SREČANJA NA  GOZDNI POTI
Novela v dialogu
Juš  Kozak
(Tiha gOizdna pot. Na jasi db poti klop. V bregu bori in hrastiči. Somčni praoneni zlaite skozi krošnje gozdna tla, podrasitek, trave, borov-ničevje in praprot. Na klopi sedi priiletna žena. Po poti prihaja starejši člOfvek, ki se nekaj časa ozira v gozd, potem, zaigleda ženo.)
ON; Mislim, da se ne motim.
ONA (se smehlja): Ne, ne raotiš se.
ON: Kakor da sanjam. Vse bi bil prej pričakoval... No, da bom tebe zagledal... Na m^oji gozdni poti.
ONA: Na tvoji gozdni poiti? ... Morda res sanjaš ...
ON: Ne, ne sanjam... Že leta hodim po tej poti, vsak dan, tudi pozimi,  če je količkaij vreme. In ti? Od kod?
ONA: Predvčerajšnjim sem prišla. Sedaj ostanem v mestu. Dolgo sejn živela na deželi, se pravi, med vojno sein bila v mestu.
ON: Kako da te je zaneslo že druigi dan sem gor?
ONA: Sama ne vem... Kar tako... Včasih sem iako rada hodila po tem gozdu in gledala mesto... Vse dopoldne se že čudim, kako se je razlezlo. Zadnja leta sem poredko prihajala v mesto, in še takrat samo po opravikih. Ce hodiš po ulicah, ne moreš videti, kako lezejo hiše po polju naprej in naprej. Kjer soi bili sam^i tjavniki in njive, stoje zdaj bele tovarne, okoli njiih mravljišča hiš. Mesto se kar razliva. Lepo je tu gori.
ON: Lepo, res lepo. In ti tihi gozdovi. Na tej strani tja do hribov, onstran proge kakor temna jezera med njivami in rdečimi vasmi. Poglej gore... Kako se danes vidijo. Pobočij ne razločiš, vrhovi pa ko^t bele pene na nebu... Zdaj je razgled še odprt, v avgustu ga zagrnejo kostanji.
ONA: Tak mir dobro dene človeku. Življenje člove'ka izmuči.
ON: Dejal bi, spoznanja izmučijo.
ONA: Pa spoznanja. Nam niso časi prizanašali z njimi.
ON: O, tega ne. Niso prizanašali.
ONA: Kaj počneš zdaj?
ON: Nič. Pravzaprav neikaj vendarie. Neka založba izdaja zgodovino našega mesta. Jaz delani in pripravljam fotografije za toi knjigo.
ONA: Lepo delo. Kakor nalašč zate, ki si bil tako zaljubljen v to mesto. Tudi jaiz sem rada fotografirala.
ON: Zaljubljen? Seveda zaljubi jen. Rojen sem tu in vse, kar mi je ostalo od življenja, se je zgodilo v tem mestu.
962
ONA: Večikrat sem že premišljala, ka(ko bi bila živela, če bi se bila kje drugje rodila. Najbrž drugače.
ON: Seveda, čeprav bi se tisto, kar je samo tvoja narava, najbrž ne izpiemenilo. Živela pa bi gotovo drugače.
ONA: Tudi jaiz mislim. — Kdo ve, ali naš značaj obrača naše življenje, da teče tako, kot teče? — Poglej, kako lepi beli oblaki plavajo nad gorami. Zdaj se pobočja že bolje razločijo.
ON:  Sence poglej, kako beže pod oblaki čez košenice in gozdove.
ONA: Ali ni to podoba našega življenja? Na nebu bel oblak, pod njim pa temna senca. Sanje in resnica. O, kako sem dtnes lirična. ¦— Kakor v mladih, neumnih letih.
ON: Tako jutro. Sonce, zrak svež, da se lesketa. Vse diši. Vonjaš bore? Človek bi se kar zasanjal. Nič čudnega, če se prebiidi, kar živi v tebi.
ONA: So to samo spomini? Ali čutimo prav tako, kot smo taikrat ču)tili?
ON: Oboje. — Tako mislim. — V našem življenju se vse prepleta, minulost in sedanjosit. Tudi mladost še ni umrla v nas. Najbrž bo' živela do groba.
ONA: Živela že, čeprav se izpreminja, čimbolj se staramo.
ON: Zdaj dozoreva. Kaj je življenje drugega kot doKorevanje minul ost i.
ONA: In kadar ne more v tebi nič več zoreti in dozoreti, tedaj je konec. Ali ni?
ON:  Je, takraft je konec.
ONA: Vidiš, tako se je končalo, kar je bilo med nama. Ko si me prej vprašal, kaj me je zaneslo danes sem gor na tvojo pot, ti nisem vsega povedala. Hotela sem še enkrat pogledati naizaj, ali se more še kaj izpre-meniti, ali more še kaj oživeti. Nisem slutila, da te bom srečala živega. Vedela sem, da te bom. zagledala v spominih, čeprav pozabljenega.
ON: Umr-lega.
ONA: Da, umrlega.
ON: Ti še nisi v meni umrla.
ONA: To si domišljaš. —• Tvoja domišljija je vednO' pretvarjala resnico. — Še danes sem prepričana, da nisi nikoli vedel, kaj si mi pomenil in kaj si mi bil.
ON: Morda se motiš.
ONA: Ne, ne motim se, nisi vedel. — Ce bi ne bila srečala tebe, kdo ve, kako bi se bilo moje življenje obrnilo.
ON: Danes se mi zdi vse kakor sanje, lepe sanje.
963
ONA: Vsalka m.ladost se izprememi v sanje, lepe ali grde. — Povej mi po pravici, si še kdaj mislil name?
ON: Takih, poglavij iz življenja ne pozabiš nikoli. — Prav na tej pofti si se mi večkrat v spominu prikazala.
ONA: Kadar si iskal v sipominih sebe.
ON: Morda res.
ONA: Se še spominjaš prvega pisma?
ON: Prišel sem ravno od »Carmen«, ko' sem te zagledal. Prvič v življenju. Večkrat sem že premišljal, kaiko more človeka en sam pogled tako previzeti, jla kar odreveni. Saimo takrat me je v življenju tako pre-sunilo in še enkrait, dvajset let pozneje. Mislim, da nisem videl ne tvoje poistave, tvojih las ne obraza. Brez moči sem obstal, in ko si bila že mimo, sem še vedno strmel v tvoje oči. Spreletala me je taka čudna sladkost, da je kar gomazelo po^ meni. Tisito noč sem hodil do jutra po gozdu. Ko se je nad ono košato, rdečo bukvijo sipodaj v parfku razlila ndečna svetloba juitra in je ugasnila zadnja zvezda, sem ti v mislih pričel pisati pisimoi.
ONA: Pisal Sli, da imam češnjeve oči. — Kakšna gos sem bila takrat, tega nisi vedel. Živela sem v inštitutu, kjer so se šolale samo hčere premožnejših, povečini podeželskih staršev. Očeta, ki je bil notar, si poznal. Trmast, samosvoj človek. Bil je zelo gibčen in si je za tiste čase napravil lepo premoženje. Poznal si našo- hišo, ki je bila najlepša v trgu. Oče je bil liberalen človek in ni sitnaril s Starokopitnimi nazori. Mati se je imela za podeželsko gosipo, kateri morajo kot premožni notarjevi ženi iizkafzovati vsi spoštovanje. Ce smo šli na kako veselico, je hudo jiazila, da smo' hčere plesale samO' z uglednejšimi fanti. Oblačila nas je vedno po najnoveijši modi in je poleti vkuihala toliko kompotov, da jili celo zimo nismo- pojedli. Sapo bi ji biloi zaprlo, če bi bila zvedela, da se njena hči s kom na skrivaj shaja.
ON: Kadar ste šle na sprehod po mestu, ste hodile tako spodobno, da ni vaša vzigojitelijica nikoli zapazila, kako mačete oči na vse strani.
ONA: Ali pa se je delala, da ne vidii. Je bila tudi iz boljše hiše, čeprav obubožane, zelo verna in dobro vzgojena. Bila je zelo ponosna na inštitut in je sitrogo pazila, da bi užival najboljši glas. Zato ni rada videla, če smo se preveč družile z zunanjimi, ki eo hodile v našo šolo. Drugače se pa ni nikoli preveč vtikala v nas. — Ko mi je izročila tvoje pismo, me je zelo^ resno ogledovala, kakor bi hotela uganiti, če se skriva za njim kaka skrivnost. Prebrala sem pismo na skrivaj in ugibala, kdo mi ga je pisal. Na sprehodu sem lovila z očmi poglede, pa se mi ni zjasnilo. Dobro vzgojeno dekle — le smej se — taka sem bila, je mislilo, da mora zviška gledati na take pisarije, čeprav so mi bile všeč.
964                              ,
ON: Cudnoi, da nisi uganila, saj sem se ti naravnost nastavljal.
ONA: O, saj mi ni ušlo, da te vedno srečujemo. Ce naj ti povem resnico, tistega pisma bi ti nikoli ne bila prisodila. Vse prej. Kakor se pravi, ti nisi bil moj ideal. Še dvakrait si mi pisal, preden sem za-pusitila inišitituit in mi^ je oče presikrbel v trgu mesio- učiteljice.
