VCSTSUTSKt
T O ¥ A

Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in velja za celo leto S gold. SO kr., za pol leta 1 gold. SO kr.
Tečaj V. v uubijani i. julija lees. List 13.
R « 2 n I k.
Rožnik! tvoje cvetje milo	Rožnik mlađim vsem naj slaji
S tabo naglo je vsahnilo —	Tudi kmali bo pri kraji;
Ni ga, ko ga pridem brat!	Alj pa cvetje kaže plod?
Vidim pa, de cvetje zalo	Skerbi, oj mladina draga,
Je razvilo in pognalo	Da nabereš dosti blaga,
Lep in nadepolni sad	Ki bo slavil te povsod!
Kako naj učitelj skerbi za zdravje svojih učencev ?
(Konec.)
Ali je treba učence s šibo kaznovati, ali ne, so že mnogi šolski možje pretresovali. Nekteri terdijo, daje telesno kaznovanje zoper vljudnost; drugi pravijo, da se v svobodni der-žavi ne spodobi, da bi otroke tepli. To bi bila pač svoboda, da se Bogu smili! Zelo se tisti moti, ki misli, da je svoboda le v tem, da vsak — tedaj tudi otrok — rogovili, kakor se mu poljubi. Taka svoboda bi bila razujzdanost in bi človeštvo pahnila' v neizrečeno nesrečo. Neumerli vladika Slomšek piše: „Šiba je zdrava, in dober je strah, pa le za potrebo in kar je prav; preveč in premalo, preredko in prepogosto ni zdravo šibo rabiti. Šiba naj bo zdravilo, ne vsakdanje kosilo za otroke". — O tem je v „Tovaršu^ neko izurjeno pero že toliko pisalo, da nam tega ni treba obširnejše obdelovati.
let pađmfe.
Življenje neskerbne mladosti je vedno v veliki nevarnosti, in toliko bolj, ker otroci ne poznajo nevarnost, da bi se jih varovali in ogibali; pregovor pa: „Opečeno dete se boji ognja", je predraga skušnja. Nevarsčine, ktere protijo mladosti pri zabavah, pri igrah in v navadnem življenji, so zelo različne; zategadel je treba, da se otroci privadijo, da so paz-ni in previdni in da niso lahkomiselni. Učitelj naj pokaže svojim učencem, kako lahko se človek poškoduje na zdravju, kako žalostne nasledke ima nepazljivost in neprevidnost, kako drago plačuje človek lahkomiselnost ene same ure, kako neumno je, za trenutek červivega veselja, kupiti leta dolgega terpljenja, in kako potrebno je, da ne mislimo samo na bližnje, ampak tudi na oddaljene nasledke. Poočitovanje v zgledih več velja, kakor še Kko izverstni govori. Priporočuje naj se učencem zmernost in premagovanje samega sebe; to je naj močnejša bramba zoper lastno poškodovanje. Opomine pa naj učitelj vedno podpira s svojim zgledom. Kedar učitelj svari ali opominja, naj varuje 1) da nevarsčin ne popisuje napčno, prenapeto ali nedoločno, kar bi otroke še bolj osupnilo; kolikor bolj spoznavajo nevarnosti, toliko ložeje se jih varujejo. Samo spoznanje pa še tudi ni zadosti; treba je tudi voljo otrok nagibati, da radi spolnujejo, kar vejo, da je dobro. Svare naj se 2) take nevarnosti, v ktere otrok lahko zabrede, le o prilikah, nikdar pa nalašč, vselej pa iz same ljubezni do otrok, in sicer tako, da svarjenje ne postane prepoved. Dr. C. Müller je naštel pet naj večili nevarsčin za učence, namreč: kopanje v tekočih vodah, dersanje po ledu, ogenj, živino, hudo vreme, kedar so pod milim nebom, na poti ali na paši. (Beri Jahrbuch (Mareš) 1855. str. 176 — 181). — Duša je gospodar v telesu in veliko pripomore k njegovemu blagru. Vse strasti in vse druge dušne bolezni in preobilno napenjanje podirajo telesni blagostan. Zapeljivost, gerde nečiste šale in burke, pre-goreča po branji nespodobnih bukev vneta domišljija večkrat pahnejo mladost v strašno pregreho hudega oskrunjenja samega sebe— v brezno, iz kterega težko ali nikdar ne vstanejo. Zategadel ne smejo biti otroci nikdar brez dela; posebno kaj takega naj delajo, da se bota glava in serce ob enem zabavljala; domišljije naj se obujzdä, in bude naj se žlahtne čutila. Sramožlji-
vost, v mlado serce vcepljena, je mogočna bramba zoper vse take strašne hudobije. Tudi misel na smert in ojstrega sodnika pri pobožnih otrocih je včasi zadosti, da se obvarovajo in ne pridejo v take neizrečeno pogubljive spačenosti.
