se ne da primer:ati niti s trpljenjem slovenskih mater v času turških navalov v slovenske kraie.
Ker pa mi Bog ni dal dam in rove pisatelja, vem do boste, droge domobranske matere, v svoji skromnosti vesele in zadovoljne tudi s temi skromnimi vrsticami, ki vam jih morem napisati.
Veliko je bilo trpijen!e vseh domobranskih ma^er; še večie pa le bilo trnlienie onih domobranskih mater, kamere so živele na nodežeil”.
Ker je bilo trpljenie domobranskih mater na n^deželin prihbžno enako, zato bom zelo na kratko opisal živlienje in trplienje moje matere, katere trite sipovi-domcbrnnci smo se borili cela tri leta proti komunistom v bližnji okolici rojstnega km in Brusnice pri Novem mestu.
Zelo težko je bilo tvoje živlienie. draga mati. s š*etilno dmžino. Kliub rpi-rečam. ki so redno obHmvale tvojo domačijo, si imela globoko vero. Vedno si bila vdana v božio volio. veliko si premolila. Skniml z otroci si molila vsako hitro in vsak večer. Velijo zanpanle si imela v Mater božjo Marijo. Ko si bila še mlada mati s tremi malimi otročiči, si bila
bolna za špansko influenco. Zdravnik je izgubil upanje na ozdravitev, ti pa nisi izgubila zaupanje v Marijo. Zaobljubila si se njej, da boš hodila vsako leto enkrat na zelo oddaljeno Marijino božjo pot, ako boš ozdravela. Svojo zaobljubo Mariji pa si zvesto izpolnjevala do smrti. Ni čudno, da si imela tako veliko zaupanje v Marijino pomoč in si svoje otroke vsak dai. izročala v njeno varstvo.
Nesreča za nesrečo je obiskovala tvojo hišo. Ko je bilo najtežje, je poginila najboljša krava Potem so zopet poginili prašiči, katere si hotela prodati in tako poplačati nekaj dolga. Potem ti je pogorelo vse gospodarsko poslopje. Zavarovalnine je bilo malo; dobri ljudje pa so ti pomagali, da si mogla zgraditi novo.
Ko je bila gospodarska kriza na višku in ni bilo denarja niti za sol, je poginil najboljši konj. Koliko si prejokala, pa zopet molila in se priporočala Bogu in prosila Marijo za varstvo.
Ker ni bilo denaria za hlapca in deklo, si ti, draga mati, opravljala oba posla. Kako si mogla opravljati toliko dela in poleg tega še vzgajati in bi'i tako dobra mati številnim otrokom, jaz še danes ne morem doumeti. Ni čudno, draga mati, da si se v tem prekomernem delu z vedno malimi otroki nalezla revmatizma. Največ si trpela za zobmi in jih veliko prezgodaj izgubila, čudno je le, kako si kljub tako velikemu trpljenju mogla biti ve^a. Kot mlado dekle si bila vneta cerkvena pevka in tvoj čirti glhs še danes zveni v mojih ušesih. Ne 'e, da si nam otrokom pela pesmice, tudi v odrasli družbi si rada prepevala.
Kakor mnoge veme slovenske matere, si tudi ti relo želela imeti si-* na duhovnika. Poklala si najstareišoga v šole, čeprav si vedela, da-bo veliko breme z vzdrževaniem. Po pe+ih letih ti ie sin omagal. Ni več moe-el nadaljevati študija. Vdala si se v voljo božjo in vesela si bila, ko je dobil službo občinskega tajnika v domači vasi. že boli pa si bila vesel'1, ko je bil sin tvoje sestre posvečen v duhovnika, njegova sestra pa sprejeta v samostan častitih sestra.
Cvetna nedelja 1941. — Od tvojih osmerih o'rok. draga mati, sta dva sinova služila v jugoslovanski vojski. Eden v Beogradu nri kraljevi gardi, drugi na meji proti Italiji. Hvala Bogu, si rekla na Veliko soboto, ko sem se vrnil od italranske meie: vedela na si bila zopet po enem mesecu, ko se je tudi tvoj najstarejši sin vrnil iz vojske.
Ko so se pojavili prvi oboroženi partizani v gozdovih, katere je vodil poznani komunist, si zajokala in vedela si. kaj ho. Preie si veliko brala o komunistični revoluciji v Mehiki in Španiji. Sedaj vem, draga mati, koliko si trpela že tedaj, ker si imela že tri odrasle sinove, pred očmi pa grozote komunistični revolucije.
Začelo se je hitro, že začetka junija 1942 je ducat partizanov z eno strojnico povzročilo, da je italijanska vojska požgala celo našo vas. Od cele vasi — okoli 80 hiš — je ostalo nepožganih samo šest domov, vse druge in vsa gospodarska poslopja so pogorela do tal. Ljudem se je posrečilo zbežati v bližnje gozdove; le štiri moške so italijanski vojaki dobili in
jih postrelili; eno družino — očeta, mater in hčerko — pa so odvedli partizani in jih pobili. Italijanska vojska se je hitro umikala iz goreče vasi, Jaz, ki sem bil skrit blizu vasi ,sem takoj tekel domov in uspelo mi je pogasiti našo gorečo hišo, da ni popolnoma zgorela, tako da smo pozneje za silo živeli v njej.
Ker se tvoji sinovi, draga mati, nismo hoteli zanimati in sodelovati za komunistično stvar, smo seveda takoj prišli na njihovo črno listo.
Že v začetku julija meseca so komunisti odvedli tvoje tri sinove. Ker si poznala komunistično taktiko, si upravičeno mislila, da jih zadnjikrat vidiš. Ko si še isti večer zvedela, kje smo zaprti, se v tvoji veliki ljubezni nisi ustrašila komunistov. Zgodaj drugo jutro si prišla v Gaborje. Kot ranjena zver si jokala, rotila in prosila komunistične razbojnike, naj tvoje sinove izpustijo, ali pa ti jih vsaj pokažejo. Oni pa te niso hoteli poslušati. Videl sem te skozi lino kleti, v kateri smo bili zaprti, slišal sem tvoje obupne vzklike in prošnje, pa sem bil plašljivec; nisem imel poguma kakor ti, da bi te poklical... Verjel sem stražarju, da bi to pomenilo gotovo smrt...
Oprosti mi, draga mati, kajti ti si takrat mislila, da so tvoji sinovi že mrtvi. Gotovo bi ti bilo lažje, če bi te poklical; toda jaz nisem mogel spraviti glasu iz grla. S puškinimi kopiti in meterskimi poleni so nas prejšnji dan obdelovali do nezavesti. Imeli smo kakor pest debele bule po glavah; bolje je bilo, da nas nisi videla, dobra mati. Enega tvojega sina so za za-strašitev obsodili na smrt in ga naslednji dan odvedli na morišče, kjer je bi! priča strašnega mučenja in umorov več oseb. Božja volja pa je bila, da ga niso ubili, ampak izpustili domov.
Po treh dneh sva prišla domov tudi ostala dva. V vsej nesreči si bila, draga mati, neizmerno vesela vrnitve svojih sinov. Trdno si verovala, da je bila tu božja pomoč. Marija te je uslišala in izprosila našo rešitev.
Kdo more doumeti, kako je bilo pri srcu Tebi, draga mati, ko ti je tvoj sin kljub prepovedi komunističnih partizanov povedal, kako so nas in druge mučili in na kako grozne načine so morili pred njegovimi očmi.
Blagoslovila si svojega najstarejšega sina, ki je odšel k protikomunističnim borcem, ki so se takrat organizirali v bližini. Odšel je v sosednjo vas, da si da izpuliti boleč zob, kar pa je bila samo prevara. Ti, draga mati, si ga počakala v gozdu na dogovorjenem mestu z njegovo obleko. Ker se sin ni vrnil, so ti, draga mati, ljudje radi verjeli, da so ga komunistični prrtizani verie'no odpeljali. Tako ljudje več tednov niso vedeli, kje js tvoj sin, komunistični partizani pa so sumili. To je bila tvoja prva odkrita borba s komunisti; od tedaj so dobro vedeli, da boš neizprosna v borbi proti njim.
Nekaj tednov potem je ponoči napadel partizan z nožem tvoiega drugega sina. Moral sem v bolnišnico. To je sprožilo na vasi še večji preplah. Nekaj fantov se je odločilo in so odšli k protikomunističnim borcem; ki so se sedaj hitro organizir"!!'. Tako je z njimi odšel tvoj tretji sin; in ostala si sama le z majhnimi otročiči.
Že nekaj tednov potem, ko se je izvedelo, da so tvoji sinovi pri Vaških stražah, so prišli ponoči komunistični partizani in popolnoma izropali tvojo domačijo. Odpeljali so živino, prašiče, žito, obleko in obutev. Tebi, ljuba mati, pa so ukazali, da se z ostalo družino pobereš od doma kamor bočeš. Ti pa nisi več priznala strahu. Odločena si bila, boriti se z njimi do smrti. Rekla si komuni; tom: „Jaz z mojimi otroki ne Krem nikamor, če se nas hočete znebiti, nas morate pobiti, če pa to naredite, pa vedite, da se bodo moii sinovi maščevali." IzRledalo je, kot da bi to zaleglo, kajti pustili so Te; le krasti so še večkrat prišli ter ti vedno ponovno grozili, da bodo tvoje sinove že dobili v roke in jih ne bodo streljali, ampak žive rezali kot za golaž. Kako si prenašala, draga mati, take grožme in ostala doma, nismo mogli verjeM in smo Te prosili, da zapustiš svoj dom. Kolikokrat so prišli komunisti k tebi z novico, da so katerega od tvoiih sinov že robih, samo da so Te mučili. Ti pa si seveda potem čakala dolge dneve, prodno r,i izvedela, da ni res in da smo vsi živi.
Tako je prišel september 1943. Kapitulacija Italiie. Tvoji trije sinovi so s'-pet izginili. Padle so Grčarice, rredal se je Turjak, vršil se jo Kočevski proces in še vehko drugih manjših, v tvoji vasi so komunisti pobili šest siojih dezerterjev. Tudi Tebi, ljuba mati, so zopet govorili, da so tvoje sinove tudi že pobili. Tako si čakala v negotovosti šest dolgih tednov, prodno so ti ljudje prirasli sporočilo, da so nas videli v Novem mestu in da smo bili na poti v Metliko.
