Poštnina plačana v gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto V. št. 18-19.
SLOVE
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1"
Naročnina četrtletno 15 Din za pol leta 30 Din za vse leto 60 Din Posamezne številke 1.50 Din Za i n o s t r a n s t v o celoletna naročnina 90 Din
Ljubljana, 14. maja 1936.
***
finMJLAJSJ&Ji
F5=7
jrivfiTij
1 JA
U p r a v n i š t v o : Ljubljana, Tyrševa cesta 1? Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifa
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Ivan Cankar — slovenski človek
Ob šestdesetletnici rojstva (10. maja 1876 — 10. maja 1936)
Slovenski umetnik in borec
p
»Mati — Domovina — Rog!« -— »Življenje — Mladost — Ljubezen!« S temi besedami se je pred skoraj osemnajstimi leti poslovil Ivan Cankar od uas. In 10. mujnika I. I. je poteklo komaj šestdeset let, kar se je rodil.
Šestdeset let — normalna starost za zdravega povprečnika! Osemnajst let po smrti — cela večnost, ko povprečen smrtnik že navadno izgine tudi iz spomina najožjih svojcev in potomcev. Ne tako Ivan Cankar.
On ni bil normalen povprečnik. V njem je bila rižgana iskra, ki ima (isto božansko moč v sebi, da se s svojimi žarki neugasno vžge v spomin rodu, ki mu je milostno zagorela. Ivan Cankar je gorel od te luči, ki jo je prižgal božanski demon v njem in je bedno životaril, žrtvujoč svojo telesnost, svoj zunanji in notranji blagor, zvesto pokoreč se tej usodni luči, iz katere je izhajalo vse njegovo dejanje in nehanje na zemlji. Ta luč, ta ukazovalni demon v njem je bilo njegovo umetništvo. Kakšna fantastičnost, to umet-nistvo v zaostalem, za košček golega življenja borečem se narodiču! Kakšna igra usode!
Saj smo imeli dobre delavce: pridno so orali, marljivo sejali njivo naše kulture. Prijetno so nam kramljali Jurčiči in Krsniki in Tavčarji! Gorko so govorili k srcem Jenki in Gregorčiči! ležko je zamahnil s svojo težaško pestjo Anton Asiterc. Tedaj pa, kakor da so se odprle globlje globočine te zemlje in nam dale četvorico mladih mož. ki so bili obsedeni od drugega demona, žareli od druge in svetlejše luči. Čez pol stoletja se je spet razlil čudežni Prešernov sijaj po tej zemlji. Med vsemi pa je bil na jpest rejši, naj mnogovrstne j ši Ivah Cankar, bilo je res. ko da je šinil neki tuj sij iz neznanega osončja v slovenski duhovni
somrak. Še najboljši, najgloblji med nami so stali kakor omamljeni, ko je izginil očem. Kaj je bilo to, — so vpraševali — ali nas je res omamil, očaral s svojimi sanjami? Ali so bile res samo sanje? Težak in čuden problem.
Problem je bil Cankar svojim* kritikom in slovenskemu občinstvu vse življenje. Problem nam je ostal ob svoji smrti, problem, ki smo upali, da nam ga razodene in približa čas.
»Še je svež njegov grob — kaj bi s tem grobom danes? Saj nam je vsem, kakor da ni umrl, ko v nas vseh še živi njegovo življenje. O, to je skrivnost tega življenja: hraniti v sebi to življenje, da ne umre, marveč da se bogastvo te dediščine, varno shranjene in varovane, razplodi v tisočeren sad,« tako sem zapisal v svojem mladostnem entuziažmu ob njegovi smrti. Tako sem domneval. Tako so upali mnogi z menoj. — In danes?
Kdo se dandanes bridko ne nasmehne lepim jn upapolnim besedam, ki jih je napisal dr. Ivan I rijatelj v svojem posmrtnem eseju pokojnemu pisatelju: »Svobodna je danes Cankarjeva domovina. Upajmo, da bo vsaj sedaj izginil Cankarjev navidezni problem — njegovega razmerja do domovine. Odprla pa se bosta drug drugemu s ključem, s katerim sta sc bila zaprla drug od drugega: s smislom za. lepoto in umetnost.« Kdo se ne bi se trpkeje razmislil ob optimističnem stavku v istem eseju: »S tem, da je Cankar naš in svoj umetniški čut tako uglasbil z jezikom, je dognal slovenski jezik do stila, zagotovivši mu častno mesto v Jugoslaviji, kateri bo Cankarjev jezik eden na j lepših diademov zdaj in vedno...« Kdo pa bi bil mogel tedaj slutiti, da bodo petnajst let pozneje Cankarjevi lastni rojaki plenili in trgali ta »diadem« iz šolskih čitank.. .
No, nič rekriminacij!
A ko človek danes ob tej obletnici spet tehta tega pisatelja lik, čuti, da mu je težje govoriti
o	njem kot kdajkoli. Tuj in samoten gleda v naš čas. Skrivnost njegovega življenja je bila v njegovi enkratnosti in nepovračljivosti. Neštetokrat si ga želimo, da bi še živel med nami, kako bi nam bil potreben, da bi še pel njegov bič, a vendar si ga ne moremo vmisliti v naš čas. Ka jti kaj bi ta skoraj breztelesni človek s svojo čisto duševnostjo v tem do kosti izmaterializiranem času? Kaj njegova visoka, iz sanj in vizij spletena umetnost v tej dobi, ko nas sirova stvarnost tako pošastno bije dan na dan? Kaj njegovo nadzemeljsko umetniško zvanje, ko velika* vojna na našem planetu še ni zakl jučena, ko se milijonske armade brezposelnih deklasirancev bore z življenjem v prav tako strašnem boju, kot so se v svetovni vojni borile milijonske armade uniformiranih sužnjev. Saj smo videli, s kakšno muko je napisal svojo poslednjo knjigo »Podobe iz sanj« v dobi evropskega klanja! Kaj bi ta resnicoljubni, do drznosti odkriti duh v času, ko brutalno gospodujeta videz in laž; kaj ta prosti svobodnjak v družbi, ki malikuje silo in se suženjsko pokori demagoškim gestam posameznikov? Kaj bi zmogel ves njegov veliki pogum proti kolektivnemu nasilju družb in držav? Kaj bi ta po svoji naturi tako samoumevni slovenski in jugoslovanski človek v dobi umetno zveriženih in do blaznosti pritiranih nacionalizmov, ta brezobzirni sovražnik vseh priučenih fraz v brezdušni poplavi puhlih gesel in krilatic? Saj bi moral podleči, umolkniti bi moral. In molk Je za umetnika smrt. In res je podoba, kakor da v današnji družbi skoraj da ni mesta za umetnika; nova stvarnost terja spet delavcev in težakov.
Gorje pa narodu, če bi to umetništvo kdaj popolnoma zamrlo v njem. Kajti za Ivana Can-
lvan Cankar:
Krvavi dnevi v Ljubljani*
v Dne 20. septembra ob deveti uri zvečer je vojaštvo 27. pešpolka v Ljubljani umorilo dvoje mladih ljudi ter težko ranilo preko deset oseb; koliko je lažje ranjenih, doslej še ni znano. To je golo dejstvo, samoobsebi tako strahovito, tako vnebovpijoce, da skoraj ni potreba pisati komen-tarja; napravi si ga lahko vsakdo sam v svoji duši in v svojem prepričanju.
Kaj 1° povod temu groznemu ponočnemu umoru? Nekaj mladih, nespametnih ljudi je v petek in soboto zvečer »demonstriralo« po Ljubljani, razbilo par sto šip, prepevalo, žvižgalo in ukalo. To naj bi bila »revanša« za Ptuj, kjer so bili slovenski izletniki od nemških nacionalcev tepeni. Mi jih obsojamo že zategadelj, ker živ
*) V nedeljo, 20. septembra 1908, zvečer so bile: kot '.t	T0.1 na napad, izvršen prejšnjo nedeljo v Ptuju na
skupščinarje Ciril-Metodove družbe, v Ljubljani demonstracije, zoper katere je nastopilo vojaštvo. Bilanca: 2 mrtva, i{> težko ranjenih. Cankar jc bil ves dan na Rožniku in ni vedel, kaj se je zgodilo. Prišel je v kavarno »Union« sole proti polnoči, in ko sem mu povedal, kako in kaj, je ves nesen napisal gorenji sestavek, ki je izšel na prvem mestu >nclecega prapora« od 2>. septembra 1908 debelo črno obrobljen. Izšla sta samo prva dva odstavka: vse drugo, od »Ampak visoku deželna vlada jc hotela drugače« dulje je bilo zaplenjeno. Po en izvod lista z vsem besedilom hrani Studijska knjižnica, drugega imam jaz. Urednik lista, L. Kristan, je hd tedaj na Snšakn zaprt, pa je tako Cankar vskočil namesto njega. V sestavku omenjeni (baron m>dor) Seli w ar z, je bil deželni predsednik kranjski, ka beseda k sestavku, ki govori sam za sebe, bi 'bila reč.	•	v
J. K.
krst na svetu ne more povedati, kaj naj bi se bilo doseglo z njimi in komu naj bi bile koristile. In bas zato, ker je bil ves ta mladinski bumel brez cilja, baš zato, ker v jedru ni bil drugega nič, nego pravi in pristni ljubljanski »hec«, — kdor je »demonstrante« opazoval, je to na prvi pogled lahko videl — baš zato bi se bila stvar v relativnem miru in brez vsega hudega izvršila in pričalo bi o nji edinole nekaj zdrobljenega stekla.
Ampak visoka deželna vlada je hotela drugače, visoka vlada je hotela krvi!
V	nedeljo je vse kazalo, da je šunder pri kraju, la krat pa je začelo demonstrirati po mestu orož-ništvo in vojaštvo — demonstrirati proti mirnemu prebivalstvu, ki se po svoji ogromni večini kljub vsem šovinističnim frazam ni dalo resno razburiti. Povedano bodi in pribito, da mladi »demonstran-tje« nobenemu človeku niti lasu niso skrivili; pribito bodi, da ni obstajala niti najmanjša nevarnost za slavno privatno last; in predvsem bodi pribito, da ne vojaštva in ne orožništva nihče ni napadal, temveč da je svobodno in brez odpora komandiralo po mestu, kakor po zasedenem sovražnem kraju. 1 rdno stoji, da vojaštvo ni imelo v Ljubljani ničesar čuvati, ničesar varovati, ničesar braniti!
Kako torej si je razlagati ravnanje vlade? Kako ravnanje vojaškega poveljstva? Gruča ljudi, mladih fantov, žensk in otrok, stopi na ulico, poje in žvižga — pobesnel lajtnant komandira »reuer!« in dvoje mrtvih leži v prahu! — Ali je ta grozota delo gole blaznosti, ali pa zavedne zločinske namere? Bodi že to ali ono: hudodelstvo je storjeno in zdaj se samo vpraša, kdo je hudodelec!
Ko je klical Schwarz vojaštvo na noge, je vedel sam in je moral vedeti, da vojaštva ni potreba. Poznati je moral nadalje tudi razpoloženje in moralno kvaliteto tistega polka, ki ga je klical. In iz vsegu je mora! sklepati, če ni popolnoma zabit, da ravno sam provocira konflikte, ki jih dotlej ni bilo. Kar je bilo jasno poslednjemu paglavcu v Ljubljani, je moralo biti jasno tudi deželnemu predsedniku Schwarzu — vsa krivda za nedeljske umore pada torej v prvi vrsti nanj! Obračunati bo treba z njim, korenito in kmalu! S krvjo oškropljen človek ne more biti ne dan gospodar dežele!
