425

Narodna in univerzitetna knjižnica
▼ Ljubljani

CVETJE

s polja modroslovskega.

Kratek sestav

glavnih modroslovskih naukov

Spisal

dr. Frančišek Lampe.

V Ljub Ijani.

Tiskala „ Katoliška Tiskarna".

1898.

42535

Predgovor.

Vsaka doba ima svoje znake in posebna
svojstva. V sedanji dobi se med olikanimi na¬
rodi razni stanovi in deli človeške družbe boju¬
jejo medsebojno. Res so se od nekdaj bojevali
stanovi s stanovi, podložniki z vladarji, boga¬
tini z ubožci: a nikdar tako, da bi bila v nevar¬
nosti vsa človeška družba. Dandanes pa je omi¬
kano človeštvo, ki bi moralo živeti v najtes¬
nejši zvezi med seboj, razkosano v mnoge na¬
sprotne sovražne dele. Delavski stan sovraži vse
stanove, ki ne žive ob delu svojih rok; stan
bogatašev hoče brez števila ljudij spraviti v svojo
popolno oblast; mnogi izobraženi veljaki so¬
vražijo smrtno vsakatero vero in zaničujejo
njene prijatelje.

Tako silno bojevanje kvari in pokončuje člo¬
veško družbo. Zemlja bi nam bila lahko raj,
in zemsko življenje jako srečno, ako bi se vsi
ljubili bratovsko med seboj. Toda sedaj nam
je zemlja večkrat neprijazna kakor razbojniška
jama, in naši najbližji someščani so naši skrajni
sovražniki.

Zakaj pa je tako? Ljudje nimajo prave
omike, poznati nečejo prave modrosti. Udajajo

3

i

se slepim nagonom in zabijo, da smo si vsi
ljudje bratje.

Vneti človekoljubje poskušajo z mnogimi
načini zboljšati človeško družbo in olajšati njene
žalostne razmere. Brez dvoma je najprej po¬
trebno. da se odpravijo izmed ljudi j razne zmote,
ki jih vodijo po krivih potih, in da se jim po¬
nudi resnično in trdno spoznavanje najimenit¬
nejših stvarij. Z drugimi besedami pravimo:
Ljudem treba prave modrosti; za pravo modrost
pa je treba resničnega modroslovja.

Nobena druga veda ni storila človeštvu s svo¬
jimi zmotami toliko zla kakor krivo modroslovje.
Koliko krivih naukov se trosi dan na dan po
svetu! Krivemu modroslovju se moramo ustav¬
ljati z resničnim modroslovjem. Pravo modro¬
slovje moramo pokazati ljudem tako, da je ume¬
vajo, sprejemajo in ljubijo.

Kakor drugi narodi, tako bolehamo tudi
Slovenci. Tarejo nas iste nadloge kakor druge
zemljane. Mnogi domoljubni možje bi svojim
rojakom radi pomogli, a večkrat si izbirajo
krive poti, in njihovo najboljše prizadevanje
nima uspeha in sadu. Pisatelj teh vrstic si je
prizadeval od nekdaj koristiti rojakom z dvema
načinoma: r. S temeljitim modroslpvnim in
verskim poučevanjem, ki je hotelo utrditi pravo
prepričanje v bralcih in poslušalcih; 2. z mirnim
in krotkim opominjanjem, naj ne zabimo prve
in neobhodno potrebne zapovedi ljubezni do

4

Stvarnika in bližnjika. Zlasti pa ga marsikaj
priganja sedaj, naj vnema rojake za modrost
in ljubezen. Morda jim more s tem kaj ko¬
ristiti.

V tem malem delu podajemo najimenit¬
nejše nauke vsega modroslovja. Zato smo dali
spisu naslov „Cvetje“. Ta beseda ne pomenja,
da je naše pisanje in poučevanje lepo in pri¬
jetno kakor cvetje, marveč, da smo na polju
modroslovskem nabrali in v celoten šopek po¬
vili to, kar se nam je za sedanjo potrebo zdelo
najpotrebnejše, najboljše in najlepše. Namenili
pa nismo tega spisa samo učenim, marveč v
obče vsem Slovencem, ki radi mislijo in res¬
nico ljubijo. Rabili smo besedo in pisavo prav
domačo in lahko, vrh tega pa tudi lično, pri¬
jetno in vneto, kakoršno nam je narekovalo
srce. Modroslovcu ni nič prijetnejšega kakor
razkladati resnične nauke mnogim poslušalcem
in za resnico vnemati vrstnike. Saj ve. da člo¬
veški rod nima tukaj na zemlji višje stvari,
kakor je resnica, in da človeka najbolj povzdi¬
guje prava modrost.

L Uvod.

1. Od kod izvira modroslovje.

Zdravi človek ima oči, da vidi, ušesa, da
sliši in druga Čutila, da ž njimi čuti razne stvari,

ki so okrog njega. Tako nam je dano po naravi
in tako čutimo: drugače nikakor ne moremo.

Kakor pa imamo vsi to moč, da čutimo s
čutili, tako imamo tudi um in pamet, da mi¬
slimo. Vsak odrastli in zdravi človek ima ura
in pamet, zato tudi vsak misli in drugače ne
more ravnati. Otrok začne že zgodaj misliti;
čim starejši smo, tem popolneje mislimo. Da
bi človek ničesar ne mislil, tega ne more do¬
seči. Tudi je človeku dano to, kako naj misli.
Ne more namreč misliti drugače kakor po
trdnem in določenem načinu. Da je n. pr.
cel hleb manjši kakor njegova polovica, tega si
ne moremo misliti. Jednako je v drugih ozirih.

Dobro vemo, kako čutimo in mislimo. Ka¬
dar prav rabimo obojno moč, tedaj spozna¬
vamo. Tudi to je znano vsakomur, kaj je spo¬
znavanje in kdaj spoznavamo. Kdor tega ne
vč, temu ne moremo dopovedati. Ge najde
potnik na cesti denarnico, odpre jo in pogleda,
kaj je v njej. Tedaj spozna, koliko je v njej
denarja, ali pa, čegava je, ako je v njej zapisano
lastnikovo ime.

V sebi imamo zmožnost za spoznavanje, pa
tudi nagib ali željo, da bi spoznavali razne
stvari. Že v detetu se kaže ta želja, in dokler
živimo, goni in vodi nas neprestano. Zato si
naberemo polagoma veliko znanja, ako si priza¬
devamo in dobro ohranimo v pameti, kar smo
spoznali na novo. Nekateri ljudje si pridobč

6

popolno znanost — recimo — vseh rastlin, drugi
vseh živalij, tretji vseh potrebnih zdravilnih
pomočkov in lekov, zopet drugi si pridobe
znanost mnogih postav ali zakonov. Takim
znanostim pravimo tudi vede. Znanosti, ali
ved je prav veliko; učimo se jih v šoli, kolikor
pač moremo ali potrebujemo. Ta se uči jeziko-
znanstva, oni zemljepisa, drugi zgodovine, tretji
zvezdoslovja, četrti računstva.

Vsaka veda mora biti taka, da nas uči res¬
nice. Kdor bi učil v zvezdoslovju, da se
suče solnce okrog naše zemlje, ta bi učil na¬
pačno ali krivo; kdor pa uči, da se zemlja
suče okrog solnca, ta uči resnico. Četudi se
namreč zdi, da je zemlja trdna ali v miru, in
da se solnce vrti okrog nas, vendar se v istini ali
sama ob sebi vrti le zemlja. Spoznavanje mora
biti resnično, misliti moramo resnično; kdor
pa misli, da je slišal ali dobil resnico, stvar
sama se pa ne vjema z njegovim spoznavanjem,
tisti se moti.

Po resnici hrepenimo, zmote se bojimo. Pa
ne samo tako hrepenimo po resnici, da bi zve¬
deli ali spoznali veliko stvarij, ampak tudi na
ta način, da bi zvedeli, zakaj je to, zakaj ono,
odkod je in čemu. Tako že otrok vpraša
mater, ki mu je prinesla vojaka za igračo: „Kje
ste ga dobili' Kako je narejen.' Čemu ima vojak
orožjePrav to hrepenenje žene človeka, da
spoznava ne samo to, kar vidi, ampak sega še

dalje, sili naprej in naprej, dokler se sploh da
spoznati. Znano je, da vprašujemo: „Od kod
je neki naša zemlja." Od kod je ves svet.' Cernu
je takr Kdaj se je začel naš svetr" Tako daleč
nas goni naše hrepenenje. Dejali bi, da hočemo
vse vedeti. In prav je tako in častno je za nas.

Posebno imenitno je, da pozvedujemo, od
kod so neki vse te mnoge in čudovite stvari,
katere vidimo, kaj so prav za prav: ali so neka
prikazen kakor v sanjah, ali pa so same iz
sebe in večne, kaj bo ž njimi naposled. Že v
najstarejših časih so se ljudje tako povpraševali
in so takim vprašanjem odgovarjali; pa tudi
dandanašnji ravnajo istotako, ker ono hrepe¬
nenje se ne da nikoli ustaviti.

Take može, ki so veliko vedeli o teh ime¬
nitnih stvareh, imenovali so od nekdaj modre,
pri Grkih tudi modroljube; dandanes pa jih
imenujemo modroslovce ali s tujo besedo
filozofe. Vso vedo pa o tistih vprašanjih, kaj,
odkod in čemu so vse stvari, imenujemo mo-
droslovje. In prav iz te vede povzemamo v
tem spisu poglavitne nauke.

Iz tega se vidi, da je modroslovje najvišja
veda. Nobena druga veda (razven bogoslovja)
ne vodi naše pameti tako daleč in ji ne raz¬
krije toliko skrivnostij in ne ponudi toliko po¬
trebnega znanja kakor modroslovje. Ta veda
stavi najtrdnejšo podlago za druge vede: vse
pojasnjuje, vse podpira, z vsemi se druži v

8

prijateljski zvezi kakor mati s svojimi hče¬
rami.

Od nekdaj so častili modroslovje za naj¬
imenitnejšo in prvo vedo. Ob vseh časih je bila
med drugimi najveljavnejša. Mogočneži, govor¬
niki, učenjaki, pesniki in drugi umetniki — vsi
so se ozirali na modroslovje in se po njem
ravnali. Pravo in resnično modroslovje je kori¬
stilo veliko na vse strani. Krivo modroslovje
je pa pokvarilo ne samo nekatere vede, ampak
tudi umetnost in življenje. Kako potrebno je
torej za nas, da spoznamo vsaj glavne nauke
modroslovske! Vsakdo ne more natančno pre¬
iskovati brezštevilnih resnic, do katerih nas vodi
naš um; a poglavitne resnice modroslovske
spoznavamo brez posebne težave. Treba jih je
pa dobro in večkrat premisliti, da se jih pri¬
vadimo in da nas čimdalje bolj prešinejo.

Namen modroslovnega nauka je namreč
prava modrost. Zares: tisto modroslovje je
pravo, ki nas dela modre. Modri pa smo, ako
spoznavamo in cenimo vse stvari po resnici,
ako jih sami rabimo toliko, kolikor so vredne,
in se zmerom tako vedemo, da pridemo do
srečnega konca. Tudi ta spis hoče utrjevati
modrost in bralce zanjo vnemati.