Kdo more misliti, kako ti je bilo pri srcu, draga domobranska mati, ko je preko dva tisoč komunističnih partizanov korakalo skozi tvojo vas v napad na Šentjernej, k er si vedela, da so tvoji sinovi šele dva dni in tako nezavarovani. Brezsrčni komunistični oficir ti je rekel: ,.Mama, nocoj pa brnno sesekljali vaše tri sinove za. golaž." Pa ni šlo tako. Bog je bil z nami. Po nekaj urah streljanja so tvoji sinovi napravili izpad iz šentjemo:a na dveh straneh in tako nanravili tako zmedo med komunističnimi partizani, da so se ti naglo umaknili.
I edaj so še enkrat poskusili da te, draga domobranska mati, izženejo iz tvojega doma; pa brez uspeha. Ti si bila odločena, obdržati svoj dom do konca. Kje drugje kot pri Bogu si dobivala moč, da si vzdržala nepopisen pritisk krvoločnih banditov.
Od tedaj naprej pa si ime’a nekoliko več miru pred komunisti, ker podnevi niso mogli več priti niti v bhžVio vasi. Tvoh sinovi, draga domobranska mati, so jih po težkih borbah in neprestanih zasedah in uničeva-nju prisilili, da se je večina njih umaknila preko Gorjancev v Belo Krajino. Seveda pa so te še včasih obiskali ponoči in Ti pokradli, kar so pač naš1!
Ko sem bil neko noč s tremi fon*! v patroP, smo zaslišali v daljavi! premikanje vozov. Takoj sem ugotovil, da kradc:o komunisti. Ker zaradi teme nismo videli ni i za kerak naprej, smo iih na cestnem križišču pri-č d-r.Ii :n jih pognali v obupen beg; (udi stre'a riso oddali nazaj na nas. Pustili so štiri naložene vozove s hrano in žitom ter nekaj živine, kar smo
drugi dan vse oddali prizadetim kmetom nazaj. Nekoliko večerov zatem pa so komunisti prišli k Tebi, draga domobranska mati, in Ti povedali, kar si seveda že vedela. Rekli so, da imajo nalog, da nadomestijo izgubo s tem, da pobero Tebi. Ti si pa se jim smejala in jim rekla, da Tebi no morejo več kaj vzeti, ker nič več nimaš. „še ena kravica je v hlevu; to še lahko vzamete, če hočete, drugega pa ni več za vas“. Rekla si mi pozneje, da so bili kar nekam osramočeni, pa si jim dala zavitek cigaret:„Da ne boste tako slabe volje", si jim rekla.
Bolj težko je bilo takrat, drag« dornebrans1-'*'. mHd ko sem ” 1 ';žini Tvoje vasi z malo patrolo ujel komandirja in političnega komisarja komunistične partizanske čete. Tedaj so Tebe in še nekaj drugih staršev domobrancev odpeljali v Gorjance. Zbali pa so se represalij od strani Tvojih sinov in Vas vse že drugi dan izpustili; kajti tak jo bil ultimat Tvojih sinov, ki smo ga poslali na komunistično komando potom njihovega zaupnika. Zbali so se tudi, da bodo izgubili še to malo podpore od strani prebmil-stva, kar so je še imeli; kajti Ti, draga domobranska mati, si imela zaradi Tvoje poštenosti in odločnosti velik ugled in spoštovanje tudi s strani partizanskih simpatizerjev.
O	takih in podobnih dogodkih, ki si jih preživljala cela tri leta, bi lahko napisal celo knjigo.
Kot si sama večkrat rekla, je bilo najhujše dejstvo, da boš nekoč prejela žalostno novico, da so Tvoji sinovi mrtvi in da bo ta novica resnična. Neizmerno si ljubila svoje sinove, draga domobranska mati; ponosna pa si bila, da so bili slovenski domobranci, katere si bila vedno pripravi ;ena žrtvovati za Boga, nai’od in domovino.
Najhujše trpljenje pa si prestala, draga domobranska mati, ob koncu vojske. Komunist, pijan zmage, katero so mu naklonili tujci, je bil sedaj še večja zverina. Tvojega moža so zaprli, sin domobranec se je skrival več mesecev po domačih gozdovih, za ostala dva sinova pa nisi nič vedela.
Kdo bi mogel popisati Tvojo žalost, ko so Te povrhu vsega tega zasramovali na krute, nečloveške načine še komunisti. Več kot štiri mesece si- čakala, predno si prejel", moje sporočilo, da sem živ v tujini, Tvoi nai-stareiši sin pa je mrtev. Ranjenega so ga komuni-tični "ločinci nešU in ubili; s puškinim konkom so mu razbili glavo, na še vedeli niso, koga so ubili. Zato komunisti še dolgo let niso hoteli vemeti. da je Tvoj sin mr1-"'/. Ti pa, draga mati, si vedela, da je resnica, čutila si to v svojem si-cu, ko si mi risala:
j.Bp.g je dal mojemu sinu veliko n"logo. sedaj je njegova naloga dokončana in Bog ga je nagradil, ko ga je vzel k sebi.‘‘
Potožila pa si mi, draga domobranska mati, z ar- di sina, ki se skriva no Gozdovih. Pi~aia s>: ..Zaradi njega sem že toliko pretrpela, da bi rajši videla, da bi bil mrtev.“
More nevdo doumeti trrlieoie. ki g" je prespala v ti-tih stres"ib časih domobranska mati, ko je poleg svobode in imetja izgubila še tudi svo-
je sinove? Tako veliko je bilo njeno trpljenje, da je kljub neizmerni materinski ljubezni skoro želela smrt svojemu sinu, za katerega ni videla nobene rešitve... —
Poleg vsega tega trpljenja, draga mati, pa si trpela še s Tvojo naj-mlajšo hčerko, ki je kot triletno dekle v tistih groznih časih, ko so v plamenih goreli naši domovi, od strahu izgubila sluh in govor. Preko dvajset let si trpela z njo. Ni slišala, ni govorila; in zadnjih deset let ni mogla iz postelje. V Tvojem zadnjem pismu si mi pisala: „Do spomladi ne bom živela; vendar še vedno prosim Boga in Marijo, da bi moja najmlajša bolna hčerka umrla prej, potem bi tudi jaz lahko umrla". Bog Te, draga mati, -sedaj ni uslišal. Dve leti po smrti Tvojega moža si tudi Ti odšla..., dve leti po Tvoji smrti pa je Bog poklical tudi Tvojo hčerko in tako ste spet združeni. Le da ste sedaj združeni v veselju pri Bogu, kjer ni več trpljenja, pljenja.
Še leto dni preden si umrla, draga domobranska mati, si mi izrazila željo, da bi me rada še enkrat videla. „Seveda ti ne smeš priti domov," si zapihala, „ampak jaz bom šla, kamor hočeš v sosednjo deželo; samo da te še enkrat vidim..."
Okleval sem, ljuba mati, dokler ni bilo prepozno... Odpusti mi, ljuba mati, ker nisem izpolnil te ne samo tvoje, ampak tudi moje želje. Ne bo več dolgo, in prišel bom tudi jaz k tebi. Že sedaj čutim tvojo pomoč in se ti vedno priporočam. Gotovo boš izprosila pri Bogu tudi za mene srečno zadnjo uro in potem bova zopet in za vedno skupaj...
Naj zaključim v upanju, da sem se s tem kratkim pismom vsaj malo oddolžil Vam, drage matere vseh slovenskih domobrancev. Prepričan sem, da ne boste ostale pozabljene. Upam, da se bo nekoč v bodočnosti slovenski narod spomnil tudi vas in vam dal častno mesto v svoji zgodovini. Zaslužile ste ga kakor Vaši sinovi!
Tvoj sin — slovenski domobranec
P. B.
REAKCIJA
Na svečani seji Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije dne 28. decembra le^a 1967, ko so zbrani komunistični predstavniki Jugoslavije proslavljali 30-letnico Titovega vodstva jugoslovanske komunistične partije, je imel slavnostni govor Edvard Kardelj, glavni teoretik jugoslovanskega komunizma in eden izmed kolovodij komunistične revolucije v Sloveniji in ostali Jugoslaviji.
Kardelj je v tem dolgem govoru dejansko orisal ne le Titovo življenjsko pot, temveč celotno zgodovino jugoslovanske komunistične partije
od njenih početkov do krvavega zmagoslavja pred 25 leti, v juniju leta 1945.
Govoreč o ciljih in politiki, ki si jo je vodstvo Komunistične partije začrtalo za čas okupacije, je Kardelj dejal dobesedno:
Za delavski razred in narode Jugoslavije konec koncev ni druge perspektive za osvoboditev iz’ od okupatorja in hkrati rešitve pred nevarno--s(jo obnavljanja starega reakcionarnega sistema, ra-ren • oti oborožene vstaje, ki mora neogibno prerasti v socialistično revolucijo."
To so besede Edvarda Kardelja. Vrhunec tragike jugoslovanskih narodov, tudi delavskega razreda samega je v tem, da so bile te besede v celomi tudi uresničene.
Kardelj govori o vstaji proti okupatorju in ..rešitvi pred nevarnostjo obnavljanja starega reakcionarnega sistema". Ta vstaja pa „mora neogibno pre-a^ti v socialistično revolucijo."
2e grafično, pa tudi smiselno je nakazano, da je bila glavna naloga Kompartije v tem času, doseči to neogibno preraščanje oborožene vstaje v „aoc;alistično revolucro."
To preraščam'? je bilo doseženo z hre^prbnemim, strahovitim terorjem nad neoboroženim prebivalstvom nodežeiskih v"-! in z breooh-nrnim, zločinskim pobijanjem na liublja.nskih ukca.h, dokler niso slednjič H”die, po kfderih je padel ta kopmnir.tičri Hč, zavpili dovoli in pričeli vračati milo za drago. Akcija je rodila rcakcMo, okunat.or 'e bil pozabljep, oborožena vstaja pa je prerastla v „socialisfično revolucijo".
de pa je ta primer is neposredne slovenske zgodovine nekoliko od-makmen. si ogleimo dva druga primera iz preteklih mesecev v samih Združenih državah.
Od provokatorjev nahmskana množica zapeljanih, nerazsodnih študentov pljive in zasramuje čikaško policijo do	mere. da polici;n slednjič
izgubi kontrolo nad lastno volk) ter neusmiljeno pade po demonstrantih s pendreki :n nkštolnlmi kopiti. Akciia. te rodpa	m. Na č’lrašv'h uli-
cah se odigravalo pravi »revolucionarni prizori". Krivi pa seveda niso de-monstrantje, akcija; kriva ie policija — reakciia!