Glavna krivda pada na Schwarza, a ne edina! Kar je v nedeljo zvečer počelo vojaštvo po Ljubljani, je celo za Avstrijo nekaj nečuvenega! Pe-šaki in dragonci so aranžirali po mestu prave pravcate pogrome! Najmirnejšemu človeku je morala zavreti vsa kri ob teh azijatskih brutalnostih. Avstrijska armada, tista armada, za katero žrtvuje ljudstvo milijarde in milijarde, tista armada je slavila v nedeljo zvečer svoj veliki praznik; zakaj slavno je premagala enega gimnazijca in eno koutoaristinjo! Morda bo ta žalostni večer marsikomu odprl slepe oči, da bo spoznal vrednost in pomen militarizma in da se bo navadil po pravici spoštovati svetost uniforme; ter da bo marsikdo bolj natanko preštudiral, Čemu je za rabo bajonet, ki ga je pohlevni državljan sam kupil in kam leti svinec, ki ga je sam plačal!
S smrtjo dveh mladih nedolžnih ljudi ni končana žalostna ljubljanska afera! O slavnih delih Schvvarza in n jegovih hlapcev ter o nasilstvih vojaštva bo govorilo še vrhovno ljudsko sodišče
—	ljudski parlament!
Stran 2.
Sl .OVENI J A
kurja je bilo umetništvo istovno z vsemi moškimi značajnimi vrlinami njegovega roclu: s pogumom in odkritosrčnostjo, z borbenostjo in požrtvovalnostjo, z resnicoljubnostjo in poštenostjo. In 011, ki je izpovedoval vse te lastnosti s tako ne-ustrašenostjo in brezobzirnostjo, kakor med Slovenci nihče pred njim, bi bil danes še neskončno bolj zagrenjen nad brezupnostjo svojega početja, kakor je bil zagrenjen v svoji deseti knjigi »Krpanova kobila«, ko bi videl, kako bridko in temno še danes žive njegovi Hlapci, njegovi Aleši, njegovi Schivvitzi in njegovi Ilirci! Ne samo, da še žive, temveč da gospodujejo in ukazujejo!
Dobrih dvajset let je delal med nami in dvajset obširnih zvezkov zbranih spisov nam je priča njegovega dela, za katero ni žel ne posvetnih blagrov ne časti. Umrl je prav tako siromak kakor je živel med nami — ponosen in ubog. Proletarski sin proletarskega naroda!
Janez Kocmur:	1	•
Cankar in
V	sejnem zapisniku glavnega odbora Vzajemnosti od 13. januarja 1913 je zabeleženo:
»8. Predavanje. Predsednik naznani, da je sodrug
Ivan Cankar obljubil predavati o življenju dunajskega delavstva.«
Predzgodovina te beležke je zanimiva že zategadelj, ker pokazuje Cankarja od strani, od katere je dozdaj še malo znan. — Prišedši o veliki noči l. 1907. v Ljubljano, se je zgrozil, videč, da tukajšnje delavstvo nima primernih prostorov, kjer bi se shajalo in lahko nemoteno porazgo-vorilo, in da so še tisti, ki so jih imeli, bili zanemarjeni. Opazil je pomanjkanje reda in požrtvovalnosti, ki jo more dati le izobrazba. Bolelo ga je, ko je videl, kako delavec z lahkoto daje za pijačo, medtem ko mu gre za izobrazbo le težko iz rok.
Cankar sam se ni vdajal pijači iz potrebe, in kadar je sedel za kozarec, so bili drugi razlogi. Nikdar si ni gasil žeje z opojno pijačo. Šibkega telesa, podhranjen in poln najtežjih skrbi, se mu je poznala najmanjša količina alkohola. V sto primerili je bil devetindevetdesetkrat žrtev znancev, ki nikdar ne rečejo: Dam za večerjo ali kosilo, nego vabijo še dandanes le: Daj, da ga popijem liter ali dva. Pisal je le zjutraj, od šeste ure dalje; včasih tako, da se po več tednov ni ganil iz sobe.
O	ljubljanskem delavstvu ni imel najboljše sodbe, rad pa je imel Kraševce in Primorce. Tudi rudar je je cenil. Počasi mu je zrastla misel, pri-kiizati ljubljanskemu delavstvu, kako živi njegov dunajski organizirani tovariš. Zaspanost Ljubljančanov je storila, da je odlašal in se naposled odločil, da sploh ne nastopi. Zdelo se mu je, da bi bilo škoda truda. Rajši je pozneje napisal razpravo »Zakaj sem postal socialist«, ki izide menda v prihodnjem zvezku njegovih zbranih spisov. Vanjo je mimogrede vpletel tudi dunajskega organiziranega delavca, vendar tako, da je prijem-I jivo, kako oster opazovalec in globok mislec je bil.
Kot nadomestilo za odpadlo predavanje se je
Razpust Vzajemnosti
Izvleček iz odloka c. kr. deželnega predsedstva za Kranjsko Št. 1010/Pol, od 19. aprila 1913.
Po izvirniku.
Po § 1 in 2 pravil, po katerih se je društvo ustanovilo, katera ustanovitev se po tuuradnem odloku z dne 17. avgusta 1911, št. 2757, ni prepovedala, je Splošna delavska zveza »Vzajemnost« nepolitična, ter je kot nepolitično društvo dne 4. t. m. naznanila c. kr. policijskemu ravnateljstvu, da namerava prirediti dne 12. aprila 1913 ob 8. uri zvečer v veliki dvorani Mestnega doma javno in splošno pristopno predavanje, na katerem bo govoril pisatelj Ivan Cankar o predmetu »Slovenci in Jugoslovani«.
Predavanje se je tudi vršilo in iz poročila navzočega zastopnika c. kr. policijskega ravnateljstva (Gogola) o tem predavanju je moralo deželno predsedstvo spoznati, da je bilo predavanje čisto in izključno političnega značaja, da se je govornik pisatelj Cankar v svoji strasti tako daleč spozabil, da je vzkliknil: »Mi, kar nas je, mi vsi smo te misli, da je naš edini cilj. da dosežemo jugoslovansko republiko,« s čimer se je pregrešil zoper kazensko postavo.
Tem besedam pa niste niti Vi, kot načelnik društva, niti navzoči društveniki ugovarjali, marveč so jim navzoči z aplavzom pritrdili.
Namesto da bi gospod načelnik, kot predsednik shoda, govorniku takoj vzel besedo, zadovoljili ste se na opomin vladnega komisarja (g. Gogole) le z mahanjem proti govorniku, kateri je svoj politični govor nadaljeval in še izustil besede:
»Avstrija je eksponent nemškega imperializma, ne pa država,« ter vzlic novega opomina vladnega zastopnika še pristavil nedostojno in nepa-triotično opazko: »Pustimo Avstrijo v njenem lastnem dreku. Bodimo kakor Mazzini v Italiji.«
Tudi na te izpade na državo in njenega voditelja zunanjih zadev niste niti Vi, niti navzoči
A ta proletarski sin s kraljevskim srcem je bil svojemu bednemu in beraškemu narodu velik dobrotnik. Ni mu podaril tvarnih dobrin, ki jih sam ni imel, stvariteljsko in preporoditeljsko pa je posegel v vse naše javno in kulturno življenje. Prvi je dvignil slovensko umetno prozo na umetniško raven sodobnega svetovnega slovstva. Naše dotlej provincialno slovstvo je artistično in literarno tako obogatil, kakor nihče pred njim v vseli literarnih zvrsteh: v črtici in noveli, drami in satiri. A še mnogo večji od njegovega artističnega pomena, ki je za vsakega, tudi največjega pisatelja bolj ali manj časovno vezan in relativen, pa je danes za nas pomen celotne njegove osebnosti: te edinstvene osebnosti značajnega slovenskega človeka, pogumnega in odkritega, neustrašenega in bojevitega!
In takih ljudi nam je Slovencem danes treba kot vsakdanjega kruha.	A.
slovenstvo
odločil spregovoriti o vprašanju, važnem za vse Slovence, ne samo za delavce. O jugoslovanskem vprašanju. Balkanska vojna je bila tedaj naredila to vprašanje za vprašanje prvega reda, ki je razgibalo vso osrednjo Evropo. Cankar je slutil veliko nevarnost, če se ne zganemo tudi Slovenci. Rešitev jugoslovanskega vprašanja na način, kakor ga je hotel rešiti drugi del tivolskih socialno-demokratičnih resolucij, je odklanjal. Strogo je ločil kulturna od političnih vprašanj, postavljajoč se na stališče slovenske samobitnosti, polnovred-nosti in enakopravnosti Slovencev v družini južnih Slovanov.
Bil je med Slovenci prvi in edini, ki je izpovedal jasno in glasno na vsa usta, da je rešitev jugoslovanskega vprašanja mogoča le v lastni državi izven okvira dinastije Habsburžanov. — Po dolgih pojnenkih sva se sporazumela, da bodi predavanje v soboto. 12. aprila 1913, ob 8. zvečer pod okriljem Vzajemnosti v veliki dvorani Mestnega doma. Koncept je obljubil izgotoviti na dan predavanja do 12. ure opoldan.
Sedel je ob oknu Narodne kavarne, zroč resno na Dvorni trg, ko vstopim. Ugledavši me, vzklikne: »Imenitno! Izpadlo mi je bolje, kakor sem mislil... Na. preberi!« — »Malo je,« rečem, pogledavši ga postrani. »Tega je komaj za četrt ure.« — »Višga, saj ni vse -— konec še naredim... Popoldan. .. Sicer pa povem marsikaj tako — prav tisto, kar bo najbolj zadelo!« Ko preberem, se zasmeje: »Ali ni fejstr« Dogovoriva se za nov sestanek ob 6. zvečer.
Predavanje bi se bilo lahko priredilo na drug način, izven okvira Vzajemnosti. Predlagal sem mu politično društvo Bodočnost, ker ni maral, da bi ga bila priredila stranka. »Prav to ne,« me je odločno zavrnil. »Stranka ga je polomila — prav za prav samo (E.) Kristan — jaz pa hočem to povedati... Govoril bom samo v svojem imenu; zato ne potrebujem stranke. V predavanju bom to poudaril.« — Bilo mi je za organizacijo, ki nisem hotel, tla bi bila izpostavljena nevarnosti
društveniki ugovarjali, iz česar se mora sklepati, da ste Vi in društveniki soglašali in se s teni postavili na politično polje.
Društvo, katero ste Vi in društveniki pri tem predavanju predstavili, je na ta način prekoračilo svoj delokrog, se podalo na politično polje in je sokrivo državi sovražnega in nepatriotičnega vedenja in govorjenja pisatelja Cankarja.
Zaradi tega tudi ne odgovarja več pogojem pravnega obstanka.
Razpustitev društva je tedaj v zakonu popolnoma utemeljena.
Tukajšnje c. kr. policijsko ravnateljstvo dobi obenem ukaz, vsako nadaljnje društveno delo takoj ustaviti.
C. kr. deželni predsednik:
Baron Sclmarz, m. p.
Obtožnica*
C. kr. državno pravdništvo v Ljubljani vlaga pri c. kr. deželnem kot sodečem sodišču v Ljubljani, ki je za presojo te kazenske stvari pristojno, proti Ivanu Cankarju, roj. 10. maja 1876 na Vrhniki, pristojnemu na Vrhniko, kat., sam., pisatelju, bivajočemu na Rožniku pri Ljubljani, nekaznovanemu
obtožbo:
Ivan Cankar je dne 12. aprila 1913 v Ljubljani v predavanju »O Slovencih in Jugoslovanih« s tem, da je izustil besede: »Mi, kar nas je, mi vsi smo te misli, da je naš edini cilj, da dosežemo jugoslovansko republiko«, in kasneje: »Pustimo Avstrijo v njenem lastnem dreku, bodimo kakor Mazzini v Italiji« — spodbadal k nenravnemu in v zakonih prepovedanemu dejanju, zakrivil je s tem pregrešek zoper javni pokoj in red v smislu § 305 k. z. ter naj se kaznuje po § 305 k. z.
