LETO XI. ST. 3 (485) / TRST, GORICA ČETRTEK, 19. JANUARJA 2006 SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY NOVI CENA 1 EVRO www. noviglas. it CONTIENE I.R. NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Danijel Devetak Spoštovati življenje Pred štiridesetimi leti, ob koncu Drugega vatikanskega cerkvenega zbora, je sveti oče pozval vernike, naj branijo in pravilno uresničujejo krščanska načela spričo pojavov, ki skušajo sprevreči in uničiti "vero, moralni red in samo človeško družbo." Stvari se niso spremenile v bolje, prej obratno: poziv namreč ostaja zaskrbljujoče aktualen. Prelistajmo časopise, poglejmo si televizijski dnevnik; kaj vidimo? Svet je vedno bolj nečloveški; edini bog, pred katerim vsi poklekajo, je denar; nasilje in izkoriščanje šibkejših prevladujeta nad človeško osebo v imenu novih "izmov": konsumizma, hedonizma, liberalizma, utilitarizma... Kakšno vlogo lahko še sploh ima v takšnem okviru kultura, ki se ima za krščansko? Če verjamemo v to, da je srž vere prepletanje delovanja Boga in človeka v konkretnosti vsake kulture in sploh znotraj človeške zgodovine, bomo z lahkoto razumeli, zakaj je pokojni sveti oče Wojtyla le nekaj let po svoji izvolitvi uvidel in poudaril, da bo sinteza med vero, kulturo in življenjem eden glavnih izzivov za Cerkev 21. stoletja. Prav v času njegovega pontifikata je bolj kot kdajkoli prej postalo jasno, da evangelij v sodobni družbi edini lahko vrne človeku dostojanstvo, saj se edini zavzema prav za vsakega človeka, tudi najšibkejšega in najbolj zapostavljenega. Na dlani je, da živimo v t.i. "kulturi smrti": splav je iz zločina postal državljanska pravica, s kontracepcijskimi sredstvi in vedno novimi tabletkami zapiramo vrata življenju še pred njegovim rojstvom, samo stvar časa je še, kdaj bosta tudi pri nas uzakonjeni evtanazija in genetska manipulacija. Prav na področju kulture - smrti ali življenja - lahko laiki veliko storimo, če smo pripravljeni tudi javno pričati o tem, da verujemo v življenje, ki je Božji dar, največja in nedotakljiva vrednota. Tema letošnjega Dneva za življenje, ki ga bomo obhajali 5. februarja, je prav Spoštovati življenje. Sporočilo italijanskih škofov ob tej priložnosti je zelo "nabito", saj obravnava kar deset presneto žgočih tem; govori o skrivnosti življenja, o naravi človeške osebe, o prvenstvu človekovega življenja pred državo, zakoni, politiko in znanostjo, o svobodi in sreči, o mladih, o zakonu in družini, o demografskem problemu, o splavu, o zavzemanju vseh, da bi ženskam pomagali sprejemati življenje, in končno o kulturi življenja. Nihče ne bo dosegel svobode in sreče, če bo življenje omalovaževal, ga izzival, zaničeval, uničeval, ubiral pot smrti, pravi sporočilo škofov. To velja za vse, še zlasti za mlade, med katerimi so tudi taki, ki iščejo svobodo in srečo z mamili, s poživili in drugimi opojnimi sredstvi ter z obnašanjem, ki jasno govori o "brezbrižnosti do življenja in njegovih vrednot ter o šibki ljubezni do sebe in drugih". Dolžnost vseh je pomagati mladim, še pravijo škofje, da spet odkrijejo upanje in ljubezen do življenja, da z zaupanjem postavijo na noge lep zakon in družino, da odvrnejo pogled od smrti in se zagledajo v življenje. Da se naučijo spoštovati življenje, t.j. postavljati osebo na prvo mesto. Gre za pravi program, o katerem bi morali večkrat razmišljati in ki ga je nemogoče poglobljeno zaobjeti v 24 urah enega samega Dneva za življenje. Gotovo pa bo svet okrog nas lepši in prijaznejši, če si bomo zapomnili vsaj zadnji stavek poslanice: "Če v svojem srcu iščeš svobodo in hrepeniš po sreči, spoštuj življenje: vedno in za vsako ceno!" SLOVENSKI PRIMOREC uREOlflirvi) m upam v gorici • utici d««>* Onem 14. — Cim ogtason pa dofnntria. KATOLIŠKI TEDNIK IZIDE VSAKO SREDO Stev. 1 OORICA, DSfE 29. AVGUSTA 1945. Cena L. 3.— NOVI LIST TEDEN lihaja vnuk catrtnk IVrtiniru i»U(aiu v golo« tu ŠTEV. I. TRST. ČETRTEK 27. MAJA 1054 V'|On J 6 po vari DEMOKRACIJA Leto I. * Štev. 1 Gorica-Trst, 25. aprila 1947 LETO IX. St. 15 (402) / TRST, GORICA ČETRTEK, 29. APRILA 2004 srmMANAt • lulun« S p« - «1 MKKttmtfltO D.L SS1/2008 (conv In L n «*) »n. 1. comma 1.0CS (Mm) QO POŠTAH PADOVA. (TAU 1 NOVI CENA 1 EVRO uirv. mortglas. it NOVI GLAS |E NASTAL Z ZDRUŽITVIIO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. |ANUAR|A 1996 Katoliški UREDNIŠTVO l\ UPRAVA I L*‘n* tmročntnm. IUUJ> Ur 2MM I Ivo. USA dol. « C&LAS Leto XXXVIII. . Stev. I (1881) Gorica - četrtek 2. januarju 1986 • Tret Posamezna itcvtlka Lir 600 PRIMARIE DEM PRIMARNE VOLITVE CENTROSINISTRA LEVE SREDINE Slovesnost bo v konferenčni dvorani na gradu v Devinu v četrtek, 26. januarja 2006, ob 18. uri. ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA Boris Pahor o strahu »SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE r, .CBCk|. M ATI P A TDCT TEATRO STABILE SLOVENO GLASBENA MATICA TRST PARTECIPA E VOTA GLASUJ PARTECIPE E VOTE GOSTOVANJE SNG OPERA IN BALET - MARIBOR EDVVARD CLUG ■m. TANGO ' 27. JANUARJA 2006 OB 20.30 V KULTURNEM DOMU V TRSTU Pfmoff j f /^r^\ SLOVENSKA J SKUPN0ST \PU/ UNION E SLOVENA Delo in življenjska pot Borisa Pahorja na razcepu med strahom in preživetjem BLIŽNJI VZHOD | Posledice Šaronovega umika Še več nasilja in nestabilnosti Z nenadnim odhodom Arie-la Šarona z izraelske politične scene se na Bližnjem vzhodu odpira novo obdobje nasilja in nestabilnosti. 4.januarja so Šarona odpeljali v glavno bolnišnico, kjer je bil večkrat podvržen izredno delikatnim kirurškim posegom na možganih. Kritičnost njegovega zdravstvenega stanja ne daje upati, da bi se lahko vrnil v politiko in to niti v primeru, da bi težek trenutek, ki ga doživlja - preživel. Politična vrzel, ki jo odpira umik Ariela Šarona z izraelske politike, je velika. Trenutno si je namreč zelo težko predstavljati, da bi ga kdo od sedanjih politikov bil sposoben uspešno nadomestiti. Med drugim velja omeniti, da je prav pred novim letom Šaronova vlada zašla v globolo krizo. Izraelski premier je takrat izstopil iz svoje tradicionalne stranke Likud v glavnem zaradi nesoglasij, ki jih je sprožila njegova politika do naselij. Po odhodu iz stranke je Šaron ustanovil novo, ki je bila osredotočena na njegovo figuro in je po mnenju poznavalcev prav zaradi tega imela precej možnosti za uspeh. Glavna praznina, ki jo Šaron pušča za sabo, pa ni vezana na njegovo institucionalno vlogo, 1 pač pa na značaj in vplivnost njegove osebnosti. Z njim namreč odhaja ena izmed najbolj kontroverznih in obenem močnih osebnosti izraelske politike, ki je v zgodovini te bližnjevzhodne države in njenih (v glavnem konfliktual-nih) odnosov z arabskim svetom nedvomno pustila globoko sled. Mlajšega Šarona se bodo zgodovinarji spominjali predvsem kot vojaškega vodjo. Dalje bodo o njem pisali kot o ministru, ki je bil odgovoren za nastanek večine novih naselij na območjih Zahodnega brega Jordana in Gaze. Novost v prihodni biografiji Šarona pa bo izvirala predvsem iz zadnjega obdobja njegovega vladanja. Starejši Šaron bo namreč -prav obratno kot dotedaj - ostal zapisan kot edini izraelski politik, ki si je ravno zaradi svoje avtoritete lahko dovolil ukazati umik omenjenih naselij, in to kljub izredni nepopularnosti odločitve, ki ga je stala prekletstvo s strani najbolj pravoverne komponente judovske skupnosti. Človek, ki ga je velika večina upravičeno imela za enega najbolj skrajnih predstavnikov izraelskih konservativcev in za zagrizenega "jastreba", ki je v odnosih s Palestinci vse svoje življenje zagovarjal prednost vojaške metode pred pogajalsko, prav ta človek je namreč z omenjenim ukrepom postal pravi ključ mirovnega procesa. Brez tega ključa bo zapleteni bližnjevzhodni rebus izredno težko rešiti. Kljub sovraštvu, ki ga je Ariel Šaron vzbujal v veliki večini Palestincev in ostalega arabskega sveta, se namreč po vsej verjetnosti slednji nikdar niso čutili tako blizu ustanovitvi Palestinske države kot takrat, ko so o tej možnosti spregovorila usta njihovega največjega nasprotnika... Erika Hrovatin Ob primeru odcepitve občine Lamon Kaj se dogaja v bližnjem Venetu Da živimo v dobi pomembnih sprememb, ne velja samo na svetovni ravni, temveč tudi na ravni nam bližnjih zamljepisnih območij. Italija pa je v tem pogledu sploh nekaj posebnega, po eni strani bi rada igrala vidnejšo vlogo v mednarodni politiki, poudarjajoč svoj geopolitični položaj in bogato kulturno tradicijo, po drugi strani pa se neustrezno loteva vprašanja preureditve svojega zastarelega državnega ustroja v smeri širokih teženj po decentralizaciji in uveljavljanju avtonomističnih modelov. Sama republikanska ustava iz leta 1948 je predvidevala ustanovitev avtonomnih dežel, a do dejanske uveljavitve tega načela je prišlo z veliko zamudo ob znatni omejitvi področij pristojnosti. Sedanja desnosredinska vlada je na pritisk političnega izsiljevanja s strani Severne lige pristala na nekatere spremembe ustave glede porazdelitve pristojnosti med državo in deželami in preureditve ustroja poslanske zbornice in senata, istočasno pa je s tem ustvarila precejšnjo pravno zmedo in politično zbeganost. Osrednja vlada si je istočasno pridržala upravljanje davčnih dohodkov in s tem bistveno izvotlila avtonomijo dežel. Po drugi strani pa se politične stranke, zlasti vladne, v bistvu borijo predvsem za svoj položaj in konkretno oblast na raznih ravneh, pri čemer pa zanemarjajo skrb za reševanje konkretnih problemov ljudi. Pogostokrat zviška vsliljujejo rešitev raznih problemov. Tipičen je primer ravnanja s prebivalci doline Susa v zvezi z načrtovano gradnjo hitre železniške proge Turin - Lyon. Upajmo, da bo naša dežela bolj demokratično pristopila k načrtovanju petega koridorja na našem območju. V okvir neurejenih odnosov med oblastmi in krajevnimi skupnostmi moramo uvrstiti tudi zadnja dogajanja v sosednji deželi Veneto, ki se razteza od avstrijske meje na severu do Padove in Benetk na jugu. Toda razvit je le njegov južni in pretežno ravninski del, medtem ko je gorato območje (razen področja Cortine d'Ampez-zo) močno zanemarjeno. Tako se je zgodilo, da so prebivalci občine Lamon v bellunski pokrajini na uradno razpisanem referendumu 31. oktobra lani z veliko večino glasov volilnih udeležencev (93%) izrekli za priključitev k sosednji triden- Deželni prispevki za slovenske organizacije Rok za prošnje do konca januarja Služba za jezikovne in kulturne identitete sporoča, da 31. januarja 2006 zapade rok za predstavitev prošenj za prispevke, na podlagi deželnega zakona številka 23/2001. Prispevke lahko prejmejo ustanove in društva slovenske manjšine za: a) informativne in založniške pobude, b) dejavnosti primarnih ustanov in inštitucij, c) pobude in dejavnosti manjših inštitucij in društev, d) pobude posebnega pomena. Zainteresirani lahko vložijo prošnje na kolekovanem papirju na urad s sedežem v ulici Del lavatoio 1 v Trstu, ali pa pošljejo po pošti. tinski pokrajini. Italijansko notranje ministrstvo bi moralo v roku treh mesecev predložiti parlamentu zakonski predlog o uveljavitvi volje prizadetega prebivalstva. Toda to se ni zgodilo, kar očitno kaže na to, da je vlada v veliki zadregi, kaj storiti. Prebivalci občine Lamon pa so trdno odločeni vztrajati pri svoji odločitvi, zato iščejo podporo pri političnih strankah, ki imajo predstavnike v parlamentu. A to ni še vse. Druge štiri občine iz Veneta pa so začele uradni postopek za izvedbo referenduma o njihovi pripojitvi k sosednji deželi Furlaniji - Julijski krajini, konkretno k porde-nonski provinci. Zadevni referendumi naj bi se izvedli prihodnjega 25. marca. Gre za občine Gruaro, Pramaggiore, Cinto Caomaggiore in Teglio Veneto, katerih prebivalci se že zdaj poslužujejo številnih javnih uslug v krajih na ozemlju sosednje pordenonske pokrajine. Nezadovoljstvo s svojim položajem izražajo tudi številne občine na gorski planoti Asia-go. Takšni pojavi dokazujejo, da osrednje deželne oblasti zanemarjajo gorske kraje. V ta sklop spada tudi zahteva po dodelitvi posebne avtonomije provinci Belluno. Pa tudi drugače se v Venetu pritožujejo, da jih osrednje rimske oblasti zapostavljajo pri dodeljevanju državnih prispevkov in se zato čutijo diskriminirane v primerjevi z deželama Gornjega Poadižja in Furlanije -Julijske krajine, ki sta deležni mnogo večjih prispevkov zaradi njihovega statusa posebne avtonomije. V tem vzdušju je lani nastalo avtonomno politično gibanje, katerega temeljni program je, da rimska vlada deželi Veneto prizna davčno avtonomijo, to se pravi, da mu prepusti pretežno večino na njegovem ozemlju izterjanih davkov. Gibanje vodi znani podjetnik Panto, ki je v zadnjem času postal lastnik zasebne televizijske mreže Nordest. Alojz Tul Svet slovenskih organizacij: seja izvršnega odbora V sredo, 11. t.m., se je na redni seji sestal izvršni odbor SSO-ja. Uvodoma je predsednik Drago Štoka poročal o pozitivnih odzivih na občni zbor kot tudi na njegovo izvolitev na čelo krovne organizacije; med dopisi izstopajo čestitke predsednika poslanske skupine SDS Jožefa Jerovška. Vse to samo potrjuje pomen, vlogo in ne nazadnje tudi vidljivost, ki jo je organizacija pridobila v prejšnjih letih. Pozitivni odzivi med članicami dajejo novega zagona delovanju odbora, ki sije med srednjeročnimi prioritetami zadal dvojno nalogo: okrepitev in ovrednotenje notranje strukture in sočasno utrditev vezi s članicami, ki delujejo na teritoriju. Izvršni odbor je pozitivno ocenil imenovanje Zorka Pelikana na čelo Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, s katerim si obetajo plodno sodelovanje in neposrednješe stike, ki naj botrujejo bolj urejenim odnosom med matico in manjšino. S