Slovenski GLASNIK
Stev. 12.    V Celovcu 1. decembra 1866.   IX. tecaj.
Pesem.
(Zložil Fr. Leveč.)
Kakor Solnce zlato, Solnce spomladansko Zgreje in otaja Goro veličansko,
Zopet da v samije Vrne ee življenje, Da goro pokrije Cvetje i zelenje :
Tako časi mene Ogenj živ prešine, Ljubav do nesrečne, Svete domovine.
In takrat navdaja Moč me domišljije, V srcu pak mi vstaja Roža poezije. <
 Hči mestnega sodnika.
(Izvirna zgodovinska povest iz 16. stoletja, spisal J. Jurčič.) (Konec.)
VI.
„Kako je govoriti? Ali ne tako, daje lepa deklica, kakor sama namalana mati božja v šenklavski cerkvi na strani? Tako je govoriti! Kaj misliš ti, Fodplatnik? Zini nam eno, pa se ti, Kolček, eno, da boste dve modri besedi. In potlej bom vaju zaznamoval, dobro bom v^u pohvalil."
Tako je djal stražar Boječ, na sulico naslonjen, ko je kaka dva tedna po povedanih dogodkih nekega večera zbrano imel vse svoje kraljestvo od Platnika do Sušnje.
„?-ha", djal je oče Podplatnik skozi nos.
„Slabo si se mi odrezal. Pireh, domisli me, da ga bom slabo zaznamoval. Hči mestnega sodnika se mora bolje pohvaliti. Kaj ni tako govoriti? Je-li, Pireh, da. Domisli me, da ga bom slabo zaznamoval, pravim".
Glasnik IX. tečaj. 31
418
„Bom", odgovori Pireh.
„Bom, — kaj je ta beseda, — bom, bom. Človek ima jezik, da vec g-ovori, ko samo bom, bom. Še tebe bom zaznamoval, in te bom! Koliko je to besedi — bom. Samo ena je, kaj ne Sužnja?" Rekši u^re stražni glavar Boječ svoje male oči v Sušnjo.
„Samo ena beseda je, in še ena majhena", odgovori ta.
„No prav si govoril. Ena, in še ena majhena; to je res, to je dobro povedano, prav dobro.   Ti si beseden.   Tebe imam rad, prav po božjih in cerkvenih zapovedih te imam rad.  Ti boš z menoj ho- -dil.   Midva sama bova govorila.   Kaj ni res, Kolcek?"   „Res je, Boječ", odgovori Kolcek.
„Dobro si rekel, Kolček ! Primojduha, dobro! Mi smo mi, in smo, kar smo, kaj ni res?"
„Res. Naj bo sodnik zaprt ali kar hoče, in njegova hči, kjer hoče, mi smo mi".
„Dvanajst sto zaznamovanih! dobro in res je to. Kaj praviš ti, Kolček, ki si ubrisane glave, kje je hči mestnega sodnika? Kaj praviš. Lepa je bila, to pa to, lepa, kaj ni bila? Še jaz sem jo rad pogledal, ki sem v letih — ne rečem, da bi bil star, tega ne rečem, a lepa je, govori ti, kakor češ.   Kaj praviš, kje je?"
„Pes jo vedi! Kaj mi mar, in tebi nič mar, in nam vsem nič,'' pravi Kolček.
„To pa jaz vem", — pravi Podplatnik.
„Podplatnik vé ; ali si slišal Sušnja, Podplatnik vé ! Govori in povedi, kako veš. Jaz bi bil stavil, da je pol tvoje glave prazne, pol s slamo natlačene in pol vrag te poznaj kakove, potlej še le pol pametne. In ti bi bil tudi stavil, Sušnja, in ti, Kolček, mi vsi trije. Kako veš? Glejte si, Podplatnik bo še več vedel, ko jaz Boječ, ki sem mu po viši gosposki za glavo postavljen.   Kako veš?"
Čuvaj Podplatnik je malo zaničljivo pogledal Boj ca in kompanijo ter začel praviti: „Kaj ne veste, da tisti ljudje, ki na pismo ????, več vedo, ko mi".
„Kaj pak da vemo, kaj pak!" seže mu Boječ v besedo.
„No, ~ pravi Podplatnik — naš poglavar ima enega meniha. Ta zna brati in je tudi druge naučil; tudi tistega Laha, tistega mladega.   Ta je pa nekje bukve dobil, tam noter iz Benedek je bukve dobil, v kterih se tako zapisano bere, da človek lehko samega« vraga pokliče; in ta vrag pomaga človeku, da vse stori, kar če".   i
„Kako se pokliče ta vrag?" vpraša Boječ. '
„Tega niso povedali. Pravijo pa, da je Lah, ki je pri glavarji, nekemu ribiču v Krakovem črnega mačka ukradel, ki je imel belo liso na repu. Tega mačka je nesel za rep ob Ljubljanici enajsto uro po noči. Tam ga je za vrbov grm privezal in drl in mu« živo srce iz drobovja vzel. To srce je z neko meščavo mazal in je potlej dal hčeri mestnega sodnika. Zato je pa morala ž njim iti, kamor je hotel".
„Dobro povedano to, kaj ni res?" praša Boječ.
„Ali prav po postavi", odgovori mu eden. ,i
419
Kako si pa ti vse to pozvedel?" prasa Podplatnika.
„Kako sem zvedel? Jaz nisem nič zvedel. Moja babnica ima tako napeljano, da ona vse zve. Moji babnici je pravila neka soseda in ta je vso resnico slišala iz ust tiste ženske, ki je pri sodnikovi hčeri služila".
„Tako je že vse istina, babe vedo, te imajo dobre nosove. Pa kaj meniš ti, Podplatnik, in mi vsi, kaj menimo, ali je res dežel-ski poglavar zaprl sodnika našega, ali je to prazen glas med nami,f kakor se pravi, kaj menimo? In če menimo, da ga je res, prašam jaz in mi vsi vprašamo, ali nam to škodi ali nam ne škodi. In če nas nima kdo soditi, ako celo noč ne čujemo, menim, da nam ne škodi, torej nam ne škodi.   Kaj ni res taka postava?"
In nihče ne bi bil Bojcu izgovarjal, ko se ne bi bil Kolček nanagloma domislil, da mu je v velicih silah in nadlogah ravno mestni sodnik to krušno službo naklonil; zato je imel v tem hipu toliko možate vesti, da je djal: „Veste kaj, to ni tako, kakor si ti. Boječ, rekel. Gospod Sumerek je bil pošten mož, na to se jaz trikrat pri-vérim. Dokler je on bil, ni se nikomur v mestu v oči drezalo, da bi on ne bil na noge stopil. Zdaj pa, kar je on zginil, naj bo že zaprt ali naj je po svetu šel kakor ubežen Tomaž, ta čas je že dosti ljubljanskih meščanov pobitih po glavarjevih ljudeh. In Bog vedi, če še nas enega kaj enacega ne čaka. Zato jaz trdim ^ da nam Škodi, ker mestnega sodnika ni".
In Boječ, najmodrejši med njimi, je hitro prevdaril: če mestni sodnik pride na sodnijo nazaj, utegnil bi izvedeti, da sem jaz tako in tako o njem mislil. Zato je Boječ s svojo suho sivo glavo poki-mal, s sulico ob tla trčil in djal: „Kar Kolčka poznam, zmerom ga imam za dobrega zaznamovanega in za pametnega. Resnico je zinil in kdor pravi, da je ni, temu jaz butico ubijem, jaz sam".
Vem, da bi bili ti hrabri možje še več zanimljivega uganili ta večer, ko ne bi bili ravno zdaj zagledali tropo Averspergovih čuvajev, ki so od tistega poprej omenjenega večera kakor nalašč in mestu kljubovaje vsako noč okrog hodili. Boječ in tovarši so se kakor miroljubni neškodljivi možički bali kacega prepira z oholimi vojaki, zato so se brž poskrili vsaksebi, kakor piščeta v prosénico pred kraguljem.
Mežavo je gledal mesec skozi gosto meglo nad Ljubljano, kakor da bi mu malo mar bilo za izvirne te razgovore. Pač ni čuda, zakaj če je tudi nam dovoljeno, kar je tema poetov in pravljičarjev pred nami že storilo, da se tej svetilnici vid in sluh natvezuje, videl in slišal je to kakor vsako^noč po daljnem svetu marsikaj, kar ga je morda bolj zanimalo. Ce se tedaj ravno tiste noči ž njim vred še drugam ozremo, najdemo nov prizor, novo črto v našo, škoda da le površno sliko.
Na južni strani Ljubljane, kjer zdaj od vlade cesarja Franca sem rodovitna ravan leži, vleklo se je v prej snih časih močvirje, gnjezdo navodnih in močeradnih živali in izhlapišče nezdravja in pustobe.
31*
420
Ob vzhodnji strani je držala pot proti Ljubljani.   Pozno po noči je po tej poti z brzim korakom tekla človeška podoba. Po lehki in gosti stopinji bi bil gledalec spoznal, da je ženska, ko bi že tudi t ^ ne bil razločil celega telesa, ki je bilo zavito v dolgo črno halo, vr vojaški plašč, kteri je bil kakor za obrambo proti mrzli mokreči megli tesno čez glavo potegnjen.
Kakor bi se hotela oddehniti, postala je pozna popotnica, skrbno ozrla se po bičji in ločji, rastočem po močvirji in naposled za seboj nazaj. Pri tej priliki je njena roka nekoliko popustila odejo ^ in videl se je mlad bled obraz posebne dekliške lepote.
„Turjak se ne vidi več! O Bog in sveta mati božja, pomagaj mi!" Rekši se deklica zopet spusti v lehek tek. Pa pot je bila opol-zla, sem ter tj e celo blatna. Zato jej je stopinja večkrat zastala in čem dalje je bila, tembolj je jela pešati. Videlo se je, da nježna nožica ni bila vajena dolzega pota. Tudi se je pri najmanjem sumu plaho ozrla in lice je vselej še^ bolj zabledelo.
Že precej pota je bila naredila.   Megla se je vedno bolj zgo-ščevala, tako da je komaj za dva koraka videla pred seboj.   Tudi. veše, ki so nad močvirjem čudovito plesaje deklico spremljale s svojo čarobno svitlobo in kterih poprej z neko grozo še gledati ni mogla,, zginile so zdaj v gosti megli.
Naposled ni mogla več ni koraka storiti. Vsede se na jarek ; in zdihne molitvico do Marije device, da bi le še eno uro mogla hoditi, da bi prišla do kacega stanovanja. In kakor bi se čutila nekako okrepčano, skloni se zopet po koncu in tiplje z nogami dalje.. Komaj dvajsetkrat je stopila in že se jej je zdelo, da hodi dve uri.. Mrzel pot jej oblije hrbet in hotela se je vleči na tla in čakati, do-: bre ali slabe osode. i
V tem hipu zagleda brlečo luč iz megle. Videlo se je, da je prav blizo. Stala je vedno na enem mestu. Morala je tu kaka hiša stati in upanje, da so tukaj dobri ljudje, ki jo bodo sprejeli in morda še — preganjavcev oteli, dalo jej je z nova moči, da je rinila c naprej. Kmalo je bilo razločiti obris j e male samotne koče, ki ni stala daleč od pota.
Okence na sprednji strani le bilo tako ?''isoko, da ni mogla videti, kdo je v hišici, da-si je neki ravs slišala. Spela seje kviško in potrkala.   Toda še le, ko se je lastnik prepričal, da je zunaji ženski proseč glas, prišel je na duri in odrinil zapah. s
V borno izbico stopivša je deklica videla, razen mladega, visoko | in močno zraščenega človeka, ki jej je odprl, samo še staro ženico, ktera je brez vsega dela sedela na nizki, pol podrti postelji.
„Prosim vaju v imenu križanega Boga, imejte me čez noč. Jaz sem uboga preganjana ženska brez varha in brez pomoči", prosila je deklica.
Stara žena in sin njen sta čudoma gledala nenavadno bera-dico, ki je imela, kakor je bilo videti, zlate zapestnike in dragoceno obleko pod starim moškim plaščem, ^
421
„Andrejko ! — djala je čez nekaj časa starka svojemu sinu —
SopraŠaj to lepo gospico, ali ni s kacega grada in ako hoče, da jo omu spremiš".
Andrejko, atletičen sin stare žene, pak je strme in z odprtimi Ustmi debelo gledal lepo deklico. Kaj tacega svoj živ dan ni še videl in zdelo se mu je, kakor bi se mu senjalo.
„Čez noč bi rada bila pri nas, mati!" pravi sin.
„Sleva! kje bo pa spala, spremi jo domu, strah je je.   Mene je bilo tudi strah, ko je bil tvoj oče še tako mlad, ko si ti zdaj. Kje bo spala pri nas? Gospoda ima mehke postelje. Midva nimava; nič tacega.   Na klopi ali na slami je pretrdo". \
Pa dekličina lepota in njene prošnje so mladega gospodarja' toliko omočile, da je materi prigovarjal in na vso mogočnost ugibal,, kako bi se potnici postreglo, da bo dobro. Ali koje deklica na njuno vprašanje po vrhu razložila, da ni iz nobenega gradu v okolici doma ampak iz mesta, da je bila vjetnica hudobnih ljudi na Turjaku, prestrašilo Je to starko zopet tako, da je še boy odvijala, rekši: „Gospodje iz Turjaka so nudi gospodje. Če zvedo, da sva midva vam pomagala uiti jim, hišo nama požgo, kravo iz hleva izvlečejo in naju po svetu poženo. Kakor pravite so vam morda že zdaj na sledu m Bog sam nas varuj, ko bi vas tukaj zalotili".        ^
„Dva naj le prideta ali pa trije, ¦— odgovori sin. ¦— Jutri ne bodo imeli kam kosila devati, jaz bom vsacega razparal, kdor bo stopil na naš prag, mati!" v ??
Tako je bilo naposled ukrenjeno, da tujka ostane.
Ali komaj sta jej mati in sin za silo postlala, ko se zasliši zunaj klepetanje konjskih kopit in precej potem je nekdo na vrata nabijal in svetilnica je sijala skozi okno v kočo. j
Andrejko je hotel sekiro izza trama sneti, pa mati, ki se je"^ bala za-nj bolj ko za hčer druge neznane matere, branila mu je na vse kriplje.   Tudi deklica, ki se je bila za prvega pol v nesvesti ' bleda vsedla na začrnelo klop, stopila je zdaj med mladenča in duri ter djala : „Poslušaj mater, pomagati mi ne moreš.   Naj mi Bog po- ; maga, tebi pa naj bo dobro za tvojo blagosrčnost".
,,Le pustite me, in videli boste, koliko se jih bojim. Vi se pa skrijte, tje pod klop, jaz vas zagrnem. Kdor bo hotel kaj vohati^ po hiši, temu ubijem glavo in Bog mi greh odpusti".
Starka je med tem pri poslednjem oknu malo glavo ven pomolila. Bodi-si da je bilo pretemno, ali da ni že dobro videla, izmed treh mož, ki so pred hišo stali, zapazila je v naglici samo enega, ki je s svetilnico v roci na vrata trkal.
„En sam je, morda ga z lepo odpraviš, Andrejko ! Ali varuj se ga in nič zalega mu ne stori", pravi mati. ¦
„Vi ste neumna žena, mati", reče sin in ob enem z nekakim ; čudnim glasom zarohni skozi okence ter sekiro pokaže.   V hipu ?? bil pri druzem okencu moški obraz videti, ki je v kočo gledal. Vi- i dela ga je samo deklica, pa zavpila je na glas.   Koj potem je pristopila k mlademu domačinu ter djala : „Stoj, pomagati mi ne moreS, j
422
to vem. Ali veco dobroto, kakor ko bi me zastonj branil, storiš mi, če to-le pismo neseš v mesto in oddaš kupcu Simonu Grnisčaku. Reci, da mu to pošlje hči mestnega sodnika".