*) Po izvirniku.
preganjanja. Nazadnje sem se dal pregovoriti, zanašajoč se, da na predavanje ne bo zastopnika vlade. Cankar je držal besedo in napisal kot uvod:
»Preden razložim svoje skromne misli o tako imenovanem jugoslovanskem vprašanju, kolikor se nas Slovencev tiče, moram nekaj povedati, kar bi bilo drugače samo ob sebi razumljivo, kar pa je dandanašnji treba še posebej poudariti. Izjavljam namreč, da ne govorim v imenu nobene stranke, še manj pa seveda v imenu celokupnega naroda, temveč tisto ponižno samo v svojem imenu. Ta izjava je bila potrebna zategadelj, ker sem v teli zadnjih tednih in mesecih opazil, kako govore v imenu celokupnega naroda oblastni .ljudje, ki si jih ta narod prav gotovo ni bil izbral za svoje besednike« itd.
Zvečer ga ni bilo, kakor domenjeno, v kavarni. Natakar mi pove, da je pisal, potem pa odšel; dobim da ga v restavraciji Er ied I (Gradišče 2V
V	restavraciji ni bilo nikogar. Šele natakarica mi pove, da je tak in tak gospod v kuhinji, ker je v gostilni hladno. Vreme je bilo tisti dan mokrotno in neprijazno, ulice je zalivala brozga, da so se noge vdirale do gležnjev. Prosim jo. naj ga pokliče. »Pridi v kuhinjo, tam je gorko,« se pokaže med vrati. »Jem: sem še od sinoči tešč.« Počakal sem v sobi, ki je bila res hladna in slabo razsvetljena.
Kmalu se vrne, ves žareč v obraz. Da mi rokopis. Preštejem liste. »Kaj ogledu ješ! se začudi. »Vsebina je važna, ne množina. Saj sem rekel, da jih bom še drugače. Daj sem!« reče nestrpno in mi potegne liste iz rok. »Sam ti preberem; živa beseda zadene drugače od pisane.« Postavi se na sredo sobe, v levici rokopis, desnico v laseh. Natakarica hoče oditi. »Le ostani,« je povabi, gromko se smejoč. »Če se ti bo dopadlo. pa ploskaj, ako boš razumela. Pa zares. Nič se ne boj, čeprav bom hud.« Tedajci se zresni in začne. Najprej počasi, s tresočim se glasom, potem glasneje. da se je zdelo, kakor da govori resničnemu zboru. Nemirno se prestopajoč je stresal z glavo, udarjal ob mizo, se zagledal v daljavo, me zdaj zdaj ošinil s srepim pogledom, zdaj spet zaropotal proti dekletu, ki očitno ni ničesar razumela in se je začudeno stiskala v kotu.
»Čaja, pa močnega!« naroči, ko je konča!. — »Ne; pojdiva raje v kavarno,« ga povabim. »Dobro
—	še bol je ... Kako se ti dopader . .. Sam s seboj sem zadovoljen.« — Že sva zavila za vodo, da stopiva k »Prešernu«, ko udari na magistratu osem. Že osem, me stisne — Cankar pa tak! Zaskrbelo me je, da bi v razgretem zanosu ne segel predaleč. Zato sem hotel, da se prej umiri! Brez besede odhitiva proti Mestnemu domu. Želel je velikega obiska.
Odhitim naprej. Vstopim pri zadnjih vratih. Bes te lopni! Najprej zagledani komisarja, pa še v kroju. Povedo mi, da me je že iskal. Stopim k njemu. »Boste na odru?« — »Ne; spodaj: pri vas...« — Stoli vsi zasedeni. Nekaj se jih naslanja ob stene in zadaj. Po večini dame in dijaki. Policijsko poročilo navaja »približno 250 oseb«.
Tedajci se odpro vrata in Cankar plane na oder. Sedem na kraj iretje ali četrte vrste, na levi ob oknih; meni na desno komisar, v roki beležnico in svinčnik. Torej pozor! \ največji tišini začne, jedko, presekano: sleherna beseda, vsak zlog in stavek kakor zveneče jeklo. Vse
Razlogi:
Navedenega dne je osumljenec predaval v »Mestnem domu« o jugoslovanskem problemu.
V	teku govora je po poročilu in po poizvedbi vladnega odposlanca c. kr. policijskega konci-pienta Ivana Gogole tudi izrekel zgoraj pod obtožbo stavljene besede.
Osumljenec priznava le, da je izrekel besede: »Pustimo oficialno Avstrijo v njenem lastnem dreku«, ne pa tudi drugih navedenih besed.
Sklicuje se ne le na priče, temveč tudi na okoliščino, da bi se navedene besede sploh ne strinjale s smislom in celo vsebino govora ter da jih zaradi tega tudi izgovoriti ni mogel, češ, da je govoril po koncej)tu, ki je priklopljen spisom, ter bil tudi ponatisnjen dobesedno v »Zarji«.
Ravno navedeni koncept pa kaže, da se pod obtožbo stavljena stavka popolnoma ujemata s tendenco celega govora.
Osumljenec je govoril o političnem in kulturnem jugoslovanskem problemu ter trdil, da za njega »eksistira« h' politični problem, nikakor pa ne kulturni problem, katerega sploh ne more prepoznavati.
Jugoslovani so. dasi po krvi bratje in po jeziku bratranci, razcepljeni v štiri narode, kateri so si pridobili in priborili vsak svojo lastno kulturo, zlasti tudi Slovenci, vkljub vsem težkočam in nadlogam, ki ovirajo razvoj in napredek.
Z vso ogorčenostjo zavrača osumljenec tendence nekaternikov (tako zvanili Ilircev), katere so usmerjene na to, da Slovenci opuste Specifično slovenske kulturne dobrine, da ovržejo zlasti slovenski jezik ter se združijo v kulturnem ter jezikovnem oziru z drugimi jugoslovanskimi narodi.
Sveta dolžnost je gojiti in negovati pridobljeno slovensko kulturo in slovenski jezik, kakor dragocen zaklad.
Drugo stališče pa zavzema osumljenec v političnem oziru.
objame svečan zanos, dvorana zadrži dih, da se čuti žuženje zraka, ki ga valovi beseda govornikova kakor utrip srca. Komisar se nervozno premika in pridno beleži. »Tako ni dopustno, tako ne sme; opozorite govornika!« se zgane. V bližini se nahajajoči opazijo, nastane nemir, hrkanje, drsanje z nogami. Zamahnem z roko proti odru, želeč, da bi govornik ne videl... Kajti bila bi iskra v smodnik. Komisar me opomni drugič, tretjič; slednjič z zahtevo, da vzamem govorniku besedo in zbor zaključim. Sicer da ga razpusti on. Stopim k odru in šepnem: »Daj bolj mirno! Cankar se še ozrl ni; nadaljeval je s še bolj povzdignjenim glasom. Predavanje je bilo že tako končano.
»Zmage balkanskih držav;« je nadaljeval po uvodni i/.javi, »so na mali potisnile jugoslovanski problem v ospredje^ evropskega zanimanja. Fvropa se je prav za prav šele zavedla, da ta problem res eksistira. Oznanili so ga svetu srbski in bolgarski topovi. Žalostno je, da je bilo tega oznanjenja treba. Mi Slovenci se odkritosrčno veselimo ob sijajnem razmahu svojih južnih bratov. Ali to veselje nam greni misel, da so ob tem razmahu tekle cele reke mlade srčne krvi...«
»... Avstrijska diplomacija je bila doslej podobna stari, brezzobi, godrnjavi babnici, ki sedi v zapečku in vrti rožni venec v rokah ter maha s svojim rožnim vencem naokoli, v začudenje in zasmeh vsem sosedam. Za nas Slovence pa to nikakor ni samo odurna iu smešna komedija; preveč krvavo smo udeleženi, da bi se mogli smejati. Čfe kdo'doslej ni vedel, je mogel spoznati zdaj, da nismo samo Slovenci, še manj pu samo Avstrijci, temveč da smo ud voljke družine, ki stanuje od Julijskih Alp do Egejskega morju. Ko je počil na Balkanu prvi strel, se je oglasil njegov odmev v naši najzadnji zakotni vasi. Ljudje, ki se svoj živ dan niso brigali za politiko, so s sočutnim srcem, ne samo z zanimanjem gledali na to veliko dramo. In v nas vseh se je zbudilo nekaj, kar je zelo podobno hrepenenju jetnika...«
;... ko so topovi oznanili jugoslovansko Veliko noč, se je spomnila tudi naša ljuba oficialna Avstrija na jugoslovanski problem in ga je začela po svoje reševati. Najprej je na Kranjskem, Štajerskem in v Dalmaciji zaprla nekaj ljudi zaradi veleizdaje, nato je dala na dunajskem Grabnu pretepsti pur srbskih študentov, naposled pa je Srbiji in Črni gori napovedala papirno vojno... — Za človeka z naturno kmečko pametjo, ki bi prav nič ne vedel, kaj je diplomacija, kaj politika in kaj državni pravdnik, bi ne bil jugoslovanski problem kar nič kompliciran in bi sploh noben problem ne bil. Tak človek bi rekel: »Če mislijo ti štirje narodi, da so si sorodni in da bi najlaže in najbolje živeli, če bi bili združeni, naj se zgodi po njih volji, naj si v božjem imenu zgrade zvezno republiko jugoslovansko! Koristen za vesoljno človeštvo je samo narod, ki je zadovoljen in ki ima pogoje in prostora, da uveljavi vso svojo moč!«...
»... Že prej sem dovolj jasno povedal, kateri da je tisti daljni cilj, ki nam vsem živi v srcih, ki je naturen in ki se bo torej končno vkljub vsemu in vsem tudi uresničil, kakor se prej ali slej uresniči vse, kar ukazuje naturni razvoj. Daljni cilj, sem rekel; zakaj ovire, ki so na poti do njegovega utelešenja, so danes mi videz nepremagljive. Jugoslovanska plemena so razdrobljena v petero držav in pol. V avstro-ogrski mo-narhiji sUmi smo tako rekoč razsekani na drobne kosce. 'Politični stiki med temi kosci so malodane onemogočeni. Lahko bi rekel, da je v političnem oziru, vkljub enemu žezlu in eni himni Zagreb skoraj dalj od Ljubljane, kakor Pariz ali Madrid. Treba bo silnega napora in dolgega potrpljenja, da se uravna, kar sta izkrivenčila zgodovina in pa zlohotna politika. V zadnjih letih smo začeli iskati potov, da pridemo do političnih stikov vsaj med tistimi kosi jugoslovanstva, ki so obsojeni na življenje v monarhiji« ...
»Vse to stremljenje po sporazumu in zbližanju med posameznimi političnimi strankami četverih jugoslovanskih nurodov se mi zdi naravno, potrebno in razvese-
Kakor že rečeno, ima jugoslovanski problem za izključno političen problem.