Na kampusu Kent sta.te unrTOVzo se zbira plprnina nahuiskanih demonstrantov, ed katerih vsi niso niti študentje te univerze. Ne oniraio se na odredbo univemitetue oblasti, ne u" novel’a n"”zn?e Narodno o-arde. Psovanie in pljuvanje bruha na vojake Narodne garde; kamenie dežuje nanjo. da1''er se na en ali drug naxiu iz eu«"-) ali dr*"a'—i razloga uo mroži stre1. Akcija je rodila reakcijo. Na trati knrumra ?e*.?io štirl‘e ^rtvi študentje. Kampus univerze ie spremenjen v boušče reveluefie. Krivi pa seveda riso študentje, akcija: krp*« je Narodna garda — re"kci"a!
V prvih dveh tednih junija meseca 1945 je v slovensko zemlio leglo slovensko domobranstvo. Njegov »zločin" — reakcija na komunistično akcijo — je bil kaznovan s strahotno smrtjo v Kočevskem Rogu, medtem ko se je ostali svet opijal v prvih tednih svobode in miru.
Nad slovenskim domobranstvom je bil v juniju leta 1945 zagrešen naj večji zločin slovenske zgodovine. Brez sodbe, brez možnosti obrambe, brez pravice na priziv je bil pred komunistične strojnice priveden cvet slovenske mladine iz Dolenjske, Notranjske in Gorenjske. Tega dejstva ne more izbrisati nobeno dokazovanje in prepričevanje kogarkoli.
Ko letos obhajamo srebrni jubilej njihove tragične smrti, smo nanje ponosni, ker so bili prvi v boju za resnično svobodo in ker so s svojo smrtjo stopili v vrste večne Zmage.
!•'. Slak
To ni moj sin; moj sin je mrtev!
Povorke, divje kričanje: „Dol garda bela! Živela rdeča armada! Živijo T:to! Živela komunistična partija! Mi smo Titovi, Tito je naš! Živijo Tito! Hura, hura, hura... Smrt belim izdajalcem! Dol s farji! Na vešala z Rožmanom in Rupnikom! Živela svoboda! Živela sovjetska rdeča armada..
Na čelu povorke se je nekdo začel dreti: „Nabrusimo kose...!“
„E, tovariš, ne te; ono bratsko pesem zapojmo:
Druže Tito, kad češ u Rusiju, pozdravi mi crvenu armiju... “
Druže... Tito, Tito, Tito...
Prav tako, kot so se prej drli drugi: Sieg heil; Sieg heil... In: Duce, Duce...!
Leto 1945! Leto preloma civilizacije — po poti navzdol.
Povorke, kričanja, „ljudska sodišča1*... Partija je napisala obsodbo že davno prej; sedaj je bil samo čas za krvavo žetev; za likvidacijo uporne proletarske mase, ki je v svoji naivnosti verovala v civilizacijo; v »zaveznike**; v demokracijo; v sposobnost svojega političnega vodstva; v vso negativnost naše grozne stvarnosti...
Kraške jame so požirale tisoče trupel. Gozdovi so zakrivali sveže grobove. Lisice so se krmile s človeškim mesom. Kot še nikdar v slovenski zgodovini. Kmečko prebivalstvo je v grozi na skrivaj odkopavalo grobove po gozdovih in iskalo trupla svojih dragih. Večinoma zastonj, če so imeli srečo, da so koga našli, so ga skrivaj — kot zaklad — sredi noči ukradli gozdu in zakopali na pokopališču. Gorje tistemu, ki bi odkrili njegovo »predrznost**; eno je bilo gotovo: Njegovega groba ni našo! nihče!
Vladala je »ljudska oblast** — po ukazu komunistične partije in s sodelovanjem »Osvobodilne fronte**... Popolna totalitarna oblast, dobljena pri svetovni igri v imenu »svobode in demokracije** po Stalinovem receptu...
Sneg je začel počasi pokrivati grozno slovensko narodno pokopa H-
šče. Zimski veter je tulil okrog oglov; le od časa do časa je posijalo sonce jn ledene sveče, kot zmrznjene solze zgaranih starih mater, ki ne morejo razumeti resnice, da so ostale same, da sinov ne bo več nazaj; nikoli več. Nekje na štajerskem je kraj z imenom Teharje; za Suho krajino — Kočevje; tam nekje pri Ljubljani Podutik; Novo mesto pa osrednja dolenjska klavnica — ljudi... Vse za ceno zlate „svobode“...
Vas Zavrh (recimo, da se tako imenuje) je skrita med sadnim drevjem. Stoji na gričku, ki ni visok; vendar se z njega vidi daleč po dolenjskih grebenih. Nekaj malega njiv ne zadostuje za preživljanje prebivalstva. Ljudje so navajeni na skromnost, ki je za ta del dežele običajna. Takoj za vasjo se začenja gozd, ki s svojim bogastvom pomaga prebivalstvu. Stoletja je bilo tako in drugače biti ne more.
Na koncu vasi stoji majhna, s slamo krita krita hiša. Gospodarja je že davno pokrila zemlja. Pri furan ju se je smrtno ponesrečil; zapustil je ženo in tri otroke. Starejši je moral za pastirja k sosedu; hčer za služkinjo premožnejši teti. Najmlajši je hodil v šolo v Ljubljano; še župnik je kaj prispeval; saj je bil fantiček tako brihten in dober ministrant. Mašno vino se je sicer včasih „posušilo“ v zakristiji, pa nič zato. Kako pa bo lepo, ko bo dokončal šolo in zapel glorijo...
Vse to je bilo davno, davno tega... Stari župnik je še živel. Ves sključen se je težko obračal pred oltarjem; pridige so bile dolgočasne...
Vojne in revolucije ni bilo več...
„Najstarejši je bil Vilče, potem Micka, nato Tone, najmlajši..tako premišljuje starka na skromni postelji. Iz blazine gleda ličkanje. Debelo je, ni bilo časa za cufanje. Hčer ne zmore vsega sama. In sinovi?---------
Vročičnost je popustila. Zopet so se začele zbirati misli; kot da jih veter prinaša od Korinja; kot da jih mešajo žarki vzhajajočega sonca za Ojstrovim vrhom; ali kot bi jih zakrivala senca od S>v. Petra...
„Vilče! Vedno je bil dober. Ves zaslužek je dal, da smo mogli vzdrževati Toneta, ki je študiral. Tudi Micka je delala isto... Vsi smo si odtegovali od ust, da bi dobili gospoda, ki bi bil nam vsem v pomoč in ponos. — Toda začela se je vojna in revolucija... Vilče je odšel k Legiji, Tone v partizane..
Vi'če je prišel večkrat domov. Vedno je bil vesel. Samo čakal je, kdaj bo konec vojne, da bi se vrnil, popravil domačijo in pomagal materi na stara leta.
,.Ej mama, ko se vrnem, boste nehali delati; bom jaz malo bolj poprijel. Pa delali bomo samo za sebe. ne na za snriicnega študenta..."
,.Vedno sem zagovarjala Tonema, študent je bil; naš nonos in bodoči gosnod. Kako je Vilče mogel reči. da je sprijen študent? Saj je bil vendar moj sin, moj posebno ljubljen sin... vse do tedaj, do tistega jesenskega dne, še predno je začelo rumeneti listie na bukovem drevju. Tedaj pa...“
Stresla se je v postelji, kot da bi nekdo pod odejo spustil roj čebel...
„Tedaj pa... o Bog nebeški... to ni bil več moj sin... To je bil hudič v človeški podobi..."
Tedaj, tisto zadnjo jesen je bilo! Vilče je prišel domov... Sam, brez spremstva... Domobranska postojanka ni bila daleč. Ves dan je kosil na njivi. Hotel je še večerjati, predno bi se vrnil na domobransko postojanko prenočit. Ko se je vračala z vrta, se je izza drevja prikazal Tone-partizan...
„Vesela sem ga bila; vendar sem imela strah pred njegovim nenavadnim obnašanjem..."
„Tone, veš kaj; Vilče je doma! Že dolgo se nista videla, škoda, da nisi prišel prej, dva močna fanta bi prekosila celo njivo..."
Začudeno jo je pogledal. Njegov pogled ni bil več tak kot nekoč. Obraz počrnel od dima; na njem pa izpreminjajoče se divje kretnje.
„Kje je k_____ bela?" Z urno kretnjo je vrgel brzostrelko z rame in
pripravil naboje; pošast je bila v njem...
„Tone, počakaj; daj meni tisto reč, ki jo imaš v roki, da ne pride do nesreče. Poklicala bom Vilčeta in bo vse dobro!"
S silovitim sunkom je porinil starko od sebe, da se je zakotalila po tieh kot snop ob žetvi.
„Molči, stara, če nočeš, da še tebe ubijem kot bom tega belega psa..."
Starka v obupu zakriči na vse grlo: „Vilče, beži, beži; ubil te bo...!“
Tone se je pognal v vežo. Skozi odprta vrata je iz veže v sobo zare-gijala brzostrelka.
Vilče se je pognal skozi odprto okno. Padel je ob pregrajo. Za njim ie zletel roj krogel. Naglo se je pobral in bežal; za njim je kosila smrt...
Bežal je kolikor so mu dale noge, in še zavedel se ni, da je pritekel v gozd z debelim drevjem.
Moči so mu začele popuščati. Videl je, da je brat zaostal. Izkoristil je priliko. Skril se je za debelo bukev nad kolovozno potjo... V žepu je potipal bombo.
„Hvala Bogu, vsaj nekaj... Morda me bo ta rešila," je mislil.
Naglo je potegnil bombo iz žepa. Previdno je držal za vžigalnik; potegnil je žico in čakal, čakal...
Trenutki so bili dolgi kot večnost...
„Tod mora priti; saj me še zasleduje. Samo tri sekunde... Treščilo bo in — ubil boš brata!"
Vilče se je stresel..."
„Ubil boš brata," je kljuvalo v notranjosti. „če ga ne ubijem, bo on mene; to ni več brat; to je zver v človeški podobi. Samoobramba je naravni zakon... Ni paragrafov, ki bi ločili brata... Jaz njega, ali on mene... Kompromisa ni; to je dokazal sam...," si mrzlično dopoveduje.
Tone se je previdno pomikal po kolovozni poti. Vsak korak je bil preračunan; kretnja potuhnjene zveri oh napadu na žrtev... Nekaj metrov pred Vilčetom je obstal. Napeto je prisluškoval, še gozdne ptice so utihnile, kot da bi hotele izdati Vilčetovo burno dihanje za debelo bukvijo...
„Zdaj ali nikoli," je mislil Vilče. V duhu je že štel sekunde, slišal
tresk in videl mrtvega zasledovalca. Toda istočasno se mu je zopet oglasil glas v notranjosti: „...in ubil boš brata!“
„Še dve sekundi... Če me bo odkril, bo pognal rafal proti meni. Zadeti me ne more, ker je bukev debela... Tedaj vržem bombo...“
Nekje je počilo dračje...
