južnem Do/etu strpeti ne more?
gnezdo spomin 'o nese čez morje, gore ...
/Ž unančič/
THOUGHTS LETO — YEAR
K naslovni sliki: Izredne balkonske 9kalne formacije nudijo ljubiteljem planin The Grampians v Viktoriji. + + +
N! meseca, da bi ne umrl kateri naročnikov. Če zakonski drug pokojne osebe še živi, potem le spremenim ime in MISLI prihajajo dalje v slovensko hišo. Če gre za samsko osebo, ali pa zakonsko, ki je svojega zakonskega druga že izgubila, je zadeva drugačna. Za samca kdo iz i-ste hiše, včasih šele po več mesecih, list vrne s pripisom"Deceased". Za pokojno mamo ali očeta pa dobim angleško pismo sina ali hčere, ki se v prevodu glasi nekako takole: "Ne pošiljajte več slovenskega lista, ker pri nas nihče več ne zna brati slovensko . . /'Pa je enega naročnika manj v seznamu. In naj dodam, da me v takem pismu še nikdar nihče ni vprašal, če je naročnina za nazaj poravnana, ali pa je v dolgu.
Ta pisma so razlogi za moje veselje, kadar lahko zapišem novega naročnika, saj z vsakim podaljšujemo življenje MISLIM. In letos jih imamo že 34 novih — Bogu hvala!
Pa naj se za konec pohvalim z naročnikom italijanskega rodu. Žena Slovenka mu je umrla pred nekaj leti. V italijanščini, ker mož ne zna slovensko, mi je sporočil njeno smrt in poslal naročnino s pripisom: "V spomin na zlato ženko naj njen list še prihaja v našo hišo!. . ." Andrea Bosa je od takrat redni naročnik, pa četudi ne bralec. Še nobeno leto ni zamudil poslati naročnine in tudi daru za Sklad. Bog in Marija z njim!
—	Urednik in upravnik
KNJIGE! KNJIGE! KNJIGE!
Poštnina v ceni knjig ni vključena, če vam jih moramo poslati po pošti.
UČBENIK SLOVENSKEGA JEZIKA, I. in II. DEL (SLOVENIAN LANGUAGE MANUAL, PART I. and PART II.) - Izdal Slovenian Research Center of America — Cena 1. dela 8,— dol., Il.dela pa 9.50 dol.
SLOVENSKO SLOVSTVO - BERILO (SLOVENIAN LITERARY READER) - A. L. Ceferin (ed.) — Cena 11, — dolarjev.
SLOVENSKE NARODNE PESMI - SLOVENIAN FOLK SONGS -A. L. Ceferin (ed.) — Cena knjižice z audio-kaseto vred 6,— dolarjev.
ANGLEŠKO-SLO VENSKI in SLOVENSKO-ANGLEŠKI SLOVAR v eni knjigi, žepna izdaja. — Komac - Škerlj — Cena 11,— dolarjev.
LJUDJE POD BIČEM — Trilogija izpod peresa Karla Mauserja iz življenja v Sloveniji med revolucijo in takoj po njej. Zares vredna branja. — Cena vsem trem delom skupaj 12,— dolarjev.
ŠKOF ROŽMAN, I., II. in III. del. — Obsežno delo dr. J. Kolariča, podprto s številnimi dokumenti. Cena vseh treh knjig skupaj 40.— dol. (Posamezne knjige: 7.—, 9,— in 28,— dolarjev.)
STALINISTIČNA REVOLUCIJA NA SLOVENSKEM I.del,- Odlična študija razvoja dogodkov 1941 — 1945 v Sloveniji. Spisal Stane Kos, izdala Samozaložba v Rimu. — Cena 13,— dolarjev.
VERIGE LAŽNE SVOBODE — Zanimivo knjigo je napisal misijonar Andrej Prebil CM. — Cena vezani knjigi 13.—, broširani pa 10,— dol.
OBRISI DRUŽBENE PREOSNOVE — Knjiga esejev Dr.Marka Kremžarja (Argentina) o preosnovi družbe. - Cena 10,- dolarjev.
POLITIKA IN DUHOVNIK — Zanimivo domače pisana avtobiografija pokojnega izseljenskega duhovnika Msgr. I. Kunstlja. Cena 2,— dol.
TEHARJE SO TLAKOVANE Z NAŠO KRVJO - Izjave prič o teharskih dogodkih v letu 1945 po končani revoluciji. Cena 2,— dolarja.
V	ROGU LEŽIMO POBITI — Opisuje Tomaž Kovač, priča pokola tisočev po končani revoluciji leta 1945. — Cena 2,— dolarja.
PRED VRATI PEKLA — Pretresljiv opis življenja v ljubljanskih zaporih po vojni - Franc Sodja CM - Vezana 10.-, nevezana 8,- dolarjev.
NAŠ IN MOJ ČAS - Zbirko študij etničnih in kulturnih vprašanj je napisal dr. Vinko Brumen, Argentina. Cena vezani 13,—,broš. 10,—dol.
VOJNA IN REVOLUCIJA — Roman Franka Bukviča na 708 straneh je izšel v Argentini. — Cena broširani knjigi 15,— dolarjev.
ZEMLJA SEM IN VEČNOST — Pesmi Karla Mauserja. Cena 5,— dol.
MATI, DOMOVINA, BOG — Pesmi Ludvika Ceglaija. Cena 2,— dol.
mieli
■ III	(THOUGHTS)	—	Religious	and Cultural Monthly in Slovenian Language — Informativni
mesečnik za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji + Ustanovljen (Establish-ed) leta 1952 + Published by Slovenian Franciscan Fathers in Australia — Izdajajo slovenski frančiškani v Avstraliji + U rej uje in u pravi ja (Edi to r and Manager) FR. BASIL A. VALENTINE, O.F.M., M.B.E., BARAGA HOUSE, 19 A'BECKETT ST. K E W, VIC. 3101 - Tel.: (03) 861 7787 - Poštni naslov: MISLI. P.O.BOX 197, K E W, VIC. 3101 + Naročnina za leto 1988 (Subscription) $ 7.— ; izven Avstralije (Overseas) S 13. —; letalsko s posebnim dogovorom. — Naročnina se plačuje vnaprej — Poverjeništvo MISLI imajo vsa slovenska verska središča v Avstraliji + Rokopisov ne vračamo — Dopisov brez podpisa uredništvo ne sprejema — Za članke objavljene s podpisom odgovarja pisec sam + Stava in priprava strani (Typing and |ay-out): MISLI, 19 A'Beckett Street, Kew, Vic.»3101 + Tisk (Prlnting): Distinction Printing, 164 Vjctoria Street, Brunsvvlck, Victoria 3056 — Tel.: (03) 387 8488
človeške
LETNIK 37 - ŠT. 10 OKTOBER 1988
VSEBINA:
Za vrednote ni meja!
— Dr. M. Kremžar — stran 257 Izjava komisije Pravičnost in mir — Prof. dr. A. Stres, predsednik
— stran 258 Družina, ki moli, ostane skupaj!
— Fr.Patrick Peyton — stran 259 Ljubi kruhek — črtica
— Josef Kuckhoff — stran 261 Moj rožni venec
— L. O. — stran 262
V	dveh stoletjih ... — Začetek in rast kat. Cerkve v Avstraliji — P. Ciril — stran 262 Iz središča sv. Cirila in Metoda, Melbourne — P. Bazi lij — stran 265 Oznanilo rojakom v Perthu
— stran 267 Izpod Triglava — stran 268 14. mladinski koncert
"Naša Upa naj cveti!"
— P. Tone — stran 270 Premakljivi svečnik — roman
— Lojze Kozar — stran 275 Naše nabirke	—	stran 275
Iz središča sv.Družine, Adel a ide
— P. Janez — stran 278 Iz središča st'. Rafaela, Sydney
— P. Valerijan — stran 279 Gospod, ti pozabljaš,,,
~ Frere Roger,Taize — stran 281 Z vseh vetrov — stran 282 Kotiček naših mladih z našo olimpijko Nadjo — stran 284 Križem avstralske Slovenije
— stran 285 Smeh je najboljše zdravilo
brez recepta — stran 288
V-   J
Zfl VREDNOTE NI MEJfi!
Nekaj vodilnih misli glavnega govora na letošnjem SLOVENSKEM DNEVU kanadskih Slovencev v Torontu
OD staršev smo prejeli hrepenenje po svobodi in zavedamo se, da smo za slovensko svobodo soodgovorni. A kaj naj storimo, tisoče kilometrov od narodnega središča? Včasih, bi radi sami sebe prepričali, da nas razdalja odvezuje narodnih dolžnosti, a se varamo. Za vrednote ni meja!
Dokler slovensko domovino Še vlada totalitarizem, smo navezani predvsem sami nase. Držimo skupaj, ohranjajmo in izboljšujmo vse, kar smo si ustvarili v teku let, pa vključujmo v delo mladi rod, da bomo še naprej žarišče svobodnega slovenstva.
Ne pričakujmo in ne sprejemajmo pomoči od ustanov, ki imajo svoj sedež v nesvobodni domovini, kajti še vedno so orodje partije in njenega policijskega aparata. Kot vsa desetletja odkar živimo v svetu, naj bo naše slovenstvo še naprej ponosen sad skupnosti, ki raste v svobodi iz vzajemnosti in ljubezni.
Vedno bolj žive pa naj, postajajo naše vezi z vsemi zavednimi in res svobodoljubnimi rojaki, bodisi s tistimi, ki žive v svetu, bodisi s pogumnimi brati in sestrami na slovenski zemlji. V marsičem smo lahko različnih mnenj in pogledov, a druži nas prepričanje, da je svoboda neodtujljiv božji dar, druži nas zavest o svetosti življenja in človekovega dostojanstva. Predvsem pa nas povezuje to, da smo Slovenci. Dovolj imamo, za krepak temelj naši vzajemnosti.
Vzajemnost pomeni medsebojno odgovornost in skrb, tudi na gospodarskem in na kulturnem področju. Če je brez gospodarske solidarnosti ohranjanje slovenstva težko, tako na svoji zemlji kakor v zdomstvu, pa je to brez kulturne povezanosti, brez slovenskega kulturnega zaklada nemogoče!
KI jut do tega skupnega duhovnega premoženja, ki so nam ga prigarali, priborili in prihranili rodovi prednikov, pa je naš materin jezik.
Ohranjajmo in gojimo slovenščino s spoštovanjem in z ljubeznijo! Oblikovala je mišljenje in Čutenje naših prednikov. Obogateno jo lahko posredujemo, ali pa jo brezbrižno zavržemo, da odmre ne le nam temvet tudi rodovom, ki nam bodo sledili.
Opustitev materinščine je sicer osebna odločitev, a kot toliko osebnih odločitev, ni usodna le za posameznika marveč
prizadene celoto, to je sedanje in. bodoče narodovo občestvo.
S slovenščino naš narod stoji in pade. S kakšno pravico naj govorimo o slovenski prihodnosti, le nam ne greje srca slovenska beseda? — — —
Kot Člani kulturno, politično in gospodarsko razvitega naroda, ki ima že več ko tisoč let svoje središče v srcu Evrope, se zavedamo, da imamo pravico in dolžnost soodločanja o naši skupni prihodnosti. Preteklost nam te pravice ni omogočila. Samoodločba je bila slovenski sen, a nikdar omogočena stvarnost. Prav zato ostaja zahteva po samoodločbi osnova vsakega narodnega programa, dokler se ne bo spremenila v slovensko resničnost.
ie program o Zedinjeni Sloveniji v sredi prejšnjega, pa majniška deklaracija v začetku tega stoletja, sta jasen znak, da živi od nekdaj v našem narodu volja po samostojnih političnih odločitvah; tudi obdobje zadnje vojne, okupacije in revolucije izpričuje isto. Mnogokrat nevidno delovanje rodoljubov, tako v svetu kakor sredi nesvobodne republike Slovenije, pa kaže, da je naš narod politično osveščen kot malokdaj v preteklosti, in da ne bo več dolgo trpel totalitarnega sistema, ki mu brani vstop v družbo resnično demokratičnih narodov.
Zahteva, da kot narod svobodno odločamo o svoji usodi, ni več osamljen glas, temveč krik vsega slovenskega ljudstva. Spoznavati in upoštevati moramo znamenja lasa, pa uporabiti vsako priložnost, vsak zgodovinski trenutek za to, da večamo in širimo področje samoodločanja, na poti proti slovenski državni suverenosti.
V	zavesti, da smo bili poklicani po božji ljubezni v življenje kot udje tisočletnega, preskušanega naroda, da nam je dano sodelovati v izrednih razmerah pri ohranjanju slovenske preteklosti, pri gradnji narodove sedanjosti in snovanju skupne prihodnosti, stopimo iz prazničnega slavja — v delavno slovensko vsakdanjost!
DR. MARKO KREMŽAR
IZJAVA KOMISIJE j PRAVIČNOST IN MIR
kaže vso resnost razmer v Sloveniji
Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski pokrajinski škofovski konferenci izraža svojo največjo zaskrbljenost zaradi poslabšanja mednacionalnih odnosov v naši državi in predvsem zaradi vedno večje nevarnosti, da bodo nekateri skušali še naprej z nasiljem uveljavljati svoje zamisli o naši prihodnosti. To bi pomenilo, da bi zmagovale moč, demagogija, laž in brezobzirnost, ne pa pravičnost, enakopravnost, resnicoljubnost, razumevanje drugega in solidarnost. V tej zvezi komisija ponovno opozarja, da je nujno spoštovati človekove pravice, spore reševati s pogovorom in iskati kar se da pravične in razumne rešitve ter jih demokratično sprejemati. Komisija opozarja, da ne more biti nobena e-nostranska rešitev prava in trajna, saj nerešena vprašanja samo poglablja in pripravlja še hujše spore. Po vseh zgodovinskih in jugoslovanskih izkušnjah bi vendarle moralo biti že enkrat vsem jasno, da ni mogoče z nobeno vsiljeno ureditvijo zagotoviti naši državi in njenim narodom ter narodnostim nobene stabilnosti in tudi ne rešitve iz krize, ki se prav zaradi nasilja samo še zaostruje.
Komisija zahteva v imenu človekovih pravic in vseh načel civiliziranega družbenega in političnega obnašanja, da se dosledno spoštujejo vse demokratične prvine v postopkih in ustanovah naše ureditve. Komisija poudarja, da ima vsak narod na osnovi svoje neodtujljive suverenosti in pravice do samoodločbe pravico, da sam postavlja in odstavlja svoje vodstvo v skladu z demokratičnimi postopki, predvsem s svobodnimi volitvami, zato protestira proti vsem namigovanjem, da bi lahko kdo drug kot naš slovenski narod odločal o njegovi prihodnosti
in o* njegovem vodstvu. Vodstvo pa ima sedaj še toliko večjo dolžnost, da dosledno in do konca brani pravice naroda in vsakega posameznika in mora v tem še naprej uživati našo podporo.
Komisija ponovno poziva vse člane katoliške Cerkve k molitvi za pravičnost in mir v naši domovini, kakor tudi k temu, da bi se skupaj z vsemi ljudmi, privrženimi svobodi.
demokraciji in uveljavljanju človekovih pravic, pogumno, vsestransko in odločno zavzemali za pluralizem, strpnost, pošteno obveščanje in dosledno spoštovanje vseh svoboščin, ki izvirajo iz dostojanstva človeške osebe ter našega suverenega in svobodnega naroda.
V Ljubljani, 7. okt. 1988
Prof. dr. ANTON STRES predsednik
»DRUŽINA, KI MOLI, OSTANE SKUPAJ«
Zanimive odgovore nam daje razgovor s svetovnoznanim apostolom živega rožnega venca, Fathrom PATRICKOM PEYTONOM, C. S. C., ki je pred nekaj desetletji razgibal Ameriko in ves svet za to družinsko molitev. Pridobil je vrsto znanih filmskih igralcev, da so mu s svojimi talenti pomagali pri siljenju rožnovenske molitve in ljubezni do Marije.
Vi ste apostol rožnega venca. Zakaj storite toliko za Marijo?
Rožni venec po družinah širim od leta 1942. V najtemnejši uri svojega življenja sem prosil Marijo, naj mi premaga hud problem. In rešila ga je tako materinsko, da tega nisem mogel več pozabiti. Prosil sem Marijo, naj me ozdravi hude bolezni, namreč tuberkuloze. Bil sem semeniščnik in manjkali sta mi še dve leti do mašniškega posvečenja, ko meje zadela ta bolezen in so me z rešilcem odpeljali v bolnišnico, kjer sem o-stal tri mesece. Predstojniki so me nato poslali v dom za onemogle duhovnike. Star sem bil trideset let in sem živel s temi starimi duhovniki, ki so samo še čakali na smrt. Bil sem kot v temni noči. Najtemnejši trenutek te stiske je bil, ko so vsi trije zdravniki, ki so me zdravili, izjavili, da bom umrl. To je bil največji izziv mojega življenja. Zdravniki so dodali:“Išči rešitev v molitvi, kajti mi ne moremo ničesar storiti.”
Spominjam se, da sem se vrnil v sobo. Bilo je temačno popoldne. Ko sem prišel, je snežilo. Zunanji mrak je bil znamenje notranjega v meni. Bil sem potlačen in obupan ter sem jokal. Rekel sem si: To je moja Kalvarija. Mislil sem na to, daje bil tudi Gospod na Kalvariji, nekaj dni kasneje pa je vstal.
Naslednjega dne je nekdo zvečer potrkal na moja vrata. Bil je neki duhovnik našega reda, ki je name napravil velik vtis že prvič, ko sem ga srečal. Rekel mi je: “Prosi Marijo, naj te ozdravi! Saj ona je Mati življenja. Obrni se nanjo z zaupanjem in jo prosi za svoje ozdravljenje z gotovostjo. Tako dobra bo s teboj- Pogosto jo omejujemo s svojo majhno vero. . .” In dodal je:“Imaš veliko vero, obudijo! Gre za isto vero, ki jo je imela tvoja mati. Če bo Marija prosila svojega Sina, naj ti pomaga, ji ne bo odklonil.”
Tedaj mi je rekel tri stvari, ki jih nisem več pozabil: “Marija je vsemogočna, kadar moli; Marija je vsemogočna v priprošnji; Marija lahko stori vse to, kar stori Bog. Razlika je le v načinu: Bog nekaj hoče in to stori. Marija za nekaj prosi in to tudi prejme.”
Odšel je kot angel oznanjenja, potem ko je razsvetlil mojo vero. Napravil je most med mojo verovano Vero in mojo živeto vero. In Marija moje molitve v
Pod
tvoje varstvo pribežimo, o sveta božja
Porodnica .. .
veri ni pustila brez odgovora. Tega ne imenujem čudež. toda verujem, da je šlo za Marijin poseg. Zaupanje v Marijino moč mi je dalo dejstvo, da sem od svojih otroških, let videl očeta in mater, kako sta kleče molila rožni venec .. .