V	prvi vrsti se peča osumljenec z avstro-ogrsko diplomacijo, katero označuje v najjostrejšili izrazih, ki že daleč presegajo meje vsake kritike. Očita tej dij)lomaci ji, da ne spoznava, da Slovenci niso samo Slovenci, še manj pa samo Avstrijci, temveč ud velike družine, ki stanuje od Julijskih Alp do Egejskega morja. Dobesedno izvaja: »In vj nas vseh se je vzbudilo nekaj, kar je zelo podobno hrepenenju jetnika.«
In medtem ko naša ljuba oficialna Avstrija na kranjskem, Štajerskem in v Dalmaciji zapira ljudi zaradi veleizdaje, ni za človeka s preprosto kmečko pametjo jugoslovanski problem kar nič kompliciran. Tak človek bi rekel: »Če mislijo ti štirje narodi, da so si sorodni in da bi najlažje in najbolje živeli, če bi bili združeni, naj sc zgodi po njih želji, naj si v božjem imenu zgrade zvezno republiko jugoslovansko,«
»1 a najnaravnejša rešitev jugoslovanskega vprašanja se sicer vsem doslej še zdi utopija — ali take ntopjje^ imajo čudno lastnost, da se po navadi uresničijo.«
Kasneje pa pravi osumljenec v teku svojega govora: »Že prej sem dovolj jasno povedal, kateri da je tisti d a 1 j " i e i 1 j , ki nam vsem živi v srcih, ki je naturen, in ki se bo torej končno vkljub vsemu in vsem tudi uresničil...«
In na koncu sVojega govora reasumira tako rekoč z besedami: »Rekel sem, kaj da je najbolj potrebno, in edino koristno, če hočemo doseči svoj slovenski kulturni in s voj j u g o s 1 o v a n s k i
coJi7.n|ij dela vsak, kakor mu je dano; jaz sem delal.«
,J“sn.°..jo torej, da pod obtožbo stavljene besede: »Mi, kar nas je, mi vsi smo teli misli, da je naš edini cilj, <|a dosežemo jugoslovansko republiko,« niso v nikakem nasprotju z zgoraj-Sl>jimi izvajanji, temveč le logična konsekvenca Vsebine celega govora, ter je tedaj popolnoma verjetno, da je osilmljenee te besede izgovoril.
ljivo. Kmulii bi bil ponosen, da si v tej stvari največ in skoraj edino prizadevajo Slovenci, naj se že prištevajo tej ali oni stranki. Toda v tem hvalevrednem prizadevanju se je pojavilo še nekaj drugega, kar ni prav nič naravno, prav nič potrebno, še manj pa razveseljivo. To je poglavje, ki je žalostno iu smešno, ali žalostno precej bolj.
Kakor ste videli, sem imel jugoslovanski problem za to, kar je: namreč za izključno političen problem. Za problem razkosanega plemena, ki se v življenju človeštva ne more uveljaviti, dokler se ne združi v celoto! To je vse! Kakšno jugoslovansko vprašanje
v	kulturnem ali celo v jezikovnem smislu zame sploh ne eksistira. Morda je kdaj eksistiralo; toda rešeno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v četvero nurodov s četverim, čisto samostojnim kulturnim življenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci — po kulturi, ki je sad večstoletne vzgoje,
lanskemu. Bodi tega , kriva zgodovina, bodi kriv kdorkoli — jaz, ki dejstvo konstatiram, ga čisto gotovo nisem zakrivil. Nevarno je dandanašnji take resnice očitno povedati«...
»Poglavitna naloga, ki je prisojena nam Slovencem ob reševanju jugoslovanskega problema, je tu-le: uveljavimo svoje jugoslovanstvo za zdaj le za toliko, da se vsi skupaj, kolikor nas je, naučimo na izust stari srbskohrvaški rek: — »Uzdaj se u se i u svoje kljuse!« Toliko bodo priznali gotovo tudi najbolj hripavi Ilirci: ako pride kdaj do političnega združenja jugoslovanskih narodov — in ne samo moja vroča želja je, temveč tudi moje trdno prepričanje, da do tega združenja res pride — tedaj se to ne more izvršiti drugače, kakor da se združijo enakopravni in enakovredni narodi... Pod avstrijskim valptom v svoji revščini in mnogoštevilnih nadlogah smo povzdignili svojo kulturo tako visoko, da je krus in veselje. To je izraz narodne moči, ki ne zaostaju prav nič za tisto močjo, ki se je pojavila pred Lozengradom in pri Kumanovu. Glejmo, da bomo
v sebi zdravi, močni in vsaj duševno bogati (če že ne drugače), tako da nekoč ne pridemo k bratom prosit miloščine, temveč da jim prinesemo darov; ali pa še bolje — da pridejo bratje sami po te durove, preden bi jih mi ponujali.«
Ni ga bilo pred njim, in ne za njim, ki bi si bil upal nastopiti tako jasno in neustrašeno. Pač — bilo jih je nekaj, a med njimi ne enega, ki bi bil to storil javno, v brk in na uho sami vladi. Bilo bi preobširno, navajati ves govor; omenjena bodi le še njegova kritika tistih, ki jih je bil že 1. 1909. v »Naših zapiskih« nagnal s capini, na samem predavanju pa s strahopetci. Dejal je:
»Naši do omedlevice navdušeni ilirci pa niso pozabili samo na slovensko kulturo (slovenskega jezika tako nikoli niso znali), ne samo na Trubarja, Prešerna iii Levstika, temveč pozabili so navsezadnje kur sami nase, na svoje ime in na svojo domovino. Pravega Ilirca je sram, da stanuje v Ljubljani, ne pa v Šabcu ali vsaj v Varuždinu. — —
To, kur Ilirci počenjajo, je že delirij. Hvala Bogu, da teh Ilircev ni veliko — skoraj na prste bi jih lahko naštel. Meni se ne da očitati... da ne pridem med ljudi, med ljudstvo, še prav zelo pridem med ljudstvo; in če bi hotel povedati, kuj si misli preprost človek o jugoslovanstvu, kakor si ga Ilirci mislijo, bi moral biti grob. O kakšni ilirski navdušenosti pa v slovenskem narodu še govora ne more biti — to veste prav dobro
vi sumi in neumno bi se mi zdelo, če bi se lagali drug drugemu v obraz.
Ostane še stvar, ob kateri človek ne ve, če bi se smejal ali razjokal. To je jugoslovansko jezikovno vprašanje, ki ga niso bili postavili avstrijski diplomatjc, mojstri v neumnosti, temveč navdušeni ljudje, ki nobenega jezika ne znajo. Nasledke tega vprašanja že trdo občutimo — naši listi pišejo tako zanikrno slovenščino, da se zgražajo ob nji že upokojeni poštni uradniki. Jaz spoštujem radikalnost, ki je bila od nekdaj čednost mladine. Ali če tu radikalnost zahteva, da pade slo-
I.stotako se pa nadal jnje pod obtožbo stavljene besede popolnoma ujemajo s tendenco celega govora. Osumljenec napada izvajanja nemškega žurnalista Hardena, ki je na Dunaju vpričo ministra za zunanje zadeve, Berchtolaa, rekel: Da Nemčija in Avstrija no smeta pustiti, da bi se zgradila slovanska trdnjava na jugu, ob Jadranskem iu Egejskem morju.
le besede imenuje osumljenec nesramne, kajti Jugoslovane je bila postavila ob Adrijo zgodovina brez dovoljenja Hardena in Berchtolda; ... ofi-cielni Avstriji, eksponentu nemškega imperializma. so Jugoslovani enostavno na poti; ... daljni cilj, katerega je že prej jasno povedal, se bo vkljub vsemu in vsem tudi uresničil.
Popolnoma logično in dosledno se ujemajo s temi izvajanji besede: »Pustimo Avstrijo v njenem dreku; bodimo kakor Mazzini v Italiji«, kar pomeni z drugimi besedami toliko, kolikor: ker se mora naš jugoslovanski politični cilj, namreč ustvarjanje jugoslovanske republike, po naturnih zakonih uresničiti, tedaj se ne brigajmo za Av-strijo, pustimo jo v njenem dreku ter bodimo kakor Mazzini v Italiji, to je delajmo za bodočo zaželeno republiko, kakor je to delal v Italiji Mazzini. In kakor že omenjeno, navsezadnje ponavlja: »Rekel sem, kaj da je najbolj potrebno, če hočemo doseči svoj ... jugoslovanski cilj. Naj dela vsak, kakor mu je dano; jaz sem delal.«
Da je tedaj osumljenec tako govoril, kakor mu očita obtožba, je popolnoma verjetno z ozirom na vsebino koncepta in ponatiska v »Zarji«.
Vladni koncipist Gogola si je omenjene stavke takoj in neposredno napisal in zabeležil.
Sklicevanje osumljenca zgolj na koncept ne zamore obveljati, ker je imel sicer koncept pri rokah, je tudi včasih v koncept pogledal, vendar pa sicer prosto govoril.
Potemtakem pa je naravnost izključeno, da je dobesedno tako govoril, kako je v konceptu pisano, ter mora osumljenec sam pripoznati, da je
venščina samo zato, ker sta padla	tedaj
hvaležno odklanjamo to radikalnost...«
»To je: premalo gledamo nase, premalo mislimo nase! Ljudje so zdaj med nami — saj jih lahko vsuk dan slišite —, ki bi nas najraje kar prodali — kar dali vbogajme. Imenuj se danes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov.
Meni pa se le zdi, da ostanemo pri tej svoji stari in naturni misli, vkljub vsem radikalnonarodnim strahopetcem. Strahopetci, res, to je prava besedu. Zakaj še pred par dnevi sem bral izpod peresa takega oblastnega Ilirca članek, ki odklanja naš stari narodni program, zedinjeno Slovenijo, iz edinega razloga, ker bi tega programa ureshičenje ne bilo po volji Nemcem! Takemu radikalnemu učenjaku postavimo kar spomenik!
Najbolj gnusni, res — gnusni! — pa se mi zde tisti ljudje, ki čisto brez vzroka in povoda spravljajo v zvezo s političnim jugoslovanskim vprašanjem še slovenski jezik. (Tivolska resolucija! Op. pis.) Kar ponujajo gu, kar mečejo ga čez mejo, še ne vprašajo, kdo bi več zanj dal. Jaz še nisem videl Hrvata, ki bi prišel ponujat k nam svojo hrvaščino. Pri nas pa je drugače! (Tu je citiral prof. Fr. Ilešiča zaradi Slovenske Matice in SLS zaradi njenega sporazuma s starčevičansko llrvatsko stranko prava.) Tako smo siti svoje kulture, da nam je že odveč iu da bi jo najrajši kar vrgli čez plot.
Rekel sem, kaj da je najbolj potrebno in edino koristno, če hočemo doseči svoj slovenski kulturni in jugoslovanski politični cilj. Naj dela vsak, kakor mu je dano; jaz sem delal.«
Povedal je tudi marsikaj, česar ni bilo v zapisu. Zlasti je poostril svoj gnev nad tistimi, ki »slovenski jezik kar ponujajo«, rekoč nekako:
»Ponujajo ga, kakor ponujajo vlačuge sebe. 'Le se ponujajo za denar, oni pa se mečejo kar zastonj pred
noge. Fej!«
Komisar, koncept ni praktikant Ivan G o go la, je zabeležil ta pasus v svoji relaciji takole:
»Man b e f ii r c h t e t eine Verelnigung der Slovenen mit den Kroaten, aber in einer so unvviirdigen Weise, als ob sich die betreffenden Institute, die das vermitteln vvollen, wie offentliche Dimen feilbieten vviir-den.«
Glonar pod črto na str. 150. Cankarjevega zbornika pravilno sodi, da bi namesto besede »be-f ii reli tet« moralo stati »befiirwortet «, kar bi imelo v zvezi z ostalim besedilom pravi smisel. Pod »Institute« je mišljena Matica Slovenska, ki jej je bil tedaj predsednik (1907—1914) prof. Fran Ilešič, ki ga je Cankar zelo ostro napadel. Da ne pozabi, je zabeležil v konceptu v oklepaju (»Slovenec« — »Matica«!). Slovenski ljudski stranki je zameril, da si je osvojila politični program starčevičanske Ilrvatske stranke prava.
Na predavanja vlada tiste čase ni pošiljala svojih zastopnikov. Le tu pa tam je prišel kak agent kot navaden poslušalec, ki pa ni mogel šteti kot zadostna priča. Na Cankarjevo je poslal Ivana Gogolo namestnik policijskega ravnatelja Mihael S k u b l, slovenski odpadnik, sedaj šef avstrijske zvezne policije. Gogola mu je moral poročati še isti večer, naslednje jutro pa že predložiti poročilo. V priznanje Gogoli bodi povedano, da je, če sem prav poučen, moral svoje prvotno poročilo poostriti v škodo Cankarjevo. Skubl je gotovo imel na predavanju konfidenta, ki je nadzoroval Go-golo.