tem v zvezi so na seji vzeli v pretres tudi letošnje prošnje za financiranje. Nova priložnost za stik s političnimi predstavniki matice se ponuja ob že tradicionalnem novoletnem srečanju v Kobaridu med posoškimi občinami in Beneškimi Slovenci, kjer bodo ponovno načeli vprašanje vidljivosti slovenskih programov v videmski pokrajini, a tudi bolj žgoče in aktualne teme kot npr. elektrovod. Benečanu, točneje Giorgiu Banchigu, uredniku lista Dom, pa je bila zaupana naloga govornika na bližajoči se Prešernovi proslavi v Trstu, kije predvidena za 12. februar. Povejmo na glas Vse manj čuta Nedavno je bil objavljen podatek, da je vgo-riški pokrajini okrog 17 tisoč upokojencev, katerih mesečna pokojnina se giblje med 250 in 500 evri, in kar nekaj tisoč takšnih, ki prejemajo manj kot 250 evrov. Ob tem se lahko zamislimo, čeprav nas v to seveda nihče ne more prisiliti. V vsakem primeru podatek navaja, da gre pri obravnavani skupini ljudi za mejno stanje ogroženosti, medtem ko se upokojenci z manj kot 250 evri mesečnega prispevka dobesedno borijo za preživetje, česar ni težko razumeti. Vsemu temu velja dodati, da sodi naša pokrajina vsekakor med tiste predele države, ki se ponašajo s priznano visoko življenjsko ravnjo, kar pomeni, da so marsikje razmere še občutno slabše. Nobenega dvoma ni, da obdobje, v katerem živimo, socialnim problemom namenja razmeroma malo in nemara vse manj pozornosti. Z redkimi izjemami velja to za ves razviti svet, podobno tudi za nekdanji socialistični tabor, ki se pospešeno trudi, da bi se čim hitreje izenačil z bogatimi državami. Pri tem je zanimivo, da ni bistveno drugače niti v nerazvitih območjih, ki so kot vsi prisiljena v kruto globalizacijsko tekmo. Skratka: današnji čas deluje na ves svet enako, vsemogočni motor je ekonomski napredek, z gršo besedo pridobitništvo in posledično porabniška miselnost, ki ni nikdar zadoščena, kljub prisvojenim materialnim dobrinam se čuti ogrožena. Ekonomski napredek zato vse bolj služi samemu sebi in sploh ni več jamstvo, da bi reševal še kakšne druge, recimo socialne probleme. Ko naša družba mukoma doseže nadaljnjo ekonomsko izboljšavo, slednja spet vlaga v ekonomijo in tako brez konca in kraja. Vse, kar ekonomija ni, n.pr. zdravstvo, šolstvo, skrbstvo, ob tem izgublja na moči. Ena od bistvenih posledic je vse bolj oslabljena sociala, pri čemerne gre le za upokojence pač pa za poglabljanje gmotnih razlik v družbi. Prepad med bogatimi in ne-bogatimi, oziroma vse bolj revnimi, se poglablja, kar utegne nekega dne sprožiti resne napetosti. V kolikor vsaj okvirno drži podatek, da v Italiji slabe štiri odstotke bogatih družin poseduje skoraj polovico finančne moči vseh družin, potem pričenja postajati podoba družbe že problematična. Dandanes se tako rekoč nobena vladajoča politika ne zavzema za bistveno večjo podporo sociali, podporo, ki bi se odrazila v n.pr. podvojeni postavki državnega proračuna, prav tako vladajoči politični vrhovi resno ne problematizirajo sedanjega svetovnega porabniškega dogajanja. Kot da ni alternative in ne moremo storiti več od tistega, kar delamo. Temu občutku nemoči nikakor ne bi smeli podleči in to vsaj zaradi enega razloga. Ni namreč prijetno živeti v družbi, v kateri biti premožen in bogat pomeni imeti ugled in čast in je biti reven ali socialno ogrožen neke vrste sramota in manjvrednost. Pri vsej zgodbi o prerevnih upokojencih je najbolj pretresljivo dejstvo, da o sebi več kot toliko glasno ne govorijo, ker se verjetno bojijo še enega ponižanja. Janez Povše Srečanje z državnim sekretarjem Stoka in Pavšič pri Pelikanu tudi o RTVS Na prvem srečanju državnega sekretarja za Slovence v zamejstvu in po svetu Zorka Pelikana s predsednikoma krovnih organizacij Slovencev v Italiji, Sveta slovenskih organizacij Dragom Štoko in Slovenske kulturno-gospodar-ske zveze Rudijem Pavšičem 10. t.m. so v Ljubljani spregovorili o položaju slovenske manjšine v Italiji. Poleg tega sta Štoka in Pavšič znova opozorila, da v programskem svetu RTVS ni nobenega predstavnika manjšin, so za STA povedali v Pelikanovem uradu. Slovenska manjšinska koordinacija (SLOMAK), katere predsednik je Pavšič, je si- cer na omenjeno opozorila že v času nastajanja novega zakona o RTVS; tako Pavšič kot Štoka pa sta v pogovoru izrazila prepričanje, da bi v programskem svetu RTVS moral biti predstavnik manjšin. Pavšič je v pogovoru izrazil hvaležnost nekdanjemu predsedniku SSO Pahorju za dobro in uspešno sodelovanje in izrazil upanje, da bodo že aprila razmere v Italiji slovenski manjšini bolj naklonjene zaradi lokalnih in splošnih volitev. Obenem upa, da bo do premikov prišlo tudi glede italijanskega zakona o manjšinah, ki je že nekaj let na mrtvi točki. Povedal je, da brez političnih sprememb v Rimu in Trstu ne bomo dočakali sprememb, ki zadevajo našo manjšino. Naloga za Slovenijo v letu 2006 pa je oblikovanje slovenske strategije do manjšin. S tem ko je zakon o odnosih Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja končno prišel v zakonodajni postopek, je vzpostavljena tudi neka normativna osnova, da bo ta strategija lahko zelo čvrsta, je menil Pavšič. Štoka je izrazil nasprotovanje preštevanju članov manjšine, saj meni, da manjšina velja toliko, kolikor "producira" oz. kolikor da skupnosti, v kateri živi. Novi predsednik SSO je navedel tri cilje za leto 2006. Pri SSO upajo na zmago leve sredine na prihajajočih italijanskih volitvah in s tem na premik pri uresničevanju zaščitnega zakona. Zelo pomemben cilj je po njegovem mnenju sprejetje slovenskega zakona o odnosih Slovenije s Slovenci zunaj meja, kot tretji cilj pa je navedel skupno predstavništvo razpršenih slovenskih manjšinskih organizacij, ki bi delovalo navzven. Državni sekretar Pelikan je dejal, da se zavzema za tesno in stalno sodelovanje z organizacijami manjšin. Tudi on se je dotaknil političnih razmer pred volitvami v povezavi z izvajanjem zaščitnega zakona. Izpostavil je tudi problem vidnosti slovenskih programov v videmski pokrajini. Ob tem je izrazil mnenje, da se je potrebno zavzeti za vidnost slovenske javne televizije v Italiji, za kar pravna podlaga že obstaja, vendar se ne izvaja. JurijPaijk Preproste stvari NOVI GLAS Edine korenine Med pošto, ki jo v uredništvu vsakodnevno odpiram, sem pred dnevi z zanimanjem odprl večjo rumeno ovojnico, ki ji sam rečem kuverta. Izraz predvideva tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika, čemur se ne čudim, saj bi sam z ovojnico težko označil kuverto. Lepo oblikovana pisava, ki je na kuverto napisala moje ime in naslov našega uredništva, je izdajala umetniško dušo, ki se gotovo ukvarja z oblikovanjem, v spomin pa mi je priklicala izjemno lepo pisavo učiteljice iz otroštva, gospe Vere Vrtovec ali, kot smo ji rekli pri nas doma, gospe Vere Joškave. Vem, da bi po slovensko moral napisati, da je bila gospa Vera Joškova in ne Joška-va, a dejstvo je, da družini Vrtovec v vasi rečemo Joškavi in ne Joškovi, in zato se tega držim. Otroštvo sem preživel v sosedstvu z Joškavimi, zraven družine Vrtovec torej, iz katere izhajajo tudi znani goriški zdravniki. Hiša Vrtovec je dobila ime po Jošku, ki je bil v vasi trgovec, s trgovino je njegov sin Roman tudi nadaljeval, trije njegovi sinovi in hči pa so iz vasi odšli v svet. Eden od teh je bil Marijan. Gospa Vera me je učila leto dni, bila je ena tistih učiteljic, ki si jih zapomniš za vse življenje in je bila sestra gospoda Dušana Bratine, dolgoletnega ajdovskega in šempetrskega župnika, ki je še danes pri dvaindevetdesetih letih korenina; med drugim je prav on zaslužen, da je slika Svetogorske Matere Božje še na svojem mestu na Sveti Gori, med drugo svetovno vojno jo je pod pazduho nesel na varno... V rokah sem obrnil kuverto in na zadnji strani ujel kratici M. V. in takoj vedel, da mi piše prijatelj Marijan Vrtovec, Marjan Joškav, sin pokojnih gospe Vere in očeta Romana. Gospoda Romana, da se razumemo, saj smo jih tako vedno klicali! Prijatelj Marijan Joškav je eden tistih ljudi, ki so po študiju ostali v svetu, kot rečemo na Vipavskem tistim, ki so pri nas na vasi odraščali, a so se za vedno odselili drugam. Je poročen, s čudovito ženo Mileno imata lepo družino v Ljubljani, kjer Marijan dela kot uspešen arhitekt. Tiste, ki smo odšli za vedno v svet in se vračamo domov samo na pogrebe in ob velikih praznikih, sam delim na dvoje: na tiste, ki so pozabili na dom in na svoje korenine, in na tiste, ki smo ohranili vaško narečje tudi v svetu, kjer se izražamo drugače in imamo korenine še vedno v rodni vasi, Marijan Joškav je eden od njih. V kuverti mi je poslal prijazno pismo, fotografijo velikožabeljskega gradu s pripisom, da spada zraven zapisa o msgr. Rudolfu Klinecu, ki ga objavljamo na verski strani. Dodal pa je še fotografije preprostega lesenega zaboja z zemljo. Vedel sem, za kaj gre. Pred časom je namreč v Ljubljani umrl naš sosed Franjo Drejčkov, ki je na stara leta doma na Vipavskem zasadil vinograd, nikdar namreč ni postal Ljubljančan. Marijan je vedel, kot sem vedel jaz, da bi pokojni Franjo rad bil pokopan na domačem pokopališču, kar se ni zgodilo, in mu je zato Marijan na pogreb nesel domačo zemljo, zemljo z groba njegovih staršev. Srh me je objel, ko mi je po telefonu to povedal stric Silvan, ki tudi živi v Ljubljani in je šel na pogreb strica Franjota. Na Vipavskem so nekoč bili gospe in gospodje samo zdravniki, duhovniki, učitelji in profesorji, nihče drug. Druge in drugi so bili tete in strici, a je bilo v našem izrazu teta več spoštovanja, kot ga je danes v izrazu gospa. Z Marijanom sva se srečala pred dnevi na pogrebu tete Ivanke, naše skupne sosede, ki danes "sedi na desnici Očetovi". Gotovo, ker sicer ni Boga! Življenje ji ni prizaneslo, a bila je dobra. Iz Rovt je v Vipavsko dolino poleg pridnih rok in skrbnosti prinesla miren nasmeh potrpežljive hribovke. Burja je brila, mrzlo je bilo, ko sem prišel za pogrebnim sprevodom na pokopališče v Žabljah. Stopil sem h gruči ljudi in pocukal za rokav Marijanovo ženo Mileno, ki me je obdarila z lepim nasmehom, nakar se je obrnil tudi Marijan. "Zemlja nas kliče, a, Marijan?" sem rekel v pozdrav. In sem mu še prišepnil, kako sem bil vesel, da je stricu Franjotu nesel vaško zemljo, ker bi tudi jaz rad počival Pod cipreso, v Dovšcah, kot pogovorno rečemo doma naši Božji njivi. Zdi se mi, da sem ga slišal nekaj reči o koreninah. Da, to so korenine. Zadnje čase se mi zdi, da so vsaj zame to še edine korenine, na katerih osmišljam svoje življenje v današnji nesmiselni družbi, v kateri se ne znajdem več. paljk@noviglas.it imami Marvin Šulin, predsednik Goriškega društva za kakovost bivanja "Bodimo zavedni, sočutni in pomagajmo si!" Marvin Šulin (41) je vodenje Goriškega društva za kakovost bivanja, ki si na vseh ravneh prizadeva za zdravo življenjsko okolje, prevzel junija 2003. Po izobrazbi je diplomirani inženir elektrotehnike, zaposlen pa je v Iskri ASING v Šempetru pri Gorici, kjer dela kot projektant in programer strojev in naprav. Odkar je predsednik društva, mu njegovo vodenje pobere skoraj ves prosti čas. Če ga kaj le ostane, ga "pokuri" za najrazličnejše aktivnosti v naravi in za vse, kar je povezano z naravo in njenim ohranjanjem. Nekaj let se je navduševal nad letenjem z zmajem, zadnje čase pa zatrjuje, da je tudi kolesarjenje izredno lepo in intenzivno v doživetjih - predvsem pa je bolj preprosto in vsem dostopno. Kateri je glavni namen Goriškega društva za kakovost bivanja in kako ga uresničujete ? Glavni namen društva je združiti moči posameznikov za uveljavitev določenih idej, ki lahko prispevajo k večji osveščenosti in boljši kvaliteti bivanja ali preprečijo škodljive vplive ter prispevajo k rešitvam, ki so skladne z načeli trajnostnega razvoja in enakih možnosti za vse. Ljudje, ki iščejo pomoč na tem področju, ali člani društva o problemih običajno spregovorijo na tedenskih sestankih društva. Na njih pretehtamo nadaljnje odločitve in ocenimo naše možnosti. Večjih problemov se brez angažiranja in podpore ljudi, ki jih problem zadeva, ne lotimo. Pri tistih primerih, za katere mislimo, da jih je mogoče rešiti in imamo za to dovolj podpore, pa zberemo gradivo, ga preučimo in potem s problemom oziroma predlogi za njegovo rešitev seznanimo ustrezne institucije in javnost. Nekaj nalog je tudi trajnih, kot npr. pozorno preučevanje javnih razgrnitev in odločitev občinske uprave. Dela je ogromno in, če bi hoteli vse projekte speljati do konca, bi nas moralo biti bistveno več. Kdaj je bilo društvo ustanovljeno in koliko članov ima ? Začetki civilne pobude na Goriškem segajo v konec leta 1996, ko so se krajani Rožne Doline uprli postavitvi novega bencinskega servisa v bližini svojih domov. Leto kasneje je bilo tudi formalno ustanovljeno Goriško društvo za kakovost bivanja. Na seznamu imamo okrog osemdeset članov. Člani in članice so večinoma v letih, ko jim družinske in druge obveznosti dopuščajo tudi čas za društveno delovanje, odprti pa smo za vse starostne skupine in prav vsakega smo veseli, saj kombinacija modrosti, izkušenj in praktičnih znanj pomeni dober končni učinek. Naši člani soljudje, ki imajo bolj izostren čut za probleme okrog sebe in so pripravljeni za to, da se problemi odpravijo, tudi kaj narediti. Kakšna je po tvojem mnenju kakovost bivanja na Goriškem in primerjava z ostalimi slovenskimi pokrajinami in tujino ? Glede na to, da si iz Nove Gorice zelo hitro v prelepem in dobro ohranjenem naravnem okolju, da tisti, ki živijo v bližini nekdanje Meblove Iverke, lahko spet mirno spijo ob odprtih oknih, da imamo fantastično kolesarsko progo, ki pelje do bližnjega Šempetra...sem kar