16. štev. V Kranju, dne 18. aprila 1914. Leto II. Izhaja vsako soboto ob 5 uri zvečer. Uredništvo in upravništvo: Kranj št. 170 (Prevčeva hiša). — Naročnina za celo leto K 4-—, za pol leta K 2—, za četrt leta K 1—. Za vse druge države in Ameriko K 5'60.— Posamezne številke po 10 vinarjev. — Vse dopise je naslavljati na uredništvo lista „Save" v Kranju. Inserate, naročnino, reklamacije pa na upravništvo „Save" v Kranju. — Dopisi naj se blagovolijo frankirati Brezimni dopisi se ne priobčujejo. Reklamacije so poštnine proste. —Inserati: štiristopna petit-vrsta zaenkrat 12 vin. za dvakrat 9 vin., za trikrat 6 vin., večji inserati po dogovoru. Inserati v tekstu, poslana in posmrtnice dvojno. Plačujejo se naprej. — Rokopisi se ne vračajo. — Brzojavi: ,,Sava", Kranj. Čekovni račun pri c. kr. poštno-hranilničnem uradu št.: 41.775. Bosanske železnice. Minoli petek je vlada uveljavila s § 14. vladno zakonsko predlogo glede bosanskih železnic. Po tej zakonski predlogi se vladi dovoli, da gradi v Bosni sedem železniških prog ter da najame v to svrho svoto 270 milijonov kron. V pokritje te svote imata prispevati Avstrija in Ogrska. Od prvega leta, ko se prične z zgradbo skozi šestdeset let letnih 4,858.086 kron; od drugega leta nadalje letnih 2,600.000 kron in od tretjega leta nadalje letnih 5,000.000 kron. Skozi šestdeset let mora Avstro-Ogrska plačevati vsako leto 10,458.088 kron, skupno torej 627,485.760 kron. Svota se razdeli po kvotnem razmerju, na Avstrijo pripada 65"6 odstotkov na Ogrsko pa 56'5 odstotkov. Avstrija sama bo torej plačala 398,800,561 kron. Vlada bo tedaj brez zakonitega dovoljenja izdala okroglih 400.000.000 kron, od katere svote ne bo videla nikdar niti ficka in katera vsota ne bo hasnila avstrijski državni polovici niti najmanje, kajti železnice, ki se bodo gradile, ostanejo last bosanskih dežel. Treba si zapomniti, da se je to zgodilo brez zakonitega dovoljenja, s paragrafom 14., ki pa v svojem besedilu izključuje trajno obremenitev državnega zaklada. Letnik 6 in pol milijonov skozi šestdeset let po mnenju, grofa Stiirgkha torej ni trajna obremenitev države! Če bi bilo že to dejstvo v vsaki drugi državi nemogoče, postane stvar naravnost gorostasna, ako pomislimo, da Avstrija od bosanskih železnic ne bo imela niti vinarja koristi. Ko bi se te proge gradile tako, da bi bile spojene z ostalo Avstrijo, bi človek našel vsaj smisel v celi stvari. A gradile se bodo na ta način, da pridejo v najtesnejšo zvezo z Ogrsko. Plačali bomo torej 400,000.000 kron v to svrho, da odpremo Ogrski pot v Bosno in Herzegovino, da pomagamo Ogrski utrditi svoj upliv v teh deželah ter črpati iz njih gospodarske dobrine. Železnice, ki se bodo v Bosni gradile, obsegajo 761 kilometrov; od teh teče v smeri proti Avstriji 555 kilometrov, ki bodo stale približno polovico skupne svote. Vzlic temu pa bo Avstrija plačala 400 milijonov, Ogrska pa le 228 milijonov kron. Ako se pomisli, da bodo vse proge, ki imajo zvezo z Avstrijo, služile le v namen, prevažati vojaštvo na srbsko mejo, lahko rečemo, da bo Avstrija plačala v neproduktivne svrhe 400 milijonov kron, dočim bo Ogrska z 228 milijoni imela vse gospodarske ugodnosti. Ogrska Avstriji niti ni dovolila direktne zveze s Sarajevom. Pač, Avstrija sme to progo graditi, ali šele tedaj, kadar bodo dograjene vse ogrske proge. Ker je torej stvar naravnost nečuvena, so se jo gospodje bali predložiti parlamentu. Celo leto so jo pustili počivati, ter so prišli ž njo pred javnost šele v zadnjem trenutku, da bi na ta način pritisnili na ljudsko zastopstvo. A parlament se ni udal. Povedal je ministrskemu predsedniku, da bo dovolil kredit za bosanske železnice šele tedaj, kadar bo vlada izpolnila obljubo in zasigu-rala že toliko časa obljubljene avstrijske lokalne železnice. A vlada je našla pot tudi brez parlamenta. Odgodila je zasedanje ter si protizakonito pomagala s paragrafom 14. Da si pa to slavno ministrstvo krije vsaj nekoliko hrbet, je porabilo obslrukcijo čeških agrarcev kot dobrodošlo pretvezo. Nepremagljiv odpor bi naj bila obstrukcija 50 mož, tako je grof Sturgkh pravil vsakemu, ki ga je le hotel poslušati. Znamenje današnjega časa v Avstriji je torej absolutizem. Absolutizem pa je znak brezmožnosti, skrajno sredstvo v sili. Dejstvo je namreč, da od vseh osem narodov, ki prebivajo v tej državi, ni ne eden zadovoljen. Vsem se gode krivice, kar ni nič čudnega v državi, ki vidi v vsakem narodu le množico veleizdajalcev, katere je treba javno in skrivoma opazovati. Zato so dr. Švihe v Avstriji tako pogosti. Notranji položaj v Avstriji je postal tak, da odbija naravnost prebivalstvo, ki postaja čimdalje bolj nezadovoljno. Saj je pa tudi dovolj vzrokov za nezadovoljnost. Gospodarsko nazadujemo strahovito, politično pa se naravnost pulimo za blamaže. Med tem pa inozemstvo, posebno Francija in Rusija, kaj ravnodušno razpravlja o razdelitvi Avstro-ogrske monarhije. Da, celo nemški štabn častnik v Berolinu je na javnem shodu predaval o tem predmetu na veliko slast poslušajočega elitnega občinstva. In tudi temu se ni čuditi. Z virtuoznostjo smo se zasovražili po vsem Balkanu. Srbija, Crnagora, Grška so proti nam. Bolgarija še vleče za naše vajeti, ker je v to prisiljena radi sovraštva do Srbije. V Turčiji že itak nismo imeli nikoli mnogo vpliva in še zadnja balkanska država, Romunija, se nam je v zadnjem času povsem odtujila. Udala se je mogočnemu ruskemu uplivu, računajoč s tem, da je kot zaščitnica vedno bolje država, ki je v zvezi z Angleško in Francosko, kot Avstro-Ogrska, katere se bi najraje odkrižali še njeni zaveznici Nemčija in Italija. Osamljeni smo in upliv imamo morda edino še pri albanskem knezu, a samo pri njem, pri prebivalstvu ga namreč tudi nimamo. K temu opasnemu zunanjemu položaju pa pride še totalna derutnost našega notranjega položaja. Narod se prepira z narodom in vsi skupaj z vlado. Mesto pa, da bi močna in ženijalna roka spravila razmere v pravi tir, ima StUrgkh edino izveličavno sredstvo: § 14. Že verjamemo, da je formalnost razglasitve naredb v dunajskem uradnem listu mnogo enostavnejša, kot z argumenti podpreti vladne predloge, predvsem pa zagovarjati zahtevo po ogromnem denarju in še ogromnejšem številu vojakov. A drugo vprašanje je, kam prijadramo z ustavolomstvom, s kršitvijo ustavnih pravic. Ce vlada sama ne spoštuje ustave, kako more to zahtevati od svojih državljanov. Strah in groza je prešinila naše vladajoče