Tonetu se je čez raztegnil smeh. Kot zver se je pognal v tisto smer in izginil...
Vilče je pritisnil žico na ročni bombi. Previdno je izpustil vžigalnik in hvaležno pogladil hladno železo. Kot še nikoli v življenju je iz dna duše vzdihnil: „Bog bodi zahvaljen"!
Počasi, z vso previdnostjo se je pomikal ob robu gozda in gledal proti vasi. Nikogar ni bilo nikjer. Vaščani so se poskrili po hišah. Krogle ne izbirajo ciljev...
V krogu je obšel planjavo in se vrnil na domobransko postojanko. Stražar, domačin ga je pozdravil: „Vilče, kaj pa si tako prepaden, kot da bi ti kure kruh pojedle? Si bolan? Pojdi k bolničarju; ti bo dal kakšno reč. Je gori doma kaj novega?"
„Nič mi ni! Tudi novega ni nič. Samo dolg čas mi je po edinici. Samo lu sem še resnično doma," zamolklo mrmra.
PpkHcal je otroka v bližini. Dal mu je nekaj denarja in mu je naročil:. „Pojdi gori na Zavrh in r°vej Rižnarjev! materi, da te je poslal Vilče. Reci jim, naj pustijo deteljo na njivi... Saj zdaj ni važno... Ko se vrnem bo zopet tako lepo kot nekoč... In reci še, da jih pozdravljam..."
r o je bil njegov zadnji pozdrav. Pozneje je prejela samo še novico: „V Teharjih sta bila oba...!"
V tistem trenutku se je zavrtel ves svet. Hiša je krožila kot na vrti-liaku... Rosno čelo, žareči obraz, nerazumljivo govorienje... Od časa do časa komaj razumljive besede: „Vilče, beži, beži... Ubil te bo... — To ni moj sin! To je pošast v človeški podobi... — Na štajerskem... Teharje... — Tone, morilec... Kajn... — O Bog, zakaj si me tako Kaznoval?"
Micka drvi po hiši. Soseda menjava obkladke na razbeljenem čelu. Sosed Jaka se spomni: „Pošliite telegram Tonetu; morda bi še rad videl mater... Ne bo več dolgo..."
Micka je nerada pristala: „Mati bodo morda še slabši, če ga vidijo; pa nai bo...“
Naslednji dan se je vrnil Tone. Bil je v zlikani uniformi. Blesteče ep"'''1'' z zvezdami je imel na rami. Na kapi je žarela peterokraka rdeča zvezda...
Stari župnik je pravkar zapuščal sobo.
,.Dober dan, Tone," je pozdravil. ,,Mati so slabi... Ne bodo več do'ga., . Prav, da si prišel!"
Zdravo, tovariš," ie odzravil Tono. Hladno, namerno je spi-egledal ponujeno župnikovo tresočo se roko.
Starka je spokojno ležala na hrbtu. Oči je imela obrnjene v sliko sv. Antona nad posteljo. Še prav tako kot tedaj, ko je pri njej Se spal Tone; dalje kot vsi drugi...
„No mati, kako ste kaj?“ je trdo vprašal Tone in starki ponudil
roko.
Umaknila je roko in se zazrla v njegov obraz. Strmela je v oficirja, kot da ne razume, kaj išče tukaj. Sunkoma je obrnila glavo v steno. Krčevit jok je pretresel hišo in vse navzoče. Med jokom kliče: „Vilče, Vilče, kje si... ?‘‘
Tone se je sklonil nad tresočim se truplom starke, ki mu je dala življenje: „Mati, mati, jaz sem; vaš sin, vaš najmlajši sin Tone! Me ne poznate... ?“
„Proč, proč, satan! To ni moj sin! Moj sin je mrtev! V Tehar.jih! Proč, Kajn! Gorje meni, ki sem rodila Kajna-morilca!... Proč... proč od mene, to ni moj sin, moj sin je mrtev v Teharjih...!“
Tone je prebledel. Iz mlečno belega obraza je strmelo dvoje očes; začudeno, blesteče, vprašujoče...
„Kaj govori mati?“ se je naglo obrnil proti sestri, ki si je zakrila oči.
Ženske so zaplakale. Skozi solze so se bliskali sovražni pogledi.
„Vprašaš? čemu se delaš nedolžnega? Mati in vsi vemo, da si bil v Teharjih... Možje in sinovi teh žena tudi... Tam so... kot Vilče... in mati so te prekleli...“
„0 čem govoriš? O likvidiranih belih izdajalcih? Kdo je rekel, da sem jih jaz likvidiral? Govori, sestra! Kdo je to rekel?"
„Vprašaj mojo mamo; svoje nimaš več...!“
Dolg molk je prekinila stara soseda: „Oče naš,... ki je za nas na križu umrl... — Gospod, daj ji večni mir in pokoj...!"
Tone se je pognal skozi vrata. Bil je podivjan prav tako kot tedaj, ko je zasledoval Vilčeta. Drvel je skozi vas; nihče ga ni pozdravil...
Ko so pokopavali staro Rižnarico, je bila v sprevodu samo dolga procesija črno oblečenih žensk, še pogrebce je bilo težko najti. Vsi moški so bili pobiti med in po revoluciji...
Za krsto je hodil Tone. To ni bil več tisti ošabni oficir. Pred cerkvijo je obstal in pustil sprevod mimo sebe... Bal se je spominov; bal se je starega župnika s sklonjenim hrbtom. Sram ga je bilo spominov, ko je pred oltarjem ministriral in je mati še sanjala o sinu — bodočemu duhovniku...
Vse to je sedaj bilo za Toneta samo še neresnična preteklost; že davno mrtva! Resnica je bila kruto tesna: V tej iz nekaj desk zbiti krsti leži mati. Za cerkvijo na pokopališču je votlina, kamor jo bodo položili. Župnik bo še s slabim glasom zapel: Reši me... Potem bodo lopate zasule — resničnost! Potem pa... pojdi, od koder si prišel, zakaj to ljudstvo te je — izobčilo, preklelo...
Še zavedel se ni, kdaj se je vrnil na jug. Pokopal je preteklost; zasul spomine; pozabil svoj jezik... Vso preteklost je treba zasuti. Poti nazaj ni; kot je ni bilo za tiste tisoče z žico zvezanimi rokami na hrbtu,..
„Ti mrtvi živijo," premišljuje Tone. „Bolj so živi, kot bi bili, če bi hodili po zemlji. S svojim mesom in krvjo so pognojili zemljo, ki bo rodila novo življenje. V zgodovino bodo šli junaki, mi pa kot zločinci!"
Večer za večerom ostaja Tone v kafani. Mesto je v globokem spanju, ko njegov korak odmeva po kamnitem tlaku. S težavo se drži pokonci. Ta vražja slivovka je kakor mamilo; še turška kafa je ne prežene.
V modernem stanovanju večer za večerom ista praznina. Lepo pobarvane stene. Skrbno postlana postelja. Kot ogledalo čisti čevlji. Na nočni omarici Marksov Kapital!
Večer za večerom se Tone zatopi v branje; če mu le slivovica ne zapre oči. Saj ni važno, kako bereš; ne, kaj pri tem misliš. Snov, ki jo bereš, je zapovedana misel. Če bi jo napačno tolmačil, si lahko heretik, krivoverec, sovražnik ljudstva... Kot oni desettisoči likvidiranih...
Zimski meseci so dolgi in bolj umirjeni. Bolezen je hujša kot poletje. Maj in junij sta najhujša... Vročina ne popusti; slivovica še bolj podžiga vročičnost. Noči so krajše kot pozimi; zato pa grozno mučne...
Večer za večerom ostaja Tone v kafani daleč preko polnoči. Da bi skrajšal vso nočno grozo...
Z zibajočimi kretnjami se primaje v stanovanje.
Vojaško bluzo obesi preko stola. Večer za večerom ogleduje blesteče epolete z zvezdami, v notranjosti pa bije strahoten boj. Noči so grozne. Tuli, premetava se, grabi okrog sebe, juriša, likvidira...
Poletna vročina pritiska; okna so odprta, veter od Vardarja mirno
diha.
Ugasnil je luč! Skozi okno se še čuje petje: „Kafana mi je majka bila; ulica me je odgojila..."
S težavo skuša zaspati. Vse misli je na silo potisnil na stran: preteklost, sedanjost, prihodnost, pevačice, kafano...
Kazalec na uri hiti rroti jutru. Ve‘er ie postal močan; zavese ob oknu plapolajo. Zrak je težak pred nočno nevihto...
Na postelii se zvija človeško telo. čudno, nerazumljivo grgranje bruha iz niega. Zvija se, tuli, kriči... Tu in tam udari krilo okna ob steno. Blik razsvetli temo, grom prelre=e oblake... Iz telega na postelji re zareži: „Aha, sedaj smo vas pa zasuli! Še zasmrdelo ne bo za vami... Sedaj pa, ha. ha, ha..."
Kratek blisk prejoka temo. Sledi mu oster udarec groma. Tone se požene kvišku: „Tovariši, bežimo! Beli jurišajo! Beži, beži! Juriš, hura, huraaaaa..
Strmel je v temo kot blazen.
„Kri, kri... skozi okona teče kri... trupla nas bodo zasula... Mrtvi so nad nami; zasuli nas bodo... Kri. trupla... Tovariši, kje je dinamit? Minirajte, tovariši; pošast leze iz grobov; zadušila nas bo, minirajte!"
„Na poti v svobodo" bi morda mogli zapisati pod to sliko. Da, posneta je bila takrat, ko so se svobodoljubni Slovenci umikali pred komunističnimi krvoloki. Poznejša predaja in nasilna smrt pa so samo potrdile pravilnost njihovega gledanja takrat pred 25-leti, in ki ga danes spoznava ves svobodoljubni svet.
Z rokami klesti okrog sebe. S prsti dotipa revolver na nočni omarici. Hlastno ga pograbi. Mrzlo železo ga zapeče v roki. Prižge luč...
Soba je bila prazna. Le veter se je poigraval z zavesami in oknom kot v posmeh...
Ko so se oči privadile svetlobi, se zazre v sliko na naslovni strani debele knjige. Karikatura kaže cerkveni zvonik, križe, vojake s puškami, ki so dolge kot preklje. Sredi njih jih je nekaj brez rok in s svetniškim sijem okrog glave. Pod sliko pa napis: Franček Saje: Belogardizem!
