CESARE PAVESE
Sodobnost 2005 I 938
Predstavljam o
Italijanski pesnik, pripovednik, esejist in prevajalec Cesare Pavese je bil rojen 9. septembra 1908 v kraju Santo Stefano Belbo v okolici Cunea. Sprva je vneto študiral klasične književnosti in tudi angleško, kmalu pa ga je prevzela zlasti ameriška literatura, ki ji je posvetil skoraj ves svoj čas in zaman upal na štipendijo na kolumbijski univerzi. Diplomiral je na turinski filozofski fakulteti z nalogo o Waltu Whitmanu. Ker ni dobil mesta asistenta na univerzi, se je začel poklicno ukvarjati s prevajalstvom in se povezal z različnimi založbami kot prevajalec, svetovalec in urednik. Obenem je veliko pisal in najprej objavljal v revijah. Zaradi svojih življenjskih in političnih nazorov, ki niso bih pogodu fašističnemu režimu, so ga leta 1935 zaprli in ga obsodili na tri leta konfinacije na jugu Italije. Vendar so ga že naslednje leto izpustili, in šele takrat, ko se je vrnil domov v Turin, je izvedel, da se njegova zaročenka pripravlja na poroko z drugim. To ga je silno potrlo in spravilo v strašno stisko. Veliko razočaranje so mu pomagali preboleti intenzivno prevajalsko delo in pisateljski vidnejši uspehi. To pa se ni zgodilo kako desetletje pozneje, in sicer leta 1950, ko je po hudem sentimentalnem porazu vnovič zapadel v depresijo. Nesrečno se je zaljubil v ameriško igralko Con-stance Dowling, za katero je napisal nekaj scenarijev in tudi cikel vznesenih pesmi, ki so v najrazličnejših prevodih in z najrazličnejšimi komentarji po njegovi smrti tako rekoč prepotovale svet. Čeprav so mu junija istega leta podelili nagrado strega za roman La bella estate (Lepo poletje), si ni opomogel, marveč je 26. avgusta 1950 ponoči v turinskem hotelu Roma naredil samomor. Najdlje je živel v Turinu, tam neutrudno delal ter si zelo pridno utiral pot do velikih prevajalskih in literarnih priznanj. Prevedel je več ducatov ameriških in angleških knjig. Napisal je pesniško zbirko, kar nekaj romanov, pa pripovednih del in esejističnih knjig, ki so knjižno izšle delno pred njegovo smrtjo in delno po njej. Med njimi kaže omeniti vsaj kak naslov: vsekakor zbirko pesmi Lavorare stanea (Delo utruja), kije izšla leta 1936 v Firencah v 180 izvodih (z besedo: sto osemdeset, kar je za današnje pojmovanje naravnost ... pretresljivo malo, saj je bilo tudi takrat Italijanov vsaj dvajsetkrat več kot Slovencev) in bila nato ponatisnjena z večjim izborom pesmi leta 1943 pri založbi Einaudi v Turinu, kjer je bil Pavese redno zaposlen. Izpopolnjenih izdaj ponatisov z novimi naslovi in novimi spremnimi besedami je izšlo medtem še in še. Kmalu po njegovi smrti drobna pesniška zbirka Verra la morte e aura i tuoi occhi (Prišla bo smrt in imela bo tvoje oči), 1952. Prozna dela, prav tako večkrat ponatisnjena, pa: Paesi tuoi (Tvoje dežele), 1941; Feria d"agosto (Avgustovski dopust), 1946; Dialoghi con Leucb (Pogovori z Leucojem), 1947; Prima che ilgallo eanti (Preden bo petelin zapel), 1948; La bella estate (Lepo poletje), 1949, in La luna e i falb (Mesec in kresovi), 1949. Navedla bom še nekatere od številnih postumnih objav: La letteratura americana e altri saggi (Ameriška književnost in drugi eseji), 1951; II mestiere
Sodobnost 2005 I 939
Predstavljamo:  Cesare  Pavese
di vivere - Diario 1935-1950 (Obrt, imenovana življenje - Dnevnik 1935-1959) in seveda še antološko zbirko Le poesie (Pesmi) iz leta 1998, ki je izšla pri založbi Einaudi. V njej so zbrane skoraj vse Pavesejeve pesmi: od tistih, objavljenih v prvencu Delo utruja, iz leta 1936, kije izšel pri florentinskem založniku Parentiju (ponatis leta 1943 pri Einaudiju), in vseh neštetih razširjenih in obogatenih ponatisih, tudi pesmi pred in okrog že omenjenega prvenca, pa dodane cenzurirane in seveda še postumno izdane pesmi; to je sicer že omenjena zbirčica Prišla bo smrt in imela bo tvoje oči ter cikel La terra e la morte {Zemlja in smrt). Slednji je bil za življenja pisca objavljen v 4., 5. in 6. številki (aprila, maja in junija 1947) padovanskega trimesečnika Rivista dUmanita Lettere ed Arti (Revija za humanizem, leposlovje in umetnost). Prevedene pesmi so iz že omenjene antološke zbirke Pesmi, ki je izšla pri Einaudi v Turinu leta 1998, v zelo elegantni žepni izdaji na čudovito mehkem in lahkem papirju. Pravi užitek za oči in dotik.
