Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J aro s lav.
248.
5. Koprive. Kravje drevo.  Strupena drevesa po  raznih
krajih. Antiar in tjettek.
Malo je rastlinskih familij, v katerih bi našli toliko raznovrstnih strupov kakor v skupini kopriv. Ima tu zelo drobnih in malih stvorov kakor so naše koprive, pa tudi pravih velikanov, kakor so nekatere smokvenice. Mej mleč-nicami ima zelo malo rastlin, katere nam dado tečnih plodov. Mej pasjimi strupi je število takih rastlin, katerim so plodovi v vročem podnebji prava naslada, dosta večji, a mej koprivami nahajamo celo vrsto dobrih in koristnih plodov. Tu imamo konoplje, hmelj, sočne plodove murbe, sladke smokve in ogromne plodove krušnice. Kakor je velika razlika mej temi plodovi, vendar je mej vsemi temi rastlinami velika sorodnost. Vse te rastline imajo na svojem deblu fino vlakno, katero se od mnogih za prejo upotreblja.
Kar se mlečnih sokov tiče, nahajamo tudi pri koprivah koristne in strupene sokove. Amerika in Azija imata v tej skupini stvorov, kateri dado izvrsten kavčuk. Druge rastline imajo v sebi obilo nedolžnih sokov. Mej njimi je najznamenitejše in najzanimivejše mlečno drevo  v južnej
v
Ameriki, katero nam je Humboldt prvi popisal. Cujmo! „V Venezueli smo več potov slišali pripovedovati o drevesu, v katerem je sok dobro in redilno mleko. Temu drevesu vele kravje drevo, in pravili so nam, da črnci radi pijejo to rastlinsko mleko, in je zdrava hrana. Ker so mlečni sokovi ostri, grenki in cesto tudi strupeni, nismo hoteli prav verovati pripovedanju, dokler se nismo uverili, da je res tako. Ako se drevesu deblo nareže, cedi  se iz
njega dosta gostega in po nekoliko lepivega mleka, v katerem ni sledu kakej ostrini, nego še le prav balzamski diši. Ponujali so nam piti, in pili smo je zjutraj in zvečer, in nismo čutili nikakih zlih nasledkov. Vsi delavci so radi mleko s kruhom jedli, in nadzornik nam je pripovedal, da mu ljudje odebele, kedar drevo največ mleka daje. Pripo-vedajo, da ljudje po perji umejo pogoditi, v katerem drevesu je največ mleka. To drevo raste na golej pečini, po cele mesce ni dežja, da mu porosi perje, in veje so kakor suhe, ali samo nareži deblo, pa privre iz njega sladko, redilno mleko. Kadar vzhaja solnce, teče to rastlinska mleko najbujnejše, in takrat dohajajo z vseh strani črnci in domačini z velikimi posodami, da jih z mlekom napolnijo. Eni pijejo mleko koj pod drevesom, a drugi je neso domov, da se tudi deca napije."
Razen velike koristi, ki nam jo koprive podajajo* ima mej njimi tudi zelo opasnih stvorov. Dobro poznama domače koprive, katere pa so nedolžni stvorovi proti svojim sorodnicam, katere rasto v vzhodnej Indiji, postavim: „Urtica stimulans, Urtica crenulata". Težko njemu, kateri se z golo roko dotakne teh kopriv, ker mu roka kmalu oteče, in strašne bolečine ga mučijo več tednov. Najopa-snejša kopriva raste na otoku Timoru, domačini jej vele „hudičevo perje", in čuvajo se je kot ognja.