Obrazi iz odgojilne povestnice pri paganih.
Sokrat je poduče val le mladenče in inože, žen pa nikdar ne. Ženske je spoštoval, pa menda se mu niso sposobne zdele za njegovo podučevanje, kajti on je le bolj pamet obdeloval in zahteval premišljevanje; pri ženskih pa bolj serce prevaguje. Po-dučeval ni samo brez plače, temuč tudi, kako in kjer se mu je dopadalo in kterega je hotel. On sam od tega tako govori: „Prav za prav nisem nikjer in nikoli nobenega podučeval; ke-dar me je pa kdo pri mojih opravkih ali pri mojih pogovorih hotel poslušati, mu tega nisem zavidal, naj bo že mlad ali star".
Sokrat pa je imel (udi poseben dar za učenika. Njegov duh je bil veder in čil, in znal je druge zbujati; bil je pa tudi nravno resnoben. Za to je pa tudi imel tako moč do svojih učencev. Hotel je, da vsa vednost naj človeka pripelja do nrave in čednosti, da bo življenje prav razumel. Mogel je tudi reči, da se čednost da naučiti, ker jo je kazal v svojem življenji. Govori' on od neke skrivne moči, ktero naj ima učenik do učencev; (a moč je bila ljubezen in spoštovanje učencev do njega. To se je naj bolje vidilo nad tistim inladenčem, kteri je bil tako lahkomišljen, razujzdan in slave hlepen — nad Al-cibijadom.
Sokratova modrost je bila djanska. On ni bil vsegave-dež, tudi tega ni terjal od svojih učencev, ampak hotel je, da bi bili djansko pametno mislili. Sokrat je namreč vse izpeljeval na djansko naravo in na spoznanje verskih resnic.
Njegovo učilo pred vsem je, zavoljo ktere so ga tako slavili, pa tudi sovražili. „Ti bi zmirom", rekel mu je Hippias iz Elide, „le druge izpraševal in v kozji rog vganjal, sam pa nikdar ne odgovarjal in svojih misel povedal". Poslednje sicer ni res, ker Sokrat je odgovarjal in svoje misel razodeval, pa bolj nikavno, tako da je zmote razdeval in druge napeljeval, da so resnico, ktero je on mislil, sami najdili in povedali. Naredil se je, kakor da bi kaj ne vedil ali razumel,.in iskal je pravega pod-
13*
učenja pri vsaki priložnosti, bodi si da so bili njegovi učenci veseli ali žalostni, seje pogovarjal z njimi, sije mislil njih stan, njih okoliščine inje tako podučeval. V7 dvomljivih rečeh je začel pri obče znanih resnicah; njegovo sklepovanje je potemtakem postalo matematično resnično, in je prepričevalo in za saboj potegovalo. Kar dan današnje imenujemo Sokratovo metodo, ni takoš-na, kakoršno je on imel v navadi. On ni namreč nobene posebne vednosti ali sisteme učil, ampak hotel je človeka le napeljati, daje modro mislil in živel; dandanašnji se pa te metode poslužimo, kedar hočemo kakšno reč komu razjasniti.
Sokratova metoda ima dvojno stran, nikavno in positivno ali stavilno. Perva je Sokratova zabavljiva beseda. Modro-slovec se nevednega dela, in se od tega, s kterim se pogovarja, daje podučevati; vedno izpraševaje ga pa tako v zadrege spravi, da ne ve ne naprej, ne nazaj. In v tej zadregi pa učenec ypoznä, da tega ni vedil, česar si je domišljeval; človek sam sebi ne zaupa. Po tej metodi bi človek le spoznal, da nič ne ve. Veliko takšnih pogovorov je le v to namerjalo.