ON: Potem sem prišel za tabo.
ONA: Takrat se mi je posvetilo. Vso* zimo som preživela na deželi, skoraj brez družbe, ker je bilo zelo maloi družin, b katerimi smo se obiskovali. — Ko sem tisti dan — lep majski dan je bil — stopila iz šole, sem te zagledala, kako siloniš ob plotu in me čakaš z očmi. V trenutku sem vedela vse. Tvoje oči so me čisto zmedle. Ugajalo> mi je, kako predrzno me gledaš, kakor da te vse drugO' na svetu ne briga. Pri kosilu sem se ves čais smejala, da me je oče resno vpraševal, če se mi je zmešalo. \edela sem, kje sitanuješ, in popoldne niseon dala sestri miru, dokler se ni razmajala in šla z mainoi na sprehod. Ponoči nisem mogla spati, žgalo me je v zapes(tjih, kljuvalo v sencih, odeja mi je bila pretežka, venomer so se otni prikazovale tvoje oči. Vstajala sem in hodila k oknu. Vse zvezde so bile tvoje oči. V prsih pa je peiklo. Od daleč sem te začutila, da prihajaš pod okno. Skočila sem nazaj v posteljo. Srce mi je bilo', da me je hote'lo zadušiti. Vedela sem, kaj se bo zgodilo, trepetala sem in se grizla, zakaj nisem na skrivaj priklenila psa. Zatismila sem si ušesa, da ne bi slišala, kafco se boiš spopadel z njim. K sreči si ga začutil prej in se mu sfkozi živO' mejo umaknil. Ko je pričel lajati, je oče vstal. Čeprav te nisem videla, sem te čutila, da ležiš onkraj ceste na njivi. Do jutra nisem zaprla oči. Ko se je pričeloi daniti in so se ptički v vrtu oglašali, me je spreletela taka sreča, kakor bi tudi nebo cvetelo. Še tistO' jutrO' si mi pisal in me vabil, naj se drugi dan peljem v mesto. Ves dan sem tuhtala, kakšen izgovor bi si izmislila, da bi šla sama.
ON: Stala sva pred kupejem in vsoi pot si molčala.
ONA: Bala sem se, da bi se izdala, kako me je prevzelo.
ON: Ko sem ti na postaji povedal, kje te bom čakal, si kar stekla.
ONA: Nisi vedel, kaj je pomenilo zame, da sem šla sama s tabo v gozd. Kakor ovčica sem hodila poleg tebe in te poslušala. Potem sva zavila s poti. Se še spominjaš, kako sva ležala tamle zgoraj v praproti med borovci? Pripovedoval si mi, kako hodiš zjutraj po gozdu in gledaš v rosah moje češnjeve oči. Govoril si, kako te narava uči življenja, kako se zamakneš v mraku v tišino nad gozdovi. Toliko tega, kar si pripovedoval, nisem nikoli videla, ne čutila. Še sanjalo se mi ni o takem življenju. Ne veš, kakšno hrepenenje si vžgal v meni, da bi hodila s teboj, ko se zvezde zlate med vejami borovcev in diha noč. Kalko' so ti oči žarele! Zdelo se mi je, da vse okoli mene živi, drevesa, trave in nebo, da
965
ti poznaš vse skrivnosti. Nisem se upala govoriti, da bi se ti ne zdela neumna. Rada sem igrala klavir, Bacha, Brahmsa, a tvoje besede so bile slajše. V glavi se mi je vse vrtelo. Nisi čutil, kako mi je bilo srce? Govoril si, kako sem lepa, da so moji lasje svileni valovi in mi čdo zarje poljubljajo. Zakaj me nisi poljubil? Zakaj me nisi stisnil k sebi, da bi ti ».koprnela v naročju? Le zakaj nisi storil tega in si samo govoril. Morda bi se tisti večer niti ne vrnila domov. Saj si vse podr"! v meni, dom in vse predsodke. Toliko si govoril, da ni življenja brez svobode, o staro-kopitnih nazorih in zadušnosti našega življenja, o človeku in sreči, da sem se sramovala vsega svojega življeaija. Samo ti in samo ti si bil zame na svetu. Nisem se upala ganiti, trepetala sem in samo pričakovala, kdaj se skloniš k meni.
Kakor omotična sem hodila poleg tebe. Povedal si mi, da se drugi dan odpelješ, in me vpraševali, če ti bom pisajla. Ne vem, kaj si mislil, ko ti nisem odgovorila. Čemu pisati — sem premišljaJla — saj sem njegova, da bolj ne morem biti. Veš, taim spodaj pod rdečo bulkvijo sem še čakala. Komaj sem te v mraku razločila. Tvoj dih sem čutila na čelu in gledala rdke, kdaj me objamejo. Bala sem se in vendar želela. Pričakovanje mladega de^kleta, ki je prvič ušlo iz kletke, se ni izpolnilo. Morda sem. bila romantična, neizkušena, ženske v meni pa nisi videl. Odšla sva v meisto, vso pot si govoril o ljubezni, primerjal si me s Carmen, jaz pa sem molčala. Ce bi ti hotela povedati čisto resnico, se je neikaj čudnega oglašalo v meni. Imela sem te rada, zaverovana sem bila vate in kar omamljena. Nekje na dnu srca, pa je kljuvalo ndkaij, kaiko bi rekla, nekaj sovražnega. Govoril si mi o tem^, da je največja uganka na svetu človešlko srce, a nisi vedel, da tako srce hodi poleg telbe.
Odpeljala sem -se z zadnjim vlafkom. Bila sem vesela in potrta. Vri-sikala bi in tudi jokala. Vidiš, takrat se je pričelo moje življenje. Ce bi hotela danes po tvoje govoriti, bi dejala, dihnil si v popek in roža se je odprla. Le smej se.
ON: Pogled nazaj vara. Cas marsikaj pridene. Danes ne moreš vedeti, kako sem te Ijulbil. Mogoče se taka ljubezen samo enkrait doživi. Nisi pomislila...
ONA: Nikar ne misli, da ti kaj očitam. Najino življenje je že davno zaplata knjiga, niti črka bi se ne mogla izpremeniti. Spomin ni še življenje. Tvoje življenje se zaradi mene ni izpremenilo, a moje se je pričelo na tej poti, na tvoji poti. Ko sem se vrnila domov mi je postalo naenkrat vse tuje. Naimesto na vrt, kjer sem prej tako rada posedala in negovala svoje cvetice, sem hodila v gozd. Nikjer nisem našla več miru. Pričela so prihajati tvoja pisma. Čeprav sem jih ne vem kolikoikrat prebrala in jih znala na pamet, je bila v srcu čudna praznota, pred katero me je
966
bilo sitrah. Kolikokrat sem sedela popoldne v tihem gozdu s tvojimi pismi v naročju in poskušala zaigledati tvoje oči. Zdelo se mi je, da se mi vedno bolj odtujuješ. Postajala sem razdražena in se v šoli sredi pouika tako zamislila, da nisem videla oirok pred sabo. Doma so se čudili, kaiko sem se izpremenila, vzroka niso uiganili. Kadar nisem šla v goizd, sem igrala klavir ali brala knjige, o kalerih si mi govoril in pisal. Večkrat si mi očital, da ti poredko pišem. Sprva so me tvoje besede zaidele. Vstajala sem zgodaj, da bi ti v miru, ko je še vsa hiša spala, pisaila. Komaj sem pričela, nisem vedela, kaj naj ti pišem. Kako so jablane vzcvetele in so trave že do pasu, da imajo moje vrtnice že popke, da se je malti po <lolgih posvetovanjih odločila peljati naju s sestro' poleti na morje in je naročila v mestu v najboljšem salonu za obe poletne obleke. Vse to me ni nič zanimalo. Kaj naj bi ii še pisala? Saj se ni nič zgodilo. Da sem že naišla v gozdu prve gobe, da so neko noč zastrupili tistega psa, pred katerim si takrat bežal na njivo. Kalko rada hodim po stezab med žito^m in poslušam drtlgo v noč, kako pojejo fantje. Da vsako jmtro pričakujem na olknu prve žarke sonca, da iščem povsod tvoje oči in jih nikjer, nikjer ne najdem. Napisala sem nekaj vrstic in pismo raztrgala. O sebi — kakor si ti hotel — nisem mogla in nisem znala pisati. Potem si me pričel mučiti z ljubosumnostjo. Kako si me mučil. Ce bi bil vedel, kako me je grizlo, da ti nisem mogla izliti vsega na papir, kar sem presitajala, kar me je preganjalo, bi mi ne Ml pisal, da te pozabljam, in mi ne očital ledenega srca. Veš, tako si mi izkušal srce, da sem od žalosti in togote ponoči jdkala. Namesito pisma sem ti poslala naijlepše in najljubše vrtnice. Upala sem, da ti bodo srce raizvetselile. Ko si zopet ubral sitaro pesem sumničenij, sem te zamrzela. Trmasto sem sklenila, da ti ne pišem več.
