6 Ko se v toplih poletnih nočeh zazrete v nebo, na njem verjetno kaj kmalu uzrete netopirsko silhueto. Če ste na Primorskem (čedalje pogosteje pa tu- di drugod po Sloveniji) in gre za leteče bitje dokaj majhnega razpona prhuti, je povsem možno, da ste opazili savi- jevega netopirja (Hypsugo savii). Ta pogosta vrsta netopirjev, ki jo v naših krajih še vedno obravnavamo kot sre- dozemsko, je svoji pogostosti navkljub zelo posebna. Ena od posebnosti je za- gotovo njena izredna trdoživost, kar se je pokazalo že pri toleranci na visoko telesno temperaturo, ki je trenutno med najvišjimi znanimi med netopirji. Zanimivosti te vrste pa se ne končajo le pri veliki odpornosti na temperaturo. V Trdoživu X/2 ste lahko nedavno zasle- dili prispevek o tem, da imamo v Slove- niji dve potencialno novi vrsti netopirjev iz kompleksa resastega (Myotis nattereri s. lat.) in brkatega (M. mystacinus s. lat.) netopirja. Pa vendar ta dva taksona nista edina, ki premoreta tako imenovano krip- tično diverziteto in se pojavljata na obmo- čju Slovenije. Da, prav ste uganili, tak je tudi savijev netopir, zato v nadaljevanju podajam, kaj lahko povemo o filogeogra- fiji te vrste. Magistrska naloga, s katero sem zaključil študij ekologije in biodiver- zitete na Biotehniški fakulteti, je namreč obravnavala ravno slednjo. Glavni cilj naloge je bil zbir in analiza vseh obstoječih sekvenc (zaporedij) mi- tohondrijske DNK (mtDNK) savijevega netopirja širom njegovega areala – ta se razteza vse od Zelenortskih otokov prek Sredozemlja in Bližnjega vzhoda do Osre- dnje Azije – v želji ponuditi pregled nad trenutno znanimi, a razdrobljeno pred- stavljenimi vzorci kriptične diverzitete. Kot nadgradnjo sem si ob pomoči mentor- jev zamislil tudi vključitev dodatnih, še nikoli prej uporabljenih vzorcev DNK, ki so jih v preteklih letih zbrali številni razi- skovalci, integrirani v omrežje berlinske- ga naravoslovnega muzeja (Museum für Naturkunde). Nekaj vzorcev sem seveda zbral tudi sam, z metodo t.i. bioptičnega luknjača, pri čemer netopirju iz prhuti od- vzamemo manjšo zaplato kože (Sl. 1). Ta- ko nastala rana ne vpliva na netopirjevo preživetje ter se hitro zaceli, saj posnema naravno nastale poškodbe – pridobljeni vzorci pa omogočajo izolacijo primernih količin DNK. Zbrane vzorce smo preučili z uveljavljenimi filogenetskimi metodami, ki v osnovi predstavljajo orodje za rekon- strukcijo sorodnosti med preučevanimi organizmi (tako npr. izrišemo filogenet- ska drevesa), dobljene rezultate pa smo za lažjo predstavo vpeli v koordinatni sis- tem ter jih izrisali na zemljevidu razširje- nosti te vrste. Izkazalo se je, da je savijev netopir vrsta, ki ima vsaj pet različnih kriptičnih genet- skih linij, ki jih jasno odseva mtDNK – prej so bile poznane vsaj tri. Vzorci sorodnosti med linijami zaenkrat sicer ostajajo vsaj deloma nerazrešeni. V zahodni Palearkti- ki (v grobem, Evropa in Severna Afrika) je, v biogeografskem kontekstu, opazen tudi vzorec razdelitve na tri ledenodobna zatočišča, kamor so se pradavni savijevi netopirji morda zatekli med pleistocen- skimi poledenitvami. Ta zatočišča so v grobem, podobno kot pri resastem neto- pirju, Pirenejski, Apeninski in Balkanski polotok, dasiravno se linije teh velikih geografskih območij pojavljajo tudi dru- god v regijah, sosednih naštetim. Bolj kot pa se ob Svilni cesti približujemo robu trenutno priznane razširjenosti savijeve- ga netopirja, manj postaja jasen vzorec razširjenosti kriptičnih linij, pojavljajo Submikroskopske skrivnosti savijevega netopirja Besedilo in zemljevid: Jan Gojznikar Z uporabo bioptičnega luknjača (tu na primeru prhuti širokouhega netopirja (Barbastella barbastellus)) v prhuti netopirja (a) naredimo manjšo luknjico v premeru nekaj milimetrov (b). Takšna poškodba se zaceli razmeroma hitro, (pogosto večje) poškodbe prhuti naravnega izvora pa nakazujejo, da manjše rane nimajo bistvenega vpliva na zmožnost preživetja. (foto: Jan Gojznikar) Savijev netopir. (foto: Simon Zidar) OSEBNA IZKAZNICA VRSTE Slovensko ime: savijev netopir Strokovno ime: Hypsugo savii Okvirna dolžina podlakti: 30–39 mm, v SLO 32–38 mm Okviren razpon prhuti: 21–23 cm Okvirna masa: 5–10 g, v SLO 6–9 g Območje razširjenosti: Kanarski in Ze- lenortski otoki, Sredozemlje (z izjemo SV Afrike), del Srednje Evrope (tudi Nemčija), Balkanski polotok, Srednji Vzhod, Osrednja Azija; v Sloveniji razširjen po celotni državi Življenjska okolja: odprta in polodprta