Naglo pograbi knjigo, ki je bila edina vez z domovino, in v kateri je iskal odgovora na vsa vprašanja svojega padca in mizerije. Z vso silo jo je zagnal proti vratom, da se je zavrtela po gladkem podu. Z odprtimi listi pa se je izzivalno poigraval veter...
„Hudiči beli, pustite me že pri miru! Pobili smo vas, zasuli v prepade; minirali smo jame nad vami, da še zasmrdelo ne bo za vami; pa ste vedno tukaj. Zasledujete nas dan za dnem, noč za nočjo; še ob slivovki nismo več brez vas... 'Spremenite se v telo, da vas še enkrat pobijemo, da nas ne boste več zasledovali!"
Tedaj je ob posteljni steni zopet stal Vilče. V dolgi koloni prodanih je prišel v Teharje. Takoj sta se spoznala. Molčal je; toda pri popisova-
nju so ugotovili njuno sorodstvo. Tovariš komisar ga je še vprašal: „Ho-eeš, da ga pustimo?"
„Nobene razlike! še več; v bunker z njim...,“ je še dobro pomnil
Tone.
Ko je Vilče prišel na vrsto za likvidacijo, so ga privedli iz bunkerja. To ni bil več človek! V vrsti je stala sključena, v cunje zvita, težko premikajoča se kepa človeškega mesa... Toda iznad zbitega trupla se je uporno dvigala glava... Ena sama s krvjo oblita rana z izbitimi čeljustmi. Iz te glave pa je žrelo dvoje nikoli pozabljenih očes... V njih ni bilo prošnje, ne žalosti; iz njih je sijal — prezir!
Kamioni so zatulili svojo vsakdanjo pesem. Nekje pod Pohorjem so obstali... Kolona svobodnih ljudi je prišla na svoj cilj...
„B'rza palba,“ je poveljeval Tone. Zaregljale so strojnice... Kolona svobodnjakov je padla... Zadnji med njimi Vilče...
„Tako končujejo fanatiki," je pripomnil Tone svojemu gimnazijskemu tovarišu.
„Ne, tovariš; motiš se; tako umirajo idealisti," je ta odgovoril in široko pliunil pred Toneta.
Vilče je stal ob steni. Glava je bila ista, iste s krvjo zalite oči; isti nikoli pozabljeni prezir...
..Beži, ustrelil te bom!"
Vilče ne trene; samo strmi, strmi prezirajoče kot tedaj...
„Vilče, pusti me živeti! Vem, da ni bilo prav! Moral sem! Pusti me, pusti, pusti — brat!"
S težavo ie pogoltnil zadnjo besedo.
Toda Vilče se ne gane, se ne umakne... Ob njem se postavljajo drugi... znani in neznani obrazi... 'Ničesar ne rečejo... Ni prošnje v njihovih očeh... Le — prezir!
„Kako dolgo še? Ne bo nikoli miru? Je bilo vredno... za tiste zvezde na rami? Za vso to praznino? Za vso to grozo? Za vse to počasno umi-lanje... to strašno umiranje brez konca... ?‘‘
Tone se zaveda, da ne bo konca; nikoli konca. Ve, da bo dan pregnal Vilčeta od stene; ve pa tudi, da se bo zvečer zopet vrnil... še mati prihaja... Sedaj veruje v strahove...
„Duhovi, pustite me živeti! Ni dovolj pokore... toliko let? Ne bom imel miru nikoli, nikoli?"
Ko se je zdanilo, Vilčeta ni bilo več... Tone se je napotil v vojašnico. De*umi mu je reportiral. Pregledal je svojo četo in obstal pred dvema vojakoma.
„Odakle ste, vojnici?"
„Iz Slovenije," je bil odgovor. Povedala sta imeni in kraj rojstva.
Tone je prebledel. — Oba je videl zjutraj ob steni svoje sobe... Toda to ni mogoče! To sta bila njuna očeta!
Začel ju je opazovati.
„Da... Nobenega dvoma ni. V Vilčetovi skupini sta bila... če bi vedela resnico ?“
Ko je odšel, se je Janez obrnil k Petru: »Veš, kdo je ta oficir? Slovenec je; naš domačin Tone Z...!“
»Molči, Janez! Za naju je samo Ante Z... in nič drugega! — Vse drugo vedo doma...‘‘
Tone se je oddaljeval...
»Ko bi vedela... Potem bi lahko bilo nekaj, kar bi napravilo konec mojemu obupu... Saj konec nekje mora biti. če ne noči — mene samega...“ Nevihta je umila nebo. Trava je pognala novo življenje. Narava je zaživela do novega neurja...
Za mnoge ne bo življenja nikoli več; za druge miru nikoli več. Prekršili so zakon narave, ki jim je pustil svoj pečat za večno...
IZ DRUŠTEV
Zahvala majorja Barreja
My dear Mr. Grum;
16 Jun 1970
Having returned safely, after a downpour when our good friends drove me to the Airport, I wi:h to thank you most sincere’y for your very gene-rous and kind hospitality for th etwo days I had the pleasure of spending \vith you and the other gentlemen and ladies.
I	was deligthed to make your acquain*:ance, and also meeting, upon arrival, our friends Dr. Mathew Resman and Joe Lekan, and then later, vi-sking dear Doctor Valentin Meršol and his son. Stane. I was for me a tou-ching moment \vhen I first met again with the good doctor, and in spite of his years his heart and mind are open alert and warm. I hope to write bim a short letter later, but until then should you have occasion to write him, please give him my very warm regards.
Do not overlook a kind word to the many other fine people I met, such as Paul (Master of Ceremonies) and the President of the Park Com-mittee (Slovenska Pristava) and so many others names, unfortunately, T connot recall.
I was greatly impressed by the simpHcity and the very genuine sin-ceretv of the celebrations, and by the hnr>ry atmosphere that prevniled among your people; like a verv happy and close family. May the good Lord preserve you ali in this very happy State and that you will always heln one another which should he a very great lesson to the world as a wbole. Yours is proof, if proof is needed, that when we help others we find the greatest happiness for ourselves.
You ali have worked very long and hard to have achieved what you now can enjoy — spiritually and materially, and you ali well deserve this. Do continue to perform such Services you can for less fortunate ones, and you will find the strength to do it. I am certain that God will well receive vour happiness and vvelfare.
You can rest assured that I shall teli my friends here ali about Slovenska Pristava at Geneva, Ohio, and the wonderful people I have met there so recently.
VVhen you have a moment, would you please let me have Dr. MeršoPs address; I did take it, but I have mislead it now. Thank you.
The gentleman I talked to you from your Company at Rochester and whom I met at Montego Bay, Jamaica, W. L, was Dr. (Chemistry) McNally.
1 am sending you the photograph of Dr. Meršol taken with Gen. Alexander on 4 June 1945 at Vetrinj, and Dr. MeršoPs letter addressed to me and dated 18 June 1945. Both of these have served their purpose now, and perhaps you may wish to keep thsee for your archives. Also, my humble little address delivered on Sunday 14th inst. wich you so kindly requested.
Again, thenk you so very much for ali you have done.
Sincerely yours,
P. H. Barre
Po povratku v Kanado, je major Barre, nekdanji poveljnik civilnega taborišča v Vetrinju, poslal tajniku ZDSPB Tabor ing. F. Grumu, zahvalno pismo, iz katerega povzemamo glavne misli:
„Dragi g. Grum. Srečno sem prispel na svoj dom in bi se Vam rad zahvalil za vašo gostoljubje in prijaznost v dnevih, ki sem jih preživel v Vaši družbi in v družbi Vaših prijateljev.
Vesel sem, da sem Vas osebno spoznal, kakor tudi dr. Resmana in ing. Lekana ter predvsem dobrega doktorja Meršola in njegova sinova. Srečanje z dr. Meršolom je bilo zame nadvse ganljiv trenutek in videl sem, da je njegovo srce, kljub visokim letom, še vedno živahno in toplo. Pisal mu bom tudi posebno pismo.
Prosim, sporočite mojo zahvalo tudi predsedniku Slovenske Pristave in vsem ostalim, ki sem jih srečal, pa se njihovih imen, žal, ne spominjam.
Globok vtis so name napravile preproste in iskrene svečanosti in pa prijetno razpoloženje, ki je vladalo med nami vsemi, kot da smo ena sama, srečna družina. Naj vas Bog vse ohrani v tem razpoloženju, da boste lahko drug drugemu pomagali in s tem služili za vzgled sve^u okrog vas. Vaše nelo je dokaz, če je dokaz sploh potreben, da s pomočjo drugim najlažje dosežemo lastno srečo.
Dolga leta in trdo ste morali delati, da ste si ustvarili, kar zdaj uživate materialno in duhovno in vi vsi to v polni meri zaslužite. Prosim, na-
ualjujte s tem delom in skrbite tudi za one, ki so vaše skrbi potrebni. Prepričan sem, da boste našli moč za to. Prepričan sem tudi, da vas bo Bog ob svojem času z veseljem sprejel in da se boste razveselili pri združenju 7 onimi, ki so se žrtvovali za vašo srečo in blagostanje.
Bodite prepričani, da bodo vsi moji prijatelji zvedeli o Slovenski Pristavi in o urah, ki sem jih preživel na njej.
£e enkrat, iskrena hvala za vse!
Vaš
P. H. Barre, 1. r.
Dragi prijatelji soborci!
Prejmite izraze naše zahvale za odlično opravljeno delo v preteklem poslovnem letu. Biez Vaše požrtvovalnosti in odločne volje vztrajati pri delu, da bi naša revija bila to kar je — ponos vseh članov in nenehni klicar borbe proti komunističnim lažem in zvijačam. Hvala Vam vsem in vsakemu posebej.
Delegati krajevnih organizacij in posamezni člani zbrani na 14. rednem občnem zboru Vam ob tej priliki pošiljamo iskrene bratske pozdrave v želji in prepričanju, da bomo tudi v bodoče zamahovali kot eden in storili vse, kar je v naših močeh, da bo naša revija res vredna poslanstva, ki ga opravlja.
BOG — NAROD — DOMOVINA!
za 14. redni občni zbor Zveze TABOR:
France Griuii	P. Borštnik
tajnik	zapisnikar
It. P.