Zakaj je rožni venec za vas tako pomemben?
Naša družina je bila revna. Bil sem šesti izmed devetih bratov. In še danes slišim zven besed mojega očeta, ki je vsak večer vodil molitev. Vedno je rekel, da je največ, kar nekdo more reči:“Verujem v Boga!” Njegov glas v duhu še slišim. Da, vera je vredna več kot vse zlato na svetu. In spominjam se matere, kije molila: “Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri ...” To mi je napolnjevalo srce in mi je služilo v mladosti, da sem ohranil čistost, da sem nadzoroval dar svoje spolnosti in da nisem nikomur storil kaj slabega. To me je reševalo tudi, ko sem se moral iz Irske izseliti v Ameriko in sem moral delati v rudnikih.
Toda Bog me je vzel s ceste, da bi me postavil v svojo službo: najprej kot cerkovnika na neki fari in nato kot duhovnika. Ko sem bil cerkovnik, sem pogosto ostajal sam pred Najsvetejšim in tako seje rodila v meni želja, da bi postal duhovnik. Ne morem pozabiti trenutka, ko sem stopil iz cerkve in odšel v župnišče ter rekel župniku: “Postati hočem duhovnik.” On pa mi je rekel: “Vpiši se v srednjo šolo in reci svojemu
mlajšemu bratu, naj pusti rudnik in pride na tvoje mesto cerkovnika... ”
A že čez mesec dni je tudi brat prišel za mano v semenišče, v Institut svetega Križa blizu Chicaga. Tam sem intenzivno študiral, po enajstih letih pa mi je propadlo zdravje. Zaradi bolezni sem izgubil eno leto bogoslovja. Toda uspelo mi je, da sem bil posvečen eno leto pred zaključkom študij in tako sem prišel-do duhovništva skupaj z bratom.
Za vse to se iz globine srca zahvaljujem Mariji. Pokazala mi je, kako človeška, ljubezniva, dobra in močna je do tistih, ki jo kličejo. In hotel sem se ji zahvaliti ne le z besedami, ampak tudi s tem, da bi postavil v njeno službo svoj glas, svojo ljubezen, vso svojo energijo, vse svoje življenje. Zato sem prosil svoje redovne predstojnike za dovoljenje, da smem iti po svetu in spodbujati družine k molitvi rožnega venca. To dovoljenje sem dobil leta 1942.
Vojna je uničevala .vrednote, običaje in trdnost družin. Spominjam se, da je bila zadnja nedelja v janu-aiju, ko sem na duhovnih vajah začutil, da me napolnjuje naslednji glas:“Pojdi k družinam, k škofom in župnikom, in jim povej, kako potrebna je Marija za trdnost družin! Noben psihiater, noben kongres se ne more primeijati z Marijo, katere navzočnost je tako živa v družinah, ki skupaj molijo.”
Torej je Marija tudi terapija za trdnost družin?
Marija je več kot pa-psihiater, zdravnica, učiteljica: Marija je srce družine. In z njo pride v družino vedno tudi Sin, Bog z nami. Kot v Kani, kjer je tista družina imela težave, Marija predvidi naše probleme in prosi Sina, naj jih reši. Tako jaz gledam Marijo. Ljubim zgodovinsko Marijo v Kani, ki je rešila celo majhen dru-
žinski problem, ne da bi jo mladoporočenca za to prosila. In danes, ko nas tlačita mora atomske vojne in strah pred aidsom, živimo v vse večji tesnobi in obupu. V tem okolju me je Bog poslal, da oznanjam Marijo prek družbenih občil, posebno po radiu in televiziji.
Kako pridobivate pomembne osebnosti za sodelovanje pri križarski vojni rožnega venca?
Papež Pij XII. je bil prvi, ki meje opogumil. Napisal mi je pismo, v katerem je dejal, naj se obrnem na hollywoodske filmske “zvezde”, naj bi dale svojo slavo in svoje sposobnosti v službo molitve, da bi tako ves svet postal majhna vas. In res so le-te razširile po vsem svetu moje geslo:“Družina,ki moli skupaj, ostane skupaj!” in “Svet, ki moli, je svet v miru!”
Kaj menite o Marijinem letu, ki gaje lani razglasil papež?
Je velik dar božji, ki nas vabi, da se vrnemo k Njemu preko Marije.
Kakšna je po vašem mnenju Marijina vloga v sodobni zgodovini?
Morda bomo njeno vlogo razumeli šele čez nekaj desetletij, toda gre za vlogo, ki je odločilna za naše odrešenje in za zgodovinski razvoj sveta. O tem sem prepričan.
Ali ste zadovoljni, ker ste duhovnik?
Vsekakor! In zadovoljen sem tudi s svojim celibatom, ki mi omogoča, da se popolnoma posvečam službi Bogu. Mariji dolgujem svoje duhovništvo, zato sem vesel, da ga lahko porabljam zanjo.
Bi se tudi ti pridružil slovenski skupini, ki med nami v A vstraliji svoj vsakdanji rožni venec daruje za preizkušano domovino? Prijavi se na naše uredništvo!
J OSE F KUCKHOFF:
V	KRČMI “.Pri veselih pajdaših” je bila zvečer velika moška druščina. Pili so in peli, se smejali in kvartali in hrušča in trušča ni bilo ne konca ne kraja. Marsikateri je pri pijači in kvartah v nekaj urah zabunkal, kar je s trdim delom zaslužil ves dolgi teden. Hudobec si je lahko mencal roke: toliko uspeha s svojimi skušnjavami že dolgo ni imel.
Ob mizi, kjer je bila družba posebno glasna, je sedel sredi svoje tovarišije mlad moški Štel je nemara svojih petindvajset let, ali pri pitju ter robantenju je bil hujši kakor marsikateri izmed starejših.
Svoje dni je bil France, tako je bilo fantu ime, dober dečko. Bilo je takrat, ko je bil še doma, kjer še zdaj žive njegovi priletni starši. Danes je na vse to pozabil. Iz veselega fanta je postal pijanec in kvartopirec, ki je svoj prosti čas zabijal v gostilni ter se vmešaval v sleherni prepir.
Dokaj časa je France nocoj že pil in igral, se drl z drugimi, ko so prepevali, ali pa zbijal svoje kosmate šale. Dokaj krati so si kozarce nalili in jih v dušku izpili. Marsikateri za mizo ni več vedel kaj počenja.
Ko so tako dolgo pili in razsajali, se je enemu izmed druščine zahotelo jedače. Na vsem lepem so tudi vsi drugi začutili lakoto. Natakarica je začela nositi na mizo, kar je krčma premogla: narezka in sira in kruha, lepega kruha z zlatorjavo skorjo.
Hlastno kakor poprej po Šilcu žganja so segle zdaj roke po kruhu. Za hipec je v veliki gostilniški sobi trušč nekoliko potihnil. Vsak je jedel, kolikor je mogel.
Tedaj pa je nekomu, ki je s Francetom vred prej Popival in razsajal, košček kruha padel pod mizo. France je to opazil, se sklonil in se rinil med tesno skupaj sedečimi pijanimi bratci, da bi košček kruha Pobral. Ni ga sililo spoštovanje do božjega daru, da je pod mizo iskal zalogaj, ki je padel na tla. To spoštovanje je že zdavnaj pozabil. Zakaj pa je to vendarle storil, sam ni vedel. Nemara ga je Bog na ta način skušal odvrniti od poti, ki ga vodi v pogubo.
Druščina je sprva z začudenjem, kolikor so ga bili zmožni pri svoji pijanosti, nato pa z glasnim krohotom spremljala čudno početje svojega tovariša. Čemu se sklanja France za neznatnim koščkom kruha, ki je nerodi padel na tla? Saj je bilo kruha še na mizi. Pokali so od smeha in se jeli zabavati s tem, da so Francetu, ki je še tičal pod mizo, nagajali. Podstavljali so noge, ga suvali s čevlji in topotali, da se jim ie France komaj izogibal.
Vj*v *«• v
Naposled se je le prikazal izpod mize s pobranim koščkom kruha v roki. Že se je hotel razjarjen pognati nad najbližjega, da bi se maščeval zaradi brc in suvanja. Tisti hip pa se je kakor po čudežu prikazala v njegovem spominu slika njegove domače hiše. Zagledal je pred seboj svojo dobro, zvesto mater, kakršno je poznal v svojih otroških letih: kako je s svojimi vdelanimi rokami jemala iz brente moko in jo v nečkah zamesila v testo. V peči je že gorelo. In preden je hlebce jela vsajati, je za hip sklenila roke, ki se jih je še držalo testo, in za hipec pomolila. Zahvaljevala se je Bogu za vsakdanji kruh, ki jim ga je danes spet pripravil kakor že tolikokrat. In medtem ko se je zlatila skorja ter je topel vonj po novem kruhu lezel iz kuhinje po hiši, mu je oče pripovedoval o ljubem Bogu, ki je dal semenu v zemlji vzkliti, ki pošilja veter in dež in žareče sonce, da iz nežnega semenja, ki ga je kmet raztrosil v brazde, lahko zraste zlati, težki klas. Franček je bil zmeraj zraven, kadar je bila peka v hiši. Vedoželjen in veren je sprejemal vse vase, kar sta mu oče ali mati pravila o kruhu. In spominjal se je, kako je mati vsakokrat z nožem zarisala križ po spodnjem delu hlebca, preden ga je načela. In kako ga je navajala, da je poljubil vsak košček kruha, če mu je padel na tla. “Če pade kruhek ti na tla, poberi in poljubi ga!...”
Medtem ko so drugi za gostilniško mizo razsajali in se smejali ter ga zasmehovali, so v njem vstajali vsi ti spomini. Hitro, kakor ga je obšla, ga je minila jeza nad brcami in nad roganjem lažnih prijateljev. Tiho je spet vzel v roke košček kruha, ki ga je bil poiskal in pobral izpod mize, ga nesel k ustom in poljubil, potem pa zavil v ruto in ga skrbno spravil v žep.
Od tistihmal se je France izogibal krčme in kvart. Postal je marljiv in varčen mož, ki ga skušnjave žganja in kvartanja niso več premagale. Majhen košček kruha ga je spravil s poti v pogubo na stezo, ki vodi v nebesa.
Moj rožni venec
PRED kratkim sem iztaknil med drobnjavo, ki si jo hranim po rajnem očetu in materi za spomin, tudi materin roženkranček. To je bil prvi, ki sem ga imel. Kako je reven: na vrvico je nabran, lesene rjave jagodice so na njej. Poljubil sem ga, zares z velikim spoštovanjem poljubil. Držal sem ga v rokah in ga kar nisem mogel odložiti. Vsa mati je stopila živa predme. Oh, mati, s tisto svojo vero, ki zares gore prestavlja, gore težav, trpljenja in dela! To močno vero pa je dobivala od Marije. Kadar se je prehudo navalilo nanjo, se je skrila v cerkev pred oltar Marije sedem žalosti. Po kolenih je drsala do nje in prosila, prosila. Od nje je prišla močna, zares tudi uslišana. Dobro še vem, kako mi je kot otroku pripovedovala: "Marija se mi je nasmehnila in z glavo prikimala. Takoj sem vedela: Uslišana sem! In sem zares bila." O, to je vera, da nas je lahko sram vse, ko smo tako maloverni!
No, in prav takrat mi je dala prvi roženkranc, prav tisti, ki sem ga pred kratkim našef. Le kako mi ga je izročala! Ne kakor vesel "odpustek", kupljen na se-manji dan na "štantu". Ne. Kot svetinjo, ki jo je pobožno držala v rokah, poljubila križek in svetinjico na njem in mi ga izročila. Zraven pa je rekla:
"Vidiš, ti si še hudo neumen, včasih celo hudoben.
Sam Bog ve, kaj bo iz tebe. Toda, samo eno te prosim: Drži se Marije! Tale roženkranček imej vedno pri sebi! Če pridejo težave nadte, če pridejo skušnjave, potipaj, kje imaš roženkranček. In če boš poprosil Marijo, porečeš:_ Marija, pomagaj! In še prav takrat, ko bodo moje Kosti že trohnele, se spomni name in mi stori to obljubo, ki te prosim zdajle zanjo, da ne boš nikoli in nikjer brez roženkrančka. V žepu ga nosi; takoj si poišči drugega, če tega izgubiš!"
Vzel sem ga, ga poljubil, kakor sem videl storiti mater, ter ga s spoštovanjem spravil v žep.
Mnogo sem jih potem še kupil, izgubil, raztrgal, tega materinega pa sem hranil. Bal sem se zanj in ga varoval kakor posebno dragocenost. Ko me je začela pamet srečevati, sem jo kljub temu — mladost je norost! — včasih zavozil. Pa bil sem nekako pripet na Marijo z materinim roženkrančkom in lahko rečem, kakor sem nekje v pesmi bral: Majka, tvoj sin je pal, a vselej je vstal! Kajpada, le z Marijino pomočjo in z materino molitvijo na zemlji in v nebesih.
Tole sem želel s svojo revno besedo povedati vsem krščanskim materam, ko stojim z eno nogo že v grobu: Budite v nedolžnih srcih svojih otročičev vročo ljubezen in trdno zaupanje do najboljše nebeške Matere Marije, pa bodo srečno vozili skozi viharno življenje, ki se mu nihče ogniti ne more. Pozdravljena, Marija vodnica, ki skoz' življenje varno vozit' znaš!
L. O.
I
V dveh /toletjih
Začetek in rast katoliške Cerkve v Avstraliji
• • •
Pripoveduje P. CIRIL
RAZVOJ PO ZADNJI VOJNI
POLEG naravnega prirastka tu rojenih, je avstralska Cerkev pridobivala tudi s priseljenci. Pred drugo svetovno vojno so bili to skoraj večinoma Irci. Ti so se primeroma lahko vživeli v malo drugačne razmere in vključili v avstralska farna občestva, saj je bila avstralska Cerkev po svojih začetkih in svojem razvoju irskega značaja.
Ta slika pa se je zelo spremenila s povojnimi priseljenci. Avstralija je prej sprejemala v glavnem državljane Britanskega imperija, zdaj je bila takorekoč prisiljena začeti sprejemati tudi druge narodnosti. Med njimi so bili kot katoličani zlasti Italijani in Malteža-ni. Morala je odpreti vrata tudi beguncem, ki jih je bi-
lo po vojni na sto in stotisoče po raznih begunskih taboriščih Evrope. Tudi med njimi je bilo veliko katoličanov: Poljaki in del Ukrajincev, Litvanci, Slovaki, Hrvati in naš slovenski narod, takrat v tisočih raztepen po taboriščih Italije, Avstrije in Nemčije.
Kot je s povojno pisano emigracijo Avstralija spreminjala svojo podobo iz anglo-saksonske dežele v multikulturno, tako je avstralska katoliška Cerkev začela izgubljati svoj irski značaj. Kljub temu, daje marsikateri avstralski duhovnik hotel in še hoče nekako s silo dati tudi priseljence v farni kalup irskega tipa, ta sila ne uspeva. Priseljencev je preveč in z drugačno versko tradicijo, ki so jo prinesli s seboj, nehote vplivajo na razvoj tukajšnje Cerkve. Danes so na primer marsikje po Avstraliji prišle v navado procesije — zlasti Italijani in Maltežani jih imajo radi, ki jih
irska tradicija ni poznala. Zakaj ne, je razumljivo, saj je bilo v irski zgodovini zatiranje vere proti vsem zunanjim slavjem. Precej avstralskih župnij je že tudi u-vedlo blagoslov velikonočnih jedil, ker so gotove narodne skupine faranov župnika naravnost prisilile k temu. Takih in podobnih primerov je že veliko, vsi pa dokazujejo občutne spremembe v avstralski katoliški Cerkvi. Ko je bila na primer ustanovljena pred nekako nad trdesetimi leti nova župnija v Geelongu (Holy Family, Bellpark), je bilo le deset avstralskih družin, vse ostale pa priseljene. Father Kelly je imel vsako nedeljo kratke pridige v štirih jezikih in sprejel k bogoslužju sleherni običaj, daje faranom ustregel.
Zal čas tega spreminjanja soupada z dobo osipa duhovniških in redovnih poklicev po vsem svetu. Med že tako malim številom avstralskih bogoslovcev in redovniških kandidatov je malo otrok priseljenih katoliških družin raznih narodnosti. Temu sokrive tudi razmere. Zlasti begunske priseljene družine so po več letih težkega življenja po taboriščih in potem, ko so v rodni domovini izgubile vse, pričele po prihodu v Avstralijo takoj misliti na lastni dom in pridobitev izgubljenega ter zamujenega. Tudi mladi v družini so morali dodati svoje z delom in marsikateri bivši študent je prenehal misliti na študij. Bi to smel imenovati izgubljanje duha in pričetek materializma po družinah? Vsekakor razmere niso bile dobra greda za gojitev duhovniških in redovniških poklicev.
Po uradnih podatkih je bilo med avstralskimi katoličani med letom 1947, ko se je pričelo povojno priseljevanje, in letom 1976 že ena tretjina novona-seljencev. V naslednjih letih se je število še dvignilo. Ljudsko štetje leta 1981 je pokazalo, daje že polo-
vica avstralskih katoličanov rojena izven Avstralije, od teh le 7 do 8 % anglo-keltskega pokolenja. Žal nimam pri roki več primernih statistik. V ilustracijo lahko dodam, da je v melbournski nadškofiji 32.6 % vernikov rojenih izven Avstralije in neanglo-sakson-skega rodu. Če k tem odstotkom prištejemo še drugo generacijo priseljenih družin, poskoči število 274.975 na 550.000, to pa je že 63% celotnega katoliškega prebivalstva melbournske nadškofije. Torej kar precej nad polovico — zgovoren dokaz, da se avstralska katoliška Cerkev ne more več imenovati “irska”. In prav nič drugačna slika ni po drugih cerkvenih pokrajinah Avstralije.
Katoliška Cerkev je bila pri organizaciji povojnega priseljevanja med vodilnimi sodelavci in Msgr. George Crennan, imenovan od škofov za narodnega voditelja (National Director) Katoliškega emigracijskega urada (Catholic Immigration Office), je bil dolga leta znana in priznana osebnost pri zvezni vladi v Canberri. Njegov urad in uradi po posameznih škofijah so sponzorirali na tisoče beguncev, preko njih so druge sponzorirali sorodniki in znanci. Tisočem je glavni katoliški emigracijski urad pomagal pri sponzorstvu z brezobrestnim posojilom za vozovnico. Tudi to je pripomoglo, da se je z novodošlimi število katoličanov občutno dvigalo. Naj še dodam, da so domala vsi Slovenski begunci prispeli v Avstralijo preko katoliškega urada, tisoči kasnejših rednih emigrantov pa prav tako, z brezobrestnim posojilom za njih potovanje. Danes bi nekateri radi na to žal pozabili.