Četrt ure poznej so trije jezdeci drevili od koče proti južni strani, od koder je bila prišla uboga j etnica. Prvi je imel pred seboj na konji nesvestno deklico, bil je Cirijani. ^
vn.
Meščanje ljubljanski niso vedeli, kam je sodnik nanagloma zginil. Zakaj da-si ravno se je bil hitro glas zagnal, da ga je deželni poglavar zaprl, raznesli so vendar poglavarjevi ljudje kmalo ' drugo novico, ki je pravila, da je mož sam pobegnil, samo da bi se glavarju odtegnil, kije imel piko na-nj ; da, celo poglavar sam je očitno govoril, da ne vé za-nj, da bi ga pa hotel kaznovati zarad prikrivanja pobojnika njegovega hlapca. Ta poslednja novica se je nekterim tolikanj verjetniša zdela, ker tudi hčere ni bilo v mestu. Res da se je vedelo, da je Cirijani, ki je bil poslednii čas pri Aver-spergovih, deklico odpeljal. Ali vedelo se je tudi, aa je bil ta Italijan poprej z mestnim sodnikom znan, da ga v zadnjih časih ni več videti pri poglavarji in tako so sklenili nekteri, da je bilo to odpe-Ijevanje samo prevara sodnikova, ki je potem sam laglje umeknil se.
Drugi pa, ki so glavarja natančnejše poznali, sodili so, da v vsej tej reči vendar-le več tiči, kakor se je videlo. Med temi je bil tudi Simon Grniščak. Večkrat je ta mož skušal nekaj veljavnejih svojih vrstnikov napraviti, da bi naravnost in očito stopili pred poglavarja in ga obdolžili. Pa kakor vselej, tako so bili tudi tačas ljudje oprezni in strašljivi. Da-si mu jih je veliko pritrdilo, da bi bilo to dobro in prav, bali so se vendar vsak za-se, menili so, da jim primanjkuje dokazov, in so ukrenili, da naj se reč še odloži, dokler od te ali one strani luč ne posveti. Da so to vsi želeli, to je gotovo. Glavar ni namreč nikakor pokazal želje meščanom se )rikupiti, temuč od dne do dne so ga sovražili bolj, ker je neusmi-jeno najmanjše vzroke porabil, da je, kakor letopisec pravi : „divjal med meščani ljubljanskimi se smrtjo in pobojem". To pa tem lagne, ker mesto ni imelo samostojnega socfeika in si ga še izvoliti ni upalo.
Na enkrat pak so se reči spreobrnile na toliko, da so vsaj nekteri dobili skazano to, kar se jim je pred najbolj verjetno zdelo.
Kupec Simon Grniščak je namreč neko jutro dobil malo pisemce, ktero mu je mlad kmet prinesel. Hitro je spoznal, da so to črte znane roke — hčere mestnega sodnika. Pisano je bilo samo malo besedi in nerazločno, ker je bil listič star in razvaljan, vendar je Simon razbral besede: „Moj oče je v poglavarjevi hiši v ječi. Mene kakor vjetnico drže na Turjaku. Pomagajte očetu, odpustite mi mojo nekdanjo nehvaležnost ; če se še kedaj vrnejo časi prejšnjim enaki, ne bo za očetom človeka na svetu, kteremu bi bila več dolžna in več storiti pripravljena, ko Vam".
Zdaj je imel kupec dokaz v roci in nemudoma se je lotil dela. Se tisti dan je vedelo vse mesto, da mestni sodnik Sumerek ni po-
423
begnil, temuč da ga ima poglavar zaprtega. MeŠČanje so bili srditi. Tam pa tam se jih je zbiralo po gručah in posvetovalo, kako bi 86 dalo pomagati. Poglavarjevi ljudje so zapazih, da je večina meščanov oboroženih, da vsi nekako potuhnjeno in temno gledajo. Tuđi protenja in^ rotenja je bilo slišati. Vendar celo ????1?1? je bilo še vse tiho. Čakali so meščanje, kaj bodo povedali prvaki njihovi, ki so šli k poglavarju.
Ko so pa ti prišli in povedali, da Aversperg taji, da je častite može skoro z grdo odgnal, bil je upor gotov in se je začel s tem, da so rokodelci in kmetje zapodili nekaj glavarjevih hlapcev. S krikom in vikom so se zbirali pred mestno hišo z raznovrstnim orož-lem. Od trenotka do treno tka je drhal naraščala, hrum in hrup je 3il vedno veci. Naposled se cela truma vzdigne proti poglavarjevi niši.
Tam je bil Aversperg v hitrici zbral nekaj svojih ljudi. Pa spoznal je brž, da se kacemu uporu, kakor mu je ravno zdaj žugal, v tem hipu ne bi mogel ustavljati, kajti veliko poprej zbranih hlapcev je bil ravno poprejšnji dan poslal na svojo grajščino v Turjak. Nasproti pak je sprevidel, da je velika nevarnost za-nj, če ga razkačeni meščanje v roke dobodo.
V skrbi tedaj je koračil mož po sobi gori in doli, ko mu eden služabnih ljudi naznani, da se velika drhal vali. Ukaže naj se vsa vrata zapró, in da naj bodo hlapci pripravljeni, pa samo za brambo.'
Potem vzame ključ in pravi sam pri sebi: „Zdaj mi utegne samo on pomagati".
Rekši koraka čez mostovže tje do zadnjega kota, kjer so bile samotne duri. Ko odklene, stopi v malo stanico, ki je imela samo eno okence, premreženo z gostim železjem. Pri majheni mizici je sedel precej postaren mož, bled in upadel, ter glavo podpiral. Ni bilo lehko spoznati — Sumereka — mestnega sodnika.
„Dober dan!" ogovori ga Aversperg ter duri za seboj zapre.
„Tega mi vi ne voščite iz srca, zatorej se vam ne bom zahvalil", pravi sodnik. „Jetniku ni noben dan srečen, najmanj pa bi ga smel s tem prijaznim odgovorom hinavsko nadlegovati tisti, ki ga brez pravice v zaporu ima".
„Zapora se lehko to uro iznebite, ako vas je volja. Neko malenkost mi boste obljubili".
Sodnik ga srpo pogleda.   „Kaj vam hočem obljubiti".
„Samo to, da se ne boste nad menoj maščevali, da ostane tiho, kar je bilo med nama, in da svoje ljudi v red spravite".
Nehote se je Sumerek nasmehnil in samodopadljiva misel ga je obšla, da se je plemenitaš visoke rodovine, njegov največi sovražnik ponižal pred njim. Koj pa je premagala njegova boljša na-tora in djal je: „Gospod poglavar, jaz sem kristijan. Maščeval me bo drugi, viši gospod, sam se ne bom. Jaz vam sam rad odpustim. Vendar govorili ste še drugo besedo, da naj svoje ljudi v red spravim, kaj ste hoteli s temr povedati?"
Zdaj je bil krik in ropot slišati.   Meščanje so že nabijali na
vrata.
424
„Kaj to pomenja? Orožje sem slišal!" pravi sodnik. — „Vem, vidim, v najhuji sili ste k meni prišli. Mesto je oboroženo proti vam! Ali ni res tako? Bojim se, da imajo ljudje vzroke, zakaj ojnice prestapljajo.   Bojim se pa tudi, da vam ne bi mogel pomagati".
„Ti lehko pomagaš, mož, in moraš. Če ne, nabrusil bom jaz svoj meč v tvoji krvi; potem bo raji klal pse tvoje vrste tu doli".
Sodnik se mirno vsede na stol nazaj in pravi: „Tukaj sem, star, siv in brez brambe. Porini, usmrti me. Prav po svoje bos storil".
Toda namesto v sodnika, porine glavar meč v nožnico nazaj,. in kakor bi se nekaj druzega premislil, razvedri se mu čelo, stopi dva koraka proč in pravi: „Meščan, tudi tvoja hči je v moji oblasti. Stori, |kar ti velim, in obetam ti na svoje viteško poštenje, da jo doboš nazaj".
Sodnik je barvo spremenil. Tresel se je, ko je vetal po koncu, in pogleda njegovega bi se bil vsak drugi prestrašil
„Tudi moja uči! Moj otrok! Kje ga imaš?"
„Prisegel sem, da jo doboš nazaj, prisezi ti, kar ti velim,, brž, sicer je prepozno".
„Prisegam na Boga, na svoje iz veličanje, a daj mi otroka, nepokvarjenega, poštenega!" — izgovoril je sodnik in v hipu je glavar odprl duri in odpeljal starega moža.
Zdajci se med krdelom na ulicah prikaže visok mož, nihče ni vedel, kedaj in od kod je prišel. Glas je šel od ust do ust : „sodnik, sodnik!" in ko bi mignil, je divji hrum potihnil.
„Meščanje, — govoril je sodnik — če sem kedaj prav govoril in delal za vas, če ste kedaj moj svet in mojo besedo poslušali, slušajte me zdaj. Naj se vsak izmed vas mirno vrne domu! Ne smemo si sami pravice delati, temuč pustimo to Bogu in tistim, ktere je on postavil".
Dalje Sumerek ni mogel glasno govoriti. Simon Grniščak se je prerinil do njega. „Pomagaj, da spraviva ljudi domu, če nočeš svojega prijatelja v zgodnji grob zakopati in hčer njegovo izdati", djal mu je tiho sodnik.
Čeravno ni bilo lehko delo, razkačene ljudi utolažiti, imela sta vendar ta dva moža toliko veljave, da se je v kratkem času drhal razkropila. Ko se je storila noč, stala je še tam pa tam pred hišami kaka razstavka meščanov, ki so kleli glavarja in ukrepali, kaj se bo iz tega naredilo, ali pa ugibali, kje je bil mestni sodnik, kako je na enkrat med ljudi prišel in zakaj pač ni pustil, da bi bili glavarja pregnali, ali potolkli.
Sod nik in nekaj veljakov pa je imelo druge pomenke o istem času v Simonovi hiši. Sumerek se je svoji častni službi odpovedal za ta čas, kar bode Aversperg glavar, in se ni nič vdeleževal posvetovanj, kaj bi mesto storilo nasproti svojemu mogočnemu zatiravcu. Nihče ni vedel vzroka Sumerekovega ravnanja razen Grniščaka, kteri je bil za začasnega mestnega sodnika izvoljen. Ob enem pa je bilo tudi sklenjeno, da mesto pošlje na tihoma tri veljavniše meščane do vladarja vojvoda Ernesta, kteri naj bi mu potožili, kako novi glavar dela.
425.
VIII.
Aversperg ni mogel pozabiti, kako se je bil poslednji cas ponižal ne samo pred Sumerekom, ampak pred vsemi meščani. Mislil je tedaj, kako bi se dal ta navidezni madež izbrisati. Pokazalo se _ je bilo, daje preslab, da bi vselej ukrotil svoje podložne. Zato si je zdaj prizadeval kolikor moči zopet utrditi se, nabiral vece število vojnikov okrog sebe in se preselil iz svoje hiše sredi mesta na utrjeni ljubljanski grad. Sicer pa je vsakakor skušal razdražiti meščane še v drugoč, da bi jim pri druzem uporu pokazal svojo moč, ktere
f)ri prvem ni mogel. Zapiral je iz malih vzrokov mestne ljudi, pri-astoval si kakor popred sodnijo in na smrt obsodil zdaj tega zdaj onega. Večkrat bi se bilo ondanjšnje djanje ponavljalo, pa vodniki mestni so na vso moč vsako enako početje ustavljali obetajo si, da kmalo pride poslanstvo od vojvoda nazaj, in potem se zgodi pravica in pride pomoč.
Kar se tiče glavarjevega obnašanja Sumereku nasproti, bilo je od tistega dne drugačno. Res je Aversperg po svoji misli imel vzrok, sovražiti ga bolj ko vsacega druzega, vendar dal mu je bil svojo pošteno besedo, in da-si je napačno razumel človeštvo in njegove natome pravice, držal se je vendar, kakor ves njegov čas, vere in verskih reči, tedaj tudi svoje prisege. Zatorej ga je pustil na miru in je bil trdno namenjen, tudi drugi del svoje obljube izpolniti, namreč hčer mestnega sodnika iz Cirijanijeve oblasti očetu nazaj poslati.
Nekega popoldne so se bližali trije možje na konjih gradu Turjaku, Aversperg sam, Sumerek in Grniščak. Danes je imel stan sodnik svojo hčer zopet videti. Pa nikakor ni mogel biti vesel ; zamišljen je sedel na konji, in ker nekaj potov ni odgovarjal Simonu, obmolknil je tudi ta. Grof pak je bil previsok, da bi se bil menil s tem ali onim plebejcem. Edino, kar jima je od Ljubljane do Turjaka povedal, bilo je to, da kedar se enkrat oprosti svoje obljube in odda deklico očetu, bode govoril še z obema; zdaj pak se jima ni ničesa bati.
Ko so prišli v grad, zagledala sta meščana dobro znanega človeka, Cirijanija, kteri je strme gledal, kako je to, da Aversperg pride v tovaršiji teh dveh mož.
„Povejte temu malovrednežu, gospod glavar!" — djal je Simon — „da, če je še kaj moža v njem, naj se meni zglasi, kedar ga je volja. Jaz bi rad ž njim eno besedo govoril".
Poglavar ni odgovoril meščanu nič, ampak poklical je Laha na stran in mu djal:
„Prijatelj moj, denes morate vi za-me nekaj darovati."
„Ničesa vam ne bi mogel odreči, vesel sem, če se vam morem hvaležnega skazati. Morda hočete, da vaša pajdaša shranim?" vpraša Cirijani.
„Ne, temuč svojo deklico morate dati očetu nazaj''. Italijan je oči pobesil in omolknil.   Koj pa mu je strast zavrela vročo južno kri, stisnil je pest in djal:
426
„Tirjajte, da svoje življenje zastavim za vas, in bom je. • Tega pa ne zahtevajte, sosebno zdaj ne. Brez nje ne morem in nočem živeti. Dva dni in še pozneje, ko sem jo pripeljal sem, dal bi jo bil nazaj ; zdaj se mi zdi, da je malo voljneja, zdaj ne morem". Tak odgovor je plemenitaša Aversperga tudi razsrdil, Zaničljivo je pogledal Cirijanija in djal:
„Veste vi, da sem jaz svojo voljo do djanja dognal že drugačnim možem nasproti, ko ste vi? Zapomnite si dobro, da imam jaz vam zapovedovati, ne vi meni. Vsak berač prevzeten postane, kedar se nasiti, tako tudi vi. To je pa zarad tega, ker ste pozabili, da ste prišli k meni čisto gole mošnje ter niste prinesli ničesa, razen kar ste na sebi imeli in suhotno kljuse pod seboj."
„Tudi pošten meč in poštene rodovine ime in če hočete tudi roko, ki zna odgovarjati na enake besede, ko so vaše", pravi Italijan.
„Bomo videli," odgovori grof ter odide.
Znano je, da malo ktero očitanje človeka, ki ima se nekaj časti v sebi, tolikanj speče, kakor če se v oči vrže beraštvo in se mu še našteva kaj in koliko dobrega je po nevrednem od nas prejel.
Lehko se tedaj razsodi, kako je bilo Cirijaniju v tem hipu, ki je že po natori bil burne in nagle krvi, zraven pak je živel še v onera času, ko je svet vsako malo resnično ali namišljeno razžalitev menil samo s krvjo popraviti in maščevati.
Gospodar Turjaški je pač vedel, da bi njegov gost njemu vkljub kaj poskušal. Da bi morda z deklico ne pobegnil, ukazal je dvema služabnikoma postaviti se pred duri tiste stanice, kjer je bivala hči mestnega sodnika in jima ostro zapovedal, nikogar izpustiti. Potem je šel zopet k meščanoma.