ON: Trenutek počakaj.
ONA: Kaj boš fotografiral?
ON: Vidiš tistega ptička na vejici. Posikusil bom ujeti še ozadje. Zdaj so gore plastične. —¦ Tako. — Morda se je posrečilo. Čudovit ščin-kavec.
ONA: Vedno si mi govoril o ptičkih. Ne spoznam se, ali ti je kaka stvar res tako pri srcu izaradi nje same ali povsod iščeš seibe?
ON: Zakaj bi iskal sebe v ptičkih? Nikoli se jih nisem mogel na-giedati. Ali niso kakor človekove misli? Nemimi, šegavi, nežni, res pojoča lepota narave.
ONA: In tudi neusmiljena.
ON: Tudi. Vse, kar živi, je neusmiljeno.. Mislim, da bi naju ptički zelo čudno pogledali, če bi slišali io krščamsiko besedo. — Veš, tvoj molk me je takrat vsega zmehčal.
967
ONA: Pravili so mi, kakšne neumnosti si uganjal, se opijal in povsod Tazlagal svojo revo.
ON: Nihče ne more iz svoje kože.
ONA: Imaš prav. — Pošiljal si mi obupana pisma, gledal pa že za drago. Ni res?
ON: Res.
ONA: Ne vem, če si ti zdaj zagledal resoiičnost tako, kot je bila. Vedino si plaval nad njo v meglah in te je zanašalo. Pa ne misli, da te takrat nisem še vedno ljubila. Čakala sem te in čakala, da prideš. Zve-deila sem, da si se vrnil. Ce me resnično Ijulbi, pride, gotovO' pride, sem mislila. Ni mi bilo obstamka. Učiti se mi ni več Ijubilov Ko sem pisala spričevala, sem se ne vem kolikokrat zmotila. Ni te bilo. Kadar sem le mogla, sem se skrila v go'zdu. Poskušala sem brati, pa se mi je vse uprlo. Trma je kljubovtda. Če ne pride, sem dejala, so bile vse same besede.
ON: Si pozabila, da si prva obmolknila.
ONA: Nisem. Povedala sem ti že, kako me je prizadelo, da me sum-Jiičiiš. Ko sem te vzljubila, se mi je odprl nov svet. Kakor da me je oslepilo. Potem so se sanje mladega dekleta oparile. In še sem upala, da se motim. Ko te ni bilo k meni, sem se peljala v mesto, da bi te srečala. Vse papoldne sem hodila po ulicah, da so' me že noge bolele. Nakupovala sem drobnarije, da bi sama sebi dopovedala, da se nisem samo zaradi tebe pripeljala. Šele proti večeru, ko sem že bila na poti proti postaji, sem te izagledala. Prihajal si z nekom, ki ga nisem poznala. Ustavljala sta se in smejala. Videla sem te od strani. Noga mi je zaisftala, torbica mi je padla iz rolk, neikdo mi jo je pobral. Bila sem tako zmedena, da se mu še zahvalila niisem. Tisti itrenutki so bili večnost. — Zdaj, zdaj me zagleda in pride čez cestto'. Še danes se spominjam, kaiko se nisem moigla premalkniti. Nekdo' se je zadel vame. Začudeno me je pogledal, ko sem se mu vsa rdeča nasmehnila. Takrat sem pa videla, da si ti že naprej. — Nikoli nisem zvedela, ali si me videl.
ON: Sem.
ONA: Sem si mislila. — Tisti večer sva šla drug mimo drugega. Od iaikrat se ti nisem več približala. Šla sem na postajo-, sedla na vlak, ver-jenii, čidto mirna. Zadnje strune so že poprej popokale. Bila sem utrujena, da se mi še misliti ni dalo. Ko' sem stopila iz vlaka, so večerne zarje že zbledele in se je shladilo. Takrat so že pričeli žeti. Vozovi so ropotali, in ljudje so me prijazno pozdravljali. Ustavila sem se pod velikim hrastom ob poti in se zagledala. Faratje so med snopi nagajali dekletom, ki so se smejale in rvale z njimi. Vse je bilo veselo in opaljeno od sonca. Požeto žito je sladko dišalo. Jate vran so plavale proti bližnjemu gozdu. Tisdko naložen voz je škripali mimo mene, osmukala sem klasje in grizla
968
zrnje. V fami cenkvi je zvonilo k veeemicaim. Naenkrat mi je bilo vse talko daleč, ti, mesto, tvoj smeh in tvoji kora'ki. Nisem bila žalostna, čeprav sem nosila mrliča s seboj, svojo mrtvo Ijubeizen. Ti mrliči so naše življenje.
ON: Včasih se dramiijo.
ONA: Kadar p okopm jemo nove. —• Tisto noč sem dolgO' bedela pri oknu. Na vasi so peli žanjci in žanjice. Moje srce pa je bilo tiho. Ce se še kdaj srečava — sem sklenila — ga niti pogledala ne bom. Vse se mi je videlo tako neumno, vse te maiterine skrbi kako se bom oblekla, njeno hvallisanje pametnih in čednostnih žena, vkuhavanje kon^potov iu vla-gaaije zelenjave, poučevanje, kakoi je treba varčevati v gospodinjstvu, kalko je treba paiziti na ugled, oh, kako so mi postale vse te skrbi zoprne. — Tisto noč, ki sem jo prečula pri oknu, sem vedela, da bom odslej živela svoje življenje ne glede na dom, maiter, očeta, na ugled boljše druižitne. Ti si mi zastrupil srce, čeprav si umrl v njem. Zjutraj, ko je Barba pristavila zajtrk, sem sežgala tvoja pisma.
ON:  Jaiz nisem nikoli sežgal ivojih.
ONA: Verjamem, ker si užival v tem, kako' ti je dekle izpovedalo ljubezen.
ON: Sprva sem še (kaj zvedel o tjvojem življenju, počasi se mi je čisto odmakmilo.
ONA: Kaj naj bi bil zvedel? Saj ni nihče zvedel nič Oi mojem življenju, ki ga je poanalo le moje srce. Na zunaj se ni videlo. Učila sem otrdke abecedo in poStevanko, potiho' zasmehovala mater, ki je pričela vabiti mlade sodnike in zdravnike, premožne sinove v hišo in mi vselej pomežikovala. Učila me je gospodinjsitva, šivanja. Ko sva. neki dan vku-havali češnje, sem nalašč nasula soli namesto slaidkorja v ponev. Vse se je smejalo v meni, ko sem pomislila, kako bo mlademu doiktorju ponujala kompot in se hvalila, da ga je hčerka pi-ipravila. Njej se še sanjalo ni, kaj iščejo moje oči in česa pričakuje mlado dekle, ki se ji upira vse to spodoibno življenje. — Takrat mi je umrl oče, ki je zapustil vsaki svoj delež. Vse je že kazalo, da se bo mati drugič poročila, kar mi ni bilo nič mar. Takrat je prišel vihar in se je zgodilo.
ON: Notranji ali zunanji vihar? Ljulbezen?
ONA: Ne bodi ljubosumen. Sam si bil kriv. Prišel je na šolo' mlad učitelj. Drzen, lep fant, športnik. Pozimi me je pregovoril, da sem se pričeila smučati. Najprej sva se vadila na traivniku, potem je zapadel sneg do kolen. V nedeljo — ne, te nedelje nisem pozabila — sva vozila skozi gozd na Vrh. Tako sem se spotila, da mi je kar lilo po obrazu. Sneg se mi je usipal za vrat, kadar sem se sklanjala pod vejami, ki so se pod težo snega pobesile. Take lepote še nisem videla. Vse se je isikrilo v
969
soncu, sneg je bil posnt z biseri, nad mano pa plavo nebo. Faint, ki je delal pred mano smučine, se je moral večkrat ustaviti, da me je pobiral. Ko sva prišla na Vrh, sem se smejela od veselja. Vsa drevesa pod nama obložena s snegom, dolina, hribi, vse belo, kamor si pogledal, vsa zemlja posuta z iskrami. Midva pa sama, čisto' sama.
Bila sem pijana od sreče in se nisem niti zavedela, kdaj sem priče^la trepetati v nijegovih rokah. Kar si bil ti prebudil v meni, je izdaj gorelo na njegovih prsih. Nič ni vprašal, nič govoril, bila sem njegova. — Globoko pod nam^a so se v daljni zasmežeaii vasi oglasili zvomovi. Midva nisva bila ne lačna ne željna. Sonce je že padalo, ko sva se odtrgala drug od drugega in vozila nazaj. Pognala sem se za njim, ki je švigal kakor blisk pred mano. Na prvem oviaiku sem se že zarila z glavo^ v stneg. Moral je nazaj, da me je spravil na noge. Objeta se nisva mogla ločiti, dokler naju ni pričel priganjati mrak. Tisto -noč je prišel k meni.