politike. Očigled pisarenju ruskih in francoskih listov o naših žalostnih razmerah, očigled notranji razdrapanosti, ne pozna naša vlada drugega kakor pomnoževanje vojaštva. Vojaštvo in policija in policija in vojaštvo, to je bilo že od nekdaj alfa in ornega vse politične modrosti avstrijskih državnikov. Nič niso pomagale bridke izkušnje, sanj o absolutizmu ni spraviti iz prosvitlenih glav naših diplomatičnih aristokratov. Vzemimo le I. 1865. Z manifestom se je odpravila mlada ustava in posledica je bila, da se je Nemčija osvobodila in izbacnila Avstrijo. Samo dve leti je trajal absolutizem in najhujše iz- i K. Na morskem bregu. (Dalje.) In grem mimo njih, katerim so padle maske. Mimo dolgih senc, mimo umazanih hiš. Dalje in dalje. Samotna pot mi ugaja in slutnja miru leži v njenem ozračju. Mir! Zaželi si ga človek, ko stopi preko praga domače hiše in naperi svojo misel v svet. Misel švigne kot izprožena puščica, ki zgine v temni les, a strel pa še vedno kroži nad glavo in vedno drznejše riše svoje polete. Misel človeka ni tista misel, ki razkriljuje svoje peruti od vzhoda do zahoda; nad človeštvom, je kot zemlja. V večnem kroženju le mala točka, brezpomembna stvarica, brez katere bi bila večnost istotako večna. Take misli mi blodijo po glavi, iz glave v prsa, kjer trudno poležeje in težko vzdihnejo. Streseni si glavo, močno zahropem in jih hočem izdihniti iz se. Pa jih izdihni, ko so tvoje, kot je tvoja roka, katero kvečjemu lahko odsekaš, od-treseš pa ne. Bodite misli, ostanite! Privadim se vas, kot se pes privadi verige ali kanarček kletke. Le slutnja o miru, miru samega pa ni . . . Svoj precej počasen korak požurim, se za-vijem in si zasnujem cilj. Preko mene lete megle, mimo mene vozovi in v njih tesni obrisi; 'na kozlih pa resignirano sede kočijaži, vsi zabuhli v poraščene obraze. Ponoči zaslužen kruh tekne lačnemu želodcu istotako, kot oni, ki si ga človek pribori v znoju opoldanske vročine. Na vogalu ozke .ulice in široke ceste žari močna luč in meče v kaos poltemin svoje prebujajoče žarke. Na obeh straneh vogala se vrste razsvetljena okna, zagrnjena z rumenimi zagrinjali. Vidim jih in vprašam se: „Kaj je pač za temi zagrinjali?" Oditi hočem dalje. Pa se odpro vrata in iz predveže stopi elegantna dama s črnim ogrinjalom. Na glavi se ji širokokraji klobuk in čez njegove kraje se valovi gosto nojevo pero. Izpod njih rumene zlati lasje enaki dozorelemu klasju. Pod belim čelom se ji vije dvoje ogljenih obrvi, ozkih in dolgozačrtanih. Njene črne oči so žametaste in senčijo jih dolge trepalnice. Skrivnostno bajno, odkimajoče in vendar mrzlo vabljivo je njeno oko. Tista mrzla vabljivost, ki vzbuja hrepenenje in človek zaželi in hoče iz mrzlote priprositi udan pogled . . . Kontrast v objemu s kontrastom je lepota. Kot snežnik, ki se dviga nad morsko obaljo. Morje, to prekrasno morje in večna bela gora, ki je svojimi oledenelimi bregovi veličastna in v svojem veličastvu občudovanja vredna. Pa bi bil pogled na morje lepši, če bi človek zrl raz njenih visokih planjav? Da, da! O vznožju človek ne vidi vseh prostranih daljav in ne zazre onkraj morja one črte, ki znači zemljo in mornarju cilj. Blondinka črnooka! Glej, rodila se je misel in ž njo želja, ki je preslaba, da bi postala up. Začenjam življenje, ki je posvečeno tebi, čeprav le par trenotkov in naj tudi izzveni v umagajočih spominih. Vem, pridejo še trenotki, ko boš v želji moja in bom v svoji duši opazil tiste tvoje ledene oči. V nejasnih nočeh bom zabredel v spomine in vzkliknil bom po ljubezni. Saj poznate tisti vzklik, ki je popevčica in obenem tužna pesem slavca. — Pa pojdi mimo mene in vem, ne srečava se več. Tiho odide mimo mene naprej. Še pogleda, čeprav mrzlega, mi ne privošči. Zazrem se za tujko in ji hočem izpreobrniti misel, ki pač ni namenjena meni. Hiti v druge smeri in se od mene oddaljuje vedno bolj in bolj. Njen cilj je bogve kje. — Tam v poltemi pa tujka zvije svoj košati vrat in mrzel pogled švigne sem do mene. Mrzel je bil, a pogled je bil vendar in misel je bila vendar, ker je bila tudi moja. Tisti pogled, ki bi mi drugače bil le preziranje, tisti mrzli pogled skuje v srcu sklep, ki je pogumen, skoro predrzen. Ne, da bi se zavedal, stojim tik ob nji in očesa se upreta v očesa. Pomirim se in opazim svojo predrznost. Spustil sem se v valove in treba je naprej. „Kaj hočete, gospod?" Prezirljivo in mrzlo doneče je njeno vprašanje. „Oprostite, gospodična, oprostite! Predrzen sem in uvidim svojo napako. Ne zamerite preveč!" Moje besede so prošnja, ki prosi odpuščanja in obljubuje, da popravi zagrešeno. „V zadregi sem in gube so zabeležiti v teh letih. Za Nemčijo je prišla Italija, izgubili smo zadnjo postojanko in z ustvaritvijo dualizma je šla rakom žvižgati misel avstrijske enotne države. „Prosta je pot," tako je proglašal gori omenjeni manifest, a v dveh letih te proste poti je moral likvidirati habsburški imperij in država „v kateri nikdar ni zatonilo solnce", je preminula. Bridkih izkušenj dovolj za vsakega mislečega človeka! Naši državni krmilarji pa si mislijo z absolutizmom pomagati na noge in trhlemu telesu vdahniti novih močij. S puškami in blagoslovljeno vodo naj se ustanovi novi režim, cerkev in aristokrat naj vladata, ljudstvo pa molči in plačuj! Tako nekako je zamišljena nova smer v Avstriji. In ta smer je že pričela z vladanjem paragrafa 14., ki ga uporablja grof Sttirgkh, ta najnesposobnejši vseh dosedanjih ministrskih predsednikov. Kaj je bil Belcredi proti našemu Stiirgkhu? Ničla! Poskušal je z absolutizmom otresti se zunanjih sovražnikov, Stiirgkh poskuša z enakim sredstvom otresti se notranjih homatij. In ravno sedaj, ko smo se zasovražili skoro vsem sosedom, ko nam prete neprijatelji na vseh mejah, bi morala biti država v notranjosti močna in edina. Pa postavijo na vodilno mesto ministrskega predsednika, ki nima idej, ki ne pozna cilja, ampak tava semtertja ter poskuša vsa sredstva, da notranjost države še bolj razdrapa, da seje še več prepira med narode, da nalaga vedno večjih in neznosnejših krvnih in gmotnih davkov. Temu pravijo potem: uspešna avstrijska politika! Naš upliv v Albaniji. Albanija je naš življenski interes — od Albanije je odvisen razvoj avstrijske industrije — tako se je povdarjalo lansko leto ob tem času po vsem avstrijskem oficijoznem časopisju. In Avstrija ni prej odnehala, dokler ni odvzela Crnogorcem Skadra. Ko so se naposled Črnogorci, prisiljeni