Morda da bi poslednjima nekaj svojega bogastva razkazal, zapovedal je bil že prej meščana pogostiti.   Toda stari sodnik se ni. ničesa hotel pritekniti, dokler ne bi hčere videl.
Zatorej ju je peljal glavar, brž ko je nazaj prišel, po stopnicah navzgor do sobe dekličine. Ko so stopili v stanico, stala je deklica v sredi, belo oblečena in obrnjena proti vratom. Za roko }o je držal Cirijani. Ko je očeta zagledala na pragu, vskliknila je od veselja, hotela s silo izpuliti se Cirijaniju, a ta jo je trdno držal. Ravno ko je izgovorila besedo oče, izvleče Italijan nož in z divjim krikom zavpije :
„Nihče te žive ne bo meni vzel, tudi vsi grofi Averspergi ne". Rekši jo v srce zabode.
Stari sodnik ni besedice črhnil, kri mu je sla z lica, naslonil se je na zid, zdrsnil in omedlel na tla.
Tudi grofa je naglo hudodejstvo tako prevzelo, da za prva ni vedel, kaj storiti. -
Poštenjaka Simona je «icer tudi osupnilo, a ne toliko, da bi si v svesti ne bil, kaj je po njegovi najboljši pameti potreba. Predno je mogel Cirijani" uskočiti, bil je Simonov kratki meščanski meč v trdni vajeni roki. Boj je bil kratek. Lah se s svojim nožem ni mogel braniti.  Kmalo se je zvrnil.
427
Dve duši ste šli skoro ob enem pred sodnji stol odgovor dajat. Paö se je ena laglje odgovarjala oa druge. V trenotku je bila soba polna služabnikov, ki so strme gledali, kaj to pomeni.
Tudi gospodar je bil med tem reč po svoje premislil. Ukazal je hlapcem, naj starega sodnika in njegovo mrtvo hčer spravijo v mesto. Grniščaka pak je zapovedal zapreti, rekoč, da v njegovi hiši nima nihče pravice koga kaznovati, ko on sam in njegovi bratje. Zastonj se je Simon izgovarjal, da ie tudi njemu varnost obljubljena, zastonj se je hlapcem srdito branil ko medved, polomili so ga do tal in moral je v zaporu ostati.
Med tistimi dnevi, ob kterih je Ljubljana, osredek lepe kranjske dežele, svojega vladajočega vojvoda z gromovitim veseljem pozdravila, šteje se tudi pepelnična sreda leta 1423. Ta dan je bil Ernest sam v Ljubljano prišel, da bi mestu zopet povrnil mir in pokoj.
Koj ko je bil zaslišal od poslancev mestnih, kako deželni poglavar Aversperg pod noge meče sveto pravico, poslal in sklical je bil v Ljubljano več veljavnih mož, svetnega in duhovskega starni, ki so imeli nalogo, Averspergove pregrehe preiskovati, in če se vres-niči, kar meščanje tožijo, ostro soditi ga.
Da-si ravno so ga ne samo njegovi sorodniki podpirali in zagovarjali, temuč tudi večina kranjskega višega plemstva, bil je vendar odstavljen in na smrt obsojen.
Ko je tedaj na omenjeni dan vojvoda sam v Ljubljano prišel, da bi razjarjene meščane potolažil in deželi druzega poglavarja postavil, ponudila se je bratoma obsojenca, Herbartu in Leopoldu Aver-spergu, prilika, na čelu velike množine sorodnikov in prijateljev za pomiloŠčenje prositi. Vojvoda se je menda tudi bal zameriti se tem mogočnim možem, zato se jim ni upal prošnje odbiti. Tako je Juri zasluženi kazni odšel, če ni bilo toliko ponižanje za prevzetnega in ošabnega grofa že kazni dovolj.
Na njegovo mesto je bil za deželnega poglavarja izvoljen Ul-rik Senk z Ostervca, s kterim so bili menda Ljubljančanje Dolj zadovoljni, ker zgodovina nič slabega o njem ne ve.
Sumerek, ki je bil pri sodniji proti Averspergu eden najglav-nejih tožnikov in prič, ni dolgo živel. Šel je kmalo za hčerjo, popred pak Je se videl, da je bil na njegovo mesto za sodnika izvoljen njegov prijatelj Simon Grniščak, ki je bil še pred sodbo iz zapora izpuščen. Ker prve neveste, ktero si je bil izbral, ni mogel dobiti, ostal je žive dni zvest svetemu pismu, ki pravi, da je „bolje, če človek tako ostane". —
428
Značaji iz življenja našega naroda,   ?
(Spieuje F. Ko že var.)
I. Butelj - Matevž. ?
.eiimó ivosefn : (Konec.) [^^
Da se značaj Butelj-Matevža se v lepši svitlobi pokaže, nate H koncu to-le kratko pripovest iz mojega življenja.
Bilo je leta 185*. Oktavjanarji se zberemo v vzajemni slovo-dajni „valete". Vesela družinica nas je bila skupaj. Kakor mladi sokoli, kedar jim kriluta ponarastejo, veseli svoje gnjezdo zapuste; ravno tako smo tudi mi zapuščali veseli tisto gnjezdo, ki se mu gimnazija pravi, zakaj godni smo bili. Vsak je imel spričalo v žepu, da je zrel. Profesorji so kakor koklje skoz osem let na naših glavah valili, in iz vsakega kako klico izvalili; žlaportka ni bilo med nami. Veselo smo kupe vzdignivši trčili, dobro vede, da jih poznej nikdar več ne bodemo. Razni potje, ki smo je potem nastopili, bili so tako vsaksebi držeči, da nas bodo težko težko kdaj več vse skup speljali !
Tu je bil eden, kisi je duhovni stan izvolil, „in spe" kak vladika ali kardinal ! Zraven njega je sedel drugi, ki je v sebi čutil 3oklic za vojaštvo, „in spe" kak slaven general ! Poleg tega je sedel cak diplomat „in spe!" Na dalje astronom — pisatelj — učenjak itd. se vé da vse le in spe! Tako smo sedeli vsi eden do drugega na okrog. Vse nas je pa ta ista misel navdajala, da bo vsak v svojem stanu, v svojem delokrogu steber slovenstvu. Vsi smo si roke podali in sveto obljubo storili, da hočemo, kamor koli nas osoda razkropi, iz vseh žil vse žive dni delati za blagor našega ubogega slovenskega naroda, ter mu biti tako moč in pomoč. Svesti smo si bili, da je v naših mladih prsih bodočnost našega naroda! In to boljšo bodočnost smo v naši domišljiji videli obdano z zlato žarijo omike in ljudskega izobraženja.
Kar je bila tačas bodočnost, to je dan danes sedanjost. Iz zlate zarije ni napočil svitli beli dan, ampak temni oblaki nevednosti vise danes ravno tako nad"našim narodom, kakor so viseli tačas in od pamtiveka!
Pa kako je ta nadepolna rumena zarija tako grdo mrknila?
V sledečem bo našel odgovor čestiti bralec.
Prešlo je med tem deset in nekoliko let. Vsak izmed nas je prišel do svojega kruha, eden do kosa, drugi do krhlja. Slučaj nanese, da srečam nekega dne moža v „reverendi". Ko ga bolj ostro pogledam, spoznam v njem svojega nekdanjega sošolca Jožeta. Eden je bil drugega vesel. Gledala sva si v obraz, kakošna sva še kaj po tolikih letih. On je imel gladko kožo kakor poprej, zakaj dobro se mu je godilo. Meni je pa vsako leto kako brazdo ali brazdico, ki znači trud ali skrb, v lice zagreblo. „Ves kaj, Nande, pravi, obisči me ;
I'az stanujem tu in tu in sem ob tem in tem času ves dan doma. 'ogovarjala se bova kaj od starih časov, kako je tačas bilo in kako
429
je zdaj." O določenem času pridem na oznamovaiio mesto. V razgovoru zavrnem tudi besedo na slovenščino, prašaje ga, ktere slovenske časnike kaj bere, in zakaj svoj talent zakopava, zakaj nič ne piše. „He dragi moj Nande! pravi, vtem obziru sem jaz zdaj čisto drugih misli kakor sem bil ko gimnazij alee. Naša prava domovina je unkraj tega sveta, in Bog ne praša po narodnosti, če koga pred sebe pokliče. Tačas sem bil neskušen mladeneč, otrok tako^ rekoč, in nisem vedel razločiti, kaj mi je v^rid in korist, kaj ne. Če bi naš vladika zvedel, da se jaz s slovenščino vkvarjam, nikdar me za župnika nel postavi, še ko deficienta me ne mara v kak frančiškanski samostan vtakne. „Exempla trahunt." Vladika ima povsod svoje ogleduhe, in gorje mu, ki ga za slavista ovohajo!" Tako je moj sošolec Jože govoril, ki so ga poznej za šolskega ogledo postavili. Meni je kar šumelo po glavi, kakor bi čul šumenje-valov vesoljnega potopa ! Nisem vedel, ali ne vidim prav, češ, ta ni tisti Jože, ki je bil Kdaj tako ognjen rodoljub; ali le ne slišim prav! „Kaj misliš, da sem tako buteljnast, je na dalje djal, da bom po nekem abstraktnem fantazmu grabil, konkretno faro pa pustil!"
To je bil, dragi bralec, prvi oblak, ki je žarijo zakrival. To-. lazil sem se: saj niso vsi taki, kakor je ta. Naredil sem križ čez J Jožeta, ter si sam pri sebi mislil: fej te bodi! ,
Malo potem se snidem na nekem kolodvoru z drugim svojim bivšim kolegom Davorinom. Dve svitli zvezdi na ovratniku, svitla sablja na strani in svitle ostroge na ^p^etnikih, vse to se mu je kaj lepo podajalo. Bil je mož brhek in zal, na kakoršnih žensko oko rado obvisi. Bil je častnik pri nekem domačem polku. On me pozdravi, ko me zapazi. Mislil sem si, da si je ne mara zato domači polk izvolil, da bo med svojimi, da sliši vsaki dan zlasti materni jezik itd. Kratke sanje! Ko sem začel o slovenščini govoriti, kar začudil se je in zavzel, da jaz še zmerom tam stojim, ali bolje rekoč čepim, kjer sem čepel pred desetimi leti! „Veš Nande! rekel mi je na kratko, jaz na komando živim, na komando umrem. Cesar da na dan „pol hleba in kar je treba" za drugo mi pa mar ni. Če pa ti še zmerom to staro godeš, obžalujem te, nikdar ne boš prišel do celega hleba. Bodi pameten, in ne buteljnast! Saj vendar vidiš, da s slovenščino ne gre! Prebudi se enkrat iz svojih sanjarij! Tako je moj Davorin govoril; meni to čuvšemu, pa je kri kar''pod nohti gorela. Davorin je bil drugi oblak, kije žarijo zakrival. Tolažil sem se: saj niso vsi taki, kakor je ta. Naredil sem križ čez-nj, ter si mislil : fej te bodi!
^ Tretji kolega, ki sem ga čez deset let srečal, bil je Franjo. Študiral je pravoslovie in postal visok uradnik. O slovenščini se še kar nič razgovarjati ni hotel. Slovenščina je bila za-nj, kakor se je izrazil, najzadnja smetenščina. „Tam je moja domovina, kjer je dosta kruha in vina", je djal, ter se pri teh besedah rahlo po trebuhu po-tipal. „Jaz zdsn svet skoz druga očala vidim, nego sem ga pred desetimi leti gledal ! Zato pa tudi ti, moj Nande, nisi „ad altiera" prišel, ker se le s takimi stvarmi pečaš, kar ni nič. Dokler sem bilgladea.
430
nisem imel časa se s slovenščino vkvarjati; zdaj pa ko sem sit, zdi , se mi to celo odveč. Mene slovenščina ni nikdar napasla, nemščina -pa že, ergo — je sklenil — moram za to biti, kar je nasproti tudi' za mé ! Pač bi rekel svet, da sem pravi Butelj, če bi drugače delal.
Ta visoki uradnik je bil tretji oblak, ki je žarijo zakrival. Tolažil sem se: saj niso vsi taki, kakor je le-ta. Naredil sem križ čez-nj, ter si mislil : fej te bodi !
Četrti kolega, s kterim sva se našla, je bil Štefan. Izšolal se je bil na visokem dunajskem vseučilišču. Postal je dohtar raznih učenosti. „Dragi moj Štefan ! sem djal, ti si zelo uČen, moder in pameten mož, napiši nam Slovencem matematiko.   Že precej šolskih knjig smo skrpali, matematike za gimnazije pa še nimamo.   Saj še nisi pozabil naše reve matere Slovenije, saj ti še staro domorodno srce v prsih bije!" „He, dragi moj Nande, je djal na to, Slovenci nisi občinstvo za mene.   Moja učenost ne more tako nizko doli stopiti, da bi za-nje šolsko knjigo napisal. Jaz hočem, da bo moje ime dalje po svetu in čez okean slovelo in zvenelo, ne pa samo med Blatno vasjo in Kravjo dolino. Bil bi pač buteljnast! Jaz se nisem šolal za poldrugi milijon ljudi, ampak za celi svet.   Pa ne misli,  da več , nisem slovenski rodoljub, kakoršen sem bil nekdaj !" „ „Prijatelj, sem ' djal, jaz za tvojo rodoljubnost ne dam ne piškavega oreha, pa če bi jih ' na vagane meril! Zakaj rodoljubnost, ki ni rodna, ni v mojih očeh nobena rodoljubnost. S tvojim rodoljubjem je nam Slovencem ravno' toliko pomagano, kakor s tvojim nerodoljubjem.   Pravo rodoljubje j mora se v djanjih, v delih kazati!""
Ta učeni mož je bil četrti oblak, ki je našo žarijo zakrival. , Tolažil sem se kakor pri prejšnjih: hvala Bogu, saj niso vsi taki,, kakor je le-ta! Križ sem naredil čez-nj, dalje šel, ter si mislil: fej | te bodi grdoba grda !
Kdo je že bil v Zagrebu na „Kraljevo" na „Štefanovo" 20. av-j , gusta! Velik semenj je in narodni shod. Na novem trgu, ki gai bodo zdaj v „Zrinjskijev" prekrstili, je vse živo. Tu so „gajdaši,"^ okoli njih Turopoljke kolo plešejo, tam je starec — slepec, ki gusle 5 vbira in o „Muji crnom arapinu" poje. Velika hrpa naroda stoji molče > okoli njega, spoštljivo ga poslušaje. Tam se na lesenih drogih celia krmci m janjci peko, tam je zverinjak, v kterem prekmorska div-1 jačina hruli, da je groza, in tam doli v kotu se vrti kolobarnica z I naobešenimi konji, jeleni, morskimi kiti, zmaji itd. ?
Bilo je ob mraku, kar pridem ko semenjski peripatetikar ??'? te kolobarnice.   Otroci in odraščeni so jahali, ta jelena, uni zmaja,, kakor se je komu zljubilo.   Sredi kolobarnice sta bila dva moža.'^ Eden je po velikem bobnu tolkel, drugi pa kolobarno težko kolo ' gonil. Med tem, ko gledam tega obžalovanja vrednega moža, videl se mi je nekako znan. Za božjo trnjevo krono, menda ni to Matevž, moj nekdanji součenec! Kar srce se mi je streslo, ko se mi je zmerom bolj dozdevalo, da je v resnici Matevž. Pa ker je že mračno bilo, nisem vendar mogel za gotovo razločiti, ali je, ali ni.
431
Drugi dan grem bolj za časa tje. Kolobarnica je mirno stala. Mesto kolobarjenja je bila drugačišna predstava. Od daleč vidim enega moža na vzvišenem odru stati. Iz ust se mu je kadilo in gorelo. Produciral se je pred veliko množico ljudstva s tem, da je živi ogenj žrl. Ko pa bliže pridem, vidim, da ta mož res ni nobeden drugi, ko moj nekdanji součenec Matevž.