350 strani, cena knjige: 10.000 lir ah približno 5 evrov. Koliko tolarjev je to, pa izračunajte sami. Znesek utegne postaviti na laž slovenski rek, za malo denarja malo muzike.
Sodobnost 2005 I 940
Predstavljamo:  Cesare  Pavese
Zemlja in smrt
Rdeča zemlja, črna zemlja,
ti prihajaš iz morja,
iz ožgane zelenine,
kjer so davne besede
in krvavo garanje
in gorečke med kamnjem -
ne veš, koliko morskih
besed in truda prinašaš,
ti bogata kot spomin,
kot gole poljane,
ti trda in zelo sladka
beseda, pradavna po krvi,
zbrani v očeh,
mlada kot sadež,
ki je spomin in letni čas -
tvoj dih počiva
pod avgustovskim soncem,
olivi tvojega pogleda
pomirjata morje
in ti živiš in se prerajaš
in nas ne čudiš, gotova
kot zemlja, temna
kot zemlja, stiskalnica
letnih časov in sanj,
ki se mesecu razkriva
nadvse stara, kot
roke tvoje matere,
kot kotanja žerjavnice.
(27. oktobra 1945)
Ti si kot zemlja, ki je še nihče ni izrekel. Ti ne pričakuješ nič drugega razen besede, ki bo privrela iz dna kot sadež med veje.
Sodobnost 2005 I 941
Predstavljamo:  Cesare  Pavese
Do tebe privrši veter. Obdajajo te suhe in mrtve stvari, ki jih odnaša veter. Prastari udi in besede. Ti se treseš poleti.
(29. oktobra 1945)
Tudi ti si grič in kamnata steza in igra v trstju, in poznaš vinograd, ki ponoči molči. Ti ne zineš besede.
Je molčeča zemlja,
ki pa ni tvoja.
Je molk, ki traja
na rastlinah in gričih.
So vode in polja.
Si zaprta tišina,
ki ne zamre, si temna
usta in oči. Si vinograd.
To je zemlja, ki čaka in ne izreče besede. Minili so dnevi pod žgočimi nebesi. Ti si se igrala z oblaki. To je slaba zemlja -tvoje čelo to ve. Tudi to je vinograd.
Spet boš našla oblake in trstje in glasove kot lunino senco. Našla boš spet besede onkraj kratkega in nočnega življenja iger, onkraj žarečega otroštva.
Sodobnost 2005 I 942
Predstavljamo:  Cesare Pavese
Molčanje bo sladko. Si zemlja in vinograd. Žgoča tišina bo sežgala polje kot večerni kresovi.
(30.-31. oktobra 1945)
Imaš obraz iz klesanega kamna,
kri trde zemlje,
prišla si iz morja.
Vse sprejmeš in motriš
in odvračaš od sebe
kot morje. V srcu
imaš tišino, imaš požrte
besede. Temna si.
Zate je jutro tišina.
In si kot zemeljski
glasovi - udarec
vedra v vodnjaku,
pesem o ognju,
zamolkel padec jabolka;
resignirane in temačne
besede na pragih,
otroško vreščanje - stvari,
ki nikoli ne preminejo.
Ti se ne spreminjaš. Mračna si.
Zaprta klet si,
z ilovnatim podom,
kamor je nekoč stopil
bosonogi otrok, in tega
se še vedno spominja.
Temna soba si,
na katero vedno pomislimo,
kot na staro dvorišče,
kjer se je danilo.