po velesilah — saj je demonstrirala cela interna-cijonalna eskadra v Jadranskem morju — umaknili, smo si z našo zaveznico Italijo lepo razdeliti interesne sfere v Albaniji. Italija jug — Avstrija sever, Italija rodovitne kraje — Avstrija skale. Po tej lepi in pravični razdelitvi smo začeli iskati vladarja in našli smo ga v osebi princa VVieda. Italija ni ugovarjala. Pritrdila je osebi princa, a storila potrebne korake, da si zasigura ves upliv. Da se ji je to docela posrečilo priča poročilo, ki ga objavlja „Vossische Zeitung". To jako zanimivo poročilo se glasi: „Ko so se pričela posvetovanja, kdo naj bi se imenoval albanskim ministrom, je Italija nastopila s tako zdravo in krepko odločnostjo da je tolika energija imponirala prijateljem in nasprotnikom. Končna ministrska lista pa je bila naposled tudi popolna zmaga italijanske kandidatne listine. Italija, katera protežira Essad pašo, je želela, da dobi le-ta dva portfelja. In dobil jih je. Oni, ki poznajo razmere vedo, da je Italija sama povabila Essad pašo v Rim, kjer ga je kralj pritegnil k dvornemu plesu. Storila je tudi vse potrebno, da je postalo potovanje Essada na čelu deputacije k princu Wiedu, pravi triumf. Tudi ministrski predsednik Turkhan paša je bil italijanski kandidat, kakor tudi justični minister Mufid bej Libohovo, ki je, dasiravno poštenjak in nepodkupljiv, vedno simpatiziral z Italijo. Nasprotno pa je Italija prav energično protestirala proti kandidaturi Sureja bej Vlore, ki s svojim sinom Ekremom velja v najboljšem smislu besede za zaupnika Avstrije. Posledica tega protesta je bila, da se je že zasigu-rano imenovanje Sureje moralo preklicati. Avstrija je to blamažo skušala ublažiti na ta način, da je ! storila vse, da se je imenoval odklonjeni Sureja bej Vlora za poslanika na Dunaju.-Sureja bej nad-kriljuje daleko Essada in bi bil edini mož, ki bi j vzdrževal ravnotežje v albanskem ministrstvu. Sedaj namreč faktično albanskemu ministrstvu ne i načeluje Turkhan, nego Essad paša. Italija pa se ni omejila le na določitev ministrske liste. Sin Sureje beja bi bil moral postati dvorni kavalir. Italija je protestirala in Ekrem ni i dobil te službe, dasiravno je bil prej že več me-I secev v Potsdamu v rodbini princa VVieda. Le ker se je zanj potegoval Turkhan paša, je dobil na-i posled nekako službo državnega tajnika. A italijanska nadvlada se občuti tudi na dru-; gem polju. Vsa podjetja, najsibodo že avtomobilne S proge ali gradbe cest, vse si prisvoji Italija. To pa ne morda radi tega, ker Avstrija ne bi bila I zmožna teh del, temveč le za to, ker skuša vse, I kar je odvisno od Dunaja postopati kar najbolj taktno, da se brat onkraj Alp ne žali. Brat onkraj Alp je namreč takoj užaljen in skrajno občutljiv ter doseže na ta način vedno svoj cilj. V presojo razmer je treba pogledati samo ; avstrijskega in italijanskega zastopnika v tajnem i kabinetu kneza VVieda Laha Castolda in Avstrijca Buchbergerja. Castoldi velik, širokopleč, vedno se i smejoč, stopajoč z velikimi koraki, izkušen, pre-i brisan . . . Poleg njega Buchberger fin, bled, sklonjen, mnogo premlad, mnogo prevljuden — skoro da prosi oproščenja, da se je porodil. Ker se saj začetkoma v Albaniji ne more pogrešati inozemstva, ! bi morali državi, ki sta kumovali, vsaj enakomerno delovati in enakomerno profitirati — to bi bilo tudi za Albanijo in nje prihodnjost mnogo manj nevarno." POLITIČNI PREGLED. Grof Goluhowski •{•. Gališki deželni maršal grof Adam Gol uho v-ski je dne 15. aprila proti 9. zvečer v Lvovu umrl. Zadela ga je srčna kap. Goluhovvski se je bil šele vrnil s svojega posestva v Husiatvnu, kjer je bil prebil praznike. Se včeraj je predsedoval seji deželnega odbora. Zvečer si je dal še na svojem stanovanju brati poljske in nemške liste, naenkrat je prebledel in zagrabil za kozarec vode. V tem trenutku se je zgrugil. Poklicani zdravniki so mogli konstatirati le še smrt. Grof Adam Goluhovvski je bil rojen 10. oktobra 1855 kot sin bivšega ministrskega predsednika in namestnika grofa Age-norja Goluchovvskega. Državni poslanec je bil kot zastopnik veleposestva od leta 1885. do 1895. in pozneje od leta 1900 do leta 1908. Leta 1909. je prišel v gosposko zbornica. Leta 1911. je bil zopet izvoljen v državni zbor in je bil januarja 1912 imenovan kot naslednik grofa Badenija za gališ-kega deželnega maršala. Kot deželni maršal je posegel večkrat v poljsko-rusinska spravna pogajanja. Delegacije. Pripravljalna dela za delegacije so v polnem teku. Program zasedanja je sledeči: 28. t. m. kon- stituiranje, 29. t. m. sprejem pri cesarlu, 6. maja prva seja odsekov. Predsedstvo ima to pot gosposka zbornica. Predsednik bo grof Sylva-Tar-ruca, podpredsednik dr. Leo. Od delegatov gosposke zbornice so odložili zadnje dni svoje mandate baron Gausch, Neumann, grof Pininski, baron VValterskirchen. Kot namestniki so bili vpoklicani grof Nostitz, dr. Russ, grof Mensdorff in vit. Mnišek. Za predsednika ogrske delegacije bo izvoljen grof Avgust Zichv, za podpredsednika bivši trgovinski minister Beothv. Italijanski zunanji minister San Giuliano v Opatiji. Italijanski zunanji minister di San Giuliano se je sestal z avstrijskim zunanjim ministrom grofom Berchtoldom v Opatiji. Drugič sta se sestala italijanski in avstrijski zunanji minister v Opatiji. Prvič sta se razgovarjala tam aprila 1904 Tittoni in Goluchovvski o Albaniji in tudi danes gre gotovo v veliki meri zopet za Albanijo, ki si je obe zaveznici druga drugi, pa tudi nikomur drugemu, ne privoščita. Tittoni in Goluchovski sta se sestala potem aprila 1905 še enkrat v Benetkah in sta se zopet posvetovala o Albaniji. Pozneje sta se sestala Aehrenthal in Tittoni leta 1907 v Racconi-giju in zopet je šlo za razmere na Balkanu. Isto leto je vrnil Tittoni Aehrenthalu obisk na Semme-ringu. Malo pred priklopitvijo Bosne in Hercegovine sta se sestala leta 1908 v Solnogradu in leta 1910 zopet v Solnogradu in Išlu. Isto leto sta se sestala zopet v Turinu in Racconigiju. Leto pozneje je izbruhnila italijansko-turška vojna. Di San Giuliano in grof Berchtold sta se sestala 1912 v Pizi in sta se peljala v San Rossore, kjer je bil takrat kralj Viktor Emanuel. Takrat je bila že izbruhnila balkanska vojna. Preureditev tripelentente v trozvezo. Iz Londona prihaja senzacijonalna in za celo Evropo velevažna vest, da nameravajo državniki trojnega sporazuma, torej Angleška, Francoska in Rusija preustrojiti tripelentento