Kakošen je bil prizor med nama po končani predstavi, tega nobenemu ne povem.   Bog mi ne daj več kaj takega doživeti!
Pripovedal mi je, da je po dovršeni gimnaziji pri pomanjkanji sredstev za daljne studije prevzel učiteljsko službo na neki ljudski šoli% „Lepo sem imel priliko v mlada srca saditi klico slovenskega rodoljubja, in tako mlade divjačke žlahtniti z vcepljenjem mladik pravega slovenstva, tako je začel pripovedovati. Se ve da sem se moral držati v obče ponemčevalnih naredeb, pa tem bolj sem „per privatam diligentiam" delal in trebil našo slovensko šikaro. Moj fajmošter je bil star mož, pameten mož, pa pastir svojih ovčic ni bil, ampak le najemnik, zakaj on je bil kosmat nemškutar in protivnika in sovražnik vsega, kar je po slovenstvu dišalo. S škilim očesom je gledal in motril moje delovanje ter me ko rovarja pri duhovnem stolu zatožil. Nasledek njegove zatožbe je bil ta, da so me odstavili. Iskal sem potem službice tu in službi ce tam, in dobil k sreči dnev-ničarsko mesto pri nekem c. kr. okrajnem uradu. Kmetje so radi pri meni za svet vpraševali, rajši ko pri predstojniku, ker sem jim vse po domače jasno in razgovetno dopovedal, kakor sem najbolje vedel in znal; sem ter tje sem jim tudi kakošno pisemce naredil, to se ve da v slovenskem jeziku. Ko je pa predstojnik zvedel, da jaz strankam slovenska pisma delam, bilo je po meni. Se tisti dan sem moral kopita pobrati. Šel sem naprej, kakor muha brezglave. Dolgo^ sem nove službe iskal, da me je na zadnje res že za nohte imelo. Pa sreča me še ni zapustila. Dobil sem službo za tajnika pri neki občini. Tudi na tem mestu sem delal ko zvesti sin matere Slovenije, kolikor in kjer se je le dalo. Okrajni predstojnik mi pa tudi tu ni dal mira. Pisal je občini ter jej velel, da me ima ko zelo sumnjivoga človeka prec iz službe djati. Občine tačas niso bile samostojne, in zgubil sem spet ta ljubi kruhec. In tako mi je sovražna osoda polomila in potrla zdaj roko in zdaj nogo. V črni podobi je pred mene stopilo vprašanje : kam pa zdaj ? Orati in kopati ne znam, rokodelstva se nisem učil. Moliti vsaki dan: „da nobis panem quotidianum", to človeka ne nasiti, če zraven tega tudi rok ne giblje, in v palec se tudi nisem mogel grizti. Stari so djali: „dulce et decorum est pro patria mori", al oni niso razumevali, da od glada; jaz pa rečem, da je še bolj „dulce et decorum pro patria vivere!" — Doma me je bilo sram težaško delo delati, pa tudi nisem hotel biti strašiven izgled naši mladeži, kteri bi me bil svet kazal rekoč : Vidite, tako daleč pride človek, kteremu je slovenska rodoljubnost čez vse! Šel sem iz domovine, ki ima toliko mastnih mest za ptujce, za poštenega do-mačinca pa še skorjice suhega kruha ne. O domovina, o preblaženi kraj, kjer me je mati k Bogu roki sklepati učila, nikdar te več vid^l
432
ne bom ! Pa ti nisi kriva, da sem primoran iti s trebuhom za kruhom. Nande! verjemi mi, kedar kolo gonim, da mi pot s čela kaplje, in vse okrog mene cinglja in žvenkeče in veselo ucka in fučka, tačas jaz v tem vrtincu veselja premišljujem osodo našega naroda. Moj'*' gospodar mi pičlo toliko daje na dan, da še dušo in telo en malo skupaj držim."
To je bilo življenje mojega součenca Matevža. Solze so se mu zasvetile v očeh, in na zadnje sva se obadva jokala. Prosil me je,'^ naj mu dam če morem kakošno košuljico, al kakošne stare hlače, in delil sem ž njim kakor sveti Martin. Poljubil sem ga na čelo in nä' obe lici in djal : „Matevž, Buteli si bil, Butelj si in Butelj ostaneš na večne čase! Sreče dar ti je klofuta, pa nič ne maraj, naš narod^ te v srcu nosi."
To je moja kratka pripovest o Butelj-Matevžu. ~ Pravijo da se vsak Človek v sedmih letih popolnoma spremeni: če je to rea potem se bo tudi Butelj-Matevž spremenil. V sedmih letih bom tedai spet prišel m povedal, ali se je v svoj prid spremenil ali ne. -«•«????
Slovensko podnarečje na Primorskem.
?6 (Jezikoslovna črtica, spisal Fr. Zakrajeek.) di
Samoglasnik a.
U-e
Dukle — dekle: Po mojim dekletu, koku m'je dolg čas. Se^r dula. — dužela = dežela: Tovarš moj je 'z nemšMh dužel. Npa.: Ena tičca perletela iz dužele štajerske. Vrtojba. — Šunica =: pšenica: Pojte jeh zbirat na polje, ko bojo šunico plele.   Iz Slapa.
j, üj za stari y.
Unkraj Soče to je na Brdih (talj. Coglici sliši se razločno «f» za stari y v: ubujti = ubiti, umujti = umiti. Tudi v Briz. odlomkih'* beremo : aco se imwigezim — (ako že i my jesm* —) ; tebe bose'^ milozstivMi poruso uza moia zlouuer imoia dela (tebé bože milostivy^ ???^?^ vfcsja moja  slovesa i moja déla) ;   bone   se  zavuiztrubw'^ ne priiazninu uvignan OdszlauMibosige (ponježe zavistij^ by nepri- ' jazninj^ vjgBnani oti slavy božije). Prim. koroški „vujšak" iz vy-sokob.   Torej je najti staremu glasu y tudi v teh krajih še nekaj sledi.   Prim. slovaške besede: buli, but, bujak.   Na Krasu sliši se čuden glas namesti starega y v byli, glasi se namreč kakor nemški o. Kraševci in Kraševke ne govore drugač kakor sen bol, bola, je bolo, v nekterih krajih na Krasu sliši se celo bolo = bilo.   Prim. sot. bol (bil) — M za ?? v : duji = divji ; u za. v v: skuozi = skozi ali skoz, kjer je staroslovenski v izpadel: skvože.  Grledé na končni i pri skuozi gre omeniti, da stoji v tukajšnji slovenščini često i za
433
stari e, od cesar bodem se obširneje govoril. — stuoriti = storiti. Prim. staroslovenski s^tvoriti — rj^. — uoda in celo uada — voda, urat — vrat, huala itd. — uo — o, muoj =: moj ; pokuoj — pokoi : Angelj mi ni pokuoja dal. — Nps. — okuoli in se bolj pogosto okuole =r okol, okoli.   Vendar se sliši ta odstop bolj proti severju.
IJ - O.
Pulje — polje; napruti — naproti; buhi :::: ubogi; porud := porod; pubič ~ pobič; jenu rzr ino; muž := mož. Za u je najti v severnem oddelku tega jezikovega obsega, sicer je tudi o, kakor v knjižni slovenščini, navaden. Za stari kakor v tukaj zapisani besedi muž, stoji malo da ne povsod u: Tan mužje darujejo 'no lepu rožu gar-trožu. Vrtojba. Od glasu u za stari ^ kaj več spodej.
U za knjižni ol :
Mučim molčim. Prim. srbski mučati. — tuči, tučen — telcem. Prim. srb. tući. — bujši = boljši; pu = pol; (pudan =: poldan; — buska se, v tej besedi stoji u za stari lb v blbsn^ti, blbstéti itd. — u za knjižni Ij (to je za čisti 1) v: okou, dou — okoli, doli. ¦— U izpada in odpada v possi — posuši: Rož'ca tam na polji lepo cvode, se pošši. Grah. — bohi in bogi = ubogi. —
U s predstoječim d je izpadel v: pazha za knj. pazduha, starsi, pazuha. Prim. bulg. pozuva, pazva ; češki naže (brachium) in paziha pri J. Habdelich-u. Za pazha navajam sledeči vrstici: Nosi oljčico, ko de bi rožice sadil. Grah.
Samoglasnik r.
Po vsej pravici je grajal g. Miklošič v velikem prim. oblikovji slovenske pisatelje rekoč od njih, da ne poznajo samoglasnika r, ker pišejo er, ru in celo ar namesti samega r. Dan danes so se same „Novice" te pisave poprijele in se je stanovitno drže, večina slovenskih pisateljev omahuje še med er in r, pa vsaj tudi pri Srbih zahodne cerkve ni to še čisto dognana reč, čeravno sé znanstveno prava pisava tudi pri njih čedalje bolj utrjuje. Tako pišejo večidel tudi srce, prst, krst za prejšnji sarce, serce itd.
Samoglasnik r se tod razločno sliši, in celo zlogi prehajajo v r, kakor v besedah držba, držica za družba, družica; pršu za prišel; prjeten za prijeten; prmalo za premalo; frlan za Furlan; krniti za kreniti; prpeiati (pa tudi parpelati v nekterih krajih); prdrag za predrag; prdreti za prodreti; drgač za drugač; krčim za kričim; frnaža za fomaža ; drgnem za dregnem ; zadrga za zadrega itd. Proti temu pa stoji re za knjižni er ali samoglasnik r v: umrel: ki se še malokje sliši.
Samoglasnik r se le ohranil v sledečih in njim srodnih besedah: rjav ~ rujav: Ljuba je plenice prala, pršla je voda rjava. Uče ; — rt in ret = rit. — rmen = rumen. — rdeč = rudeč :  Okoli sebe sejte sveto rdečo kri. Spod. Krna, - rjuha := rijuha (prestralo) : Glasnik IX, tečaj. 32
434
Rjuh'ce so bele in kovter je nov. Sed. — grmi in hrmi — gromi: Hrmi in se buska. Nps. — drgaki drugače : Ker drgaki ni, Gospodova san dekla. Uče. — držica =: družica: Device pa držice vse in svete trume angeljske. Gargar. Naj se tem še gori zapisane besede pristavijo.
Za staroslovenski %l se sliši tod u.
Staroslovenski %[, ki se v novi slovenščini z ol nadomestuje « in v nekterih krajih po Slovenskem tudi tako izgovarja, glasi se v tej okrajni posebno v korenini kot u.   Naj pridenem tukaj nektere^ opombe glede na zložnost nekterih tukajšnjih glasov s spodnještajar-' skimi, hrvaškimi in srbskimi glasovi v onih besedah, v kterih se nahajajo neke važne posebnosti, knjižnemu slovenskemu jeziku še nepoznate. Pred vsem je omenjenja vredna prikazen glasu a za staroslovenski e v besedah vzal, začal itd., od kterih sem uže gori precej obširno govoril.   A nadomestuje starosl. e in novosl. e samo po hribih in gričih blizo Gorice in tudi v nižavi okoli tega mesta, na Brdih in po hribih blizo uže večkrat imenovanega Gargarja. Na vz-j hodu proti Krajnskemu in dalje v gorah se^ sliši siceršni e. Čudna je> torej ta zložnost z vzhodnimi Slovenci na Stajarskem in Hrvaškem.-Nadalje sliši se tod dosledno u v samostavnikovem in pridevnikovem edinjem ženskem toživniku kakor v srbščini za staroslovenski ^ ini knj. slovenski o, od česar je uže bilo govorjeno.   Kakor Miki. oblikoslovje str. 225 uči, sliši se na vzhodu jezikovega obsega meh, leni za knjižni mah, lan; tudi na Brdih, torej še ne celo 2 uri hoda od^ Gorice proti Taljanskemu, govore še prav razločno den, len. V be-f sedi den se e celo prav zateguje, v len pa ni e prav čist, je neki glas med e in ?, vendar e še močno prevaguje tudi v tej besedi.
Tema tukaj omenjenima zložnostima z vzhodnim jugoslavjan-skim jezikom pridruži se razun še drugih tudi ta prikazen, da se,, kakor sem gori povedal, v tukajšnji slovenščini osobito po gorah staroslovenski %l kakor u izgovarja. Odkod to enoglasje, kjer ima vmes med temi deželami govorjeno podnarečje krajnsko one glase, ki se berejo v knj. slovenskem jeziku? To bi bilo res vredno zgodovinsko-j eziškega preiskovanja.
U za stari 'bI in knj. slovenski ol se sliši v: Una — volna,| starosl. vlitna ~, uk =: volk, starosl. vl?k^ —, duh — dolg starosl. dl'Bg'B debitum et longus; v množini se sliši dugi in duge, — kucati kolcati starosl. klxcati — , mučati ~ molčati starosl. mlobk — con-tiscere ~, muzti — molzti starosl. mliz^ mulgeo — (s) puzniti se — spolzniti se starosl. pl^zn^ti labi —, pun poln starosl. plin* ple-nus, nadalje napuniti napunjen —, sunce suonce — solnce starosl. sl^nfcce —, samoguten — samogolten. Prim. starosl. pogl'Btiti deglutire — tust =r tolst starosl. tlistt pinguis — tuščoba — tolščoba ¦—, suze = solze starosl. sliza.
Prim. srbske besede: dug, sunce, pun, vuna itd.
Staroslovenski ^1 je izpadel kakor v maloruščini v besedi jabko ali po trdi izreki (po naravnem upodabljanji predstoječega so-
435
glasnika) ????? (^Gledé na to upodabljanje gl. Vukovo pisavo: šipka iz šiba, srpski iz Srb, prosidba iz prositi. Gl. „slovnico in srpske narodne pjesme. Drugi slovničarji drže se pa večidel etimologične pisave. Npr. uči A. Mažuranič v sv. slov. hrvatski, da se „ljubko gladko, težko" itd. izgovaraju kao : ljupko, glatko, teško, on sam pa piše težko itd.
Vendar pa tudi v teh krajih: lagati in legati za starosl. ligati — lohk za starosl. Ixg'Bk'B — , klobasa za starosl. kl-Bbasa —, bouha za starosl. bl^ha pulex.
O nekterih nenaglašenih polglasnikih v kn. jeziku.
* Tukajšnji Slovenci polglasnike e in i prav poredkoma izgo-
varjajo, v končnih zlogih: ec, ek, en itd. pa nikoli. Sliši se: glušc za glušec — popk za popek —, nadalje hrbt za hrbet, srov za sirov, vendar se sliši tudi serov, kjer je ? v e oslabel — , polč za polič in celo triebh za trebuh. Samo v korenini se nadomestuje stari polglasnik z e ali a: len =: lan —, ven van = vun, — ves itd. Gori sem od tega kaj več povedal. ^^-^
Nekaj glede na Metelkov ? in krajnski e ~ ej.
Na Krajnskem in v malo besedah tudi v teh krajih je čuti nek o, kakor tesno zvezan oa, in kterega je Metelko v svojem „Lehrgebäude" z ? zaznamoval v besedah: voda, visok, lepota, bob, bok, nož, ogenj, smola, oreh, krop, slon, grozd, krotek, rosa, vojska, skok, strop, vol, kol itd. Tudi Prešern, Krajnec, zaznamoval je v svojim izdanji 1847. 1. ta o s strešico. Prim. : Mož in oblakov vojsko je obojno končala temna noč, ~ nadalje: Ko zor zašije na mrličov trope —, Kako strašna slepota je človeka! — itd. Razun v nekterih besedah ne pozna sicer tukajšnja slovenščina tega globokega o v toliki meri kakor krajnsko podnarečje. Skoro v vseh gori zapisanih besedah sliši se tukaj marveč čisti o brez kakovega pristavka. Vendar razločujemo tudi v teh krajih natanko: m©li (ora), pr®si (roga), in h(Ddi (ambula) od moli (muoli orat), prosi (pruosi rogat) in hodi (huodi ambulat).