Prvi nasledek predavanja je bil razpust Vzajemnosti. Dober teden pozneje, 21. aprila dopoldan, me pokličejo na telefon. »Tukaj Kocmur; kdo tam?« — »Malovrh. Pridite takoj k meni v
izgovoril besede: »Pustimo Avstrijo v lastnem dreku«. Če pa je priča Gogola te besede pravilno slišal, tedaj je tudi druge besede slišal ter je naravnost izključeno, da bi bila priča tako kritične besede, kakor: »Bodimo kakor Mazzini v Italiji« zgolj zavoljo kake dozdevne nervoznosti napačno slišala, dasi se niso izgovorile, kakor trdi osumljenec in kakor trdijo priče, pripadajoče politični stranki osumljenca.
Sum je torej utrjen, da je ovadenec zares govoril označene besede.
Že izvajanja, kakor so ponatisnjena v »Zarji«, ki pa, kakor rečeno, nikakor niso identična z besedilom govora, temveč le glede smisla in vsebine podobna, meje že skoraj na kazenski zakon. Vendar se da še pripoznati, da gre še za bolj teoretična izvajanja.
To pa, kar je ovadenec v teku govora izrekel, je pa naravnost ščuvajoče.
Naš edini cilj je jugoslovanska republika — pustimo torej Avstrijo v njenem dreku in delajmo kakor Mazzini — to ne pomeni nič drugega, kakor delajmo za republiko, kakor je tudi znani revolucionar Mazzini delal.
Mazzini ni bil nikakor teoretični revolucionar, temveč je dejansko deloval, zlasti pa je bil tudi sovražnik Avstrije, ki je spodbujal Garibaldija zoper Avstrijo.
Besede osumljenca tedaj sicer ne spodbujajo h kakim določenim dejanjem ter tedaj ne vsebujejo znake deliktov §§ 58, 59 ali 65 kaz. zak. — pač pa spodbadajo v splošnem k dejanjem, ki so usmerjena na republikanski cilj in ki so torej po zakonih prepovedana in tudi nenravna.
Obtožba je torej utemeljena itd.
Ljubljana, dne 23. julija 1913.
C. kr. prvi državni pravdnik na dopustu: Pajnič, s. r.
Cankarjevo izročilo
uredništvo.« Zakaj, ni maral povedati. Trenutek pozneje sem bil v uredništvu »Slovenskega Narod a«. Malovrh me sprejme kratko z besedami: »Vzajemnost bo razpuščena, če še ni; hitro pospravite, kar imate takega, l ega vam nisem mogel telefonirati; saj veste, da je telefon policijsko ulio.« Na moje osuplo vprašanje, odkod ta vesi, ini še pove: »Zanesem se, da boste molčali. P e r -lot (Mihael), policijski svetnik, mi je povedal in me prosil, da vas zaupno obvestim. Pravi, da je tisto Cankarjevo predavanje vredno več, kakor vsa njegova dosedanja dela. Pertot je zaveden Slovenec; saj ga poznate? No... mlim... da... nekaj je tudi. .. ker je postal policijski ravnatelj grof K ii n i g 1 in ne 011 ... Zdaj veste vse .. . toda
— molčite! Pozdravljeni!«
Stopivši iz veže Narodne tiskarne v Knafljevo ulico, vidim iz hiše št. 6 v Šelenburgovi ulici prihajati tri može, eden med njimi v kroju policijskega uradnika. Aha, me že iščejo. Ko odidejo v smeri proti Zvezdi, jaz brž v društvo. V nekaj minutah je bilo vse pospravljeno. V Bolniški blagajni mi izroči komisar Gersinich odlok »c. kr. dež. predsedstva«, s katerim se razpušča Vzajemnost. Nalo nazaj v društvo, kjer se je izvršila preiskava in popis društvenega imetja. Vzajemnosti ni bilo več.
Poročilo o predavanju je policijsko ravnateljstvo predložilo drž. pravdništvu zaradi uvedbe kazenske preiskave zoper Cankarja. Kmalu po predavanju je odšel Cankar k Sv. Trojici v Slov. goricah, kjer je bil dalje časa gost zdravnika tir. Lojza Kraigherja. Zaslišana po preiskovalnem sodniku kot priči nisva vedela ne jaz ne Lojzka Š te bi jeva, kaj ga prav za prav obremenjuje in kako se Cankar brani. Do dneva glavne razprave 21. avgusta ga namreč skoraj ni bilo na spregled.
Ne vem, ali je bil sodnik dr. Stockl res tako naiven, da mu je hotel pomagati na tak način, ali je resno mislil, ko me je vprašal: »Ali ni bil tedaj Cankar ... 110 ... recimo ... nekoliko dobro razpoložen?« Na moje odločno zanikanje se obrne proti zapisnikarju (dr. J e n k u) in reče polglasno, nekako sočutno, v nemškem jeziku: »Škoda; to bi mu lahko pomagalo, morda ga celo popolnoma oprostilo (herausreissen).« Brez dvoma so te besede bile namenjene meni. Nato spet: »Jaz sem pa slišal, da je bil nekoliko . ..« Na vprašanie, če je morda pred menoj zaslišana Štebijeva tako izjavila, je odkimal.
Pozneje sem slišal še mnoge, ki so bili istega mnenja. Resnica je, da je Cankar prišel tisti dan v kavarno naravnost z Rožnika in ostal v kavarni do nekako šeste ure zvečer. Vse predavanje je napisal v kavarni ob črni kavi; niti obligatnega čaja ni pil. Koncept, ki ga ni malo, je napisan s črnilom lepo in gladko, in če se ne motim, brez popravkov. Pozna se le mala razlika med dopoldanskim in popoldanskim rokopisom, ker je bila kavarna dopoldan bolj prazna in mirna, medtem ko je popoldan bil že utrujen in ga je tudi motilo glasno govorjenje, karte in biljard igrajočih gostov. Jedel je šele zvečer, pil ni ničesar. Duševni napor ga je bil vidno izčrpal, veselje nad samim seboj in uspehom, ki ga je pričakoval, mu je dalo izraz, ki je mnoge zapeljal do napačnega zaključka. Za vse to so bile priče.
Na dan razprave je Cankar bil ves pogreznjen v sebe. Družbo sta mu delala njegov prijatelj in zagovornik dr. Dermota, ki se je bil nalašč za to pripeljal iz Gorice, in Oton Župančič. Svoj zagovor si je bil očitno že zamislil, pa ni poslušal njunih nasvetov. Dermota mu je prigovarjal, naj se ne razburja; tudi govoriti da naj pusti le njega. Pri »Prešernu«, kjer sem se jim pridružil, je Cankar še hitro pogledal v leksikon.
V	dvorani je bilo precej poslušalcev. Večinoma njegovi znanci in dijaki. Po prečitanju obtožnice vpraša predsednik Pajk: »Ste razumeli? Se čutite krivega?« — »Sem; krivega se pa ne čutim... Predaval sem 12. aprila, pa še ni revolucije!« Predsednik zapiči vanj svoj debeli pogled, ne reče pa nič, dasi mu je bila beseda že na jeziku. Na predlog državnega pravdnika — obtožnico je zastopal sam prvi državni pravdnik vitez Albert Luschan — razglasi sodišče razpravo za tajno. Za zaupnike, ki so imeli biti navzočni pri razpravi, si je Cankar izbral Etbina Kristana, J. Vodeba in Otona Ž u p a 11 č i e a. Ko čita državni pravdnik iz knjige po nemško, kdo je bil Mazzini, se Cankar upre, da naj govori slovensko. Predsednik ga zavrne, češ: »Realko ste absolvirali, na Dunaju ste živeli; pejte, pejte, kdo vam bo pa verjel, da ne razumete nemško!«
— »Slovenec sem — pravico imam!« — »Mirno!«
Ko državni pravdnik konča, ga vpraša Cankar: »Oprostite, kakšna knjiga je to?« — »Leksikon.« — »Čigav?« — »Meyerjev.« — »Hvala. Kaj je bil Mazzini, sem zvedel šele danes, ko sem vpričo svojega zastopnika pogledal v leksikon. A tisti je bil Brockhausov, ki piše drugače.« Lu-schana je ta zafrkacija zbodla, da je zardel do ušes, predsednik pa se zadere nanj: »Dostojno se obnašajte — drugače bomo brez vas opravili!«
Sodba : Teden dni zapora. Zakon je določal eden do šestih mesecev. Pri odmeri kazni je bilo olajševalno: neoporečnost in delno priznanje; obtežilnega nič. Cankar sam je bil pripravljen na
V	dolgih vrstah smo korakali srednješolci na zapoved vlade za Slovenijo za Cankarjevim pogrebom kmalu po prevratu. Nič posebne žalosti ni bilo v naših srcih; kot nedorasle otroke za očetovim pogrebom nas je zanimalo vse drugo, posebno pa še kroženje aviona nad sprevodom. Na Šmartinski cesti smo se poslovili, avion je vrgel svoj venec in predstava je bila končana.
Kaj bi tudi moglo biti več, kot predstava; še tisto jutro se je znašal profesor matematike nad Cankarjem, govoreč o literatih, ki si kupijo fantazije za dva litra vina, toda pri nas v eksaktni znanosti... itd. In vendar nam je umrl naš duhovni oče, nam, ki ga takrat niti po licu nismo poznali. Za njegove sodobnike pa ni umrl nihče, kvečjemu slovenski literat, ki so ga v mecensko razpoloženih urah klicali k svoji mizi, da so se potem lahko doma zgražali nad njegovo neotesanostjo.
Ali komaj je bila pogrebščina zapita in sedmina opravljena, se je vnela huda borba za dediščino, ki je čez noč narasla v velikansko vrednost. Na mah so se pojavile stranke in si skočile v lase, komu da je Cankar pripadal in kdo sme razpolagati z njegovo zapuščino. Izšla je Cankarjeva številka »Dom in sveta«, na katero je odgovoril Tavčar v »Slovenskem narodu« v članku, ki že v naslovu pove nemogočo vsebino posvetitvene številke. — De mortuis nil nisi beue! Podbevšek ga je v Mestnem domu reklamiral za socialista, uporabljajoč primere, ki so mi do danes ostali živi v spominu. — »Z motornim kolesom je vozil (Cankar) po telegrafskih žicah in ni zadeval v kantone. Spodaj pa so stali ljudje, polni najčistejšega petroleja.« — Kljub vsem prizadevanjem pa je borba ostala neodločena, ni bilo mogoče brez ugovorov dognati Cankarjevo pripadnost in dodeliti bogato zapuščino. Le Cankar sam bi bil sposoben napisati primerno farso o borbi v dolini šentflorijanski za svojo svojino.
Glejte, in nobenemu od teh slavnostnih pogrebcev Cankar nikoli ni pripadal, niti ni mogel pripadati. Od »Nove erotike« pa do »Podob iz sanj« je stal na okopih in v boju z vsemi temi pogrebci, potvarjalci resničnosti in niti enkrat ni klecnil ta telesno tako slabotni mož, da nam je s svojim vsakodnevnim žrtvovanjem ustvarjal možnost rešitve zlaganega in uklenjenega slovenskega življenja. Tako sc je Cankar razrastel in ustalil kot svojina rodu — ne stranke —, ki ga bo zamenil na njegovih položajih. Toda tega rodu ni videti, ne slišati, od nikoder se ne javlja. Kje ste njegovi otroci, kje si Cankarjevo pokolenje.
Skoraj bo minulo že 20 let od tiste slavnostne pogrebščine in vendar se ni mnogo spremenilo obličje doline šentflori janske. Če bi Cankar danes umrl, bi se zopet vlekla dolga kača od Narodnega doma do Banka na Šmartinski cesti in zopet bi se narodni prvaki na tihem veselili, da ga ni več, tega nevšečnega in zajedljivega Kurenta.
