Loredana Bogliun _______________________________________________298 Loredana Bogliun Iz zbirke MAZERE -OGRADE GLOBOKO V MORJU prišla sem, da bi te od daleč gledala da bi v tvoje skrito dno brez strahu zagnala ta svoj kupček nastopaškega življenja vedno sem iz Marana prišla na kolesu vedno me tam zdaj čakajo. Čujem kako govorijo, od vina se širokoustijo morda te oni vidijo v sinjem, te bolj razum po kleteh zaklepajo svojo izkušnjo v očeh jim kot jagoda žari moje življenje ti se razpuščeno paseš v lenobi in zlahka se je vate pogrezniti te použivati čim manj si želeti v tem nizkem begu nič si ne morem, v nič te ne morem zajeti ko si prepoln sebe lenobno stopil na moj vrt med moje ptice pevke vse ribe iz tega velikega morja strmijo v noč zaljubljene v mesec MOJ OČE MATI BOŽJA Ko se hiše počasi sesedajo čutim kako ves Vodnjan joče 299 Iz zbirke MAZERE - OGRADE Zdaj gledam samo še njegovo razpadanje in vem nikoli več ne bo tak kot nekoč Ko ljubezen umre pušča vedno goli obup za sabo da občemi v nas in vsa naša zemlja je za ogrado tam v njej so koruzna stebla kot slamnati možje s svojo korenino pod ponošenim klobukom to je moj oče ko pravi, ta zemlja je sprijena potujčena ta moj svet je zarasla robida moj oče se opoteka postaja opuščena njiva visoka glava že vene sklanja se kot da preži za oblakom ki bo prigrmel zelen in rumen čez vinograd in mimogrede napolnil še brento moj oče kot mati božja ker sploh ni res da samo ženskam pritečejo svete solze VALOVI VODNJANA Skupaj bova poiskala srce kake sirene obroče za življenje, ki se počasi obrablja vsa razigrana nabirava po cvetovih to hrepenenje z vonjem in barvo kot brinje Težko je z očmi slediti drobnemu valu kjer je morje od zibanja eno samo izobilje nate bom naslonila glavo, galeb moj roko ti dajem da bi šla vsa lahka tja kjer bosta odpadla z mene ta mora to ždenje odnesi me v kraje mojega hrepenenja rodila in rasla sem iz te gole zemlje Loredana Bogliun ____________________________________________300 STARI ISTRAN V hribih nekje sem spoznala starca ki ima kožo kot ustrojeno pod očmi ima gubo kot brazda globoko velike roke ima in majhno ženo v vrtu mu rase česnik visi mu spravljen v debelo kito smeje se goli revščini od občutka moči mu rase slamnat grad v katerem domuje vila da ga obvarje najhujšega po tej svoji meri doživlja zaraslo gmajno živinče ki riga ko se proti domu molče in sam odziba. NA ZRENJAH komaj se letni čas izteče že je drugačno vreme sapa se z listjem zavrti potem v puščobo onemogle zime vdre še burja blagi dih moje Istre pritajen med kamni na Zrenjah svet je tu že kraški pa v strminah da bi le kdaj zrasla kaka mati božja ljudje se spogledujejo lovijo sunke vetra tavne bilke ki jih nič ne zlomi eno samo garanje sredi onemelih polj. Življenje. KAMEN med polji na sredi zabuhel kamen čaka na domačega osliča z imenitnimi ušesi te oči niso nikoli zgubile živahnosti niti v hlevu med klesanimi kamni 301 Iz zbirke MAZERE - OGRADE ko se zažene čez klanec burja in se ob jaslih ogreje duša tega tihega živinčeta ki gre od hleva do bajte sredi njiv kot ustvarjen da te kamne posluša z izrazom polnim dostojanstva še moja bajtica postane lepa ko jo oslič tako prevzeto gleda POD KRILOM Od večera razdajam sonce ki zahaja in vse čemur je usojena daljava v gnezdo galebov se zatečem in čakam svojo mater s kljunom polnim slame s srcem ki spokojno bije s krilom ki me greje samo ko vem da sem tvoja stvarca sredi neba je noč vsa med zvezdami prebiram češnje da bodo zate uhani nabiram marjetice za tvoje ogrlice zdaj šele vem da mi nič ne manjka prek mirnega morja vedrini ni kraja HIŠA NA HRIBU Hiša vrh hriba. Prazna Hiša na hribu je prazna počasi razpada razpada veter prepeva v njenem praznem trebuhu zrine se vanjo, jo otipava, objeda Premražene stene bledijo pod cvetjem ki se štrenasto vzpenja kot da je vtkano v vzorec stopnišča ki se je zrušilo Smrdi po ljudeh, od katerih ni več glasu Za klancem ni niti kravjega gnoja Loredana Bogliun______________________________________302 ne petelina, da bi te navsezgodaj budil Prašičji hlev je odkrilo. Tišina Samo ta hiša. Za bivanje in vsa opravila napravljena stoji tu vsem nesrečam navkljub da bo senca bolj blaga, da bo svoj oreh varovala Hrib moj, zaselek sredi Istre brez spomina Ostala sem in zrasla da bi ograde otrebila da se ne bi razjokala za vsako figo ki je usahnila Da bi utrujena postavala v senci vsake teh hiš kjer vse omotične brkljajo vedno iste brihtne mravlje ki vse počnejo zgleda kakor drugim prav je pa še vedno najdejo v teh tleh kako mrvo kako oparjeno zrno, kolikor je potrebno, da si dušo pri vežejo LOREDANA BOGLIUN se je rodila 1955. v Dignanu - Vodnjanu pri Puli, sedaj živi v Bujah v Istri. Univerzitetne študije in doktorat iz socialne psihologije je opravila na univerzi v Ljubljani. Več let je bila docentka na univerzi v Puli, sedaj je podžupanja istrske županije. Poezijo objavlja od leta 1972 tako v domačem vodnjanskem narečju (ki je eno od istro-beneških italijanskih govorov) kot v knjižni italijanščini, zvečine v reviji La Batana, pri kateri je tudi urednica. Za svoje ustvarjalno delo je prejela vrsto nagrad. Uveljavila se je že s svojo prvo zbirko Poesie (1988) v knjižnem jeziku. Konec leta 1993 so izšle Mazere - Ograde. Pesmi v tej zbirki so v narečju, spremljajo pa jih prevodi v knjižno italijanščino in hrvaščino. Obsežnejši izbori njene lirike so bili prevedeni v hrvaščino, makedonščino, romunščino, nemščino in slovenščino.