Za staroslovenski ima krajnščina svoj ej in bolgarščina v nenaglašenih zlogih ea (Prim. Miki. e v prim. obi. str. 239). V teh krajih glase se pa dotične besede tako-le : riedk = redek — , srieda = sreda — , triebh = trebuh — , siekati — sekati — , ciel ~ cel —, brieh = breg —, mieniti = meniti — , liezem = ležem ~ , zviezda
zvezda — , kliešče — klešče —, ciesta ~ cesta —, mrieža mreža — , grieh z= greh — , smrieka — smreka —, diete — dete —, jied — jed —, črieda =: čreda.  Celo krajnski nejmara, nejsem ali naj sem in nejčem izgovarjajo tukajšnji Slovenci niemam, niečem in celo ničem, niesem. Za knjižni niso sliši se tod skoro povsod: niseji.
Prodno sklenem ta odstavček, ne morem, da ne bi pritaknil sledečih besedi zastran literarnega izgovarjanja in akcenta. Da privzame slov^BŠpifti le„efi 2^. v večkrat omenjenih toziynikih samostav-
436
nikovih in pridevnikovih, ki, kakor sem ob kratkem v tej mali razpravi pokazal, v tukajšnjem podnarečji še krepko živi kakor v srb- " ščini, bode menda čas priskrbeti si literaren akcent in ravno tako izreko nekterih glasov. Srbska izgovarjava in akcent pa bosta brez dvombe najprimernejša prihodnjemu jugo sla vjanskemu jeziku; sploh ima srbščina vse krasno vseh jugoslavjanskih podnarečij v sebi tako glede na slovnico kakor in morda še več na preizvrstne literarne izdelke. Da nam skoro kdo ali kaka znanstvena ustanovitev tudi književno izreko določi, kakoršna je tudi n. pr. v taljanščini, v kterej je toškanska izreka literarna postala! Dozdaj se slovenščina tudi v slovnično izobraženih družbah in morda celo v učilnicah v jako omah- ^ Ijivih dialektičnih glasih govori, in ker preskakuje naš akcent bi rekel, kakor mu ljubo, pogreša naš jezik neke podlage, ki je je vsakemu na precejšno stopnjo izomike prišlemu jeziku jako treba.
Konečno gre še opomniti, da prevaguje v gori zapisanih bese-, dah: riedk, triebh itd. bolj i kakor e, in da ima tudi v srbščini nekaj enakega v besedah: bjelilo, zavjet, kakor se v južnih krajih izgovarjajo. Da se sliši tudi v tukajšnjem podnarečji i namesti starega e, to je bilo pri samoglasniku i povedano. Prim. : liv, umrit', paprid, zvideti itd. Ta prikazen se pa tudi v bolgarščini in maloruščini nahaja, in v še veci meri v hrvaščini. Torej stoji tukajšnja izreka tega samoglasnika e krajnski ravno nasproti. Glede na srodnost glasov e in i naj se primerijo tudi staronemške besede; fenc za freno in fel za fiel.   (Gl. Miki. prim. obi. str. 93.) — i
Kteri glasi nadomestojejo v tuk. podnarečji stara nosnika ^ in Nekaj sledi tema glasoma.
1. Za stari nosnik ^ stoji v tukajšnji slovenščini večidel m, in, to povsod v edinjem toživniku ženskih samostavnikov in pridevnikov^ kjer ima knjižni jezik o. Tudi v maloruščini (ruka) in še več v srbščini je ta prikazen. Prim. nadalje češke besede: nuditi, suk, krut, muka in mouka (z različnim pomenom) in poljske: odsud, odtud in onudy zraven odsad, odtad in onady. Staremu nosniku ^ stoji tukaj tesno zvezan uo nasproti v besedah buoben, guoba, guo-dem, guost, zuob, kluop, kuopati, kuot, kuos, puot, muož in muž {Y mužje), tuoča, truobit', hluod itd. Da-si ta glas ni čist, vendar sliši se v njem še precej glasu u, iz česar pa kakor iz gori povedanega sledi, da ima tukajšnje podnarečje veliko nagnjenje do samoglasnika u za stari nosnik
2. Za stari nosnik e stoji v knjižni slovenščini vselej e, v tukajšnjem podnarečji pa a. O tej prikazni sem gori pri samoglasnika a obširno govoril in mnogo sem spadajočih besedi pripisal. Prim. malor. tela, (starosl. tele), češki tfasti in gor. lužiško - srbski džesae (desftfc), pai (pel*) in žal (želi). —
Starima nosnikoma ^ in e je tudi v teh krajih nekaj sledi.^ Predvsem zasluži vso pozornost beseda vsnči — veci ali večji, starosl. veštij. Že v večkrat omenjenih briz. odlomkih se bere: vuen-sih, npr.: vuensih i minsih (veštih* mbubsihi).   Razun vbnči ali
437
v'nei se sliši čisto nepravilni vanči in vači, ki se z začal, prijal itd. vjema. V besedi rončelica iz staroslov. r^ka ohranil se je nosnik, ki se tudi v furlanski, iz slovenščine vzeti besedi ronsea ali ronsée nahaja. Pomen je v obeh podnarečjih enak. Furlanski s v ronsea prišel je pa odtod, da izgovarja Furlan naš c in celo taljanski c v cielo kakor s : sil. Ohranil se je nosnik v besedi Ročinj za Vročinj (tako se imenuje vas kacih 6 ur hoda od Gorice v gorah). Besedo Kočinj izpeljujem jaz iz staroslovenske vratina (aestus); v je odpadel, kakor je izpadel v sraka za svraka, srab za svrab itd. Nemci imenujejo to vas Rowtschein inTaljani Ronzina, v kterih izrazih se nosnik še dan danes sliši. Tudi lega te vasi podpira izpeljavo iz vratina, ker pripeka solnce v tem kraji tako hudo, da ni moč po letu skoro prestati.
Brž ko ne imamo tukaj še nekaj imen, v kterih se utegneta nosnika slišati.
V kterih besedah da se vdevljejo, izpadajo ali odpadajo samoglasniki, to sem ob enem pri posameznih glasih povedal. Le še naslednje naj pristavim: C je izpadel v tle nam. tu-le, v stril == storil o in v tku rr tako, tkujste pa a. V nekterih krajih v gorah sliši se povjem — povem. J je odpadel v mat za mati: Mat je leskela. Nar. zast. Oslabel je u nenaglašenih zlogih: sešit =r sušit. Sem spadajo tudi samoglasniki v zlogih ru ri re: držina, krčim, pršel za družina, kričim in prišel.
S O g' 1 a S n i k i.
,! Jezikovci 1 n r.       '       - '
L. Jezikovec I se tukaj vstavlja v besedah: zdravlje, drevlje, zglavij e in v enacih. Že v stari slovenščini se nahaja blagoglasni ali tako imenovani epentetični I med ustniki in ja, ?^ itd. ; bere se namreč: kaplja, gyblj^ itd. V bolgarščini se ta I pogreša: kaps, ??? (starosl. kaplja, kyplj^) ; v srbščini pa se rabi celo na mestih, kjer ga stara slovenščina nima, to je, kjer je prišel ustnik s prejeriranim samoglasnikom v dotiko.
L stoji za v v besedi Lušarije (božja pot) za Višarije. Prim. dolejno lužiško - srbski lug, vug in celo hug. MisHm, da je bilo 3rvotno to ime : Višarije, ker imamo v slovenskem dosta tacih imen iribov in višav.
L se v tukajšnjem podnarečji ne topi kakor v knjižnem jeziku ; sliši se: kral, ledi ~ ljudje, parpelati.
N. Za tem soglasnikom ne stoji j kakor v knjižni slovenščini. Npr.: Sodni dan, resno telo, niva, nega, za: sodnji dan.
N stoji mesto m. Pa prikazen se nahaja skoz in skoz v 1. edinji osebi sedajnikovi : viden — vidim ; iman z=. imam ; znan = znam ; osen — osem; sran = sram. Tudi v srbščini in sicer bolj v zahodnih krajih tega jezikovega obsega se sliši: iden za idem; osandeset za osamdeset. Prim. češki nedvčd za medved kakor narobe m za n v: mrav za nrav.
438
Prim. tudi san tuk. podnarečja : Paprid san bil kral imenovan, zdej san od vseh špotvan. Fm.
N se preseluje in i oslabi v e: Enkuodar m. nikodar, enkuo- -gar ?. nikogar, encoj m. nicoj, taka Je tudi v: pogrézenla m. po-greznila, zmrzenla m. zmrznila itd. : Zdej pogledan na vse strani, moj'ga tovarša enkuodar ni.   Crskl.
R. Soglasnik r stoji m. soglasnika I v: brozor ali brozer za knjižni blagor; Brozer temu, kdor to pesmico prav moli. Nps. Tej prikazni primerjam sledeče. V dolejni lužiško - srbščini zastopa I soglasnik r v: lobro (rebro) zraven r'eblo, slobro (srebro) zraven sr'obro. Tudi v novem grškem in valaškem jeziku se to pogostoma sliši in celo v stareji srbščini : arbanasmfe (v Duš. post. 1349 in v drugih spomenikih). Prim. tudi: lužmarin in ružmarin, klik in krik.
Knjižni soglasnik rje postal v tukajšnjem podnarečji samoglasnik v zlogu ri: pršu prišel: Pršla je županova hči, ofrtna in prevzetna. Cerkl. Nadalje v zlogih ru, re, kakor sem gori pri tem samoglasniku povedal. Zraven drgam m. drugam sliši se tod tudi drógam in droham.^
Jezikovci izpadajo in se vstavljajo. Glede na knjižni jezik se; vstavlja Z v gori imenovanih besedah: drevlje, zdravlje itd.: čredai ~ čeda, črez in čerez; črešnja in čerešnja češnja; žrebe in celój ždrebe = zebe. C
L je izpadel v: doker in dočer — dokler; petja in pekja m.^ tuje besede petlja (on berači). — ...^^.v. ... .^...^..^ ^
Zobnika d in t.
D se sliši m. knjižnega soglasnika t v: pledem = pletem: Kadar jest umrla bom, zelen krancelj mi splecžite. Grah. — Krancelj je lepo plecZen, po vrhu pozlačen. Uče. Primeri: evo de cvete : Rož'ca tam na polji lepo cvode, se pošši. Graj: Moj pušeljc je vsme-den, nič ve ne cvorZe. Grah. v: pomedem z= pometem, vendar pometam : De pred seboj pomecZe, de se v smeti ne zagrebe. Rezijanska.
Mesto t se sliši č v: treči, treča — tretji, tretja: Jezus v treče vpije, čajte, čajte Ježuž.  Srp.
Mesto t se sliši k v: pekja i=i petlja: Mal' mok'ce pekja. Nps.
D in ^ izpadata in se vstavljata. Kakor v mnogih slov. jezikih vstavlja se d tudi v todišnji slovenščini. Sliši se namreč poždreti m. požreti, zdrel m. zrel; zdrno m. zrno in celo v nekterih krajih v gorah zdraven m. zraven. Nadalje se sliši pogosto tudi spremen-dati m. knjižnega izraza premeniti : Modrost in lepota se hmalo spre-menda. Grah. —
D se je izpahnil v: vzigenti ali vzigniti: Matjaž vzignil je silno vojsko, šel je v v'nanje d'žele ž njo. Slap.
Prav pogostoma izpadata ali odpadata zobnika tudi v drugih slovjanskih narečjih.
Tukajšno podnarečje posebno v gorah ima zobnik t celo pred predlagom v, ki se glasi : tu : To hor mi siedi, boš bidu tu Benetke — tu gor mi sedi, boš videl v Benetke.
439
 Ustniki b, p, m, v in tuji f. «
V gorah posebno okoli Koborida se sliši prav pogosto h mesto v. Lahko bi se po besednjaku vse tiste besede naštele, ktere imajo ^ v kot sprednik ali srednik. Sicer naj povem leto: benograd ™ vino-l grad —, birtnja in birtnje iz Wirtin —, bidem rz videm — , bino vino —, bedro = vedro (jasno) —, lobi =: lovi —, člebek — clovekJ
B stoji za k: oušniti in eošniti iz nemške besede Mssen: Dej; dečka mene, de ha bon bošnil in objal. Uče.     . !
B stoji mesto m v: spobnati se — spomniti se. ¦[
B stoji m. 'P : bot rr pot. Npr. : enbot =: enkrat. ä
P se sliši m. O v: punkelj punkeljc ~ Bündel; pulgar — boliar.'^ M se sliši m. knjižnega b v: čmela — čbela, bučela —, dro-menca — drobnica : So šli ti presneti Hrovati v gmajno dromencol lovit. Livka. — dromno = drobno: Stopa fajn dromno. Nps. —: Kam pa pojdeš, kam porajžaš, kam ti dromna tičica? Nps. '
M m. knjižnega v v: Sma — sva: Po sejmih hodila, srna se' zaljubila. Nps. — : Sma se z ljubo skregala, in sem slevo dobil.' Nps. Sicer se sliši v nekterih krajih posebno okoli Tmina: sma m. smo. ^
Po znanem pravilu prehaja n tudi tukaj v m pred nekterimi^ ustniki. Prim: Šembiška gora (Möns S. Viti, vrh visoke gore od^ Tmina 4 ure proti vzhodu) —, Sempas (vas 2 uri hoda proti vzhoduj ležeča), — sanctus Passus. Starim Rimljanom je bilo to selo: adi fornulas. Prim., kar se tiče spreminjave n v m: knjižni obramba,-' shramba, začimba itd. —
M stoji za r v: lomber = Lorber. i
V. Kakor se sliši la na mestu soglasnika v, tako se sliši v; gorah tudi v na mestu soglasnika b. Posebno kedar malo razumljeno^ nemščino govore, ta dva glasa vedno menjavajo. r-
V stoji za tuji / v: Stvrjen iz Sv. i^lorian (vas v Brdih). Ustniki se vstavljajo in izpahujejo.   Omenjenja vreden je v vi'
besedah : za vanj, pred vanj : Kader pridem pred vanj : sej ne maram"^ za vanj. Sedula. Sliši se pa tudi: predanj, v knjižnem jeziku pred-nj ;jj ravno tako tudi obanj rr obnj. Zdi se mi, da se je oblika vanj iz;J va in i tako zrasla v eno besedo, da služi celo tudi za drugimi pred- ' logi. Prim. knjižni: na kvišku (na k'višku). \
B se vstavlja v kambra m. kamra. V se vstavlja: Rovmar: ' O moji rovmarji (-ri) ! Slap. — Cvilovc = Celovec : Cvilovške piščal-f ke. Nps. — ili" se vstavlja v: potomplati — toplati doppeln. i!
B je izpadel v: Doberdo iz dober dob (ime vasi na jugu od ¦ Gorice proti Trstu). Dokler niso Benečani posekali kraških gozdov,^ bilo je tudi v teh krajih vse gosto zaraščeno z lepimi in trdnimi ; dobi: odtod ime. — '
F je izpadel v: toj, soj m. tvoj, svoj: Bog ni poslal po ženo ^ in po toj e otroke in po toj e srebro in zlato. Slap. ¦— Čerem m.-' knjižnega cvrem —¦, bogajme m. vbogajme ali v Boga ime. ;
Pristavek : Francoza močno udari s tojo mogočno roko, de j vojska končana bo. Tm. \
440
Predlog iz ima v gorah glas : he : beženem ~ izženem, begnati izgnati itd.
Goltniki h g k.