zadovoljen. Omeniti bi bilo treba še celo vrsto drobnih sprememb, ki so imele dobre učinke na kakovost bivanja, pri čemer bi rad poudaril, da občanom več pomenijo na videz drobne, a konkretne stvari kot pa veliki projekti, katerim se posveča neprimerno več denarja in pozornosti. Res pa je tudi, da se 5 problemom prometa in nebrzdane rabe avtomobila oziroma s podobo mesta, ki še najbolj spominja na veliko parkirišče, še nismo spoprijeli, da v Novi Gorici močno pogrešamo prostore za druženje, saj v mestu ni dovolj družabnega življenja, kar je predpogoj za uspešen razvoj idej. Veliko ljudi se čuti negotovih in osamljenih. Vse preveč smo zatopljeni v tehnično navlako za odtujevanje pozornosti. Poudariti je treba tudi, daje tolerantnost do odklonov, ki škodujejo napredku skupnosti, danes neverjetno velika, učinkovitost izrabe možnosti in sredstev, ki jih imamo na voljo, pa slaba. Kritične misli in pogleda v prihodnost z upoštevanjem naprednih, trajnostno usmerjenih koncep-tovni, zato se sprašujem, kje so intelektualci, pa tudi kakšen vpliv sploh ima javnost na odločitve, ki zadevajo skupnost? O primerjavah z ostalimi slovenskimi kraji, še posebej pa s tujino, bi težko govoril, saj se v zvezi s svetovnimi razmerami lahko opiram le na to, kar sem prebral. Na podlagi tega vem, da spadamo med desetino najbogatejših prebivalcev zemlje, ki imajo večinoma zagotovljene osnovne pogoje za preživetje, in tega bi se morali zavedati! Kvaliteto naravnih danosti moramo zato ohraniti, saj bo takrat, ko bomo spoznali, kaj smo izgubili, žal prepozno! Grenke zgodovinske izkušnje potrjujejo pravilo, da je bolj pomembno to, česar o neki stvari ne vemo, kot tisto, kar nam je znano! Brez vašega prizadevanja bi Iverka zelo verjetno še vedno proizvajala, pa čeprav v večinski lasti kakšne tuje firme. Kaj vse ste še dosegli v času delovanja društva ? Od leta 1994 dalje je javnost opozarjala na onesnaževanje Meblove Iverke. Društvo je k problemu aktivno pristopilo potem, ko je Ministrstvo za okolje leta 1998 določilo štiriletni rok, v katerem bi morala Iverka dokončati ekološko sanacijo. Ves ta čas je društvo opozarjalo in si prizadevalo za izvedbo ekološke sanacije še pred iztekom roka, saj se je zdel prizadetim štiriletni rok predolg. Po izteku roka se je izkazalo, da denarja za sanacijo ni. Ves ta čas se je v javnosti govorilo o veliki donosnosti in uspešnosti podjetja, kar je dajalo vtis o resnosti namenov za sanacijo. Podjetje je potem končalo v stečaju, kar je dokazalo njeno ekonomsko neuspešnost. Zasluga društva pri tem je predvsem v opozarjanju javnosti na spoštovanje izpolnjevanja ekoloških norm in predpisanih sanacijskih rokov. Največja škoda za Novo Gorico se je po mnenju članov društva zgodila po stečaju, ko občina ni zbrala dovolj poguma za odkup hal in zemljišča (20.000 in 60.000 m2) za zagotovitev pogojev za razvoj obrti in industrije, česar v mestu primanjkuje. Naj omenim še, da problem Iverke ni bil samo v izpustih dimnih plinov, pomešanih s karcinogenimi lesnimi prašnimi delci in drugimi sestavinami. Za prebivalce ob tovarni je bil izjemno moteč tudi hrup, za vse stanujoče ob Kromberški cesti pa tudi promet, saj je šlo za obsežne transporte surovin in končnih izdelkov. Tudi danes je Kromberška cesta na meji prepustnosti obstoječega prometa. Ob načrtih za trikratno povečanje proizvodnje vlverki bi postale prometne razmere nevzdržne. Problem Iverke je bil za društvo huda preizkušnja. Dogajanja so bila tako intenzivna, da so vzela društvu ogromno energije. Marsikdo je za storjeno hvaležen, nekateri pa nam to tudi očitajo. V času delovanja društva smo naredili še marsikaj. Preprečili smo gradnjo športnega letališča na Ajševici, dosegli smo zaustavitev gradnje stolpa za prenos signala mobilne telefonije v bližini vhoda v kompleks Meblo, skupaj z osmimi drugimi nevladnimi organizacijami smo ustanovili Koalicijo za trajnostno ravnanje z odpadki, sodelovali smo tudi pri nekaterih pobudah z druge strani meje ter izvedli še celo vrsto manjših projektov, več predavanj in delavnic, izdajamo pa tudi svoje glasilo. Omenil si sodelovanje s sorodnimi organizacijami in društvi z italijanske strani meje. Lahko poveš, s katerimi ste že sodelovali in pri katerih projektih ? Stike smo imeli s člani WWF iz Gorice. Spoznali smo se tudi z združenjem zelenih "I verdi del gior-no", ki se bori proti sežigalnicam odpadkov in za tak pristop k problematiki odpadkov, ki ne uporablja spornih tehnologij zažiganja. S predavanji in izmenjavo informacij ter pogledov smo sodelovali tudi z Odborom proti goriškem u upepeljeval-niku (sežigalnica odpadkov) iz Sovodenj. Zelo smo veseli, da je njihov problem z ukinitvijo sežigalnice rešen. V zvezi s problematiko Solkanske livarne smo bili vkontak-tu z Odborom Svetogorske četrti iz Gorice. Kakšna pa je povezanost Goriškega društva za kakovost bivanja s sorodnimi društvi v Sloveniji ? Ker nam jezikovna ovira pri sodelovanju z društvi z druge strani meje predstavlja kar velik problem, smo bolj aktivni pri sodelovanju s slovenskimi organizacijami in društvi. Najbolj intenzivno je bilo sodelovanje v Koaliciji za trajnostno ravnanje z odpadki, ki je bila na pobudo Umano-tere - fundacije za trajnostni razvoj ustanovljena iz desetih društev oziroma združenj iz cele Slovenije. Cilj omenjene koalicije je bil tudi na državnem nivoju doseči odmik od razmišljanj v smeri obdelave odpadkov s sežiganjem in razvoj novih pristopov k problematiki odpadkov, kjer je poudarek na ponovni uporabi, ločenem zbiranju in obnovi ali reciklaži že uporabljenih surovin. Problemi in delo na tem področju nas še čakajo, društva in organizacije pa brez širše družbene podpore in vlaganj nimajo dovolj potencialov, in to kljub temu da nekateri posamezniki dobesedno "izgorevajo" od prizadevanj. Omeniti je treba, da so prav organizacije civilne družbe tiste, ki najbolj ščitijo ohranjanje naravnih danosti. V njih so zbrani najbolj srčni, plemeniti ljudje ter ljubitelji narave, ki s svojim delovanjem, v katerem ni koristoljubja, preprečujejo do okolja in ljudi brutalno uveljavljanje kratkoročnih interesov dobičkarjev. Ko bo udarna moč društva to dopuščala, se bo povezovanje po po- trebah razširilo tudi na področja ohranjanja in zagotavljanja življenjskih pogojev za živali in rastline. Zadnja pobuda, ki je prišla z vaše strani, je pobuda o spremembi Rejčeve ulice v Novi Gorici v cono za pešce. Kakšni so odzivi na to pobudo ? Pobudo za nadaljevanje Bevkovega Trga v "Promenado 2" ob Rejčevi ulici je dal arhitekt Vinko Torkar septembra 2003. Društvo tokrat samo ponovno opozarja na to pobudo. Dodajamo pa predlog za ureditev manjkajočega dela kolesarske steze od Gradnikove ulice po Delpinovi ob robu parkirišča avtobusne postaje skozi park na Kidričevo ulico in naprej proti šolam in dijaškemu domu. Vsi predlogi, ki so bili v zvezi s prometno ureditvijo podani letos, potekajo pod naslovom “Vsako leto 5 km kolesarskih in pešpoti na Goriškem". Ta pobuda je nastala ob spoznanju, da se problemi z večanjem avtomobilskega prometa zaostrujejo, in to kljub ogromnim investicijam v infrastrukturo za motorni promet. Po drugi strani pa se je popolnoma pozabilo na zadovoljevanje osnovnih potreb po gibanju, ki jih lahko izpolnimo tudi na druge načine: z javnim prevozom, kolesarjenjem in peš ter s primerno ureditvijo mesta in to z bistveno manjšimi stroški in dolgoročno v večje zadovoljstvo! Obstajajo primeri uspešnih evropskih mest, kjer so ozaveščene mestne uprave podprle in uresničile projekte razvoja avtomobilom alternativnih oblik gibljivosti. Obstajajo izvrstna literatura, združenja in možnosti, s katerimi lahko nadoknadimo nekajkratni zaostanek v tej smeri. Glavni problem pa niso avtomobili, temveč zakoreninjena miselnost in predsodki, ki izvirajo iz nerazgledanosti in tudi omejenosti. Bomo to miselnost presegli ? Naj omenim še en pomemben dokument. Ob evropskem tednu mobilnosti smo pripravili spisek pomanjkljivosti kolesarske infrastrukture, predlagali ukrepe za izboljšanje in na kolesarski sprehod povabili občinsko upravo in svetnike. Kakšni so odzivi na pobudo ? Mediji so pobudo sprejeli in jo posredovali javnosti. Z občinske uprave pa nas do zdaj še nihče ni povabil na razgovor ali kako drugače odgovoril na pobudo. Kako vas obravnavajo institucije, na občini, upravni enoti...? Po doseženih učinkih lahko za zdaj z žalostjo ugotovimo, da nismo upoštevani. Pogosto imamo občutek, da se nihče niti ne poglobi v to, kar predlagamo. Podobno se dogaja ob naših občasnih nastopih na sejah mestnega sveta. Ob naših pripombah in pogledih se le stežka kaj zgane! Še najbolj hvaležni so preprosti ljudje, ki so odkrito zadovoljni, če nam uspe jim pomagati. /stran 12 Nace Novak 19. januarja 2006 Kristjani in družba NOVI GLAS Iz intervjuja dr. Franca Rodeta, prefekta v Vatikanu, ljubljanskemu časniku Dnevnik Premier Janez Janša poskuša odnose s Cerkvijo urediti po evropskih vzorih GORICA Časnik Dnevnik v Ljubljani je objavil obsežen pogovor z dr. Francetom Rodetom, nekdanjim ljubljanskim nadškofom in metropolitom, ki zdaj v Vatikanu kot prefekt vodi kongregacijo ustanov posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. Gre pravzaprav za enega od devetih vatikanskih "ministrstev", ki v papeževem imenu odloča o usodah okoli milijon redovnikov in redovnic. Cerkveni dostojanstvenik je odgovoril na mnoga vprašanja, ki zadevajo odnose v rimsko katoliški cerkvi, vernosti in tudi odnose med vero in državo Slovenijo. V Sloveniji so nekateri deli javnega mnenja opozarjali, da je ostrega, nepopustljivega in tudi provokativnega nadškofa zamenjal mehkejši in bolj ljudski nadškof Alojzij Uran. Z dr. Rodetom na cerkvenem čelu ni bilo nikoli dolgčas. Iz pogovora povzemamo nekatera stališča g. prefekta glede aktualnih vprašanj. O zamenjavi na vrhu oblasti v Sloveniji, je dr. Franc Rode dejal, "da je do spremembe prej ali slej moralo priti, ker so politične spremembe v demokraciji pač neizbežne. Kaj ta sprememba dejansko pomeni za Cerkev, je po enem letu še težko ocenjevati. Dejstvo pa je, da gospod | Udejanjenje predlogov s posveta Začele so se katehetske delavnice V nedeljo, 15. januarja popoldne, se je v oratoriju Pastor Angelicus (ul. Rabatta 18 v Gorici) pričel - na pobudo nadškofijskega katehetskega urada - niz štirih srečanj, da bi nadaljevali in uresničili sklepe, ki so izšli z oktobrskega posveta. Srečanja so zasnovana v obliki delavnic. Kateheti se na omenjenih srečanjih, glede na področje, s katerim se ukvarjajo, porazdelijo v tri skupine: kateheza otrok - priprava na prvo sv. spoved in obhajilo; kateheza najstnikov - priprava na sv. birmo; kateheza odraslih-staršev. Na tak način skušajo sestaviti nekaj konkretnih primerov katehetskih ur, ki jih bodo lahko izvedli v župnijah. Srečanje želi biti tudi priložnost poglabljanja vsebin, ki se jih je dotaknil posvet. Popoldansko delo je prejšnjo nedeljo uvedel izvedenec katehet in župnik Roberto Laurita iz škofije Concordia-Pordeno-ne, glavni urednik mnogih katehetskih revij, znanih in razširjenih na državni ravni. Spregovoril je o osnovni drži sprejemanja in poslušanja, ki mora voditi vsakega kateheta, ko se na sestankih srečuje s ka-tehiziranci. V kateremkoli odnosu je važno biti aktivno prisotni v drži poslušanja; še zlasti je pomembno pozorno prisluhniti mladim, je poudaril Lauri- ta: če jih jaz poslušam, me bodo poslušali tudi oni. Pomembno je tudi že na začetku katehetskega leta ustvariti prijazno okolje in vzdušje, ki bo gotovo prineslo več sadov kot "šolsko". Prisotni na nedeljski delavnici (udeležencev je bilo okrog 50) so se nato po skupinah pogovarjali o govornikovem posegu, na koncu srečanja pa je ravnatelj škofijskega katehetskega urada g. Sinuhe Ma-rotta spregovoril o sprejemanju in uvajanju v krščansko življenje v praksi katoliške Cerkve. Naslednja srečanja naj bi bila 29. januarja v Tržiču, 19. februarja v Gorici in 5. marca v Červinjanu. Izbira krajev se izmenično spreminja, da bi se kateheti lažje udeleževali srečanj. Katehetski urad je načrtoval štiri skupna srečanja, posamezne delovne skupine pa so seveda proste, da po potrebi oz. želji število srečanj tudi povečajo. Izkušnja skupnega dela v delovnih skupinah pa želi biti primer dobre prakse, ki bi se v naslednjem pastoralnem letu lahko udejanjila po posameznih dekanijah oz. širših pastoralnih okrožjih. Podrobnejše informacije o srečanju in tudi besedila predavanj lahko najdete na spletni strani katehetskega urada nadškofije www.arcidiocesi.go-rizia.it/catechistico. or Janez Janša ne želi Cerkvi dajati nobenih posebnih privilegijev. Ker pa je demokratičen politik, poskuša odnose s Cerkvijo urediti po evropskih vzorih. To je točno tisto, kar Cerkev želi in pričakuje." V pogovoru je podprl gospodarske in socialne reforme, ki jih pripravljajo v Sloveniji, pri čemer "pa nisem prepričan , da voditelje sindikatov - sami znani obrazi so to - že- javnega mnenja? Po mojem so tokrat zgolj spremenili taktiko in kot na ukaz spet vsi trobijo v en glas. Če so se mene lotili s silo, so hoteli nadškofa Urana omrežiti z laskavskim priznanjem. Sicer pa je tudi mnenje sedanjega papeža, da prva škofova skrb ne sme biti, da se prikupi javnosti. Škof mora javnost pretresti, prebuditi moralno vest, četudi ga zaradi tega zasovražijo. Cerkev je prepričljiva takrat, ko so oznanjevalci pripravljeni na trpljenje, na rane in na smrt." M nejo v akcijo samo interesi delavstva in socialna pravičnost. Bojim se, da je njihovo zavzemanje tudi politično motivirano." Povedal je tudi, da spomin na slovenske medije zagotovo ni med najlepšimi v njegovem življenju. "Z mano