Noirela sem od sreče. Nič si nisva obljuibljala. Mar mi je bilo, kaj bo z menoj. Vedela sem le to, da ga ljubim. Potem? O, poitem se je odprlo pdklo. Mati se je sesedla, ko je opazila, da sem zanosila. Zaprla je okna, tulila, ne zaradi mene, zaradi hiše. Vse mi je prerekla. Na vsak način je hoteila zvedeti s kom. Od mene ni zvedela. Sestra je uganila in ji povedala. Vse je obletala, da so fanta prestavili nekam v Makedonijo;. Bili so na vladi liberalci, ki jih je oče zmeraj vold. Tudi meini so odpovedali službo —• tako je ona napletla —- in morala sem k teti v Avstrijo-. Tam sem porodila lepega fantička. Medtem je bila mati prodala posestvo in se preselila v mesto. Dve leti sem ostala v Avstriji. Ko sem se vrnila, me je hotela mati omožiti. Mešetarila je s starimi samci, jih vodila v hišo, da bi se ujeli na denar. Prijemali so, zdaj ta zdaj drugi, jaz pa sem ostala trmasta. Ko je mati videla, da me ne ukloni, je odnehala. Zapustila sem mesto, odšla na deželo in poučevala klavir. Sestra se je bila medtem poročila v Trst. Ne vem, ali je mater omehčala starost ali se je čutila preveč zapuščena, vzela je mojega sina k sebi. Obljubila ga je šolati, od mene pa zahtevala, da ostamem na deželi. Dolgo sem premišljala, zakaj to. Potem sem uganila. Da bi ne bila ljudem na očeh in se bom nazadnje le še poročila, da bo- pokrita sramota. Pa se je zmotila.
ON: In je sin vedel vse?
ONA: Najprej se ni znašel. Takrat je hodil še v osnovno šolo. Mati mu je naitvezla, da mu je oče umrl. Vsak mesec sem ga prišla obiskat. Počasi se je navezal name in zame ni bilo lepših dni, kot so bili moji obiski. Z leti se je mati umirila, in kar je bilo zanjo glavno, ljudje se niso več zanimali za naše razmere. Od začudenja sem neki dan odprla usta, ko mi je pričeila namigovati, da bi poizvedela, kje živi on in kaj dela. — Ne —¦ sem se uiprla. Kar je pokopano, naj ostane pozabljeno.
970
Prebolela sem vse in bila presrečna, da živi sin. Takrat sem tudi zvedela od sošolke, da živiš v mestu in si nastavljen pri Olepševalnem uradu.
ON: Malo se je zmotila tvoja sošolka. Bil sem kulturni referent pri mestu. Že nekaj let sem upokojen, in kar so ti pravili pi"ej, je šele zdaj resnica. Delam lioaioramo pri Olepševalnem uradu. . ONA: Tako sem pač slišala. Moj fant...
ON: Živi?
ONA: Ne. ~ Se pravi, živel bo, dokler bom živela. Jaz sem ga rodila iii samo z mano lahko umre. — Imdl je njegovo naravo. Učil se ni posebno rad. Žoga, atletika, smuči so bili njegovo veselje. V peti šoli je pričel fantazirati o strojih. Malti mu je oddelila posebno kamro, v katero je znosil vsake vrste orodje. Vse popoldneve je sestavljal s sošolci radio in ne vem kaj še v:se. Še zame, kadar sem prišla v mesto, ni imel več časa. Za rojstni dan mi je podaril radio, ki ga je sam sestavil. Potem so ga začeli mikati motorji in letala. Vpisal se je med jadralce in si zlomil roko. Cisto oče. Kadar se je lotil kake stvari, ni popustil. Zakaj je človek v mladosti talko srečen? Ker gori toliko strasti v njem? — No, potem je prišla vojna. Preselila sem se k materi, ker so prišli v kraj, kjer sem živela, Nemci. Sestra je ostala v Trstu in tako smo živeli odrezani drug od drugega. Zdi se mi, da si nisva bili z materjo nikoli tako blizu, kot tedaj, ko sva se noč in dan bali za sina. Ko so odšli Italijarni, so ga poklicali domobranci. —• Mati, ne kaže mi dragega kot pobegniti. K domobrancem in Nemcem ne grem, je rekel zvečer, ko se je vrnil. Zdaj ga izgubim — je trepetalo srce — edino, kar mi je ostalo od življenja. Dopovedovala sem si, da ni druge rešitve. Še dva dni sva ga skrivali in mu vse pripravili za beg. On se nama je samo smejal. Kaj počneta, kaj mislita, da se bom z vozom peljal? Izginil je, da nisva niti vedeli kdaj. Pol leta nisem vedela, ali je še živ. Neki dan sem šla v mesto in srečam človeka, ki mi je bil čudno znan, a nisem vedela, kje bi ga naj bila videla. Ko je šel mimo, me je ostro pogledal in hitro izginil. V mralku je potrikal in prosil, da bi ga prenočili. Takrat sem ga spoznala. Sinov sošolec. Vtihotapil se je bil v mesto, in ko me je videl na cesti, je sklenil, da bo pri naju prenočil. Vaš sin, je dejal, leta. Bil je že odlikovan, ko je v nizkem letu razbil nemški konvoj. Lahko si misliš, kako sva mu stregli vso noč.
Sina sem pričakala. Pomladila seim se za leta in hodila nekaj dni čisto vrtoglava naokoli. Strašna mora, ki me je dušila štiri leta, da sem komaj pamet rešila, ni mogla zastrupiti srca. — Ce bi bil sin študiral, bi bila ostala v mestu, mati mu je prigovarjala. A sinova strast je bilo nebo. Nelkaj dni je ostal doma in se vrnil k svojemu oddelku. Ne smeš zameriti, mati, je dejal, preden se je odpeljal, bi hotela imeti vedno ne-
971
srečnega sina? Ce bo trdba študirati, bom študiral, a letati ne neham. Tega veselja, vem, da mi ne boš vzela. Mati, n6bo je nebo.
Poznala sem, kaj pomeni straist. Ni me strpelo' v mestu. Ne vem, ali me je sinova odločnost izpremenila, začutila sem zopet voljo, da bi delala. Tam, kjer sem preživela toliko let, sem zaprosila za mestO' učiteljice in zopet učila, z večjim veseljem kot v mladosti. Cez dve leti mi je umrla mati, potem sestra, ostal mi je samo sin, ki me je prišel večkrat obiskat za kak dan, enkrat v letu za dalj časa. Dvakrat se^m bila z njim v Italiji, enkrat v Parizu in na Dunaju. Kaj naj bi bila zahtevala še od življenja. Bila sem srečna. Veselje do' dela mi je dalo vse.
ON: Ne vsakomur.
ONA: Meni že.
ON: Kadar mine človeka veselje do' dela, je strast uigasnila.
ONA: Kdor ču)ti veselje do dela, išče še vedno smisel sivojega življenja.
ON: Podzavestni smisel.
ONA: Tvoji ptički ga čutijo vednoi, narava ga jim da in vzame.
ON: Mi ga moramo iskati sami. Narava nam da samo strast.
ONA: Se ti še vedno tako bojiš smrti?
ON: Še.
ONA: Jaz sem ipriipravljena. Bojim se le muk in dolgega trpljenja. Ce bi mogla talko umreti, kot je on.
ON: Kdo?
ONA: še vpirašaš? Sin. — Lansko jesen je pisal. »Majka, letos še nisem imel dopusta. Sedaj sem prejel naročilo, da potujem na Norveško in Švedsko. Vem, da te bo' ves<^lilo, videti te kraje. Pridem čez teden dni. Prosi za dopust in se pripravi. Zauipam ti novico, da pojde drugOi leto* še nekdo z nama. Več ustmeno.« Hiteila sem in v nelkaj dneh se mi je posrečilo vse urediti. Telegrafično mi je sporočil dan prihoda. — Zadnje dni sem bila netkam nestrpna. Kakor sem vsak večer iposlušala poročila, sem odprla radio tudi tisti večer, ko sem prejela telegram. Naenkrat zaslišim. Danes dopoldne, nekaj po četrti uri, se je smrtno ponesrečil oficir pilot... (ime mojega siina). Letalo je strmoglavilo z velike višine. Oficir je bil vešč in drzen letalec. Komisija pregleduje razbitine in ni mog'la dati še ndbene izjave ...
ON (molče ji stisne roko).
ONA: Tako se je končalo. Vse. Ostala sem sama. Delo me ni več tolažilo. Prosila sem, da bi me upokojili, kar so pred nekaj tedni storili. Preselila sem se v mesto in živela bom samo še v spominih. Vidiš, zato sem danes prišla na tvojo pot. Po več ur na dan igram klavir. Strasti ni več, ostala je le še bolečina. Cim lepšo stvafr igram, tem hujša je boile-
972
čina. Kadar se pre'budim m ini soiice posije na posteljo, 'ko zagledani jasno modro ndbo, je taka praznota v motji duši, da mi srce utripa od bolečine. Vsaka lepota mi je samo še bolečina.
Tamle ^zgoraj si mi nekoč govoril o sreči, O' človeštvu. Dala sem človeštvu vse, dala sem sebe, svoje delo, vse moči, dala sem sina, več mu nisem moigla dati. Poznaš modrost, ki bi jo zdaj dalo človeštvo^ meni? —¦
ON (molči).
ONA: Molčiš.
ON: S frazami te ne bom pital.
