Franc Turnšek, Polzela. Hmeljski sadeži in še marsikaj. Hmeljarji, posebno starejši, sicer pomnijo precej skokov hmeljskih cen, dvigov in padcev, kot jih ne more beležiti nobena druga kultura. Raz like kot zadnja leta, pa menda še ne. Že vsled vojne itak zmanjšani in oslabljeni nasadi so bili po nekaterih pokrajinah in gotove vrste popolnoma uničeni vsled peronospore. Hmeljarji, kateri so bili tako srečni, da so imeli še lepo blago, so istega z lahkoto in za lepe denarce prodali. Ravno Savinjska dolina je bila tako srečna, da je imela vrsto, katera se je tudi peronospori ustavljala. Ni čuda, da so deloma vsled pretiranih, mnogokrat pretiranih poročil o milijonih, kateri se kar vsipljejo v Savinjsko dolino, deloma pa tudi vsled gospodarske krize, ki je bila takrat najhujša, želeli sotrpini iz drugih okrajev Slovenije pa tudi Bačke, doseči vsaj drobtinico tistega »bajnega« bogastva Savinjske doline in sicer na ta način, da nasadijo golding bmelj, ki je kazal veliko odpornost proti bolezni, in katerega druga domovina je postala ravno Savinjska dolina. Posebno v letih 1926-27 je bil naval na sadeže naravnost velikanski. Prirojeno čuteč, da bodo z razširjanjem nasadov ter z večjo množino blaga na trgu padle tudi cene, so Savinjčani ljubosumno čuvali svoje blago, spoštovali pa tudi dinarje, mnogokrat zadnje, katere so jim dajali za sadeže kmetje izven doline. Igrala se je ena najbolj žalostnih komedij zadnjih let — da so namreC najhujši kričači proti prodaji sadežev svoje najprvo in najdražje prodali. Še nam je v spominu, kako so romale cele vreče sadežev v Žalec, nazaj pa dinarčki, pozneje sadjevec in celo rum po stari navadi blago za blago; v tem slučaju mnogokrat eno kot drugo ničvredno. Ib Hmeljarsko drnštvo? jVfed tem, ko za vlade Pribičeviča in Žerjava — prvi je bil minister pet let ali natančno 1737 dni — ko je ministroval in kmetoval mesar Pucelj, ko so se radičevi »seljaki« zibali poldrugo leto po ministrskih stolčkih, v tistih najbolj za reorganizacijo in za zboljšanje primernih časih odbor našega Hmeljarskega društva ni imel nikakih želj in zahtev. Vsaj slišali nismo na skupščinah o tem, da so se storili kakšni koraki, stavile zahteve, poslale prošnje, niti besedice zabavljanja čez vlado, vse je bilo v najboljšem redu. Pa prešli so časi in minister za kmetijstvo je postal »klerikalec« Kulovec. Gospodje pri Hmeljarskem društvu so se sedaj naenkrat spomnili: Joj, kakšne so potrebe in zahteve hmeljarstva! Romala je takoj vloga v Beograd k temu, sicer po drugače ne ravno zaželjenemu ministru, polna raznih želj in zahtev. In med drugimi tudi zahteva po prepovedi izvoza sadežev iz Savinjske doline. Za vsakega neveščaka je jasno, da je bila ta zahteva neizpeljiva, zakaj vsak okraj ima kaj posebnega in Ce bi ta praksa obveljala, bi kmalu še celo hlač ne smeli nesti iz kraja v kraj! Zahteva pa je le dosegla svoj namen, zakaj že na prvi skupščini v marcu smo slišali zabavljanje, češ: Slovenci so v vladi, pa nam nočejo ustreči, poznajo nas samo pri davkih itd., kot da bi poslanci SLS bili odgovorni celo za vreme. Bodimo pravičnil Mogoče gospodje s svojo vlogo niso imeli namena dobiti vzrok zabavljanja čez klerikalce. Recimo, da je bilo to plod dobre vere, storjeno v nepoučenosti in naglici. Tem slabše! Če so abderitje zahtevali svojčas plot okoli vasi, da bi sosedje ne čuli njihovega zvona, zato še Hmeljarsko društvo za Slovenijo ni bilo upravičeno, staviti sličnih zahtev neizpeljivih, katere le kažejo pomanjkanje vsakega držav- nopravnega znanja. Kakšen utis naj dobijo srbski gospodarski krogi o — nas, če vidijo, da visokonapredni Slovenci stavijo zahteve, katere bi najbrže iz Macedonije ne bile mogoče. Kako naj nas ti krogi upoštevajo, kako sodijo po tem celi narod. In mi se še čudimo, če se nas v Beogradu ne uvažuje, če se nas smatra za malenkostne! Je li bila mogoča prepoved izvoza sadežev? Da, in sicer s pripombo, da se zabrani razširjanje peronospore. V tem slučaju pa bi bila preprečena tudi ona kupčija za robo, sadeži za rum, kakor se je to godilo v Žalcu, in vagonskih pošiljatev v Bačko ne bi bilo. Marsikateri gromovnik pa bi ne zaslužil lepih tisočakov. Pribijemo: Hmeljarsko društvo v Žalcu, katero za časa vlade Pribičeviča, Žerjava, Puceljna in Radiča ni imelo nobenih želj in zahtev glede izboljšanja hmeljarstva, takoj pa, ko je postal minister Kulovec, je porabilo hmeljske sadeže za hujskanje ter grajo proti njemu in to na način, ki je ogromno škodoval Hmeljarskemu društvu, osmešil hmeljarje sploh, — škodoval ugledu celega slovenskega naroda, predstavil nas Srbom kakor ljudi,'ki otrokom slično zahtevajo ne mogoče stvari. Po tem nas sodijo, po  tem ravnajo z nami!