V tej familiji je še cel kup drugih strupenih rastlin, no najzloglasnejši stvorovi rasto na južno-azijskem otočju. V poprejnih stoletjih so dohajali z Jave in Celebesa najstrašnejši glasovi o strupenem drevesu, kateremu človek blizu ne sme. Prve vesti o strupenem drevesu so došle v šestnajstem stoletji s Celebesa. Pripovedalo se je, da najmanja množina strupa od tega drevesa, ako dojde v kri, umori človeka kakor bi gori pogledal, pa tudi tako razdene telo, da že čez pol ure začne meso od kosti leteti. Za temi pretiranimi vestmi so došle še proste bajke. Pod konec 17. sloletja je pripovedal Gervaise, da se treba dotakniti strupa, ali ga poduhati, pa človek koj umrje. Camel (1704. 1.) omenja, da iz drevesa puhti tako strupena para, da ubija vse, kar živo v bližino dohaja, in če ptica na drevo sede, koj je po njej, ako brzo ne pozoblje strihni-novega oreha. Argensola omenja, da ima na Celebesu drevo, katero uspava in umori človeka, ako se mu z zahodne strani približa, ako se mu pa približa z vzhodne strani, omami ga samo, a ne umori. Drugi se pripovedali, da so strup tega drevesa morali samo zločinci nabirati, in kdor je zdrav se povrnil, odpustili so mu kazen. Rump pripoveda, da to strupeno drevo raste, še na Borneu in Sumatri. Pozneje je dospel v Evropo glas, da tudi na Javi raste grozno strupeno drevo, in holandški ranarnik Forseh je raznesel o njem najstrahovitejšo pripovesti. Nasproti tem bajkam so začeli nekateri trditi, da tega strupenega drevesa ni, no znanstvena razizkovanja so dognala, da to drevo sicer raste, ali mu človek more brez nevarnosti blizu iti, kakor vsakej drugej strupenej rastlini. Pokazalo se je nadalje, da sta to dve razni vrsti, in da na Javi sta obe. V Javanski gozd more prodirati človek samo s sekiro v roki in z ognjem, in v njem nahaja naj-
74
Poučni in zabavni del.
75
lepše drevje. Tu nas iznenadi ogromni cvet zajedalke „Rafflesia Arnoldii", kateri v obsegu meri do tri metre. Poleg stoji ponosno drevo 20 do 30 m visoko, z lepo krošnjo, in to prekrasno drevo je polno najhujšega strupa. Ako se mu deblo poškoduje, začne teči iz rane mlečen sok, in zlo njemu, kateri se tega soka z golo kožo dotakne, koj se mu spuste mehurji in zelo ga peče. In to strupeno drevo gre v vrsto kopriv, vele mu pa Javanci „antiar". Ne raste samo na Javi, nego tudi po vsem Sundajskem, Filipinskem in Moluškem otočju, in od njega je navadni „upas" ali strup, s kakoršnimso v poprejnem času domačini svoje strelice mazali. Poleg antiara raste na Javi še jedna hujša strupenka, katera gre mej strihnine. Znanstveno ime jej je „Strychnos Tieute", ker jo domačini „tjettek" nazivajo. Nenavaden je ta grm, kateremu je deblo kot roka debelo, ali se vendar vspenja in vije kot plezalka ter gre v krošnje najvišjemu drevju. Veliko in zeleno perje izmenjuje se z velikimi kodri, s katerimi se ta plezalka čvrsto oprijema po drevesu. In ta strupenka ima po vrhu še prekrasno zelenkastobelo cvetje, katero prijetno diši, kakor da hoče pokriti strup, ki ga skriva v korenu. S korenja pripravljajo domačini s kuhanjem zloglasni strup, kateri nazivljejo kneževski strup. Lesena strelica se namoči v tem strupu, in položi v pihalnik, da jo Javanec na svoj plen odpihne. Javanec je izvrsten strelec in slabo tigru, kedar ga zadene strelica, kmalu se stegne. Dasi ima ta strupenka toliko množino strupa, vendar ni s svojim neprijetnim duhom opasna, in nič se nam neče prigoditi, če se tudi z golo kožo dotaknemo samega soka. Java ima v izobilju prirodnih strahot, in zato je razdražena domišlija bojazljivega človeka tako rodila naj-čudnejše pripovedke o strupenem drevesu. Na Javi se vrsti cela vrsta vulkanskih gora, katere so več potov najlepše kraje pokončale. Tu je glasovita „dolina smrti", v katerej izpuhteva toliko strupene ogljenčeve kisline, da omami in umori vse, kar se plazi in leze in kar pri zemlji glavo nosi. Kedar na Himalajskih višinah ljudje čutijo teškočo v dihanju, pa menijo, da ta nadloga prihaja od izpari-vanja strupenih trav; tako se je tudi na Javi spletla bajka doline smrti s strupenim drevjem, dokler nam ni trezna znanost odkrila gole resnice.