Modroslovje torej izvira iz našega uma in
je najvišja veda. Naša pamet si pridobiva modro¬
slovje tem bolj, čim bolj napreduje. Kadar hre¬
penimo, da bi spoznali najvišje in najvažnejše

predmete, kadar želimo zvedeti zadnje vzroke
v vesoljstvu, njegove glavne sile, njegove naj¬
višje zakone, tedaj hrepenimo po modroslovju.
Tako izvira modroslovje iz naše narave— njena
najlepša cvetka; v prid našemu napredku pa
rodi pravo modroslovje najboljše sadove.

2. Kako delimo modroslovje.

Neki kralj vlada v velikem kraljestvu. Po¬
sebnost je pri njem ta, da nima vojske in tudi
ne uradnikov, ampak njegove štiri hčere, ki so
mogočne in modre kakor oče, stoje mu na
strani in storč vsa njegova povelja. Jedna se
imenuje resnica, druga dobrota, tretja pravica,
četrta lepota.

Vsakdo vidi, da smo rabili samo priliko.
Kaj so te štiri hčere ? Te so štiri vodnice
naše pameti, katere jo uravnajo po pravi poti
do njenega namena; modroslovci pravijo, da so
štiri ideje. Kmalu jih spoznamo.

Najprej se ozrimo na tisto vodilo v naši
pameti, ki nam pravi n. pr.: „To je res, to pa
ni res; tvoja beseda je resnična, sosedova pa
ni resnična." Ločimo namreč trdno in jasno
resnico od neresnice. Potemtakem je y pameti
tako vodilo, ki nas vedno vodi, opominja in
uči, držati se resničnega in ogibati se neres¬
ničnega. To vodilo je najimenitnejše; brez njega
bi nam pamet nič ne koristila; pamet brez

to

resničnosti bi ne bila pamet. Zato pa stavimo
resnico na prvo mesto.

Modroslovec išče resnice in sicer najvišje,
najtrdnejše, najbogatejše. Resnica mu je prva
stvar. Zato bomo v tem spisu postavili za prvi
del tisto, ki nam kaže resnico v pameti
ali umu in resnico v vesoljstvu.

Toda človeka ne vodi samo resnica, ampak
tudi druga vodila. Vsem je znano, da pravimo
o kakem dejanju, ali svojem ali drugem: „To
dejanje je dobro", ali pa : „To dejanje je slabo".
Vest nas opominja, naj delamo samo dobro in
se varujemo hudega. Tu je zopet vodilo, vodilo
za delovanje ali ravnanje. Dobrota hoče dolo¬
čevati in uravnavati vsako naše dejanje ; vsak
hip nam kaže pot, po kateri naj hodimo, pa
obeta nam tudi srečen uspeh in konec, ako smo
ji pokorni. Modroslovje preiskuje in uči, kaj
je dobro, kaj ni, kakšen namen je določen
človeku, kako naj se izpopoljnuje in osrečuje.
— Vsekako je ta del jako imeniten v modro-
slovju.

Nadalje spoznavamo posebno vodnico v svoji
pameti, ki nam pravi, kakšno bodi medsebojno
življenje ljudij. Zakaj sam ne more živeti člo¬
vek, treba mu je  družbe. Ker nas je veliko
ljudij na svetu, ne smemo početi, kar bi hoteli;
ne smemo jemati, kar bi se nam ljubilo, ampak
slušati moramo glas pravice. Pravico si
ljudje sicer sami postavijo med seboj, toda ne

smejo delati drugače, kakor jih uči in sili ona
vodnica. Vse se mora ravnati po pravici. Neka
veda se imenuje pravoslovje; tista uči, kaj je
pravično, kaj krivično, katere postave vežejo
človeka v raznih družbah. Modroslovje pa kaže,
zakaj je to in ono pravično, katera je najvišja
pravica, od kod izvira, in kdo jo je določil in
naznanil. — Tudi ta del modroslovja je jako
imeniten, posebno dandanašnji je važen, ker
nečejo nekateri pripoznati nobene pravice in
tako razdirajo človeško družbo.

Naposled poznamo in slušamo še jedno
vodnico. Kaže nam. kaj je lepo. Ni je stvari,
katero vidimo in slišimo, pa bi je ona vodnica
ne sodila po njeni lepoti. Nekatere stvari so
jako lepe, nekatere manj, nekatere celo grde.
Pa tudi človek sam zna posnemati in kazati,
kar je lepega. V sebi ima poseben nagib, ki ga
priganja, naj posnema in iz sebe nareja lepe
reči, da so njemu in drugim všeč. Ta njegova
zmožnost, s katero posnema in kaže lepe stvari,
zraste in se povzdigne semtertje tako visoko, da
stvarja in nareja čudovito lepe stvari. V obče pa
se trudi vsak človek, da nareja vsa svoja dela lepa.
Ker nas vodi taka vodnica, zato preiskuje modro¬
slovje, kaj je lepo, kako in zakaj nam je lepota
všeč, po katerem načinu se dela lepo, kateri
človek zna ustvarjati lepe predmete. Taka vpra¬
šanja obdeluje modroslovje v četrtem delu, v
nauku o naravni in umetni lepoti.

12

A ne smemo misliti, da vladajo te vodnice
vsaka zase in posebej; ne, marveč vedno skupaj
in v najboljšem soglasju. Nikdar ne izgubi no¬
bena oblasti, nikdar se ne premenč njeni zakoni.
Modroslovje razkazuje, zakaj in kdaj se vjemajo,
kako sloni na njih popolnost raznih stvarij.

Po tej - le poti nam modroslovje kaže in oce¬
njuje tudi popolnost vseh stvarij. Ko se
učimo prav ceniti stvari, učimo se tudi sami
popolnosti. Modroslovje nam kaže torej pot
do naše zemske popolnosti in s tem nam razo¬
deva tudi človekov namen.

Res je torej modroslovje najvišja, pa tudi
najkoristnejša veda. Pravo modroslovje nas vodi
do popolnosti v mišljenju in delovanju, dela
nas modre, previdne, trdne in tako stavi naj¬
boljšo podlago za krepost. Popolnost pa je ob
jednem najvišja sreča; torej vodi modroslovje
tudi do sreče.

To so močni in tehtni razlogi, ki nas vabijo,
naj se poprimemo modroslovja z vso goreč¬
nostjo.

3. Modroslovje nekdaj in sedaj.

Ker je modroslovje že jako staro in so se
mnogi ž njim pečali, zato bi lahko veliko pove¬
dali o njegovih zgodbah. Toda tukaj hočemo
zvedeti samo, na katere strani se je obračal člo¬
veški um v različnih dobah, ker to je v vseh

'3

zgodbah najimenitnejše in to nam kaže značaj
ali naravo modroslovja.

i. Izmed najstarejših narodov so se bavili
Kitajci najbolj z vprašanjem, kako je treba
živeti, da je prav; modri Kongfutse  (551 do
479 pred Kr.) je  učil, da se je treba držati prave
srede in poslušati vest. A Indi, drugi veliki
jutrovski narod, so iskali najbolj začetek vseh
stvarij in razkazovali, kako se je neskončno bo¬
žanstvo nekdaj snovalo in preminjalo, da je
sedaj vidno v svetu, in kaj je svet sam na sebi.
Babilonci, Perzijani in Egipčani
so poznali modroslovje, a daleč niso prišli.
Z vso močjo pa so se te vede lotili in držali
Grki. Njih najstarejši modrijani so hoteli zve¬
deti, odkod je svet, in rekli, da je iz vode,
ali iz zraka, ali iz ognja, ali iz prav majhnih
koscev, ali iz žive tvarine. Tako so dolgo iskali
resnice. Nato je pa Sokrat  (470—399 pred Kr.)
razvidel, da o teh stvareh ne moremo nič trd¬
nega vedeti, ako ne preiskujemo poprej svoje
pameti; zakaj spoznati moramo sami sebe,
predno pozvedujemo, odkod je ves svet. Tako
je modroslovje stopilo na novo pot: modri¬
jani so jeli spoznavati sami sebe ali človeško
naravo. In sedaj sta se prikazala dva velika
modroslovca, največja izmed starih: Platon  in
Aristotel.  Platon ^427 — 347 pred Kr.) je
hotel z umom — dejali bi — razsvetliti vse
daljave in globočine ob jednem; povsodi se mu

‘4

je zdelo vse tako urejeno in razvrščeno, kakor
je v naši pameti. Aristotel (384 — 322 pr. Kr.)
je  pa skrbno preiskoval bodisi zakone ali pravila
v naši pameti, bodisi stvari na svetu, žive in
nežive, vse, kar človek dela in zna. Takega
modroslovca pač ni bilo ne poprej, ne poznej,
ki bi bil s tako močnim umom spoznal vse
stvari. Od njega se učimo še dandanes tako,
kakor so se učili nekdaj.

Za tema dvema velikanoma je prišlo veliko
drugih malih modroslovcev, ki so šli na desno
in levo; mnogi so več pokvarili, kakor pridobili.
Zašli so semtertje tako daleč, da so tajili vsako
resnico, drugi pa so se udali samim sanjarijam.

Modroslovje ni imelo nikake moči več, ne
trdne podlage, ne jasnega namena, ko je prišel
na svet rešitelj človeštva, Jezus Kristus,  in učil
spoznavati Boga in namen človekov. Kristusov
nauk je živo prešinil modroslovje, očistil je je
zmot in mu pokazal pravi namen. Izprva niso
znali vsi modroslovci najti pravega soglasja med
vero in modrostjo; polagoma pa sta si segla
v roko in odslej hodila mnogo stoletij po jedni
poti v srečo omikanemu človeštvu. Tako je
n. pr. sv. Avguštin  goreče ljubil in gojil modro¬
slovje in se naslanjal na Platona. Toda sveti
Janez Damaščan  je bolj ljubil Aristotela in
tako tudi večina drugih bogoslovcev za njim.
Očistili so Aristotolove nauke, dopolnili jih in
tako čudovito natančno učili božjo in posvetno

1 5

modrost. Aleksander Haleški  (u. 1. 1245.),
Albert Veliki  (1193 — 1280) in sv. Tomaž
Akvinski  (1225 — 1274) so obširno in teme¬
ljito učili nauke o svetu in človeku. Četudi
niso poznali vse prirode, katero je znanost po¬
zneje bolje spoznala, vendar je njih ljubezen do
resnice in velika učenost vredna občudovanja.
Zato še dandanes nad vse čislajo in pogostoma
bero sv. Tomaža vsi, ki se hočejo dobro na¬
učiti bogoslovja in modroslovja. Takrat so bili
krščanski narodi verni, pa ljubili so tudi zna¬
nost. A ni bilo dolgo tako. Že poprej so neka¬
teri modroslovci po malem rušili krščansko
vero, a odkar so prišli za sv. cerkev bolj ža¬
lostni časi in notranje in zunanje nesreče, bili
so tudi modroslovci čim dalje drznejši. Na¬
posled so se naravnost ustavili verskim naukom
in učili tako modroslovje, ki je bilo veri čisto
nasprotno. Tako se je Anglež Bakon Veru-
LAM-ski (1561 — 1 626) zasukal na drugačno pot,
kakor je bila priljubljena doslej, češ, pamet iz
sebe ne more do resnice, treba je resnico pola¬
goma opazovati in se držati tega, kar čutimo.
Zato je pa Hobbes  (1588 —1679) udaril še
naprej in učil, da je vse samo iz tvarine ali
telesno (zato pa duha ali duše ni). In odslej
je šlo modroslovje po tej poti urno naprej;
tajili so vse, kar je višje od telesa in česar
človek ne spoznava drugače kakor z umom.
Anglež Locke  (1632 — 1704) je razkladal, kako

16

dobimo vsako spoznavanje samo iz čutov; še
dalje je šel Francoz Condillac;  naposled je
pa Anglež Hume  (171 i  —1776), pravi bogo-
tajec, učil, da ne moremo iz pameti ničesar
sklepati, še tega ne, da mora biti za vsako
delo ali vsak učinek tudi vzrok. Na drug način
je hotel prenoviti modroslovje Francoz Des¬
cartes  (Kartezij, 1596—1650), ko je učil,
da je  resnično to, kar pamet čisto jasno spozna;
pamet pa posebno jasno spozna sebe in Boga,
torej je to dvoje pred vsem resnično. Iz teh
naukov je  izrastlo mnogo čudnih naukov, na
primer nauk Geulinx-ov,  da sta duša in telo
v človeku le nekam zunanje združena, da de¬
lujeta med seboj, ker sta tako uravnana, in
nauk Spinoze  (1632 — >677), ki je trdil, da je
bistvo vseh stvarij jedno samo, in to je Bog,
ki torej ni nič drugega kakor svet. Boga v
našem pomenu potemtakem ni.