so bili pogosto brutalni, grobi, nizkotni, nečloveški, necivilizirani, vulgarni, cinični, zlobni. Sam nisem nikoli nikogar žalil, nisem bil ne vulgaren ne nizkoten. Povedal sem pač tisto, za kar sem mislil, da moram povedati. Pogrešal sem razpravo na te- melju argumentov, dialog, želel sem si, da bi se enkrat nekdo vprašal, ali morda le nimam prav. Namesto tega so me le napadali." Zanimiv in morda tudi polemičen je bil Rodetov odgovor na časnikarjevo vprašanje, kako si razlaga, da so mediji oziroma slovenska javnost do njegovega naslednika, nadškofa Urana, bolj prijazni, kot so bili do njega. Ljudje so sedanjega nadškofa izbrali celo za Slovenca leta 2005. Odvrnil je: "Se vam ne zdi to še en dokaz o središču, ki vodi oblikovanje slovenskega Na pobudo kulturnega združenja Veritas Boris Pahor o strahu V nizu srečanj na tematiko o strahu, ki jih prireja tržaško kulturno združenje Veritas, so v sredo, 11.1.2006, priredili srečanje s pisateljem Borisom Pahorjem. Pisatelj se je tržaškemu občinstvu, ki je do zadnjega kotička napolnilo dvorano v ul. Monte Cengio, predstavil kot človek, katerega življenjska in pisateljska pot se prepletata v ozadju kolektivnih dram, od prve svetovne vojne vse do koncentracijskih taborišč. Pahorja sta na začetku predstavila p. Vit in dr. Marija Kacin, ki sta izpostavila Pahorja kot "čudovito osebo", ki se kljub in morda prav zaradi omenjenih dram dvajsetega stoletja kot pisatelj in človek zavzema za odklon nasilja, za socialno pravičnost, za spomin na grozote taborišč, za ljubezen do sočloveka. Pahor ne sovraži, ni pesimist, vedno vidi pot iz stiske. Pahor je kot pisatelj tudi izreden opazovalec in mojster opisovanja človeške duše in narave. Kot je opozorila prof. Marija Kacin, obstaja v literaturi ne le tako imenovana podoba Trsta, ki jo je začrtal Svevo, temveč tudi specifično Pahorjev Trst. Bolj kot v Italiji je Pahor zaslovel v neslovenskem okolju v Franciji in v Nemčiji, pred kratkim pa je doživel še katalonski prevod. Pahor je začel svoj nastop s hudomušno ugotovitvijo, da ga je zaskrbljalo povabilo, saj je mislil, da bodo od njega zahtevali debato o religiozni temi, a ko je ugotovil, da od njega pričakujejo pričevanje o njegovi življenjski poti in o strahu, za katerega se ima za izvedenca, se je oddahnil. Pahor je svoj poseg predstavil kot sosledico slik in spominov, ki so poslušalcu živo prikazale 3. NAVADNA NEDELJA Jon 3, 1-5. 10; Ps 24; 1 Kor 7, 29-31; Mr 1, 14-20 Kdor je doživel brodolom, ve, kaj to pomeni. Je namreč skrajna stiska, je vpitje v grozi, je divjanje viharja, je premetavanje plovila, kakor da bi bilo orehova lupina, je morska bolezen, so valovi in neusmiljeno umiranje. O tem sem govoril z možakom, ki je službeno plul štirideset let s tržaškim Lloydom po celem svetu. Doživel pa je nekaj brodolomov; po zadnjem seje upokojil. Obvladal je ogromno jezikov. Do tozadevnega znanja si je pomagal tako: pri postanku potniške ladje v pristanišču je imel svojo utečeno pot: ubral jo je namreč v katoliško cerkev molit, nato v knjigarno po učbenik tujega jezika. Že prej v Trstu so bili tečaji tujih jezikov njegovi. Ko nas je nekoč na poti z romanja na Barbano zajel nevaren vihar, je možakar ostal miren in pomagal z nasveti in je ljudi opogumljal in spremljal v podpalubje ali na krov, kjer nas je voda zalivala iz valov, toda na svežem zraku je bilo bolje kot pa v zatohlem kraju. Približno takole se je dogajalo preroku Jonu. Tudi mali parnik, ki nas je dolga leta prevažal v Koper in nazaj v Trst, je odslužil, ker so ga an-glo - ameriška letala z obstreljevanjem onesposobila za prevažanje ljudi. Gotovo so zvedeli, da prevažajo skupaj s civilisti tudi albanske ujetnike, pozneje še zlasti slovenske in hrvaške žene. Vse te so vlačili v koprski zapor. Priklenjeni so bili z verigami na ladijske stebre, ženske pa ob dolgi verigi z lesenim kovčkom v roki, ker je bila druga roka zavezana s sotr-pinkino. Vse so bile oblečene v črno obleko in ogrnjene v molk. Kaj, ko bi se nenadoma pojavil močan vihar, ki smo ga vsi parkrat doživeli, bi ujetnice in možje - ujetniki, žalostno utonili, tudi če bi znali plavati. Slovenske može so seveda vozili drugače in bolj skrito v zapor v Kopru in iz njega kam drugam. To nam gotovo pomaga razumeti prvo današnje berilo, vzeto iz Jonove knjige - zvitka. Prerok Jona je namreč prejel nalogo oznanjati spreobrnjenje Ninivljanov. Ker pa se je ustrašil te naloge, je pobegnil na ladjo, ki naj bi ga odpeljala daleč proč od njegove dolžnosti. Zaradi njega so mornarji s poveljnikom vred prišli v smrtno nevarnost. Tedaj so ga v silnem viharju vrgli v morje, ki se je zaradi tega umirilo, preroka pa je pogoltnila velika riba. Ganljiva je njegova molitev v trebuhu ribe. Toda po treh dneh ga je riba na Gospodovo povelje vrgla na kopno. Po tej hudi preizkušnji je prerok vendarle šel v Ninive klicat ljudem, naj se spreobrnejo k Bogu. Ljudje so ga poslušali, tudi kralj. Prerok pa se je užalostil, ker bi raje umrl, kakor da bi videl srečo Ninivljanov Jon 4, 1-11). Tudi danes se večina ljudi ne zaveda, da je Bog usmiljen in milostljiv. A če pridejo do tega spoznanja, so trmasto uverjeni, da je tak samo zanje, grešne ljudi pa po pravici kaznuje. Ustvarijo si svojega boga - policaja. Toda otresti se moramo janzenizma in se odpirati Bogu, ki je ljubezen (1 Jn 4, 8.16) ter bogat v usmiljenju (Ef2, 4). Prišel je reševat grešnike. Uči nas razlikovati med grehom in grešnikom. Prvega, greh, obsojamo in ga z Božjo pomočjo polagoma premagujemo, drugega pa, grešnika, priporočamo Bogu in njegovemu usmiljenju. S psalmistom pojemo: "Spomni se, Gospod, svojega usmiljenja " (Ps 25, 6). Za vse Božje dobrote pa molimo in prosimo, zlasti v tem molitvenem tednu za edinost kristjanov. V drugem današnjem berilu apostol Pavel modro svetuje neporočenost, a obenem spoštuje odločitev vsakogar glede življenjskega stanu. Vsekakor razširi srce, a tudi stvarno pove, da je naše življenje kratko. Podoba tega sveta namreč mineva (1 Kor 7, 31). Vzhaja pa Božje kraljestvo. Osrednja drža bo odslej oznanjevanje Božjega kraljestva ali evangelija, edinost človeka z Bogom in med ljudmi. Zato pa je potrebno spreobračanje k Bogu ter vera evangeliju (Mr 1, 14-15). Jezus si celo pridruži može - apostole pri oznanjevanju evangelija zato, da bi bili z njim in bi še druge vodili k njemu (Mr 3, 14). sestradanjem in smrtjo je Pahor opisoval z zornega kota človeka, ki je doživel vse te strahove. Pahor je v svojem pripovedovanju priznal, da je v taborišču tudi molil, religiozno primerjavo pa je našel tudi pri opisu norveškega zdravnika, kateremu je pomagal pri zapisovanju zdravstvenega stanja internirancev in je bil podoben tržaškemu škofu Fogarju. Pahor se je v svojem posegu spomnil na vse politične internirance, ki z razliko od židovskih niso še v zavesti javnosti, da so bili žrtve nacizma. Nedavno odprtemu muzeju političnih jetnikov v Franciji je Pahor podaril nekaj osebnih predmetov, njegova pričevanja, tako v knjigah kot pa na predavanjih, pa dajejo možnost tudi mlajšim rodovom, da ne pozabijo na preteklost in da znajo zreti v prihodnost brez sovraštva. Peter Rustja grozoto in vsakodnevnost nasilja, s katerim je povezano tudi človeško dojemanje straha. Pahorjevo otroštvo je bilo že od zgodnjih let zaznamovano s tem občutkom, saj se je že leta 1914, to je leto dni po njegovem rojstvu, začela prva svetovna vojna. Fronta se je vse bolj premikala proti našim krajem, z njo pa tudi strašna epidemija španske gripe, ki je v Pahorjevo življenje globoko vtisnila dva dogodka, in sicer bolezen matere, kateri je kot še ne petletni otrok pomagal, ter smrt sestre, s katero je povezan spomin na bolečino očeta, ki se je vrnil prav zaradi smrti domov. Druga slika, ki jo je Pahor zelo nazorno opisal občinstvu, je bil požig Narodnega doma v Trstu 13.7.1920. Kot sedemletni deček sicer ni doumel, zakaj so se požigalci veselili, mama pa jokala. Življenjska pot je Borisa Pahorja popeljala tudi v semenišče, kjer je na koncu študija začutil "teološki strah", to je strah pred odklonom poklica. Teološke dileme, ki jih je imel tedaj mladi Pahor, je "rešila" italijanska vojska, ki ga je poslala v Libijo. Pahor je strah, ki ga je doživel v Libiji, definiral kot čisto človeški strah, saj je šlo za preživetje v neznanem kraju, pod bombardiranjem. Reakcija telesa je bila premosorazmerna, zato so ga poslali na zdravljenje. Leta Foto Kroma 1943 je sledila le začasna vrnitev v Trst, saj ga je doletela ovadba in aretacija s strani slovenskih kolaboracionistov, ki so ga izročili nemškim esesovcem. Pahorjeva pot v taborišča, namenjen političnim jetnikom, je bila pot v kraj, kjer je človekovo dostojanstvo in sploh človekova eksistenca nekaj povsem relativnega. Vsakdanje soočanje z boleznijo, NOVI GLAS Kristi ani in družba 19. januarja 2006 i v -■ ■.■■fr r • \ VZ VeseLoIgEr LJUB|TELjSK!H OdRoV Gledališka skupina nižje srednje šole iz Doberdoba - Nedelja, 19. februarja 2006, ob 17. uri Marjan Marinc POROČIL SE BOM S SVOJO ŽENO Gledališka skupina Bc - Bovec VELIKA DVORANA KULTURNEGA CENTRA LOJZE BRATUŽ PROSVETNO DRUŠTVO ŠTANDREŽ Abonma ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2005 PD Štandrež - dramski odsek Ivo Brešan REŽIJA Jože Hrovat HAMLET V SOSEDNJI VASI PREMIERA: sobota, 21.1.2006, ob 20.30 ABONMAJSKA PREDSTAVA: nedelja, 22.1.2006, ob 17. uri Župnijska dvorana Anton Gregorčič, Štandrež PRODAJA VSTOPNIC pri blagajni župnijske dvorane pol ure pred predstavo POD POKROVITEUSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE NOVI GLAS Spomini na prof. Filipa Terčelja (1) Naše gorice... Ljubljana, 1941. Zgodnja pomlad. Profesor Filip Terčelj uživa že sedmo po vrsti, od kar se je bil iz rodne Vipavske prostovoljno, vendar s težkim srcem ter brez vednosti oblasti, svojih zagrizenih preganjalcev, podal v mesto, kjer "Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele, al' lepši od Urške bilo ni nobene". Zakaj in kako je Urška našla svoj zadnji dom v razburkanih valovih narasle Ljubljanice, nam na temeljih zgodovinskih virov prikazuje France Prešeren v baladi Povodni mož. Že od prihoda poučuje Filip Terčelj na II. državni realni gimnaziji na Poljanah. Na nižji verouk od moje tretje dalje kot redni profesor, nemščino kakor suplent, v osmi uvaja dijakinje v svet filozofije. V začetku navedeno leto mi z naglimi koraki bliža zrelostni izpit: sem v osmi c. Na zunaj ni Filip Terčelj nič posebnega, po značaju in v odnosih do sočloveka je gospod v pravem pomenu besede. Vikanje, s katerim nas ogovarjajo že od prve naprej, se razvije v trdno duhovno vez med profesorji in njim v vzgojo in izobraževanje zaupano mladino. Njih strogost kmalu sprejmeš z razumevanjem, je v tvojo duhovno in kulturno korist. Mimoprogramski nasveti nekaterih profesorjev se ti ne razblinijo niti v starosti, nasprotno, še bolj ti služijo. Za večino profesorjev boš padel v prepad pozabe, preveč obrazov se jim zvrsti pred očmi, sam jih ljubeče ohranjaš v spominu z imeni vred, celo šolnikov z osnovne: svetle iskre iz otroštva in mladosti. Nemalokrat si jih naštevam po abecednem redu. Samo Tarzanu, profesorju srbohrvaščine v tretji na Poljanah, ne vem, niti takrat nismo vedele za ime. Tarzan iz istoimenskega filma naj se skrije pred njim: telo atleta, obraz - praznina. Filip Terčelj in njegov poljanski kolega Kajfež, moj profesor kemije, sta s svojim tragičnim koncem najsvetlejši iskri. Profesor Kajfež se v goriškem zaporu zaveda, kaj ga čaka, ne pa kje in kako. Skrivnost v nedogled. Moj oče, z njim v isti sobi, pride domov po dveh ted- nih, ali kakšen: razjoče se kot otrok. Lakotniki tujih ozemelj se lotijo Jugoslavije: Nemci, Madžari, Italijani. Predmet ljubezni vseh treh je Slovenija, uradno Dravska banovina. Srbi so alergični na pristno ime naše ožje domovine. Govori srpski, da te razumi cjeli svjet i još jedno selo više. Bersaljerji, del italijanske vojske s kolesi, grajenimi nalašč za premagovanje naravnih ovir, dosežejo Vič, že pred njimi junaško zavzeto trdnjavo. Tedaj samo manjši kraj z lastno župnijo izven Ljubljane, je Vič danes že nekaj desetletij, s spremembami v viš, na šir in v dalj ter s svojim videzom, njen pravi del. Z Viča se glavnina kolesarjev usmeri naravnost proti mestu. Ostali naredijo daljši ovinek skozi Mestni log, jugozahodno obrobje Ljubljane. Poraslo s topoli, hrasti, z bukvami, drenom, jelšami, leskami in vrbami. Razpolavlja ga Mali graben, ki na svojem desnem bregu šepetaj e spremlja skozi Log vijočo se Cesto dveh cesarjev. Naj bo pomlad ali jesen, po- letje ali zima, sije plitvi, kristalno čisti in smaragdno zeleni potok v sončnih dneh v tolikšni luči, kakor bi z dna struge lila vanj iz močnega žarometa. Sprva brezimna, si pot skozi Mestni log pridobi visoko domače ime kmalu po ljubljanskem kongresu treh vladarjev. Dva od njih sta namreč v prostih uricah rada jezdila po njej, se v gozdu sprostila državniških preglavic in ob njegovi lepoti sanjarila bogve o čem. Letnica kongresa v Ljubljani sovpada s polnoletnostjo Franceta Prešerna. Mimi Malenšek, v Ljubljani živeča pisateljica, z mladostjo v Podsmreki skoraj soseda Vrbe ter s precejšnjim vedenjem o Prešernu in vseh njegovih sorodnikov, še preden začne hoditi v šolo, nam s Cesto dveh cesarjev in s Pesnikovim nokturnom oživlja tisti čas naše preteklosti ter prehodi s Prešernovim pospominjem njegovo življenjsko pot od rojstne Vrbe do Kranja, kjer neozdravljiva bolezen pesniku pretrga nit, ki ga veže k pozem-skosti. Glasbeni izraz nokturno se z romanom Malenškove prvič pojavi v naslovu stvaritev slovenskih besednih umetnikov. Pesnikov nokturno prebiram še