Groltnik h, kteri v gorah in nekaj tudi v nižavi prav blizo Gorice goltnik g nadomestuje, izgovarja se kakor v nekterih krajih v Rusiji ali kakor se na l^emškem v Wagen g izgovarja. H stoji, kakor sem omenil, skoz in skoz namesto knjižnega sprednika ali končnika g: Boh ali Buh — Bog — : Buh ti le nas obvari, jen Francoza močno udari Tom. — teha ali t'ha — tega (hujus) — snieh — sneg
— hrd = grd — hora — gora — honi = goni ~ hrad — grad, in tako v vseh besedah s sprednikom ali končnikom g. Prim. češki noha — noga. Krčanje izgovarjajo n. pr. : hora, hlas, boh, v tem ko se sliši v hercegovinskem podnarečji ravno narobe : orag, rekog, ig, itd.
k prehaja v srodni Ä: k nji k ??1, k njej — h krati, h njemu, h letu — lohat = laket — hmet — kmet. Ta menjava s© sliši tudi v ruščini. Prim. : hto in htomy m. kto in k* komy, Prim. novogrški oil(ó m. starega oxXm.
H se predstavlja glede na knjižni jezik v besedi hejda m. knj. ajda. Tej prikazni se da primerjati gor. lužiški : hermank.
H stoji m. / v hrišno zzz frišno. — Sv. Herjen — St. Florian
— hent fant. V bolgarščini je pa slišati ravno narobe / m. h,.' Prim. : praf*, mufx in pisafmi m. prah, muh in pisahmi. —
H se čredi s »oglasnikoma g m j y henjati, jenjati, genjati ti Ki ne bo nikoli ujenjala, bo večno grmela.   Renče. :
G. Kakor se sliši posebno po bližnjih gorah vselej h m. g^ tako je slišati tudi večkrat g m. h. Prim. gautman — Hauptman — germonike      Harmonika itd.
G stoji m. t: cegelc — Zettel. Prim. srbsko prikazen v: gli-jeto zraven dlijeto in podrijetlo, (kor. rek —), kjer se menjavajo goltniki z zobniki. Naj pristavim dotične prikazni in primere. Tod se sliši: punkcije ~ Bündel — pekler in pekjer m. petlar — firkeljc = Viertel — treka = tretja — kje in če m. tje: Kje daleč in še naprej. Opašje selo. — : Ta treka je padla na vinske trte, na vinske gore, ki so Jezusove. Grah. — : Eden bo nas vižal, ta drugi bo nas špižal, ta treki bo nas peljal. Grah.
Goltniki izpadajo in se vstavljajo. H ]q izpadel v: Betlem: Tam blizi Betlema se sveti lepo, koker de b' jest videl to sveto nebo. Renče. — G je izpadel v: orle m. orgle; k v. do = kdo,) kasna m. kakšna itd. Tudi v bolgarščini izpadajo goltniki. Prim. lebit zraven hleb-st, ab* in hab*, lek iz starosl. Ifcgik*, deto iz starosl. kide, gi prim. : ih*.
Pristavek : G se sliši tod m. knjižnega v v : zgoniti = zvoniti odtod ime Zgonico (Zgoniko).
H stoji m. Ä; v koh = kako: Dušice v temnicah, koh one vpijejo. Krn.
Glede na šumevce in sikavce skoraj ni odstopov.
441
Črtice iz življenja na kmetih.
(Spisal A n d r e j č e k o v Jože.)
V. železni križ.
Svatovščina je bila pri sosedih v pondeljek po tisti nedelji, ko se bere evangelij sv. Matevža : „Nihce ne more dvema gospodoma služiti," in jaz sem bil tudi pričujoč. — Svatje so šli zjutraj v bližnjo vas na Koréno po nevesto in jaz sem šel ž njimi; kajti vedel sem, da se mi ne bo manjkalo tvarine pri taki priložnosti značaje in navade svojih vaščanov bolj na tanko opazovati, zlasti ker so bili med svatovi takošni možje, o kterih sem vedel, da bodo veselje cele druščine.
Prišli smo na Koréno. Tu se je godilo vse tako, kakor se sploh godi pri slovenskih svatovščinah. Nevesta Zéfa se je jokala, menda sama nevede zakaj , družica Marijanica se je jokala, ker je videla sestro jokati, ženin pa se je držal, kakor smrtni greh. Jaz nisem hotel teh treh skesanih oseb niti tolažiti niti milovati, ker nisem vedel, s čem bi bilo bolje začeti, temuč šel sem na vrt, kjer so sedeli vsi moji tovarši in tovaršice v strahu božjem se razveseljevaje. Naš že poznani krčmar Jožko je pel od „husičke", oče Ožinjevec sončili učitelja neko polko, ki se pričenja in končeva z dolgočasnim „tra — tra — tra — traa", v sredi pa se tudi dokaj ne spremeni, Lukov Janez pa je streljal in vriskal, da mi je vse po ušesih zvenelo. — To se je godilo na Korenom in to je bil še-le začetek.
ro tem začetku je bila poroka, po poroki pa smo se vsedli k velikanskim mizam, kjer sta imela prvo mesto oče starašina in mati teta.
Vse popoldne sem sedel potolažen v strahu božjem pri mizi, ne mene se niti za godce niti za starega Ožinjevca, ki je pravil tisto staro povest: „Kako se je jokala nevesta Rebeka, ko je šla od poroke, ženin Izak pa se je smejal in ukal, ker se je bil tako dobro oženil ; pozneje pa se je Rebeka smejala, ko je prevarila moža, Izak pa se je jokal, ko je zvedel, da je mesto zajca kozla večerjal." — Vse to me ni dokaj zanimalo, pričakoval sem zvečer še vse kaj boljega, ali goljufal sem se. — Proti večeru me jame noga boleti, ker me je bil zjutraj proti Korénemu čevelj ožulil, in moje veselje je bilo vničeno, vničeno za celi večer. Žalosten in zamišljen sem sedel kraj družice, kakor bi bil premišljeval vse nezgode tega sveta, družica pa se je smejala na ves glas, menda zato, ker sem bil jaz žalosten in osoren.
Že sem mislil zapustiti veselo druščino in podati se v postelj vživat blagega pokoja, ko stopi v sobo po vsi vasi dobro znani berač Mrtanovec, golorok in gologlav.
„Vošim dober večer,
Pa zalo hčer.
Da bo znala pisat' in brat'
442
Pa fante štemat'," — jel je narekovati po svoji stari, šaljivi navadi, vrgel veliko, vso zakrpano mavho v kot za peč, ter se meni nič tebi nič vsedel k mizi.
„Lej ga Mrtanovca", pravi Flerijanek, majhen, suh možiček, ,,kdo pa je že tebe khcal? Ti moraš biti vendar povsod, kakor pod-repna muha."
„Klicali ste me, klicali oče, Flerijan!"
„Morda ste že pozabili, je že dolgo od lan^ jel je krožiti s hripavim glasom, zraven pa se tako strašno grdo držal, da bi bil človek mislil, da je kak strah iz Voltairejevih iger.
„Kje imaš pa citre", praša ga dalje Flerijanek, „sedaj-le bi nam lehko ktero zaigral?"
„Veš Flerijanek, duša božja, citer pa nimam več. Glej hudi-mana, citre bi bile mene ob grunt pripravile, ko bi ga bil kedaj imel, le počakaj, naj ti povem, kako so me bile nairhale. Bilo je le uno leto, ko je bila vojska na Laškem. Nekega večera pred pustom pride ta-le Ajdinar k meni ter me prosi, da bi šel ž njim pod Lipovico citrat, ker gori so imeli fantje navadna shodišča, ko je bila še Len-čika doma."
„Pes te potiplji", pravim sam pri sebi, „saj bi bilo res dobro, ko bi nekoliko postopil tje gori. Tobaka ravno nimam, čevlje bo treba dati nakovat črnemu Jurju, dobro bi bilo, ko bi si kak bor prislužil. Le stisnem citre pod kožuh ter jo vrežem ž njim[pod Lipovico.
Gori sem citral in citral in bil sem si že toliko prislužil, da bi bil lehko tobaka kupil in čevlje dal nakovat, pa Bog ti ga vedi, kaj sem mislil, da sem se ravno takrat vdeležil druzega naglavnega greha, lakomnosti. Djal sem sam pri sebi: „Bore za tobak in čevlje imaš že v žepu, teh ti nihče ne odvzame, kaj pa, ko bi še nekoliko zabrenkal, pa bi si zaslužil za frakelj žganja." In res začnem bren-kati. Ravno sem najhuje pritiskal, ko duri zaškripljejo in v sobo stopita dva žendarja. Mene nista koj videla, torej skrijem brž citre za peč. Pa sam hudir mu je menda povedal za-nje: kar segel je za peč, pa jih je vzel. Fantine sta spodila ven, meni pa sta rekla, naj pridem v grajščino po citre. — „Le imejte jih doli", djal sem, „po-nje pa že ne grem ne, ne mara bi me še kaj priprli." Konec tedna mi prinese berič, tisti suhi, sključeni dedec, zaplato papirja, rekoč, naj se oglasim pri gosposki, in za tisto zaplato sem mu moral plačati pet krajcarjev. — V graj ščini so mi dali citre nazaj, ali moral sem plačati odškodovanja štiri dvajsetice, eno pa za priklado, da bi te hudirja, pa je šel zaslužek in pa še drugo zraven. Nekoliko jezen, nekoliko žalosten stisnem citre pod pazduho ter grem proti domu. Prišedši na Korošcev travnik do tistega krivega gabra, pa pravim: „Ves dobiček je šel gospodi v mošnjiček; jaz pa ne bom gospodi služil, ki ima sama dovelj. Hvala Bogu, citre dolgo sem vas imel, ali kamor je šla krava, naj tje gre še tele", in — lop! — treščim je v gaber, da so se kar razletele. Od takrat imam pa mir pred gosposko."
„Mrtanovec, zakaj si pa podplate odtrgal pri čevljih?" vpraša ga Skante, velikansk možak, ko je j en j al pripovedovati.
443
„Raca na vodi, kaj pa tebe brigajo moji podplatje. Zato sem je odtrgal, ker jih ne potrebujem. Lansko spomlad sem nosil gnoj gori-le v Jurčetov breg, — presneta bodi, toliko sem ga nesel, da ga Mehéle s svojo kljuso, tisto suho, še toliko ne pelje ne, — pa sem ga nesel naravnost navkreber, pa mi je spodletelo, pa sem padel tako nazarensko, da se je ves gnoj na-me zvrnil. Od takrat pa, pri-mojruha, sem tako obljubo storil, da ne bom vse življenje več pol groša na podplatih raztrgal, pa ga tudi ne bom."
Med svati je nastajal vedno veci hrup, kolikor bolj so se praznili kozarci. Meni začne prihajati vroče v tesni sobi, torej si napravim tobak in grem pred hišo na klopico hladit se. Nisem dolgo sedel, ko tudi Mrtanovec pricenca s svojo mavho ven ter se vsede zraven mene. Nekaj časa sedim tiho pregledovaje zvezde na nebu, kar se domislim železnega križa, kije stal samoten v kotu na pokopališču. Večkrat sem ga skrbno ogledoval, ali ni bilo moč izvedeti; kdo leži pod njim, ker so bile črke že vse razpraskane, vaščanov pa mi tudi ni vedel nihče povedati druzega, kakor da je oni človek pri nekem požaru konec storil, kar je mojo radovednost še bolj zvekševalo.
„Oče", pričnem po kratkem molčanji, „vi ste že zelo stari, skoraj najstarši v naši fari, povejte mi, kdo je pokopan pod unim križem, ki stoji v kotu na desni strani kapele."
„Blneški vrtnar — Smolarjev Tone so mu rekli; mora že biti blizo šestdeset let, kar je storil nesrečno smrt."
„Ali bi mi ne mogli povedati kaj več o njem ?" vprašam ga dalje.
„0 pač, vse še dobro vem, kako je bilo. Tedaj sem ravno justil pri Šimencu pastirsko službo ter šel služit prvikrat za hlapca C Tonicu. — Poslušajte, bom povedal, Jiako je bilo s tistim vrtnarjem.
Nekega večera pridem domu s Crnovč, kamor sem bil mostnice peljal. V veži je večerjala družina, v hiši pa sta sedela pri mizi, — A^rtnar Smolarjev Tone in pa ranji Tonic, Bog mu daj nebeško luč; samo Rezike, domače hčere, ni bilo nikjer. Videti, da se stari grozno grdo drži in da tudi vrtnar ne blekne nobene, kar ni bila njegova navada, vsedem se tudi jaz tiho k peči, ter si napravim tobaka; kajti mislil sem si, jima že kaj navskriž hodi, torej je najbolje, daju pustim. Ker pa le ni bilo pričakati nobene besede iz starčevih ust, zato pravim sam pri sebi : „Kaj pa, ko bi ti nocoj prvi zinil, morda ne moreta na tir priti, poskusi." In res se pomaknem od peči k mizi ter pravim Tonicu: „Ovbe, oče Tonic, kaj že to, da ste danes tako hudi, sicer ni vaša navada, da bi molčali, nocoj pa ste tihi, kakor sv. Janez v oltarji."
„Kako ne bi se jezil, ko mi lastni otroci glavo belijo in grob kopljejo. — Drugi ljudje veste, kaj se godi pri naši hiši, in meni ne pove živa duša nič o tem, in vendar sem le jaz oče in gospodar pri tej hiši, jaz moram skrbeti za vse. Uni večer sem slišal ropot pod oknom, ali vedel nisem kdo je, torej sem v stran strelil, od slej pa, pri moji živi veri, ne bom več v stran streljal, meril bom, dobro meril, in stavim, da ga bom zadel, če je tudi sam peklenšček.
444
Bom li videl, ce moja stara, oslabela roka še dobro meri ali ne. Koj jutri bom poročil onemu prekletemu mazaču, naj mi ne hodi veČ krog moje hiše po noči, če hoče imeti zdrava jetra, sicer naj se ga Bog usmili, jaz se ga ne bom. Kdor po noči hodi krog mojih oken, ni pošten človek, ampak tat, ropar!" Tako je govoril stari ves razburjen in solze so mu stopile v oči.
To slišavši sem koj vedel, kam pes taco moli. — Tu-le doli v Koroščevi hiši je stanoval takrat nek tujec, lep mlad fant; od kod je prišel, tega ni nihče vedel. Pečal se je z zdravništvom ; ker pa je bolnike le večidel s puščanjem in mlačno vodo zdravil, ter je toliko časa dremsal in dremsal, da je vsako kapljico krvi iz njih spravil, zato mu niso ljudje dokaj zaupali, zato so ga še-le tedaj klicali k bolnikom, ko je že duša zapuščala telo ; on pa je tudi skrbel, da je vsakdo, ki mu je prišel v roke, zapustil svetne težave ter se preselil v večno življenje. —
Kakor sem že rekel, bil je zal fant, in marsikaka dekle ga je milo pogledovala skozi okno, kedar se je šetal v nedeljo popoldne po vasi ter pušil iz dolge turške pipe. Toničeva Rezikaje bila takrat stara kakih osemnajst let, zala deklica, da malo tacih, torej ni čuda, da se je tudi mlademu zdravniku prikupila. Odkar jo je videl prvikrat v domači cerkvi, hodil je vedno tje gori, kar je takrat še tem lože bilo, ker je bila pri Tonicu še krčma in ni nihče mogel koj od začetka kaj napečnega soditi ; Rezika se je pa tudi rada ž njim kaj pomenila, ker je bil mladeneč zelo prijazen. Staremu se še senjalo ni, kaj se med hčerjo in zdravnikom kuha, še vesel je bil, ker je dobil tako zgovornega gosta v hišo. Kdor pa je njuno obnašanje bolj na tanko opazoval, videl je koj , da je med njima še kaj več, nego zgolj prijateljstvo. Zdravnik je zahajal vedno bolj pogosto k Tonicu, in kerje bil dan vedno kraji noč pa dolga, zato je včasih tudi po noči priromal pod njeno okence, da bi jej povedal še kaj važnega, kar je pozabil po dnevi.