v trozvezo. Ini-nicijativo za to je dal baje sir Edvard Grey, ki se je zavzemal že leta 1912., ko ga je obiskal Sa-zanov v Patmoralu, za to idejo. Ko je bil sklenjen lani mir v Bukarešti in ko je prenehala konferenca veleposlanikov v Londonu, ki je do takrat zahtevala vso pozornost diplomatov evropskih velesil, so se zopet pričela pogajanja med vladami trojnega sporazuma. Sedaj so ta pogajanja baje uspela že tako daleč, da prihajajo v javnost že posamezni detajlni predlogi. Glasom teh vesti bi imela nova trozveza predvsem nalog, da prepreči vsako samolastno postopanje ene izmed omenjenih treh velesil v vprašanjih zunanje politike. S tem namenom naj bi se ustanovil v Londonu stalen komite, ki bi ukrepal o vseh tozadevnih vprašanjih. Angleški, pa tudi ruski krogi, pa upajo celo da odvrnejo Nemčijo od trozvezein jo priklopijo svoji novi zvezi, s čimer bi dosegli, da bi bilo mogoče ustaviti dosedanje velikansko oboroževanje. Narodno-gospodarstvo. Industrija v Avstriji. Pri zadnjem ljudskem štetju so našteli v Avstriji 28,571.954 prebivalcev. Od teh je delalo po svojem poklicu, oziroma bilo odvisnih od tega poklica: v poljedelstvu 15,856.084, v industriji in obrti 7,566.447, v trgovini in transportu 5,542.856, v javnih službah in svobodnih poklicih 5,625.199. Leta 1890 so našteli: v polje- svoje poglede obrnem v tlak ulice." Ona se pa zasmeje. Njen smeh je zasmeh in nekaj dobrohotnosti, ki sili iz zasmeha v ospredje, da jo lahko opazim. Tista mala dobrohotnost mi zravna razburjene misli in omiii jezo nad samim seboj, ker sem se v svojem navdušenju spravil v zadrego. Stopim k nji, ji povem svoje ime in jo prosim za družbo. Poda mi roko, mi prikima in skupaj nadaljujeva pot, ki se je tekom par trenutkov začrtala in nama postala skupna. Kam naj pelje ta pot? Ne vem, in ona tudi ne ve. „Gospod, kaj vam je vzbudilo misel name in željo po moji družbi? Kar slučajno sva se srečala in zakaj ste pograbili ravno ta slučaj, ko vam je vendar dosti drugih na razpolago?" Nasmehne se. „Ne vem, sam ne vem, gospodična! Le eno lahko rečeni in ne zamerite moji prostosti: Vaš mrzli pogled me je ogrel. Čudno izražanje!" „Moj mrzel pogled? Saj vendar moje oči niso mrzle, take so, kot oči navadnega človeka. Se nihče, tudi moj mož . . ." Zagovorila se je. Svojo napako opazi, nekoliko zardi, a takoj nato poprime nit svojih besedi in nadaljuje: „Veste, gospod, jaz sem omožena in upam, da vas to dejstvo ne žali preveč. — Za vas naj le bom gospodična in sicer kar tako, ker ste me že ravno pričeli tako nazivati. Tudi nekoliko preboječi se mi zdite . . . Bodite bolj domači in ne rabite preveč fraz in vsakdanjih oblik." Z milostljivim nasmehom me premeri od nog do glave. „Hvala vam, milosti — pardon — gospodična, prisvojil si bom vašo naklonjenost. Jaz sem jako, jako radoveden človek in zvedel bi rad, kako je to, da hodite zvečer sama, brez moža po kavarnah. In tudi družbe nimate. Oprostite, poslužujem se samo vašega dovoljenja." Skoro jezno me pogleda, a vendar kmalu omili svoj pogled. Takrat zazrem v njenem očesu žalost in tisto hrepenenje, s katerim človek hrepeni od tod, v daljne kraje, kjer bi pozabil na vse, prav vse. Sram me je svojega vprašanja. Ona to menda opazi in me potolaži z zvonkim glasom: „Vi ste pa res radovedni, gospod! Poglejte, odpnem si rokavico, jo slečem in si iztaknem poročni prstan. Gotovo me razumete!" Odpre si ročno torbico in poročni prstan zdrči iz drobne roke vanjo. Nato me pogleda, zapre torbico in brez prstana na roki nadaljuje pot na moji strani. „Gospodična, zanimanja ste vredna, skoraj bi vas nazival ,,lepi problem". Jako sem vesel, da sem deležen vaše ljubke družbe in veselje bi bilo še popolnejše, če bi mi darovali nekaj intimnih trenotkov. Mogoče je, da mi zamerite, hudo zamerite in prosim vas že vnaprej za odpuščanje. Krotka je moja želja . . ." „In ta je?" „Da smem v vaši družbi izpiti na vaše zdravje kozarec rujnega vina." Dalje. Izlet v Egipt. Popotni in zgodovinsko-kulturni utisi. Dalje. Brez vodnika, le z dobrim načrtom v roki, je šlo po mestu. Zopet se je opajala duša in oko nad romantičnim življenjem vedno novega Muski, kjer me je vodila pot najprej k posvetni stavbi Gamal ed Dina ez Zahali, načelnika trgovcev, dobro ohranjeni hiši staroarabskega sloga. Po hodniku se dospe v selamlik, prebivališče gospodarjevo, odkoder se odpre stopnišče v odprto dvorano, zvano Makad, središče hišnega življenja in vrvenja. Da bi tudi zaprte lepotice ugodile svoji radovednosti in videle, kaj se godi v hiši, napravljeno je na prizidku poleg makada okno, prepreženo z mašreti-jami. Glavno zbirališče ženskega sveta je kaa glavna dvorana harema, olepšana s pestrimi mozaiki. Nedaleč odtod nahaja se trg rdeče ali Mna-jadove džamije. Krasna so vrata pri vhodu iz brona in tudi notranjost je okusna, posebno ker ni z okraski preobložena, kar je na Jutrovem pogosto in kvari sicer ugodni vtis orijentalskih stavb. Lep je mavzolej ustanovitelja sultana in vdolbine v svetem prostoru, ki jih dičijo marmornate ploščice ter okna okrašena z pozlačenimi črkami, med katerimi so napravljeni mali štirikotniki z zavitimi arabskimi rozetami in drugimi okraski. Na to džamijo se naslanja Bab Zuvele, ostanek delstvu 15 milijonov 551.378, v industriji in obrtu j 5,795.265, v trgovini in transportu 2,477.568, v javnih službah in svobodnih poklicih 2 milijona : 275.211 oseb. — Absolutno so se torej vse kate- ! gorije pomnožile, toda ne enako. Najmanjši pri- j rastek je v poljedelstvu, največji v industriji in obrtu. Se bolj razvidno je to dejstvo, če primerjamo posamezne številke sorazmerno. V letu 1890. je pripadalo poljedeljstvu 55*88%, industriji in obrtu 24*20%, trgovini in transportu 10*57%, javnim službam in svobodnim poklicem 951 °/0 vsega prebivalstva; leta 1910. pa poljedelstvu 48*45%, industriji in obrtu 26'48%, trgovini in obrtu 12*40%, javnim službam in svobodnim poklicem 12*59% vsega prebivalstva. Delež poljedelstva se je torej znižal, dočim se je delež industrije, obrti in trgovine znatno zvišal. To dejstvo je nepobiten dokaz za naraščajočo industrijalizacijo Avstrije. Poljedelstvo je še vodilna panoga v narodno-gospodarski strukturi Avstrije, toda, če se sedanji razvoj ne bo izpremenil, ne bo poljedeljstvo več zavzemalo tega odločilnega mesta. Iz vodilnega mesta ga bo izpodrinila industrija in trgovina, v katerih je že danes zaposlenih 35*88% delavnih oseb. Do naslednjega ljudskega