Tako je nastala v modroslovju velika zmeš¬
njava, ki je rodila slabe sadove. Pogrezalo se
je čim dalje globlje. Na Francoskem so v
18. stoletju tajili popolnoma vse, kar ni te¬
lesno, t. j. kar se ne da prijeti ali potipati. Bog,
duša, neumrljivost, vera -— — vse to se je
zdelo tem modroslovcem abotno in sama pre¬
vara. Ko je tako modroslovje prišlo med ljud¬
stvo, tedaj je to popolnoma razdivjalo. Tako se
je pokazalo, da napačno modroslovje ne dela
ljudij modrih, ampak dela jih nespametne, moti

2

um in kvari srce. Iz tega kvarljivega modro-
slovja se je rodila grozovita francoska preku-
cija, v kateri so tekli potoki nedolžne krvi, ker
so dobili v roko vso oblast ljudje, ki so po
takem modroslovju teptali resnico in pravico.

Na Nemškem je ob istem času tudi cvetlo
napačno modroslovje. Sloveči Kant  (1724 do
1804), ki je bil sicer silno bistroumen, vzel je
— dejali bi — našemu umu vso veljavo, trdeč,
da pamet nikdar ne more dognati tega, kaj so
stvari same na sebi, marveč v vsem spoznavanju
gledamo le samo svoje nazore. Stvari so paČ
za nas take, kakoršne kaže pamet. Zdelo se
mu je torej, da je pamet sama v sebi zakle¬
njena, in da iz sebe nikakor ne more. Zopet
čuden nauk! Prejšnji so učili, da je resnično
le to, kar nam povedo čutila brez pameti, Kant
pa uči, da pamet vidi le sama sebe, in iz sebe
stopiti prav za prav niti ne more. S tem je
Kant podrl vso trdnobo modroslovja. Ako ne
morem spoznati, kaj so stvari zunaj mene, po¬
tem ni nikakega modroslovja več ; pamet more
k večjemu preiskovati le sama sebe. Zato se
ni čuditi, da se je modroslovje za Kantom za¬
ganjalo s te strani v drugo stran, kakor človek,
ki je zagazil v globoko blato.

Fichte,  nemški modroslovec in učenec
Kantov (1762—1814), je učil, da jedina istinita
stvar je to, kar imenujem „jaz“, vse drugo je
samo v mislih. Jednako čudno je učil Schelling

18

(*775 — ‘854), da ni razločka med mislimi in
stvarmi; Hegel  (1770—1831) je pa trdil na¬
ravnost, da je prav isto, če kako stvar mislim,
ali če je stvar sama na sebi. Tako modrovanje
je za navadno pamet čisto neumevno, skoro
kakor bi bile same sanje. V tem se vidi, v
kakšne zmote zaide um, ako popusti trdno
podlago splošnega in jasnega prepričanja in
išče resnice v nenavadnih in prisiljenih mislih
in drznih sklepih.

In zopet so iskali drugi modroslovci drugih
potij, nekateri trezneje, drugi pa z nebrzdano
drznostjo. Herbart,  tudi Nemec (1776 do
1841), je učil, da je svet iz samih nerazdeljivih
delcev, in tudi duša je tak delec. Schopen-
HAUER (1788—1860) je učil, da je vesoljstvo
neka sila — volja, ki se pa razodeva v vidnih
stvarčh. A te vidne stvari so vse slabe, nič¬
vredne, človek tudi: zato naj človek samega
sebe uniči. Podobno je učil pozneje Hart-
MANN, da je vse nastalo iz nezavednega bitja;
a to nastajanje je samo nesreča za stvari, po¬
sebno za človeka. Torej vse je samo slabo in
sama zloba. Drugi so pa pustili tako premišlje¬
vanje o svetu in njegovem bistvu in trdili
zopet — kakor nekdaj Francozi —, da je samo
to v resnici, kar se da otipati. Ti modroslovci,
katere imenujemo materi j aliste, so učili
grozne nauke: da ni Boga, ne duše in da celo
naše misli niso nič drugega kakor neko vrtenje

>9

2

malih možganskih drobcev ali gibanje telesnih
sestavin v glavi. — V drugih deželah, na Fran¬
coskem in Angleškem, so šli še dalje na tej
poti. Nikako drugo spoznavanje ni pravo, kakor
izkustvo in sicer samo golo izkustvo, ki so-
števa in odšteva posamezne stvari, kakor deček
svoje kamenčke. Na Francoskem je tako učil
Comte  (1798—1857), na Angleškem J. Stuart
Mill  (1806—1873)1. dr. Njih nauk se imenuje
pozitivizem in je v nekaterih ozirih kar grozen.
Omeniti smemo tu tudi Ch.  DARWlN-a (1809
do 1880). ki je učil, da so vsa živa bitja iz-
rastla iz prav maloštevilnih živih stvarc ali
celo iz jedne, človek je pa izrastel iz rodu opic.

Poleg takih čudnih naukov se trudijo mnogi
modroslovci prav jasno in živo dokazati one
resnice, katere je od nekdaj učilo modroslovje.
V svesti so si, da prava veda raste polagoma,
od stoletja do stoletja, da je resnica vedno
ista, in zato ne gre učiti vsako leto druge
nauke. Katoliška cerkev se drži stanovitno onega
modroslovja, katero so po Aristotelovih naukih
izdelali učenjaki, ki se imenujejo školastiki
(zlasti sveti Tomaž Akvinski). Visoke šole po
Avstriji uče ponajveč modroslovje, ki se na¬
slanja na samo izkustvo in malo mara za um¬
sko delo; na Nemškem se cepijo na razne
strani in učijo večinoma modroslovje, ki je le
deloma modroslovje, ker je skoro bolj naravo¬
slovje; na Francoskem in Angleškem vlada

20

pozitivizem, jednako na Laškem, po slovanskih
vseučiliščih na jugu in v Rusiji, in naposled
tudi v Ameriki. Potemtakem je  državno modro-
slovje ali tisto, katero uče učenjaki na državne
stroške, na slabi poti. Tudi ni upati, da bi bilo
kmalu bolje, ker se duh sedanjega časa obrača
pred^ vsem na tvarinske in ne na duševne stvari.

Cesar se je bilo bati že davno, to se je
dandanes dovršilo: krivi modroslovni nauki so
zašli tudi že med nižje ljudstvo. Zato je skrajna
potreba, da se potrudimo za pravo modro-
slovje.

L del: Naj višje resnice o umu in
svetu.

1. Posebnost našega spoznavanja.

Kakor ve vsakdo, želimo vsi spoznavati
razne stvari. Tega spoznavanja nam ni nikdar
dovolj: čim dalje smo prišli, tem dalje hočemo.
Tudi se nikdar ne utrudimo ali prenasitimo;
kadar smo zvedeli marsikaj, tedaj smo sicer
veseli in zadovoljni, a želimo zvedeti še več
in več. Pa ne samo to se kaže v našem spo¬
znavanju.

Se zanimivejše je, da gremo v spoznavanju
od stvari do stvari tako, kakor po lestvi od
klina do klina. Gledam n. pr. šumljajoči po-

21

toček, ki hiti mimo mene, in se vprašam: Od
kod je ta voda? Odgovorim: Poteka izpod gore.

— Vprašam: Zakaj poteka izpod gore." Od¬
govorim : Ker je v gorskih plasteh nabrane
mnoge vode, zato prihaja ob vznožju na dan.

— Vprašam : Odkod je prišla v goro t  Odgo¬
vorim : Dežilo je dolgo, gora je kaplje posrkala
in jih shranila v svojem osrčju. — Vprašam:
Odkod je pa dež? Odgovorim: Iz oblakov. —
Vprašanj: Odkod so pa oblaki.' Odgovorim:
Oblaki so visoki soparji, ki so izhlapeli iz vode.

— Vprašam.' Zakaj so izhlapeli iz vode' Od¬
govorim: Gorkota jih je premenila v sopar.

— Vprašam: Odkod je pa gorkota' Odgovorim:
Iz solnca. — Vprašam: Kdo je pa dal gorkoto
solncu.' Odgovorim: Ima jo ali samo iz sebe,
ali mu jo je dal kdo drugi. — Vprašam: Ka¬
tero je resnično, saj oboje ne more biti? Od¬
govorim: To treba dobro preiskati in pre¬
udariti . . . itd. Tako se giblje torej naše spozna¬
vanje naprej in naprej in se ne da ustaviti.

Potemtakem se skoro zdi, da ne pridemo
do nobenega kraja in je naše vpraševanje brez
konca.' A le zdi se: v resnici ne more biti
tako. Ko bi neprestano samo vprašali, bilo bi
naše spoznavanje prava igrača ali pa sama
muka, ker bi se nikdar ne pomirili, nikdar dali
ugnati se. In zares teži naš um naprej in naprej
le toliko časa, dokler ne pride — dejali bi —
do trdnega dna, do trdnih tal. Priti moramo

22

naposled do neke resnice, da čez njo ne mo¬
remo več, zato ne, ker tudi treba ni in ker
naš um miruje in se zadovoljuje. Take resnice
'imenujemo po pravici zadnje ali n a j v i š j e
resnice. Prav do teh resnic teži naš um, te ga
najbolj mikajo in vesele. Take resnice so na
primer odgovori na vprašanje: Od kod je svet?
Kako se je svet začel r Kakšen namen ima svet?
Kaj je s človekom po smrti?