ONA: Lepo od tebe.
ON: Oficialno življenje se ne meni za posameznikovo' usodo.
ONA: Imam polkojnilno, ravnovesje si moram sama najti.
ON: Naj ii govorim o lepoti življenja?
ONA: Ni ireiba. Jo poznam bolje od tebe, ker jo občutim v bolečini.
ON: Vsak človelk pride enkrat do iiste postaje, ko mu življenje ne more nič novega povedati.
ONA: Jaz sem že prišla. — Zatoi tudi niseotn radovedna, kako si ti preživel ta leta, odikar sva se ločila. — Zdaj fotografiraš? Leipo. — Morda se še srečava.
ON: Na tej ipoti?
ONA: Mogoče kdaj po naJključju. (Vstane.) Grem na vrh do cerkvice.
ON: Naj te sipremim? '  ONA: Hvala. Najrajsa hodim sama. — Ze prej sem te hotela vprašati, kaiko je s tvojim mladostnim prijateljem, s katerim sta tudi hodila tod, in si mi o njem toliko pripovedoval. Se srečata kdaj?
ON: Se ne moreva, ker je umrl.
ONA: Samota ne odide nik;omur. (Odide.)
ON (se ozira nekaj časa za njo, dokler ni izginila na ovinku. Prisede prijateljev Spomin).
SPOMIN: Nikoli me nisi do kraja spoznal.
ON: Koliko ur sva preživela na tej poti v tem gozdu. Potein sva se razšla. Bila je lepa mladost.
SPOMIN: Res lepa. Potem sva iz prijateljev postala vljudna znanca. Marsikaj je ostalo^ med nama neizgovorjeno, nespoznano.
ON: Takrat si nisva izpraševala značajev.
SPOMIN: Tebe so zanašala čustva, jaz sem šahiral z življenjem.
ON: gahiral?
SPOMIN: Da, šahiral. Večkrat se je videlo, da bom podlegel. — Morda si to tudi ti ipričalkoval, pa sem vselej iz tuhtal potezo.
ON: Tudi takrat, ko sva ipo snegu rinila z Večne poti čez hrib.
SPOMIN: Tudi.
973
ON: Snega je zapadlo do pasu, ko sva sklenila, da morava sipoznati gozd pozimi. Še veš?
SPOMIN: Kako ne bi vedel. Že na Večni poti sva ga gazila do kolen. Pri križu sva zavila v celeč. Hodil si pred mano in se udiral do' pasu.
ON: Nobena žival se ni upala premakniti. Noben ptiček se ni oglasil. Veje so visele do tal, midva do pasu v snegu. Pod smrekaTui sva zagazila v potoček, ki se je skrival pod snegom. Zajela sva vodo, da nama je v čevljih žvrikljalo. Počivala sva pod košatto smreko.
SPOMIN: Ti si fantaziral, da sva spoznala lepoto smrtne tišino. Custvenik.  Jaz pa sem videl samO' sneg, sneg okoli sebe in na dreves;ih.
ON: Kako sva se navkreiber udirala in padala. Nobenega oprimka, da bi si pomagala naprej. Se roik nisva mogla potegniti iz snega. Obu-paval sem, da prideva do te poti. Ti si me podžigal.
SPOMIN: Ker nisem nikoli popustil.
ON: Vedno si svoje moči preiizkušal.
SPOMIN: Veš, kako sem bil slaboten in bolehen, da so me vsi pomilovalno gledali. Pa sem se zagrizel, da bom naravo premagal. Zafo sem tudi lezel s tabo v sneg, ne pa, da bi poislušal smrtno tišino.
ON: Mračilo se je že, ko sva se kopala proti vrhu. Odšla sva pa taikoj po kosilu. Do- kože premočena sva prišla v mesto, kjer so že gorele luči.
SPOMIN: Tebe so spravili v posteljo in ti skuhali čaja, jaz pa sem nalašč sedel ves premočen za mizo in delal matematično nalogo.
ON: Čez dva dni si zbolel za pljučnico.
SPOMIN: In pogoltnil naenkrat petkratno porcijo' zdravil.
ON: Vem, vsi so mislili, da boš izdihnil. Dva dni se nisi zavedel. Ko si ozdravel, te je prijelo, da si pričel preizkušati mamila in strupe. Včasih, ko sva se zvečer klatila po mestnih ulicah, si se kar oprijemal zidu.
SPOMIN: Ko sva občudovala lepa ženska telesa in se jih dotikala. Tebe so mešale strasti, jaz sem uganjal psihologijo^, kateri je tako dotikanje mladih fantov povšeč in se le pretvarja, da je ogorčena.
ON: Tega nisem mislil.
SPOMIN: Saj ti pravim, da me nisi poiznal, čeprav se je zdelo, da sva eno. V tebi sO' se izživljali nagoni, jaz pa sem vsako' faloterijo — in teh nisva malo naredila ¦— naprej premislil in po načrtu izvedel. Na stanovanju sem preizkušal svojo moč nad fanti, ki so stanovaH z menoj. Čeprav bi bil lahkoi tudi v mrazu sedel vsak večer pri knjigah, sem organiziral krajo polen. Pobje so' jih kradli po vseh dvoriščih in kurili smo, da smo morali odpirati okna.
974
ON: Se še spominijaiš roinana, ki si ga zadnje počitnice v gimnaziji napisal.
SPOMIN: Zopet preizkušnja. Vedno si farntaziral, da je umetnost najčistejši in najgloblji izraz življenja. Poslušal sem te molče in sklenil napisati roiman.
ON: Poslal si mi ga. Po romanu sem sklepal, da si doživel — o čemer mi nisi nikoli črhnil — razočaranje v ljubezni.
SPOMIN: Čustev niseim nikoli obešal na veliki zvon kot ti. Še preden si mi vrnil roman, sem vedel, da ni kaj prida. Tisti roman je bil konec ljubezni in moje umetnosti. Biti prvi, za to mi je vedno šlo.
0'N: To« sem vedel.
SPOMIN: Ko sem pisal roman, sem natanko čutil, da ne bom prvi. Meriti se z Goethejem, Balzacom, Dostojevskim, Conam Doyleom, za to sO' bile moje moči in fantazija preslaboitne. Zaprl sem roman v skrinjo in naredil križ, morda so ga po moji smrti našli, če ga niso miši zglodale. Potem sem leto dni premišljal, katera ledina še nd pri nas zorana. Odkril sem ledino v bioiloških dokumentih našega naroda in v sebi talent, da jo preorjeim. Utrdil sem se, da sem zmogel tudi neverjetne napore pri štndiju, v katerem so se mi počasi odpirale nove poti, po katerih še ni nihče hodil. Dosegel sem priznanja, slavo in čast, vse, kar sem sklenil doseči v mladosti. Tako sem življenju zagrozil z matom.
ON: Si se tudi s svojim delom igral ali si se strastno zagrize'1 vanj?
SPOMIN: Strast je vir moči. Brez nje bi bil utonil v mlaki. Cim globlje sem oiral ledino, iem višje cilje si je zastavljala strast. — Vidiš, zopet razlika med nama. Ti si se nagonsko raizdajal, jaz sem vsak korak natanko pretehtal in se vsemu odrekel. Tvoja pot je bila vijugasta, moja ravna.
ON: Vsemu odrekel?
SPOMIN: Dvakrat bi bil skoraj podlegel. Se pravi, izgubil sem oblast nad sabo in zaplaval v fantaziranje. Ljubezen. Najlaže te ži^'-Ijenje matira z ljubeznijo. Zmagal sem nad njo in jo v sebi osmešil.
ON: Si ranil človeško srce?
SPOMIN: Morda. To me ni zanimalo. Ce hočeš življenje matirati, kot sem ga jaz, se moraš igrati z vsemi človeškimi čustvi. Verjemi, da je le malo ljudi zanimivih. Živel sem brez prijateljev, družil se le z ljudmi, ki sem jih potreboval in so mi bili koristni pri mojem delu. Za nikogar nisem založil besede, če bi bil moral tvegati najmanjšo žriev.'
ON: Ne spoznam se več. Hvalili so' ivojo človeško veličino, govorili o plemenitem srcu, O' prijateljski zvestobi in požrtvovalnosti.
SPOMIN: Bil sem prepanieten, da bi se komu zameril. — Kadar se dvigneš za glavo> nad druge, se vsaka tvoja 'beseda in vsako dejanje meri
975
z drugimi merili. Vljudnost se izpreminja v človeških očeh v dobrotlji-vost. Lahko si privoščiš človekoljuibnost in radodarnosit z nasveti. Nikar ne misli, da sem kdaj odprl durce svojega srca, da bi vtikali nosove vanj. Ce sem se kdaj spoizabil, sem se hitro uanaiknil v samoto, da ni mogel nihče do mene.
ON: Hvailili so te, kako si v družbi duhovit in šaljiv.