štetja se bo delež industrije in trgovine popolnoma izravnal z deležem poljedeljstva. In ta okoliščina mora priti do veljave v trgovinski in carinski politiki. Z naraščajočo industrijalizacijo Avstrije je popolnoma naravno v zvezi tudi dej-. stvo, da se ljudstvo seli iz dežele v mesta. Če smatramo za kmečke občine one občine, ki imajo manj nego 2000 prebivalcev, tedaj so v teh kmečkih občinah našteli 16,277.900 prebivalcev, v mestih pa 12,294.000 prebivalcev. Ne bo torej dolgo trajalo in 1981 mestnih bivališč v Avstriji bo imelo ravnotoliko prebivalcev, kakor 47.004 kmečkih bivališč. Posebno velika mesta hitro ra-sejo na škodo kmetov. Prebivalstvo v mestih, ki štejejo več nego 20.000 prebivalcev, se je pomnožilo v dobi 1900 do 1910 od 145% na 17%. DNEVNE VESTI. Kranjski deželni zbor se snide po klerikalnih informacijah koncem maja ali začetkom junija, pa menda le, če se doseže med vlado in deželnim odborom sporazumljenje glede šolskega zakona. Kakor se čuje, je naučni minister Hussarek glede šolskega zakona baje klerikalnim težnjam zelo naklonjen. Poštenjakoviči pri „Gorenjcu" se vedno zatečejo k laži in zavijanju, kadar jim zmanjka poštenih argumentov. Dočim so se kranjski klerikalci z vsemi štirimi branili vodovoda, dokler ni bil zasiguran s pomočjo liberalne večine v deželnem zboru, bi sedaj najrajše vso vodo popili sami in skušali so v zadnjih številkah svojega glasila natveziti ljudem, da je prekoristni vodovod za Kranj in okolico zasluga S. L. S.! Ker smo jim z neovrgljimi dokazi izpodbili to nakano, povspeli so se v včerajšnjem „Gorenjcu" do smele trditve, da liberalci niso res mislili graditi vodovoda, da je bil odločilni sklep deželnega zbora iz 1. 1905. le pesek v oči, da liberalci niso ničesar druzega storili, kakor da so dali Hraskemu napraviti splošni vodovodni načrt, da so pa potem šele „naši" dali izdelati podrobne načrte, da so vodovod zgradili ter ga plačali in da liberalci sedaj samo pobirajo za vodo jako visoko naklado. Glede teh zavijanj vobče opozarjamo na naša izvajanja v zadnji in predzadnji „Savi", kjer smo nepobitno Starega mestnega ozidja. Zgrajena so ta vrata iz orjaških kvadrov in imajo na južni strani v obrambo še dvoje utrjenih stolpov. Bab Zuvele in bližnja okolica sta pomenljiva za kajirsko zgodovino. Na zahodnem stolpu je bil obešen zadnji čerkeški sultan, od prednika sedanjih nazovi-vladarjev, turškega sultana Selima 1. 1517. Nadalje je bival baje tu največji egiptovski svetnik, radi česar puščajo bolniki še sedaj svoja oblačila ondi, nade-jajoč se čudovitega ozdravljenja. Blizu izhoda je vodnjak, ob katerem so do najnovejšega časa ob-glavljali ljudi. Drugi še ohranjeni del mestnega obzidja je v severnem delu Kahire in obstoja iz dveh med seboj spojenih vrat Bab el Futul in že omenjenega Bab en Nasr. Zidava je enaka že omenjeni Bab Zuvele, tudi nju varujejo ob strani močni stolpi. Še za časa okupacije Egipta po Francozih, porabil ju je Bonaparte za naslonišče svojim četam. Omenjena trojna vrata so edina še preostala med šestdesetimi, ki jih je vezir el Gamali pustil začetkom 11. stoletja zgraditi za obrambo mesta. Tam pod staroslavno citadelo dviguje se ponosno džamija Sultan Hasan, najlepši spomenik egipčansko-arabskega stavbarstva. Divna zgradba iimponira po svoji velikosti in očara po lepi izvedbi. Fasade so olepšane se stalaktitnimi okraski, najlepšimi, ki se morejo videti morda v celem Orijentu, dokazali, da novi deželni odbor ni storil druzega, kakor da je oddal še po liberalni večini razpisana vodovodna dela in izplačal za vodovod deželni prispevek. Nočemo kratiti deželnemu odboru te posebne zasluge, da je poveril zgradbo vodovoda tvrdki J. Bacher — saj za to zaslugo delamo še sedaj vsi pokoro —, in da je izplačal že 1. 1905. dovoljeni znesek iz deželni blagajne, v katero prispevajo dve tretjini mestni davkoplačevalci. — Laž pa je, da so „naši" dali izdelati po-drobnenačrtezavodovod. Podrobnenačrte je nabavila kranjska občina že 1. 1899, ko je vodovodno vprašanje vsled bedaste gonje kranjskih klerikalcev viselo še v zraku. Kar se pa tiče vodovodne naklade, prav radi verjamemo, da se vidi kranjskemu dekanu jako visoka. Možu gre namreč prav nerado izpod palca, rad bi imel vodo zastonj in on je edini, ki dela sitnosti pri plačevanju vodovodne naklade! Proslula lepa duša kranjskega tehanta se je minule praznike pokazala v novi luči. Na velikonočno nedeljo zjutraj je umrl v Kranju ubog obrtnik, ki je bil pristojen v tujo občino. Bil je spreten in marljiv delavec, a tretje leto ga je že dušila zahrbtna sušica in zadnje tedne vsled bolezni ni mogel prislužiti ničesar. Ostavil je svojo rodbino V popolni bedi. Sicer se je pa lepo pripravil na smrt in po naukih katoliške cerkve je njegova duša gorka splavala v sveti raj. Toda pokojnik je našel milost pred sodnim stolom v nebesih, ne pa pred obličjem kranjskega tehanta. Uboga udova je z ozirom na svoj bedni položaj prosila dekana, da naj dovoli rajniku zaenkrat brezplačno zvoniti, ker bo vse stroške domača občina poravnala šele pozneje. Gospod Anton je v svoji velikodušnosti res spregledal takso 1 K za mrtvaši zvonček in milostno je tudi pasiral enega duhovna za pogreb ter zvo-nenje med pogrebom. Nikakor se pa ni dal omehčati za običajno zvonenje, za takozvane „cuge", češ, da ne ve, kdo mu bo stroške povrnil, sploh pa, da je bil pokojnik — fff liberalec! In revežu res ni zvonilo na velikonočno nedeljo. Ko je žena na praznični pondeljek zopet moledovala pri tehantu, da naj vendar dovoli zvoniti, se je Koblar nad njo zadri, da je njen umrli mož volil z drugo stranko in da ji naj sedaj tudi še drugi pomagajo. Udova se je zatekla k dobrim ljudem in takoj sta se našla dobrosrčna meščana, ki sta rade volje prevzela jamstvo za vse stroške. Ko je bila tako potolažena gmotna stran lepe tehantove duše in je Koblar napram udovi na naslov usmiljenih dobrotnikov spustil nebroj liberalcev in zraven prav po gorjansko zabavljal, je konečno milostno odredil, da je umrlemu revežu zvonilo za —■ liberalni denar! Ali tega katoliškega duhovnika res ni prav čisto nič sram? Ali ima sploh kaj srca ta človek, ki v svoji sirovosti in slepi strasti celo preko groba preganja ljudi, ki niso trobili v njegov umazani rog? In da je bil škandal še večji, se je ravno na praznik Vstajenja morala pokazati lepa duša kranjskega tehanta v vsi svoji nagoti. Spomenik sv. Janeza Nepomuka. „Dan" od zadnjega četrtka je izvedel po naključju iz neke ! stare številke lanskega „Bogoljuba", da bodo po-! stavili v Kranju spomenik sv. Janeza Nepomuka, i za katerega je daroval pokojni Ivan Majdič I 56.000 K! Z ozirom na to najnovejšo vest — g. j Ivan Majdič je umrl že 1. 