Ali vse to je videz, varljiva slika. Dolina šent-
florijanska se preraja in pomlaja. Cankarjevi otroci so še mali in slabotni, ali tukaj so. Čisto so njegovi, čisto so podobni njemu. Slabotni po telesni moči so močnejši ko vsi stari in trhli velikani. Nepomirljivi in nepopustljivi napadajo srdito, kakor volkovi, njihov ugriz je smrten, kot ugriz kače. A njihov zasmeh ubija. Ah, to je pravo pokolenje! Dolgo smo ga čakali — sedaj prihaja.
Postavljena je bila črta razvojnica slovenstva:
I	rubar-Prešeren-Cankar. Da, kako tragično resnična je ta črta razvojnica, tudi samo po zunanjih znakih je očitna. Trubarja in Cankarja so sežigali, Prešerna so davili in vendar si še danes naroden izdajalec, če si predrzneš imenovati zlo z njegovim pravim imenom. Otroci Cankarjevi, veselite se preganjanja in davljenja, dano Vam je znamenje, da ste res koleno te velikanske trojice.
Kolikor smo imeli političnih voditeljev, nihče ni preživel svoje telesne smrti. Kaj je ostalo od Bleiweissa, kaj je preživelo nekronanega kranjskega vojvodo Šušteršiča, kaj bo preživelo naslednike v tej neslavni politični razvojnici slovenstva, kaj bo dediščina tega majhnega političnega oportunizma? Nekaj vzidanih plošč na cestah in mostovih, gnojne jame in preganjanja tistih, ki jih lahko preganjajo brez nevarnosti. Ah, kaka duševna revščina! Nasproti tej ničev-nosti pa nam je Cankar samo v »Hlapcih« zapustil duhovno-politične hrane za cel vek. On je preko groba najresničnejši politični voditelj, 011 nam daje vzpodbudo, nam daje moč, da vztrajamo v boju za duhovno in politično slovenstvo. Kje si rod Cankarjev! Zavihti njegov bič farse in satire — narod se je zopet polenil, drobtine raz mize oblasti so jih zamikale in utešile, zopet se zadovoljuje z zapečkanjem, kadar se gosti gospodar. Preženite mu lenobo iz udov in kosti!
V	»Beli krizantemi« je Cankar izpovedal svoj strah in nam dal izročilo: »Toda: siroti domovini smo dali rož dovolj, ker razen rož nismo imeli ničesar; zdaj pa se ozri ter izprašuj, kdo ji bo dal kruha!«
Že Cankar je iskal moža, ki bo narodu dal kruha. Ni ga našel 011 in nismo ga našli mi. Kje se seje in žanje kruh slovenskemu rodu — mar v dobrem gospodarstvu? Ah, ne varajte se s to 100 letno slovensko samoprevaro! Gospodarstvo prevaža, razdeljuje v enem stoletju slabo, v drugem stoletju dobro, gospodari s papirjem, a. ne ustvarja. Ustvarja politika. Iskal je moža, ki bi sc posvetil politiki z isto vdanostjo, vero in žrtvijo, kot se je on posvetil umetnosti. Iskal ga je in ga še ni našel; iščemo ga mi, a ga še nismo našli.
Otroci Cankarjevi, mojster nam je pokazal pot, celo sam je že poskušal hoditi po zamišljeni poti. Rož — je rekel, da imamo dovolj, kruha nam manjka. Novi rod, od Vas pričakujemo njegovega moža!	A.	S.
Neponižni Slovenec Ivan Cankar
Ne bom brez smisla ponavljal, kar so že drugi (posebno obširno in jasno g. I. Kocmur v svojih spominih) povedali. Sploh pa, — čemu vsi spomini, vse dogodbe in dogodbice o tem »vprašanju«? Čemu bi ponavljali s slabotnejšo besedo, kar je Cankar sam z naj krepkejšimi in najlepšimi besedami izpovedal v svojih javnih govorih in spisih? —
Spomnim naj Vas le na en sam kričeč primer »llirstva«, ki je ležal Cankarju stalno na umu, srcu in jeziku, ker je bil primer »kat eksohen«,
—	g. prof. dr. Ilešiča mislim. Kadarkoli je pogovor nanesel na ta naša temeljna vprašanja, vselej se je Cankar z jedko besedo zagrizel v dr. Ilešiča in je predvajal cele dramatične, komične prizore, živo oponašajoč v besedi in kretnji
več. Zagovornik si je bil pridržal pravico do ničnostne pritožbe, ki pa je ni vložil.
Zapor je nastopil Cankar 12. septembra 1913.
Njegovo predavanje je danes še prav tako aktualno, kakor takrat, če ne še bolj, in bi bilo dobro, če bi se razširilo v posebnem ponatisku v uk in vodilo vsem Slovencem...
Ob izbruhu vojne je Cankar največ zaradi tega predavanja bil aretiran in na Ljubljanskem gradu <11je časa zaprt. Izpuščen je bil pozimi v globokem snegu. Oblečen je bil v svetlo letno obleko brez suknje ali površnika. Iz Ljubljane, kjer se mu je vse umikalo, se je podal na Vrhniko. Tu so ga orožniki na ovadbo neke ženščine — menda zaradi nekih besed o cesarju — aretirali in izročili ondotnemu sodišču. Sodnik 11111 je skušal iti na roke, da ga reši pred vešali, a Cankar je zanikal le tisto, česar v resnici ni bil rekel. Kaj natančnejšega o tem in zakaj sploh se je zadeva končala brez hujših nasledkov za Cankarja, mi ni znano.
velikega »Ilira«. Sovražil je le-tega prvič zaradi njegovega »ilirstva«, drugič zaradi .njegovega na-bu hnjenega patosa.
Naša velika rana, hlapčevska ponižnost in uslužnost nasproti tujcem in bratom je Cankarja, kot veste, najbolj jezila in bolela. Berite njegove spise! In ta naša največja rana se po prevratu ni niti malo zacelila, ampak se je le še razširila, poglobila in razsmradila.
Kdo vse nam gospodari?! ... Komu vse se klanjamo v samozaničevanju z naravnost mazohi-stovsko naslado?! .. . Kdo naj nas spoštuje in ljubi, če še sami sebe ne maramo?! Naša sramota je prikipela do oblakov, in sam Bog nam ne 111 o r e pomagati, če si sami n e č e m o.
T udi izpod peresa našega »prvoboritelja« Otona Župančiča nisem bral lepše in t e h 111 e j š e besede, kakor je bila tista, ki jo je nekoč napisal na čelo »Ljubljanskega Zvona« o pričakovanju, kdaj vzide iz naše srede človek, ki bo blagoslovil naše »stvari« brez ponižnega ozira na tuja mnenja, ki nas bo naučil 1 j ubiti naše stvari iz edinega ralogu, ker so naše, pa naj bi bile še tako sk romne, kar pa že dolgo niso več. In vendur še vedno sumi sebi ne zaupamo, nismo prav prepričani o svoji vrednosti. Sam govornik Oton ni čisto trden v svoji veri in v zadregi kaj pogosto škili v to in ono stran, dostikrat v mednarodni židovskji Pariz, ki leži na sredi narodnega Pariza. Vedno trepečemo pri vsem svojem početju in ustvarjanju, kako nas bo izmeril tuji vatel, kako nas bo tehtala tuja tehtnica. Zaničujemo, kar je pri nas lastnega najboljšega in se vijemo v histeričnih krčih občudovanja pred vsako napihnjeno ničevostjo, ki pride sleparsko hvaljena iz tujih kulturnih huzarskih skladišč. Za naše najboljše in najlepše nas je včasih pred tujci — sram.
Nekdaj sta se pobratima dioskura, potrjujoči bodreči Oton in »zanikujoči« Ivan prepirala, danes bi «i bila najbrže ljuta sovražnika! — Mar-
Lojz Kraigher
Malenkosti
Spoznal sem ga kot šestošolec v »Zadrug
i«,
dijaškem literarnem društvu, kamor me je Ml uvedel Dragotin Kette. Ivan Cankar je takrat trgal v brezobzirni kritiki lirske pesmi Antona Dermote. Bila je menda zadnja seja »Zadruge«. Potres je porušil Ljubljano in pregnal dijaštvo na deželo.
Na Dunaju sem s Cankarjem mnogo občeval, največ po kavarnah, pa tudi na njegovem stanovanju. Spominjam se, kako sem ga dobil v kavarni na Lerchenfelderici. Bral je nedeljsko »Arbeiter Zeitung« in predel nad njo kakor zaljubljen maček. Občudoval je list, njegove izdajatelje, njegovo vsebino in smer. Z vprav pobožno — skoraj otroško pobožno — zaljubljenostjo se je ogreval zanj.
\ Ottakringu sem ga srečal na ulici, ko je ravno stopil iz trgovine s papirjem. V rokah je držal zavoj papirja in ga prav tako pobožno in zaljubljeno božal kakor delavski dnevnik v kavarni. Bil je papir, ki si ga je kupil za svoj roman »Na klancu«. Takrat je še nosil naslov »Židana ruta«.
Nekoč smo se vračali iz nočne kavarne pri Zalazniku (pri dunajskem Zalazniku). Na ulici se mi je pridušal, da bo ugnal in prekosil pesnika Otona Župančiča. Pa ga je skritiziral Ivan Prijatelj in — zdi se mi — tudi Božidar Ferjančič in Ivan Cankar se je vdal i n se sploh odrekel pesnikovanj u. Posvetil se je prozi in samo še tu in tam napisal pesem, najrajši kak sonet.
Za dopisovanje nisem imel daru, zato so bile najine 'pismene zveze v prihodnjih letih silno ralde.
Ko je bil pri meni v Slovenskih goricah, je pisal »Lepo Vido«. Pisal je zelo počasi, mnogokrat samo par vrstic na dan, čeprav se je zelo mudil pri delu. Vse načrte je imel v glavi in skladal je na papirju šele dovršene stavke in odstavke, kakor zidar obsekane in sklesane kamne.
Največ sva takrat debatirala o slovenskem in jugoslovanskem vprašanju. Prepričana sva bila, da je Avstrija kakor sod smodnika, ki mora vsak trenutek eksplodirati. Kako se bomo uredili po zlomu pangermanske ideje? Novoilirci so klatili tepke Jakoba Frassa iz Cerovca. Za nas je bilo jasno, da je vse govoričenje o kulturni vzajemnosti južnih Slovanov samo krinka za politično vzajemnost. Govoriti je treba o kulturni vzajemnosti. misliti pa na politično združitev. Misel na jezikovno spojitev je bila nemogoča za nas, kakor je bila nekdaj nemogoča za Prešerna. Da je treba danes — sto let po Prešernu — tu in tam še vedno
govoriti o njej, je sramota — ne za naše ljudstvo, za naš narod — sramota je za njega trhlo vejo, za našo hlapčevsko inteligenco. Saj je bilo tudi naše ljudstvo hlapčevsko. Naša tradicija je taka, da smo bili zmerom samo podložniki. Ce se je naš človek pogospodil, je najrajši utonil v tujstvu. Tudi našemu kmetu je imponiral samo tujec, ki je bil njegov gospod in gospodar in ki ga je za nagrado gledal zviška in ga preziral. A kmet se ni potapljal v tujstvu. Svoji duševnosti in slovenski besedi je ostajal zvest. Nižje duhovništvo je stalo po večini na njegovi strani in branilo pravice njegovega slovenstva; vendar je svoje lastno delo izpodkopavalo z nauki o vdanosti in pokorščini.