SPOMIN: Vse to je bila le masika. Kaj se skriva na dnu, se ni odkrilo nikomur. Nikar ne misli, da me ni mitkalo uživanje življenja. Radovednost me je gnala na potovamija, na morje, v gore. Užival sem mamila in opojne pijače. Ne rečem, videl se^n lepote, a ostal sem hladen. Razgrelo me je le delo in iskanje novih poti v njem. Življenje sem matiraU a smrti nisem mogel matirati. Ko sem zaslutil — in zmaki so bili dovolj jalsni — da mi' moči pešajo, sem z vsemii siredstvi, tudi najnevarnejšimi, podaljiševal življesnije, da bi rsaj nakazal, česar ne bom mogel dovršiti. Bridko je spoznanje, da ni nikomur dano zaključiti svojega dela.
ON: Si odhajal mirno?
SPOMIN: Ne. — Nihče iii poznal mojih precutih noči in krčevitih spopadov z dvomi in človešto slaibostjo'. Nikomur nisem odkril svojih spoznanj v teh nočeh. Vkljub častem in priznanju, vkljub zavesti, da sem slaboten in boldhen zmagal nad življenjem in ga martiral, sem vendar odhajal z okusom po nečem postanem.
ON: Ti ni življenje izpolnilo vsega, kar si sii zamislil?
SPOMIN: Ne. — Olovelk živi po šablonali, v prepade pa, ki sem jih zagledal, se nisem upal. Kdor se drzne v najgloblje prepade, v katerih se življenje ustvarja s človeško krvjo, ibo morda okusil največjo slast življenja. Morda tudi ta ne.
ON: Tordj te ni do zadnjega zapustil mladostini avanturizem?
SPOMIN: Vsaka strma in nova pot v življenjxi je avanturizem.
ON: Meni si se vedno rogal, da sem avanturis^.
SPOMIN: Ti si bil čustveni avanturist, ki ga življenje prej aU slej matira.
ON: Si se me še spomnil, ko> si zapiral oči?
SPOMIN: Ne. Že prej sem te izigubil iz zavesti.
(Spoimin izgine, ko ise približulje po poti postaren človeik s trdim polcilindrom na glavi.)
DETEKTIV: Dovolite, da za trenutek prisedem.
ON: Prosim.
DETEKTIV (sname cilinder in si briše čelo): Človek se zasope in spoti. (Si ureja gube na hlačah.) Noge... noge. (Vidi se, da bi se rad pogovarjal.) Lep dan.
ON: Lep.
976
DETEKTIV: Vi se me ne spominjate?
ON: Ne.
DETEKTIV: Seveda, seveda- Leta so, leta. In še ta vojna vmes. Videla sva se talko mimogrede, čeprav me je vse mesito poznalo. Ne uganete?
ON: Oprostite, ros se ne spominjam, kje bi vas bil srečal. (Ga pogleda.) Hm... mogoče...
DETEKTIV: Glejte, glejte ... se me boste že spomnili... Civilni... Vidra. Tako so m.e krstili ... Tudi pri vas sem enkrat delal preiskavo.
ON: Vidra? — Da, da, sipominjam se. — Prav čednega posla niste opravljali.
DETEKTIV: Gospod, služba je bila služba... Čeden posel, pravite ... Seveda, ljudje so se nam izimikali, tudi črtili... je že tako... Povejte, gospod, je bila kdaj na svetu že oMasit brez civilnih? Vsaka ol>last mora vedeti, kaj ljudje tuhtajo in skriveiijo. Notranji red mora biti. Mogoče nam delate krivico... vsaj majhno...
ON: Ne bi se rad z vami pogovarjal, komu in proti komu ste služili ... Sami veste, koga site preganjali ... Bili ste v političnem oddelku.
DETEKTIV: Po potrebi tudi v kriminalnem.
ON: Vseeno. Ljudi vašega kova sem se vedno' ogibal. Ni prijetno govoriti s človekom, ki te neprestano ovohava, in ne veš, s kom imafš opravek.
DETEKTIV: Ostri ste, gospod. (Se smehlja.) Naš poklic, vseeno, komu služiš, ne bo izumr"!. Po moji paimeti. Nikar ne mislite, da se nam je dobro godilo. Prekleto žalostna služba. Kamor si stopil, so se glave stisnile. Cele dni in noči si bil v službi, nazadnje pa si kosti obiral. Kolikokrat sem se počutil kakor pes.
ON: Kadar ste pretepali in mučili ljudi.
DETEKTIV: Jaz sem bil podrejen in sem samo azistiral. Mislim, da ste vedno pretiravali. Mi nismo imeli lai)oratorijev. Nismo bičali po podplatih, ne zatikali razbeljeaiih igel in pulili nohtov. To so bile beograjske in zagrebške metode. Res, da sem moral včasih koga treščiti po gobcu, tudi kalko brco s čevljem je dobil. Kaj hočete, se zgodi, da se tudi kaj ponesreči. Amipak mi smo bili provinca, kapitalne eiksemplarje smo tako in tako pošiljali v glavnjačo. Prave svinjarije so se pričele šele, ko so po okupaciji prišli Italijani, ki so imeli v teh rečeh moderno šolo, posebno' za ženske. Hvala bogu, da si nam ni bilo- treiba mazati rok, ker nam niso zaupali.
ON: Bili ste vendar v njihovi službi.
DETEKTIV: Gospod, za pokojnino je šlo. — Ko smo videli, kako se obrača, da kralja ne bo nazaj, simo se tudi mi zasukali. Res ne vsi, ne-
II'-^
977
kaiteri. Počaisi so nam oefovci zaupali in se zanašeili na naiša obveščanja. Tako mi je tudi revolucija priznala užitek poikojmine.
ON: Revolucija, ki je prej tudi na natezalnici niste mogli zadušiti.
DETEKTIV: Nikarte, gospod. Tako sovražni — kar nas je bilo nižjib — nisimo bili. Kolikoikrat smo zamižali in se potuhniH, če je le šlo. Marsikaj smo vedeli, pa nismo' zgobezdali. Nekaj drugega, kadar pride u)kaz. Obznane si nismo mi izmislili.
ON (molči).
DETEKTIV: Je pač talko. Gospod, mi smo bili nič, črvički, čisto navadni črvički. Sistem je sistem. Kaj prima na zob, malo nedolžnega veselja — saj me razumete — to je bilo vse, kar si si labko privoščil. Večkrat se je postrani bolje zaslužilo. Ce te je kdo najel, da si mu nadziral ženičko. Včasili sta plačala oba. Tisti, ki te je najel, in še ose-bica, ki ti jo je priporočil. Kar smo znali, smo pač znali, in s tem se je moralo živeti.
ON: Res posli posebne sorte. Mislim, da se za tako znanje ni bilo treba posebno iprizadevati.
DETEKTIV: Motite se, gospod. Imeli smo vsake vrste kurze. Boks,^ rokoiborba, streljanje, psiliologija. Pred komisijami smo de;lali izpite. Dober detektiv bi bil moral poznajti vse, s čimer se ljudje ukvarjajo. Najmanj pa vse poliitične izraze.
ON: No, ta)kili pri vas ni bilo.
DETEKTIV: Seveda ne. Taki so v svetu. Slavni kriminalisti, o poli-tičnili se tako ne sme pisati. Pri nas ni bilo materiala za take korifeje. Danes? Mogoče. No, zdaj ne zasledujem več razvoja. Mi simo bili bolj voihljači in papadači. A vseeno' si moral biti izkušen psiholog. Gospod,, ne smejte se. Ne pripovedujem šal. Govorim strokovno. Naš posel je zelo koniipliciran. Prvič, obraze si moraš dobro zapomniti. Meni se je enkrat posrečilo, zalotiti na maškeradi človeka, ki smO' ga že dolgo iskali. Čeprav je bil maskiran, sem ga spoznal po' ušesih. Drugič, ni vseeno, kak:o se pogleda. Posebna siposoibnost. Prvi pogled tja v en dan, drugi že oster, s tretjim se kar zasvedraš v človeka.
ON: Kedko, da ste si izbrali ta poklic zasledovanja ljudi? DETEKTIV: Narava. Ce ti narava ne da talenta, boš kmalu na kaMi. Že v mladosti me je vedno trapilo, da bi zvedel, kaj ljudje okoli mene mislijo in kaj počnoi. Naš sosed, imsitalateir, je imel satansko lepo ženo. Opazil sem, da se moškim, kadar jo vidijo', kar oči izbuljijo. Mož je bil čez dan povečini zdoma. Okoli hiše je pričel postopati neki fič-firič z dolenjega konca ulice. Postopa, meče oči v okna in jo' vabi. Cele popoldneve sem prečepel v drvarnici in pazil. Za hišo je bila široka koruzna njiva. Nekega popoldneva je prišla ženska, iz hiše, se sumljivo
978
stegovala in vrtela po dvorišču. Splazil sem se za hišo in zagledal fičfi-riča, ko je priliaijal po travniku in izginil v koruzi. Teden dni, pa sem ju zvohal okoibaljeina v koruzi. Povedal sem instalaiterju. Moža je obsedel hudič. Baba je morala nekaj slutiti in se ni ganila iz hiše. Pa ni vzdržala. Kmalu sva jo spazila, kako' je zopet smulknila v koruzo. Tisti večer je mož ženo zaklal. Recite, če ni to naravni dar.
ON: Ne vem, kalko bi rekel.
