Z orožjem v roki in v rezervi — na Amonite! (Dalje.) To ga je tako neznansko speklo, da je izjavil: »Torej, gospoda, pasji bič bi bil predober za one, pri katerih beračite za plače? To si je treba zapomniti.« — Da, zapomniti si je treba, da ne beračimo nikogar za svoj pošteni trud, ampak odločno zahtevamo, danam dado to, kar nam gre po božjih in človeških zakonih. Še kaj več kot pasji bič zasluži tisti, ki noče dati zasluženega plačila za pošteno delo. »Liberalni učitelji zdaj z vso nesramnostjo terorizirajo svoje tovariše in tovarišice, posebno pri glasovanju zoper obstrukcijo. Prosimo, da se nam naznanijo imena teh junakov! Ko se zistem v naši deželi prelomi, bodo drugače piskali ti ljudje!« Zakaj pa se toliko bojite, slavna klerikalna gospoda ? Saj nas prezirate kot ničle, sedaj pa to vpitje! Nikdo izmed nas ne terorizira svojih tovarišev, vsak sam gre z navdušenjem na delo, — to smo sklenili in svetu pokazali na protestnem shodu. Terorizator je klerikalizem, za to imamo brezštevilno neovrgljivib dokazov, ki pridejo kasneje na vrsto, če bo treba. Nihče izmed nas se ne pusti terorizirati, in s pazljivim očesom bomo pazili, da se tudi ljudstva od klerikalizma ne bo več teroriziralo. — Za denunciranje torej prosi slavni naš klerikalizem, da bo potem vsakomur zavil vrat, ko pride na krmilo. Da je za takšno početje sposoben, smo že davno vedeli po izkušnji drugih. Da pa ne pride ta smrtni naš sovražnik do knnila, moramo delati neumorno vsi brez izjeme. Tovariši in tovarišice, ne bojte se! Vsak izmed nas ima v politiki ravno tako pravico govoriti kakor vsak klerikalec; ako bomo dostojno nastopali za svoje pravice, za svoj kruh in blaginjo naroda, nam ne more nihče nič; zakon je na naši strani iste veljave in vrednosti kakor na klerikalni. Kar jeSlomškarju-Jakliču dovoljeno storiti brez kazni, to je dovoljeno tudi nam. Na sbodu v Trnovem je izjavil dr. Šusteršič, da ne Bodo preganjali liberalnih učiteljev iz prepričanja, ko pridejo na krmilo, sedaj je pa »Slovenec« že drugih misli, ker se nas boji, da bi nas s tem oplašil. Naj nas preganjajo ali ne, to nas prav malo briga, slabše se nam tudi v tetn slučaju ne more goditi, kakor se nam godi sedaj. Večno stradati in in trpeti največje pomanjkanje pri tako trudapolnem in važnem delovanju nam menda ni usojeno za večno , ušoda naša se mora obrniti na boljše, samo da smo vztrajni, edini in neumorno delavni. Na delo moramo z geslom: Vsi za enega, eden za vse! Odgovoriti moramo še nekoliko širokoustni izjavi dr. Šusteršiča na shodu Amazonk dne 3. prosinca t. 1. On trdi, da je »Uč. Tov.« nagromadil cele kupe psovk nanj in na klerikalizem. Čudno je to, da vidi psovko samo v »Uč. Tov.«, svojib in klerikalnih pa ne. On ne priredi shoda, da bi ne žalil učiteljstva, ravno tako ne izda zlasti v novejšem času »Slovenec« niti številke, ne da bi psoval, žalil, lagal in kradel učiteljstvu časti in poštenja. Na vse to naj mi mirno molčimo? Kratkomalo ne! »Zob za zob!« se je glasil sklep protestnega sboda. Ako ste vi sirovi, znamo v jezi biti tudi mi. Psovati sicer ni dostojno, zlasti od naše stranke ne, a sila kola lomi. Delujte in pišite na vaši strani dostojno, stvarno in možato, znali bomo tudi mi upoštevati to, kakor pa delate sedaj, niste vredni drugega, kakor da vas primemo za ušesa kakor kakega malovrednega paglavca v šoli. To vam bodi v zadoščenje! »Ljudskim zahtevam se mora najprej zadostiti! Na tem stališču stojimo neomajeno, in ljudstvo mora priti do veljave tudi v tistih zastopih, ki imajo govoriti o šoli. Dokler tej potrebi ne bo zadoščeno, toliko časa se ne bo razpravljalo o zboljšanju učiteljskih plač«. — To je zopet navadno slepilo za Ijudstvo in nič drugega. Ako bi se botelo šolstvo postaviti po Šusteršičevi izjjfvi na demokratično stališče, bi se morala premeniti ustava in d.^avni šolski zakon. Tukaj vpije in .lepi nevedno ljudstvo v tem zmislu, v parlamentu na Dunaju pa ne zine besedice o tem. Preden pridejo naše plače na vrsto po njegovi izjavi, bi bilo treba čakati celo večnost. Da ne bo treba toliko časa čakati, moramo napeti vse svoje moči ter vreči zavodnika našega naroda in sovražnika naše bodočnosti na smetišče, kamor že davno sodi, ker je provzročil že več kakor preveč zla in škode. »In sedaj naj liberalni učitelji protestirajo vsak mesec! Drugi mesec naj se zopet na trebuh vležejo pred baronom Heinom, tretji mesec naj gredo sline lizat dr. Tavčarju.« — Tako dela dr. Šusteršič vedno in povsod, potem pa tuli in vpije, da hoče zadoščenja imeti od nas, ako ga zavrnemo po njegovih zaslugah. Kar se tiče vlade, smo že označili svoje mnenje in stališče, pri tem ostanemo! Kar se tiče dr. Tavčarja pa smemo biti veseli, da je član naše »Zaveze«. Ravno tako smemo biti ponosni na g. župana Hiribarja. Oba sta se izkazala že kot iskrena prijatelja učiteljstva in šole. Gospoda dr. Tavčar in župan sta naša častna člana, prijatelja in zagovornika naših idealov, zato odbijamo odločno vsako sramotenje njiju na naš račun. S tem je naša obramba za sedaj kočana. (Konec.)