Ob tolikem prirastku in številnih jezikih je vodstvo avstralske Cerkve moralo pričeti misliti tudi na du-
St. Patrick's College,
Manlyr /\/. s. //., osrednje semenišče avstralske katoliške Cerkve, obhaja letos stoletnico. Letnici 1888 - 1988 Potrjujeta, da je semenišče vzgojilo veliko duhovnikov.
hovnike, ki bi govorili tuje jezike in poznali značaj različnih narodnosti. Naravno so za tako službo najprimernejši duhovniki iz narodnostnih skupin samih. Nekaj duhovnikov je že prišlo s skupinami iz evropskih taborišč in jih je cerkveno vodstvo lahko takoj uporabilo za delo med novodošlimi.
Tako se je razvila dušnopastirska služba “emigrantskih kaplanov.” Služila naj bi za most med priseljenci in avstralsko Cerkvijo. Ta služba naj bi bila le začasna, dokler se novodošli ne uvedejo v avstralsko farno življenje.
Seveda je praksa pokazala malo drugačno sliko, da narodnost s kulturo in jezikom ni nekaj, kar se more v nekaj letih enostavno odvreči in zamenjati. Avstralija s svojim mladim in razvijajočim se narodom, ki se je komaj začel zavedati sebe, pa še tako oddaljena od ostalega sveta, se je učila iz svojih napak in napačnih predpostavk, prav tako avstralska Cerkev. Po tolikih letih služba izseljeniških duhovnikov še traja. Kdaj bo zaključena, zavisi v veliki meri od njih zavzetnega dela ter narodne zavesti raznih jezikovnih skupin, pa seveda tudi od števila novih priseljencev bodočih let.
Danes ima Avstralija 167 katoliških izseljeniških duhovnikov, dvajset od njih le delno v tej službi. Po cerkvenih pokrajinah razdeljenih je 61 v sydneyski
nadškofiji, melbournska jih ima 47, adelaidska 19; brisbanska in Perth jih imata po osem, Canberra 7, VVollongong 9, Hobart 4 škofiji Maitland in Sale po 2. Vsi so več ali manj tudi kulturni in socialni delavci svoje narodnostne skupine. Cerkev je nekako morala sprejeti dejstvo, da z njih delom urejeno farno življenje delno trpi na skupnosti in enotnosti, da je urnik angleških maš moten z mašami v drugih jezikih itd. A končno so le duše prve in zaradi njih so organizirana župnijska občestva ter ostale cerkvene ustanove.
Omenim naj, da med gornje število emigracijskih duhovnikov niso všteti ukrajinski duhovniki.Ukrajin-ska cerkev je sicer del avstralske, a popolnoma samostojna, z lastnim vodstvom in delom le med Ukrajinci.
Severna Amerika je rešila problem dušnega pastirstva z narodnimi župnijami. Tega avstralska Cerkev ni hotela. Pač so nekatere župnije nekake narodne fare: škofija jih je oddala n.pr. italijanskim redovnikom (Scalabrinian Fathers), ker je v fari veliko število italijanskih priseljencev. Po potrebi so zrastla tudi verska središča raznih narodnosti, kot so naša slovenska v treh največjih središčih Slovencev. Takih verskih središč raznih narodnosti je 7 v Sydneyu, 8 v Melbournu, 2 v Adelaidi in 3 v Woliongongu.
/Dalje prihodnjič/
Dekle
naše družine,
N A D IA BISIACH (BIZJAK) iz Melbourna, med avstralsko skupino tekmovalcev na letošnji Olim pijadi v Južni Koreji. (Na sliki druga od desne na levo) V eč o njej v Kotičku na strani 284.
Misli, Oktober 1988
+ Osrednji dan v septembru je pri nas že precej let tretja nedelja - Dan starejših, ko gostimo naše upokojence in mladina hodi v prid bodočega Doma počitka m. Romane (Walkathon). Letos smo z ozirom na število gostov doživeli prijetno presenečenje. Vsako leto doslej se je zbralo od štirideset do petdeset upokojencev, za letos smo se pa celo bali, da bo število padlo, ker smo pokopali zadnji čas kar preveč ostarelih. Pa je bilo ravno narobe: zbralo seje 79 upokojencev. Dodali smo mize in stole, gospodinje pa so z božjim blagoslovom napravile čudež, pa je bilo za vse vsega dovolj in so bili vsi zadovoljni. Pri takihle zadevah je dobra volja, začinjena z malo potrpljenja, največ vredna. Poleg odlične postrežbe je dvorana vse popoldne odmevala od zadovoljnega smeha ter petja, za katerega so poskrbeli geelongški pevci, ki so s svojim voditeljem Alojzem Furlanom ta dan že vrsto let med nami.
Navadno smo imeli najprej kratek nastop mladine, letos pa je za spremembo p. Toni z nekaj igralci pripravil enodejansko šaljivko Dva gluha, da smo se vsi nasmejali. O njej je za tele MISLI p. Toni tole zapisal:
Slivovka: . .. buzacajna! — Zelenec: Oprostite, kako ste rekli? /Se približa Slivovki/ — Slivovka: Prosim, kaj pravite? /Se približa Zelencu. Drug drugega gledata z odprtimi usti/
Tako nekako sta se DVA GLUHA (Ivan Mejač in Lubi Pirnat) pogovarjala v gostilni Pod skalco. Natakar (Ivan Horvat) ju je z veseljem poslušal in skušal ustreči njunim željam. Ker pa se pri plačilu nikakor nista mogla zediniti, kdo bo segel v žep, je moral natakar poklicati policaja (Ivan Bratina), da je vsak dobil svoje. Da so z gluhimi res težave, je najprej spoznal mlad popotnik (Peter Pirnat), ki jima je hotel izročiti svoj kovček do prihoda vlaka. Naglušna gospoda sta vzela svoji vlogi tako zares, da je imela še šepetalka (Francka Anžin) včasih težave z njima.
Kar nekaj večerov je minilo, da je ta kratka šalo-igra dobila pravo podobo. Hvala vsem za dolge ure vaj in prevožene kilometre. Hvala tudi Heleni Leber za prepričljive maske, saj so se še igralci med seboj komaj spoznali. Tako p. Toni.
Vsem našim gostom tega dne se zahvaljujem, da ste se odzvali vabilu. In le držite sklep:Drugo leto na tretjo septembrsko nedeljo (pa še večkrat skozi leto, če Bog da!) se spet srečamo!
+ WALKATHONA se je letos udeležilo 35 oseb, večina mladine. Žuljev je bilo gotovo nekaj, a omagal ni nihče na skoraj 12 kilometrov dolgi poti. Sicer pa jim je dvoranska kuhinja nudila okrepčilo pred odhodom kakor tudi po vrnitvi. Med njihovim pohodom pa sta računaija M. Zitterschlager in S. Pen-ca seštevala številke na nabiralnih polah in prišla do veselega zaključka: letošnji Walkathon je prinesel
-------------------------------
S emu ,M£TOD
 ---------------------------------------------
Fr. Basi! A. Valentine, O. F. M.,
Fr. Tone Gorjup, O. F. M.,
SS. Cyril & Methodius Slovene Mission,
Baraga House, 19 A'Beckett St., Kew, Vic. 3101 Tel.: (03) 861 8118 in (03) 861 7787
Slovenske sestre — frančiškanke Brezmadežne Slomšek House, 4 Cameron Ct., Kew, Vic. 3101 Tel.: (03) 861 9874
skladu za Dom počitka vsoto 5,562.01 dolarjev. Res lep uspeh, za katerega prisrčna hvala udeležencem kakor njih sponzorjem.
Vsak udeleženec je dobil v priznanje spominček. Nagrade pa smo razdelili sledečim: Tanja Kutin je nabrala največ (268.91 dol.), drugi je bil Eric Mrak (nabrana vsota 229.75 dol.), tretja pa Susie Petelin s 133.30 dolarji. Od udeležencev skupine nad 25 let starosti pa je bila nagrajena sestra Maksimilijana, ki je res neprekosljiva: letos je nabrala 2,305.10 dol.
+ Naše nove načrte za Dom počitka m. Romane zdaj premlevajo na občini Kew, mi pa spremljajmo zadevo z molitvijo, da bi uspela in bi že enkrat lahko začeli z zidavo. Arhitektu se je posrečilo opustiti prvo nadstropje, kar'bo znižalo stroške zidave (tudi ne bo treba dvigala) in dalo stavbi domačnost. Tudi je s tem dane manj prilike za nasprotovanja sosedov, četudi Ljudi na sliki pa menda ni treba predttavljati . . .
28 svečk — za 28 let Baragovega doma . . . Letos jih je v eni sapi upihnil Matija Štukelj
imamo še okoli ljudi, ki nočejo slišati o našem projektu. V zadnjem tednu oktobra bomo zanje napravili sestanek v dvorani, da imajo priliko za vprašanja in naše odgovore. Morda bomo prebili led.
In še nekaj v zvezi z Domom počitka! Nova in moderna hiša, soseda našega zemljišča na A’Beckett cesti, je naprodaj. Če bo uspelo, bi jo dokupili in s tem povečali prostor Doma. Kasneje bi nam odlično služila v službi onemoglim, ne le dvignila vrednost naše posesti. Edinstvena prilika, ki bije ne smeli zamuditi, če nam je kaj za bodoči razvoj našega verskega središča in skrbi za ostarele.
+ Praznovanje obletnice Baragovega doma smo imeli na soboto 24. septembra z domačim večerom družin bivših Baragovcev, kakor tudi cerkvenega pevskega zbora. Glasnikov ter ostalih, ki pomagajo pri nas ob raznih prilikah. Imeli smo lepo srečanje, ki ga obnavljamo vsako leto in je vedno bolj tradicionalno. Letos je bilo na torti že 28 svečk. Vzelo je precej časa, daje Matiju Štuklju uspelo ugasniti vse naenkrat.
Zalivala sestri Emi in pomočnicam za obložene mize, sestram v Slomškovem domu pa za odlično torto!
+ Dva avtobusa z Glasniki, starši in ostalimi udeleženci sta se v četrtek 29. septembra zvečer premaknila izpred cerkve na dolgo pot v NSW, na letošnji Mladinski koncert. Naslednji dan zjutraj so se najprej ustavili pri Sv. Rafaelu v Sydneyu, si potem ogledali mesto in Blue Mountains, imeli na soboto dopoldne piknik blizu Wollongonga, popoldne pa bili na koncertu. V nedeljo po slovenski maši ter kosilu v domu Planice so se zadovoljni odpravili proti domu. Sredi noči sta bila
avtobusa srečno pred našo cerkvijo, udeleženci pa celih kosti in veselih obrazov. Nastop je lepo uspel in zahvala Karantaniji, Glasnikom in posameznikom, ki ste k temu pripomogli. Več o koncertu pa boste brali na drugih straneh.
+ Doma smo se na nedeljo 2. oktobra udeležili narodne maše v stolnici sv. Patrika. Res nas zaradi odsotnosti dveh avtobusov ljudi ni bilo preveč, vendar smo kar dostojno zastopali našo narodno skupnost in tudi narodne noše smo imeli med sabo. Jože Vučko je bil to leto izbran, da nosi papeško zastavo pred procesijo v stolnico in iz nje po zaključku, Petelinovi dvojčici Jenny in Susie pa sta pred začetkom bogoslužja z otroki drugih narodnosti prinesle cvetje pred Marijin kip. Pri škofovi maši smo somaševali izseljenski duhovniki. - Zalivala vsem za sodelovanje. Posebej tudi sestram in gospodinjam, ki so pripravile domače pecivo. Z njim smo se kasneje v dvorani pridružili drugim narodnostim, ki nudijo ob čaju ali kavi nekaj pristno domačega za pokus. Tudi pred našo mizo je bila gneča in odobravanje potice, flancatov, pite injaneževih upognjencev ...
+ V oktobru nedeljskim mašam vselej dodajamo de-setko rožnega venca z željo, da ostale desetke zmolijo družine doma. Le naj bi naše družine poživile to skupno molitev, pa bo v njih več sreče in zadovoljstva. Vedno mi je hudo, ko zvem za par, ki je odšel narazen. Ko bi skupaj tudi molila, bi skupaj ostala.
Večerno mašo bomo imeli na dan prvega novembra (torek, zapovedan praznik Vseh svetih) in naslednji dan (spomin vernih duš) ter na prvi petek (4. nov.). Enako tudi na praznik Marijinega darovanja (ponedeljek 21. novembra).
+ Letos 20. oktobra bomo obhajali dvajsetletnico blagoslovitve in otvoritve naše cerkvice sv. Cirila in Metoda. Večjo slovesnost bomo priredili čez pet let, za srebrni jubilej, letos pa bomo imeli v proslavitev obletnice le slovesno bogoslužje na tretjo oktobrsko nedeljo ob desetih. Bogu se bomo iz srca zahvalili za vse milosti, ki jih v našem ljubem svetišču tako daleč od rodnega doma prejemamo. Želel bi samo, da bi imelo naše versko središče še več rednih obiskovalcev, zlasti celih družin, staršev in otrok, tudi doraščajoče mladine. Le tako bomo središče ohranili slovensko in bo naši skupnosti služilo tudi bodoča desetletja — ne le starejšim, ampak tudi mlajšim, ki rastejo med nami in bi želeli ohraniti dediščino materinega jezika ter slovensko zavest. Le skupno s starši in slovensko šolo jim to more posredovati tudi slovenska cerkev. V tem so me moja ameriška leta veliko naučila.
Naj se ob tej priliki hvaležno zahvalim vsem, ki tako nesebično pomagate na sto načinov, da naše versko in kulturno središče živi in uspeva.
+ Poleg enega poveljavljenja civilne poroke so pred našim oltarjem od zadnjega poročila štirje pari sklenili sveti zakon:
Dne 10. septembra je Suzana Maria Kirn obljubila zvestobo svojemu izbrancu. Noel Joseph Langford je bil rojen in krščen v Kalkuti v Indiji, Suzana pa je iz melbournske slovenske družine in sem jo krstil v Essendonu. — Dne 18. septembra seje poročil Vladimir Postružin, bivši fant Baragovega doma^n izrekel “da” nevesti Miljani Horvat. Rojen je bil v Celju in krščen v Velenju, nevesta pa je bila rojena v Murski Soboti in krščena v Ljutomeru. Kot deklica je prišla s starši v Avstralijo. — Dne 25. septembra pa sta se vzela za vselej Rajko Grlj (rojen in krščen v Istri, kraj Vo-losko) in Doris Maria Brožič (rojena v Melbournu in krščena v kapeli Baragovega doma). Rajka sem kot enoletnega fantka pestoval v Bonegilli ter ga s starši pripeljal v Melbourne, nevesto sem pa tudi videl rasti vsa leta, saj je s bila s starši redno med nami, tako v cerkvi kot v dvorani. - Dne 1.oktobra staipred Bogom sklenila sveti zakon Shane Stanley Brown in Vlasta Težak. Nevesta je prišla z družino iz Maribora, ženin pa je rojen in krščen Melbournčan.
Naše čestitke vsem in obilo božjega blagoslova!
+ Krst je bil en sam in sicer 11. septembra, ko je postal kristjan Stephen Adam, sinček Jožefa Turka ml. in Marcelle r. Polh. Prinesli so ga iz St. Albansa. Bog g4 vodi skozi življenje, družinici pa čestitke!
+ Na keilorskem pokopališču se bomo kot običajno zbrali na prvo novembrsko nedeljo (letos 6. nov.) točno opoldne. Vse zopet naprošam k sodelovanju pri
Zadnja žalostna novica tik ob zaključku: za posledicami avtomobilske nesreče je v Melbournu umrla 16. okt. ŠTEFANIJA MERSEL.
Več prihodnjič.
(  -----
Rojakom
PGRTH -a
sporočamo:
Na vrsti je obisk slovenskega duhovnika. Tokrat bo prišel p. Tone iz Melbourna. Slovenska maša, ki velja za nedeljsko, bo v soboto 29. oktobra ob petih popoldne v cerkvi (St. Kieman’s) župnije Osborne Park.
Naslednji dan, na nedeljo 30. oktobra, se bodo tudi Slovenci udeležili romanja v New Norcio, kjer bo maša narodov. Naš Cerkveni svet v Perthu je zadevo organiziral in poskrbel prevoz z avtobusom.
V	torek, 1. novembra, je zapovedan praznik Vseh svetih. Ob tej priliki bomo imeli spet slovensko mašo v cerkvi župnije v Osborne Parku in sicer ob šestih popoldne.
Vsi rojaki, ki živite v Perthu in okolici, ste vljudno vabljeni k vsem tem trem našim srečanjem. Slovenski duhovnik napravi dolgo pot do vas - pokažite s svojo udeležbo, da ste njegovega obiska veseli!
molitvah in k obnašanju, primernem za kraj in čas. Sorodniki pokojnih naj bodo pri njih grobovih, da jih pri blagoslovu gotovo ne zgrešim.
Nabirka na pokopališču bo za vzdrževanje oz. popravilo naših skupnih grobov, glede katerega imam že dogovor s podjetjem.
Popoldne ob petih na isto nedeljo bomo imeli molitve za pokojne tudi pri znamenju SDM v Elthamu.
Dvajset let ima naša cerkvica svetih bratov CIRILA in
metoda
v Melbournu
 C3—^
IZPOD	7UlGLAVA
V---------------------------------------
DRAGA 88 so študijski dnevi, ki so potekali letos v začetku septembra na Opčinah pri Trstu. To je bilo že triindvajseto vsakoletno srečanje, ki zbere vsakič slovenske razumnike iz vseh delov sveta k predavanjem in razgovorom. Letos so predavali: državni poslanec v dunajskem parlamentu Karel Smolle, srbski književnik in član beograjske akademije znanosti Dobriča Čosič, profesor na papeški univerzi Urbaniani v Rimu Jožko Pirc ter tržaški pisatelj in profesor na liceju “Prešeren” v Trstu Alojz Rebula.
V	uvodnem predavanju je avstrijski poslanec Karel Smolle govoril o večinskih narodih in o manjšinstvu v Evropi. Dobriča Čosič se je v svojem predavanju spraševal: ali je tudi srbski narod manjšinski narod v Jugoslaviji. Po pritrditvi temu je iskal rešitev za vse narode jugoslovanske državne skupnosti. Jožko Pirc je govoril o velikem Slovencu škofu Mahniču, ki seje načrtno lotil oblikovanja vseh možnih področij narodovega življenja in kulture. Letošnje študijske dneve pa je zaključil Alojz Rebula ter dal svojemu razmišljanju pomemben naslov: Kam plovemo? Ob iskanju te “plovbe” je odpiral svoje razglede čez slovenska obzorja,
UDELEŽENCI DRAGE 1988 so z ozirom na dogodke in krivične aretacije v matični domovini izdali tudi protest, ki ga v ilustracijo današnjih razmer doma objavljamo v celoti:
Udeleženci študijskih dni Draga 1988, zavedni Slovenci iz domovine, zamejstva in tujine, se čutimo dolžni izraziti svoje ogorčenje in protest spričo vznemirljivih dogodkov, ki so se na Slovenskem zvrstili v zadnjih mesecih.