F. Slak
predsednik
JUGOSLAVIJA 1941-1945
(Nadaljevanje)
Vojaški položaj
Delo vojaške uprave v Jugoslaviji ni bilo podvrženo javni, svobodni kritiki, ker je vojska uživala zaupanje naroda. Celo vojni proračun se ni preučeval v parlamentu, temveč je bil sprejet z aplavzom. Kljub temu pa, 4a nismo imeli težke industrije in še manj vojne industrije, da smo bili mlada država s celo vrsto problemov poleg vojaške pripravljenosti; kljub temu, da je nabavljanje orožja predstavljalo težko breme za davkoplače-
va1ce, ;e bila naša vojska na višini in sposobna izvršiti vse poverjene ji naloge, — do pojava velikega nemškega Rajha na severni meji naše države 12. marca 1938, po priključitvi Avstrije Veliki Nemčiji. V tem trenutku se je naš vojno-politični položaj bistveno spremenil.
Pred tem smo bili tako po moči, opremi, vojni izkušnji in duhu močnejši od sosedov. To je vlivalo spoštovanje nam nenaklonjenih sosedov, prija'ePske države pa je krepko navezalo na nas. Pojava novo organizirane nemške vojske, oborožene z najsodobnejšim orožjem, številčno daleč močnejše od nrše ter njena napadalna zunanja politika, pa sta postavili našo voj ko v inferiorni položaj ter vzbudila dvome o odnošajih naših sosedov do naše države.
V	led gospodarskega bremena, ki ga oboroževanje predstavlja za vsako državo, Francija in Anglija nista modernizirali svoje vojske, pa tudi nista razvili vojne industriie. Vsled tega je bila naša vojska prisiljena kupovati orožje iz škodovih tovaren v češkoslovaški in nekaj malega na švedskem. S padcem Češkoslovaške marca 1938 pa je seveda prenehala tudi ta možnost.
V	dneh, ko je vojna že divjala v Evropi, je vlada, ki se je zavedala
pomanikljive opreme naše vojske, dodelila suho zlato za nabavo orožja ir? vojnega materiala brez ozira na cena. Bilo pa je prepozno. Edini vi" ‘e M’a Nemčija; in tej seveda ni bilo do tega, da da Jugoslaviji vse, kar je potrebovala, da bi nato rogala — re-on ae^š1''	Tako "rae a" n i-
mer ob pošiljki modernih Messer^chmidtovih letal “M 9” prejeli vsega 800 nabojev za strojnice, kolesa pa so bila — brez gum.
7a uspešen nričeV- vojaških onemeli ie predvsem potrebna mobilizacija vojske. Nobena država, če je finančno še tako močna, ne more držati celotne vojske pod orožjem tudi v mirnem času. Pa trdi sama mobilizirana vojska še ni porok za uspešne začetne operacije. Predhodno "e mora namestiti na koncentracijskem prostoru, ki ga predvideva vojni načrt v dani situaciji.
V~led noptičnega r>olož°io, in splošnega strateškega položaia držaje je vlada na začetku voino 1. sentemhrn 1939 izjavila, d" bo Jugoslavija v tem spopadu nevtralna. Vojaško poveljstvo pa se je zavedalo odgovornosti za popolno rripravlienost voiske za v"ok nrimer in je skušalo izvesti mobilizacijo, kar pa ji je vlada prenrečila, češ, da ne sme biti podvret noben ko"ak, ki bi izzval Nemčim. 7a*o "o bile podvze‘e gotove polovičarske
JY>l-f rr\ vgr*	Vpt:	f*r'	-»»il	T T--■J'-? L'*o ^g
bilo vpoklicano v izmenah in le delno, vojni material pa je ostal v skladiščih.
Naibolj kritično pa je bi'o vprašanie streliva. Po podatkih ministra vojske, na vladni seb’ ie"eni 1939. ie iropia voisko dovoli rp^n^nopo streliva za naj"eč dva me«eca bojev, topovskega za tri tedne in 153 letal.
Še nekaj beced o vojnem načrtu. Nekateri n-mreč očitajo vojski, da sploh ni imela pravega načrta, drugi pa to kritiko ublažujejo z besedami, da vojni načrt ni bil „dober“.
Glavni namen vsakega vojnega načrta je razporediti državno oboroženo silo na tak način in na tak položaj, ki bi bil najbolj primeren za obrambo države kot celote, ne pa njenih poedinih delov.1 Tako je nemški general general Schlieffon v svojem načrtu predvideval in dovoljeval prodor ruske vojske vse do Berlina, da bi on medtem porazil glavnega tekmeca —• Francijo.
Kako močno vpliva politični moment na vojni načrt, pa lahko vidimo iz reakcije Slovencev Hrvatov na naš vojni načrt, ki je predvideval takojšen umik vojske na Savo in Donavo, kar je edino odgovarjalo vojaškim načelom.2
Vojna na dveh ali več frontah predstavlja kritičen problem tudi za veliko in močno vojsko. Jugoslavija je imela skupno 3000 km meje s svojimi ro-edi. V takem položaju mora strategiji priskočiti na pomoč politika s sklepanjem nenapadalnih pogodb ali celo zavezništva s sosednjimi državami. Naša zunanja politika je vsled tega tudi dosegla take pogodbe z Madžarsko, Bolgarijo, Romunijo in Grčijo. Toda v danem trenutku so bile vse te države pod Hitlerjevo kontrolo; razen Grčije, ki je že bila v vojni z Italijo.
Vsled naglice, s katero se m vojno-politični položaj na Balkanu spremenil v našo škodo, je bilo tudi nemogoče imeti takoj nek vojni razpored. ki bi na vse te spremembe primemo odgovoril. Tudi če bi bila vsa vojska mobilizirana in pripravljena z.a transport na koncentracijski prostor, je treba upoštevati, da je bila dnevna kapaciteta jugoslovanskih železnic 32 vlakov in da ie hi'o pogrebno za prevoz ene pehotno divizre 72 vlakov s 50 vagoni; to je: dva dni in pol. Južno od Save pa ni bilo nobene železniške proge v smeri vzhod—zapadi
Hit'er se je že 27. marca, ko je preiel vest o državnem udaru v Beogradu, odločil, da Jugoslaviio uniči, ter je čas, ko so se vršili razgovori s Simov:čovo vlado glede pristanka na Troini pakt, izrabil za koneen^ra-ciio svojih sil, ki so dobi’e nalog, izvršiti napad na Jugoslavijo. 'Naša obveščevalna služba je dobila o tem tečne in nedvoumne podatke ter je 4. apri’a ce’o javila v Beograd, da bo mesto bombardirano kljub temu, da, je bi’o proglašeno za odprto.3
VoJed političnega položeia v naši državi, ra ’e bil tedaj izdelan tak vojni načrt, ki je predvideval obrambo vseh de’ev države, s čemer je bil kršen osnovni strateški princip: princip ekonomične uporabe raz"o!ož!iive
1	Glej: Gen Leon Rupnik: Nacionalni reduit Jugoslavije — Tabor št. 8, 1967 str. 199 i.sl — op. ured.
2	Ob tem vprašanju je Draža Mihajlovič preiel 30 dni zapora, ker so bili vsled takega argumentiranja prizade'i politiki. Kot se sliši, na je bil vsled identičnega načrta pred kratkim ' d gr-oinn tudi general Gošnjak, takratni poveljnik Titove voiske Prim. “Klic Triglava”!
3	Primerjaj: Vauhnik: Nevidna fronta.
sile, t. j. biti v odločilnem trenutku in na odločilnem mestu močnejši od sovražnika.
Vse vojne enote so imele obrambne naloge; razen III. armije, ki je morala čimprej prodreti preko Albanije na morje in s tem omogočiti zvezo z Zavezniki.
Nemški viri govore o operacijah na Balkanu, da so bile časovno in prostorno odlično sinhronizirane, ker so jugoslovansko vojsko dosegle, ko še ni bila mobilizirana, pa tudi tiste enote, ki so bile mobilizirane, niso dosegle svojih položajev. Eddy Bauer, profesor vojne znanosti na univerzi v Neuchatelu pa piše v svoji knjigi “La guerre des Blindes” str. 135-136: ,,'Svet je bil iznenaden nad hitro nemško zmago; kdor pa ve, da ie "emobilizirano jugoslovansko vojsko napadlo 37 divizij, od tega 10 ok'onni'1 z okrog 7000 tankov in celotnim 8. letalskim korpusom Stuka le*"!. fa n’ niti malo iznenaden. Gotovo pa ie, da so operacije na Balkanu odW:,e priče*ek operacije „Barbarosa“ od 15. maja na 22. junij in da je to rešdo Moskvo, ker so se nemške čete po'avile na črti Tula-Borodino-VeT-oismsk-Kalinin še'e 10. novembra, ko je že nastopila zima in je zmrzovalo celo živo srebro, — namesto že 10. oktobra."
Kapitulacija
15. aprila 1941 so se pri Sarajevu sestale oklopne enote iz Kleistove XII. grupe armij, ki so prišle z vzhoda, z enotami II. AVeichselove armije, ki je prispela s severa. S tem so prenehale vojne operacije na ozemlju Jugoslavije, ker je kraljeva jugoslovanska vojska zaprosila za premirje.
To premirje bo zanimalo vsakega jugoslovanskega rodoljuba.
Vlada je imela svojo zadnjo plenarno sejo 13. aprila	na	Palah pri
Sarajevu. Na tej seji je bilo odločeno,	da se boji nadaljujejo s	tem, da se
fronta prenese na gorske te>-ene Južne Srbije, Zapadne Srbije, Bosne, Her-cegavine in Črne gore.4 Dalje je bilo odločeno, da se zaprosi za čimprejšnjo zavezniško pomoč, in pa, da se vlada preseli v Nikšič. članom vlade pa je bilo naročeno, naj v Nikšič potujejo s svojimi sredstvi.
Ministra dr. Krek in Snoj sta prispela v Nikšič 15. aprila. Ob prihodu je nek vladni uradnik obvestil dr. Kreka, da njegovo letalo odhaja čez pol	ure. Dr. Krek ga je vprašal, kam	je letalo namenieno,	in	odgovor je
bB:	v A+one. Takšna navodila nai bi	dal general Simovič,	ki	je bil isti
dan zjutraj v Nikšiču ter je odredil odhod v Atene, obenem pa izdal nalog za premirje.
Dr. Krek je kategorično trdil, da vlada ni razpravljala o kapitulaciji ali premirju in da o tem ni sprejela nikake odločitve. To se vidi tudi iz zapisnika seje vlade v Atenah 16. ali 17. aprila, da bo Jugoslavija nadalje-
4	Prim. Gen. Leon Rupnik — 1. c. — op. ured.
vala l borbo vse do svoje osvoboditve; potrjeno pa je to tudi na prvi seji vlade v Jeruzalemu.
Iz tega sledi, da je Simovič osebno odločil, da je potrebno premirje m je izdal tozadevno povelje generalu Kalafatoviču, Kaj je Kalafatovič mislil o Simoviču, se vidi iz izjave, ki jo je dal ob prejemu povelja: „Pa gaje je taj Simovič, da ga uapsiml?"