1908. in spomenik sv. Janeza Nepomuka stoji v Kranju že od lanske j jeseni — se je „Dan" spravil vobče na vse Maj-diče, češ, da so hudi klerikalci, da so le v toliko 1 narodni, kar jih sili kupčija, da med dobrotniki C. M. Družbe še ni bilo čitati Majdičevega imena, za klerikalne namene pa da je zmirom njih denarnica odprta. Posebej pa se še „Dan" obregne ( ob pok. Ivana Majdiča, češ, da je tako veliko i svoto zakopal v mrtvi kamen, v spomenik Janeza I Nepomuka, kojega svetništvo se ne da dokazati, j da naj bi ta denar raje porabil v narodne namene, j ter se obenem spomnil tudi mestnih revežev v Kranju. Na neopravičene, skrajno surove, nizkotne in neslane napade na Majdiče se nam ne zdi vredno odgovarjati, ker vsakdo, ki jih le količkaj pozna, ve prav dobro, da so „Danove" trditve le zlobno obrekovanje. No, morda pa Majdiči niso paročeni na „Dan"? Pripomnimo le toliko, da bi se prav nič ne čudili, ako bi skozi in skozi j narodni ljudje ter zvesti narodno-napredni somišljeniki postali apatični napram stranki, če jih bo I napredno (?) časopisje na tako neotesan način postavljalo na sramotilni oder. Kar se pa liče j spomenika sv. Janeza Nepomuka, je bila po našem i mnenju to popolnoma zasebna zadeva pok. Ivana i Majdiča, če je v oporoki volil za kip svojega pa-I trona izdatno svoto. Te svote pa ni zakopal v 1 mrlvi kamen, kajti napominani spomenik je v j kras ter ponos mestu Kranju in priča o ženijal-nosti slovenskega umetnika Bernekerja, ki je kip dovršil. Slovenski umetniki niso ravno preobloženi z naročili in to delo menda Bernekerju ni bilo na škodo. Tu tudi ne pride v poštev svetništvo ali sploh eksistenca Janeza Nepomuka. j Kakor se še danes divimo mojstrskim kipom starogrških bogov in boginj, ki so živeli le v domi-I šljiji grškega naroda, pravtako se gre tudi v tem i slučaju edinole za umotvor. Ivan Majdič je pa tudi v drugem oziru pokazal radodarno svojo I roko in se v svoji oporoki zlasti spominjal reve- žev. Vincencijevi družbi je podaril 80.000 K, Društvu za varstvo otrok 20.000 K, Dijaški kuhinji 12.000 K i. t. d. Iz navedenega sledi, da so „Da-novi" napadi neosnovani in da izvirajo le iz zlobe ali nepoznanja dejanskih razmer. S takimi neokusnimi in neresničnimi poročili se le škoduje dobri stvari in zato iznova polagamo uredništvu omenjenega lista prav toplo na srce, da naj si preskrbi v našem mestu zanesljivega zaupnika, ki bo kontroliral „Danove" notice in dopise o kranjskih odnošajih. Poglavje o cerkvenih kupčijah. Velikonočni pondeljek je, kakor se nam zatrjuje, grmelo raz prižnice naše farne cerkve. G. dekan se je zre-penčil radi naše notice o cerkvenih kupčijah, kar dokazuje, da smo ga potipali za prav občutljivo žilico. Kljub temu pa smo, našega župnika dobro poznavajoč, prepričani, da nam je na tihem dal prav in da je pokazal svojo sveto jezo samo zato, da bi v bodoče kupčija radi naše notice ne trpela. Pa preidimo k stvari sami in njenim vzrokom. Od zadnjih volitev sem se kaže, da je vzel vajeti klerikalne politike v Kranju sam prečastiti g. dekan \ roke. K temu koraku so ga več ali manj primorali razni neuspehi drugih še manj poklicanih kolovodij in demisije „Gorenjčevih" redakterjev. Kako nespreten pa je g. dekan pri političnem poslu, je že opetovano dokazal. Politična modrodst dekano-vega lajbžurnala kulminira že od nekdaj v pro-glašanju bojkota nad naprednim kranjskim trgovst-vom in v hujskanju kmeta proti meščanu. Dokaz temu so nam zadnje „Gorenjčeve" notice, ki zlobno obračajo besede dr. Tavčarjeve, izrečene na zadnjem shodu v Kranju. „Gorenjcu" se je sicer že opetovano na precej drag način dokazalo, da take vrste politično orožje ni nič kaj na mestu; pa dokler so cerkveni sedeži tako dragi, se par takih pravd že prenese. Ogabno je take vrste orožje in izbiti ga bo treba dekanovemu lajbžurnalu iz rok. V svojem političnem hlevu pa ima g. dekan še druge vrste konjiča, ki ga je šele pri zadnjih političnih pojezdih parkrat zajabal. „Er setzt sich aufs hohe Ross" in reklamira za svojo stranko zasluge, ki so si jih za mesto Kranj iztekli vse drugi, bolj požrtvovalni možje, kakor je g. dekan in njegovi konzortje in ki so slučajno pripadali vedno drugi politični stranki, kakor on. Če si pa prečastiti- lasti zaslug, ki mu jih mi a limine odrekamo, naj bo pa vsaj toliko skromen, da sprejme priznanje za one, ki si jih je faktično iztekel. Eno takih smo ravno omenili v poročilu o zadnji farovški licitandi. To stoji pribito, da ima dekan za dražbanje talent, dočim mu ga za politiko precej manjka. Temu dejstvu je pripisovati, da je častiti rohnel raz prižnice radi te sicer malo delikatne zadeve. Gotovo smatra vse svoje poslušalstvo za brezmejno naivno, sicer bi bil v svoj zagovor porabil pač druge argumente kakor jih pa je. V svojo opravičbo za omenjeno licitacijo je navedel tozadevni ukaz prevzvišenega vladike Bonaventure Jegliča, češ, ta ukaz imam in izpolnjeval ga bodem, če je to kranjskim liberalcem všeč ali ne. Ako so tercijalke v klopeh pri imenovanju svojega nadpastirja sveto pomežiknile in se trkale na prsi, je bil to pač edini uspeh, ki. ga je dosegel g. dekan s svojo argumentacijo. Mi pa sodimo — in če nam to naš dušni pastir dovoli ali ne — o tej stvari čisto drugače. Ne dvomimo o resničnosti tega ukaza, vsaj je izven mej Kranjske dežele znano, da poišče naš vzvišeni knez in škof sleherni vir dohodkov, iz katerega more izpreševati za svoje ne pač dobro fundirane zavode večjo ali manjšo svoto. Ta ukaz pa še ne napravi licitacije cerkvenih sedežev moralnim in ko bi imel g. dekan boljši okus in manj dobičkaželjnosti, postavil bi se takemu „eksploatiranju" pobožnosti odločno po robu. Kaj in kako misli naš kmet o prodaji cerkvenih sedežev, naj služi kot svareč vzgled našemu dekanu fara Ovsiše pri Podnartu. Tudi tam je župnik I oznanil slično licitando. Pametni kmetje pa so se dogovorili, da se niti eden ne udeleži te dražbe, češ, mi smo klopi sami postavili in sedeli bomo na njih, ne da bi za to pravico plačevali še poseben davek, in nikogar ga ni, ki bi imel pravico nam sedeže prodajati. Tem kmetom se pač ne more očitati, da so liberalci, katerih naj bi to po deka-novem nič ne brigalo. Opisali