Kajti ti dogodki — aretacije znanih časnikarjev v času razveseljivih demokratičnih gibanj, ter sojenje četverici pred vojaškim sodiščem v mirnem času — so razkrili, da obstajajo v najvišjih oblastnih in političnih telesih jugoslovanske države močne sile, ki so nespravljivo sovražno razpoložene do demokratičnih gibanj na Slovenskem in še zlasti do spremljajočega preporoda slovenske narodne zavesti.
Tako sovražno so te sile razpoložene, da so pripravljene, kot se je razkrilo v tej aferi, tudi z vojaško silo nastopiti proti slovenski demokratični in narodni pre-buji, seveda z namenom, da z zastraševalnimi akcijami zbijejo v tla njeno moralno moč in da z vrsto aretacij odstranijo s prizorišča njene najvidnejše nosilce.
Nekatera znamenja celo kažejo na jezikovne genocidne nakane proti slovenskemu narodu, nakane, ki
nam jih ni težko prepoznati, ker smo poskusa uresničitve takih namenov izkusili med fašistično in nacistično okupacijo.
Vznemirila nas je poleg vsega tega še medlost in bojazljiva opreznost, s kakršno so se predstavniki slovenske politične in državne oblasti odzivali na te strašljive dogodke, saj v teh odzivih pogrešamo jasnih in odločnih besed odpora in nasprotovanja tako očitnim prestopkom zoper osnovne vrednote in pravila civilne družbe in še posebej zoper ustavno priznano suverenost slovenskega naroda.
Še posebej je za nas skrb vzbujajoča in porazna spretnjaška lahkota, s katero se predsedstvo slovenske republike neodgovorno odreka suvereni svoji pravici do lastnega ukrepanja zoper dejanja, ki so resno ogrozila doslej dosežene in krvavo izborjene pravice Slovencev v Jugoslaviji. Če predsedstvo republike Slovenije izjavlja, da se ne čuti poklicano (“pristojno”) za vprašanja o ustavnosti ali neustavnosti vojaških povelj, kijih vsebujejo razkriti tajni dokumenti, glavni predmet sodne obravnave, tedaj je s tem pokazalo, da se ne čuti prvenstveno zavezano slovenskemu narodu, v imenu katerega je postavljeno, temveč, da čisto refleksno zgolj varuje svoj položaj, tj. položaj edine obstoječe in edine vladajoče stranke.
Podoficir Ivan Borštner je lahko pred vojaškim sodiščem trdno vztrajal na stališču, daje ravnal po svoji najboljši vesti, ko je sicer nedovoljeno posegel po tajnih vojaških listinah, ker njihova vsebina oziroma namen po njegovem prepričanju predstavlja nevarnost za slovenski narod. Kar je torej lahko storil tako rekoč najmanjši izmed nas, posameznik iz nižjega socialnega sloja, vendar zaveden Slovenec, tega ni moglo storiti naj višje predstavništvo slovenske države.
Kakor se lahko veselimo velike, nedavno izkazane množične pripravljenosti SliTvencev na tveganja in žrtve, kakor se lahko veselimo srčnosti kakega Ivana Borštneija, tako smo tembolj ogorčeni spričo vedenja slovenskih oblasti, ki po svoji moralni pripravljenosti že ne dosegajo niti najbolj razšiijenega razpoloženja Sloyencev za uresničitev suverene narodne eksistence, za demokratični razvoj in za civilno družbo. '
Izražamo svojo trdno podporo Odboru za človekove pravice v Ljubljani in želimo, pričakujemo, da bo trdno vztrajal pri svojem poslanstvu, ki gaje plebiscitarno potrdila slovenska javnost. Še posebej velja naša podpora in solidarnost štirim obsojencem, Borštneiju, Janši, Zavrlu in Tasiču.
Udeleženci Drage 88 se s tem zavezujemo, da bomo vsak po svojih močeh skušali pripomoči, da bi se gibanje za človekove pravice na Slovenskem utrdilo in se razširilo in še posebej, da bi dosegli oprostitev vseh štirih obsojencev.	Trst, 4. septembra 1988
Udeleženci 23. študijskih dnevov Drage 1988
mmlip#" mm
Wm!m.
K protestu zbrana glasna m nožiča na Trgu revolucije v Ljubljani je bil odmev, ki ga oblasti ni*o niti Pričakovale niti želele . . .
RAZSTAVO sta pripravila Slovenski gledališki in filmski muzej ter Cankarjev dom, ki je bila predstavitev svetovno znanega tenorista Antona Dermote. Ta naš odlični rojak se je uveljavil kot koncertni in operni pevec že pred vojno in ves čas po vojni.
NAD 800 STAVK je imela Jugoslavija samo v letošnjih mesecih in pri njih tudi Slovenci niso stali ob strani. Večina stavk je bila zaradi prenizkih plač. Več dni je iz istega vzroka stavkalo v Murski Soboti 136 učiteljev srednješolskega centra tehnične in pedagoške usmeritve. Učitelji so preko krajevne radijske postaje sporočili učencem, da ne bo pouka. Ravnatelj šole, ki ima več kot 1500 učencev, je odstopil, ker mu je stavkovni odbor odvzel vsa pooblastila vodilnega človeka šole. Stavkovni odbor se je sestal tudi s predsednikom slovenske izobraževalne skupnosti Nikom Žibretom, a tudi ta pogovor ni prispeval k rešitvi zapletenih razmer v šoli.
SLOVENSKO PIVO gre na tujem prav dobro v prodajo. V prvi polovici našega leta so prodali kar 13.000 hektolitrov piva, od katerih jih je Union sam izvozil 9.200 hektolitrov ter je s tem postal naj večji pivski izvoznik v Jugoslaviji. Sicer je proizvodnja Laškega piva večja od unionskega, izvozi pa podjetje manj. Slovensko pivo se dobro proda v Italijo, Avstrijo, ZDA, Kanado, Avstralijo, Švedsko in tudi v ZRN.
MEDNARODNI SEJEM vinarstva in vinogradništva je potekal na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Če upoštevamo ocenjevanje in število sodelujočih držav oz. njih vzorcev pijače, je to največja tovrstna prireditev na svetu. Letošnji 34. sejem vina je zbral 317 vinarjev iz 19 držav, ki so na ocenjevanje poslali 1087 vzorcev. Ocenjevalno komisijo sestavlja 27 članov, iz 14 držav. Pri ocenjevanju vzorcev so se
strogo držali mednarodnih pravil. Vzorci dobivajo negativne točke glede na izgled, intenzivnost in kakovost vonja in okusa ter harmoničnosti. Vino, ki dobi do 12 negativnih točk, dobi veliko častno diplomo. S to častno diplomo pa potem vina razvrščajo takole: velika zlata medalja pripada tistemu, ki dobi največ do šest negativnih točk, zlata od sedem do osem, od osem do dvanajst pa srebrna. Če dobi vino od trinajst do dvainštirideset negativnih točk, dobi častno diplomo, za več kot 42 negativnih točk pa le diplomo za sodelovanje. Šampion je tisto vino, ki je v kategoriji velikih zlatih medalj najboljše.
Letos je mednarodna komisija ljubljanskega vinskega sejma po desetih dneh ocenjevanja podelila pet nazivov “šampion”, 67 velikih častnih diplom z veliko zlato medaljo, 259 velikih častnih diplom z zlato medaljo, 534 velikih častnih diplom s srebrno medaljo in 190 častnih diplom. Samo.devetim vzorcem je bila podeljena le diploma za sodelovanje.
LJUBLJANSKA TV je presenetila svoje gledalce z dokumentarcem, ki sodi vsekakor med najboljše v letu. To so posnetki s protestnega zborovanja (“kulturni miting” ga imenujejo) na Trgu revolucije. V tedniku 7DNI piše, da se bo gledalcem gotovo za vedno vtisnil v spomin lik osivele demonstrantke (tednik piše “demonstrantke”), ki je s tresočim se glasom pripovedovala svojo zgodbo. Med okupacijo leta 1943 je stala skupaj s še tridesetimi obtoženci pred italijanskim vojaškim sodiščem v Ljubljani. Šlo ji je za glavo
—	toda imela je civilnega branilca, razprava je bila javna (v avditoriju pa mnogo Slovencev) in branila se je lahko v slovenskem jeziku. In vse to — čeprav je stala pred okupatorskimi sodniki.
Danes pa ...
14. MLADINSKI KONCERT
NAŠA UPA MAJ CVETA
VVOLLOIMGONG, N. S. W. — 1. OKT. 1988
OBETAVNA napoved pomladi v naslovu se je ujemala z letnim časom, ko smo se bližali Wollongongu. Zakaj ravno tja? Tamkajšnja mladina se že vrsto let pridno udeležuje mladinskih koncertov, kijih prirejajo slovenska verska središča. Ob lanskem koncertu pa so se odločili: drugo leto se vidimo pri nas, v Wollon-gongu!
Tako smo v soboto, 1. oktobra 1988, ob štirih popoldne napolnili dvorano RSL kluba wollongongske-ga okraja VVoonona. Na oder sta prišla Blanka Košak in Robert Koprivec, nas pozdravila in že izginila za zaveso. Tako sta prihajala in odhajala pred vsakim nastopom vse do konca prvega dela koncerta.
Zlati glas, domači mladinski zbor, nam je v uvodu povedal, po kakšni pomladi bo dišalo. Zapeli so Prešernovo Zdravljico in poslušalce brez besed pripravili do tega, da so vstali. Sledila je avstralska himna kot izraz hvaležnosti, da v zemlji tega mladega kontinenta lahko raste tudi slovenska lipa.
Tako kot cerkvice imajo tudi lipe častno mesto sredi mnogih slovenskih vasi. Dajmo ji častno mesto tudi v tej novi deželi! Nekajletno pomladno prebujanje pod Triglavom naj tudi nas vodi v nove in nove pomladi. Sprejmimo darove, ki nam jih ponuja narodno drevo: besede, pesem, ples, čutenje in misel; delimo jih drugim.
“Pozdravljeni in dobrodošli!” je še enkrat vsem skupaj zaželel g. Karlo Kerčmar, predsednik krajevnega slovenskega kluba Planica. Temu je pridtrdil ansambel Planica iz Wollongonga. Fantje Peter Grivic
—	harmonika, Robert Dimovski — kitara, Sam Beta-sovski — klarinet in Alan Baša — bobni, so nam zaigrali tri Avsenikove: Večer na Robleku, Moja dežela in Na Golici, končali pa so s skladbo Never on the Sunday.
Vrsto plesov izpod vaških lip po Sloveniji nam je predstavila Folklorna skupina Sydney. Rudi Čmčec je raztegnil harmoniko, pari Kristina Berginc in Valter Šuber, Maryanne Brožič in Marko Slatinšek, Carmen Kalc in Peter Šarkan ter Lotita Žižek in Martin Bleesing pa so se zavrteli. Od strani jih je zadovoljno opazoval njihov voditelj Ivan Koželj.
Iz Morwella v Viktoriji je prišla Lidija Lapuh. S
pesmijo Josipa Murna Pred Marijo nas je hotela spomniti na Marijino leto, ki se je pred kratkim izteklo.
Lenti Lenko iz Melbourna si je za letos izbral dve Slakovi: Dobri prijatelj in Pa spet bom vzel harmoniko. Orgle so ubogljivo sledile plesu njegovih prstov po črnobelih tipkah.
Celesta Kalan iz Sydneya je že večkrat pela na mladinskih koncertih. Tokrat je ob klavirski spremljavi Mirijam Stariha zapela o beli planiki sredi planin (Edelweiss) v angleščini in slovenščini.
Veseli trio s pevko Kristino .Cestnik je dobil ime kar čez noč. Ko so odhajali iz Melbourna, so bili še Tony in Paul Bogovič s harmoniko in kitaro ter Frank Petelin z diatonično harmoniko; z njimi je šla tudi Kristina, da bo zapela. Na oder pa so prišli kot že dolgo znan ansambel in poslušalci so jih z navdušenjem sprejeli. Najprej so zaigrali Avsenikov Cvetlični valček, nato je prišla na vrsto Kristina in ob njihovi spremljavi zapela Moj rodni kraj, moj rodni dom; končali pa so s Slakovo Moja harmonika.
Na prostornem odru je stal tudi klavir. Brigita Bezjak iz Canberre ga je prva preizkusila. Zaigrala nam je skladbi Tam kjer pisana so polja in Lipa zelenela je. V svet klasičnih mojstrov pa nas je popeljala Anita Pahor iz Melbourna z Beethovnovo Sonato v D-duru. Pri naslednji skladbi se ji je pridružila še njena učiteljica Katarina Vrisk. Štiriročno sta zaigrali Straussovo Trisch Trasch polko, ki je marsikoga požge‘čkala po podplatih.
Mladinski zbor Zaija iz Sydneya je pripravila za nastop Irena Stariha, zaradi njene odsotnosti pa ga je med nastopom na koncertu vodila Olga Gomboc. Zbor sestavljajo pevci: Anna Bolko, Michelle Brcar, Sonja Cesar, Olga Gomboc, Carmen Kalc, Michelle Kalc, Carmen Lah, Veronca Lah, Karl Lukežič, Vesna Lukežič, Lilliana Mikuletič, Kristine Pezdirc. Za spremljavo pa so poskrbeli: Katherine Pezdirc — orgle, lan Makovec — kitara in Tania Kolar — bas kitara. Za nastop so izbrali tele pesmi: Here I am, Lord, Vrni se (Andrej Šifrer) in Zelena je moja dolina (skupina Rendez-Vous).
Andrej Žičkar, ki je poleg Vesne Hatežič in Marije Brodnik marljiv organist v wollongongski slovenski cerkvi v Figtree, nam je zaigral na orgle pesem I Stili Call Australia Home, zraven pa je zapela Linda Hren.
Prvi del koncerta je zaključil nastop ansambla Karantanija iz Melbourna. Petim fantom (Peter Pirnat — harmonika, Bojan Jakša — klarinet in saksofon , David Jakša — trobenta, Eddie Zupan — ritem kitara, bobni ter Ivan Horvat — bas kitara, bariton) seje pridružila še pevka Anita Pahor. Fantje so najprej zaigrali lastno skladbo Karantanjsko polko, pevka pa je sodelovala pri Moji deželi (Slovenski muzikantje) in Avsenikovi Te pa tikou vredi. Tisti, ki so že malce utrujeni sloneli na mizah, so se ob njihovih poskočnih vižah spet razživeli.
V	drugem delu koncerta je prvi nastopil Rudi Cm-čec iz Sydneya. Na diatonično harmoniko je zaigral slovenski narodni Hišca ob cest stoji in Le sekaj, sekaj smrečico. Njegov in naslednje nastope sta napovedala nova napovedovalca, Marko Celin in Leonie Marinič.
Na vrsto so prišli domačini — mladinski pevski zbor Wollongonga pod vodstvom Vesne Hatežič. Že na začetku prireditve so na zapeli obe himni, zdaj pa je čas, da se nam predstavijo. Peli so: Marko Celin, Laura Hart, Anna Koprivec, Robert Koprivec, Blanka Ko-, šak, Leonie Marinič, Vanessa Marinič, Peter Murko, Darko Novak, Tania Novak, Helen Obal, Rebeka Ru-
dolf, Robert Rudolf, Paul Tehovnik, Valerija Voča-nec in Andrevv Žičkar. Petje so spremljali: Vesna Hatežič — orgle, Phillip Hatežič — kitara, Maria Brodnik
—	bas kitara in Louis Brodnik — bobni. Zapeli so nam pesmi Na svetu je lepo, Zaljubljena Slovenija in Sing Your Praise to the Lord. Po aplavzu so še kar vztrajali na odru in kmalu smo zvedeli zakaj. Povedali so, da kar ves letošnji mladinski koncert posvečajo patru Valerijanu ob njegovi petindvajsetletnici delovanja v Avstraliji. Zahvalili so se mu za njegovo nesebično delo med njimi in mu zapeli pesem z naslovom Misijonar.
Carmen in Michelle Kalc iz Sydneya sta se odločili za poezijo. Iz pesniške zbirke Toneta Kuntnerja sta recitirali pesmi Moj svet — My World in Moja hiša My House. Originalu v slovenščini sta dodali angleški prevod iz iste zbirke, kije letos izšla v Sydneyu.
Iz Melbourna sta prišla dva brata: Robert in Igor Denša. Igor nam je na violino zaigral skladbo La Paloma, Igor na klavir Ballade pour Adeline. Nazadnje sta skupaj zaigrala Preludij O.
Naslednji se nam je predstavil Marko Celin, tokrat kot solo pevec. Zapel je pesmi Piši, piši mi in Bodi srečna, Julija. Pri klavirju sta ga spremljala Vesna in Phillip Hatežič.
Ivan Gjerek iz Melbourna je na orgle zaigral Avsenikovo Na Golici ter The Entertainer (Scott Joplin).
Karantanija
iz Melbourna, ki upravičeno velja za najboljši slovenski ansambel v Avstraliji
NAŠA'LIPA
CVETI
Blanka Košak in Robert Koprivec
Karlo Kerčmar s p. Cirilom
Miche»e
Earmen
Mladinski zbor ''Zarja", Merrylands, Sydney^
Folklorna ikupina "Planica", Wollon9ong
272 Misli, Oktober 1988
Ansambel "Planica" .vS!!?!
*ki*bor "Glasniki, H*ew (Melbourne)
"Veseli trlo" in| Kristina Cestnik, Melbourne
Forelgn Exchange", Canberra
Celesta Kalan (poje) in Miriam Stariha
Misli, Oktober 1988	273
“Foreign Exchange” je ime, ki sta si ga nadela dva Marka iz Canberre: Mark Penca in Mark Kobal. Na strunah kitare in bas kitare smo slišali tele pesmi: Baby, Can I Hold You (Tracy Chapman), It’s Differ-ent for Girls (Joe Jackson) in slovensko narodno Moj očka ima konjička dva.
Znano pesem Amazing Grace nam je v slovenščini in angleščini zapela Adriana Kermec iz Sydneya.
V	VVollongongu imajo slovenski klub, ki se imenuje Planica. Kar na samem začetku nam je zaigral nekaj viž ansambel Planica. Zdaj pa še enkrat — Planica. To ime si je nadela tudi wollongongska folklorna skupina, ki jo sestavljajo: Anna Koprivec in Robert Rudolf, Leonie Marinič in Robert Koprivec, Vanessa Marinič in Marko Celin, Tanja Novak in Darko Novak, Rebeka Rudolf in Eric Tehovnik, Natalija Volčanec in Alex Hren, Valerija Volčanec in Paul Tehovnik. Zaplesali so nam celo vrsto plesov: Kovtre šivat, Žaklje šivat, Mrzulin, Kosmatača, Točak, Šoštarska, Mašeijanka, Sotiš, Štajariš. Njihove korake je na harmoniki spremljal Peter Grivic. Skupino sta za nastop pripravila Ivan Rudolf in Janez Marinič.