DETEKTIV: Gospod, je, je. Narava mi je dala fantazijo. Izbrala me je za ta poklic. Ste že brali, da mora imeti civilni tako fantazijo' kot pisatelj. Ne? G<yla. resnica. Spet strokovno. V našem poklicu mora človeik uganiti, kaj se je ali kaj bi se lahko zgodilo'. Resnico si mora izmišljati in samo fantazija mu pomaga. Ce bi povedal čisto resnico, mislil sem» da bo služba lažja. Pa sesm se urezal.
ON: Kaj počnete sedaj?
DETEKTIV: Kak zaslužek se še vedno ujame. Posebno, če poznajo človeka od prej. Ta potre<buje pritožbo, drugi prošnjo', ljudem se vedno kaj zamota. Bolj žaltavo bi bilo', če ne bi žena zaslužila. Dela slamnate copate. Ne veste, kako gredo. Brat ji pošilja ličkanje in davka ji ni treba plačevati. Slamnate copate, vam rečem, ni boljših copat, če človečka rado zebe v noge. V naših letih je že tako. Ce bi želeli, kar povejte. Gotovo imate tudi vi težave z nogami. Še komur sera jih priporočil, se je vsak pohvalil. Vidite, mene tlači naduha. Zdravniki pravijo, angina pelkoris.
ON: Angina pek oris?
DETEKTIV: Tako, tako. Zakaj se smejete? Včasih me prekleto stisne. Kar zadušiti me hoče. Kadar je lep dan, kakor danes, pohajkujem. Večkrat izberean to pot penzionistov.
ON: Zakaj je to pot penzionistov? Že od mladosti hodim po tej poti in še ni mi prišlo na misel, da je to pot penzionistov.
DETEKTIV: Vi ste preveč zamišljeni. Premalo' opazujete. Po zadnji vojni se je vse izpremeniloi. Ljudje delajo in nimajo časa pohajkovati. Le poglejte, koga srečate med tednom? Same take, ki se prestavljajo od klopce do klopce ali krevsajo počasi s palicami. Kako vas vsak pogleda, kakor bi hotel reči: »O bratec, saj gre.«
ON: Vi ste posrečen ptič.
DETEKTIV: No, vidite... Marsikaj mi je pustil poklic. Recimo, če grem danes mimo grmovja, mi oči kar same uhajajo v goščo. — Eh, TČasih si srečaval tod fletne srnice.
ON: Srnice? Letosi poziotai so' nekega jutra skočile tri pred mano čez pot in se zakadile v gozd.
979
DETEKTIV (se smehlja in pomežikiije): Oh, ne take, ki se človeika boje. Tiste prijazne, ki so hodile za človdkom in se z njim spustile v goščo.
ON (ozloDoljen molči).
DETEKTIV: Gospod, je spadalo v naš poklic. Večkrat smo prečistili gozd in poloviii srnico... Vidim, da ste se me že naveličali ... Tudi je že čas... Preden pridem doimov, bom moral še kje posedeti... No, uradno se ne bova več srečala .,.
ON: Ne, tega se ni bati.
DETEKTIV: Hm, saj tiidi takrat ni bilo nič posebnega. Dali so mi nalog malo pobrskati, če ne skrivate kakega materiala. Kolikor vem, vas jiiso imeli za nevarnega. Opozicija inteligence.
ON (se smehlja).
DETEKTIV: Gospod, čista psihologija. Mogoče ste saani sebe imeli za tolj nevarnega. Pravi revolucionarji so rili kot krti na vse strani iiz svoje centrale, ki ji nisnio prišli do živega. Vi in vaše sorte ste prišli s strankami in sistemom navzkriž bolj v mislih in besedah, onim pa je-šlo za oblast in se tudi krvi niso ustrašili. Vidite, nevaren za red je samo tisti, ki mu gre za oiblast. Taki se izolirajo, če jih dobiš v pest, druge eamo malo pripreš. Eh, gospod, če bi bil imel pravo pamet, bi bil takrat med njimi. Sedaj pa... (zamahne z roko in se ironično posmehne) ... slamnate copate. (Se dostojanstveno poslovi.)
(Ko detektiv na ovinku izgine, opazi On na drevesu gibko veverico s košatim repom. Živailica se ne boji, sredi debla se ogleduje, striže z ušesi in oči se ji lesfcečejo v soncu. On se polahko dvigne, vzame Leico in pritisne. Po poti priha(ja s hitrimi koralki športno oblečen človek. Veverica švigne med veje. On se ozre, nekam iznenaden opazuje prihajajočega, moža koščenega obraza, z izredno^ ostrimi potezami in temnimi očmi. Za hip se spogledata, a vidi se, kako mimoidoči namenoma hitro povesi pog"led v tla in hiti naprej, dokler se ne izgubi za ovinkom.)
ON: Nisem vedel, da tudi ti še vedno prihajaš seai.
NJEGOV ODMEV: Vsak dan.
ON: In hitiš kakor vedno.
NJEGOV ODMEV: V dobre pol ure preletim ves hrib.
ON: Vedno si tako drvel. Nikoli nisi pogledal okoli scbe in se nisi ustavil, če sem te opozoril na lep razgled.
NJEGOV ODMEV: Me ni zanimalo. Hodim samo zato, ker čutim fizično potrebo.
ON: Tudi po gorah si hodil, kalkor da si iz železa.
NJEGOV ODMEV: Čemu te neslanosti. Saj vendar veš, da te ne vidim več.
980              .
ON: Tudi danes sem opazil.
NJEGOV ODMEV: Kar je zame končano, je končano.
ON: Vselej oster kot nož.
NJEGOV ODMEV: Življenje je slovnica. Vse se mora ujemati s pravili.
ON: Bila sva si dobra prijatelja.
NJEGOV ODMEV: Zvest sem ti bil in veren. Si se mogel kdaj pritoževati?
ON: Najino hotenje se je staipljalo v eno.
NJEGOV ODMEV: Dokler se nisem razočaral nad tabo. Potem sem odrezal.
ON: Kakor zavržeš v slovnici napačno' končnico.
NJEGOV ODMEV: Tako. Operacija mora biti korenita. Izdal si sebe, mene in najino delo.
ON: V tem si se motil.
NJEGOV ODMEV: Veš, da sem žrtvoval vse, ko so hoteli posiliti moje mišljenje in nazore. Ti si se izvil kakor jegulja. Se spominjaš, kaj so takrat o^ tebi govorili?
ON: Dobro se spominjam. Nikoli ne bom poizabil. Prejšnji prijatelji so povešali oči, ko so me srečavali. Ce je kdo v njihovi družbi omenil moje ime, je bilo vsem neprijetno. In ti si molčal.
NJEGOV ODMEV: Molčal, ker so se najine poti razcepile. Ostal sem dosleden. Ti si okleval, da bi vse mostove podrl za seboj. To^ mi je bilo dokaz, da je tvoj upor proti družbi le maska osebnega častihlepja.
ON: Zavedloi te je v zmoto, ker nisi videl človeka.
NJEGOV ODMEV: Bila sva prijatelja zaradi ideje, ki jo lahko potrdijo le osebna deijanja.
ON: Nisi poimislil, da te je mogoče takrat tolikanj prizadelo, ker si bil užaljen v zavzetosti o sebi.
NJEGOV ODMEV: Človeških slabosti nisem poznal, niti upošteval. Življenjska ideja mi je bila narodna in človekova suverenost in jasna, ravna pot do nje. Noibenega nasilja nad človeškim duhom nisem priznaval in ga ne bom.
ON: Nikoli nisi iskal človeka, ki je os življenja.
NJEGOV ODMEV: Smešno. Duhovna ideja ureja svet, vse drugo je stara pravljica o človeški okrutnosti. Ne poznani kompromisov. Danes uživam v svoji doslednosti, čeprav sem čisto sam. Brez prijateljev, ki jih ne poitrebujem, brez človeške ljubezni. Nikoli nisem v življenju stopil nazaj.
ON: V tem se morda varaš.
981
NJEGOV ODMEV: In če bi jo dbčuitil v srcu, je ne bom nikomur priznal. Vsaka človeška sentimentalnosit mi je zoprna.
ON: Od kod zajemaiš moči za svoje samotno življenje?
NJEGOV ODMEV: Ideja o doiminantnosti človeškega duha mi jo daje. Živim v njenem svetu, zato te ne vidim. več.
ON: Tudi, kadar se srečava?
NJEGOV ODMEV: Ne. — Albumov s spominsikimi fotografijami ne odpiram.
(On sedi na klopi, ogleduje zdaj bore, ki izparevajo vonjave po smoli in se jim zelene igle leslkečejo v soncu, zdaj gore, in priisiluškuje cvrčanju ptic. Nenadno prisede mladenič, ki mu ni moč uganiti starost, ker je njegov obraz nenavadno bled, skoraj prsienozelen. Le oči mu ognjeno žare.)