Ko bi hoteli slušati svojo radovednost, lotili
bi se kar teh-le vprašanj, preiskavah o svetu,
o človeku . . . toda naposled bi nas motilo vpra¬
šanje in domnevanje: Je-li pa tudi vse zunaj
našega uma ali samo na sebi tako, kakor mi¬
slimo ? Morebiti pa nam pamet ne odpira gole
resnice, ampak nas vara? Saj vemo, da se
mnogokrat motimo še v navadnih, kaj šele v
takih težavnih vprašanjih! Kaj pa je resnica?
Morda ni nikake resnice in je vse le videz,
kakor so učili sofisti in dvomljivci v starem
in v novem časur Da, tu vidimo: treba je ozreti
se tudi na kaj drugega, predno govorimo o
najvišjih resnicah sveta. Govoriti namreč mo¬
ramo tudi o tem, kaj je resnica sploh. In če
hočemo vedeti, kaj je resnica, treba vedeti, kaj
je spoznavanje. Vsekako moramo začeti pre¬
iskovati svoj um, predno preiskujemo svet. Tak
red je pravi in trdni red za modroslovca. Re¬
čemo lahko tudi tako: Naš um je orodje, s
katerim spčznavamo in dosegamo najvišje res-

23

niče. Torej treba najprej poznati orodje, potem
šele se ž njim previdno in pametno lotimo
dela.

Vsi veliki modroslovci so se držali te poti.
Aristotel je pokazal, kako in po katerih za¬
konih deluje naš um: spisal je tako imenovano
logiko ') t. j. vedo o našem mišljenju ali umo¬
vanju. Njegovi bližnji in daljnji nasledniki so
poudarjali najprej nauke o našem umu, potem
so preiskovali resnice o svetu. Zaradi tega bomo
tudi mi ravnali tako in šli od vprašanja do
vprašanja; n. pr.: Kaj je spoznavanje? Kaj se
godi v spoznavanju; Ali je resnično? Kaj je
resnica; Kako daleč smemo iti, kadar iščemo
resnico? Ali so najvišje resnice, ali ni no¬
bene?

To premišljevanje nam je pokazalo, da bo
ta del, ki govori o najvišjih resnicah, obsegal
dva manjša dela in sicer prvi oddelek o umu
ali pameti, drugi pa o svetu. Vseskozi pa
bomo iskali najvišje resnice.

’) Tako navadno imenujemo spise, katere je spisal
o zakonih mišljenja. Ti-le so: i. Kategoriai (o najvišjih
predikatih ali povedkih stvarij). 2.'Perl hermeneias (o
stavkih in sodbah). 3. Analytika protera (o sklepanju).
4. Analitika hystera (o dokazovanju). 5. Topika (o pre¬
iskovalnih sklepih 1. 6. Perl sofistikftn elenchon (o za¬
vračanju napak). Vsi spisi skupaj se imenujejo „ Orga non“
(orodje) in so v zgodovini modroslovja in drugih "ved
jako imenitni.

24

Prvi oddelek: O umu.

2. Najvišja vprašanja o umu sploh.

Kdor le količkaj misli, ta se zaveda, da je
razloček med zunanjim svetom in notra¬
njimi mislimi. V tem-le hipu mi je čisto
jasno, da je pred mojimi očmi pero, beli papir
in pod njim miza. Te stvari so zunanje, ker
so zunaj mene. A zavedam se tudi, da je v
meni cela vrsta mislij. namen in načrt, po ka¬
terem bom pisal, razkladal in učil. Ta načrt
je pa vse kaj drugega, kakor pero in papir:
ta je v meni, je v mislih. Jednako dobro ločim
istinitega prijatelja, ki me je sedaj-le obiskal,
od njegovega spomina ali podobe, ki jo imam
o njem sedaj-le v mislih.

Kdo ne bi torej tako ločil? Lahko tudi ume
vsakdo, da najprej namerjamo govoriti o svojih
mislih, o notranjem delovanju, ki se imenuje
spoznavanje ali umovanje. O vsem notranjem
delovanju namreč ne moremo govoriti v tem
malem spisu, zatorej govorimo o najimenit¬
nejšem. Najimenitnejše je pa tisto, ki nam kaže
resnico, torej spoznavanje ali umovanje. Zakaj
tudi veselje, žalost, jeza ... so notranje stvari,
a o teh ne bomo tukaj govorili, pa tudi ne o
vsem, karkoli spada k spoznavanju, ker to bi
bilo preobširno. Le najvišje in najimenitnejše
resnice si bomo ogledali, kolikor je treba, da
se o njih prepričamo.

2 5

Glavno vprašanje je tukaj to, ali s p o z n a-
v a m o z umom resnico ali ne. Ako bomo
razvideli, da spoznavamo, treba bo zvedeti na¬
dalje, kdaj spoznavamo resnico, kdaj pa ne.
Ti dve vprašanji sta zares najvažnejši.

A sedaj se zdi, da smo zadeli ob veliko
težavo in zapreko: kako in s čim naj preisku¬
jemo svoj um t  Ali naj um preiskuje sam sebe?

V istini ni tu nikake zapreke, celo velika
prednost je v našem preiskovanju. Um pre¬
iskuje sam sebe, ogleduje sam sebe in nam
razklada svoje postave. To preiskovanje mora
biti čisto resnično, ker um vidi sebe takega,
kakoršen je : ničesa si ne doda, ničesa ne vzame,
ničesa ne premeni. Samemu sebi je um kakor
obraz v čistem ogledalu, kjer se steklo skoro
nič ne vidi, ampak samo slika človekova. Um
ne rabi torej nobenega tujega orodja ali po-
močka ali sredstva, ampak gleda se naravnost
in vidi sebe skozi in skozi. Zaradi tega je to
preiskovanje o umu popolnoma zanesljivo in
vodi do jasnih in trdnih resnic.

3. Kaj je resnica.

Ko preiskujemo, kaj je resnica, ne iščemo
tako, kakor bi omahovali sem in tje med raz¬
nimi stvarmi in povpraševali: Ali je to resnica,
ali je ono: marveč to je že v naši pameti do¬
ločeno in zapisano. „Resnica“ je glavna vodnica

26

našega uma, ki mu kaže jasno in gotovo pot
v spoznavanju. Torej treba samo, da povemo,
kako se nam resnica kaže in h kakšnemu
uspehu ali namenu vodi naš um.

Resnico imamo ali spoznavamo tedaj, kadar
se spoznavanje vjema s stvarmi. V roki
imam pero : kdaj spoznavam pero po resnici
ali resnično? Kadar se moja misel ali podoba
ali sodba o peresu vjema s peresom samim.
Potemtakem : kadar spoznavam stvar za tako,
kakoršna je, spoznavam resnico. Iz tega vidimo:
stvari so same ob sebi take in take, ali jih
spoznavamo ali ne. Ce jih spoznavamo, smo
ž njimi sicer v neki zvezi ali dotiki, toda ta
jih nič, popolnoma nič ne premeni.') Ker za¬
hteva naša pamet pred vsem, da je spozna¬
vanje resnično, pravi nam tudi ob jednem, da
se spoznavanje ravna po stvareh, ne pa
stvari po spoznavanju. Po domače bi torej
rekli: kadar mislimo ali kakorkoli spoznavamo,
takrat pamet ne obdeluje stvarij, in jim ne daje
take oblike, kakor bi se njej ljubilo, marveč
pamet se uda, ukloni in priklene stvarem, kakor

') Kako napačen je torej nauk Kantov in nauk
idealistov, da stvarij samih niti spoznati ne morem, in
da v vsakem spoznavanju spoznavamo zgolj sami sebe!
Kdor tako uči, ta ne priznava prve podlage vsakega
spoznavanja, da mora biti namreč resnično, in da je res¬
nično tedaj, kadar se vjema s stvarjo samo ob sebi.

27

razmehčani pečatni vosek pečatniku. Ako bi se
tako ne godilo, ne bi bilo nikake resnice. 1 )

Vse to je tako izvestno in trdno, da ne
more niti jednega pametnega stavka povedati
tisti, ki to taji. Ako pa hočemo nadalje pozve-
dovati, zakaj je tako, zakaj se mora spozna¬
vanje vjemati s stvarmi, ne moremo temu od¬
govoriti nič in tudi ni treba, ker je to jasno
samo ob sebi, in po pameti ne taji tega noben
človek. A nekaj drugega je v tem, kar je zani¬
mivo in vredno, da pomislimo. Ker se v res¬
ničnem spoznavanju um vjema s stvarmi, vje-
majo se tudi svari z umom ali spoznavanjem.
Ako si sedaj resnično mislim žepno uro, vse
njene dele in vse njeno gibanje, vjema se moja
misel z uro samo: ura je taka, kakoršno si
mislim. A prav zato se tudi ura (s svoje strani)
vjema z mojo mislijo. Kdor bi namreč ogle¬
doval uro, potem pa še mojo misel, tisti bi
videl vsestransko vjemanje ali podobnost. Kaj
se razvidi iz tega.' To-le: (Jm je tak, da se
prilega stvarem in se ž njimi v spoznavanju
vjema; pa tudi stvari so take, da se z umom
vjemajo. kadar so ž njim v dotiki. Med umom

l ) Prav v tem je zmota idealistov razne vrste, ki
trde, da ima pamet vse spoznavanje sama iz sebe, dejal
bi, kakor pajek, ki prede nitko sam iz sebe, da se po
njej spušča. Kaj mi mari to. kar bi naredila pamet iz
sebe, kakor se ji ljubi! Le to hočem vedeti po resnici,
kakšne so stvari tudi zunaj in brez (ali neodvisno od)
moje pameti.

28

in stvarmi je torej soglasje ali zveza, ali kakor
pravimo: drug je za drugega. In to je jako
imenitno. Ko bi ne bilo tako, ne bi mogli spo¬
znavati nobene stvari. Ako stopim opoldne pod
milo nebo, zamižim, pa povzdignem dlan proti
solncn: ne pove mi dlan prav nič, ali je solnce
svetlo ali majhno, ali okroglo ali drugačno.
Ako pa odprem oči, takoj vidim svetlobo, ve¬
likost in okroglo obliko. Zakaj tako? Dlan ni
za solnčno svetlobo, ampak oko. Glede na svet¬
lobo se solnce in dlan ne vjemata, a vjemata
se solnce in oko. Naš um pa se v spoznavanju
vjema z vsemi. stvarmi, in vse stvari se vje-
majo z umom. Ta je poslednji in naj višji vzrok,
zakaj morem spoznavati stvari. Stvari imajo to
svojstvo, da se dado spoznati, in um, da more
spoznati. In kaj nam to pravi? To nam pravi,
da so um in stvari iz jednega izvira, iz jed-
nega vzroka, ki je priredil um za stvari, stvari
pa za um; umu je dal zmožnost, da spoznava,
stvarčm pa zmožnost, da se dado spoznavati.
Tudi to je popolnoma jasna in trdna resnica,
ki nam pojasnjuje marsikatero drugo resnico.
Za sedaj nam je dovolj, da smo razvideli, kaj
je resnica in kaj nam naznanja ali kaže res¬
nično spoznavanje.

4. Kdaj spoznavamo resnico.

Vsakdo hoče spoznati resnico in ne mara
za laž ali izmišljotino. Čemu so ti prazne po-

29

nočne sanje ? Morda se ti je zdelo v sanjah, da
si jako bogat: a, ko se vzbudiš, tudi veš, da nisi
v resnici ali v istini. Sanje te niso obogatile, ker
v njih ni resnice. Ali kaj je pomagal kmetu
nagajivi znanec, ki ga je nalagal, da so vsi
davki odpravljeni ? Nič, marveč le resnica je
kaj vredna.