in še. Pisateljičin duhovni pristop. Iztočnice za razmišljanja. Znani kraji; Prešernu nevidna, jih po celi večnosti tokrat obiskujem z njim. Slog. Bogastvo besedja. Slovenščina, ki je slovenščina z vseh jezikovnih vidikov. Ivan Pregelj, Mimi Malenšek -moja najljubša slovenska književnika. Naš kulturni praznik je hkrati pisateljičin rojstni dan. Letos bo oseminosemdeseti. Cesta dveh cesarjev preneha, bersaljerji prečkajo leseni most čez Mali graben in se spustijo po Opekarski, po drevoredu divjih kostanjev izza Napoleona. Nenavadni šum, ki ga povzročajo kakor s polno gumo, je slišati k nam na dvorišče, in že sem na stiku z Opekarsko. Vojaki z nenavadnim vozilom se naglo bližajo. Bersaljerji so mi še neznani. Bodo Nemci? Priteklo je še nekaj radovednic. Blizu nas in Bučarjeve vile, v kateri stanuje tudi Edvard Kardelj, kolesarje zaustavi nenavadno pokanje, smrdeče po bitki. - Serbi! Serbi! pošumeva preplah od prve do zadnje dvojice v dolgi medlo zeleni verigi pod ozelenelimi kostanji. Niso Srbi. V zrak leti strelivo, ki ga okoličani zapuščene vojašnice na Domobranski niso utegnili odnesti na varno pred sovražnikom. Naj le poka, si mislim, ko gledam tega ali onega bersaljerja, kako si hladi potno čelo, moči suhe ustnice, gasi žejo s prgišči vode iz jarka. Cista je. Odplake še ne pozna. V njej živeče pijavke so porok, da jo lahko srkneš, ne bo te okužila z ničimer. Kdo bi si mislil, da je med bersaljerji, med služenjem vojaškega roka, sin Slovenke iz Idrije in očeta karabinjerja iz južne Italije ter pozneje mož ene mojih sestričen! In gospa vojna se kot kakšen sestradan volk oglasi v drugo tudi v Sloveniji. S sabo nosi bisage strahu, zaskrbljenosti, mnogim kakor pelin grenke spomine. Filipu Terčelju jih ne manjka, niti takih, črno že obarvanih. Biloje na veliki petek popoldne. Žalost v cerkvi, žalost v ljudeh. Zorn Saksida Literarni natečaj Literarni natečaj za najboljšo črtico ob 80-letnici Nedelje Ob svoji 80-letnici obstoja razpisuje koroški slovenski tednik Nedelja literarni natečaj za izvirne še neobjavljene črtice. Obseg: 21.000 ali 42.000 znakov oziroma 350 ali 700 vrstic a 60 znakov. Nagrade: prva nagrada 400 evrov, druga nagrada 250 evrov, tretja nagrada 150 evrov. Objava: Najboljše črtice bodo objavljene v Nedelji v mesecih juliju in avgustu namesto vsakoletnega romana. Predsednik žirije: Janko Ferk Rok oddaje: 30. aprila 2006 Napotki: črtico je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih v formatu A4 na naslov: Nedelja, geslo: literarni natečaj, Viktringer Ring 26, 9020 Klage n furt/ Ce lovec. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Mogoče pa je črtico poslati tudi po elektronski pošti na naslov: redakcija@nedelja.at. Ta besedila bodo na uredništvu zašifrirana. Informacije po telefonu: 0463/54587-3510 (Vincenc Gotthardt) ali po elektronski pošti: redakcija@nedelja.at Pastoralna-organizacijska ureditev življenja Cerkve Družbene spremembe in slovenski katoličani Leto, ki se začenja, napoveduje za vse državljane in tudi za katoličane v Sloveniji kar nekaj sprememb, ki bodo vedno bolj odločilno vplivale na njihovo življenje in delo. Nove škofije in novi škofje napovedujejo pastoralno-organi-zacijsko ureditev življenja Cerkve na Slovenskem in njeno boljše prilagajanje potrebam katoličanov v samostojni državi. Upajmo le, da tem procesom ne bodo postavljali preveč ovir tisti, ki imajo bolj radi le sebe kakor pa blagor duš. Še vedno so težave z denacionalizacijo, vendar si nova oblast prizadeva, da bi to dokončno uredila. Prav tako lahko upamo na normalizacijo drugih stvari, ki bremenijo odnos Cerkve in države. Neučakanost nekaterih in agresivnost drugih bi bilo zdaj dobro usmeriti v večje prizadevanje službe ljudem, za kar sta poklicani tako država kot Cerkev. Članom Cerkve je v tem smislu naložil Drugi vatikanski cerkveni zbor - kar nikoli ne poudarjamo dovolj -, da naj bo "Veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih, hkrati tudi veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev." Hvalevredno je, da se je Cerkev opredelila za to, da javno objavi stanje glede svojega pre- moženja. S tem bo Cerkev postala tudi pomemben družbeno - ekonomski dejavnik. Seveda to ne bo prepričalo tistih, ki bi Cerkev radi še vedno videli v zakristiji. Dobro je, da na te številke gledamo tudi v luči cerkvenih dejavnosti, se pravi, da se vse delo Cerkve bolj profesionalizira in tako pastoralno in katehetsko delo postane vedno bolj načrtno in ciljno usmerjeno, predvsem k mladim. Vedno več imamo šolanih teologov, vprašanje pa je, koliko jih pastoralni delavci znajo in hočejo vključiti v delovanje Cerkve. Za osveščanje bi lahko bolje poskrbeli tudi cerkveni mediji. Kar zadeva premoženje, se moramo zavedati, da je to v glavnem "dar uboge vdove" in ni vseeno, kako se ravna z njim. Namenjeno je bilo za verske potrebe. Vračanje premoženja pomeni tudi zmanjševanje bremen vernikom danes, saj so to storili zanje že njihovi predniki. To terja tudi ustrezno skrb vseh odgovornih za cerkveno premoženje. Čudno izpade, če si je npr. duhovnik prizadeval za vrnitev premoženja, naslednik, ki mu je glede tega vseeno, pa to prepusti svetnim ustanovam. Duhovniki smo tudi prvi poklicani, da tudi sami s svojim zgledom ostale vernike spodbujamo k dobrodelnosti. Vsakdo ima nekaj in lahko od svojega daje drugim. Skromnost ni v tem, da ne vzamemo plačila za svoje delo, pač pa da smo pripravljeni to deliti s potrebnimi. Skoraj neverjetno se sliši, da je kar cela dekanija duhovnikov sklenila, da ne odobrijo nabirke za cerkev na Viru. Treba je urediti vse nejasnosti ali eventualne nepravilnosti glede solidarnosti v Cerkvi, vendar brez solidarnosti tudi ni Cerkve, odločilno besedo imajo tu ravno duhovniki. Treba se bo učiti, da smo vsi upravljavci božjega, ne pa absolutni gospodarji. Služenje je osnova evangelija, ki jo je potrdil tudi koncil. Zato je nerazumljivo in nesprejemljivo, da bi nekdo na račun cerkve zasluži bajne vsote, medtem ko drugi komaj krpajo luknje. Angela Vode nam je v Skritem spominu zapustila edinstveno pričevanje žene, ki je živela ideale komunizma in delala za bolj človeško družbo. Komunisti so jo izkoristili in pretresljiva je njena obsodba slovenskih komunističnih veljakov in njihovih lažnih, prevarantskih in za narod pogubnih obljub in strasti, ker jim je šlo pri vsem samo za oblast in privilegije. Vodetova trezno in nepristransko piše tudi o človeških slabostih. Govori o prilagodljivosti, podkupljivosti in nenačelnosti človeka. Ob branju knjige človeka postane skoraj strah in navda ga slaba volja, češ, ali je to sploh mogoče. Toda, če smo pošteni, je res tako: Težko se dokopljemo do človeškosti, odkritosti in zvestobe resnici. Zato Vodetova govori tudi o stranpoteh kristjanov pred vojno, med vojno in revolucijo in v času komunizma. Ugotavlja, da se človek komaj lahko zanese na človeka. Zato toliko bolj preseneča, da se je cerkveni dostojanstvenik na posvetu o religijah pri predsedniku države izrazil o nekdanjem zasliševalcu duhovnikov Roterju, da naj bi v 80. letih pripomogel k pozitivnemu vrednotenju religije v slovenski družbi. Spomini Angele Vode so Slovencem in tudi katoličanom ogledalo, v katerem se lahko ogledamo, kaj smo in morda z večjo zavzetostjo za resnico, pravico in poštenost usmerjamo svojo prihodnost. Janez Juhant Za naš jezik Dom in domač Ste bili kdaj pozorni na samostalnik dom in na pridevnik domač? Večkrat sem uporabila izraz domača beseda namesto slovenska beseda, marsikdaj beremo domača vas namesto rojstna vas, rečemo domač kruh za doma pečen kruh, hvalimo domačo kuhinjo za po starih slovenskih receptih kuhane jedi, pomagamo sinu pri domači nalogi, tj. nalogi, ki jo dijak piše doma, beremo domač tisk: lahko bi ga imenovali tudi lokalni tisk, govorimo o beguncu, ki se je vrnil na domača tla, ko mislimo na domovino, se srečujemo, posebno na praznične dni, z domačimi in pri tem mislimo na bližnje sorodnike. Radi govorimo po domače, kar pomeni v narečju ali v maternem jeziku. Pridevnik domač je torej pomensko zelo bogat. Izhaja pa iz besede dom, ki pomeni stanovanje ali hišo ali sobo ali kotiček, kjer živimo ali kjer se pač počutimo doma'. Skoraj v vsaki vasi imamo tudi kulturni dom. Dom pomeni lahko tudi domovino (Dom in svet). V italijanščini ni posebnega izraza za dom. Imata pa ga nemščina (Heim) in angleščina (Home). Anitrit Vjde III to*i NOVI GLAS neizmernim veseljem in zanimanjem sem sledila J ciklusu štirih oddaj, ki so jih člani in sodelavci Radijskega odra pripravili za Radio Trst A, zato da obeležijo šestdesetletnico delovanja slovenskega radia v Trstu ter skorajšnjo lastno šestdesetletnico rojstva Radijskega odra. Oddaje so bile na sporedu kar štiri nedelje zaporedoma od 18. decembra 2005 do 8. januarja 2006. Saša Martelanc, Lučka Susič in Marjan Kravos, ki so oddaje pripravili, so gotovo vložili veliko truda in časa z iskanjem in izbiranjem arhivskih posnetkov in pisanjem tekstov. Pa tudi režiserka gospa Matejka Maver, člani Radijskega odra in snemalci so morali zdržati pred mikrofoni kar nekaj ur, da so strnili v enoto delovanje vseh treh desetletij ter jih poslali v eter. Ne zgodi se mi pogosto, da bi si rekla: na te oddaje pa ne smeš pozabiti! In nisem bila Radijski oder Njegovi spomini in njegova sedanjost edina. Številni poslušalci so ganjeni prisluhnili zgodbi in zgodovini te priljubljene radijske družine. Mlajši so izpraševali to in ono, starejši pa smo se za bežen trenutek zopet znašli v družbi ljudi, od katerih mnogi niso več med nami, a o katerih lahko rečemo samo: kako lepo, da smo se poznali! Za druge pa: kako lepo, da smo bili skupaj mladi! Kako lepo, da so ti glasovi polnili naše domove s svojimi lepimi glasovi, s svojo lepo govorico! Ker tisti glasovi so bili vsi, brez izjeme lepi (in so še), kultivirani, uglašeni na pravi register in ton in barvo. V mikrofon takrat ni nihče hlipal, vzdihoval, jecljal ali Kratka Zbrana dela primorskih skladateljev, prvi del Združenje cerkvenih pevskih zborov - Gorica in Zadruga Goriška Mohorjeva sta izdali prvo knjigo načrtovane zbirke Zbrana dela primorskih skladateljev z naslovom Lojze Bratuž (1902-1937) in s podnaslovom Zbrano skladateljsko delo. Gradivo je zbral, uredil in za objavo pripravil Ivan Florjane. Knjigo je opremil Franko Žerjal, tiskala pa Grafica Goriziana. O publikaciji več v eni prihodnjih številk. \ RAD FINALMENTE ŠOŠTITUIRAU MOJO STARO KARTO DMDENTITA' Z NOVO... ...DVOJEZIČNO, ME RAKOMANDO ! J NOVI GLAS Predsednik države dr. Janez Drnovšek preseneča slovensko politiko in javnost Tudi pripadniki slovenske vojske, vendar le štirje, v Irak Med dogodki v Sloveniji v preteklih dneh sta bila predvsem dva, k i sta vzbudila največje zanimanje, odmeve in ocenjevanja v politiki in javnosti. Predsednik države dr. Janez Drnovšek je postal zelo aktiven in dejaven v pobudah za premostitev raznih težav in kriznih razmer v Sloveniji, posebej pa še na mednarodnem prizorišču. Predsedniku vlade, županom in vplivnim osebnoo-stim pošilja pisma, v katerih razlaga svoja stališča in predlaga ukrepe na raznih področjih, glede nekaterih mednarodnih zadev, denimo lakote in genocida v afriški pokrajini Darfur na zahodu Sudana. Predlaga posredovanje OZN oz. Varnostnega sveta, ZDA, Evropske zveze, zveze Nato ter tudi znanih osebnosti iz sveta znanosti, kulture in filma. Državni poglavar je javnosti pokazal doslej neznani del svojega značaja in osebnosti, s čemer je zanikal ustaljeno prepričanje, da si predvsem prizadeva za odpravljanje nasprotij v domači politiki, ter da je umirjena osebnost, ki bi rad v miru in spokojnosti končal svojo politično kariero. Zdaj menijo, da se njegove ambicije nadaljujejo. Po mnenju nekaterih naj bi želel biti ponovno izvopljen za predsednika države Slovenije, ali pa teži h kakšni vodilni funkciji v svetovni politiki. Dr, Janez Drnovšek je veliko pozornost javnosti vzbudil tudi zato, ker je v svoji novoletni poslanici potrdil presenetljivo novico, da ima hčer Nano Forte. Rodila se je pred 24 leti v Zagorju, zdaj pa je znano ime v umetniško - glasbenih krogih. Na ljubljanski Akademiji za glasbo je končala študij kompozicije, sedaj pa se izpopolnjuje na Visoki šoli za glasbo Carl Maria von Weber v Dresdnu pri prof. Lotharju Voigtlan-derju. Primer je t.i. rumeni tisk v Sloveniji zelo izkoristil, "saj naj bi dr. Janez Drnovšek pokazal, da ga zasebno sploh ne poznamo." Nastajal naj bi "novi dr. Drnovšek". Pomembnejše pa so seveda zadeve, ki se nanašajo na politiko in interese celotne države. Nasprotovanje in zaskrbljenost v dobršnem delu strank in javnosti je povzročil sklep vlade, da bo Slovenija v okviru svojega članstva v zvezi Nato v irak napotila štiri podčastnike oz. častnike slovenske vojske. Ne bodo sodelovali v vojaških operacijah sil ameriško - britanske koalicije, ampak pri usposabljanju iraških varnostnih sil v posebnem centru blizu Bagdada. Kljub temu, da gre za simbolično število pripadnikov slovenske vojske, je pač očitno, da je naša država članica zveze Nato in mora zato sodelovati pri izvajanju njenih načrtov in programa. Minister za obrambo Karl Erjavec je povedal, da bi usposabljanje iraških pripadnikov varnostnih sil lahko potekalo tudi v Sloveniji, a so se taki možnosti odrekli, "ker bi to lahko pomenilo nevarnost za našo državo." Slovenci v zamejstvu naj bi do- bili svojega predstavnika v obeh domovih parlamenta Slovensko zunanjo politiko še zmerom najbolj obremenjujejo neurejena vprašanja s sosednjima Avstrijo in Hrvaško. V Avstriji gre za dvojezične kažipote, ki jih je tamkajšnje Ustavno sodišče odobrilo, oblasti na Koroškem pa se jim pod vodstvom deželnega glavarja Jorga Haiderja zoperstavljajo. Avstrija zdaj predseduje Evropski zvezi in njeni predstavniki zatrjujejo, da bo zadeva z dvojezičnimi kažipoti (napisi) na avstrijskem Koroškem končno rešena. Kaže pa, da se slovenska vlada še vedno spreneveda. Kljub kratenju temeljnih pravic naše manjšine na Koroškem, zunanji minister dr. Doi-mitrij Rupel odnose med Slovenijo in Avstrijo ocenjuje kot zelo dobre. Na Koroškem mu organizacije naših rojakov odgovarjajo, "da koroški Slovenci nočejo biti žrtve na oltarju dobrih meddržavnih odnosov." Dr. Valentin Inzko, avstrijski veleposlanik v Sloveniji, je v intervjuju objavljenem v novi številki tedenskega magazina Mag dejal, "da je kot koroški Slovenec prizadet in razočaran, a ni pesimist. Široka plast prebivalstva žal izginja. Toda jedro zavednih Slovencev napreduje in manjšina je zelo samozavestna, evropsko usmirjena in uspešna, nikakor pa ne pohlevna in ustrahovalna." Odnosi s Hrvaško ostajajo nespremenjeni, torej slabi. Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je v pogovoru objavljenem v novi številki tednika Demokracija zatrdil, "da je s hrvaškega stališča najbrž pomembneje graditi odnose z Avstrijo in Italijo, vendar je tu še drug problem. Na Hrvaškem mislijo, da so oni pooblaščeni oz. priviligi-rani nasledniki nekdanje Jugoslavije in da so pravzaprav oni največja območna sila na zahodnem Balkanu. Vendar se mora Hrvaška s Slovenijo v marsičem dogovoriti. Če se z nami ne dogovori, na more naprej." Državni svet, to je drugi dom slovenskega parlamenta, se je zavzel za dopolnitev zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja. Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu naj bi vodil minister brez listnice, Slovenci v zamejstvu (Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem) pa naj bi dobili svojega predstavnika tudi v obeh najvišjih predstavniških telesih, to je v državnem zboru in v državnem svetu. Marijan Diobež Foto IG E0 Kobilice ali Moj oče igra loto Starost duha egocentričnih povprečnežev Prva gledališka premiera v novem letu na slovenskih tleh je bila v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica v četrtek, 5. t.m., in gotovo ni razmaknila mrkih oblakov nad novimi koledarskimi dnevi, ki so pred nami. Sodobni svet in naša družba, zazrta v lastni jaz, življenjsko uspešnost in večno podobo mladosti, v kateri je starost tabu oz. nekaj, čemur se z vsemi silami ogibamo, ne dopuščata nikakršnih iluzij o ljubečih, spoštljivih, sočutnih medčloveških stikih, tudi v ožjem družinskem krogu ne. S temi deziluzijami tragična komedija Kobilice ali Moj oče igra loto svetovno uveljavljene srbske dramatičarke Biljane Srbljanovič (rojene na Švedskem leta 1970), vsebinsko trdo zareže v našo zavest s svojo neposrednostjo in kruto resničnostjo. Svoj zadnji žanrsko večplastni dramski tekst, eden izmed redkih apolitičnih, je srbska avtorica, ki živi v Parizu, napisala po naročilu beograjskega Jugoslovanskega gledališča, kjer so ga lani tudi krstno uprizorili v režiji Dejana Mijača. Slovenska praizvedba pa je bila na novogoriškem odru v jasno razčlenjenem slovenskem prevodu Mojce Kranjc in Daniele B. Markovič, izbrušenem lektorskem lesku Srečka Fišerja in poglobljenem dramaturškem branju Žanine Mirčevske, opornem stebru režiserja Eduarda Milerja, čigar tehtno konceptualno vodenje je v besedilu naglasilo zmeraj prisotni, otipljivi strah pred staranjem, pravzaprav pred starostjo, ki potisne starejšo osebo na sam rob družbe kot odvečno breme in kateri vsi želijo, da bi čim prej umrla. Vseskozi pa nam postavlja tudi vprašanje odgovornosti, pred katero dramske osebe trmasto mižijo. Med temnejšimi podtoni in svetlejšimi humorno grotesknimi trenutki, ki spravljajo gledalca v sicer trpek smeh, lahko razbiramo tudi slutnjo neopredeljive preteče nezgode, ki naj bi doletela protagoniste. Svojo nazorno režijsko zasnovo je Miler uresničil z odlično interpretacijo novogoriških gledaliških umetnikov (Ana Facchini, Gorazd Jakomini, Lara P. Jankovič, Iztok Mlakar, Mira Lampe -Vujičič, Radoš Bolčina, Milan Vodopivec, Ivo Barišič, Jože Hrovat, Teja Glažar) in gostje iz SNG Drame Ljubljana Saše Mihelčič v prepričljivem liku grozljivo nemogočega otroka. Enajst protagonistov, predstavnikov treh generacij, od po duhu in obnašanju najbolj "ostarele" desetletne deklice do naj starejšega, osemdesetletnega očeta, nebogljenega kot otroka (v presunljivem Barišičevem portretu), in vseh ostalih, ki se čutijo stari, čeprav so še mladi ali srednjih let in poklicno uveljavljeni, so igralci premišljeno in s prodorno plastičnostjo, nekateri celo do karikaturne izbrušenosti, tako jasno izrisali, da bi bili vredni Teofrastovih arhetipskih opisov značajev. Fragmentarnost teksta, sestavljenega iz 18 prizorov, je Milerju uspelo zaokrožiti v celovitost tudi ob dognani scenografski rešitvi Marka Japlja in posrečenih, duhovito izbranih glasbenih povezavah, ki so jih v živo zapeli igralci (nepopisen duet Jankovič-Mlakar!) ob klavirski spremljavi Rosane Peršolja. Skladni s celoto so tudi kostumi Lea Kulaša. Na prostranosti prizorišča, nekakšne obširne dnevne sobe z velikansko mizo, za katero in na kateri se krešejo besedni dvoboji sebičnih protagonistov, požeruških, ničvrednih kobilic, gledalec zaman išče odrešujoči izhod iz duševne stiske. Po sklepnem prizoru se v upočasnjenem ritmu kolesje predstave zavrti na začetek. Uročeni življenjski krog pač ne dopušča očiščujoče in osvobajajoče katarze! ne Kratke Ob smrti velikega igralca in režiserja Stevo Žigon, sloviti gledališki, filmski in televizijski igralec in režiser, je nekaj dni pred svojo smrtjo, nedavno v Beogradu, delno omilil svoje nasprotovanje samostojni slovenski državi, pojasnil svoj odnos do naroda, iz katerega je izšel. Zanikal je trditve o svojem protislovenstvu, o čimer so slovenska občila pogosto poročala. To je napravil v pogovoru za tednik Mladina. S časnikarjem Bernardom Nežmahom je govoril v slovenščini, s čimer je demantiral pisanje časnikov, da svoje materinščine noče uporabljati. Na vprašanje, ali je Slovenec, je odgovoril: “Sem Primorec, otrok beguncev. Moj tata je iz Volčjega Grada, vasi pri Komnu, mama je bila rojena v Trstu. Ko je v Italiji prišel Mussolini na oblast, je oče zbežal v Ljubljano.” Prvič je povedal, da seje po osamosvojitvi bal obiskati Slovenijo. Kriv za to naj bi bil časnik Delo, ki je neko njegovo kritično izjavo o politiku Jožetu Smoletu spremenil vtrditevSteva Žigona, “da ga je sram , ker je Slovenec.” Časnikarju je zatrdil, da umira, “ker imam pace maker. Slovenija mi pomeni nostalgijo in domotožje. Ves čas se spominjam Iškega Vintgarja, kjer je imel stric vikend hiško, in na pot nad Tivolijem, ki pelje na Rožnik. Potok Iška je bil tako čist, da si takrat lahko plaval in hkrati pil vodo.” V zadnjem intervjuju pred smrtjo je proslavljanj gledališki, filmski in televizijski igralec ter režiser, Stevo Žigon, tudi dejal, da bi rad obiskal Slovenijo. “Vendar šele tedaj, ko boste podrli Kardeljev spomenik. Pridem , pa četudi iz groba.” Naš primorski rojak Stevo Žigon je posnel skupaj šestnajst filmov in štirideset televizijskih dram. Toda njegova ljubezen je bilo gledališče, predvsem so to bili beograjski odri, kjer je igral in režiral več kot pol stoletja. Umetnik je bil slovenski publiki najbolj znan kot SS major Krueger iz legendarne filmske nadaljevanke Odpisani. Zakon o dvojnem označevanju cen že velja V Uradnem listu Republike Slovenije je bil objavljen Zakon o dvojnem označevanju cen, vtolarjih in evrih, ki torej že velja. Z njim naj bi predvsem preprečili tisto, kar se je zgodilo v nekaterih državah, tudi v Italiji, ki so evropsko denarno enoto že uvedle. Zamenjava valute je v mnogih primerih povzročila hiter dvig cen, zlasti blaga in storitev nižjih vrednosti. Omenjeni zakon določa tri vrste dvojnega označevanja cen. To so obdobje neobveznega dvojnega označevanja cen, ki že poteka, nadalje obdobje obveznega informativnega dvojnega označevanja cen, ki se bo začelo 1. marca tega leta. Cene izdelkov in storitev bodo morale biti vtem drugem obdobju obvezno označene tako v tolarjih kot v evrih, vendar ne po dnevnem menjalnem tečaju, ampak po dnevnem t. i. paritetnem tečaju. Ta določa, daje en evro vreden 239,640 tolarjev. Podjetja bodo morala kupce oz. potrošnike obvestiti, da so cene v evrih obračunane po omenjenem centralnem paritetnem tečaju. To je tečaj, ki je bil določen koneejunija 2004, ob vstopu Slovenije v sistem menjalnih tečajev ERM II, in bo veljal do dneva, ko bo določen tečaj zamenjave, to je tečaj med evrom in tolarjem, ki bo trajen in nepreklicen. Tečaj zamenjave bo določil Svet EU. Predvidoma se bo to zgodilo sredi letošnjega leta. Tretje pa bo obdobje obveznega dvojnega označevanja cen. Trajalo bo šest mesecev po uvedbi evra, predvidoma do 1. julija 2007. V tem obdobju se bo za preračunavanje valut uporabljal tečaj zamenjave. Nič gotovega o zaposlovanju delavcev iz novih članic EU Kot so sporočili iz Slovenskega gospodarskega in raziskovalnega združenja pri sedežu EU v Bruslju, namerava letos več starih članic omenjene povezave ukiniti prepoved zaposlovanja državljanov iz novih članic, ki so jo sicer uvedle ob razširitvi EU. Tako ukinitev prepovedi je napovedala Finska. Kmalu naj bi ji sledila tudi Španija. Francija in Nemčija, ki imata zelo visoko stopnjo brezposelnosti, v letu 2006 še ne nameravata ukiniti prepovedi zaposlovanja iz novih članic. Glede Slovenije je stanje še negotovo. Toda bržčas bo prepoved zaposlovanja iz nje v druga območja EU obveljala tudi za prihodnje. To kljub temu da delavci iz Slovenije ne kažejo velikega zanimanja za preselitev v tujino in torej ne bi ogrožali trgov dela v drugih državah članicah EU. Ob sprejemu Slovenije v Eu so napovedali, da bo olajšave za slovenske delavce morda uvedla Italija, vendar se to ni zgodilo. Obvestilo Goriška Mohorjeva družba in Lavričeva knjižnica vabita na predstavitev knjižne zbirke GMD za leto 2006, ki bo v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini, v ponedeljek, 23. januarja 2006, ob 18.30. Poleg knjižne zbirke bosta predstavljeni tudi knjigi Primorska dekleta v Nemčijo gredo, ki jo bo predstavila avtorica Dorica Makuc, in pesniška zbirka Simon Gregorčič Izbrane poezije, ki jo bo predstavila prof. Lojzka Bratuž. Pojasnilo in opravičilo Naslov osrednjega prispevka v prejšnji številki Novega glasa (z dne 12. januarja) ni pravilen in se zanj opravičujemo. Glasil seje Uresničevanje reform v gospodarstvu in družbi ter posredovanje EU, kar pa ni pravilno. Glasiti bi se namreč moral Uresničevanje reform v gospodarstvu in družbi ter predsedovanje EU. Mišljeno je predsedovanje Slovenije Evropski zvezi v prvi polovici leta 2008. Tudi je napačno, da ima Gospodarska zbornica Slovenije sedaj o-koli 64 tisoč zaposlenih. Gre v resnici za okoli 64 tisoč članov Gospodarske zbornice. Tudi za to napako se bralcem opravičujemo. 14 19. januarja 2006 Primorska / Aktualno glas Mladi člani Katoliške akcije iz Piacenze v Gorici in Ljubljani Medsebojno spoznavanje ruši predsodke in delitve Po podatkih Turistično-informacijskega centra Štanjel obiskuje vedno več turistov ns Štanjel, ki velja za eno najbolj slikovitih in naj-starejših naselij na Krasu, bo letos obiskalo več turistov kot lani, je za STA povedala vodja Turi-stično-informacij-skega centra (TIC) Štanjel Tina Jazbec. TIC je v lanskih prvih desetih mesecih opravil 109 vodenih ogledov vasi, ki si jo je ogledalo 2368 oseb (predlanskim 88 vodenih ogledov in 1949 oseb). To pa ni popolna številka, saj vodene oglede organizirata tudi dva zasebnika, prišteti pa je treba še samostojne obiskovalce, opozarja Jazbečeva. Po podatkih TIC je Štanjel v okviru vodenih ogledov v letu 2004 obiskalo 7651 turistov, v kar pa niso všteti obiskovalci, ki si vaško jedro z značilnimi ozkimi ulicami, kamnitimi hišami in vodnjaki ter renesančno-ba-ročni grad, v katerem sta urejeni galerija Lojzeta Spacala in poročna dvorana, ogledajo sami. Končne številke, ki jih trenutno še zbirajo, bodo letos zagotovo še višje, saj tudi oba zasebnika, ki organizirata vodene oglede, beležita večji obisk, je pojasnila Jazbečeva. Po njenih besedah so z obiskom turistov - prevladujejo izletniki - zadovoljni, saj so turistično infrastrukturo, ki bi omogočala, da bi sprejeli več gostov, začeli razvijati šele v zadnjih letih. Za leto 2006 pričakujejo, da se bo obisk še povečal, a o natančnejših Številkah Jazbečeva ni mogla govoriti. Največ obiskovalcev sicer zabeležijo med aprilom in junijem ter septembrom in novembrom. Med razlogi za večanje števila turistov v Štanjelu je vodja TIC omenila oglaševanje - letos so pripravili več zgibank -, kljub temu pa je prav premalo organizirana promocija po njenem mnenju vzrok za izpad agencijskih gostov. Teh je namreč zelo malo, ob tem je v kraju le 40 prenočišč pri zasebnikih, ki so zelo razpršena, manjka pa tudi ustrezna gostinska ponudba. Ta naj bi se v prihodnjih letih izboljšala, meni Jazbečeva. Že v tem letu naj bi namreč v Štanjelu začeli graditi hotel, ki bo po dosedanjih načrtih imel 50 ležišč. Gradnja naj bi bila končana leta 2007, je pojasnila. Štanjel se sicer ob že omenjenih znamenitostih lahko pohvali tudi z poznogotsko cerkvijo sv. Danijela, Ferrarijevim vrtom, ki je delo znanega arhitekta Maksa Fabianija, ter kraško hišo z etnološko zbirko. Komentar Meje, trikolorizmi in še kaj drugega Pred kratkim je Milan Rako-vac zaskrbljeno opozoril na domnevno paradoksalno obnavljanje rasizmov ob meji (PD, 17. 12. 