(5. novembra 1945)
Sodobnost 2005 I 943
Predstavljamo:  Cesare  Pavese
Ti ne veš za griče,
kjer smo prelivali kri.
Vsi skupaj smo zbežali,
vsi skupaj smo zavrgli
orožje in ime. Neka ženska
nas je gledala, kako bežimo.
Le eden od nas
se je ustavil s stisnjeno pestjo,
videl je prazno nebo,
sklonil je glavo in umrl
pod zidom, molče.
Zdaj je krvava cunja
in svoje ime. Neka ženska
nas čaka na gričih.
(9. novembra 1945)
Iz soli in zemlje
je tvoj pogled. Nekega dne
si prikapljala iz morja.
Na tvoji strani
so bile tople rastline,
še vedno dišijo po tebi.
Agava in oleander.
Vse zaobjemaš v očeh.
Iz soli in zemlje
so tvoje žile, dihanje.
Kot topla sapica, senca v pripeki -vse zaobjemaš. Si hripav glas dežele, krik skrite prepelice, hlad kamna. Dežela je garanje, dežela je trpljenje. Z nočjo obmolkne kmetovo pehanje. Si veliki trud in noč, ki nasiti.
Sodobnost 2005 I 944
Predstavljamo:  Cesare  Pavese
Kot skala in kamen, kot zemlja si zaprta; premetavaš se kot morje. Ni besede, ki bi te lahko posedovala in ustavila. Kot zemlja sprejemaš udarce in jih spreminjaš v življenje, v dihanje, ki boža, v molk. Vroča si kot morje, kot sadež na školju, in ne rečeš niti ene besede in nihče ne govori s tabo.
(15. novembra 1945)
Vedno prihajaš iz morja in imaš njegov hripav glas, vedno imaš skrivnostne oči žive vode med robidjem, in nizko čelo kot nebo z nizkimi oblaki. Vsakokrat oživiš kot nekaj davnega in divjega, že znanega srcu, ki se stisne.
Vsakič gre za razhajanje, vsakič gre za smrt. Mi smo se vedno bojevali. Kdor se odloči za spopad, je okusil smrt in jo nosi v krvi. Kot dobri nasprotniki, ki se ne sovražijo več, mi imamo isti glas, isto bridkost in živimo drug drugemu nasproti pod tem ubogim nebom. Med nami nobenih pasti, nobenih nekoristnih reči -
Sodobnost 2005 I 945
Predstavljamo:  Cesare  Pavese
zmerom se bomo bojevali.
Se se bomo bojevali,
bojevali se bomo vedno,
ker iščemo spanje
zraven smrti
in imamo hripav glas,
nizko divje čelo
in enako nebo.
Zaradi tega smo bili ustvarjeni.
Če ti ali jaz podleževa v spopadu,
sledi dolga noč,
ki ni mir ali premirje
in ni prava smrt.
Tebe ni več. Roke
se zaman zvijajo.
Dokler naše srce trepeta.
Izgovorili so tvoje ime.
Smrt se spet začenja.
Neznana in divja stvar
spet si se rodila iz morja.
(19.-20. novembra 1945)
In tako mi, strahopetci, ki smo ljubili šelestenje večera, hiše, steze nad reko, rdeče in nesnažne luči tistih krajev, zamolčano in omiljeno bridkost -mi smo stegnili roke k živi verigi in obmolknili, srce pa nam je krvavo vzdrhtelo, in ni bilo več miline, nismo se več podali po stezi nad reko -- nič več hlapci, vedeli smo, da smo sami in živi.
(23. novembra 1945)
Sodobnost 2005 I 946
Predstavljamo:  Cesare Pavese
Si zemlja in smrt. Tvoj letni čas je tema in tišina. Ni je stvari, ki bolj kot ti je daleč od jutra.
Ko se zdi, da se prebujaš, si zgolj bolečina, imaš jo v očeh in v krvi, a je ne čutiš. Živiš, kot živi kamen, kot trda zemlja. In odevajo te sanje, gibi, ječanje, o katerih nič ne veš. Bridkost kot jezerska voda trepeta in te obdaja. To so krogi na vodi. Pustiš, da izginejo. Si zemlja in smrt.
(3. decembra 1945)
Iz italijanščine prevedla Jolka Milic
Sodobnost 2005 I 947