Kdaj spoznavamo resnico? To nam je
treba vsekako vedeti, sicer ne bi mogli ločiti
resnice od laži. In kdo nam to pove.' Ali je
treba iti koga vprašat, je-li naše spoznanje res¬
nično ali ni? In ko bi šli vprašat: od kod bi
pa ta naš svetovalec vedel ? — Kdo drug naj
nam pove, kakor pamet sama! Pred menoj je
račun: Kdo naj mi pove, ali je resničen, ali
ne.' Račun sam mi nič ne pravi, drugih ne
morem vprašati: torej mi povč le pamet, je-li
resničen, ali ni. Naš um ali pamet torej ne
sprejme samo tega in onega, ampak tudi dozna,
ali je kaj resnično ali ni. Um spozna resnico,
pa tudi vč, da je resnica. In kako bi moglo
biti drugače? Za spoznavanje namreč treba ne
samo, da se spoznavanje vjema z istino ali s
stvarmi, marveč tudi, da vemo za to. Drugače
bi ne mogli ločiti resnice od neresnice, kakor
ločimo. Zatorej je v našem umu tista zmožnost,
dejali bi, tista luč, ki nam pokaže resnico in
tudi pove, razjasni in prepriča, da je to in ono
resnica. Lahko odgovorimo sedaj tako-le: Res¬
nico spoznavamo tedaj, kadar nam um povč

30

trdno in jasno ali kadar um izprevidi, da se
stvari same na sebi vjemajo s spoznavanjem.

Da je tako in ne drugače, vč vsak pameten
človek. Vsakdo zatrjuje n. pr. tako-le: „Dobro
vem, da je to resnično", ali pa: „To je tako
gotovo resnično, kakor gotovo sem tukaj" itd.

Vsakdo pa ve nadalje tudi to, da ne more
tako govoriti, kakor se mu ljubi, ampak
jedino tako, kakor mu pamet pravi. Ako sedaj-le
vidim na mizi kos kruha, moram si misliti,
da je kruh. Naj stokrat trdim samemu sebi,
da je kruh zlato, pa le ni zlato. Kar je, to je.
Trgovec mi prinese račun za sto goldinarjev.
Naj še tako želim, da bi bil račun samo za
petdeset goldinarjev, vendar želja ne premeni
računa: kakor je, tako je. Um sam spoznava,
reci z željo ali voljo, kar hočeš. Pamet pravi,
da je nad nami Bog: bodi nam všeč ali ne-
všeč, reci kdo to ah ono, tako je, kakor pravi
pamet. Ko spoznavamo resnico, ne ozira se
um (ali vsaj ne bi se smel) na nič drugega
kakor sam nase in na svoja pravila. Razvidimo
namreč sedaj tudi to, da moramo imeti v umu
trdna pravila ali zakone, po katerih spo¬
znavamo resnico. Kdor se ozre nekoliko v svoje
misli, hitro vidi, da je tako. Um ne ravna tje
v jeden dan, ampak le tako, kakor mu je dolo¬
čeno Hleb razdelim v tri kose: tedaj ne morem
misliti si, da je kos večji, kakor je bil hleb,
ampak jedino le, da je manjši. Ali pa: dvakrat

dve je štiri — in nič drugega: um mora tako pri-
poznati. Da, um ima sam v sebi določene zakone,
po katerih se mora ravnati. Ako se ravna, spozna
resnico; ako pa ne, tedaj ne pride do resnice.

Tudi to je znamenito, da teh zakonov (ali
postav, kakor bi rekli po domače) ni treba
učiti se. Vsak pameten človek se po njih ravna,
četudi se jih ni učil nikoli. Kakor teče voda
sama po sebi navzdol, tako tudi dela naš um
vedno le po zakonih. Le kadar kaj goni ali
pritiska vodo po ceveh, gre tudi kvišku : in le
tedaj, kadar pritiska kaka sila na um, utegne
um delati tudi zoper svoje zakone.

Zakoni, po katerih se ravna um sam po
sebi, imenujejo se navadno zakoni mi¬
šljenja, ker namreč mislimo tako, kakor
velevajo. To, kar dela naš um ali pamet, kadar
iščemo ali spoznavamo resnico, imenujemo mi¬
šljenje. Vsak umen človek misli neprestano,
dokler živi in kadar ne spi. Naše misli se mo¬
tajo neizrekljivo mnogovrstno in obilno, vendar
celo najživejše misli niso brez reda, marveč, da
je kaj resnice v njih, vodi jih red, uravnava
jih zakon. Seveda vselej le ni tako; marsika-
terikrat se misli razgube samopaš, brez reda in
zakona : tedaj pa tudi ne spoznavamo resnice.

5. Zakoni mišljenja.

Preprostemu bralcu se zdi čudno, ako čita
o zakonih mišljenja: stvar se umeva sama ob

32

sebi, tako pravi. Res je; vendar mora modro-
slovje tudi te razkazati, ker mora seči vsaki
stvari do dna.

Mišljenje naše se ravna po teh-le glavnih
in občnih zakonih.

1. Vsako stvar, vsako misel imej
za to, kar je, zato, ker je v isti ni'
to, kar je. — Ta nauk se zdi komu težek
prav zato, ker je tako lahek. Vsaka stvar je to,
kar je; vsaka je jednaka sami sebi. Torej si
moram tudi misliti vsako stvar tako, kakoršna
je. Ta zakon se imenuje zakon istovet¬
nosti, ker izraža, da je stvar isto, kar je. —
Ta zakon je podlaga vsega resničnega mišljenja :
po tem zakonu se misel oklene svojega pred¬
meta, ima ga za to, kar je ali za istiniti pred¬
met, pa ga tudi drži in hrani ter ga ne za¬
menja z drugim.

2. Ni možno, da bi kaka stvar,
ali misel v istem oziru in ob j e d -
nem bila to in ne bila to, bila t a k a
in ne bila taka; zatorej si tudi ne more m
misliti v istem oziru in h krati čisto nasprotnih
stvarij. Papir, na katerem pišem, ne more biti
po površini bel in ne-biti bel; jabolko ne
more biti ob jednem sladkega in ne-sladk e g a
vkusa, prerezano in ne-prerezano, popoln oma
olupljeno in ne - olupljeno. Zaradi tega si tudi
ne morem misliti kaj takega, n. pr., da bi fc>ilo
dvakrat dve ob jednem štiri in ne-štiri (pet,

33

šest . . da bi prijatelj moj v istem trenutku
umrl in ne-umrl. Imenuje se ta zakon — zakon
protislovja, ker si nasprotuje n. pr. to:
biti modremu in ne - biti modremu. — Ta
zakon je s prvim najtesneje sklenjen: dejali bi,
da sta oba le dve strani jednega zakona. Kakor
prvi vodi in drži naš um pri istini, tako brani
drugi zakon, da ne odstopimo od istine. Kakšno
bi bilo pač naše spoznavanje, ako bi ne mogel
ločiti tega dvojnega: Ura sedaj gre — ura
sedaj ne gre! Kako bi spoznaval istino, ko bi
o uri trdil hkrati oboje? Kdor bi ta zakon
razdrl, uničil bi tudi vsako spoznavanje. 1 )

3 Tudi tretji zakon je v zvezi s prvim in
drugim. Drugi nam kaže, kaj ne more in ne
sme biti, a tretji nam zopet pove, kaj mora
biti. Ako si mislim dvoje: črno in ne-črno,
znano inne-znano, lepo in ne-lepo,
tedaj vidim takoj, da je n. pr. deska črna ali
n e - č r n a , človek je ali z n a n ali n e - z n a n ,
pesem je ali lepa ali ne-lepa, torej ali
prvo ali drugo, to mora biti in drugače ne
more biti. Sploh torej pravimo: Izmed dveh
čisto nasprotnih predmetov ali pridev-

*) Iz tega vidimo, kako daleč je zašlo Hegelovo
modroslovje, ki kar naravnost deluje zoper ta zakon. V
Logiki n. pr. (Zv. I. str. i'6. 2. izd.) piše: »Materija je
nekaj drugega kakor duh. Duh je nekaj drugega kakor
materija. Torej sta oba nekaj drugega. Torej sta ravno
isto.“ Človek čitaj in — strmi!

34

kov ali stavkov mora j eden istinitbiti, ta
ali oni; kak tretji ne more biti. Ta zakon
se zove zakon izključenega tretjega (slu¬
čaja ali pridevka). Tudi ta zakon vodi in
uravnava naše spoznavanje. Ako se gre za dvoje
nasprotnih lastnostij, vem, da ima stvar ali
jedno ali drugo; ako se gre za jedno samo
svojstvo, tedaj mi zakon to veleva, da je moram
ali pridevati ali ne pridevati; tretjega načina
ni. Kako imeniten je pri razgovorih, pri znan¬
stvenem dokazovanju! Ako imaš pred seboj
človeka, ki ti tako-le odgovarja: Vprašaš: Ali
priznavaš, da je Bog? Odgovor: Ne priznavam.
Vprašaš: Torej ti praviš, da Boga nit Odgovor:
Ne, tega ne pravim . . . tedaj veš, da tak ne ve,
kaj govori. Zakaj ali Bog je — ali ga ni; da
bi še kaj drugače bilo, še po kakem tretjem
načinu, to ni možno.

4. Naposled je še jako važen zakon, ki
nam veleva, naj ne mislimo ne tega ne
onega brez zadostnega razloga. N. pr.
zastran Boga je tako: Ali je, ali ga ni. Da pa
pravim, Bog je, za to mora biti zadosten razlog,
ki mi kaže, da je res tako. Prijatelj je umrl
ali ni umrl; da pravim: umrl je, zato mora
biti zadosten razlog, moral sem zvedeti, da je
res tako; ko bi kar meni nič, tebi nič rekel:
umrl je — to bi ne bilo nikako spoznavanje,
nikaka resnica. To je zakon zadostnega
razloga.

35

o *

5

Kako važen je ta zakon, vidiš na prvi po¬
gled. Ta zakon brani, da se misli ne pretrgajo,
ne presekajo in zamešajo, brani, da se ne snu¬
jejo samovoljno, stori pa, da so misli resnične,
istinite, ker ta zakon sklepa misli z istinitimi
stvarmi. N. pr. v glavo ti pade, da te pride
jutri obiskat prijatelj; a upati ali istinito mi¬
sliti ne moreš, ker nimaš nikakega razloga za
to. Ako si pa dobil pismo z naznanilom, potem
je to naznanilo razlog, da pričakuješ prijatelja

Pa ne samo misli morajo imeti vedno za¬
dosten razlog, tudi vsaka stvar sama na sebi
mora imeti zadosten vzrok za to. da je taka
ali taka. Brez vzroka ne more biti nobena
stvar in se ne dogodi nobena prememba. Kadar
vidimo kje premembo, takoj iščemo vzroka,
ker si je ne moremo misliti brez vzroka. Tega
nas uči zakon zadostnega razloga.