2005) in kot primer navedel tudi burne reakcije javnosti ob incidentu v zvezi s Kocjančičevo nagrado, rekoč celo, da bi protestniki "ne smeli s tako lahkoto napasti iredentistov in fašistov" (PN, 8.12. 2005), pa da bi vsi skupaj morali čim prej preseči trikolorizme in se "prepustiti vihranju modre zastave z zlatimi zvezdicami." Najprej bi Rakovca rad opozoril, da je bila večina protestov resnih in argumentiranih ter so izpodbijali razloge za odklonitev nagrade in obsojali surov poseg politike v nagrajevanje. Predvsem pa ni nihče v njih niko- gar preganjal, zaradi česar bi se moral Rakovac protestnikom opravičiti, ker jih je predvsem on s silno lahkotnostjo proglasil za preganjalce fašistov in iredentistov. In, drugič, na kakšni osnovi lahko sklepa, da naj bi bilo s protesti vse narobe, ne pa morda tudi z odklonitvijo nagrade? Tudi sicer je bila drža javnosti kulturna in ni bilo ob teh protestih nobenih manifestacij šovinizma, kot jih onstran meje poznamo že dolgo stoletje. Zato je nesprejemljivo dogajanja ob meji strpati ven koš ter jih vsa po vrsti nekritično proglasiti za trikolorizme ali celo rasiz-me. Tudi sicer so se demoni preteklosti ob meji prebudili šele potem, ko je po razpadu Jugoslavije po- stala Istra tarča vsakršnih pritiskov s strani Italije, ki jih je odločno obsodil tudi sam Rakovac. Npr. silovit italijanski medijski vdor, ki ga je Rakovac ocenil kot zelo resen zgodovinski pojav. Pa velikodušno podeljevanje italijanskih pokojnin, o katerem je menil, "da gre za pojav jasne strateške vrednosti za Italijo..., ki prav gotovo ne bo prispeval k slovanstvu tega prostora (Novi list, 2. 5. 1991). Ali pa vsiljevanje istrske avtonomije, ki jo je Rakovac, ob siceršnji podpori regionalizmu, ne pa tudi avtonomaštvu, proglasil za vabljivo politično utopijo, rekoč, "da je (hrvaška) Istra lahko le del Hrvaške, ne pa nek zasebni politični korpus v Evropi regij" (Novi list, 1. 4. 2002). Kot je tudi odločno zavrnil istrstvo kot nadomestek za narodnostno pripadnost in kot domnevno legitimen subjekt istrske avtonomije. Srečevali smo se in se še srečujemo z grožnjami in poskusi ponovne romanizacije Istre, npr. prek kupovanja duš, umetnega napihovanja Ul in dvojnega državljanstva, kar so obsodile vse moralne avtoritete tega prostora, z Rakovcem vred. Iz navedenega izhaja, da smo se, Slovenci in Hrvati, pred temi pritiski v glavnem branili, in to na lastnem ozemlju. Nismo mi naskakovali F-Jk, kupovali v njej duše, ji grozili s slavizacijo, forsira-li njeno avtonomijo, podpirali furlanstvo kot nadomestek za narodnostno pripadnost itn. Zato je absurdno tiste, ki se branijo, enačiti z iredentisti, rasisti ipd. Zavedam se, da se tudi znotraj črede, ki se strne in se brani, lahko zgodi kaj neprijetnega do drugačnih, vendar ne pomnim, da bi v tem času zabeležili en sam zaskrbljujoč pojav, ki bi bil primerljiv s tistimi surovimi, skoraj vsakodnevnimi onstran meje. Tudi sam sanjam o dnevu, ko se bomo prepustili "vihranju modre zastave z zvezdicami", vendar si tega, žal, še ne moremo privoščiti v pogojih, ko ti vsiljiv sosed nepovabljen premetava po tvoji hiši. Milan Gregorič V Štiri dni so se nedavno mudili na Goriškem fantje in dekleta Katoliške akcije iz Piacenze, da bi spoznali Gorico in njeno posebno družbeno-duhovno-kulturno tkivo. Spoznali so, kako je meja lahko prisotna v ljudeh. Takšna meja se lahko spremeni v omejenost, ki ne omogoča obojestranskega srečanja, spoštovanja, priznanja in dialoga. Tretji dan je bil namenjen Sloveniji in njeni prestolnici. Spremljal jih je p. Mirko Pelicon DJ. Srečanje v Ljubljani je potekalo tako, da so se mladi iz Piacenze, katerim so se pridružili nekateri mladi Italijani iz Gorice in Trsta, srečali na sedežu parlamenta s predsednikom državnega zbora Francetom Cukjatijem in z odgovornim za medškofijsko mladinsko pastoralo Andrejem Pozničem. Geslo obiska je povzeto po stavku iz knjige o prvih kristjanih, iz Pisma Diognetu, ki so si ga izbrali mladi: Vsaka tuja zemlja je zanje domovina in vsaka domovina je zanje tuja zemlja. "Besede, ki nam jih je namenil predsednik parlamenta, g. Cukjati, so bile polne upanja in človeškosti. Spregovoril je o možnosti, ki jo mladi imajo, da postorijo korak prek prag zgodovinskega spomina, da ponovno odkrijejo zgodovinski spomin v luči novih možnosti, ne pa v luči nepremostljive meje. Samo mladi bomo lahko zgradili novo istovetnost v Sloveniji, Italiji in Evropi, v želji, da postanemo sposobni vzeti na zrel način nase odgovornosti, in to ne brez truda." Tako je zapisal Stefano Magistrali iz Piacenze. Tržačan Marco Rava-lico je zapisal: "To, kar mi je najbolj ostalo v spominu, tudi duhovnem, je zavest in potreba, da gradimo odnose med narodi na drugačnih temeljih, ne kot v prejšnjem stoletju, ko so se narodi vzgajali k sovraštvu. Te besede iz ust p. Mirka in predsednika Cukjatija so izzvenele pretresljivo resnično za vse nas, navzoče mlade. Prav nove generacije, ki niso bile ranjene zaradi perverznih ideologij 20. stoletja, imajo prednost, da zgradijo v duhu nove civilizacije ljubezni tkivo odnosov, ki so potrebni na naši meji in v vsej Evropi. Ni avtomatično, vendar, ker je možno, je etično obvezujoče!" Pietro Becci z Goriškega je izja- vil, da ga je srečanje v Sloveniji zelo nagovorilo: "Srečanje s predsednikom Francetom Cukjatijem je imelo veliko simbolično vrednost in zgodovin-sko-kulturno težo: simbolično vrednost, ker biti sprejeti v parlamentu neke države pomeni vstopiti v srce narodovega demokratičnega življenja; o zgo-dovinsko-kulturni teži pa sem govoril, ker so se Cukjatijeve besede z veliko preprostostjo dotaknile nekaterih temeljnih kamnov ustave nove Evrope: dialoga med narodi; nujnega "protagonizma" mladih rodov v grajenju celine, ki se zaveda svoje preteklosti, je pa vseeno projicirana proti skupni prihodnosti; krščanskih korenin Evrope, ki niso le formalen podatek, temveč dejavnik, ki ga je treba ovrednotiti v konkretnem uresničevanju načel solidarnosti, središčne vloge človeka, spoštovanja do življenja in do človeške osebe, privilegija dialoga. To, kar smo doživeli s prijatelji iz Piacenze v Ljubljani, lahko sintetično povzemajo Cukjatijeve besede: "Samo poglobljeno poznanje med ljudstvi in narodi lahko premaga predsodke in delitve iz preteklosti." NOVI GLAS Glavni urednik Andrej Bratuž - Odgovorni urednik Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it www.noviglas.it Tisk: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Viale della Navigazione Interna, 40 - 35129 Padova PD, tel. 049 8073263 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it Letna naročnina: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 Oglaševanje: Oglaševalska agencija Tmedia, Korzo Verdi 51 - Gorica, ul. Montecchi 6-Trst. Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it /|LU|Y| Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC liiL—^ Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. To številko smo poslali v tisk v torek, 17. januarja, ob 14. uri. VIDA VALENČIČ KO SE DOTAKNEŠ OSEBE "Nekoga, ki bi ti spregovoril kot človek, ne pa zgolj kot trgovski partner!" V teh dneh me spremljajo stavki, ki sem jih slišala od zelo različnih oseb. Službeno sem spoznavala nekaj, česar nisem nikoli v življenju spremljala: spreminjanje vremena. Napovedim nisem nikoli sledila, tako da sem bila v letih stalno in ponovno presenečena, ko je udaril mraz ali ko neznosna vročina ni pojenjala, življenje prinaša s sabo dober del ironije tudi v tem, da te pahne ravno tja, kamor se nisi prej nikoli napotil. Fiziki, ki spregovore o preučevanju toče, vremenoslovci, ki ti razlagajo simulacijske modele, tehniki, ki ti kažejo vre-menoslovno postajo, ki so si jo v letih in z nakupi odrabljenih profesionalnih aparatov sovjetskih podmornic ali ameriških univerz postavili tudi na domačem dvorišču. Humanistični študij in posledična znanstvena tabula rasa sta mi koristna tudi v tem, da na široko odprem oči ob vsaki tehnični razlagi tega ali onega, ker se mi vsako opravilo zdi novo in nepoznano. Kolega na poti domov pripomni, da je neverjetno, kako je tehnično osebje v določenem oziru počaščeno in presenečeno ob zanimanju za delo, ki ga opravlja. Ne le fiziki, ki ti razlagajo, kako se o delu pogovarjajo, žal, samo med sabo, vremenoslovci, ki so že v otroških letih na skrito vstajali ob zori, da bi gledali sončni vzhod, dekle, ki cel dan opravlja nalogo, ki bi zamorila vsakogar: drugo za drugim jemlje na stotine polmetrskih kvadratov iz polistirola, ki jih je toča preluknjala, postavlja na ploščo scannerja in jih vstavlja v računalniško bazo. Cel božji dan. Ko presenečeno odkrije, da se kdo zanima za njeno delo, se sprašuje, ali je mogoče pomota. Iste dni obiščemo vinogradnika, ki ima tudi sam - kot drugih štiristo oseb v deželi - na domačem dvorišču stojalo s polistirolom za merjenje toče. V kleti se odpre: "V tej družbi hitimo in hitimo in ob takem opravilu, kot je moje, si včasih le želim normalnega pogovora, ki ni vezan le na trgovske namene, ko dostavljam steklenice restavracijam in hotelom”. Kako so te besede slične onim, ki mi jih je pred kratkim rekel prijatelj glasbenik stalno na poti: "Želim si besed, ki bi ne bile vezane izključno na poklicno dogovarjanje, in jih je tako težko najti!" Vsi drsimo drug mimo drugega, jemljemo vremenske napovedi, vino ali glasbo od tega ali onega, ne dovolimo pa si, da bi videli človeka za vsem tem. Predsednik DZ Republike Slovenije Cukjati z mladimi gosti v prostorih slovenskega parlamenta NOVI GLAS Novi glas nas je 15. septembra letos - zanimiv datum, ki me spominja na 15. september 1947- opozoril tudi na ta zapis: “Vletošnjem letniku tržaške revije Mladika je odnos partijskega vodstva do organizacije TIGR razviden iz pisma Štefana, organizatorja Varnostne obveščevalne službe (VOS-a) z dne 11.7.1943 Zdenki Kidrič, v katerem poroča o stanju na Primorskem in dobesedno navaja: "Večina pa je iz liberalnega tabora prešla v organizacijo TIGR, ki je s svojim programom pritegnila in ujela v svoje mreže ves revolucionarni odpor liberalnih množic. Vodstvo te organizacije pa je kmalu zajadralo v angleške in francoske vode (Inteligence Service)" ...Ko opisuje stanje po posameznih okrožjih, pa pravi: “Baška dolina pa je med najaktivnejšimi. Tuje bilo tudi eno žarišče slov. meščanskega nacionalističnega pok-reta." (ARS, Asl483, VOS-II-1/21,191. Ne bom se spuščal v Inteligence Service ali v to, kako je bilo z organizacijo TIGR in njenim sodelovanjem pri angleški in francoski obveščevalni službi ali, kot se je pozneje ugotovilo, tudi sovjetski; to je do sedaj že znano. Znano pa je tudi, da so si obveščevalne službe redno izmenjavale podatke, zato ne bo nič nenavadnega, če bomo kdaj obveščevalne podatke tigrovcev zasledili tudi v tedanjem Rimu ali Berlinu, pri komerkoli že. Ta VOS-ovski podatek je pomemben predvsem zato, da se enkrat za vselej spozna, da so tigrovci v Baški grapi (dolini!), na Cerkljanskem kot tudi na Tolminskem pa še marsikje drugje imeli poleg odporniškega gibanja še drug namen - širiti in utrjevati ateizem kot tudi marksizem in leninizem in s tem zavajati verne ljudi in tako škoditi Cerkvi. Ko je 1.1994 v Gorici izšla knjiga Zorka Jelinčiča Pod svinčenim nebom, sem prvič posegel v debato. Tedaj so se oglasili nekateri zgodovinarji iz Tržaške. Nadaljnja debata je bila zaključena, ker je bil dan "befel", da naj se ta konča, mene pa ožigosa. "Bralcem prepuščamo sodbo, koliko je objektivno vrednoten zgodovinopisni pristop AK avtorja omenjenega članka. Sami imamo o tem velik pomislek. Vsekakor nam ni vseeno, da na- Prejeli smo Paberkovanje ob TIGR-u vaja besede nekaterih pokojnih duhovnikov, ki bi zahtevale, da jih preverimo tudi zaradi njih dobrega imena." Pisec te pripombe po toliko letih še ni preveril, kaj je dejansko bilo s temi duhovniki, čeprav mu je omo- izdajala tedanja jugoslovanska framasonska loža, saj je bil v njih javno napisan izdajatelj in kje se dobijo. O vsem tem smo že nič kolikokrat pisali! Enako je bilo z njegovimi sestanki, ki so bili v glavnem ateistično ideološko gočen dostop do nadškofijskega arhiva. Gotovo je tam tudi kakšen podatek! Z velikim veseljem bi podebati-ral s komerkoli že, recimo o g. Petru Šorliju, ki je umrl v Trstu. Čudim se, da noben tržaški zgodovinami z njim nikoli imel nobenega pogovora o TIGR-u, kot tudi ne kateri od slovenskih duhovnikov, ki se z mojim pisanjem ne strinja. Peter Šorli je prišel v Trst septembra 1943. leta iz Podmelca v Baški grapi. Leta 1945 je bil odpeljan v Dachau in se je zopet vrnil v Trst 1954. leta, kjer je živel do smrti 14.7.1988. Prav on bi marsikoga lahko seznanil, kakšen odnos je imel do njega Zorko Jelinčič najprej na Bukovem, nato pa še v Podmelcu. Saj ga je med drugim na Bukovem tudi pripravil na prvo poroko s Fanico Obidovo. Prav tako bi ga seznanil z literaturo, ki jo je Jelinčič širil. Ta ni bila domoljubna, kot se danes na veliko piše, ampak politično-ateistična. Nekatere brošure so bile prav nesramno in žaljivo napisane proti Cerkvi, veri, papežu itd. Med to literaturo so spadale tudi brošure in knjižice, ki jih je obarvani, kot tudi z njegovim sodelovanjem s KP Jugoslavije, vohljanjem za partizane itd. O vsem tem in še o marsičem bi vas lahko seznanili starejši prebivalci Baške grape, na Bukovem in okoliških vaseh po Cerkljanskem. Žal večine ljudi ni več, ostali pa smo mi, ki smo to pred štirimi desetletji poslušali, četudi nas tedaj to ni veliko zanimalo, saj smo živeli v raju Titovega socializma, ki je zlasti nas duhovnike imel za socialistične parazite, tako smo se izogibali vseh pogovorov, ki niso bili na tedanji "liniji", da smo lahko kolikor toliko opravljali svoj