Krivica, izvršena nad Schmeidkom. Kdo je Schmeidek? Eden izmed naših tovarišav. niajhen — skoraj neznaten po osebi. Toda ni vse majhno, kar je navidez neznatno, in tudi Schmeidka mpramo šteti med prve v naših vrstah! Pred 15-leti je zapustil učiteljišče in pred 12 leti je prišel na npvo ustanovljenp šolo na Rovah. Kot mož dela, skromen v svojih željah in nadah, se je oprijel dela v preprostih Rovah z vso ljubeznijo. Mislil si je pač: Lepo je samo tam, kjer dobi mož zadoščenje v delu! In Sclimeidek je mož dela! Njegova šola, njegovi učni uspehi so bili vzor sosedom. njegov vrt pa stoji med prvimi v kamniškem okraju. Iz pustega, težkega ilovnatcga sveta je napravil vrt, ki omili vsakomur poset rovske šole. Koliko dela, skrbi, ljubezni in stroškov je zadelanih v šoiskem vrtu rovskem — to ve ceniti sanio tisti. ki je ta vrt videl in ki ve vrtno delo tudi soditi! Schmeidek pa ni dielal samo v šoli in na vrtn — delal je jako plodovito tudi v občini. Vodil je nekaj let na npvo ustanovljeno mlekarno, tako da je bila glede gospodarstva prvn v deželi, in ustanovil je tiidi sadjarsko zadrugo. Ker pa je zahteval končno Schmeidek za svoje veliko deio pri mlekarni neznaten zaslužek, mu nrhvaležno ljudstvo tega ni pripoznalo, in od tedaj živi Schmeidek le šoli in vrtu. Smpter mu je bil: »Tu ostaneš do svoje smrti.<. — In po tem smotru je uravnal vse svoje delo! Izbral si je zato za družico svojega življenja domačinko, da bo bolje razumevala in pospeševala njegovo delo za občino. In res — razumevala ga je, kakor bi ga malokatera ženska mog!a: delila je z njim zvesto skrbi in nadicge. Au ostaneš do svoje smrti!« Zato se ni strašil stroškov za napravo dvojih res uzornih ulnjakov, ni se strašil stroškov za napravo kokošnjaka in stoterih stvari, ki jili rabi vzoren gospodar, ki meni zapust:ti dom šele ob ppzni smrti! Celp podstrešno sobo si je napravil na lastne stroške! Da, s težkimi novci si je napeljal ob stenah šolskega poslopja žičasto napravo, po kateri izpelje vzorne špalkje! »Tu ostaneš do smrti!« Da, da — do smrti — kp bi klcrikalnih hudobij ne bilo! V rovski fari ni živel samo Schmeidek, ampak živi tudi katoliški župnik, ki je z zavistjo gledal, da živi v iari še nekdp, ki je večji po delih, kakor je pn, to je — Schmeidek! Pa župnik manj kot učitelj? Ne, ne — to ni mogoče! In začelo se je tisto podrobno skrivno in očito delp proti učitelju. Schmeidek pa. svest si svojega dela, svest si, da je bil več kot zvest izpolnjevalec zakpnov, se je drznil klerikalni oblasti oporekati! Ni zlezel pod klop — ne, temveč rabil je v svoji razburjenosti besede, ki so sicer sameobsebi malenkostne, izrečene nanepravem kraju pa so bile vendar zadosten vzrok tožbi zaradi žaljenja časti. In Schineidek je bil obsojen! Malenkostno siccr. a popolnoma zadosti za svoje nepremišljene besede! Če pa velja tudi v Tureiji: enkrat kaznovan, zadosti kaznovan! — ne velja tp na Kranjskem! Schmeidek je grešil. ker se je uprl klerikalni prcpotenci! 2upnik in učitelj ne moreta živeti skupaj! Eden mpra prpč — in ker nad župnikom nimamp oblasti — ergo: prpč z učiteljem! In res! Iztrgali so Schmeidka iz njegovega doma, z njegove njive, ki jo je obdeloval tako skrbnp! Da, da — sejal je in negovai, ko pa gre pšenica v klasje — proč s Schmeidkom — žanje naj sadove kak koritar! »Tu ostaneš do smrti!« — Tako ponavljaš svoje geslo, tovariš, kajne — in kar verjeti ne moreš, da je res, kar bi tudi v Turčiii ne bilo mogoče! Po tebi polje srd in divja obup, v očeh ti blišče solze, ko gledaš svojo dpzorelo pšenico, ki jo pa požanje — kak koritar! Pa zaman tvoj srd in obup in solze! Ze enkiat kaznovan, moraš za svojo malenkostno nepremišljenost doživeti drugp neprinierno Iiudo kazen: iztrgali so te iz tvoje dozorele pšenice na Rovah, pa te poslali v nepbdelano ledino — na Krtinp. Sclimeidek! Sai tam dobiš prav tako pnst s\ei, kot si ga nekdaj dobil, v Rovah! Laliko se iznova znojiš in potiš, da iznova nova trpiš deset, dvanajst let, da iznova gledas — zoreti sad! Daj, daj, duša ubita, daj, če moreš! Tako se je delila pravica Schmeidku -- in tako se deli naprednemu učiteijslvu! Łi'me se vprašujemo: Je li še zapisano nad portalom dunajskega gradu geslo: »lustitia fundamentum regnorum«? O, še je še — pa saj je tudi po vseh duhovniških knjigah zapisanp, da je naša vera vera ljubezni, izvrševalec te ljubezni pa je duhovščina! Kako se izvršuje ta Ijubezen, pa izkuša najbolj naprednp učitcljstvo! Toda — gospodje! — nikar ne mislite. da na> strete! Ne. nei Posoda krivic se nagio polni. in kadar bo prepolna, takrat izbruhno vse na dan — in grehi storjeni na naših glavah, se bodo maščevali nad vami se v četrti rod!