6. Kako globoko naj preiščemo zakone
mišljenja.

Citatelj bi se gotovo čudil, ko bi mu velel,
naj dokaže, da ob jednem ne more biti slep
in bistrega pogleda, ali da je del manjši kakor
celota. Modroslovec pa hoče vsaki stvari do
dna, in kar je drugim jasno kakor beli dan,
ni trdno in gotovo tudi modroslovcu. No, ne
trdimo, da so vsi modroslovci tako sumljivi,
oprezni in natančni, a nekateri so. Nekateri

3 6

modroslovci so se trudili dokazati tudi te za¬
kone mišljenja, drugi so jih pa izvajali iz glo-
bočjih virov, tretji so jih pa celo tajili, zlasti
zakon zadostnega razloga se ni zdel vsem') ve¬
ljaven in zanesljiv.

Potemtakem moramo tudi mi tukaj vpra¬
šati, ali so ti zakoni res trdni, ali jih je treba
šele podpreti z dokazi. Temu vprašanju odgo¬
varjamo, da jih ni treba dokazovati in da jih
tudi ne moremo dokazati, pač pa jih umemo
in lahko pokažemo njih medsebojno zvezo.

Ni jih treba dokazovati, saj so i. popol¬
noma razvidni in j a s n i sami po sebi. Ako
bi jih kdo tudi dokazal, ne bi bili zato nič
razvidnejši in trdnejši. Kadar ti sveti solnce,
ni treba svetiti z drugo lučjo. 2. So za vsa¬
kega mislečega človeka popolnoma trdni in
gotovi. Da bi bilo drugače, ne moremo si
misliti. 3. Vsi ljudje se ravnajo po teh
zakonih, tudi tisti, ki najhuje dvomijo. Ko
bi n. pr. dali takemu dvomljivcu zaušnico, takoj
bi se razsrdil nad nami. Mi bi mu lahko od¬
govorili : Oprostite, gospod, to pa le ni trdno
in gotovo, da bi vi bili dobili zaušnico, saj je
celo možno, da ob jednem kdo dobi zaušnico
in je vendar ne dobi. Seveda bi mož ne sprejel
takega izgovora, ker tudi on se hote ali ne-
hctč ravna po zakonih mišljenja, kakor vsi
drugi  ljudje.

Hume, Kant, kriticizem.

37

Pa tudi ne moremo jih dokazati. Kako
neki? Ako hočemo dokazati zakone mišljenja,
moramo jih dokazati z mišljenjem, in misliti
moramo zopet po onih zakonih. Recimo, do¬
kazali bi, da so zakoni trdni in istiniti: ne bi
s tem ničesar dosegli in dognali, zakaj za
trdne smo jih sprejeli in imeli tudi v začetku
dokazovanja in v vsem dokazovanju. Tudi bi
ti zakoni dokazali le — sami sebe, uspeha bi
torej ne bilo. Recimo pa tudi, dokazali bi, da
so ti zakoni nezanesljivi in nikakor trdni, ali
celo napačni: tedaj bi iz tega sledilo, da je
tudi dokaz po napačnem zakonu napačen, torej
bi bilo napačno ali nezanesljivo, ko trdim, da
so zakoni nezanesljivi — torej nobeden dokaz.
Tako vidimo, da tak dvom uniči ali uje sa¬
mega sebe in da je nemogoče in nezmiselno
tako dvomiti.

Tudi v obče ni težko razumeti, da ti naj¬
nižji zakoni so nad vse trdni. Saj izražajo in
določujejo spoznavanje samo in sicer tako, da
vodijo zgolj do resnice, in nas varujejo zgolj
neresnice. Vsi zakoni vodijo um tako, da se
njegovo delo vjema z istino; to in samo to
činijo ti zakoni, torej so nam najtrdnejši po¬
roki, da je spoznavanje resnično.

In ob tem vprašanju lahko razjasnimo še
drugo: Ali se morda spoznavanje samo ne da
kako izvajati in razlagati iz kakega višjega in
bolj pravega vira? N. pr. človek zna hoditi,

38

toda hoja človeška se da izvajati in razlagati
iz gibanja sploh ter se ravna po splošnih za¬
konih gibanja. — Spoznavanje pa se ne da
razlagati od nikoder, marveč je popolnoma
prvotno delo. Vsako razlaganje, vsako izva¬
janje sloni na tem, da spoznavamo. Spozna¬
vanje človeško bi se moralo povzdigniti samo
iz sebe in čez sebe ter prekoračiti svoje moči in
meje, da bi to spoznalo, — kar je pa nemožno.

Zato pa trezno modroslovje ne razklada,
kaj je neki spoznavanje, tudi ne dokazuje za¬
konov mišljenja, marveč jih ima za trdne v
najvišji meri. Cesar se jasno zavedamo, to nam
je določeno in trdno.

Navedeni zakoni so naj višji v našem mi¬
šljenju. Mišljenje samo pa je jako raznovrstno
in tudi zapleteno. Koliko predmetov, koliko
potij ima, kako se bogati od dne do dne naš
spomin! Vendar se ne more resnično mišljenje
nikdar izneveriti onim zakonom. Ko bi hoteli
modroslovje razložiti vsestransko, morali bi
tudi mišljenje razložiti na dolgo in široko. A
v kratkem pregledu najpotrebnejših modroslov-
nih naukov ne govorimo o tem. In tako izpu¬
ščamo skoro vso tisto vedo, ki jo imenujejo
logiko. Čeprav je lepa, ne bi mnogo obogatila
našega duha za ta namen, za katerega je pisano
te delce. Le splošno rečemo, da nas vodi dosledna
logika do popolne resnice. Logičnim zakonom
smemo zaupati, kakor zaupamo vidu in sluhu.

39

7. Zmot je mnogo, resnica jedna.

Velika večina ljudi) popolnoma zaupa svoji
pameti. Kar spoznajo, kar najdejo, kar doka¬
žejo s pametjo, to imajo za resnično; prav
nič se ne boje in ne dvomijo, da bi njihovo
jasno spoznavanje ne bilo resnično.

A proti taki „lahkovernosti“ ali „lahkomišlje-
nosti“ vstajajo od vseh stranij modroslovci in
ugovarjajo, da na samo pamet se ni zanašati, saj
tako preprosto ravnanje velja samo za navadno
življenje. Pa čudno je to: Modroslovci,ki ugo¬
varjajo, so si čisto navskriž. Kar trdi ta, taji na¬
ravnost oni in zatrjuje nasprptno stvar; le v
tem so si jedini, da vsi jemljo preprosti pameti
pravice in veljavo.

No, ako pogledamo modroslovcem bolj na
prste in sežemo njih naukom do dna, spoznamo
naposled, da navadna pamet nikakor ni tako
slaba, kakor trde oni, marveč tudi najtemelji¬
tejše modroslovje mora pripoznati skoro vse
pravice in potrditi ravnanje navadne pameti.

Naša navadna pamet nam kaže razloček
med našimi mislimi in zunanjimi stvarmi; pravi
nam, da so zunanje stvari resnične ali istinite,
kadar nam jih jasno kažejo oči ali prsti (pri
tipanju); ko zapazimo premembo, pravimo, da
je tukaj neki vzrok za premembo; ko vidimo
umni red med mnogimi stvarmi, vemo, da je
tu določil nekdo za vse poseben namen;

40

potem nam pamet kaže, kaj je ta ali ona stvar
sama na sebi; zlasti nas vodi pamet do najviš¬
jega vzroka vseh stvarij — Boga, in nam zatr¬
juje, da imamo dušo od telesa različno, v duši
pa um in prosto voljo.

Toda modroslovci se smehljajo, ko pre¬
prosti ljudje tako z veseljem govorimo o teh
predmetih. Zdi se jim to govorjenje prazno.
Poglejmo torej, kaj nam ugovarjajo in kaj imajo
in znajo oni boljšega kakor mi.

Tu mogočno in zavestno stoje na jedni strani
zoper nas mnogoštevilni realisti, ki pa seveda
niso vsi jednih mislij in jedne barve, marveč se
jako ločijo med seboj, a nasprotni so nam vsi.
Realisti se imenujejo po latinski besedi res,  ki
pomenja reč  ali stvar;  od todi je realis,  kar
znači istiniti ali pravi predmet. Realisti so torej
tisti, ki se držijo le stvarij ali rečij, češ, samo
te so resnične, misli pa so nezanesljive in
tudi neresnične. — Tako trde v obče rea¬
listi, oni, kateri segajo čez prave meje. — Med
temi pa moramo imenovati posebej i. empi¬
riste. Zovejo .se po grški besedi empeiria,
ki pomenja izkušnjo  ali izkustvo,  in trdč, da je
le to resnično, kar izkusimo, t. j. vidimo, sli¬
šimo, tipamo ali tudi znotraj najdemo, kakor
jezo, ljubezen i. dr. Da bi pa bilo kaj takega,
česar ne izkusimo, recimo bistvo kake stvari,
podstat (substancija), poslednji vzrok Bog —
to ni trdno, tega ne vemo. Empiristov je sila

41

mnogo: Bacon Verulamski, Locke  in mnogi
novejši se drže tega nauka. — Dalje tišče sen-
z n ali s t i. Ime imajo po latinski besedi sensus,
ki pomenja čut  ali čutilo,  in sicer zato, ker je
po njih mnenju resnično le to, kar je čutno,
kar se vidi, sliši in prime, drugega nič. Senzua-
listi so bili posebno stari Epikurejci in v novem
veku CoNDlLLAC z mnogimi drugimi vred. Od
senzualistov se ne ločijo mnogo materija-
listi, ki trde, da je resnično samo to, kar je
tvarinsko ali materijalno, kakor kamen, voda,
zrak in pa tvarinske moči; duša, Bog, greh,
čednost — to so prazne besede, izmišljotine.
Tudi materijalistov je bilo veliko: izmed starih
sta Levkip  in Demokrit,  pri Francozih La Met-
trie, Holbach,  med Nemci Feuerbach, Vogt,
Mole^chott, Buchner.

Z druge strani pa nastopajo idealisti.
Zovejo se po grški besedi idea,  ki znači misel,
na^or  ali to, kar človek v duhu gleda. Idealist
je torej tisti, ki ima za resnične samo svoje no¬
tranje misli in nazore, zunanje stvari pa se mu
zde varljive, negotove. Potemtakem so idealisti
popolni nasprotniki prejšnjim modroslovcem.
Tudi idealistov nauki se razločujejo med seboj;
a tem naukom ne dajemo tukaj posebnih imen,
da ne bo stvar pretežka. Imenujemo jih rajši
po modroslovcih samih in sicer nam bodi prvi
idealizem Platon-ov,  ker je Platon oče
idealistov. On je učil, da vidne ali čutne stvari

42

niso tako istinite, kakor ideje. Te ideje pa niso
samo v naši pameti, marveč so tudi same na
sebi in sicer večne in nepremenljive. To, kar
imenujem „drevo“, ni samo v glavi, tudi ni
ono-le drevo na vrtu, marveč je neko popolno
posebno bitje zase; tega bitja ne vidimo in ne
tipamo, marveč samo z umom je spoznavamo,
ker biva v nadčutnem ali nadzemskem svetu.
Platon torej pravi, da čutenje nam ne kaže
istine, ampak le um, ki nam razkriva ideje.