poklic. Drugi duhovnik je bil Štefan Tonkli. Tudi ta je zadnji del življenja preživel v Gorici. Zopet bi zastavil vprašanje: "Zakaj se ni nihče od GMD z njim nikoli pogovarjal o TIGR-u?" Prav tako tudi kakšen zgodovinar. Čeprav je bil po značaju zelo zaprt, redkobeseden, je bil pa razgledan in se je pri pogovoru odprl in razživel. To sem sam doživljal, ko sem ga obiskoval. Knjige, ki so zadnje čase izšle in obravnavajo tigrovce, so polne nasprotujočih si izjav. Borut Pahor je napisal knjigo z naslovom: Iz primorske epopeje. Mirko Brovč in narodna vstaja organizacije TIGR v letih 1938 do 1941. Tam piše tudi o Štefanu Tonkliju. Za informacijo je avtor uporabljal samo eno osebo, zato je tam marsikaj nedorečenega. Kot vsi primorski duhovniki se je tudi duhovnik Štefan Tonkli upiral ateistični, komunistični in framasonski literaturi, ki je je tedaj na Grahovem ob Bači bilo polno. Z njo smo se lahko srečevali vse do tolminskega potresa. Ne drži, da bi se on povezal z domobranstvom, kot piše v knjigi. Če je z njimi imel stik, ker so prihajali domobranski vojaki k maši, ker je bila na Grahovem domobranska postojanka, s tem še ni naredil nič slabega. Prav tako so določen čas prihajali k nedeljski maši tudi partizani. Take situacije je tedaj doživljalo veliko primorskih duhovnikov, ki so se znašli v podobnem položaju. Znano je, kako je Tonkli posredoval pri Nemcih, da ne bi postrelili ujetnikov, ki so jih imeli v kleti hiše nasproti župnišča. Prav tako vsi vedo, da je spremljal daleč vRutarsko grapo pogreb tigrovca Simona Kosa. Pokopal pa ga je v Rutu dr. Franc Felc, ki je tedaj Rut oskrboval iz Stržišča. Tonkli je obsojal vsako nasilje kot tudi vse, kar je imelo kakršno koli povezavo z ateizmom. Da pa je Tonkli moral zapustiti župnijo Grahovo ob Bači, pa je žal imel največ zaslug prav toliko opevani tigrovec. Znano je, da je po njegovem odhodu skupaj s skupino aktivistov vdrl v župnišče in odnesel vse, kar se je dalo izropati. Tamkajšnji prebivalci prav dobro vedo, kje je šivalni stroj, ki ga je imela Tonk-lijeva sestra, kje je njegovo pohištvo, kam je šlo ostalo njegovo imetje... Ne gre za obrekovanje, ampak za resnico, ki je nekateri ne želijo slišati! Omenjena knjiga ima vse preveč podatkov samo z ene strani, medtem ko je druga stran zabrisana iz kakršnega koli razloga. Knjigo so dobro ocenili tisti, ki tamkajšnjih razmer ne poznajo. V domoljubnem duhu skušajo popravljati tigrovcem krivice, čeprav so v bivši Jugoslaviji vsaj nekateri od njih imeli zelo dober gmotni položaj. Enako bi se lahko spotaknil ob knjigi Marjana Slabeta Na rovašu življenja, ki jo je izdal župnijski urad Grahovo ob Bači leta 2004 in govori o Podmelcu in njegovi župniji. Tudi tam so stvari o zadnji vojni opisane samo z enega zornega kota, drugega pa avtor ni raziskal, končno pa, saj ga tudi ni imel kje, ko je glavnina ljudi, ki bi mu še kaj povedal že pomrla. Po teh župnijah pa se niso pisale župnijske kronike, ker so bili tamkajšnji duhovniki v tistem času stalno v strahu pred preiskavami in zasliševanji. Tako imamo zopet eno knjigo več, pisano enostransko! Tretje delo je o TIGROVCU Antonu Rutarju. Tu so spomini hčerke enkratno napisani. To pa, kar potem sledi, je zopet nekaj, kar ne potrebuje komentarja, in vsak, ki vsaj malo pozna Tolminsko in je imel stik s Tolminci, ve, da takšno obravnavanje lokalne medvojne in povojne zgodovine ne vodi nikamor, četudi se kdorkoli ponaša s strokovnostjo. Eno so dejstva, drugo pa so pri- povedovanja še tistih redkih živečih, ki bi lahko kaj povedali, pa to zamolčijo, da bi koga ne užalili. Ob vsem tem gre za resnico, ne pa za klevete! Ni moj namen, da bi tigrovce blatil. Gotovo so bili med njimi nekateri tudi narodno zavedni in pošteni, to vemo vsi! Želim pa še enkrat kljub vsemu povedati, da je bilo med njimi veliko naivnosti ali pa so bili pod premočnim vplivom, lahko tudi finančnim, nekaterih voditeljev, tudi Zorka Jelinčiča, ki so jih izrabljali pod krinko narodnosti, domoljubja, narodne zavesti... v resnici pa so služili tistim, ki so želeli ateizirati, škoditi in uničiti vse, kar se je nanašalo na vero in Cerkev, še zlasti po omenjenih krajih. Ateistična propagandna literatura kot tudi spomini krajanov, ki so ostali za tigrovci, to na žalost potrjujejo. Ambrož Kodelja Človek Je Pristal Na Luni? Da, Da, Nedvomno... S* Se dobro, da v Pyongyangu ne obratuje Trenitalia! Veselo na pot. Širni svet nas čaka. Škoda je biti zaprti za domačimi zidovi. Zato, pot pod noge! Biti moramo zelo srečni, da živimo v takem obdobju, ko se lahko premikamo z letali. No, in pomislite, kako nam je vse to olajšano v obdobju, odkar so se uveljavili Ryanairi, Ea-syjeti in vsi ostali nizkoce-novni leti. Posebej dragoceno je to za italijanske državljane. Zakaj? Pomislite, če bi se morali Italijani zanašati samo na Alitalio, družbo, ki v času delovnega leta našteje približno enako število delovnih dni in stavk. Vsakič, ko kupiš vozovnico za letAlitalie pravzaprav avtomatično sodeluješ v največji italijanski stavnici. Ne, ne govorim o žrebanju za superenalotto. Gre za posebno stavnico z naslovom Bom danes sploh vzletel? Odgovor DA se na tej stavnici večkrat vrednoti tam nekje med 50:1 in 100:1. Le kaj bi bil svet brez teh tehnoloških novotarij? Kako bi ljudje ustvarjali novo veliko Evropo z enotno zastavo in enotno valuto? Kako bi ustvarjali veliki glo-balizirani svet, naše globalno naselje, ki zaseda vseh pet celin? Kako bi brez letal izvažali naš ljubi kapitalizem na drugo stran Berlinskega zidu? In kako bi se zahodni bledolični beli ovratniki peljali na Kitajsko in tam predavali na temo velike ekonomije in globalnih trgov? Prevozna sredstva, ni kaj. Po njihovi zaslugi se celo najbolj "eksotične" države odpirajo svetu. Pred kratkim je namreč v javnost pricurljala novica, da se je na potovanje podal Kim Jong II. Gre za »eksotičnega« monarha ene najbolj »eksotičnih« dežel naše velike globalne vasi, Severne Koreje. Kim Jong II si je lani priboril oskarja za avtokratskega tirana leta. Gre sicer za pravega zbiratelja tovrstnih priznanj, ki svojo državo skupaj z očetom že ves povojni čas izolira od ostalega sveta. Očitno pa se na tem področju nekaj le premika. Kim Jong II je v prejšnjih tednih le odprl meje svoje države: za zdaj sicer samo zase, ampak to je navsezadnje že nekaj. Obiskal je Kitajsko. Želi morda tudi sam preobraziti komunizem Severne Koreje po receptu, ki ga predlaga komunistično-kapi-talistična Kitajska? Le zakaj ne? Coca-cola in Mc Donald-si za severnokorejske proletarce. Marx se s takšnim razvojem svojega historičnega materializma gotovo obrača v grobu. No, in kako je Kim Jong II prispel na Kitajsko? Mediji sicer pravijo, da severnokorejski oče naroda sovraži letala. Se je morda zato peljal z vlakom? Ja, verjetno in še bolj verjetno je šlo za osebni vlak. Nedvomno se Kim Jong II ni peljal s Trenitalia, saj bi v tem primeru še danes čakal na vstopni postaji v Pyongyangu. Severnokorejski voditelj se je torej odprl svetu. No, za zdaj samo Kitajski: spremembe je treba uvajati postopno. To velja za vse, tudi za tehnologijo.In v tem je severnokorejski voditelj verjetno priskočil na pomoč kitajskim oblastem. Predlagal jim je, naj dostop do tehnološkega viška današnjega časa, interneta, svojim ljudem omogočijo postopno. Kitajci so modremu nasvetu sledili. Z Yahoojem so prišli do prijetnega sporazuma, po katerem državljani LR Kitajske na omenjenem portalu dobivajo zelo omejeno število zadetkov. Tako si jim ni treba preveč beliti glave s pretiranim navalom informacij. In iz istega razloga so kitajski oblastniki izbrisali internetno enciklopedijo Wikipedia. Prenaporno bi bilo za proletarce spoznavati tako obširne pojme, kot so demokracija, Tienan-men, Tibet ali Dalai Lama. Dobri in požrtvovalni vodje so se svojih državljanov usmilili: internet bo za zdaj dovolj zapleten pojem. Posebna zahvala gre seveda kitajskemu svetovalcu iz Severne Koreje, Kimu Jongu Ilu. Andrej Čemic Avstrija Verjefo Avstrija Vremenska napoved ARPA-OSMER za Furlanijo-Julijsko krajino Najnižja temperatura (°C) -2/2 3/6 Srednja temperatura na 1.000 m (°C) 0 SPLOŠNA SLIKA: Prehodno se bo okrepil azorski anticiklon, ki nam bo zagotovil krajše obdobje stanovitnega vremena. ČETRTEK, 19. januarja 2006: Prevladovalo bo pretežno jasno vreme. V Karniji in na Trbiškem bo zjutraj v visokogorju pihal močan severni ali severozahodni veter, ki bo med dnevom oslabel. Temperature se bodo zvišale. Srednja temperatura na 2.000 m (°C) -3 PETEK, 20. januarja 2006: Pretežno jasno bo ali delno oblačno. Slovenija Najvišja temperatura (°C) Slovenija Nižina Obala Najnižja temperatura (°C) -1/2 3/6 Najvišja temperatura (°C) 9/11 9/11 Srednja temperatura na 1.000 m (°C) 1 Srednja temperatura na 2.000 m (°C) -1 OBETI: V soboto se bo predvidoma spet povečala oblačnost, ponekod se bodo občasno pojavile padavine. Nižina Obala Verje (d Deželna meteorološka opazovalnica F - Jk www.meteo.fvg.it,slovensko@osmer.fvg.it, tel. 0432 934111 NOVI Peta številka Pastirčka V novo leto z žarom ljubezni S; kJi taro leto se je poslovilo in . tudi za Pastirčkove bralce je 'nastopilo novo z vsemi svojimi neznankami in še nepopisanimi stranmi. Vsak dan naj bo prežarjen z ljubeznijo, kajti le tako bomo zmogli prenašati tudi grenke trenutke, ki nam jih bo tu pa tam prav gotovo nasulo mlado leto. Zato Pastirčkov urednik Marjan Markežič spodbuja otroke, naj čim večkrat dokažejo staršem, kako radi jih imajo in naj jim to tudi povedo. Tako bo v tem letu vsem lepo in toplo pri srcu. Saj, kot pravi tudi zgodbica Zlate Volarič o kužku Pikiju, ki se je izgubil v mestnem vrvežu in si želi domov, naj-večja sreča je doma. Doma, kjer najmlajši Pastirčkovi prijatelji lahko v miru dopolnjujejo strani, ki jih Pastirček vsak mesec namenja prav njim. Tokrat bodo lahko pobarvali Svetopisemsko pobarvanko z mavrico, ki se je prikazala po Noetovi rešitvi iz vesoljnega potopa, v rubrikah Besede v podobah in Ko bom velik pa si bodo z rešitvijo križanke in dopolnitvijo besed zapomnili, kako poimenujemo zimska oblačila, in ugotavljali, kaj bi rad postal simpatični medvedek, ko bo odrasel. O stari navadi koledovanja, ki si zadnje čase spet utira pot v naših vaseh, pripoveduje dopolnjevanka Karmen Smodiš, o trudnem starem letu z brado in o novem, še v pleničice odetem, pa pojejo stihi Vojana T. Arharja. Pacek se muči s čarovnijo. Upa, da bo z njo odpravil vse slovnične spake, a zaman. Le z učenjem jih je mogoče pregnati in se z besedami še poigrati, kot narekuje pesmica Berte Golob Moj in tvoj ob ilustraciji Marjana Mančka. Za lepo slovensko besedo v športu se zavzema nova rubrika Šport, ki ponuja domače izraze pri odbojki. Za poglobitev in preverjanje sveto- pisemskega znanja pa so nenadomestljiva vprašanja pod naslovom Kar lepo po vrsti. Neža Rot se je v tokratnem zapisu o oliki pomudila v šoli. Priporoča namreč, kako naj se šolarji spoštljivo vedejo do učnega in neučnega osebja. Prikupen palček Danile Komjanc, ki teka s svetilko na ramenu, krasi nadaljevanje dogodivščin Metle Pike Marize Perat, ki ji je uspelo iztrgati se iz hudob- nih čarovničinih rok. Kako so se snežaki nasankali, nadrsali in nasmučali, razkriva zgodbica V. T. Arharja Športni snežaki. Debel sneženi mož je tudi narisan na eni izmed 26 risbic, ki poživljajo premnoge zapise tokratne Pastirčkove pošte o Miklavževih darilih, Božiču in še o čem. Novi prijatelj računalnik PeCe smotrno uči otroke, kaj morajo napraviti, če se želijo pogovarjati z njim. Ker sta islam in njegova stvarnost zmeraj bolj aktualna, je Pastirček namenil kar dve strani opisu te vere in navad njenih vernikov. Medtem ko v naravo zasanjani Pastirček nabira granatna jabolka, polna dragocenega C vitamina, se stric Maks, njegova nečaka in sosedovi otroci razgledujejo po treh nam bližnjih božjepotnih svetiščih: Sveti Gori na hribu Skalnica, kjer se je Marija prikazala Urški Ferligojevi, Marijinem Celju nad Kanalom in Stari Gori nad Čedadom. Eno celo barvno stran januarske številke pa je Pastirček namenil trem knjižnim biserčkom, ki jih je izdal ob svoji mladostni šestdesetletnici. Na njej so knjiga Zlate Volarič Cvetje iz črk z ilustriranimi pripovedmi v rimi, knjiga Paole Bertolini Grudina Čigava je ta čarobna palica z nežno ilustrirano pravljico o dobroti in - z likovno opremo iste ilustratorke - Pastirčkov koledarček za leto 2006, ki so ga bralci prejeli brezplačno z januarsko številko. m OSTANI ZVEST NOVEMU GLASU! NOVI GLAS JE TVOJ TEDNIK! NAROČI SE NANJ IN PRIDOBI NOVEGA NAROČNIKA! POSAMEZNA ŠTEVILKA: 1,00 evro LETNA NAROČNINA 2006: Italija: 45,00 evrov Slovenija: 48,00 evrov Inozemstvo: 85,00 evrov Naročniki, ki bodo poravnali naročnino na Novi glas za leto 2006 do 31- januarja 2006, bodo sodelovali pri žrebanju za eno brezplačno potovanje z Novim glasom v Armenijo, ki bo predvidoma v drugi polovici meseca junija 2006. Obenem si bodo lahko izbrali v dar eno izmed knjig Goriške Mohorjeve družbe s seznama, ki ga bodo prejeli na dom skupno s poštno položnico. Novi naročniki in naročniki, ki bodo pridobili novega naročnika, bodo prejeli še dodaten knjižni dar. 03 60 LETNICI KNJIGA ZLATE VOLARIČ Z ILUSTRIRANIMI PRIPOVEDMI V RIMI ^SSfi »**• KNJIGA PAOLE 3ERT0LINI GRUDINA Z NEŽNO ILUSTRIRANO PRAVLJICO ' O DOBROT! KOLEDARČEK ZA LETO 2006 Z ILUSTRACIJAMI A PAOLE BERTOLINI Jk GRUDINA M DOBITE JIH . V SLOVENSKIH ** KNJIGARNAH IN NA UREDNIŠTVU PASTIRČKA 60RIM-mmK25-TELO4BI533t77-E-MAIL:MOHORjmmMAC0M.ir GORICA: Travnik 25 / tel. 0481 533177 (uprava) / fax 0481 548276 / uprava@noviglas.it TRST: Ul. Donizetti 3 / tel. 040 365473 / fax 040 775419 / trst@noviglas.it