Ni mi treba na dolgo obnavljati spominov na razgovore z Ivanom Cankarjem o jugoslovanstvu. Vse to je on sam tako mogočno povedal in zapisal, da bi postalo povsod vse jasno v naši svobodni domovini, če bi ponatisnili in plakatirali po vsej državi — v ministrstvih in vseh uradih, v uredniških in javnih prostorih in po vseh cestah in ulicah — njegovo predavanje z d 11 e 12. aprila 1913 v ljubljanskem Mestnem domu. Priredila ga je »Splošna delavska Vzajemnost« in nosilo je naslov »Slovenci in Jugoslovani!:. Avstrijsko sodišče pa je predavatelja obsodilo na teden dni zapora, ki ga je Cankar tudi odsedel.
»Pustimo Avstrijo, naj pogine v svojem lastnem dreku,« je takrat Cankar ekstemporiral. In to se je Avstriji res zgodilo. Naj bi se spomnili na to današnji dediči tedanjih novoilircev — naši ju-goslovenar ji. V svobodni domovini se no sme goditi, kar se je godilo v Avstriji. V svobodni domovini se ni bati, da bi poginila ta sama. Zgoditi bi se moglo to samo tistim, ki bi pozabili, da živimo — v svobodni domovini.
»Najbolj gnusni, res — gnusni! — pa sc mi zde tisti ljudje, ki čisto brez vzroka in povoda spravljajo v zvezo s političnim jugoslovanskim vprašanjem še tdovenski jezik. Kar ponujajo ga, kar mečejo ga čez mejo. še ne vprašajo, kdo bi več zanj dal,« je vzkliknil v svojem predavanju Ivan Cankar. Nasledniki tistih ljudi pa so krivi, da že
Pri takšnih razmerah bi se Ivan Cankar bržkone že odpovedal kaji In ostal bi mu samo še — cviček.
Lojze Kocmui
Odlomek iz pisma’
Na sveti večer 1935.
f
... Želiš, da naj kaj napišem iz svojih spominov na Ivana Cankarja. Srečanja z njim so se mi globoko vtisnila v spomin in obnavljal sem jih v duhu vsakokrat, kadar sem čital njegova dela in tudi ob doživljanju trenutkov, ki so me spominjala nanj ali na zgodbe, tako mojstrsko opisane v njegovih delih. In takih trenutkov ni bilo malo. Težko je pisati spomine o človeku, ki je tako globoko vplival ne samo na mišljenje, nego tudi na čustvovanje.
Malo jih je, ki s svojim delom globoko vplivajo na miselnost svojih sodobnikov, ki ostavljajo globoke brazde še v celi vrsti njim sledečih po-kolenj. Kadarkoli sem čital Cankarja in kadarkoli sem se ga spominjal, zdelo se mi je, ko da se skozi strani njegovih knjig in skozi ozke odprtine spominov prerivajo množice trpečega slovenskega naroda, ki jočejo, pretijo, obupujejo v lastni nemoči; sanjajo, upajo, doživljajo razočaranja, pa kljub VSemu samozavestno korakajo.
1	oda ce se natančneje pogleda, je tu prav za prav le en del njegov — njegov boljši del. tisti del, ki ima bodočnost pred seboj. Osnovna misel —: ne razočaranje in obup, temveč pot preko tega na zanesljivo, trdno cesto.
Prvič se ga spominjam nekega zimskega večera. Pravkar sem bil zaspal, ko me predramijo glasni glasovi v bližini. Bil je prav tistega dne
*) Prvotno namenjeno za »Književne eseje« nekih piscev, ,Jjh je bil nameraval izdati dr. Lojz Kraigher za letošnio veliko noč.	J
sikdo ne umre pravočasno. Cankar pa je bil toliko prebrisan, da jo je ravno še pravi čas odkuril s tega svetil. Sam s svojim »papirnatim mečem« bi nam J*e bil mogel (dosti ali nič) pomagati, le sebe bi oskodil. Nobena sila tega sveta bi Cankarja ne bila mogla pritirati do tega, da bi uvaževal praktične razmere in da bi molčal, kadar je treba na ves glas kričati.
Gloriola njegovega mučeništva bi bila se nekoliko večja in svetlejša, — to bi bil po prevratu edini nas dobiček od njega .. .
Ave, amice!	H.	Smrekar.
izpuščen iz Ljubljanskega gradu. Drugo jutro, po njegovem odhodu, ste mi povedali, kdo je bil. Tedaj njegovih stvari še nisem čital; bil sem še otrok in nezrel za razsojanje. Od tedaj ste me večkrat opozarjali nanj. Posebno mama; njo so nekateri njegovih spisov ganili do solz.
Ko ni imela nekoč boljšega sredstva pri sebi, da vpliva name, mi da v roke »Moje življenje« in opozori na črtico »Skodelica kave« in »Desetico«, rekoč: »To-le preberi, pa glej, če boš razumel, da se tudi tebi ne pripeti kaj takega!« Pozneje sem opazil, da je to bila njena namizna knjiga, ki jo je prebirala kot molitvenik. Imela jo je v omarici in večkrat sem videl, kako jo je prebirala pozno v noč.
Pozneje je prihajal še večkrat, večinoma samo mimogrede,^ da se ni utegnil spuščati v dal jše razgovore. Če je le mogel, se je spustil v pogovor z menoj. Vsebine teli razgovorov se več ne spominjam; vem le, da so se nanašali na čtivo. Takoj
E o prvih srečanjih mi je postal nenavadno pri-upen in privlačen in želel sem, da ga čim pogosteje vidim. Najgloblje se mi je vtisnilo v spomin srečanje z njim na Rožniku.
Bilo je na sveti večer 1916. Debel sneg je ležal, bilo je megleno. Vsa premrla sva prispela z (starejšim bratom) Ivanom k njemu ter mu izročila voščilo in cigarete. Bil je popolnoma sam, nikogar ni bilo pri njem; kdo bi hodil v takem času na Rožnik! Bil je videti zamišljen. Zdelo se mi je, ko da je bolan. Čez čas je oživel in se začel zanimati za vse mogoče malote. Pogostil naju je, nato pa vedel do cerkve in pokazal, kje so stali topovi ob prihodu Francozov v Ljubljano.
Prisluhnili smo, čuli smo grmenje ropov s soškega bojišča in on nama je dejal: »Fanta, vidva tega zdaj še ne razumeta, a m -P a k razumela bosta, ko do rasteta. Zdaj se dogaja naj večje zverstvo v zgodovini, ki se ne bi smelo dogodili in se ga bodo nekoč z gnusom s p o m i n j a I i.« Pred odhodom nama je dal listek (ki ga ima zdaj dr. Izidor Cankar). Žal ga mi je bilo pustiti samega, zapuščenega, dasi sem bil tedaj še skoraj otrok. Besede, ki jih je izgovoril s pretresljivim glasom, mi ostanejo v spominu do konca.
Čez nekaj dni sem ga vnovič srečal v kavarni.
Sodelavce, naročnike, prijatelje
prosimo, da nam oproste zamudo, ki je nastala zaradi preselitve tiska lista iz Kranja v Zadružno tiskarno v Ljubljani na Tyrševi cesti št. 17. V delno nadomestilo smo izdali zato pričujočo številko v povečanem obsegu kot dvojno številko.
V	bodoče bo list seveda spet redno izhajal.
Uredništvo in uprava »Slovenije«.
Iskal sem tebe. Ko me ugleda, me pokliče. Jel se je razgovarjati z mano. Ne vem, če je umel še lcdo tako zaupno in razumljivo govoriti z menoj kakor on. Izvlekel je beležnico, nekaj napisal, iztrgal in stopil k sosednji mizi, kjer je sedel, kakor sem pozneje izvedel, knjigarnar Schwent-ner. Le-ta je podpisal, nakar sem odšel v knjigarno, kjer sem dobil Milčinskega »Tolovaja Mataja« in prevod Kiplingove »Džungle«. V eno teh je Cankar napisal posvetilo in mi obe knjigi podaril.
Poslednjič sem ga videl na smrtni postelji. Večkrat ste govorili, da ga bomo obiskali. Nekega deževnega dne reče mama: »Cankar bo umrl.« Peljala naju je z Ivanom v bolnišnico. Ležal je v posebni sobici. Ob postelji usmiljenka in še dva ali trije moški, med njimi pisatelj Finžgar. Bil je nezavesten in lirčal. Od časa do časa mu je vtaknila usmiljenka v usta cevko iz neke posode, nakar je usta zopet zaprl. Videl sem ga poslednji-krat, umrl je še isti dan.
Druge pisatelje sem bral, ker so mi bili priporočeni; Cankarja pa. ker sem ga poznal samega m ga i me l rad, dasi sem ga od začetka težko razumel. Ne vem, pri kateri priložnosti mi je podaril rokopis »Šopek cvetic« (ki ga tudi ima dr. Izidor Cankar). I rvikrat sem globlje dojel njegove črtice in povesti v dijaškem domu v Ptuju (1921—1922), ker sem se z ozirom na svoja leta in kot prvič daleč od doma čutil osamljenega. Tedaj sem z vso vnemo bral, karkoli od njega mi je prišlo pod roko. Spominjam se, da sem na 'platnice lista (»Vila«), ki sem ga izdal, napisal v »listnici uredništva«: »Vzemite si za zgled Cankarja.« Pisal sem sam, vsenaokoli sneg. Ljubljana tako daleč. Moje misli so bile tedaj na Rožniku, prav kakor nocojšnji božični večer.
Spet sem se ga spominjal v tujini — najprej na Dunaju. Spomnil sem se ga, začuvši beračevo lajno, pri srečavanju siromašnih slovaških in čeških služkinj... po vrsti vseh tipov iz njegovih spisov. Hrepenel sem pogledati v sobo, kjer je snoval in koval, toda bil sem tujec v velikem mestu. In ko se mi je zgodilo, da sem bil brez stanovanja in kruha in sem taval po ulicah ali se grel ponoči ob cestnem ognju, sem se spomnil »pisma z desetico«..: Mislil sem nanj, zroč v kalne valove Amurja in ždeč pred nomadskimi šotori, prisluškujoč zategnjenim melodijam pesmi puščavskih sinov.
Mislim, dfi ne pretiravam, če rečem, da je Cankar s svojimi deli dal osnovo mojim nazorom In to ie mnogo. Bral sem Jurčiča, bral Stritarja, Levstika in druge; toda globlji vpliv je imel na mene le on. Karkoli sem novega zvedel in se učil, sem dovajal v sklad z njim in gradil na tisto, kar sem se bil naučil od njega. Dejansko se to ne dogaja samo z menoj, temveč s celim pokolenjem. On mi je bil kakor za celo pokolenje nujen člen v verigi starejših — Levstika, Prešerna, Jurčiča, Stritarja, k novim, ki prihajajo in še morajo priti. Razumeti Cankarja, se pravi razumeti naše slovenske razmere iu tudi slabosti. Le kdor pozna razmere, more poznati in razumeti Cankarja. Brez razumevanja enega ni razumevanja drugega. Oblikovanje mišljenja družbe se tu pokazuje kot zgodovinski razvoj celih pokolenj. Od njega je treba graditi naprej in ga dopolnjevati. To pa je mogoče le, če ga razumemo.
Samo naše majhne domače razmere so bile preozke, da bi bil mogel povesti ljudi, ki se gnetejo v njegovih knjigah, na široko in trdno cesto. On je tako močno vplival iia našo miselnost in jo oblikoval, da bi ga moral sleherni študirati in skušati spoznati, kod moramo naprej. Treba je pogledati le malo globlje, da spoznamo, da je od Levstika skok v sedanjost in jutrišnjost nemogoč brez Cankarja.
Našim prijateljem!
Naš tednik »Slovenijo« je treba razširiti kar največ mogoče. Prepričani smo, da to žele ne le naši dosedanji naročniki, ampak vsi prepričani Slovenci. Zato prosimo vse naše naročnike in prijatelje, da naj nam pridobivajo novih naročnikov. To zato, da list tvarno podpro in pa da se slovenska misel čimbolj razširi. Našemu tedniku je treba že zaradi kritja stroškov, ki so veliki, novih plačujočih naročnikov, da ne omagamo.