Jaz sem ležal v praproti pred hlevom ter vse dobro vedel te reči. Lehko bi mu bil včasih spodmeknil lestvico, da bi bil telebil na tla in si razbil bučo, pa djal sem: „Ce je všeč staremu inReziki, naj bo pa še meni; čemu se bom vtikal v norčije, ki mi niso nič mar, slednjič bi še Tonic mislil, da jaz hodim za njegovo hčerjo, kar me Bog varuj; Reziki pa tudi nočem nagajati, ker me ima rada in mi večkrat kupi tobaka. Naj hodi k nji zastran mene, jaz ne bom imel niti zgube niti dobička, in skupil jo pa bo fante, skupil, če prej ne, pa poznej. ¦— Takrat je zahajal k Tonicu tudi Blneški vrtnar, tudi čeden fant, samo nekoliko stareji, nego zdravnik. Ker mu je bil oče umrl in je bil on edin otrok, moral je vrtnarijo popustiti ter prevzeti doma v očetovi hiši gospodarstvo. Videu pa, da možu ni dobro samemu biti, zlasti če ima veliko posestvo, sklenil si je poiskati tovaršico, ki bi mu pomagala prenašati križe in težave pri gospodarstvu, za kar pa se mu ni zdela nobena tako pripravna, kot Toničeva Rezika. Stari videti, da je fant varčen in priden, tedaj dober gospodar, ni imel nič zoper to, le Rezika se ga je branila in
445
branila, čeravno ni vedela povedati vzroka zakaj. Na svetu pa je že tako: kar ve eden, to ve tudi drugi, in tako se je raznesla tudi novica o Rezkinem znanji z zdravnikom kmalo po vasi in slednjič je priromala tudi do očinih ušes.
Ker se je zvečer stari le vedno huje jezil, jel sem ga tolažiti. '„Nikar se ne jezite", djal sem mu, „jeza vam bo škodovala in slednjič boste še zboleli. Čemu to? Kar potolažite se, saj morda ni tako hudo, kakor mislite; mlada kri rada nori."
„Potolaženi bodite, aha, to se lehko reče! Le bodi potolažen, če si dekle po norčiji nakoplje nesrečo na glavo, in bodo ljudje s prstom za njo kazali. Kdo bode drugi vzrok, kakor oče, ki ni dosti pazil na-njo. Da bi jo pa temu pritepencu dal, Bog me ne kaznuj, tega pa ne, ni kratko ni malo, dokler bom mogel še s kakim udom gibati."
Dolgo se je še mož jezil, vrtnar pa ni rekel ni bev ni mev, ampak zmajal je z glavo, vošil lehko noč ter odšel domu. Mene je jel že zaspanec nadlegovati, zatorej sem jo pomaknil v hlev na slamo ter sladko zaspal, stari pa je pogasil luč, šel v zgorno sobo, kjer je spala Rezika, in še dolgo po noči stal pri odprtem oknu z napeto puško, pričakovaje krščenega zajca.
listo noč ni bilo zdravnika, drugo jutro tudi ne, menda je zvedel starega namere. — V nedeljo zvečer sem ravno konjem nastlal in zobanje napravil, potem pa se vlegel na voz pred hlev; kar pride sem od kozolca zdravnik, pristavi lestvo k oknu in potrka lahno na šipe. Kmalo se prikaže k oknu belo oblečena ženska, bila iV Rezika. Dolgo sta se pogovarjala, pa razumeti nisem mogel kaj, le toliko vem, da se je Rezika jokala. Slednjič postopi zdravnik kaka dva klina navzdol, stisne še enkrat Reziki roko ter reče : „Bog te obvaruj in mene nikar ne zabi", potem pa zgine za kozolcem. Zdajci se zasliši iz podstrešja strašna kletev in — pok! zagrmi proti kozolcu. Pa stari je slabo meril, zadel je veje stare belice, ki je stala kraj kozolca, in hruške so se vsule s češuljami vred na tla., — „Zopet mi je odšel hudič", zarenčal je Tonic ter se napotil naravnost v zgornico hčere zmerjat. Dobro sem slišal, kako je vpil: „Ti grda potepenka ti, tedaj še tega se mi manjka, da bodeš sramoto delala moji hiši. Le kar pusti mi ga z nimar od slej, če ne ti raztrgam vse cunje, ki sem ti jih pripravil, pa te poženem nago po svetu. Išči si potem živeža, kjer koli hočeš, v mojo hišo te nočem več; dobro si zapomni!"
Drugi dan ni bilo zdravnika več v vasi, nihče ni vedel, kam je prešel, le stara kokošarica Katreška je pravila, da ga je videla iti tisto jutro še pred dnem po cesti s popotno torbo čez ramo, ko je ona ravno odmolila zadnji očenaš za duše v vicah ter si napravila po svoji navadi pipico tobačka za zajutrek.
Minuli ste kake dve leti od tistega večera, ko je zdravnik zginil. Po vasi so ga bilf že popolnoma pozabili, le kokošarica Katreška je zmolila včasih kak očenašek za njegovo dušo, ker jej je bil, kakor je večkrat pravila, spravil sitna kurja očesa z nog ter je;
446
ni tako grdo mesaril, kakor druge ljudi. Rezika je bila še zala de--klica, kakor popred, le bolj tiha je postala. Stari je ni več silil k možitvi, ker je vedel, da je res še nekoliko premlada, nevarnosti se pa tudi ni bilo bati več od nobene strani, kar je bil odšel zdravnik.^ Bilo je krog malega šmarna. Ravno smo bili dokončali košnjo in Tonic nam je napravil dobro večerjo; pet bokalov vina nam je bil dal. Med pijačo mi pride na misel, — sam ne vem kako —, tisti zdravnik. „Kaj pravite", začnem proti drugim, „kam je-li prišel tisti zdravnik, ki je hodil k nam, nobena živa duša ne vé nič več o njem".
„Naj bo, kjer hoče", pravi ranji Luka, „nič ni bilo vrednega; pri njem, razun puške. Veste oče, prav ste storili, da ste ga odpo-f dili, kakor psa, on bi vam bil še kaj naklepal, gotovo vam bi bil, pri moji zeleni. Veš Rezika, pa nikar ne bodi huda, da tako go--, vorim, je res", djal je Reziki, ki je sedela tiho pri mizi, „saj sedaj je že, kar je, pa vendar, da rečem, jaz ga nisem nič kaj rad videl. Frimojruha, jaz bi bil že zdavno tam, kjer, muh ni, ko bi me bil on zdravil. Dvakrat je prišel k meni, ko sem imel vročinsko bolezen, pa mi je ta nam er kaj toliko vode velel piti, da bi bil kmalo utonil; potlej sem pa poslal po konjederko v Domžale, pa sem bil kar precej dober".
Vozniki in ptujci, ki so prej pili v stranski sobi, spravili so.* se bili že večidel k počitku, nam pa je že tudi tekel zadnji bokal, ko se nakrat duri odpró in v sobo stopi velik, ves poraščen mož,^ zavit v črn plašč, na glavi pa je imel oficirsko kapico. Srpo je po^ gledal po hiši, vsedel se v kot k drugi mizi ter zaukazal prinesti polič vina, potem pa ni črhnil več besedice. Ko je izpil, vrgel je na mizo sreberno desetico, pa je odšel. Mi se nismo dosti zanj menili, ker takrat, ko še ni bilo železnice, so prihajali razni ljudje po cesti. Ko pa je drugi večer zopet prišel in potem zaporedoma, ob ravno tisti uri in vedno enako opravljen, začelo se nam je pa le čudno zdeti. Stara Semkulja pa, ki je prišla vsak večer k nam, naredila je vselej, kedar ga je videla, grozno velik križ in strahoma vzdihnila: „Bog nas varuj hudega!" Po vasi pa je raznesla novico^ da hodi k Tonicu, — Bog in sv. križ božji — rogati v vas.
Neko popoldne nesem v farovž tri kljuke prediva, ki smo ga bili dolžni za biro. Stari Andrejček je ravno vežo belil, gospod so pa sedeli na klopici in nekaj brali. Jaz oddam predivo in ravno mL je bilo na jeziku, da bi bil vprašal gospod fajmoštra, ali je kaj rea-ali ne, kar ljudje trabuzgajo in stare babščeta po vasi raznašajo : da hodi hudič k nam, ko pride od cerkve sem naš črni gost.
„Kaj pravite gospod fajmošter", vprašam jih, „kdo je neki ta-le človek? vedno hodi k nam, pa nič ne govori".
„Kak ptujec najbrž; se mu že prijetno zdi v tej dolini", od^ ?^????? kratko.
„Naka", pravi Andrejček, ter si popravi svoj ves apnén slamnik na glavi, „jaz sem to vse drugače vganil. Jaz sem tuhtal in tuhtal, slednjič pa sem brž ko ne na pravo žilo zadel ; zlo — zlomek
447
naj me, Če ni ta človek na vsem svetu takošen, kakor je bil tisti Korošcev dohtar, saj ste ga poznali; in pa on bo".
Fajmošter so zmajali z ramama ter odšli v sobo, z Andrejč-kom pa sva tako presodila, da je črni gospod Korošcev dohtar; sklenila sva pa o tej reči molčati.
Odkar je začel ptujec prihajati k Tonicu, je tudi vrtnar vedno bolj silil z ženitvijo, bodi si, da se mu je res mudilo, ali pa, da se mu je zdel črni gost nevaren človek, posebno pa, ker se je bila Rezika nekaj dni sem vsa spremenila. Ali naj je že bilo, kar je hotelo, vrtnarje pričakal, česar je že dolgo želel: tretji pondeljek zjutraj bila je poroka v farni cerkvi vkljub Rezkinim oviram, ki se je vedno branila možitve. — Rezika, ki je bila že prej tiha, postala je sedaj še bolj otožna, le malo je govorila, na samem pa je vedno jokala. Mož je mislil, da se jej toži po domu, da pa jej bode poznej že prešlo, ko se nekoliko privadi, ali Rezika je le ostala, kakor je bila: tiha in žalostna. — Tudi ptujec je le malokdaj prišel h Tonicu, kar se je bila Rezika omožila, videli so ga pa večkrat po noči hoditi krog Smolarjeve hiše, kar je ljudem še bolj glavo zmešalo in po vasi še več hrupa napravilo.
To je trpelo tje do adventa. Adventno nedeljo zvečer pridem že pozno domu z Vranskega, kamor sem bil peljal dva človeka; doma so že vsi spali, le oče in pa mladi Smolar sta bila še v hiši. Komaj spravim konje v hlev in voz pod streho, kar začne biti plat zvona. Jaz tečem na cesto, da bi videl, kje gori, tačas pa tudi pri-tečeta iz hiše Tonic in Smolar. „0 Jezus!" zavpije Smelar, „moja hiša gori!" Nihče ni več črhnil besede, kakor besni tekli smo tje-kaj, vsak je hotel biti prvi. Tje prišedši smo našli že vse v ognji, ljudi pa skoraj nikjer nič. V^ežne duri so bile zapahnjene. „0h moja žena!" viknil je Smelar in zaletel se v vrata, da je kar ključavnica odletela. Hiša je bila narejena po stari šegi. Spodnji del je bil sezidan, zgornji pa, kjer sta imela vse premoženje in tudi postelji, bil je lesen. Dobro smo videli skozi okna, kako je planil Smelar v že vso gorečo sobo ter nesel od puha omamljeno ženo iz postelje. Srečno smo bili prestregli spodej Reziko, in Smelar se je ravno pripravil poskočiti na tla, kar se vdore vsa goreča greda nanj ter ga zagrebe v požar. — Drugo jutro smo našli vse sežgano truplo, ni bilo več znati človeške podobe. Pokopali smo nesrečnega moža kraj njegovega očeta v kot na pokopališču, Tonic pa mu je oskrbel spominek, železen križ. — Rezika je sicer zopet ozdravela, ali bila ni več tista, kot poprej. Jelo se jej je mešati in leto poznej je tudi njo rešila smrt zemskega trpljenja. Dva dni po tistej nesrečni noči našli so mrtvega v Savi tudi črnega gosta, ki ni bil nihče drugi, kot zdravnik.
Škandrov Lovre pa je poznej pripovedoval, da je videl tisti večer, ko je Smelar pogorel, in je on ravno s hribov prišel, kjer je krompir in repo bral, črnega gospoda na Ciceljnu pri Simenčevem znamenji , kjer je grozno milo jokal, potem pa kakor besen zdirjal v dolino,
448
Narodne stvari: priče, navade, stare vere.
(Nabral in razglasil M, Valj a vec.)
Dostavek k XI.: Pozoj. (str. 309 in 3io.)
(Dalje.)
6. Ljudi pripovedaju, da se takaj v pozoja i vrag pretvori i da je pozojev vu staro vreme bilo vnogo vise nego je jih dendenesni, i da su imeli vekšu moc od poklem, kak je Kristus ostavil molitve,
i vezda moreju je van i grebencijaši dijaki spelati i ž njimi delati,, kaj goder hočeju.   Gda je vre stari pozoj, onda more ga grebenci-jas van izpelati, i onda se višeput sam pokaže, pak ako se kaj poleg, njega pase, onda se razija pak tak k sebi sapom potegne toju stvar, i mam ju poždere, ako je baš i človek blizu, ne more mu vujti,, gda se vre jemput razije.   Pred nekulikemi letmi pasli su govedari , krave jeseni okolo Mihola baš vu Krčanjku pak su se krave pasle',' blizu toga bereka.   Na jemput je krava zaruknala i prepala je vut berek; stvora ni glasa kravi.   Mam kak su to vidli pastiri i čuli, išli su glet, ali nisu nikaj drugo vidli nego samo, da se je blato malo gibalo.   Deca su išla mam dimov povedat, kaj se je pripetilo. Baš je bil svetek pak su išli i ljudi glet.   Dojdu tam, nikaj drugo nisu vidli nego vodu i blato.   Onda su išli z nogami glet, prepadali su, ali nisu nikaj našli, mislili su, daje krava prepala v mul. Onda su 'si rekli: nikaj drugo ne more biti, nego je pozoj nutri, pak je ju on k sebi potegnal i pojel; i dendenesni ne pustiju marhe nuter. Pred nekulikemi letmi je takaj vu Staroj grabi požrl više krav i j eno dve pucice, ali pozoji stari su izpelaniiz Stare grabe iizKrčanjka.
7. Grrebencijaš mora se javiti plebanušu, da kak hoče, da pozoja sneme: ali ga hoče, da ga spela na sohem ali na mokrem. Ako ga spela na sohem, onda je strašni viher, da hoče 'se podreti; ako pak ga dopusti plebanuš na mokrem, onda je strašni slapi, deždje i tuča pak 'se potere; kud goder ide, onde več deset let pošteno ne rodi. Jemput je došel jeden grebencijaš vu Sveti Peter vu Oróvcu k plebanušu. Baš je bil svetek nekako v pak su ga i ljudi vidli. Mam mu je rekel, da ima vu fari jednoga pozoja pak jeli mu ga da van spelati i kak ga hoče dati, jeli na suhem ali na mokrem. Rekel mu ga je na suhem spelati i da naj pazi, da ne bo puno kvara napravil na njegvoj fari. I mam on svetek vidli su ljudi iz sela Selanec, kaj stoji na bregu, a pod tim selom su sinokoše Za-mladenečke, da je došel nekakov pop k tomu bereku Krčanjku pak si je knjigu zel žepa pak je molil a ljudi su ga z brega gledeli, kaj bo on to delal. Na jemput se je mali oblak digel od Kalnika i mam se je počelo oblačiti na 'se strane. Na jemput je nekaj pokazalo iz bereka veliku glavu. On ne nikaj marel, samo je vu knjigu molil. Počelo se je i selo malo drndati a sinokoše bežale su goske i pure 'se dimov. Na jemput se je van to čudo pokazalo tak zeleno, kak je kuščer. On se ne bojal, neg je hitil na njega vuzdu i sel si je, a tak je visok bil kak ??????§1 konj.   Gda je sel na njega, mam
449
je odletel a rep mu je išče bil vu bereku, ali gđa ga je zdigel malo od zemlje, počel je tak strašni viher puhati, da je 'se vrbe, breste, klene, hraste strgal i podrl, a kud goder je išel, 'se je rušil: stanje, hrastje, hiže, turne, i onda je bil po Bočkovcu jeno šest štaglov zrušil i spodrl i isti turen kapele svetoga Antona vu Kuščerovcu. Drugi den su pitali plebanuša, jeli je morebiti on poslal grebencijaša pak da im je riftek pozoja van spelai. Nu on im je tajil, da ne nikakvoga grebencijaša imel pri sebi i da nikoj o tom ne zna niti od pozoja, ar bi ga bili tužili i more biti i 'morili, ar im je bilo puno kvara. Nu oni su mu povedali, kakov je taj pozoj i kak ga je van vadil i da mu se je tak pred zubmi svetilo, kak na sem svetu plamen i da su ga vidli visoko pet do šest žrdi' a da se je skril vu meglu, onda ga nisu više vidli tak lepo, nego su ga pak vidli do sedem osem rali daline.