Positivna stran pa je bila, daje druge k dobrim mislim napeljeval. Modri je namreč tega, kterega je izpraševal, neprestano izpraševal, in ker je njegove zapopadke razjasnoval, je zbujal v njem misli poprej neznane. Navezal ali začel je svoje govorjenje s konkretno rečjo, t. j. takošno, kakoršno razumevamo s počutkimi , je prideval naj bolj navadne predstave od te reči in razjasnoval z naj bolj navadnimi prikaznimi iz vsakdanjega življenja; in ko je primerjal posamesne reči med sabo in ločil slučajne reči od bistvenih, je razlozil splošno resnico in razjasnil zapopadke.
Da bi bil n. p. povedal, kaj je pravičnost, je pokazal posamesne zglede pravičnosti, in iz tega je izpeljeval splošni za-popadek te čednosti. Iz tega tudi spoznamo, kam je meril Sokrat s svojo izpeljavo, da bi bil namreč reč definiral (popisal). Jaz pa popisujem reč, če povem kaj je, kakošna je, in kaj ima v sebi. Zakaj je Sokrat tako delal, se lahko razume. Le zato je razlagal posamesno čednost, da bi človeka priznanje te reči ob posameznem primerljeju vodilo. Človek se mora zavedati nravnega djanja.
V pretečenem stoletji so Sokratovo metodo začeli na ves glas hvaliti in posnemati. Za vse predmete je bila dobra in iz-verstna, kakor nektere zdravila, ktere se po svetu izklicujejo.
Z besedami in vprašanji igrati, jim je bilo po Sokratovo učiti. Kdor hoče po Sokratovi metodi učiti, mora naj poprej vediti, da Sokrat ni gojil učenih, da ni hotel učiti svojih učencev nove sisteme, dani imel določenih učilnih ur, in da ni napravljal izpraševanj in preskušenj. On je hotel svoje učence v dobrem podučevati, kjer je priložnost imel, da bili dobro vedili, še bolj pa spolnovali. Pravi Sokratiker tedej ne podučuje drugej, kakor tam, kjer se mu prilika ponuja in kjer so serca pripravne, ga poslušati in nauke sprejemati. Koliko časa bi pa človek mogel čakati na takošne priložnosti ?
Sokratova metoda uči misliti in delati, vednosti ne. Predmete, pri kterih duh le prejema, izkluči. Sokratova metoda le uči misli poroditi. Kaj pa naj se rodi? Sokrat ne pusti, da bi učenci porod zavergli, preden da spoznajo, da je spaka. Ali to otroci spoznajo? In ko bi bilo to mogoče, ali smejo preso-jevati družbine postave in resnice svete vere? Pokorščina pod postavo je tukaj perva dolžnost, ktera se tirja od rejnika. In poslednjič: ali se tako lahko daje posnemati Sokratov humor, „njegova izurjenost v besedovanji?" Kobi se Sokratiker zmirom mogel pripravljati za svojo besedovanje! Kako bo pa odgovarjal učencem, ki ga vse križem prašajo, ker že pregovor pravi, da en sam norec več more vprašati, kakor sedem pametnih odgovarjati.
Iz tega se lahko spozna, pri kterih predmetih se daje Sokratova metoda porabiti, pri kterih da ne.
Sokrat je zahteval od učencev, da svobodno in samostalno premišljuje. In v tej reči so ga tožili njegovi sovražniki; rekli so namreč, da mladost zapeljuje, ker jih hoče učiti modrovati zoper starše in prednike in da bogove zaničuje. Pomisliti je treba, da so bile Atene ta čas pri kraji, vstava in vera niste imeli veljave. Sokrat je hotel trohnelo deržavo na boljšo podlago postaviti in vdihniti praznini oblikom boljšega duha. Tedaj je napčnost odkrival. V tem so pa vidili njegovi zoperniki nevarnost za deržavo. Nad Alcibijadom in Kritijem, ki sta bila oba učenca Sokratova, so imeli dokaze za njihove tožbe. Meietos, Anitos in Likon so ga zatožili in 1. 399. je bil obsojen, da ima strup piti. Desiravno bi bil lahko iz ječe potegnil, pil je vendar, pokoren poveljem svoje gosposke, strupeni kozarec. Njegova stanovitnost je izvirala iz njegove vere, da je duša neumerjoča.