— Drug znamenit idealist je Des-Cartes.
Ta uči, da spoznavamo poglavitne resnice po
prirojenih idejah, kakor Boga, svojo dušo,
bistvo i. dr. Tudi ta idealist torej misli, da ima
človek sam v sebi spoznavanje stvarij in da mu
zunanji svet za to ne pomaga mnogo. — Anglež
Berkeley  (1684—1753) trdi, da je vse spo¬
znavanje samo v duši in iz duše; saj ne mo¬
remo spoznavati drugega kakor le svoje ideje
in misli. Da je zunaj nas zunanji svet, da so
telesa in njih lastnosti, to se nam samo zdi.
Ideje in misli pa nareja v našem umu Bog
sam. Tako torej trdi Berkeley, da nam oči,
ušesa in drugi čuti ne kažejo nikakih istinitih
stvarij. — Se dalje pa je šel Nemec F1CHTE.
Po njegovem nauku — da po domače rečemo

— ne moremo sami iz sebe ven, vesoljnost ali
zunanjost — to je samo naša misel. Nebo in
zemlja, grom in tresk — vse gola misel. —
Tudi Hegel  je učil idealizem; tudi njemu ni

43

nič mari zunanji svet, od katerega bi bilo od¬
visno naše spoznavanje, saj je naša misel hkrati
tudi svet; gora, ki si jo misliš, je prava gora
in sicer ne poleg ali zunaj tvoje misli, marveč
tvoja misel sama je že gora. Potemtakem res
nosi človek sam v sebi pravi svet. Dovolj o
idealizmu!

Iz tega pač razvidi vsakdo, da tako čudni
nauki, kakoršni so nauki senzualistov, materija-
listov in pa čisto nasprotnih idealistov nikakor
ne morejo biti resnični. Kar mogočno trdi oni,
to pobija ta in uči čisto druge nauke. To je
najboljši dokaz, da se s takimi nauki ne smemo
sprijazniti.

A sedaj moramo zvedeti resnico; ako ni
resnično, da spoznavamo samo s čuti, in ako
ni resnično, da spoznavamo s samim mišlje¬
njem, kaj je neki resnično? — To ni težko
zvedeti. Seveda tu se ne gre, da bi kdo mogočno
trdil svojo misel, marveč tako moramo trditi,
kakor je v istini. Kako je pa v istini?

Spoznavati začenjamo s čuti. Rojeni otrok
ne prinese na svet nikakega znanja. Polagoma
pa ogleduje razne stvari okoli sebe, posluša
glasove in tipa s prsti. S tem spozna, kar je
okrog njega, razloči svoje telo od drugih stvarij,
spozna svoje potrebe, lakot, žejo, mraz, vro¬
čino, s kratka : zunanji svet se mu odpre. Po¬
tem se zavč tudi samega sebe in ve, kaj je to,
ako reče: jaz. Nadalje si pridobi tudi splošno

44

znanje, da namreč vč, kaj je človek, kaj pa
žival, kaj drevo, kaj grm, kaj hiša, kaj svet¬
loba, kaj gorkota. Spozna tudi, kaj se pravi
sedeti, stati, hoditi. — Pa kako? Ali dobi otrok
to spoznanje samo iz gledanja, poslušanja ali
tipanja? Nikakor ne. Zakaj n. pr. »človeka
sploh“ nikjer ne vidi, pač pa Ivana, Pavla in
druge posamezne ljudi. „Psa ali konja v obče“
tudi nikjer ne vidimo, marveč le tega in onega
posameznega psa in konja. Se manj vidimo
»žival v obče". Torej je jasno, da spoznavamo
pač s čuti, a nikakor ne s samimi čuti. Tudi
sami v sebi moramo imeti nekaj, s čimer delu¬
jemo še poleg čutov. V našem umu je moč,
da spoznamo iz posameznih stvarij tudi to, kar
je občno in splošno; je moč, da spoznamo,
katera stvar je vzrok, katera je pa učinjena ali
storjena; je moč, da spoznamo, kaj je tu ali
tam bistveno, kaj pa nebistveno, ali kaj je
glavno, kaj postransko. S kratka : čuti nam dado
pač snovi za spoznavanje, popolno spoznavanje
pa se dovršuje v umu, ki obdela snov po trdnih
pravilih in načinih.

Zatorej niso resnični nazori golih realistov,
pa tudi ne idealistov, ampak resnica je samo
jedna: v sredi med napačnimi nazori.

Tako pa tudi učimo, kakor so od nekdaj
učili trezni modroslovci in kakor uči preprosta
pamet, da je spoznavanje dvojno: čutno in
umsko. Čutno nam podajejo sami čuti: to

45

je prvo spoznavanje in podlaga vsakemu dru¬
gemu; umsko spoznavanje pa se godi v našem
umu in pameti, po trdnih zakonih umskih. In
to spoznavanje sega tje, kamor ne morejo naši
čuti, povzdigne nas visoko nad meje našega
življenja, nad čas in nad prostor, kaže nam
nepremenljive resnice; to spoznavanje je v
naših vedah, zlasti še v modroslovju, in s tem
se človek povzdiguje nad živali.

Kako bi neki bilo drugače: Oko nam na
primer pravi, da se solnce suče okrog nas. Kdo
je pa povedal človeštvu, da se sučemo mi zem¬
ljani okrog solncat Čuti niso povedali, torej
je spoznal jedini umna podlagi čutnega opa¬
zovanja. Samo ta vzgled je dosti umeven, da
nam kaže, kaj je umsko spoznavanje.

Ne izkustvo samo, ne čutno delovanje samo,
ne mišljenje samo iz sebe, ne prirojene ideje
— nam ne razodevajo resnice, ampak izkustvo
in um skupaj. Taka je naša narava, tako je
naše spoznavanje, in noben modroslovec ne
more tega premeniti.

Kako žalostno je, da si učenjaki kujejo
svoje nauke po svoji volji ali želji, in nečejo
pripoznati tega, kar je res! Zato ta j e materija-
listi ves nevidni svet; zanje ni Boga, ni duše,
ni kreposti, ni greha, ni zasluženja, ker tega
nihče ne vidi z očmi. Pa tudi idealisti tavajo
v velikih zmotah, ker si snujejo misli o takem
svetu, kakoršnega ni. Seveda so taki krivi nauki

46

jako škodljivi, ker zmota v nauku o pameti
rodi brez števila zmot v drugih naukih.

Drugi oddelek: O svetu.

8. Kaj je svet?

Besedo svet  rabimo v mnogoterem po¬
menu. Navadno nam pomenja kraj našega tu¬
kajšnjega življenja. Tako pravimo: „Na svetu
je dobro", ali: „Dandanes je na svetu hudo."
Potem pomenja svet  širno tujino nasproti ozki
domovini, n pr.: „Pojdem po svetu." Pomenja
tudi človeški rod, n. pr.: „Hudobni svet je
tega kriv." Včasih pa nam pomenja vesoljstvo,
t. j. vse, karkoli je razven Boga; n. pr.: „Ves
ali celi svet", ali: „Bog je ustvaril svet." Tukaj
nam pomenja beseda svet  vse stvari: zemljo in
kar je na zemlji, zvezde in vse njihove moči
in pojave, karkoli moremo spoznati od blizu
in daleč. V tem pomenu rabimo besedo svet
tukaj. Spoznati želimo namreč vse stvari, se¬
veda ne vseh posameznostij, ampak njih naj¬
splošnejše lastnosti in najvišje zakone. Spoznati
želimo tudi vzrok, iz katerega so stvari, ako
namreč niso večne ali same iz sebe.

V tem preiskovanju pa se moramo držati
primernega reda. Najprej torej govorimo o
st v ar 6 h sploh, o njih lastnostih in naj¬
višjih zakonih. Nato govorimo o telesih v

47

obče in sicer o neživih, pa tudi živih,
kjer si bomo zlasti ogledali, kaj, odkod in kakšno
je življenje. Med živimi stvarmi je lep red ;
nekatere samo žive in se množč (rastline);
druge se gibljejo (živali), naposled človek
ima tudi um. — Človek pa ni samo telesno
bitje, ampak ima tudi dušo. Ker je duša za
nas tako važna, govorili bomo obširneje o njej.
Naposled se vprašamo še, od kod je svet in
izkušamo spoznati njegov začetek in vzrok.

Torej nas tukaj čakajo sila imenitna vpra¬
šanja; tu se nam bo kazal svet po svojem
bistvu, po najvišjih zakonih. Kar bomo tukaj
obdelovali, to je še mikavnejše in deloma tudi
ložje kakor ono, kar smo pisali o umu. Sami
o sebi navadno ne razmišljamo radi, pač pa
o zunanjih stvareh. Tudi se je modroslovje
začelo s tem, da so preudarjali vprašanje: Kaj
in odkod je svet?

Kaj pa je vendar svett Nekateri imajo svet
za večno in neskončno bitje in pravijo, da Bog
in svet — to je jedno in isto. Ti modroslovci
se imenujejo panteisti, ker učč, da v s e
(pan) ali vesoljnost je Bog (Theos). Drugi trde,
da je svet neskončen, večen, sam iz sebe. Ti
so materijalisti, katere že dobro poznamo. Med
njimi so bili nekateri, ki so mislili, da je vsa
tvarina živa (hylozoisti); drugi pa so učili in
uče, da življenje ni nič drugega kakor neko po¬
sebno tvarinsko (mehansko) gibanje. Da ume-

48

vajo idealisti svet po svoje, tudi že vemo.
Mnogo različnih in napačnih nazorov je o svetu,
a vseh ne moremo razkladati: pač pa je po¬
trebno, da dobro razložimo resnico. In to ni
težko dandanes, ko nam razne vede ponujajo
obilo dokazov in pojasnil za resnico. Zato so
pa prav sedaj tem bolj čudne in se tem manj
dado opravičiti mnoge zmote učenjakov, čim
več pomočkov imajo za resnico.

Vse naše mišljenje in opazovanje, vse vede
in ves njih napredek nam kaže določno in
umevno, da je svet velikanska skupina
različnih stvari j, ki so pa vse med
seboj ne samo v lepem soglasju,
ampak tudi v trdni jednoti ali zvezi,
vseskozi modro sestavljene in ure¬
jene, zato pa tudi nikakor niso same
iz sebe, ampak so delo neskončno
modrega in mogočnega bitja. Ta nauk
se nam bo v kratkem razkladanju tako pojasnil,
da ne bo ostalo o tem nič dvoma.

Že našim očem se kaže svet čudovito lep
in mnogovrsten. Nikdar se ga ne nagledamo,
vedno se nam ponuja kaj novega, mičnega.
Kako različne so stvari po barvah, obliki,
gibanju! Posluh nam odpira drugo pot do
stvarij in nam dela veselje brez prenehanja.
Pa, četudi nam ta dva čuta razkrivata obširen
svet in poleg njiju še trije drugi čuti, vendar
nam šele um odpira vrata do lastnostij, najvišjih

49

4

zakonov, do izvira in namena sveta. Z umom
obsegamo ves svet, spoznamo, da je svet prava
jednota od najmanjših do najvišjih stvarij, in
šele iz tega spoznanja dobimo pravi pojem o
svetu, t. j. razvidimo njegovo bistvo. Vseskozi
pa se moramo pri preiskovanju ravnati po pra¬
vilu: Svet moramo spoznavati tak, kakoršen je;
ne smemo si ga v mislih delati ali slikati ta¬
kega, kakoršen nam je všeč, ali kakoršnega bi
imeli mi radi.