8. I tak je jemput došel takaj nekakov mladi pop kalniČkomu pak se je i on ž njim šetal po dvorišču i spominali su se, nu nikaj hrvatski, nego 'se dijački to je bilo buš na jedno crkveno posveti-lišče i bilo je tam puno ljudi i popov. Na jemput okolo obeda, gda su se velari dimov s paše gibali, došel je baš on pop, kojega su vidli jutro pri cerkvi, tam k njim pak im se je poklonil i pital je nje: čujete prijateli, gde je tu veliki berek, gde velite, da je nutri pozoj? Oni su mu mam pokazali pak su ga išče zapitali, da kaj bi rad on s tem pozojem. On je rekel, da je čul, da im veliku škodu dola i da, ako oni hočeju, da im ga on zvadi. Gda su čuli toga popa, kaj im je povedal, rekli su mu: je, ako ga hočete za nikaj, onda ga slobono vadite van. On je rekel, da nje ne prosi nikaj, nego da on im ga za nikaj van spela. Oni su šteli toga pozoja videti, kakor je, nu on im je rekel: vi ite daleko pak me od onud glođete^ bute dosta dobro videli. Oni so odišli malo dale pak su ga gledeli kaj bo delal i baš su stali nekak za rep pozojev a vole su poslali po jenem dečecu 'se dimov. On si je mam stal blizu toga bereka, zel si je knjigu V ruku pak je poče! moliti. Molil je vre dober čas, na jemput su se počeli oblaki digati od 'se' stran. Gda je vre dugo molil, počela se je ona mlaka malo zibati i cela sinokoša. Na jemput je van glavu pokazal i razijal se je, da bi mu dve vedre lagev 'lezel vu požirak, a jezik je splazil dva klaftre dug i ov je bil žarek kak je na sem svetu žarguči voglen i splazi ga na toga popa, ali pop se ne niti kronal ni genal, a 'z lampov mu su takve pene letele na popa kaj su bile tak žarke, kak je ista prhajka, da je bil ves pop v jenem ognju, ali ne se on nikaj bo jal niti plašil, neg je samo v svoju klinjgu (knjigu) gledel i molil. Gda se pop ne nikaj bojal, počel je ručati kak sečki vol i moral je iti van in gda je išel van, mislili su velari, da se bo 'se podrlo, kaj je goder gde na svetu i da budu oni i ona sinokoša prepaH vu zemlju, kak se je strašno gibala; počeli su se bogu moliti. Gda je ves vre vani bii, išče mu je bil rep vu bereku. Pop je mam na njega vuzdu hitil, gda je s prvemi nogami van zišel. Moral mu se že prituliti, gda je štel- na njega sesti. Gda je na njega sel, mam je odletel kak strela gore, a gda se je zdigel Glasnik IX. tečaj. 33
450
1 gda je rep spuknal z bereka, tak je svignai ž njim, da je na šest klaftrov daleko vrbe van strgel, i mam je počela toča cureti i tak je veliki slapi postal, da je kleti, hiže, štagle, drvje rušil. Ovi su mislili, da ne bo ostalo niti jednoga lista celoga, kakva je to toča curela, tak debela kak su kokošina jajca, i kud goder ga je jahal, tod je toča curela a slapi je štel 'se porušiti. Išel je čez Grlogóvnicu, tam je zrušil celi turen, niti ga dendenesni ne turna, i čez Križevec, tam je takaj zrušil turen, nego ne baš 'sega, samo do zvonov. Gda je ta nesreča prešla, ovi siromaki velari komaj su mogli iti dimo od straha, a mokri, kak da bi je z vode snel, a vuha su imeli sko-rem 'se krvave, ar je je on slapi pak toča 'se zdrapala po licu i po " vuhi'. Gda su ovi velari dimov došli, pitali su je : gde ste bili, kaj se niste mogli kam skriti pod kakvu klet ali vrbu? Ali gda su im velari počeli pripovedati, kak se je to pripetilo, počeli su im se onda smejati jedni, drugi su je počeli kleti, da zakaj ga nisu pretirala toga grebencijaša, da bi im barem bilo polje i gorice cele, a vezda im je 'se potukla toča. Oni su se spričavali, da kaj su oni znali, kaj bo stoga, da bi bili znali, bi ga bili s prutjem preterali, od kud ?? i došel. Ali gda je vre bes 'se zel, onda su je počeli spitovati: pak kakov je ta pozoj i jesu li ga vidli. Oni su mam počeli pripovedati kakov je bil i kak se je van pukal: on vam je prek zeleni, kak je na sem svetu kuščer, dadar vam je prek, kak ona kača, koja je vre od starosti osedela; rep ima dugi i ves kačin, vuha oselska, nrnjec i klove svinske, glavu volovsku, noge i krampe mačkove, jezik kačin a truple konjsko. Gda je van glavu pokazal, tak je veliki jezik van splazil, da je bil išče skorem jemput tulik, kulik je pop bil, i tak se je razijal, da smo mislili, da ga bo mam požrl; ali se ga ne nikaj bojal. On je tak pene kosal, da su išle na popa tak žarke, kak je na sem svetu prhajka, ali se ne nikaj bojal. Gda je sel na njega, moral se je pozoj prignati, a gda je sel, mam je pod zrak odletel, kak da bi ga veter odnesel, a gda je rep iz bereka spuknal, tak je ž nim svignai, da je 'se vrbe vu Stari Grabi spotrl i mam je tulik slapi postal, da je štel 'se podreti i nas skorem je potekel, i mam je tak velika toča počela cureti, kak su kokošina jajca. Kak se je to bolje razglasilo, onda su rekli, da su oni znali, da ga bo van pelai, bi ga bili pričekali z batjem i makar baš bi ga 'morili do smrti, ipak im bi ostalo bilo polje i cela letina, a vezda su siromaki. Onda su pitali plebanuša, morebiti mu je on rekel, a plebanuš im je rekel: vi bedaki, ako ste ga vidli, zakaj niste meni išli povedat, ali bi ga bili mogli sami zbiti i preterati od kud je i došel. Nu to je pop samo za to rekel, da ga ne bi išče farniki zbili., —
9. Jemput bil je pozoj v jednoj sinokoši i došel je grebencijaš ga van vadit. Baš je bil jeden mali pastir vu toj sinokoši, koj je jako pošteno znal. Njega si je grebencijaš zel i sel se je poleg njega. On je spelai dva van, jednoga velikoga a drugoga mladoga, nu gda je ove van vadil, ne bil tulik strah. Gda su vre obodva bili vani, del je grebencijaš na obodva vuzde i dečec mu je rekel, da mu naj da na maloga sesti. On mu je rekel, da naj si sede na ma-
451
loga. Gda su si obodva seli na poz oje, ali siromaku dececu opal je klobuk baš onda, gda su poleteli vu zrak i na jemput zakriči: Čakajte malo, klobuk mi je opal. Na to mu je grebencijaš odgovoril: oho, kesno ti je, čakaj, vre si tri mile daleko od zemlje. Tak su brzo odišli kak strela. Na to je dečec pripovedal, gda se je dimov povmal, i rekel je, da tak brzo ide, kak da bi lastojica odletela, i da su tak daleko odišli, da su jeno leto dan dimov išli, i da je ov grebencijaš tržil 'saki komačec za jeden cekin. —
10. Jemput je došel jeden grebencijaš takaj jednomu pleba-nušu, da mu dopusti van pozoja zvaditi i kak hoče, jeli na suhem ali pak na mokrem. Gda je to plebanuš čul, rekel je: slobono ga van spelajte, nego pazite, da ne bo puno kvara, a ja bom s kraja gledel, da ga bom videl, kakov je. Grebencijaš mu je rekel, da naj slobono s kraja gledi, nego naj se nekam da privezati za kakov stop, drugač bi ga odnesel viher. Pop je rekel, da mu ne treba dati se privezati, da nigdar ne videl takvoga vetra, da bi človeka odnesel. Nu on mu je rekel, da ne bu mogel obstati, naj se priveze. Pop se je dal 'potiti i privezali su ga za jeden stop. Grebencijaš si je stal, na breg blizu bereka, pak si je snel van svoju klinjgu pak je počeL moliti. Pozoj je počel z velikim strahom van iti i gda ga je van spelai, sel je na njega pak se je zdigel pod, zrak i mam je odišel, da ga pop ne niti videl. Ali kak si je rep van zmeknal, mam je ž njim svignai, da je 'se drvje na okolo podrl i tak velik je viher po-i stal, da ie stop van i s popom zmeknal, i da ne bil pop privezan,] bi ga bil viher odnesel. Onda je rekel pop: nigdar ne bom više išel glet, naj ga pela kam hoče. ~ Zamladinec.
Vabilo na narocbo.
z novim letom nastopi „slovenski Glasnik" svoj deseti tečaj. Pri tej priložnosti se zahvalja vsem svojim naročnikom za njih dosedanjo podporo, ob enem jih pa prosi tudi za prihodnje leto njih blagovoljne pripomoči, da more domače lepoznanstvo še dalje z vspehom obdelovati. Mnogo najboljših slovenskih pisateljev mu je obljubilo tudi v desetem tečaji krepko podporo z mnogovrstnim pripovednim in podučnim berilom v vezani in nevezani besedi; v svesti naj si bodo častiti bralci, da jim ustreže vsak list s prav mikavno tvarino.
Notranja razredba snovi in cena mu ostane, kakoršna je bila doslej ; na obliki pa se bo Glasnik povekŠal in bo po mnogostrani želji trikrat v mesecu (5., 15. in 25. dne) na pol poli največe (regalne) osmerke na svitlo prihajal. Vkljub večim stroškom ostane naročnina za celo leto s poštnino vred 3 gld. (polletno 1 gld. 50 nkr.), za Celovec pa 2 gld. 70 nkr. (polletno 1 gld. 35 nkr.) ; da se pa naročba naši mladini še bolj olajša, morejo ga učenci srednjih in viših šol vsacih 10 iztisov, pod enim naslovom prejemanih, po znižani ceni polletno za 12 gld. dobivati, ako svojo naročnino, če ni mogoče prej,
33 *
452
vsaj v prvi polovici meseca svečana opravijo. — Da se more razpošiljava brž s prvim listom redno pričeti, naj se oglase Častiti naročniki najprej kojim je mogoče; če bi pa kdo naroČilu še ne mogel naročnine ob novem letu pridjati, tisti naj jo blagovoljno pošlje vsaj v srvi polovici meseca svečana, da moremo tudi mi obilne stroške za lonorarje, tiskanje in razpošiljanje po pošti redno plačevati. Naročilni denarji naj se pošiljajo ali naravnost vredništvu „slov. Glasnika", ali z naročnino za „Slovenca" ali „Prijatla" vred v frankiranih pismih.
Naj najde naš edini lepoznanski list po vseh straneh zadostne duševne in materijalne podpore, da bode tudi dalje, kakor doslej, podpora slovenskim pisateljem in. slovenski književnosti!
Kako bode s „Cvetjem", ko bo peta šestka dovršena, in kaj bode obsegalo, to se o svojem času naznani. Kdor si hoče starših, po Cvetji izdanih del, prav po ceni nakupiti, more sledeča dela, če si jih vsaj za 2 gld. vrednosti na enkrat izbere, po pristavljeni ceni dobiti, namreč : „Slovo o polku Igorové (24 str.) za 7 kr. ; „Tomaz Mor" (96 str.) za 20 kr. ; Umekove „Pesmi" (173 str.) za 40 kr. ; „Kirdžali" (3I8 str.) za 60 kr. ; Bilčeve „Pervence" (104 str.) za 30 kr. ; „Ismael-bej" (88 str.) za 15 kr. ; „Agapija" (80 str.) za 15 kr. ;^^ „Družina Alvaredova" (164 str.) 35 kr. ; timekov „Ciril in Metod" (52 str.) za 12 kr. ; „Kitica Andersenovih pravljic" (80 str.) za 15 kr.; „Ajant" (87 str.) za 18 kr.; „Georgikon" (118 str.) za 20 kr. ; Krekov „Na sv. večer" (56 str.) za 12 kr. ; Ksenofontove „Spomine" (158 str.) za 40 kr. ; „Kriton in Apologia" (78 str.) za 15 kr. ; „Babica" (297 str.) za 70 kr. ; „Viljem Teli" (208 str.) za 40 kr. ; „Veronika" (80 str.) za 15 kr. ; „Živalstvo" (158 str.) za 40 kr. in „Rastlinstvo" (124 str.) za 35 kr., da se bolje razširijo med Slovenci.
V Celovcu 1. decembra 1866. Vredn. si. Glasnika.
Imenik čast. gg. naročnikov.   329. J. Križaj, kapi. v Istri; 330. J. | Kolar, fajm. v Brezji; 331. J. Pečnik, fajm. v Podgorjah; 332. J. KovaČ, učitelj v \ Lipalji vesi; 333—63. HribuSek Drag,, Lendovšek B.,  Podgoršek J., Žuža Fr., bivSi | osmosolci; Drč J., Krušiž Dav., Prosen M., Ostrožnik A., Sieker J., Vodep J., osmo-j šolci;  Gorišek K., Kočevar J., ZnidarŠic J., sedmošolci; Apačnik D., Dernjač J., j Habjan A., Koser M., Ribar A., sestošolci ; Trglav ^J., petoaolec ; Dedič M., Drobnič \ Fr., Jeraj_Fr,^ Lažič Drag., Mavric J., Strgar M., Štefter Fr., Turkuš A., stertosolci ;J Bors'écnik A., Pletersnik Fr., Toplak J., tretjesolci — vsi v Celji ; 364—90. Goriška' gimnazija in semenišče; 390 — 408. Celovška gimnazija in semenišče ; 409—61. Mariborska gimnazija; 462 — 74, Mariborsko semenišče; 475—82. razne knjigarnice; 483 — 550. Eazni drugi gospodje in brezplačni iztisi.   Pri tej priložnosti lepo prosimo, da se nam kmalo pošljejo zaostanki za Glasnika in Cvetje, ki znašajo še okoli 180 gld. za tekoče leto — za vsakega posebej le majhen, za nas vendar prevelik znesek. Ponavljamo torej še enkrat svojo ponižno prošnjo.
Listnica. G. J. P. Povest ,,Poslednja tolažba" se natisne v 15, zv, Večemic ; obljubljenih reči pi-osim; g. J. S. Omenjeni Časnik izhaja v Moskvi; zgodi se, če bo mogoče; g. Dav. T, Hvala za oboje; prosim kmalo spet kaj, — Da so se mogli dovršiti začeti sestavki, moral se je ,,Književni obzor'- in „Besednik'" takrat izpustiti.
„Cvetja" Bl.xvezek je ravno kar prišel na svitlo.
Vredil in založil A. Janežič v Celovcu. Natisnil Jož. Blaznik v Ljubljani.