Ti pa so se gotovo zmotili, sije mislil marsikdo, ko so na oder prikorakali mladi fantje, počitniško razpoloženi in temu primerno napravljeni. Ko pa so prijeli za inštrumente, smo v njih prepoznali — Karantance. Tokrat so zaigrali dve moderni: Ciao bao skupine Gu-gu in Kraljico polk od Agro pop-a.
Spet so se oglasile orgle in domačin Andrew Žičkar nam je zaigral Tam kjer murke cveto.
Tik pred koncem je prišla na oder najštevilnejša skupina - Glasniki, mladinski pevski zbor verskega središča iz Melbourna. Med pevci so bili: Maida Barič, Paul Bogovič, Tony Bogovič, Barbara Brožič, Mark Brožič, Robert Brožič, Richard Butkeraitis, Diana Cek, Mark Cek, Igor Denša, Robert Denša, Ivan Gje-rek, Simon Grilj, Tanja Grilj, Gregory Horvat, Sonia
Horvat, Cindy Jerič, Tania Kutin, Yelka Kutin, Wen-dy Lenarčič, Lidiya Lenko, Tony Lenko, Sonia Mo-horovič, Anita Pahor, Frank Petelin, Mary Petelin, Sonia Rotar, Julie Rozman, David Štrancar, Frances Urbas, Tony Urbas, Kristina Vidovič, Anita Žnidaršič in Joe Žugič. Pod vodstvom učiteljice Katarine Vrisk so zapeli Gačnikovi Vrnil se bom k Očetu in Tebe iščejo oči ter Come, go vvith me avtorja C. E. Quicka. Petje je na orglah spremljal Lenti Lenko.
Ža tem sta p. Valerijan in p. Ciril razdelila priznanja vsem nastopajočim in se zahvalila rojakom v Wollongongu, ki so bili gostitelji letošnjega koncerta.
Prireditev so zaključili muzikantje iz Sydneya — kvintet Mavrica s pevko Olgo Gomboc. Izbrali so pet Avsenikovih skladb: Proti jutru, Prelepi gorenjski svet, V Hrašah 'mam pa tetko, Rezka in Iz Bohinja. Kvintet sestavljajo: Martin Konda — harmonika, klaviatura, vokal; Franci Mramor — klarinet, saksofon; Henry Stariha — bariton, bas kitara; Martin Bleesing
—	trobenta; Andrej Konda — kitara.
Koncertu je sledila zabava s plesom. Za poskočne melodije sta poskrbela ansambla Mavrica in Karantanija.
Naslednji dan smo se vsi skupaj še enkrat srečai, tokrat v dvorani kluba Planica v Figtree, kjer smo imeli sveto mašo. Slovenska cerkvica Vseh svetnikov, ki stoji poleg, je bila premajhna za tako množico. Med bogoslužjem so peli vsi trije mladinski zbori, ki so nastopili na koncertu. Po okusnem kosilu, ki so ga pripravili gostitelji iz Figtree, smo se razšli.
Marsikomu bi se morali poleg nastopajočim posameznikom in skupinam zahvaliti za res lepo doživetje dveh pomladi hkrati. P. Ciril, ki seje že napol odpravljal na dopust v rodni kraj, je imel s pripravami precej dela, VVollongongčani so pa tudi pokazali, kaj zmorejo, ko stopijo skupaj. Hvala vam za vse. P. TONE
Sydneyski
ansambel
MAVR ICA
je kot gost
zaključil
letošnji
koncert.
Štirje
njegovi člani so nastopili z MAVRICO že na prvem koncertu (1975).
LOJZE KOZAR
suecm
(19.)
Nekaj mesecev po moževi smrti je še nekako šlo. Potem pa so se medsebojni odnosi med njo in drugimi stanovalci zaostrili. Rozika si je nazadnje želela samo to, da bi mogla oditi iz sovražnega gnezda, kjer sta njena otroka bila napoti vsem in kriva za vsako smet na stopnišču; če je kdo zažvižgal, je bil gotovo Aleš in če je bilo kje kaj polito, je polila Alenka.
Rozika je ob Alenkinem rojstvu sporazumno z možem službo odpovedala, da bi se laže posvetila samo družini. Pokojnina po možu je bila premajhna za drugo stanovanje. Od svoje nekdanje sodelavke je zvedela, da je v njenem kraju prazna majhna hišica, ki bi jo lahko dobila poceni v najem. Hišica je na deželi in kakor nalašč za otroka, da se rešita mestne tesnobe.
Rozika je šla poizvedovat in se je hitro dogovorila z lastnikom, vzela otroka in iz mesta so se odselili na deželo.
Hišica je stala v dolini ob veliki cesti. Prva Rozikina skrb je bila, da je otrokoma dopovedala, kako nevarna je cesta in kako naj se je izogibata. Toda kaj bi tudi na cesti, ko pa je bil za hišo travnik, za njim potok, onstran potoka pa gozdiček. Že na travniku, zlasti pa ob potoku in v gozdu je bilo toliko čudes, da vsega tega vse svoje življenje ne bi mogla dovolj temeljito preiskati.
V	hišici so preživeli jesen, zimo in pomlad. Ob koncu majnika pa so prišli najprej merilci in nekaj merili in merili. Za njimi sta prišla dva človeka, rekla sta, da sta z občine.
“Tovarišica,” sta rekla Roziki, “poiskati si boste morali drugo stanovanje.”
“Je hiša vaša? V spominu imam drugačnega človeka.”
“Ne, midva sva z občine.”
“Potem pa nimate tu kai iskati. Pogodila sem se z lastnikom in se z nikomer drugim ne pogajam.”
“Toda poslušajte. Ne gre za lastnika, gre za to, da bomo to hišo podrli.”
“Kdo jo bo podrl? Podre jo lahko samo lastnik, saj je njegova. Pa tudi on samo takrat, če mu jaz dovolim, kajti jaz sem sedaj lastnica stanovanja, če je on lastnik hiše. Stanovanja pa mi ne more nihče kar tako vzeti.”
“Čakajte, da vam dopovemo. Ta hiša bo morala stran, ker je napoti. Razširili bomo cesto in hiša bo morala proč, tako je določeno.”
“Ta hiša ni polžja hiša in jaz nisem polž, da bi jo kar tako na hrbtu
NAŠE NABIRKE
BERNARDOVEMU
TISKOVNEMU SKLADU
ZA NAŠE “MISLI”:
$48,— Lado Sluga; $26,— Alojz in Angela ŠuStar, Tone Urbanc; $18,— Jožefina Hvala, Janja Sluga; $14.57 Joe Zelle; $14,— Stanislav Ogrizek; $13,— Olga Vatovec, J. Bajt; $9,— Kristina Skočir; $8,— Ana Sutej; $6.— Mirko Ogrizek, Mirko Ritlop, Tone in Ivanka Bulovec; $5,— Nežka Jesenko; $4.50 Silva Jenko ;$4,— Anton Bransperger; $3,—Janez Kovačič, Ivanka Hrvatin, Stanko Zmazek, Ivanka Kontelj; $2.79 Joseph Vrečar; $1.— Jožef Peršič, Emma Accorsi.
NAŠIM POSINOVLJENIM
AFRIŠKIM MISIJONARJEM:
$40,— Agata Zupanič; $25,— N. N. (za lačne v Afriki); $12.— Marija Oražem (za lačne v Afriki).
MATERI TEREZIJI
ZA NJENE LAČNE SIROTE:
$100,- Lojzka Vučko; $30 - N.N., N. N.;$20,—Marija Lovren£ic;$ 10,— Vera Lisiecki.
VSEM DOBROTNIKOM
BOG STOTERO POVRNI!
PRIJATELJA Sl MORATA POMAGATI KAKOR ROKI, pravi kitajski pregovor, star tisočletja.
Podobno je, da je Bog hotel zapisati prav v naše telo ta zakon vzajemnosti. Samo opazuj nekaj trenutkov igro svojih rok, ko hočejo pobrati kak predmet, zavezati čevlje, urediti to in ono na pisalni mizi . . . Kako lep primer medsebojne pomoči, iznajdljivosti, tudi ponižnosti! Desna roka ni nevoščljiva levi, leva ne zameri desni, če je morda pripravnejša.
Tako moram delati s tistimi, s katerimi me veže vez prijateljstva. Toda ne delaj takoj razlike: tile da, oni ne! Pravo prijateljstvo je vse globlje in vse širše. In samo tako prijateljstvo-je nekaj vredno.
. .. SEM bral v eni od številk Nove revije na zadnji strani, da so poleg drugih težav tudi v finančnih.
V	pomoč sem jim poslal 100 ameriških dolarjev, pa mi je Cankarjeva založba ček vrnila, češ, od "izdajalcev" ne potrebujemo pomoči. Sicer ni bilo tako zapisano v pismu, ki mi ga je pisal direktor Cankarjeve založbe tov. Martin Žnidaršič, med vrsticami pa sem tako razbral. Ko sem pozneje po telefonu o tej stvari govoril z dr. Zdenkom Roterjem, ki se je mudil v Clevelandu na obisku, mi je dejal: ''Ti ljudje se bojijo imeti zveze s politično emigracijo, ker bi se jih uvrstilo v isti razred z vami."
(. . .) Na kakšen način naj potem pride do dialoga med oporečniki doma in politično emigracijo? Za javni dialog kljub demokratizaciji v domovini, izgleda, še ni čas, v "podzemlju" pa se verjetno že vrši.
(. . J Težko kolesje zgodovine tre sedanji ateistični-marksistični samoupravni sistem, kateremu se ni nihče upiral, dokler so bili na zeleni veji. Gospodarski polom pa je načel še druga vprašanja na narodnopolitičnih, moralnih, verskih in ideoloških področjih, ki so se razvnela in preplavljajo današnji slovenski tisk.
O teh stvareh povojna emigracija piše in govori že nad 40 let, pa so povečina doma vsi ostali gluhi za njeno dokazovanje in vse sprejeli kot propagando "narodovih sovražnikov in izdajalcev". Med temi so bili in so še nekateri današnji oporečniki, z manjšimi izjemami.
Prvič sem zasledil v Tribuni in Mladini objavo zdomskih piscev. (...) AH bi ne bilo potrebno za dialog, da bi matični tisk prinašal še druge razprave raznih zdomskih piscev, ki se ukvarjajo z našo skupno slovensko problematiko? Saj se samo na ta način lahko vrši neki dialog, kjer se lahko misli enih in drugih piscev presoja in ocenjuje in pri tem išče, kaj naj zbližuje in v čem bi emigracija najbolj uspešno doprinesla svoj delež k hitrejši demokratizaciji v
odnesla proč, kakor pravite, da mora stran. In kam proč? Na travnik?
V	potok, kije za travnikom? ”
“Hišo moramo podreti in jo bomo podrli. Tu ni nobenega priziva.” “Jaz pa imam dva otroka in tudi mi potrebujemo streho nad glavo. Tudi tu ni nobenega priziva.”
“Razumemo, da morate nekje stanovati. Zato pa sva prišla, da vam poveva, da si morate poiskati drugo stanovanje.”
“Jaz drugo stanovanje? Saj nisem nora. Zame je to stanovanje čisto dobro in tudi drago ni.”
“To vam rad verjamem, toda moramo ga podreti, zato se boste morali izseliti.”
“Izseliti? Kam? Na cesto? Tam bi ovirala promet. Kam torej, to mi povejte!”
“Treba bo iskati. Če boste iskali, boste že kaj našli.”
“Jaz že ne bom iskala. Na to lahko prisežem kot na svojo smrt. Zakaj bi tudi iskala? Imam stanovanje. Če mi ga hočete vzeti, ste mi vi dolžni dati drugo, vsaj tako dobro ali boljše. To je zakon. Vi pravite, da ste z občine, potemtakem morate zakone poznati.”
“To je res. Vendar sva mislila, da bi vi laže dobili kje primemo mesto, kakor če ga iščemo mi. Ves čas se hočeva o tem z vami pogovarjati, vi pa vsak predlog takoj odklonite.”
“Sem že rekla. Zakon govori meni v prid, ne vama. Če mislita, da mora iti cesta prav tukaj, kjer stoji hiša, je to vajina stvar. Meni ceste ni treba. Potrebujem pa primerno stanovanje.”
“No, uredili bomo, seveda bomo uredili. Kar mora biti, mora biti. Vi pa bodite pripravljeni, da se boste čim prej preselili.”
Naslednji teden sta se občinska vrnila.
“Prihodnji ponedeljek pridejo delavci, da bodo hišo podrli. Lastnik jo bo izpraznil v soboto, tako smo se dogovorili, vi pa se tudi morate najkasneje v soboto odseliti. Tu sva vam prinesla odločbo.”
“In kam naj se selim? ”
“Ne daleč od tod. Samo nekoliko višje v hribe. Našli smo vam stanovanje na Zabrežju številka ena.”
“Številka ena je ah na začetku ali na koncu vasi.”
“Ali pa v sredini, kakor so pač vas oštevilčili.”
“Toda kakšno stanovanje je to? ”
“Tri sobe in kuhinja, pa še shramba zraven in druge pritikline. No, saj ne bo vse vaše. Imate pa pravico do ene sobe, to pa vam je zajamčeno.”
“Kdo pa še stanuje v hiši? ”
“Sedaj še nihče. In menda tako kmalu tudi nikogar ne bo. Saj vam povemo, kaj smo našli. To je župnišče, toda brez župnika.”
“Na farško naj grem? Saj ste nori!”
“Tovarišica, to je le za nekaj časa. Našli bomo kaj drugega, če tam ne boste zadovoljni. Toda zdaj ni druge pomoči. Vzeti morate, kar smo našli in kar vam ponujamo. Ponujeno stanovanje je v primeri s to bajto skoraj kakor graščina.”
“In kaj bodo rekli ljudje? ”
“Ljudi to nič ne briga. Stanovanje je prazno in po zakonu ga lahko
podelimo tistemu, ki stanovanja nima. Če nam poveste, kdaj ste se pripravljeni seliti, vam pošljemo kombi za prevoz.”
“Pa pošljite kombi v petek. Sicer nimam veliko, samo posteljo, mizo in dva stola. V prejšnjem stanovanju omare nisva potrebovala, ker je bila stenska. Zdaj pa je kar prav, je vsaj ni treba prevažati. Je stanovanje odprto, ali pa mi date ključ? ”
“Pravega ključa nimamo, pa bo ponaredek prav tako dobro odprl, saj je ključavnica čisto preprosta. Če bi vam kdo delal pri vselitvi kake težave, ali pa potem, pridite kar k nam na občino. Bomo stvari že spravili v red.”
Tako se je Rozika v petek preselila na Zabrežje. Ljudje so si njen prihod po svoje razlagali. Če ima ključ in je prišla kakor domov, mora že biti sporazumno š cerkveno oblastjo, kako pa drugače? In ko seje razneslo, da dobijo novega župnika, je bilo takoj vse jasno.
20.
ŽE leto dni je Rozika prebivala v župnišču, pa še ni bila pri maši. Ljudi je to jezilo, kakor da se jim godi krivica.
“Ko smo cerkev prenavljali, je veliko pomagala, ne da bi jo kdo prosil. Med mašo pa se je ogiblje, kakor da se boji, da se bo nanjo podrla.” “Župnik bi ji pa tudi lahko rekel, kar ji gre.”
“Samo čez prag ji je treba stopiti, pa še tega ne naredi.”
Rozika je vedela, kako s svojim vedenjem zbuja nejevoljo, vendar se ni mogla odločiti, da bi šla kdaj k maši. Toliko let že ni bila, daje čutila nepremagljiv odpor do tega, da bi stopila med ljudi. Kaj bo tam delala, kako se obnašala, se je spraševala, daje ob takih pomislekih odpor do cerkve samo še bolj naraščal. Čudila se je, da ji župnik nikoli nič ne očita, niti je naravnost ne vabi, le tako naokrog ji je včasih izrazil željo, da bi bil vesel, če bi jo kdaj videl v cerkvi, toda Rozika seje takrat naredila, kakor da ga ne razume. Od te strani je bila trdnjava odpora vztrajna in neranljiva. Toda nevarnost je prihajala od drugod. Od Bariče. Ta je kar naprej čebljala z otrokoma in odgovarjala na njuna nešteta vprašanja.
“Kdo je to? ” je vprašal mali Aleš, ko je gledal Marijino sliko v Bari-čini sobi.
“To je Marija.”
“Ne, to ni Marija. Naši sosedje v mestu imajo Marijo, pa ni taka. Je še majhna. Malo večja od mene.”
“Na svetuje mnogo žensk in deklic, ki jim je ime Marija. Vse pa imajo ime po Mariji, ki je Jezusova mati.”
“Kaj pa ima okoli glave? ”
“To je znamenje, da je Marija sveta.”
“Kaj je to sveta? Svetla? Zato je svetlo okoli glave? ”
“Skoraj tako, da, Aleš. Sveta pa je več kakor vrla, dobra.”
“Zakaj pa je tako čudno oblečena? ”
“Zakaj bi bilo to čudno? ”
“Saj se tako nihče ne nosi.”
“Marija je živela že davno in v drugi deželi. Tam so se takrat tako oblačili.”	/Nadaljevanje sledi/
domovini.
(Dolžijo nas J da pozabljamo/'da se politične razmere v Sloveniji in Jugoslaviji bliskovito spreminjajo". Res je, da si nekateri upajo več zapisati kot pred 10 leti, na obtožbo proti Zavrlu in Novaku ter tistemu upokojenemu borcu, ki je pismeno propagiral za ustanovitev "nove komunistične partije in neodvisnih delavnih sindikatov", pa bi dejal: bolj se stvari spreminjajo, bolj o-stajajo iste. (...)
Poljska opozicija je neprimerno možnejša od slovenske, ker se je tesno povezala s Cerkvijo, česar pri naših oporečnikih ni opaziti. Manjka jim kohezije in skupnega nastopa, saj urednik Katoliškega glasa pravilno ugotavlja, naj bi se za"opo-rečništvo" rabil bolj odgovarjajoč izraz "opozicija", ker se ne gre več zgolj za posameznike, temveč za vedno širši krog državljanov, ki si želijo demokratizacijo slovenske civilne družbe.
Prepričan sem, da bo politična emigracija tako organizirano opozicijo v domovini z vsemi razpoložljivimi sredstvi podprla, da bi do demokratičnosti res prišlo in bi si potem narod lahko svobodno izbiral svoje voditelje v večpartijskem sistemu. Če je to želja opozicional-cev doma, smo potem enih misli.