krajina, sredozemske makije, mozaična kmetijska krajina, urbana območja 1b)1a) 7 ? pa se tudi čedalje večje luknje v vzorče- nju. Precejšnje pomanjkanje (dostopnih) vzorcev je opazno tudi v osrednji Evropi, kjer se vrsta v zadnjem času naglo širi proti severu. Kaj nam torej povedo vzorci savijevega netopirja, ki smo jih pridobili iz Sloveni- je? Ti, sodeč po mtDNK, pripadajo liniji, ki se prek Sredozemlja razteza od Maka- ronezije do naše dežele – to linijo so Ma- yer in sod. (2007) celo prekrstili v H. cf. darwinii, kar pa verjetno ni povsem ustre- zno poimenovanje. Ob tem vseeno velja izpostaviti, da so vzorci iz moje naloge izvirali predvsem iz zahodne Slovenije (Sl. 2), kmalu južno od nas pa najdemo že drugo kriptično mitohondrijsko linijo, ki med drugim poseljuje preostanek Balkan- skega polotoka. Zaenkrat tako ne moremo izključiti možnosti, da tudi filogeografski vzorec savijevega netopirja na sloven- skem predstavlja prehodni pas križanja, opažen pri že omenjenih predstavnikih rodu Myotis. To vprašanje tako ostaja od- prto za prihodnje raziskave. Naše raziskovalno delo dodatno razstira kompleksen vzorec kriptične diverzitete in hkrati ponuja podlago za nadaljnje raz- iskovanje evolucijske zgodovine savijeve- ga netopirja. Kljub temu pa za nadaljnje študije ostaja več kot dovolj zagonetk. Poleg vzorca razširjenosti genetskih linij savijevega netopirja na slovenskem in drugod, kjer je potrebno dodatno vzor- čenje, bo v prihodnosti nedvomno nujno treba razširiti vzorčenje z zgolj mitohon- drijske tudi na jedrno DNK, kar bo med drugim omogočilo boljšo podporo linijam v taksonomskih razpravah o vrstnem ali podvrstnem statusu in odkrivanje more- bitnih preteklih in trenutnih križanj. Po- drobneje se bo treba lotiti tudi sorodstve- nih razmerij med linijami. Nekaj, o čemer smo lahko zares gotovi, pa je, da bo s »Sa- vijevimi« skrivnostmi še veliko izzivov! Hvaležen sem svojima mentorjema, PD dr. Friederju Mayerju in prof. dr. Petru Tron- tlju (slednji je prijazno popravil tudi slo- varček v tem prispevku), za vso podporo in pomoč pri pripravi naloge. Hvala tudi Evi Pavlovič, ki je prispevala nekatere vzorce iz Slovenije. Lokacije vzorčenja savijevega netopirja v Slo- veniji za namene raziskav kriptične diverzitete. Čeprav so vsi zbrani vzorci iz Slovenije pripadali isti mitohondrijski liniji, je treba poudariti, da v raziskavi nismo pridobili vzorcev z vzhodnih predelov države. Zaradi bližine druge mitohon- drijske linije tako zaenkrat ne moremo izključiti pojavljanja slednje tudi pri nas. Savijevega neto- pirja lahko sicer srečamo po celotni državi, zlasti pogost pa je na Primorskem. Savijev netopir (Hypsugo savii). (foto: Simon Zidar) SLOVAR POJMOV Filogenetsko drevo: Grafičen prikaz evolucijske zgodovine in sorodstvenih razmerij med vrstami ali drugimi skupinami živih bitij. Filogenija: Evolucijska zgodovina taksona, skupine taksonov ali genov. Biološka panoga, ki se ukvarja z izrisom filogenij, se imenuje filogenetika, ki se za ta namen poslužuje različnih filogenetskih metod. Filogeografija: Biološka panoga, ki spoznanja filogenetike kombinira z znanji sodobne in pretekle biogeografije (vede, ki se ukvarja z razširjenostjo organizmov in ekosistemov) ter razkriva zgodovinske procese, ki so vplivali na razporeditev genetskih linij. Kriptična ali prikrita diverziteta: Pojavljanje vrst, ki jih ne moremo ločiti z obstoječimi morfološkimi ali drugimi očitnimi taksonomski- mi znaki. Ločijo se genetsko, lahko pa tudi po drugih prikritih ali še neznanih znakih. Ledenodobno zatočišče: Znano tudi kot glacialni refugij, je običajno ožje geografsko območje, kjer so populacije ali taksoni našli dovolj ugodne razmere, da so lahko preživeli obdobja poledenitev. Posamezna vrsta je lahko preživela v več zatočiščih, po umiku ledu pa kolo- nizirala nova ustrezna območja. Mitohondrijska DNK (mtDNK): Krožna molekula DNK, ki se nahaja v notranjosti mitohondrijev evkariontskih celic ter se deduje ne- odvisno od jedrne DNK, praviloma prek matere. V molekularni sistematiki se pogosto uporablja kot vir podatkov, ker je njena analiza enostavnejša kot analiza drugih markerjev. Pas križanja: Območje, kjer prihaja do mešanja genetskega materiala med dvema vrstama ali genetskima linijama. Takson ali taksonomska enota: Nabor organizmov/populacij organizmov, ki jih v sistematski biologiji (na različnih nivojih) obravnava- mo kot enotno skupino (primer je vrsta). 2