Uprava tednika »Slovenija«
Opazovalec
Izbran fižol
21.
Jugopravnikom (nacionalnim slušateljem prava) v vednost!
Advokat in senator Dimitrij llidžanovič iz Niša, rojen Kragujevčan, je pri ministrstvu prosvete ustanovil sklad za dijake-pravniike, ki bodo
— če ustrezajo spodaj naštetim pogojeni ustanove
— prejemali po tisoč dinarjev mesečne štipendije. Pogoji so pa ti-le: prava se ho moral učiti dijak na pravniški fakulteti v Belgradu, biti bo moral zelo priden in dobrega obnašanja, siromak, nacionalen, Srbijanec iz predkumanovske Srbije in pravoslaven.
Način izključitve drugačnih dijakov prava me je napotil, da sem šel pogledat, kako je ta sen£i-tor politično opredeljen. Slutnja sc mi je potrdila: Dimitrij llidžanovič je člen kluba senatorjev jugoslovenske nacionalne stranke, njegovo ime je med tistimi 41 senatorji, ki so glasovali na povelje sklepa kluba JNS za poročilo večine finančnega odbora v senatu in ki so na ta način izpričali vso svojo zvesto in vdano jugoslovensko dušo.
Nam premislek ni več potreben, mislimo pa, da bi bil potreben tistim študentom, ki vsikdar zatrjujejo, da so nacionalni jugosloveni. V ostalem je pa llidžanovič nedvomno pristnega jugoslovanskega izvora.
22 Križ je,
ako si krajevni dopisnik glavnega dnevnika dravske banovine, katerega idejni vodja ne zavpije ob vsaki priliki »Vive la France!«, posebno pa no za vsako ceno. V takem primeru je res spodobno, ako poročaš o predstavah »Mamzzele Nitouche«, in ne o predstavah »Mamzelle Nitouche«. V spominu ti je pač ostalo, da se ena črka piše dvakrat, toda katera? Kdor ne verjame, naj si poišče »Jutro« z dne 25. 4. 1936. Na 5. strani bo našel vse.
23.
Amanet
J ugoslovanski oddelek mednarodne zveze žen za mir in svobodo pobira podpise za svojo mirovno akcijo tudi pri nas. Podeželska podružnica kolesa jugoslovanskih sester je bila naprošena, naj sodeluje. Sodelovanje je pa odbila, češ da je povpraševala centralo v Ljubljani, kaj naj stori, da pa ni dobila nobenega odgovora, zato ne stori pač nič. Dotično obvestilo je končala z besedami:
»Kola srpskih sestara« zbirajo podpise, »koli« jugoslovenskili sester pa povprašujejo centralo
No, so
pa zato namesto njih delavke zbrale v tistem kraju 145 podpisov za mir in zoper — fašizem. Z.
V škripcih
Minister dr. Krek je preteklo nedeljo v svojem govoru v Grobljah pri Domžalah omenil tudi kerestinške dogodke. Takole je njih pomen, izvor in vzrok pravilno označil:
»Veste, kaj so počenjali pred nekaj leti z mirnimi državljani orjunci in druge uniformirane organizacije. Kar se dogaja danes na Hrvaškem, je odgovor na tiste čase.«
Kratko, stvarno, resnično. In zato pravilna obsodba jugoslovenskega nasilnega protiljudskega nacionalizma. Če bi bile tudi prejšnje vlade tako mislile in seveda tudi tako delale ter zapirale nacionalistične pretepače, koliko pretresijajev, koliko hudodelstev bi ne bilo.
Le zakaj navaja »Jutro« te besede. Zgolj kot poročevalec? Poznamo ga in vemo. da zamolčuje
tudi važne stvari in dogodke, kadar mu nc grejo v koš. Ker bi bilo samo proti nasilju? Ko pa vsakdo ve, da so bili nacionalisti vseh vrst zmeraj njegovi miljenčki in da je bil dr. Žerjav sam za živih včlenjen pri Orjuni.
Ne, »Jutro« čuti, da bo našemu centralističnemu nacionalizmu kmalu odklenkalo. Saj mu mora biti bridko pri njegovi jugoslovenski duši, ko bere in sliši dan za dnem, kako vse obsoja centralizem, tudi tistega s krinko »široke samouprave«, in ko ga ni, ki bi sc upal sploh le zagovarjati ga. In ker vse to ve, si išče že sedaj moralični alibi.
Skrb vseh pravih Slovencev bodi, da se mu to ne posreči.
Mar naj res krivci naše nesreče še zmeraj govore v našem slovenskem imenu?
Anketa za čistost jezika
Ta je bila sklicana za 21. aprila t. 1. Pa nc pri nas, temveč v Zagrebu. Na anketi so tudi sklenili osnovati hrvaško jezikovno društvo.
Zdi se nam, da l)i bilo za nas tako društvo še vse bolj potrebno. Kajti kakor kvari zlasti jugo-slovenarska časni kari ja slovenščino, to je bržkone edinstven primer na vsem svetu. Če kvarijo drugje materinščino, se to dogaja bolj iz neke umske lenobe in površnosti, kakor po načrtu. Pri nas pa prihaja k tema lastnostima še prepričanje, da se s kvarjenjem slovenskega jezika dela v ju-goslovenskem smislu ter zavest, da se bo s tem kvarjenjem in potvarjanjem oslabila odpornost slovenskega naroda proti centralizmu, da se bo zlomila njegova volja za pravico in enakopravnost.
Upamo pa, da ni več daleč čas, ko bomo zaznamovali lahko javno te in take škodljivce za to, kar so. In lahko bo to zaznamovanje: samo njihovo pisano besedo bo treba navesti.
%
Dopis in odpis zaradi „Spomenika“
G. L H. v Ljubljani. Da Vam ni naš sestavek o »Spomeniku« prav nič všeč, nam pišete, in da izvajate vse naročniške nasledke iz te svoje nezadovoljnosti z nami. V Vašem pismu pa je precej občutnih zmot. Motite se najprej, prav nobenega protislovja ni v naših besedah o spomeniku in v prejšnjih naših besedah o bolnišnicah. Nikjer nismo zapisali, naj se zbira denar za bolnišnico ali sploh kake naprave, za katere plačujemo državi davke in katerih postavljanje in vzdrževanje spada zategadelj med naloge države. In slej ko prej se bomo upirali, da bi se na kakršenkoli način, bodisi tudi samo s tako imenovanimi »prostovoljnimi« prispevki naših ljudi ali samoupravnih teles, razbremenjevala osrednja uprava, Ki je v določeni namen že pobrala denar, in da bi tako omogočali čaršiji, da se še bolj bogati iz naših žuljev. Toda, kolikor vemo, se z nabranim denarjem ni nameravala zidati ali povečati državna bolnica, ampak občinska. Ne glede na to je pa tudi sicer več ko dovolj potrebe za človekoljubne naprave take zvrsti, ki ne spadajo v državno področje. Vse to pa le kot samoumevnost bolj mimogrede. Proti čemur smo v svojem se tavku najbo
stavku najbolj protestirali, to je prvič vprav pa-troidiotična domneva nekaterih, da bi človekoljubna naprava, kakor je bolnišnica, ne bila dostojen spomenik, in pa drugič poskus, uporabiti zbrani denar proti volji in želji darovalcev, pri čemer se menda namerava vnaprej udušiti vsak morebitni protest s patriotičnimi gesli.
\ovii založba y Ljubljani, r. z. z o. z
(Kongresni trg)
Prav Vi, g. 1. H., poznate zelo neposredno zgodovino našega oficielnega spomenikovanja v prejšnjih dneh. Dovolj klavrno je bilo. Dalmatin, Kopitar. Miklošič, Simon Jenko, Gregorčič, Levstik, Jurčič niso dobili spomenika in tudi Cankar bi ga ne bil dobil. Saj nima niti danes spomenika v Ljubljani Cankar, naš največji genij za Prešernom, in ga tudi ne bo dobil, dokler ne bodo imeli pravi zastopniki Slovencev in slovenstva pri nas besede: zakaj ponižen je bil premalo in Slovenec je bil preveč. In kakor včasih mnogim nemškutarjem, je danes mnogim jugoslovenarjem njegova beseda v spotiko in pohujšanje, da so najrajši tiho ob njej.
In tudi to veste: Ko za vse te slovenske može ni bilo spomenika, je pa dobil spomenik avstrijski cesar I*rane Jožef. Menda zalo. ker je rad poudarjal. da je »cin deutscher 1' iirst« — nemški knez. Menda tudi zato, ker je rekel, da slovenskega vseučilišča ni treba, ali pa zato, ker je z denarjem, ki so mu ga dali tudi slovenski državljani, omogočil ustanovitev nemškega gledališča v slovenski deželi in v slovenskem mestu, v Ljubljani, za slovensko gledališče v slovenski deželi mu pa ni bilo.
Če je kaj nerazumljivega, je kvečjemu ta trdovratni odpor in boj proti temu, da bi se postavila človekoljubna naprava kot spomenik. In pa boj zoper to, da bi o tej stvari odločilo ljudstvo. Mar se kdo boji, da bi ljudstvo, da bi ljudski instinkt pravega ne zadel? Da mu je treba povsod in v vsaki stvari varuštva?
Samo en odgovor je mogoč, razen za tiste, ki stoje onstran slovenske bariere. Za nas pa. ki smo načelni in dosledni do kraja, je tudi samo ena rešitev mogoča.
Mali zapiski
Prepovedana knjiga.
Minister za notranje stvari je prepovedal uvažati in širiti v naši državi knjigo »San slobodne Črnogorke«, ki jo je spisal J. M. Brajovič in je izšla v Detroitu v Severni Ameriki.
O požrtvovalnosti — drugih.
O priliki bega abesinskega cesarja Haileja Selassieja v francosko Somalijo piše »Prager Tagblatt«:
Česa]1 je preveč povezal svojo usodo z usodo države, da bi mogel biti njegov odhod po številnih razglasih, v katerih je obljubljal, da bo vztrajal do kraja, samo prehodna doba vojne, ki jo bo kmalu nadomestila druga. Primera uči — ko!ikič že? — kako je treba biti previden pri junaških napovedih, s katerimi hoče vžgati kak vladar svoje ljudstvo do skrajnih naporov z obljubo, da bo zastavil lastno osebo. Po navadi ostane pri ti-
Posnemanje.
»Ulustrierte Zeitung«, ki izhaja v Leipzigu, prinaša za Hitlerjev rojstni dan sliko, ki si jo je dal očitno Hitler sam napraviti. Kaže ga, kako sedi, z državniškim obrazom, naslon jen na stolu, ob nogah pa leži pes.
Slika je v svojem motivu precej znana: Bismarcka so večkrat upodabljali v slični pozi.
Urednik in izdajatelj: Karel Andreč v Ljubljani.
priporoča
Kana Cankarja zbrane spise
19 zvezkov z uvodi in opombami iz. Canharja
Ti spisi niso samo naš na (obširnejši narodni tekst, ampak so najpogumnejša izpoved slovenskega duha.
Iz lastne založbe se še posebej priporočajo: F.S.l inžgarjevi zbrani spisi (8 zvezkov); Fr. Stele, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Stanko Vurnik. Uvod v glasbo; Jak. Kelemina, Literarna veda.
k
Poseben oddelek za pisarniške potrebščine.
Zadružna tiskarna
registrovana zadruga z omejeno zavezo
v Ljubljani* Typševa (Dunajska) c. 17
Priporoča se za tiskanje časopisov, revij in knjig; reklamnih letakov, lepakov, vabil za gledališke odre in koncerte; vizitk, kuvert, tiskovin za urade, banke, hranilnice, posojilnice in trgovine ter vseh v tiskarsko stroko spadajočih del.
Telefon štev. 50-67. — Poštno čekovni račun štev. 14.948