OTMAR MAUSER v "Kanadski domovini"
Na Kolpi se še vrte mlinska kolesa
'-------------------------jC5—'
SMETA DftUŽtNA
 /
Fr. Janez Tretjak, O. F. M.,
Holy Family Slovene Mission,
51 Young Ave., IV. Hindmarsh, S. A., 5007 (P. O. Box 159, Hindmarsh, S. A., 5007)
Tel.: (08) 46 9674
ZADNJO nedeljo v mesecu septembru smo imeli po maši B.B.Q. Kot navadno so se tudi tokrat udeležili redni obiskovalci našega misijona. Vsi se zavedamo, da ne moremo od misijona kaj pričakovati, če sami ne pomagamo. Tokrat je bil izkupiček prireditve namenjen za kritje talnih oblog naše dvoranice. Nabrana vsota 880,— dolarjev je pokrila preostale stroške, ki so ostali od polaganja. Vsem iskrena zahvala za izkazano pomoč! Vsi vemo, kako nam je dvoranica potrebna in radi seje poslužujemo. Žal pa so kot povsod tudi med nami ljudje, ki se jim zdi škoda kaj žrtvovati za skupnost.
Lepo vsoto je prinesel srečolov, gospa Marta Zrim pa je prodajala otroške oblekce in ves izkupiček zanje darovala cerkvi. Njej in ostalim dobrotnikom res iskren Bog plačaj!
Dne 1*. oktobra sta pred oltarjem našega misijona sklenila zakonsko zvezo Anica Isler*in Colin Andrevv Natt. Ženin je avstralskega rodu, nevesta Anita pa je bila dolga leta članica našega mladinskega zbora. Naši skupnosti je poznana tudi kot akademska slikarka. Za našo dvoranico je naslikala lep motiv s slovenskih planin z Jalovcem v ozadju, adelaidskemu nadškofu
Faulknerju oljnato sliko Bleda, kapelici naše cerkve pa sliko Marije Pomagaj. Njena mama Lojzka je ena dobrotnic našega verskega središča, oče William, čeravno ni katoličan in je po rodu Švicar, pa je pri gradnji naše cerkve kot pleskar pomagal pri barvanju cerkvenega stropa. K. Anitini poročni maši se je zbralo veliko število rojakov, da smo prosili za blagoslov in božje varstvo novega mladega zakonskega para. Anita in Colin, iskrene čestitke na vajini življenjski poti!
Na prvo nedeljo v mesecu novembru bo med nami Father Anthony Kain, ki je vodja nadškofijske liturgične komisije in odgovoren za Catholic Adult Educa-tion Service. Po deseti maši bo vodil anketo, največ z mladimi, o pomenu naše slovenske cerkve. Upajmo, da se bo te maše kot navadno udeležilo več mladih s sodelovanjem. Glede sodelovanja mladine je naš misijon zgled celo mnogim avstralskim župnijam, kot nas je ob priliki pohvalil nadškof Faulkner. Bog daj, da bi tako tudi ostalo, saj v mladini je naša bodočnost.
V	mesecu novembru, ko se posebej spominjamo naših pokojnih, bo vsaki petek zvečer ob 6.30 v naši cerkvi skupna molitev rožnega venca in litanije, nato pa sveta maša za vse pokojne. K tem molitvam za naše drage, ki so šli pred nami v večnost, vabim vse.
Molitve na slovenskih grobovih po adelaidskih pokopališčih bodo po razporedu, ki bo objavljen v naši cerkvi s praznikom Vseh svetih.
Na praznik Vseh svetih, kije v Avstraliji eden zapovedanih praznikov, bo v naši cerkvi ob sedmih zvečer sveta maša, enako naslednji dan, ko se posebej spominjamo vernih duš.
Radijska oddaja v priredbi našega verskega središča je vsako sredo zvečer ob 7.30 na valovih etnične radijske postaje 5 EB1FM.
P. JANEZ
Del srečanja na Koncertu je tudi maša.
V	W ollongongu sta za mladino in udeležence maševala v prostorih “Planice" p. Tone in p. Ciril, m ladina pa je pela . . .
V	OKTOBRU smo, ko je spet na vrsti molitev svetega rožnega venca. Spomnimo se,kako so naši predniki stoletja zvesto opravljali to molitev, pa ne le v oktobru, ampak vsak večer. Kdo bi mogel pteceniti vse duhovno bogastvo, ki so ga prejeli po tej molitvi! Zmago nad Turki v bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571 pripisujejo prav molitvi rožnega venca. Danes pa je ta molitev in sploh molitev še bolj potrebna. Rojaki v domovini se dobro zavedajo nevarnosti, ki preti našemu narodu, in veliko molijo za njeno odvrnitev. Mi pa ne zaostajajmo za njimi ter doprinesimo svoj delež k rešitvi našega naroda. Vsakdo ima dovolj prilike za to molitev. Saj jo lahko opravljamo na poti, v avtomobilu, pri hoji, kadar smo sami, pa četudi le nekaj minut. Saj potrebujemo za eno desetko rožnega venca komaj dobri dve minuti.
14. MLADINSKI KONCERT je za nami. Ko sem v soboto 1. oktobra malo pred četrto uro stopil v dvorano R. S. L. v VVoononi (Wollongong), mi je takoj obstal pogled na lepo okrašenem odru in napisu nad njim: NAŠA LIPA NAJ CVETI! Na levi zgoraj je bil napis AVSTRALIJA z bumerangom, na desni spodaj pa SLOVENIJA s srcem ter lipovim listom in cvetom. Za letos kaj primerno geslo mladinskega koncerta, ki ga žq toliko let prirejajo verska središča. Gostitelj letošnjega koncerta je bil klub “Planica” v Wollon-gongu. Moram reči, da so tamkajšnji rojaki to nalogo odlično opravili ter se jim na tem mestu iskreno zahvaljujem. P. Ciril je imel v rokah organizacijo koncerta ter je delo s pomočjo rojakov Wollongonga ter Syd-neya dobro izpeljal. Nastopajočih je bilo okrog 120. Vsak od njih je prejel v priznanje in zahvalo okusno tiskano diplomo. Spored koncerta je trajal kar štiri ure in pol, toliko je bilo točk, ki so si pestro sledile. Med vokalnimi skupinami so bili najštevilnejši melbournski “Glasniki”, gotovo pa je sleherna skupina več kot izpolnila pričakovanje občinstva. Žal smo letos pogrešali pevce.iz Adelaide, ki so nas že nekaj let prijetno presenečali s svojim ubranim petjem. Gospodu Šterbencu, kije njih vodja, želimo trdnega zdravja. Morda pa se bodo Adelaidčani drugo leto le spet prikazali na odru. — Kje bo naslednji koncert? Bomo še videli. Leto hitro mine — le pripravljajte se nanj!
Dan po koncertu, na nedeljo 2. oktobra, je bilo vse živo naše mladine in odraslih na klubu “Planica” v Figtree. Ob desetih dopoldne so se zbrali v dvorani k sveti maši, ki sta jo opravila p. Ciril in p. Tone. Pri tej službi božji so izmenoma prepevali mladinski zbori “Zlati glas”, “Glasniki” in “Zarja”. Verjetno je bilo prvič v klubskih prostorih zbrano toliko mladine in odraslih — cerkvica bi bila vsekakor ta dan premajhna. Bog daj. da bi se taki prizori še dolgo ponavljali v naših dvoranah in cerkvah! Od nas vseh je odvisno!
----------------------------O—i
S- HAFACL
v  _________________________________________
Fr. Valerian Jenko, O. F. M.,
Fr. Ciril Božič, O. F. M.,
St. Raphael S loven e Mission,
313 Merrylands Rd., Merrylands, N.S.l/V. 2160 (P. O. Box 280, Merrylands, N.S.l/V., 2160)
Tel.: (02) 637 7147
Slovenske sestre — frančiškanke Brezmadežne St. Raphael Convent,
311 Merrylands Rd., Merrylands, N.S.W., 2160 Tel.: (02) 682 5478
Po maši je sledilo kosilo za vse navzoče. Člani kluba in drugi rojaki so se izvrstno izkazali z dobro organizirano postrežbo gostov. Melbournski rojaki so morali takoj po kosilu na pot, ker je mlade že drugi dan čakala šola.
Naj na tem mestu v imenu naših verskih središč izrečem iskren “Bog plačaj” vsem organizatorjem, gostiteljem, nastopajočim, njih staršem, pa tudi vsem, ki dajejo mladim spodbudo in pogum za nastopanje na teh vsakoletnih koncertih.
NEWCASTLE ima slovensko službo božjo v nedeljo 30. oktobra ob šestih zvečer v Hamiltonu, Hunter Street. Pred mašo je prilika za zakrament sprave. Po maši pa se bomo spet srečali v dvorani ob čaju, kavi in pecivu. Hvala tistim, ki vedno poskrbe za vse to!
WOLLONGONG ima slovensko mašo v nedeljo 23. oktobra, tokrat izjemoma ob šestih zvečer. — Izredna služba božja bo za žegnanje, na prvo novembrsko nedeljo (6. novembra) ob drugi uri popoldne. Po maši bo tudi piknik in srečanje v dvorani. — Vse srede v mesecu oktobru je ob sedmih zvečer sveta maša in skupna molitev rožnega venca. — V novembru pa bosta redni službi božji v Figtree na nedelji 13. in 27. novembra, obakrat ob peti uri popoldne.
CANBERRA ima slovensko službo božjo v nedeljo 20. novembra, dalje 18. in 25. decembra, v januarju pa 1. in 18. januarja, do nadaljnega obvestila vsakikrat ob šesti uri zvečer. Pred mašo vselej prilika za spoved.
MAŠO NA POKOPALIŠČU — pri stari skupini slovenskih grobov v Rookwoodii — bomo imeli na nedeljo 6. novembra ob desetih dopoldne. Pri maši bo ljudsko petje. Po bogoslužju bom blagoslovil vse grobove, tudi na našem novem delu pokopališča.
To nedeljo bo sveta maša v Merrylandsu že ob osmi uri zjutraj.
Sorodnike pokojnih naprošam, naj očistijo za ta dan grobove ter okrasijo s cvetjem. Sicer pa naj bi zanje skrbeli skozi vse leto. Tako nam narekuje krščanska pieteta in ljubezen do pokojnih.
MIKLAVŽ pride tudi v našo cerkveno dvorano, letos šele v nedeljo po svojem godu, 11.decembra po maši. Starši naj prinesejo darove za svoje otroke v nedeljo pred mašo, ali pa že v soboto zvečer. — Isto nedeljo pride Miklavž tudi v dvorano kluba Planica v Figtree in sicer po popoldanski maši, torej ob šestih zvečer. Poleg prihoda Miklavža in obdarovanja bo tudi nastop mladine in pevskega zbora “Zlati glas”.
STOJNICA je spet na vrsti — zadnjikrat v tem letu. Imeli jo bomo v sredo 23. novembra. Poglejte, kaj bi imeli v hiši, pa vam ni več potrebno, četudi je v dobrem stanju. Obleke imamo za enkrat še dovolj, rade volje pa vzamemo zlasti pecivo, cvetje, lončnice, revije in knjige (angleške). Kar želite dati na stojnico, prinesite k nam na predvečer ali pa zjutraj na omenjeni datum.
SLOVENŠČINA na državni šoli v Bankstownu (Girls High School, Mona Street) je še vedno na sporedu vsako soboto. Starše prosimo, da izrabijo to lepo priliko. Vpisovanje za novo leto bo spet prvo soboto v februarju. Če ne bo drugo leto več zanimanja, preti nevarnost, da bo kakšen razred ukinjen. S tem bomo sebe oropali prilike, ki nam jo za učenje slovenščine nudi država. Pa ne le sebe, ampak tudi vse tiste, ki bi v bodočnosti želeli študirati slovenski jezik. Vsak dijak z redom iz slovenščine v letnem spričevalu samo pridobi.
MATURANTSKI PLES — letos že deseti — bo v dvorani Slovenskega društva Sydney (vogal Elizabeth Street in Horsley Drive, Wetherill Park) v soboto dne 3. decembra z začetkom ob sedmih zvečer. Letos se bo petnajst maturantov iz slovenskega jezika predstavilo rojakom: v tednih pred 3. decembrom na radiu 2EA, ta večer pa v novi društveni dvorani. Letos je prireditev še posebno pomembna, ker obhajamo desetletnico slovenske mature v Sydneyu. V teku desetletja je 89 študentov slovenskih družin opravilo maturo iz slovenščine. — To soboto bo naša običajna vigilna maša že ob 5.30 popoldne.
SLOVENŠČINA NA UNIVERZI. Vse kaže, da bo prihodnje šolsko leto mogoče študirati naš jezik tudi na univerzitetni ravni. Katedra za slovanske jezike na Macquarie univerzi v Sydneyu je dodala k ostalim slovanskim jezikom, ki jih že poučuje, tudi slovenščino. V načrtu so predavanja naslednjih predmetov slovenskega jezika, če bo seveda dovolj dijakov (rednih, izrednih in dopisnih slušateljev): 1. Uvod v slovenski jezik; 2. Zgodovinski pregled slovenske litera-
ture in književnosti; 3. Kultura (civilizacija, folklora, glasba, arhitektura itd.); 4. Slovenski bralni tečaj; 5. Posebnosti slovenskega jezika. — Vsi, ki se zanimate za pouk slovenščine na univerzi, zaprosite za vpisni formular. Enako, če želite več informacij, ali ste morda pripravljeni darovati kaj v sklad za slovenščino na univerzi, pišite na naslov: Foundation of Slovenian Studies at Macquarie University, P. O. Box 280, Merrylands, 2160, N. S. W.
DAROVI za Metkin prenosni dihalni aparat še vedno prihajajo. Od 9. septembra pa do danes smo prejeli naslednje darove: 200,— dolaijev družina Figar; 100,— dolaijev Franc in Angela Plohl; po 50,— dol. Magda Hreščak, Mirko Ritlop, Karl Bokan; 35,— dol. Lojzka Jug; 20,— dol. Zdenka in Gary Marshall; po
20,— dol. Janez Šveb, Zofi Brkovec, Stanko Aster-Stater, Ivanka Jaušovec; 12,- dol. Cvetka Berginc; po 10.— dol. Angela Torjan, Roza Matelič, Tone Konda; 5,— dol. Emilia Rutar. — Metka mi je pred kratkim spet pisala in naroča zahvalo vsem darovalcem ter vse lepo pozdravlja. V pismu omenja, da ji do cilja manjka še pet tisoč avstralskih dolaijev. Poagitirajte tudi pri svojih prijateljih in znancih! Z združenimi močmi nam ne bi bilo težko zbrati še preostalo vsoto. Kot sem že omenil, je Metka res potrebna in tudi vredna naše pomoči. Kaj bi ne bilo lepo, če bi bil to naš božični dar dolgoletni trpinki Metki?
P. CIRIL je v začetku oktobra odpotoval na dopust v domovino. Vrnil se bo v tednu pred božičem. Želimo mu, da se dobro odpočije, saj je imel zlasti v zadnjem času veliko skrbi z organizacijo koncerta, prej pa z likovno razstavo. Med tem ga bomo pogrešali in težko čakali njegove vrnitve.
POROKA — Damien Gerard Modini, Murwill-umbah, N. S. W., sin Vincenca Johna in Mary Therese r. 0’Keefe, in Tanya Joanne Grzina, Drummoyne, N. S. W„ hčerka Antona in Joanne r. Martelli. Priči sta bila Philip John Mahony in Anthony Andrew Gr-žina. — Holy Name of Mary, Villa Maria, Hunters Hill, N. S. W., dne 1. oktobra 1988. — Mlademu paru čestitke in najboljše želje za srečno zakonsko življenje!
POKOJNI — V nedeljo dne 11. septembra okrog druge ure zjutraj je v Marrickville (Sydney) izdihnil •VIKTOR KOBLAR. Rojen je bil v Trstu dne 21 .julija 1918 kot sin Jožeta in Marije r. Kovačič. Oče je bil po rodu iz Brezovice pri Trstu, mati iz Novega mesta. V Trstu so Koblarjevi vodili gostinsko podjetje. Viktor se je v februaiju 1950 v Brezovici poročil s Cvetko Sosič, po rodu iz vasi Slope. Kot otroka sta si bila sošolca. V Avstralijo sta prišla na ladji “Fla-minia” 10. junija 1957. Iz taborišča Greta sta prišla v
Sydney, kjer je imel Viktor v Leichhardtu trinajst let lastno čevljarsko delavnico. Kasneje so se preselili v Earlwood. Viktor je že nekaj časa bolehal, se zdravil v Prince Henry bolnišnici, zadnjih nekaj tednov pa je preživel v Marrickville Nursing Home. Teden pred smrtjo je ponovno prejel svete zakramente in pripravljen odšel s tega sveta. Pogrebno mašo smo imeli v slovenski cerkvi v sredo 14. septembra, grob pa je dobil na novem slovenskem delu pokopališča Rook-wood. Poleg žene Cvetke zapušča tudi sina Branka, (poročen s Heleno r. Slavec), vnuka in vnukinjo.
V	nedeljo 18. septembra je v svoji poletni hiši (Lake Macquarie) umrl rojak PAVEL FLAKUS. Rojen je bil v Svečini pri Mariboru 16. januarja 1935 v družini Andreja in Marije r. Razborčan, ki je imela šest otrok. V Avstralijo je dospel januarja 1958 na ladji “Aurelia”. Po poklicu je bil kotlar in izredno delaven, zato pa nikdar nezaposlen. Najprej je delal pri hidrocentrali v Coomi, nazadnje pa kot skladiščnik v Girraween. Leta 1958 seje v drugič poročil ž
Joan Edno Bell, po rodu iz Sydneya. Poleg nje zapušča sina Pavla ter brata Andreja, ki živi v Kent-hurstu. Pogrebna maša je bila v naši cerkvi v torek 27. septembra, pokopan pa je bil na Pinegrove pokopališču.
Dne 22. septembra je v Newcastlu (Walsend Hos-pital) umrl rojak FRANC KRIŽAJ. Rojenje bil 14. septembra 1906 v Ljubljani, živel pa je v Škofji Loki. Pogreb je bil 27. septembra z mašo zadušnico v Marijini cerkvi Warners Bay (Newcastle), grob pa je dobil na tamkajšnjem pokopališču Sandgate. Pokojnik je prišel v Avstralijo leta 1949 ter je bil po poklicu mehanik. Pred dvema letoma mu je umrla žena Marija, ki je bila po rodu iz Zagreba, a se je naučila slovenskega jezika. Franc je nekako tri leta bolehal, končno pa podlegel rakovemu obolenju. Zapušča sina Janeza in Franca ter hčerko Silvo. Vsi trije so že poročeni.
Vsem sorodnikom omenjenih pokojnih iskreno sožalje. In zahvala vsem, ki so nam posredovali gornje
P°datke'	P.	VALERIJ AN
Letoinji prvoobhajanci pri Sv. Rafaelu v Sydneyu
Gospod,
kar je za nami, pozabljaš, četudi bi se ravnokar zgodilo
V	vodi našega krsta potapljaš vse iz preteklosti, kar bi sicer težilo naša ramena.