Kalafatovič je odredil generala R. Jankoviča, polkovnika Tomšeta in podpolkovnika Branka Popoviča, da vodijo pogajanja za premirje. Pogoji so bili brezpogojna kapitulacija in odhod vojske v ujetništvo pod pretnjo smrtne kazni za vsakogar, ki bi se oddaljil od svoje edinice. častniki so odgovorni za red in ustavitev vsakršnih sovražnosti.
Dogovor je bil podpisan v Beogradu, 17. aprila 1941 ob devetih zvečer, s tem, da je stopil v veljavo 15 ur po podpisu, to je 18. aprila 1941 opoldne. Podpis je bil izvršen v poslopju češkoslovaške ambasade.
Naloga strokovnjakov na področju mednarodnega političnega in vo-ješkega prava in seveda tudi poznavalcev tedanjega jugoslovanskega prava je, da dalo svoie kvalificirano mnenje o tem samovoljnem postopanju generala 'Simoviča.
Jugoslavija pa ni bila pretresena samo z vojnimi operacijami, temveč še mnogo boli z delom no+raniih razdiralnih sil in z ekspanzionisti&no politiko Italije, Bolgarije, Madžarske in celo Albanije.
10. aprila 1941, dve uri pred prihodom nemških čet v Zagreb, je Slavko Kvatern’k, častnik nekdanie avstrn-ogrske vojske, preko zagrebškega radia proglasil Nezavisno Državo Hrvatsko. Ker se je zavedal šibkosti in nepopularnosti Ustašev med hrvatskimi masami, se je obrnil m dr. Mačka in ga prosil za sodelovanje. Dr. Maček pa je odločno odklonil vsako sodelovanje z Ustaši, dasiravno mu je K^šutič sugeriral obratno. S tem pa je bil tudi izključen vsak nadaljnji vpliv hrvatskih mas na dogodke v NDH. Ustaška uprava se je s Paveličem na čelu posluždn najstrašnejših ukrepov, da bi se kot neznatna manjšina obdržala na oblasti.5
Razkosanje Jugoslavije je bilo dovršeno na razgovorih na Dunaju, 20. avgusta 1941. Na teh razgovorih so se, kot trdijo nemški viri, spet pokazale italijanske težnje za ozemljem na Balkanu. Ker je Italija zahtevala pravico do nadzorstva nad vso Hrvatsko, je bila potegnjena nekaka demarkacijska črta za vojne operacije na severu, ki je pripadel Nemčiji, jug pa Daliji. Vprašanje Bosne in Hercegovine, tega narodnostno in versko pomešanega podrečia, na je postalo poprišče spopadov interesov Italije, NDH in srbskega življa.
V svoji knjigi „The Vugoslav movement“ pravi prof. Kerner, da je avstrijska okupacija Bosne in Hercegovine leta 1878 onemogočila ostva-ritev tako Velike Frbre kot Velike Hrvatske. ter da je bilo vsled tega vprašanje Bosne in Hercegovine najkritičnejše vprašanje jugoslovanske
5	Maček: The struggle for freedom.
ctržave v času 1918—1939. To vprašanje bi po njegovem mnenju predstavljalo trd oreh tudi za večje in zrelejše narode.0
Ob kapitulaciji jugoslovanske vojske so se dogodki nekako ponovili. Ustaškc oblasti so vsled svoje nezrelosti in nesposobnosti podvzele naj-hujše in najbolj krvave metode za rešitev vprašanja Bosne in Hercegovine. Nasedle pa so tudi komunističnim agentom v svojih lastnih vrstah, ki so izzivali bratomorno vojno, da bi potem „reševali“ Srbe in jih sprejemali v vrsto komunističnih partizanov.
Italijani pa so s svoje strani računali na Bosno in Hercegovino kot r.a most med Dalmacijo in Črno goro ter Albanijo, s katero so osnovali personalno unijo.
Za razumevanje nadaljnjega razvoja pa je treba navesti tudi instruk-cije grofa Ciana, italijanskega zunanjega ministra, poveljnikom italijanskih oddelkov na Balkanu. V teh navodilih, ki so leta 1942 prišla v roke naši obveščevalni službi, pravi Ciano: »Naravnost neopravičljivo je zadržanje naših poveljnikov do jugoslovanskih nacionalističnih sil (četnikov). Oni so zakleti sovražniki Nemcev in bodo postali naši naravni zavezniki v trenutku, ko se bodo v teku vojne spremenili naši odnosi do Nemčije. Zato svoje postopanje priredite temu primemo."
To italijansko stališče je verjetno privedlo Evgena Kvaternika do misli, da obstaja nek sporazum med četniki in Italijani.7 Nemški viri na gredo še dalje in smatrajo, da so si Italijani s tako politiko hoteli zavarovati svoje pozicije v Beogradu po zaključeni vojni.
Bolgarija je zahtevala vse področje do Ohridskega jezera, medtem ko je Velika Albanija dobila porečje Belega Drima.
Nečloveško postopanje okupatorskih čet, kakor tudi ustaški pokolji srbskega življa so nato ustvarili psihozo splošnega upora in odločnost, da se nadaljujejo boji proti vsem sovražnikom i 'Srbov, i Hrvatov i Slovencev.
(Sledi)
0 Kerner: »Kdor reši vprašanje Bosne in Hercegovine, je rešil vprašanje Jugosolavije."
7 Hrvatska revija 1959, vol. 2, str. 176.
A. POTOKAR
V spomin pesniku ESalantiču
Kdo doumel bi zbegane duše skrivnosti šepet? —
Kdo razumel ptice selivke daljni polet?
Človeško srce hrepeni v bodočnost svetlobe, luči.
Kdo te bo znal pravilno ceniti, France Balantič — poet? Nisem poznal te v življenju; občudujem te — človeka v trpljenju!
Tvoj molk je molk s prstjo zasutih ust srčno povedal vsemu svetu iz polnih ust:
Lepša noč je v črnem zemlje krili,
kot so pod svetlim soncem zvezda, srp in kladivo v rdeči svili! Ta sveti ti roža na pepelnati gomili!
Pogorišče je nekje na vasi...
Prek razpadle hiše v plamenu,
kjer ostal ni kamen na kamenu,
prekrižajo tramovi te ožgani,
da večno svetel nam se tvoj spomin ohrani. —
Tako umirajo le pesniki od Boga izbrani!
Vsakdo naj si v srce zapiše:
ostal ognjišče si slovenske hiše.-----
Daj mi Bog, po stezi dolgi, vijugasti in krivi, mučenci, z vami se združiti, na grob — za vse gorje, strašne prizadete ti krivice — in na ustnice
izkrvavele
snop pšenice tvoje več kot dozorele položiti.
Vsepovsod, kjer božji volji vdani po slovenski zemlji razmetani v grobovih mi počivate junaki zbrani, za vedno naj ostanem z vami — z razprostrtimi rokami!----------
Vem, da bom dočakal ta dan!
Kdor pazljivo prisluškuje, čemu dva tisoč let trpi, vzdihuje na križu Sina božjega srce, takoj doume, da v času naše žaloigrc dobrota božja ukazuje: v imenu tvojem se, France, lepota naše poezije nadaljuje!
Ker se nisi mogel klicu božjemu upreti, si moral v ognju živ zgoreti...
Oh, lepa mora biti poezija v plamenu božjega sred, ki nima dn&.--------
F. Kozina
Z oklopniin vlakom na straži domovine
(Spomini domobranskega oklopničarja)
V Ljubljani sem bil dodeljen skupini domobrancev, ki je bila poslana v Grosuplje na oklopni vlak. Javili smo se poveljniku vlaka, poročniku Antonu Kozinu, ki je bil zelo zadovoljen z našim prihodom. Toda presenečeni smo bili mi, ko nam je dežurni podnarednik Vidic pokazal naše stanovanje — tja v železniški vagon na stranskem tiru. Vselili smo se v vagon in razporedili. Izgledalo je, da je tu že nekdo imel svoje ležišče. Polegli smo po tapeciranih sedežih in zaspali. Prebudilo nas je glasno stopicanje okovanih čevljev in govorjenje. Vprašujoče smo gledali, da nas upajo buditi, ko pa nam je bilo tu odločeno prenočišče. Dopovedali so nam, da je to stanovanje njihovo in ne naše, ker so posadka oklepnega vlaka. Ko smo jim jjovedali, da smo poslani iz Ljubljane za posadko grosu-peljskega vlaka, se jim je na obrazu poznalo, da so nas bili veseli, čeprav se bodo drenjali v vagonu. Po prihodu naknadne skupine k oklepnemu vlaku pa smo se vsi preselili po hišah okrog železniške postaje.
Število moštva 3. voda železniške baterije je bilo zadostno za dva oklopna vlaka, katera sta patrolirala progo Ljubljana-Grosuplje-Dobre-polje. Glavna naloga naših oklepnikov je bila čuvanje železniških predorov liri Šmarju. Čeprav železniška proga nižje od Grosuplja ni bila za promet sposobna, smo se z oklepnimi vlaki že vozili do Dobrega polja. Včasih so nam partizani tu in tam progo razstrelili, nakar so jb železniški delavci popravili. Partizani so se večkrat poizkusili pritihotapiti do železniških predorov in jih podminirati. Ker pa je bila skupina domobrancev v zasedi vrh hriba nad predori, je to partizanom bilo v veliko oviro. Partizani so poskušali, da uničijo ali preženejo tiste domobrance, da tako nemoteno zrušijo predore. Ob vsakem takem napadu partizanov na domobransko zasedo smo po streljanju spoznali, da so rdeči spet v bližini. Ob takšni priliki se je naš oklopni vlak približal železniškim predorom ter počasi peljal od enega konca do drugega, če so se rdeči skorajžili in oddali strel na naš vlak, smo jim mi odgovorili tako strašno, da so jo takoj pobrisali nazaj v skrivališča od koder so se pritenli. Kakšni junaki! Terorizirali so neoborožene ljudi in se šopirili, kot da lastujejo že ves svet; ko pa je 14. skupina slovenskega domobranstva na oklopnem vlaku izstrelila nekaj rafalov, so bežali, dokler so jih noge nesle.