ON: Bogo, zdaj te ni več. Kolikokrat sva hodila po tej poti na sprehod. Vsako cvetico si želel poznati, vsaki piičici vedeti ime. V jeseni sva ure in ure hodila po gozdu in isikala jurčke. Spominjam se, kakšne sva neki dan prinesla domov. Glave velike kot klobuk in črne kot oglje. Tvoj oče ni hotel verjeti, da sva jih tu gori nabrala. Spomladi sva navsezgodaj hitela, da bi nama kdoi šmamic ne potrgal. Vse skrivnosti tega gozda sem ii raizkazal.
BOGO: Stric, še vedno sem pri tebi.
ON: Bogo, umrl si, umrl. Nikoli te nismo našli.
BOGO: Umrl, res umrl. Ali more človek umreti, ki je svoje življenje dal za človeško srečo? Tako si govoril, stric.
ON: Tvoj oče se je postaral, Bogo. Kako bi se ti zdaj veselil, če bi Aidel, kako se naše mesto širi. Veš, sedaj sega že do tistih temnih gozdov. Krvavo sonce je tonilo, nebo' je gorelo, gore so zarekle, midva pa sva stala in gledala umiranje dneva. Šele mrak, da sva komaj razločila pot, naju je premaknil.
BOGO: Potem sta z očetom v kuhinji kvartala.
ON: In ti dovolila, da ostaneš pri nama, čeprav te je mati naganjala v posteljo.
BOGO: Taki večeri soi bili najlepši. Toliko sta se menila. Kaj sera vse zvedel.
ON: Eh, fanit, rad sem te imel, kakor da si moj.
BOGO: Res, morda še bolj.
ON: Nikoli nisi vedel, da sem skrivoma ljubil tvojo mater. Neizmerno sem jo ljubil.
BOGO: Očeta bi bilo težko' prizadelo, če bi bil slutil.
ON: Ni slutil in nikoli zvedel. Skupaj sva jo pokopala, dva moža ©no ljubezen.
982
BOGO: Ljubil sem te, stric, z otroškim srcem.
ON: To je vedela tudi tvoja mati in je bila vesela. Umrla je kmalu potem, ko smo te pogrešili. Vedeli smo, da so* te ubili, ne pa, kje.
BOGO: Tu gori, stric.
ON: Kar smo zvedeli šele, ko so odšli.
BOGO: Stric, borba je leipa. Kako sta bila z očetom tisti večer, ko so pridrli fašisti, Italijani in Nemci, potrta. Nista več kvartala, samo eedela sta m prisluškovala. Tudi sem gor nisva več hodila.
ON: Minilo me je vsako veselje.
BOGO: Ko si mi pripovedoval, stric, kako sekajo tu gori, me je zabolelo, kakor da slišim smrtno' ječanje naijinih borov.
ON: Neusmiljeno so podirali, vse pobočje nad Večno potjo, kjer sva gobe nabirala, so posekali. Še sedaj se gozd ni zarasel.
BOGO: Sdkali soi najine bore, požigali hiše, streljali ljudi, a moje srce se je vžgaloL Takrat sem šele spoznal, kako ljubim tO' zemljo^, ki si mi jo od tod razkazoval.
ON: In si šel.
BOGO: Šel, kamor nisi, stric, več prišel. Srce je gorelo' v sovraštvu. Stric, v tisti praproti, kjer sva večkrat našla najlepše gobe, smo se skrivali in opazovala Večno pot. Potem je Trpinov iz Šiške prinesel povelje in razdelil orožje. Štirje s-mo bili in pobili enajst fašistov. Pri križu smo jih napadli, ko- še slutili niso, kdo se skriva v praproti. Stric, kako je pokalo. Nikoli nisem anisilil, da 'bom tako lahko ubil človeka. Dva fašieita sta zbežala, vsi drugi so obležali, kamion smo zažgali in pobrali orožje. Stric, če bi bil videl, kako smo sledi mešali, ko smo tekli <lo Podutika in se skrili v gozdu pod Toškim čelo-m.
ON: Zvedeli smo, da so še pred večerom pripeljali tri kamione fa-.šistov, ki so ves gozd pretaknili.
BOGO: Tako sladko sem spal tisto' noč, kot nisem nikoli na postelji.
ON: Si bil ti zraven, ko so za Cekinovim gradom prerezali žice?
BOGO: Bil. Takrat so ubili Žana, ker je delal po svoji glavi in ni ubogal Trpinovega.
ON: Ne mati ne oče ne jaz oniismo' slutili, kakšne so tvoje poti.
BOGO: Stric, dobroi veš, kako sem bil navezan na vas, kaj mi je bila mati, a mi smo se čutili junake, ki se bore za ves narod.
ON: Ko sva sedela z očetom v kuhinji in govorila, da se ta narod, ki je prelil ioliko krvi za tuje gospodarje, sedaj tako bori za svojo svobodo, kaikor bi se odprH in oživeli ugasli vulkani, nisva vedela, da si tudi ti med njimi.
BOGO: Res, odprli so se vulkani mladih src.
983
ON: Ko so te pri velikili racijali odpeljali, nismo ves dan spregovorili besede. Še veš, kako^ je mati jokala od veselja, ko si se zvečer vrnil?
BOGO: Ce bi me ne bili izpustili, bi bil pregrizel zidove. Ječa ni borba.
ON: Kmalu potem si izginil.
BOGO: Ko so postrelili enaindvajset talcev, smo se zarotili, da jih maščujemo. S Trpinom sva vedela, kaj uigamjajo na, Drenikovem griču. Vsako noč so plesali, se gostili in pili z našimi dekleti. Sklenila sva vso zalego pokončati. Trpin je siporočii, kaj bova storila. Nisva čakala, tla nama dovolijo. Popoldne sva izginila v goizdu. Ko sva se priplaizila do najine poti za vrhom, je bila tema, da se nisva več videla. Morala bi oibiti vrh in se z druge plati prilblažati hiši. Otipala «va se in se stisnila v praproti za drevesom. Sepetaje sva delala načrt in gledala v zvezde, ki so mimo utripale nad nama. Sklenila sva, da oblezeva hišo vsak od druge strani. Rinil sem skozi robidovje, da mi je ves obraz razpraskalo. Bila sva domenjena za znamenje. Kdor se prvi priplazi do hiše, naj zaskovika in počaka, da se drugi »čuk« odzove. Bil sem prvi in zasko-vikal. Takrat so zalajali psi. Nisem čakal na Trpina. Zagnal sem bombo. Meril sem v okno, pa zadel zid. Zagrmelo- je in mi vzelo vid. Skočil sem v goščo, da bi se sipustil po hribu. Nad sabo sem zaslišal kričanje fašistov in streljanje. Izpodneslo me je. Bil sem zadet v nogoi. Se sem se dvignil. Takrat sta me zagrabila dva psa. V trenutku so- bili fašisti pri meni in me pobili na tla. Rjoveli so kot zverine in me vlekli za noge navzgor. Psa sta se ves čas zaganjala vame. Videl sem, kako tekajo fašisti okoli hiše, svetijo z žarometi in streljajo. Zagnali so me v kuhinjo. Vedel sem, da je to moj konec. Kri mi je odtekala, da sem se onesvestil. Kdaj so me z brcami zdramili, ne vem. Pričeli so me zasliševati. Ko nisem črhnil, je pijani oficir potegnil revolver. Neki fašist ga je prijel za rolko. Razumel sem, kako je dejal, »bomo' videli«. Vlekli soi me pred hišo, kjer me je fašist privezal k drevesu. »S kom si bil?« je kričal nad mano. Gledal sem v zvezde in molčal. Spustil je dva psa, ki ju je držal za ovratnike. Nekaj je zakričal, psa sta se zagnala vame in me popadla. Eden mi je odtrgal kosi mesa na stegnu.
ON: Bogo.
BOGO: Je že minilo, stric. Stisnil sem zobe, solze sO' mi od bolečin zalile oči, da nisem več razločil zvezd. Poitem je faiisit poklical psa nazaj. Čutil sem, kako mi dere kri v čevelj. Okoli mene so se zgrnili fašisti in se pijani režali. Oni mi je še enkrat zastavil vprašanje. Ko zopet nisem zinil, je spustil psa. Eden me je popadel na prsih, raztrgal obleko in zasadil zobe. Fašisti so ju ščuvali in kričali. Čutil sem, kako so zahreščala rebra prav nad srcem. Pred očmi se mi je zasvetilo^, kakor
984
da stojim pred soncem. V o^gnjenih žarkih seni zagledal materin obraz. Obšla me je neznanska eladkost in oči so se zaprle. Polkončali so me in zakopali. Moje kosii  leže v tem gozdu pod  praprotjo.
ON: Zdaj te gledam v dišečih borih, praproti, nad goizdovi, v soncu, ki sveti na to pot.
BOGO: Vem, stric, da me ne boš pozabil.
(Mladenič izgine. On sedi nekaj trenutkov zatopljen v misli in se zdrami, ko prihajata po poti fant in dekle in izgineta za ovinkom.)
ON (sebi): Po vsaki poti se pretaka življenje, v katerem srečuješ svojo podobo. Minulost se preliva v sedanjost in sedanjost v prihodnost. A pot ue pozna nikogar, ki hodi po njej. (Se dvigne in odide naprej po gozdni poti.)
985