smo vam eno zaslugo g. dekan in take in enake so vaše in vaše stranke zasluge za mesto Kranj. Za sedaj smo navedli samo to, imamo pa še drugih sličnih v rezervi in oznan-jevati jih hočemo dotlej, da položite vaše nečedno politično orožje iz rok. Izsiliti hočemo poštenost v političnem boju, pa če se pod vašim rohnenjem podere prižnica v župni cerkvi. Ustanovni občni zbor „Narodnega in naprednega političnega društva v Kranju" se je vršil dne 16. aprila 1914 ob 9. uri zvečer v restavraciji * ge. M. Mavr v Kranju. Predsednik pripravljalnega odbora g. Ciril Pire pozdravi navzoče in razloži pomen društva, ki naj v smislu § 2 uveljavi narodna in napredna načela, širi politično naobrazbo, ter se poteza za socijalne in gospodarske koristi kranjskih občanov. Na to imenuje zapisnikarjem g. Josipa Cvara, overovateljem zapisnika pa gg. I Vilibalda Rusa in Ivana Valenčiča. G. Josip Cvar prečita pravila „Narodnega in naprednega politič-| nega društva v Kranju" proti katerim ni ugovora. Na predlog g. Janka Sajovica določi se članarina I na 20 vinarjev mesečno, ter je članarino plačevati po možnosti četrtletno v naprej. Volitev predsednika izvrši se po listkih, ter je bil izvoljen predsednikom g. Ciril Pire, ki se na izvolitvi zahvali, ter izjavi, da sprejme predsedništvo. Volitev ostalih odbornikov se je izvršila vsklikom ter so bili izvoljeni v odbor: gg. Crobeth Franc ml., C var Josip, Fock Makso, Jezeršek Franc, Masten Ivan, Polak Ferdinand, Sajovic Janko in Spenko Fran. Namestnikom pa gg. A ž m.- n Franc, Engelmann Janko, Majdič Franc In Požgaj Viljem. Dalje pregledovalcem računov gg. Rus Vilibald in Valenčič Ivan, ter namestnikom g. Depoli Jurij. K slučajnostim se oglasi g. Janko Sajovic, ki bodri navzoče na skupno narodno in napredno delovanje. G. Nič želi, da naj ima v političnem društvu vsakdo za-slombo in oporo. Ker je bil s tem dnevni red izčrpan, zaključi predsednik ustanovni občni zbor, želeč novoustanovljenemu društvu mnogo vspeha. Narodna čitalnica v Kranju priredi danes zvečer gledališko predstavo in sicer se igra Ka-delburgova enodejenka „V civilu". Po igri bo ples ob zvokih naše kranjske „Godbe".Po dolgem odpočitku postnega časa je vsekako pozdravljati priredbo, ki naj da naši mladini priložnost, da se zopet enkrat malo razveseli. Enodejanka „V civilu" pa je polna velesmešnih prizorov in fine komike. Vstopnina je 1 krono; za dijake, kakor običajno, 30 vinarjev. Pavšlarjeve vodne sile in kranjska dežela. V pravdi T. Pavšlarja proti kranjski deželi zaradi prevzetja njegovih vodnih sil, je zdaj tudi višje sodišče v Gradcu izdalo svojo razsodbo in je Pavšlar tudi v tej instanci izgubil pravdo. Objava. Ker se bo glavna vodovodna cev od mosta v Kokri do rezervarja v Tupaličah natančno preiskala in ker se bo napravil na najnižjem mestu tudi odvod za izpraznitev glavne vodovodne cevi, bo od ponedeljka dalje, to je od 20. aprila 1914. do 4. maja 1914, skozi 14 dni, tekla voda v rezervar samo ponoči. Prebivalstvo občine Kranj, Predoslje, Šenčur, Voglje in Hrastje se torej uljudno opozarja, da je treba z vodo skozi 14 dni kolikor največ mogoče varčevati, ker bo čez dan na razpolago le toliko vode, kolikor jo bode čez noč nateklo v rezervar, sicer bi se znalo zgoditi, da bomo radi nujnega dela pri vodovodu nekaj časa popolnoma brez vode. V Beli peči je vse pokoncu, kar se pokori podkupljenemu Mitendorferju in Kraulandu. Zakaj? Pomislite upokojenega kranjskega orožnika je vzel župan za občinskega tajnika! Grozno, ako se še pomisli, da je kraj ob koroški meji, sicet pa na Kranjskem! Trdega Nemca, najmanj Korošca bi bil moral nastaviti, ker slovenščina ni potrebna v Beli peči. In vendar tlačani sramotno za pičle vinarje tri četrtine slovenskega delavstva nemški tovarni, ki samo na stroške delavstva grabi lepe dividende za rajhovce. Tudi prebivalcev ima občina eno tretinjo Slovencev in šola najmanj eno tretinjo slovenskih otrok. Na občinskem uradu pa ne bi smelo biti prostora za še tako mirnega človeka, ki ume slovenski. Mi Slovenci seve pa smo popolnoma mirni in zadovoljni, da ne zna noben izmed gozdarjev v sosednjih Ratečah in Kranjski gori slovenskega, da ne zna polovico uradnikov na postaji Jesenice slovenskega jezika, in tako dalje neskončna pesem sramotne naše potrpežljivosti in zapostavljanja. Protestni shod ^užaljenega belopeškega prebivalstva" sta sklicala gorenja možakarja imenom Schulvereina in Sudmarke brez dovoljenja politične oblasti. Mar mislite, da se bo njima kaj zgodilo? Mar mislite, da bosta društvi v Beli peči, ki se nimate brigati za politiko po svojih pravilih, zato razpuščeni? Ja, če bi bilo to med Slovenci, če bi bili podružnici slovenski. Potem bi švigali paragrafi! — Žalostno na celi stvari je to, da je eden izmed gorenjih mož nadučitelj Krauland poseben ljubljenec deželnega odbora kranjskega. Je namreč klerikalen Kočevar in je bil samo s pomočjo klerikalcev imenovan nadučiteljem v Beli peči, kljub temu da so se potegovali starejši in izvrstni učitelji za to mesto. No, bili so napredni in Slovenci. Pri teh razmerah ni čudno, ako celo mirnim Kraulandom raste greben. Opozarjamo ponovno na krasni, popolnoma barvasti film „Rojstvo, življenje, čudeži, trpljenje in smrt Jezusa Kristusa", ki se bo predvajal soboto, 18., nedeljo, 19. in ponedeljek, 20. aprila t. 1. v kinematografu J. Nadišarv Kranju (hotel Nova pošta). To je dosedaj največji in naj-krasnejši film te vrste, ki nam predočuje popolnoma naravni prizor križanja. Predvajanje traja eno uro in pol in naj ne zamudi nihče ugodne prilike, da si ogleda ta izredni umotvor. Divji petelin brez repa. V kranjskem okraju je bil ustreljen te dni divji petelin. Ko ga srečni lovec pobere, vidi, da nima repa. Pazite torej lovci na vaše peteline — ker brez repa slava mine! Tečaj za prikrojevanje perila priredi v kratkem v Kranju prva avstr. drž. konc. akademija za prikrojevanje. Poučevalo se bo prilično štirinajst dni po zakonito varovanem enostavnem načinu, ki je bil že večkrat odlikovan z visokimi darili. Natančnejše v današnjem inseratu. Zanimivo. Slepi lovec Janez Osel iz Smlednika hodi ponoči s svojo ženo divjega petelina zaslišavati, da ga potem svojemu gospodarju ba- ronu Lazzariniju javi. Pravi, da so to edini svetli trenotki v njegovi vedni temoti. Ogenj. Posestnik Franc Dobravec iz Broda, občina Cerklje, ima v bližini državne ceste pri vasi Brodu gospodarsko poslopje, kjer ima shranjeno različno poljedelsko orodje. Dne 4. t. m. je izbruhnil v onem poslopju ogenj, ki se je hitro razširil in uničil celo poslopje. Kako je ogenj nastal, se še ne ve, vendar mislijo, da je kak človek v poslopju prenočeval in da je po nesreči zažgal z vžigalicami. Zgorelo je štirideset stotov sena, 295 hrastovih desk, trije vozovi, troje sani, en plug in ena branav Poslopje je bilo zavarovano. Žrtev poklica. Dne 5. t.m. je umrl g. Ivan Gantar, c. kr. sodni sluga iz Tržiča v deželni bolnišnici v Ljubljani. Pokojnik je bil na sv. Štefana dan 1. 