Ne pričakujemo od Tebe drugega, kakor da vedno znova smemo začeti — v novem rojstvu, in tako udeleževati se na porajanju novega sveta.
Frere Roger, Taize
'  '
Z VS£H V£THOV
>
V RIMU seje v zavodu “Slovenicum” od 19. do 24. septembra zbrala skupina Slovencev na simpozij o našem svetniškem škofu Janezu Gnidovcu. V sredo
21.	septembra pa so rojaki poromali v rimsko baziliko sv. Klemena. Tam je na grobu sv. Cirila ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar ob somaševanju 26 duhovnikov opravil sveto daritev, med katero so prepevali romarji s Tržaškega družno s pevci župnije sv. Jerneja na Opčinah. Ob tej priliki je nadškof odkril spominsko ploščo na svetnikovem grobu, ki se glasi: SLOVENCI SVOJIMA BLAGOVESTNIKOMA SV. CIRILU IN METODU V HVALEŽEN SPOMIN. 1988.
“Odkril bom ploščo in jo blagoslovil,” je v mašnem nagovoru dejal nadškof, “potem bomo v imenu Cerkve v Sloveniji ter v svojem imenu na tem svetem kraju izpovedali vero v Troedinega Boga. Tako bomo ponovno potrdili zvestobo duhovni dediščini, ki so nam jo z vero izročili naši predniki. To nas hkrati zavezuje, da iz teh korenin črpamo duhovno hrano za prihodnost. K temu naj nam pomaga priprošnja božje Matere Marije ter svetili bratov Cirila in Metoda.”
V času simpozija so se Slovenci srečali tudi s papežem Janezom Pavlom II., ki jih je v slovenščini pozdravil in jim podelil svoj apostolski blagoslov.
SPORNI FILM z naslovom Zadnja skušnjava Jezusa Kristusa je začel igrati tudi po Avstraliji. Kljub protestom ga je odklonila kot neprimernega le filmska komisija države Queensland. Vsebina filma bogokletno potvaija svetopisemsko izročilo in prikazuje Kristusa kot šibkega grešnega človeka, ki mu mora biti Juda Iškaijot v oporo. Razumljivo, da s tem žali čustva slehernega iskrenega vernika. Sicer priznani ameriški filmski režiser Martin Scorsese si z njim pač ni postavil spomenika, četudi bo morda prav zaradi gnile vsebine in odpora vernih film žel milijone. Pošten kristjan ne bo šel blizu, razen morda v skupini, ki pred kinodvorano javno protestira proti prikazovanju žaljivega filma.
Žalostno, da hoče biti današnji pokvarjeni svet še bolj pokvarjen. Toda Bog se ne da zasmehovati. Slej ko prej bo plačal in ko On plačuje, plača pošteno . ..
24. OLIMPIJADA je srečno zaključena. Razne bojazni, če bo šlo brez terorja, so bile sicer upravičene, a pažnja korejske policije in vojske je bila prevelika, da bi prišlo do kaj hujšega kot študentovskih nemirov.
V	našem razdvojenem svetu diktatur in kršitev človekovih osnovnih pravic je bila ta svetovna športna prireditev prava oaza miru in mednarodnega sožitja.
Zmagovalcem je olimpijada prinesla veselje in ponos, drugim tekmovalcem morda celo solze poleg razočaranja, ker so zaman segali po zlatu in srebru, ali vsaj bronu. Največ priznanj je odnesla Sovjetska zveza (55 zlatih, 31 srebrnih in 46 bronastih medalj). Avstralija je ponosna na svoje uspehe (3 zlate, 6 srebrnih in 5 bronastih medalj). Jugoslavija je odšla domov z bero 3 zlatih, 4 srebrnih in 5 bronastih medalj.
Koliko je bilo med jugoslovanskimi športniki Slovencev, mi ni znano. Med avstralskim olimpijskim moštvom je bila tudi članica slovenske družine, Nata-sha Bisiach (Bizjak) iz Melbourna. V namiznem tenisu sicer ni dosegla medalje, smo pa vseeno ponosni na njeno udeležbo. (Več o njej v Kotičku naših mladih!)
Olimpijada je odkrila že dolgo znano bojazen, da športniki z uživanjem raznih drogov dvigajo svoje dosežke. Svet je ostrmel in zaprepaščen umolknil, ko je bila Benu Johnsonu, “najhitrejšemu človeku na svetu”, odvzeta že podeljena zlata medalja, ko so medicinske preiskave ugotovile v njegovem telesu steroids. Ob tej priliki je Liza Martin (iz Gavvleija pri Adelaidi) izjavila časnikarjem, da ni bila odkritja in kazni nič manj vesela kot svoje pridobljene srebrne medalje. Dejala je, da je že čas, da vsi tekmovalci spoštujejo pravila glede uživanja drogov. Krivično je, da je poštenim športnikom zelo težko doseči rekorde, ker so ti v teku zadnjih let z drogi takorekoč prigoljufani. ..
OB TISOČLETJU ruskega krščanstva, ki ga letos obhajamo, se ob jubileju krsta kneza Vladimira in pokristjanjenja Kijevske Rusije spominjamo tudi vpliva babice Olge na vnuka Vladimirja. Ta njen vpliv je po-tijen kot zgodovinsko dejstvo. Ob tem ne moremo mimo vpliva babic na ohranitev vere v sodobni Rusiji, pa tudi v naši domovini v letih po vojni.
Kar je sovjetski protiverski režim desetletja dovolil na verskem polju, je bilo namenjeno “babuškam”, ki so veljale za odvečne in brez vsake teže v sovjetski družbi. V tistih redkih odprtih cerkvah si vso to dobo videl samo stare žene. In vendar: ravno po zaslugi teh staric so mladi, ki so v zadnjih letih začeli kar mnogoštevilno obiskovati cerkve, še našli v njih prižgane sveče. A te ruske “babuške” niso le prižigale sveč. Tudi molile so. In pogosto so ob varovanju vnučkov
foto-slikar
Simon Novak
# Otroški in družinski portreti na domu
# Poroke v domačem okolju ali po želji
# Posebni družinski prazniki - rojstni dnevi, zaroke, obletnice in sličho
Priporoča se vam vaš rojak Simon Novak
Victoria 367 8405
te tudi krstile in jim posredovale vero, pa pokazale ikone, ki so jih ljubosumno skrivale. Po poročilih so tudi stari starši Gorbačova skrivali družinske ikone za slikami Lenina in Stalina ...
Danes, ko partijo zelo bega, da so mladi Rudi začeli obiskovati cerkve, moramo priznati, da babice niso bile odvečne. Tudi pri nas ne. Povsod po svetu, kjer je preganjanje vere, spadajo med najučinkovitejše orodje božjega kraljestva.
ORJAŠKI RADIOTELESKOP je dobila Culgoora, N. S. W., saj je največji te vrste na južni polobli ter eden najmočnejših in najsodobnejših na svetu. Našo državo je stal nič manj kot 50 milijonov dolarjev. Ima osem radioteleskopskih sprejemnikov s premerom 22 metrov, od katerih jih je pet postavljenih na tračnicah, da se lahko premikajo šest kilometrov sem in tja. Povezani so z radioteleskopi blizu krajev Coonabara-brana in Parkesa v N. S. W. Tako bodo naši astronomi spremljali številne pojave v vesolju, ki jim je na severni polobli težko ali sploh nemogoče slediti.
Prvi teleskop so postavili v Avstraliji natanko pred 200 leti, torej takoj ob prihodu na celino. Imel ga je Dovves Point v Sydneyu. Britanska vlada je namreč že s prvo floto belih priseljencev leta 1788 poslala tja tudi mladega in zmožnega pomorščaka, poročnika Wilhama Dovvesa, da bi s sekstantom in majhnim teleskopom spremljal komet, ki naj bi se tistega leta prikazal na južni polobli.
DVAJSET LET je minilo letos, odkar so Sovjeti ponudili “bratsko pomoč” Češkoslovaški. Sicej so v zadnjih dveh letih že sami večkrat namignili, da je bil ta njihov poseg nepotreben in škodljiv zdravim odnosom. Pa so kljub temu na Češkoslovaškem še vedno sovjetske čete, ki so ostale tam po intervenciji leta 1968. In v Pragi še vedno vladajo ljudje,ki sojih na oblast pripeljali sovjetski tanki. V času sprememb ali perestrojke na Vzhodu prihaja med drugim tudi do rehabilitacij mnogih ljudi in dogodkov. Zato se sprašujemo, kdaj bo prišla na vrsto “praška pomlad”.
Kako se je že začelo? Pozno popoldne 20. avgusta 1968 sta dve letali tipa tupoljev 114 sovjetske letalske družbe Aeroflot pristali na praškem letališču. “Vozimo skupino športnikov, ki se vračajo s Kube, pa imamo tehnične težave z letalom,” so piloti sporočili kontrolnemu stolpu. Po pristanku je iz mogočnih štirimotorcev res izstopilo 400 “športnikov” v belih teniških športnih obuvalih in z velikimi torbami preko ramen. Pognali so se v bar in tam naročili čaj, pivo in vodko. “Čudno, da imajo vsi enake torbe in vsi enaka obuvala,” je dejal sumničavi carinik. Minilo je nekaj časa za počitek in okrepčilo, potem pa so ruski “športniki” začeli z akcijo: iz svojih torb so potegnili brzostrelke, zasedli kontrolni stolp ter vzletne steze — in zračni most za rusko invazijo na Češkoslovaško je bil vzpostavljen ... Ta “bratski objem” po dvajsetih letih še traja.
DRAGI ROJAKI, POTUJETE
V EVROPO? Na pragu domovine.sre-di stare Gorice, ob drevoredu Corso Italia.Vas pričakujemo v PALAČE HOTELU, najbolj šem hotelu v mestu: 75 sob s kopalnico, telefonom .radijskim sprejemnikom, barvnim TV, mini-barom, klimatizacijo. Najmodernejše u-dobje po zelo ugodnih cenah: samska soba 43 avstr, dol., dvoposteljna 56 avstr. dol. Gostom so na razpolago hale, konferenčna dvorana, parkirni prostor in hotelska restavracija.
V	PALAČE HOTELU bo poskrbljeno za Vaše čimprijetnejše počutje, dobrodošlico pa Vam bo osebno izrekel rojak VINKO LEVSTIK
tki -a
34170 GORIZIA-GORICA, Corso Italia 63 (ITALY) Tel. (0481) 82166/Telex 461154 PAL GO I
	Ho	L/p Pl
VAŠ HOTEL! DOBRODOŠLI!		
(------------------------£3 —'i
HOTIČIH NAŠIH HUDIH
s._______________________________________;
DRAGI OTROCI!
Ta novica pa bo gotovo razveselila vse mlade in tudi starejše bralce Kotička: med tekmovalci, ki so letos predstavljali Avstralijo na 24. Olimpijadi (Seoul, Južna Koreja), je bila tudi dekle iz ene naših družin: N ADI A BISIACH ( BIZJAK ). Na sliki je v predpisani obleki avstralske ženske olimpijske skupine 1988. Menda jo ne bo težko najti na sliki, ki je objavljena na strani 264 te številke Misli. Na njej Nadja ponosno in s smehom na licih koraka med desettisoči radovednih gledalcev v stadion ob slovesni otvoritvi iger. (Je druga na sliki od desne proti levi.) Za Avstralijo je nastopala v namiznem tenisu. Medalje res ni dobila, a v svoji skupini je dosegla peto mesto, v dvoje pa je igrala s Kerrie Tepper in bila šesta v zelo močni skupini osmih. V namiznem tenisu so azijski študenti res ne-prekosljivi.
Naša Nadia je bila rojena v Melbournu leta 1965 in sem jo krstil v kapeli Baragovega doma, saj smo cerkvico še zidali. Družina živi v Coburgu, kjer je dekle hodila v osnovno in srednjo šolo. Potem se je vpisala na Phillip Institute of Technology v Bundoori, kjer se posebej posveča fizkulturi. Šolo bi morala že zaključiti, pa je toliko po svetu na raznih mednarodnih
VNUK POJE
Zemlja slovenska, zemljica draga, daleč si, daleč onstran morj£ kakor kraljična zakleta iz pravljic, mavrica pisana vrhu neba.
Sončne planine, bistri studenci, reke deroče, strme gorč, rožne poljane, šumni gozdovi, vinske gorice in bele ceste.
Kakor na božjo pot romajo k tebi goste procesije iz vsega sveta; z zlatimi črkami vsem je zapisana tvoja lepota na sredo srca.
Rodni dom dedov tam pod Triglavom, videl morda ne bom te nikdar — pa te v spominu bom zvesto ohranil kakor svetinjo na prsih vsekdar.
Zemlja slovenska, zemljica draga daleč za morjem, onstran planjav!
Oj, da sem lastovka, k tebi zletel bi in ti ponesel dedov pozdrav.
MIRKO KUNČIČ
turnirjih namiznega tenisa, da ji pouk zastaja in s šolo kar nadaljuje. A vstralijo je že zastopala na Švedskem, v Nemčiji, na Japonskem in Kitajskem. . . Tudi za prihodnje leto so jo že izbrali in bo na turneji v Evropi.
Nadia hrani že polno omaro trofej, kar ni čudno, saj se je začela zanimati za ping-pong z enajstimi leti, najprej seveda na dvorišču za domačo hišo (tudi njen starejši brat Lory je dober igralec). Potem je postala član Table Tennis Club-a v Coburgu in nepričakovano hitro pokazala za igro izredni talent. Tako mlada, pa je bila doslej že petkrat avstralska zmagovalka, leta 1982 zmagovalka Oceanije, leta 1986 ponovno zmagovalka med mešanimi igralci v dvoje. Vse kaže, da na tej svoji športni poti ne bo popustila in prav je tako. Ponosni smo nanjo ter ji iz srca čestitamo za vse njene dosedanje dosežke. Za naslednja leta pa ji želimo še veliko lepih športnih uspehov. In kljub temu, da je tu rojena: materinega jezika naj ne pozabi!
Prepričan sem, da bomo o Nadji še slišali.
SLOVENSKO - AVSTRALSKO DRUŠTVO
V	CANBERRI
se je dne 25. septembra 1988 na izredni članski seji enoglasno odločilo za moralno in denarno pomoč Slovencem, ki se zagovaijajo pred vojaškim sodiščem v domovini in Odboru za varstvo človekovih pravic, ki seje ustanovil v Ljubljani v obrambo obtoženim.
Za ko-ordinacijo te pomoči je društvo izvolilo Slovenski odbor za varstvo človekovih pravic v Canberri.
V	ta namen je izredna seja društva odločila, da:
1. Člani Slovenskega društva Canberra izražamo ogorčenost nad protizakonitim procesom vodilnih Slovencev v Ljubljani, ki je potekal v tujem jeziku, pred vojaškim sodiščem v času miru in je spravil te Slovence v zapor. Z obtoženimi in z Odborom za varstvo človekovih pravic v Ljubljani izražamo solidarnost in jim nudimo našo moralno podporo.
2. Člani Slovenskega društva Canberra poklanjamo Odboru za varstvo človekovih pravic denarno pomoč v znesku 10, 000 avstralskih doiaijev za njihovo delovanje pri varstvu človekovih pravic v Sloveniji in izrecno za zaščito obtožencev Zavrla, Borštneija, Janše in Tasiča.
3. Izvoljeni Slovenski odbor za varstvo človekovih pravic v Canberri naj povabi in pridobi vse Slovence, njih organizacije in društva v Avstraliji k posnemanju in sodelovanju pri obrambi človekovih pravic v Sloveniji. Isti odbor naj ko-ordinira bodoče akcije, bodisi v obliki protestnih shodov, pri nabiranju podpornih podpisov in pridobitvi avstralskega političnega in javnega mnenja.
Člani Odbora za varstvo človekovih pravic v Canberri so bili izvoljeni v sledečem redu:
Cvetko Falež, Maijan Kovač, Alojz Kavaš, Vivien Zontsich, Eric Fras.
Rade volje uredništvo MISLI objavlja gornji razglas Slovensko—avstralskega društva v Canberri. Prav je, da tudi avstralski Slovenci sodelujemo z napori rojakov matične domovine v borbi za narodovo suverenost in varstvo ogroženih človekovih pravic. Narod, ki ga je že Cankar imenoval narod hlapcev, seje končno — prvič po koncu vojne — otresel strahu in nepreklicno zahteva svoje. Slovenija v svetu ga mora podpreti, tudi avstralska Slovenija, ki je žal tako zaspana in dvolična, danes pod avstralskim svobodnim soncem manj junaška kot narod doma pod peto diktatorskega režima.
Slovensko—avstralsko društvo v Canberri rado posreduje pole za nabiranje podpisov — če bi kdo želel v podporo zadevi dati svoj podpis ali celo nabirati podpise rojakov svoje okolice. — Urednik
/*---------------------------
HO/ TX JLf
AVSTLALSKt <UOVtNIJ£
v 4
PASCOE VALE, VIC. — Kot mnoge druge iz raznih delov Avstralije, je tudi mene privabil letošnji koncert slovenske mladine v Wollongong. Obširna dvorana je bila polna, na odru pred nami pa so se vrstile različne točke, ki so nam obudile spomine na domači kraj. In te občutke nam je poklanjala mladina, tukaj rojena! Dokaz, da so naše korenine pognale, daje seme vzklilo in nove mladike obetajo sadove.
Vsi, posamezniki in skupine, so se dobro izkazali ter so vredni pohvale. Kot Melbournčanko me je posebej razveselil pogled na “Glasnike”. Mladinski mešani zbor petintridesetih v temnobelih oblekah se mi je zdel kot krdelo pingvinčkov, ki so tako prijetno odpirali svoje kljunčke in je iz njih zvenela slovenska pesem. Prej zaskrbljena voditeljica Katarina Vrisk je bila po koncertu vsa nasmejana. Gotovo je bila vesela in ponosna na svoje pingvinčke, ki so se prejšnjo noč najbrž po sobah hihitali in vse premalo spali.
Zahvala vsem našim patrom, ki so te koncerte pričeli in jih že štirinajst let nepretrgoma organizirajo, kar ni majhno delo. S koncerti kažejo naši mladini pot do dragocenega studenca slovenske besede. Hvala požrtvovalnim učiteljicam in učiteljem ter staršem, ki veliko žrtvujejo ter poleg zlatega časa trosijo tudi denar za te- mladinske prireditve. Prisrčna hvala na-
J L. & E. K. Bayside Printing Service	*
♦	Slovenska	tiskarna	J
Poročna naznanila — Listke za konfete M y	Krstne	Listke	—	Zahvalne	Kartice	A	M
*	Vizitke	—	Pisemske	Glave	"¥
vse vrste	'n racunov.	flH	•¥
i	Lastnik	Lojze Kovačič
$	^ Very Reasonabte Prices
J A M. 551 7451	*	*
M	J
t 89 CLARINDA ROAD. OAKLEIGH SOUTH 3167 J ★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★★♦■K < ■»»»«««,
Melbournskim Slovencem se priporoCa	J
<	KAMNOSEŠKO PODJETJE	>
i	V1ZZINI	MEMORIALS	I
Proprietor: Giovanni Verga	>
<	9	TRAWALLA	AVE.,	THOMASTOWN,VIC.	«
;	Telefon:	359 5509	|
|	doma:	478	5375	in	478	4726	[
'	Nagrobne spomenike izvršujemo po dogovoru.	>
,	Garancija	za vsako naie delo I	»
»    ......................................