Spominjam se napada na naš oklopni vlak tam pri vasi Cikava. Svinčenke so udarjale v naše vagone in požvižgavale nad nami. čakali smo, da se nam izdajo, kje so postavili zasedo. Končno so sprevideli, da ima naš oklopnik veliko slabost. Ta je bila, da nismo mogli drugam, kot po že-leznišbem tiru. Ko se nam je zdelo dovolj njih izzivanja ter smo približno ugotovili po bliskanju mitraljeza, kje je njihovo gnezdo, smo užgali,
da so utihnili za vso noč. To so torej bili tisti junaki, ki so pošiljali poročila v svet, da so izvojevali dotlej eno „največjih zmag" nad sovražniki.
Oklopničarji in slovenski domobranci sploh smo bili že siti takšnih in podobnih partizanskih laži. Zato smo v slučaju napada partizanov na naš oklopni vlak gledali, da smo jim pošteno nažgali smrdljive noge.
Zaradi tega so nas oklopničarje partizani sovražili menda bolj, kot katerokoli drugo domobransko edinico ter so na nas prežali vsako noč, da nam jo zaigrajo v maščevanje z razstrelitvijo železniške proge. -Sem pa tja se jim je tudi posrečilo, da so progo spustili v zrak. Ker pa je pred oklepnim vlakom ponoči tračnice vedno pregledovala izvidnica dveh ali treh domobrancev, smo partizanom v mnogih slučajih tudi to preprečili.
(Sledi)
£A BELEZISiCO
Mladina...
Belgrajski tednik Nedeljne Informativne N-ovine (NIN) je objavil rezultate ankete, ki so jo pred kratkim izvedli med študenti v Ljubljani z ozirom na njihovo zanimanje za mednarodne politične dogodke in pa o tem, kateri dogodek na mednarodnem poprišču jih je najhuje prizadel. Na prve vprašanje je odgovorilo 35%, da se za mednarodne politične dogodke izredno zanimajo; 31% se jih samo zanima; 23% se jih nekoliko zanima; 11% pa ni izrazilo mnenja. Dogodki na mednarodnem poprišču, ki so jih najhuje prizadeli, so sledeči: 95% sovjetska invazija češkoslovaške; 43% vietnamska vojna; 35% Biafra; 33% židovski napad na Arabce; 13% umor prezidenta Kennedyja in Martina Luthra Kinga; 8% rasna diskriminacija; 5% drugi dogodki, ki ogrožajo svetovni mir; 4% stanje v Grčiji; 3% odstavitev princa Sihanouka. — Med diskusijo so malone vsi poudarili s skoraj enakimi besedami, da jim sovjetska zasedba Češkoslovaške pomeni »uničujoč udarec za vse njihove iluzije o resničnem socializmu v Sovjetski zvezi.“ — 'Nekaj tipičnih odgovorov: Boli me, da je socialistična država, kot pravi, da je Sovjetska zveza, izvedla pritisk nad češkoslovaško, ne da bi ji dopustila, da sama zgradi svoj socializem. — Vsako nasilje me revoltira; posebej pa velja to za dogodke na Češkoslovaškem. — Nisem mogel verjeti, da bi ena socialistična država lahko ogrožala suverenost druge. — Invazija Češkoslovaške je dokaz, da Sovjetska zveza govori eno, dela pa nekaj čisto drugega. — Po invaziji češkoslovaške Sovjetska zveza zame ni več ideal scoialistične države, čeprav se zanimam tudi za druge mednarodne probleme. — Mislim, da je socializem (komunizem) zelo lep družbeni sistem, toda dvomim, da bo sploh kdaj prišlo do njegove uresničitve. — Po sovjetski invaziji Češkoslovaške moji odnosi do socializma (komunizma) niso več posebno idealistični. — Itd., itd.
... in mladina
Liga za industr jsko demokracijo, ki so jo že leta 1905 ustanovili Up-ton Sinclair, Clarenco Darow in Jack London, in ki ji sedaj predseduje poznani socialistični voditelj Michael Harrington, je preteklega avgusta izvedla obširno anketo med študenti 50 najbolj razkričanih univerz širom Združenih držav Severne Amerike. Kljub rabukam, ki jih del svetovnega tiska še bolj napihuje, so rezuliati povpraševanja dokazali, da „so radikalne levičarske skupine študentov za vselej izgubile izglede na podporo večnic pri izvajanju svojih programov". Poročilo dodaja: „Nova levica jo naletela na opozicijo delavstva ter reprezentativnih skupin črncev in izgubila vre možnost'', da bi postala množično gibanje." Rezultati ankete so dokazali, da je samo 8,5% študentovskih voditeljev za novo levico, med tem ko jih je — poleg drugih manjših zmernih tendenc — 30,5% izjavilo, da so liberalni. — Zanimivo je tudi, da je na vprašanje o življenju v Združenih državah samo 7,5% študentov odgovorilo, da bi rajši živeli v tej ali oni komunistični deželi...
ZANIMIVI PABERKI
NOVA SODOBNA ANEKDOTA
Kadar se hočete zavarovati proti požaru, tatvini, ropu ali proti smrtni nesreči t. j. življenjsko, morate biti zelo previdni in pozljava. Prečitnjte prav vsako črko in tudi tisto, kar je navadno drobno tiskano, nekje spodaj ali na koncu, na kar ne obračate nobene pozornosti. In prav tam je tisti ,.hakelc“, na katerem navadno obvisite.
če potujete z letalom pa n. pr. padete in zgorite, nekatere ameri-kanske zavarovalnice, pa ostale menda tudi, ne bodo izplačale vašim zakonitim dedičem odškodninske zavarovalnine, če vašega trupla ne bodo mogli identificirati; ker to, da ste bili v seznamu potnikov, še ni dokaz, da ste se res smrtno ponesrečili, če vas ne morejo najti mrtvega. To snov zelo radi obravnavajo severno-ameriški filmi,, pa ne vedno posrečeno.
Drugo, če se zavarujete za življenje, pa bi izvršili samomor, zavarovalnice ne bi izplačale vašim zakonitim dedičem zavarovalnine, kar bi pravno utemeljevale kot „contrato forzado", češ da ste zapad-izteklost pogodbe s svojim deianjem izsilili in vaši dediči bi se pod nosom obrisali za zavarovalnino. Torej v vsakem primeru morate prej dobro premisliti, predno se odločite za ..špekulativno" potovanje z letalom ali pa za kaj drugega.
Neki pravnik iz Buenos Airesa je pred kratkim povedal naslednjo resnično anekdoto.
Bogat trgovec iz Buenos Airesa je kupil nov avto, „Falcon Ford“ in se obenem zavaroval za milijon pesov. Takrat še čedna vsotica.
Zgodilo se je pa, da se je potem vozil s tem avtom po obalni cesi Costnnera in, ko je prišel do spomenika „A la madre Espana", je avto naglo zasukal, se prevrnil in tudi ubil.
Vdova je zahtevala izplačilo zavarovalnice, a zavarovalnica se je uprla. Utemeljevala je svojo odločitev s tem, da je trgovec povzročil smrt sa«w z „eccesiva velocidad", v tem primeru pa da zavarovalnica po pogodbi ne izplača zavarovalnine.
Vdova je vložila tožbo, toda v pogodbi je bilo res „drobno natiskano” tisto, na kar se je opirala zavarovalnica.
Zdaj pa je nastopilo vprašanje, khko dokazati, da je smrt res povzročila prehitra vožnja, ko je bil krivec že mrtev, avto pa razbit.
Sodnik — tenkovesten — se je odločil, da se bo sam prepričal, če je bila vzrok smrti res prehitra vožnja. Vzel je prav tak avto —• Falcon Ford — in poskusil vožnjo okoli spomeniku „A la madre Espana”. Začel je s hitrostjo 20 km, drugič ga je pognal na 30 km, tretjič na 40 km in četrtič se je spustil na 50 km. Na 60 km pa si ni upal tvegati, ker je uvidel, da je življenjsko nevarno voziti okrog spomenika s tako hitrostjo.
In vdova se je obrisala pod nosom za zavarovalnino.
Torej tudi v smrt je treba korUkati previdno!
DAROVALI SO:
Tiskovni sklad ZDSPB Tabor:
(dol.)
Adamič Anton............ 5.—
Janežič Stanko ............ 1.—
Kolman Ludvik ................ 2.50
Kranjc Danilo ............. 5.—
Rupnik Franček ............ 1.—
Slak Florjan,	Kanada ....	10.—
Platnar Lojze ............. 1.—
Jereb Franc	........... 2.50
Zadnik Julka .............. 1.—
Turk Toni ................. 1.—
(Vsi razen enega iz ZDA)
Tiskovni sklad Gl Tabor:
(Pesos ley	18.188)
Gričar Franc,	Moron ..... 33.—
Za zavetišče:
(Pesos ley 18.188) Buda Stanislav, v spomin za
pobite in pomorjene domobrance 24. čete ............ 30.—
č. g. Guštin Jože: cerkvena nabirka ob priliki sv. maše za pok. gen. L. Rupnikom, 6. 9. 1970 ............ 65.76
N. N., Argentina, namesto venca na grob pok. č. g. M.
Radoša ..................... 100.—
Novak Franc, prelat, Ituz. 18.— Ing. Švigelj, Martinez ...	100.—
Jakoš Janez, R. Mejia ....	100.—
Logar prof. V., Capital ..	58.—
Kastelic Anton, Bariloče ..	10.—
Kantara - druž., Minnesota 20.—
PROSLAVA SLOVENSKEGA NAROD-NEGA PRAZNIKA 29. OKTORRA IN DNEVA SLOVENSKE ZASTAVE
bo v soboto, 24. okt., v Slovenski hiši
Ob 19.00 sv. maša za vse Slovenke in Slovence, ki so delali in se žrtvovali za svobodo slovenskega naroda.
Ob 20.00 v veliki dvorani Slovenske hiše: „Pred petindvajsetimi leti, danes in jutri“. Besedilo dr. Tine Debeljak; režija Maks Borštnik.
Ob 20.45 slavnostna večerja.
V S E B I N A
Nuestro orgullo	........................................... 257
Ob 25-letnici ustanovitve slovenskih in hrvaških šol na Primorskem 258
Naš temelj (-e. -k.) .................................................. 260
Pismo domobranski materi (Stanko Mrak) ............................ 261
Reakcija (P. B.)	........................................... 267
To ni moj sin; moj sin je mrtev! (F. Slak) ........................ 269
Jugoslavija 1941—1945 (R. P.) ..................................... 279
V spomin pesniku	Balantiču (A. Potokar) .............................   284
Z oklopnim vlakom na straži domovine (F. Kozina) .................. 286
Za beležnico .......................................................... 287
Zanimivi paberki	........................................    288
Darovali so ........................................................... III
TARIFA REDUCIDA
ConcesicSn X9 8133
FRANOUEO PAGADO
Concosifin N9 2619
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.060.634.