1. od nekega jetnika v zaporih okrajnega sodišča v Tržiču z nožem na prav divjaški način napaden in na tilniku življensko nevarno poškodovan, na kar je vsled tega vedno bolj in bolj I bolehal in 5. t. m. svoje življenje v 46. letu za vedno sklenil. Zapušča vdovo in čvetero nepreskrbljenih otročičev. Bodi mu lahka zemljica! Prva avstrijska drž. konc. akademija n prikrojevanje priredi tečaj za prikrojevanje perila, domaČega in kostum- Poučuje se po zakonito varovanem, enostavnem sistemu, ki je bil odlikovan z zlato kolajno in častnim križcem v Rimu in zlato kolajno in grand prixom v Londonu. 85 Prijave v nedeljo 19., pondeljek 20. in torek 21. aprila od 9. do 12. in od 2. do 4. ure v hotelu „Stara Pošta" v Kranju. Dr.E.GIobočnik išče oženjenega starejšega paznika i za svojo vilo v Kokri. Oglasila se sprejemajo dopoldne v Hlebšovi hiši. Darila. Za zletni sklad „Sokola" v Kranju: Ko se je začela žlahta tikati K 4—. Tercet K 3—. Kino J. Nadišar. Ravnateljstvo. Pisarna za urejevanje splošnih gospodarskih zadev J. Rozman :: Kranj I. Denarni promet: Izposlovanje posojil v vseh oblikah. — Prevzem kapitalij in njih pupilarno-varno nalaganje. — Ranžiranje -insolvenc. — Eskont menic. — Nakup in prodaja državnih vrednostnih papirjev. — Izdaja uradnih borznih kurzov. II. Informacijske zadeve: Izdaja trgovskih in obrtnih informacij ter naslovov dobaviteljev in odjemalcev za vse blagovne stroke. III. Izterjevanje terjatev: Izterjevanje trgovskih in obrtnih terjatev. — Inkaso menic. IV. Promet z nepremičninami in podjetji: Posredovanje pri nakupu, prodaji in zamenjavi nepremičnin, industrijskih, trgovskih in obrtnih podjetij. V. Tehnično-komercijelne zadeve: Nakup in prodaja industrijskih, obrtnih in poljedelskih strojev vseh sistemov. — Oprema celih delavnic. — Instalacije. — Načrti in proračuni. VI. Strokovni nasveti v vseh navedenih zadevah. Strogo stvarno poslovanje. — Prospekti na razpolago. 120 52—34 II soboto 18., nedeljo 19. in pondeljek 20. aprila 1914 Rojstvo, življenje, čudeži, trpljenje in smrt lezisi Kristusa. 73-4 Išče se stanovanje v sredini mesta obstoječe iz treh sob s pritiklino. Ponudbe na upravništvo tega lista. Zahvala. Potrti žalosti ob prebritki izgubi svojega soproga, oziroma očeta, gospoda Ivana Prijatelja krojača se tem potom vsem, ki so nam priskočili v pomoč v teli bridkih urah, kar najiskreneje zahvaljujemo. Posebno pa se še zahvaljujemo raznim naprednim gospodom v Kranju, ki so s svojo bla-godušnostjo pripomogli, da je blagi rajni prišel do dostojnega pogreba. Žalujoči ostali. 83 3—1 Več parcel t. j. njiv in gozdov, ležečih v Brezji in Vojvodnem gozdu se takoj proda iz proste roke. Najboljše in najcenejše strešno krilo je asbestni škrilj %Q$lJ£fc" Jtkljuma taloga 3a Gorenjsko franc Volem, Kranj trgovina s špecerijo in deželnimi 763-2 pridelki. Zaloga dalmatinskega 9ortland~ cementa. 142 7 81 F0 20 U.K. čaji London svefovnoslavm! Cilavna zaioga pri Keter Majaicu Merkur, in Franc Dolenzu v Kranju. Ceniki na zahtevo zastonj. Šivalni stroji in kolesa Tovarniška zaloga Iv. Jax-a v Ljubljani Dunajska1 cesta št. 15 priporoča svoje najbolj priznane šivalne stroje za pletenje (Strickmaschinen) in 79 26-2 pisalne stroje. bolj v Kranju i i i i i i i i i i i i i e M 20 52—14 Glavni trg Trgovina z moško obleko. — Prodaja raznega sukna in štofov za moške obleke. — Ravno tam lastna delavnica za obleke, ki se po naročilu dobro, ceno in nujno izgotove. Kokriško predmestje v lastni hiši zaloga Šivalnih strojev in potrebščin. Ravno tam flACtilll9 k'er toč'm najboljša vina in pivo ter postrežem 9"wtllllaf vedn0 z d0brimi gorkimi in mrzlimi jedili. I I I I I B I I I I I I I I X Imam tudi obrt za nakup in prodajo posestev in zemljišč. Zobozdrauniški in zobotehnični atelje dr. Edv. ilioeni okrožni zdravnik in zobozdravnik in fr. Holzhacker konc. zobotehnik CD v Kranju \ v Hlebšovi hiši, nasproti rotovža, je slavnemu občinstvu vsak delavni dan od 8. ure zjutraj do 5. ure popoldne in ob nedeljah od pol 8. ure zjutraj do 11. ure dopoldne, izven velikih praznikov na razpolago. 16 52—16 Edina trgovina delikates v Kranju! trgovec s špecerijami in deželnimi pridelki u Kranju Kavarna in zajtrkovalnica. / .1 u N O o o © © registrovana zadruga z neomejeno zavezo v LJUBLJANI obrestuje hranilne vloge od 1. januarja 1913 naprej po čistih brez odbitka rentnega davka. A 3 o brez odbitka rentnega ■* !^ IA davka. C C © o o PO N fb n N CD O. r h l- 9—16 preje Najbolje in najceneje se kupi pri turdki RUDOLF RUS ii Kranju (poleg lekarne) Ustanovljeno leta 1885. Prva in največja zaloga ur, zlatnine in srebrnine. Ceniki zastonj in poštnine prosti. Strogo solidna in poštena postrežba. M. RANT :: KRANJ trgovina z mešanim blagom in deželnimi pridelki Trbovljski in češki premog, 3 52- 6 otroški vozički radi opustitve po zelo znižanih cenah. Razna vrtna in poljska semena! i ji ! mi Modni salon 68—5 A. Adamič - Kranj Podružnica v hiši g. M. Mayr naznanja častitim damam, da je došla ravnokar velika izbera najmodernejših dunajskih in pariških modelov in se bodo isti prodajali dokler kaj zaloge radi pomanjkanja prostorov po zelo ugodni ceni. — Velika izbira krasnega nakitja. Prepričajte se v konkurenčnih cenah predno si nabavite. — Žalni klobuki vedno v zalogi. Popravila se točno in ceno izvršujejo. I w CrCLES so splošno priljubljeni, ker so nedosežni v teku in trpežnosti. Blagovolite sijih ogledati pri tvrdki KARL ČAMERNIK & Ko. Specijalna trgovina s kolesi, motorji, avtomobili in posameznimi deli. Mehanična delavnica in garaža. 7 LJUBLJANA samo Dunajska cesta 9—12 Kreditno društvo v Kranju registrovana zadruga z omejeno zavezo obrestuje hranilne vloge od i. januarja 1913 naprej po 6-16 brez odbitka rentnega davka. Uradne ure so vsak delavnik od 9.—12. dopoldne. Last in zaloga tiskarne „Sava" v Kranja Odgovorni urednik: Lavoslav Mikuš. Tisk tiskarne „Sava" v Kranju 3-