SADNA DREVESCA — cepljene slive,	j
odlične slovenske in nemške vrste,	:
prodajamo po pet dolarjev komad.	|
Naročila pošljite na: Viktor L a c k n e r,	j
24 Clark Street, VVangaratta, Vic. 3677,	|
telefonsko pa jih lahko naročite tudi	I
po Ivanu Mejaču v Melbournu: (3)435 0127	;
!	Melbournskim rojakom je na uslugo	!
:	ZOBNI TEHNIK — DENTAL TECHN1CIAN :
!	LUB1	PIRNAT	•
j 18 WRIDGWAY AVE., BURWOOD, Vic. ■ I	Telefon:	288 4159	\
I Izdelava umetnega zobovja in vsa popravila. I 1	Puli	denture	Service	and	repairs.	’
šemu naraščaju z željo, naj pogumno nadaljujejo, da bo naša beseda ostala tudi na peti celini.
Ti koncerti zbližujejo tudi nas starejše, da se srečujemo na raznih krajih ter smo enkrat gostitelji in drugič gostje. Ali ni to lepo? Zahvala patroma Valerija-nu in Cirilu ter ostalim za prisrčen sprejem in postrežbo že v Sydneyu ob prihodu, kakor seveda rojakom Wollongonga za vse gostoljubnosti. Tudi p. Tonetu smo hvaležni, ki je poskrbel, da smo si lahko o-gledali sydneysko Opero in obiskali prekrasno naravo Blue Mountains. Iz vagona žičnice smo občudovali skalnate hribe, globoke prepade, drevje in grmičje, ki vse slavi vsemogočnega Stvarnika. Enako smo se počutili drugi dan v čudoviti naravi sredi gozda, kjer nam je na pikniku sestra Petra s starši pripravila res okusni B.B.Q.
V	nedeljo po službi božji in dobrem kosilu pa je prišlo slovo. Seveda z obljubo, da se naslednje leto spet snidemo, kjer koli bodo verska središča pripravila petnajsti Mladinski koncert. Bog živi slovenski rod tu in vsepovsod! — Marcela Bole
CAULFIELD, VIC. — Hvaležna sem uredništvu in se mu zahvaljujem, da so MISLI v letošnji avgustovi
številki objavile moje pismo in darove z imeni darovalcev za popravilo cerkve v Košani pri Pivki. Danes pa bi Vas prosila za objavo pisma košanskega g. župnika Marka Kosa, ki potrjuje prejem darov in zgovorno pokaže, kako so bili dobrodošli. Takole piše:
Dragi rojaki iz Košanske doline!
V	letošnjem letu sta nas še posebej povezala med seboj skrb in delo za novo župnišče v Košani. Vas, ki živite daleč od doma in nas, ki uživamo domačnost slovenske zemlje, druži ista ljubezen do naše Slovenije in ista odgovornost za jutrišnji dan. “Bog lonaj” za Vaš dar, ki ste ga poslali! Prišel je prav, kakor mana izpod neba, ko je bila največja potreba. Naše skupno delo še naprej priporočam Vaši dobrohotnosti. Vse Vas v imenu naših vernikov toplo pozdravljam in kličem — na svidenje!
Mašo za vse Vas dobrotnike bomo darovali v naši cerkvi v nedeljo 4. septembra.
Bog Vas živi! — Marko Kos, župnik.
Menim, da smo v Avstraliji — kljub svetovni krizi, ki zajema tudi našo novo domovino — še kar na dobrem. Zato z nekaj dolarji brez posebnih žrtev lahko pomagamo rojakom doma, ki včasih res veliko žrtvujejo pri popravilu svojih farnih središč. Naši darovi so jim v dobrodošlo pomoč, pa tudi v moralno oporo in prijetno zavest, da rojaki po svetu nismo pozabili rodnega kraja.
Z iskrenimi pozdravi! — Zvonka Čuček
CARINA, QLD. — No, vsaj zdaj se ne oglašam s poročilom o obisku bele žene, ampak le v dopolnilo mojega pisma v avgustovi številki. Hvalevredno je poslala popravek ga. Anica Cudermanova kot nova tajnica “Planinke” in povedala, da sem objavil napačen “Planinkin” naslov in jo prestavil na drugi konec mesta. Znano mi je bilo, da je dobilo brisbansko slovensko društvo poštno “boxo”, toda kje in pod kakšno številko, je bilo drugo vprašanje. Ob neki priložnostni slovenski maši sem udeležence povpraševal o tem, pa nisem zvedel nič določenega. Zaradi vsega tega sem se odločil, da Planinkino pošto, ki je prihajala na moj naslov, dirigiram dalje na predsednikov naslov v Darro, ki je bil ob času moje “Kopitarjeve pisarije”
VlkTORIJSKIM SLOVENCEM	North Melbourne 189 Boundary Road, 329 6144
[HItnI TOBIN BROTHERS I funeral directors	Malvern 1382 High Street, 509 4720
	Noble Park 505 Princes Highway, 546 7860 Franksfon 232 Cranbourne Road, 781 2115
-	Mentone 93 2460
NA USLUGO V ČASU ŽALOVANJA	
vsekakor pravilen. Obenem tudi nisem vedel, da je bil v pripravi občni zbor in na vidiku novi odbor.
Res je, da je preteklo že dokaj vode v morje od takrat, ko sem bil zadnjikrat na Planinkinem hribčku na nekem občnem zboru, toda s tem še ni rečeno, da vsaj na tihem ne bi zasledoval delovanja Planinke.
Gospe Anici se zahvaljujem za pojasnilo in zlasti za naslov Planinke. Tako je zdaj tudi širša javnost poučena, da smo še tu na tej materi zemlji.
No, zdaj je upam vse razčiščeno in bo p. urednik našel prostorček za tele vrstice. Novemu ženskemu odboru — ki pa ni prvi pri nas — mnogo uspehov v skupnem delu — Janez Primožič
Pismo sem objavil, brisbanski Janez naj pa začne spet pridno hoditi na slovenski hribček, da bo vedel za naslov “Planinke". Brez družbe bo prehitro ostarel, tega pa ne bi nikomur privoščil. - Ur.
RENMARK, S. A. — Ko že pošiljam rešitev septembrske Križanke, pošiljam pozdrave Vam in vsem naročnikom Misli od naše družine.
Ne vem, ali je že kdo sporočil, daje letos v februarju umrl tu v Renmarku naš rojak JOŽE KOŠTRIN. V Mislih menda še nisem videl njegovega imena in kakega poročila o njem. Doma je bil iz Ljubljane, če sem prav poučen. S Slovenci se ni družil in gaje bolj malo ljudi poznalo. Slišal sem, da živi v Sydneyu njegov brat z družino. Če on ni na Misli nič sporočil, bom jaz tukaj poskušal dobiti o pokojnem kaj več podatkov in jih poslal uredništvu.
Do takrat pa še enkrat: iskrene pozdrave od naše družine! — Milan Prešeren
Hvala za sporočilo o smrti, o kateri še nisem bil obveščen. Hvaležen bom, če bom prejel kaj podrobnej-sih podatkov o pokojnem za našo Matico mrtvih. - Ur.
"Gospod doktor, v spanju govorim." — "Kaj je to tako hudo? " — "Hudo, hudo! Saj se mi vsa pisarna smeje."
+ + +
On: "To noč sem sanjal, da me imate zelo radi. Le kaj naj to pomeni? " — "To pomeni, da ste sanjali."
HEIDELBERG CABINETS
FRANK ARNUŠ	m	LTD.
Priporočamo se melbournskim rojakom za izdelavo kuhinjskih omar in drugega pohištva po zmerni ceni.
7 LONGVIEVV COURT, THOMASTOVVN 3074 (Bundoora Industrial Park)
TEL.: 465 0263 A H. : 459 7275
REŠITEV križanke septembrske številke: Vodoravno: 3.pesek; 8. ovčar; 9. revma; 10. ekipa; 11. poten; 12. mrčes; 13. oseka; 16. egoist; 18. vrinem; 20. rja; 21. solata; 24. razsul; 27. inlet; 29. donos; 30. atrij; 31. kazim; 32. iskra; 33. Anton; 34. Milan. - Navpično: 1. podpredsednik; 2. očitno; 3. prenos; 4. slive; 5. kramar; 6. svečan; 7. Maksimilijana; 14. stran; 15. kvare; 17. ima; 19. IDZ; 22. Lenika; 23. tiskam; 25. ataman; 26. sirota; 28. lizol.
Rešitev so poslali: Jože Grilj, Francka Anžin in Marija Špilar, Lidija Čušin, Sestre v Slomškovem domu, Marija Senčar, Milan Prešeren, Ivanka Štritof, Jože Štritof, Ivan Podlesnik, sestra Petra Kropich. — Žreb je izbral za nagrado Ivana Podlesnika.
"Dragec, ali me imaš zelo rad? " — "Seveda, zelo, dragicaI" - "Pa bi dal zame tudi življenje? " - "Tisto pa nel Kdo bi te pa potem imel rad? "
SLO VENI AN FUNERAL SER VICE
724 5408
A F D A
72 3093
Sydneyskim Slovencem v času žalovanja 24 ur dnevno na uslugo: v velikem Sydneyu, na deželi, v Canberri A.C.T., kakor tudi pri meddržavnih ali prekomorskih prevozih pokojnih.
CAMPBELLFIELD, VIC. 3061
Telefon: 359 1179
LUCIANO VERGA & SONS MEMORIALS P/L ALDO and JOE 10 BANCELL STREET,
Vsa dela so pod garancijo!
   ...................................
Melbournskim Slovencem se priporoča KAMNOSEŠKO PODJETJE
Križanka (Ivanka Žabkar)
Vodoravno: 3. lastnina v nepremičnini; 8. jesensko barvo ima; 9. marsikdo ob meji se s tem preživlja; 11. knjiga pravilno napisanih besed; 13. kraj na Dolenjskem; 15. zmožen; 18. plemiškemu gospodu enega naših znanih gradov so tako rekli; 19. z žitaricami je v zvezi; 21. divja žival (mladič); 25. vrsta ženske rute; 26. rastlina, ki se plazi; 27. praznično, lepše kot običajno.
Navpično: 1. vrela voda; 2. slovenska reka; 4. številčni odpadek, zmanjšanje; 5. bog ljubezni grške mitologije; 6. kraj blizu Škofje Loke; 7. zapreka; 9. cepetanje; 10. nagel, uren; 12. iskalec tuje lastnine; 14. molzna živina; 16. vrsta drevesa; 17. obdelovalni kos zemlje; 19. navdušenje; 20. hitro, brez odlašanja; 21. premika, da bi padlo; 22. izraz za debelino dna ali doge pri sodu; 23. vračilo; 24. domača (pa tudi divja) žival.
Rešitev pošljite do 10. novembra na uredništvol
SMEH JE NAJBOLJŠE ZDRAVILO BREZ RECEPTA
iz domovine/
+ Najslabše so tiste prodane duše, ki so kupljene na državne stroške.
+ Pohitite z novo himno, narod je že na nogah!
+ Baje so turisti zelo zadovoljni, da so v Jugoslaviji — samo začasno.
+ Čudno: toliko funkcionarjev, pa nič ne funkcionira!
+ Pri sestopanju z oblasti bi komunistom marsikdo rad pomagal, da bi šlo hitreje.
+ Od takrat, ko nam obljubljajo raj, je življenje postalo pekel.
+ Mladini ("Mladini") so široko odprta vrata zaporov.
+ Proti boljšemu življenju, ki smo ga dočakali, se moramo odločno bojevati.
+ Ni nas treba v socializem voditi za nos.
+ Od njegove širine je imel korist samo krojač.
+ Obljubljali so, da nam bosta tekla med in mleko. — Sedaj pa nam še znoj ne teče več . ..
+ "Tovariš predsednik, zakaj pa imate tako veliko
/Uvoženo
— Kako pa si spoznala svojega moža?
— Preko oglasa v časopisu.
— Pa si z njim zadovoljna?
— Kje neki! Časopis sem odpovedala takoj po poročnem potovanju.
+ + +
Sin ob odhodu v mestne šole očetu: “Ata, pa ne pozabi mi redno pisati, tudi če samo ček!...”
sodelavcev? " — "Veliko? AH Baba jih je imel štiridesetI"
+ Številni gospodarstveniki vse bolj utemeljeno ugotavljajo, da je protiinflacijski program zgrešen, škodljiv, da bo inflacijo še povečal in da so nujni popravki. Pob lema nema!
Protiinflacijski program bomo preprosto popravili v inflacijski program. ..
E. Z. OFFICE MACHINES Pty Ltd. I
Zastopnik podjetij	>
BROTHER in CASIO	\
elektronskih pisalnih in računskih strojev. [ Popravljamo vse vrste strojev	>
—	naše delo je garantirano.	>
V	zalogi imamo tudi vsakovrstne	[
stare pisarniške stroje.	\
EMIL ZAJC	!
147S Centre Road, CLAYTON, Vic. 3168 I Telefon: 544 8466 ►
KRAŠKI IZLIVI — Pesmi Marcele Bole, Melbourne. Cena 7,- dol.
ISKANJE -- Pesmi Petra Košaka, Melbourne. Cena 3.— dol.
CVET LJUBEZNI - Pesmi Ivana Lapuha, Melbourne. Cena 4. — dol.
SVETO PISMO NOVE ZAVEZE v prikupni žepni izdaji. Z opombami' in kratko razlago težko razumljivih mest. Cena 6.- dolaijev.
KRISTJAN MOLI je naslov molitvenika s 305 stranmi. Cena 5.-dol.
HVALIMO GOSPODA je zbirka ljudskih cerkvenih pesmi (z notami) v obliki molitvenika, z dodatkom stalnih mašnih in drugih molitev. Cena je 5,- dol. Ista pesmarica v skrajšani obliki stane 2.— dol.
HOJA ZA KRISTUSOM je knjižica v obliki molitvenika, ki obsega nesmrtne spise Tomaža Kempčana. Cena 5,- dolaijev.
SHEPHERD OF THE VVILDERNESS - Angleški življenjepis misijonarja Baraga v žepni izdaji. Spisal Bernard J. Lambert. Cena 2,— dol.
DREAM VISIONS — Cankarjeva knjiga “Podobe iz sanj” v odličnem angleškem prevodu. Slovenian Research Center , USA. Cena 11.—dol.
MEN VVHO BUILT THE SNOWY — O življenju ob graditvi Snowy Mountains projekta napisal v angleščini Ivan Kobal. Cena 8,- dol.
THE GLIMMER OF HOPE (Svit upanja) — Izšla v angleškem jeziku v samozaložbi pisca Jožeta Komidarja, N.S.W. Obsega spomine na Loško dolino med revolucijo in razmišlja o komunizmu. Cena 6,— dol.
THE SLOVENIANS FROM THE EARLIEST TIMES - V angleščini je napisala slovensko zgodovino Dragica Gelt. S številnimi slikami o-premljena knjiga je izšla v Melbournu. Cena 22,— dolaijev.
Imamo še več knjig našega matičnega, zamejskega in zdomskega trga.
Oi
LEPOTE SLOVENSKIH CERKVA je monumentalna knjiga z 283 barvnimi posnetki. Avtor slik je Jože Anderlič, besedilo pa je napisal dr. M. Zadnikar. Cena 49,— dol.
GORIŠKE MOHORJEVKE 1988 so še na razpolago: zbirko štirih lepih knjig naročite pri nas za ceno 30,— dolaijev (poštnina posebej).
CELOVŠKE pa so že pošle.
Knjiga SLOVENIAN HERIT-AGE I. (zbral dr. E. Gobec) je pošla in čakamo na novo pošiljko.
SLOVENSKO-AVSTRALSKO DRUŠTVO CANBERRA Inc.
pozdravlja vse rojake in bralce MISLI s prisrčnim vabilom:
KADAR SE MUDITE V CANBERRI, OBIŠČITE NAS!
Vsem rojakom in njih prijateljem sporočamo: naš DOM, poznan pod imenom TRIGLAV, na Irvving Street, PHILLIP (CANBERRA), A. C. T.. je odprt gostom vsak dan (vključno sobote, nedelje in praznike, razen velikega petka in večera božične vigilije) od 11.30 a.m. do 11.45 p.m.
Naš bar je odprt od 11.30 dopoldan dnevno ter nudi tudi številne slovenske pijače. Kuhinja servira okusno domače pripravljeno hrano vsak dan od šestih do devetih zvečer, ob nedeljah pa tudi od poldne do druge ure in od šeste ure zvečer.
KADAR SE MUDITE V CANBERRI: DOBRODOŠLI V SLOVENSKEM DOMU!
Pri nas Vam bo tudi vselej kdo na razpolago za razne informacije o Canberri in okolici.
SLt .lM ’ AUS1RAUAN I y
Naša telefonska številka: (062) 82 1083.
VAŠA DOMAČA TURISTIČNA AGENCIJA
DONVALE TRAVEL
1042—1044 Doncaster Road, EAST DONCASTER, Victoria 3109 Telefon: 842 5666
DO N VAL :RAVEL
Vabimo Vas, da obiščete našo pisarno, ki ima lastni prostor za parkiranje. AH pa nas pokličite po telefonu in PRIDEMO NA VAŠ DOM, če je tako ugodnejše!
Z nasveti pri načrtovanju in pri urejevanju Vašega potovanja po Avstraliji ali preko moija (pri nabavi potnih listov, viz, raznih drugih dokumentov, zavarovanja, fotografij za potne liste ...)
VAM Jt NA USLUG0 ERIC IVAN GREGORICH
Lic. No: 302 1 8
SLOVENIJA VAS PRIČAKUJE!
POLETI DO LJUBLJANE, ZAGREBA, TRSTA in DUNAJA /enako do RIMA, BEOGRADA, FRANKFURTA .. ./
Zelo dobre ekonomske prilike
za obisk lepe Slovenije
in vseh strani sveta ...
Pokličite ali obiščite naš urad za podrobnejša pojasnila,
da Vam lahko pomagamo pravočasno dobiti potni list in jugoslovansko vizo!
DONVAL
Mravel
Ne pozabite, da je že od leta 1952 ime GREGORICH dobro poznano in na uslugo vsem, ki se odpravljajo na potovanje! PRIDEMO TUDI NA DOM!
ERIC IVAN GREGORICH
DONVALE TRAVEL
1042—1044 Doncaster Road, EAST DONCASTER, Vic. 3109 Telefon: 842 5666