9. Kaj so stvari?

Da, kdor bi vedel natančno in popolnoma,
kaj so stvari, ta bi bil največji modrijan. Pa
takega ni bilo in tudi nikdar ne bo. Kdo naj
prodre tako globoko, da mi povč, kaj je neki
kapljica vode? Ako jo tudi stehta, ako jo pre¬
meri, ako ji prešteje vse delce: kaj je kapljica
in zakaj je ravno taka, ne pa drugačna, tega ne
dožene nikdar naš um.

A tako globoko v spoznavanju tudi ne si¬
limo. Saj vemo dovolj, da smo najrajši na po¬
vršini stvarij, kadar jih spoznavamo; pičlo malo
imamo spoznavanja, ki sega v notranjščino ali
bistvo stvarij. Vendar je tisto malo jako drago¬
ceno vsakomur, kdor pomisli, da najbolj vzvi¬
šeno delo za človeka je : spoznavati resnico.

Kar imenujemo ,stvar 1  ali ,reč‘, tisto nam je
nekaj, kar je ali, kakor pravimo, biva. Ni-

5°

kakor ni take stvari, ki bi ne bila. Potemtakem
imenujemo ,stvar' sploh to, kar je, bodisi karkoli.

Ako pa komu pravimo : „Kaj misliš, kaj je
leseno železo odgovoriti: „To ni nič." Ta
,nič‘ je čuden svat med modroslovskimi bese¬
dami in pojmi, in kakor se ljudje sploh naj¬
večkrat prepirajo za prazen nič, tako ni čuda,
da se tudi modroslovci prepirajo za svoj ,nič‘.
Mi pa recimo, kar je čisto jasno, da ,ničesa‘ ni,
torej s tem ne moremo nikamor. j * 1 ) Rabimo ga
le zato, ker nam je nasprotna stran reči ali ne¬
česa. Dečka n. pr. vprašam: „Ali si kaj našel?"
Odgovori mi: „Nič.“ To torej, kar je našel, bilo
je — nič. Lahko bi bil deček tudi rekel: „Nisem
našel stvari." Sedaj nam je jasen ,nič‘, in ni
nam treba o njem prav nobenega nadaljnjega
premišljevanja.

A kakor se svetla obleka lepše vidi, kadar
je zraven nje temna, tako nam je ta ,nič‘ (če¬
prav ga ni, niti v temi) prav dobro razložil,
kaj pomenja naš stavek: „Stvar je ali biva."
Naš um namreč je tak čarodej, da postavi poleg
te ali one stvari nasprotstvo ; tedaj jo spozna
lože in bolje. Ko hoče spoznati, kaj je to: ,biti‘,
postavi poleg njega: ,ne-biti‘, in spoznanje se
dopolni. Jednako tudi pri pojmu ,stvar, reč,

j Kako grozna je zmota modroslovca Hegela, ka¬

teremu je ta ,nič‘ v modroslovju prav tako istinit, kakor

stvar ali naša ,bit‘1

5 l

4

nekaj 1 : ko poleg njega: postavimo svoj ,nič‘,
tedaj nam je pojasnjen.

Po tej poti smo našli nekaj, kar je v vsaki
stvari in kar zaradi tega zgodaj spoznamo, kaj
je: ,biti' in ,ne-biti‘. Že otroku rečemo: »Po¬
glej, ali je pes vveži!“ Gre in pride povedat:
„Je“ ali: „Ni ga.“ Seveda tako zgodaj ne raz¬
umemo, kaj je neki tisto, v čemer si mislimo
vse, karkoli j e. Ako bi tisto umeli, umeli
bi vesoljnost. In žal, da v slovenščini nimamo
prave besede za to. Vse liste skupaj imenu¬
jemo listje, vse grozde — grozdje, vse živali
— živalstvo. Prav bi bilo, da bi rekli vsemu,
kar je, bitje; toda tisti, ki so nam besede ko¬
vali in jim podtikali pomen, so določili, da je
,bitje 1  isto kakor ,nekaj' ali ,stvar'. Zato pa
moramo imeti drugo in posebno besedo, in ta
nam bodi ,b i t‘. Ta nam zaznamuj vse, kar
je in samo to, kar izražamo v besedici ,je‘,
kakor: Bog je, duša je.

Kaj so stvari, tega nismo zvedeli, vendar
se nam je pojasnilo, kaj nahajamo v vseh
stvareh, kdaj so, kdaj niso. Sedaj pa si oglejmo
še nekaj, kar je v sredi med .nekaj' in ,nič‘,
in je jako važno za spoznavanje stvarij.

Recimo, da imamo v roki jajce, tedaj je
to vse kaj drugega kakor pišče. Vendar se pre¬
meni polagoma na gorkoti jajce v pišče, torej
je jajce na tej poti, da bo iženj pišče, ali —
kakor pravimo — jajce ima zmožnost, da

5 2

bo pisce, in pisce je v jajcu možno. To je
jako zanimivo in važno. Zanimivo, ker ista
stvar j e in tudi ni. Je, ker ima že vso moč,
da bo iz nje kaj drugega, in vendar tista stvar
še ni. Je po ,možnosti 1 , ni pa ,istinito‘ ali ,v
dejanju' ali dejansko. To, kar je možno, ni¬
kakor ni nič, pa tudi ni še stvar.

Zanimivo je nadalje še nekaj drugega. V
roči imamo jabolčno peško. Ako peško vsa¬
dimo v tla, vzraste za nekaj let jablana. Za¬
torej je v peški ali semenu že vse določeno
in pripravljeno, kar bo pozneje iz njega. Tu
pravimo, da je v peški že določeno bistvo
drevesa tako, da mora pozneje peška biti drevo;
a drevesa dejansko še ni. Bistvo je, a biti ali
bivanja še ni: potemtakem moramo ločiti pri
stvareh bistvo in bivanje.

Vse te razmere in stopinje je treba ločiti
pri stvarčh, da vemo, kaj so in kaj bodo

10. Lastnosti stvarij.

Tu iščemo in določujemo take lastnosti,
katere imajo in morajo imeti vse stvari. Ka¬
tere so neki?

i. Ko si kako stvar mislimo, mislimo si več
delov, a vsi so združeni v celoto in jednoto.
Jablana n. pr. je drevo, ki ima korenine, deblo,
veje i. dr.: vse te oklepa popolna jedinost. za¬
radi česar pravim: to je jablana. Tu vidim

53

torej prvo lastnost, ki se nahaja v vsaki stvari,
in ta je j e d n o t a.

Da si kaj mislim, mora biti jednotno; kar
je, to je tudi jednota. Klobuk in glava nista
jedna stvar, tukaj ni jednote; a glava, trup,
roke in noge skupaj z oživljajočo dušo, to je
človek, ker tu je jednota.

Ko bi ne bilo jednote v stvareh, ne bi bilo
mnogo stvarij. Le zato je na kupu pet ka-
menov, ker je vsak zase po j e d e n ali jed-
noten; ne more se reči, da je v steklenici pet
voda, ker ni jednot, marveč voda v steklenici
je s steklenico vred neka jednota.

Ta lastnost se umeva sama po sebi, tako
pravi preprost bralec, in res je to; a to pri-
poznavanje priča, da je jednota res splošna ali
občna lastnost stvarij. Seveda je ta jednota raz¬
lična v raznih stvareh, toda jednota je le po-
vsodi.

2. Govorili smo že o resnici in resničnem
spoznavanju. Ne samo, da se naše spoznavanje
vjema s stvarmi, tudi stvari se vjemajo s spo¬
znavanjem. Resnično spoznavam n. pr. kis ali
Jesih, kadar sem si natanko ogledal in poskusil
vsa njegova svojstva, svojstva tekočine, ki se
je naredila iz vina. Ako pa potem umetno na-
rejam tekočino, da ima vse bistvo in vsa svojstva
kisova, pravim: To je resnični ali pravi kis.
Ako ta vzgled obrnem na stvari sploh, pa vidim,
kaj je resnica ali resničnost. Stvari so res to,

54

kar so, stvari so torej resnične; vjemajo se z
umom, ki jih prav spoznava, zlasti pa se vje¬
majo z onim umom, ki jih je naredil po svojem
spoznavanju, kakor umetnik svoje podobe.

O tej lastnosti vseh stvarij smo že govo¬
rili (str. 37). Ko bi je ne bilo, niti spoznati bi
ne mogli stvarij. Stvari so prikladne umu, ka¬
kor je um prikladen stvarem. A da so stvari
prikladne umu, morajo izvirati iz nekega uma,
ki jih je storil prikladne, ki jih je storil take,
kakoršne je določil: s kratka, stvari so resnične,
zato jih moremo vsaj deloma spoznati; popol¬
noma pa jih spoznava samo oni um, iz kate¬
rega so.

3. Sedaj nam ni težko umeti še nekaj dru¬
gega. Mislim si košček kamena. Ta ima razna
posebna svojstva in je zaradi njih prav pri¬
meren svojemu namenu. Kamen je torej —
dober. In tako je z vsako stvarjo: vsaka je po
svoje dobra. Vse, karkoli je, je samo na sebi
dobro, prikladno je nekemu namenu. Isto res¬
nico umevamo lahko tudi po tej-le poti: Vsaka
stvar je boljša kakor nič, ker nič nima nika-
kega svojstva. Ker stvar je, ima istino ali res¬
nico in je v zvezi z drugimi stvarmi, zatorej
more tudi služiti v kak namen. Tako ima in
mora imeti dobroto.

Kako važno je to! Vse stvari so dobre, so
narejene po neskončnem umu, da spadajo v
celoto in jednoto v vesoljstvu. Vse so zato

55

dobre, ker so istinite, vse so vredne, da jih
poželč druge stvari, zlasti pa so vredne, da jih
človek ceni, pomneč, da so božje stvari. Vse
kažejo tudi neustvarjeno dobroto, v vseh od¬
seva neskončna istina in dobrota božja.

Nimajo pa stvari dobrote v jednaki meri.
Nekatere je imajo več, druge manj. Ne svetijo
se jednako zvezde, niso jednako rabne vse rud¬
nine in kovine, niso jednako koristne živali,
nekatere celo škodujejo človeku, dasi v celoti
tudi služijo svojemu namenu. Navadno ume¬
vamo in imenujemo to razmerje med stvarmi
p o p o 1 n o s t, ki je večja ali manjša, ki se
pa ne ozira samo na dobroto stvarij, ampak
tudi na njih vnanjost, ki je bolj ali manj všeč,
bolj ali manj — lepa.

4. Naposled namreč pridevamo stvarem tudi
ono lastnost, ki se kaže v njih zunanjem po¬
javljanju ali v tem, kako našemu spoznavanju
in želenju ugajajo. N. pr. jabolko, ki visi jeseni
na drevesu, ni samo dobrega vkusa, ampak
tudi na pogled je prijetno, kar je poskusila že
mati Eva, zakaj njej se je zdelo, da je „drevo
dobro za jed in lepo očem in prijetno za gle¬
danje." (Gen. 3, 6.) Pa tudi duševne stvari so
lepe, n. pr. lepa misel, lepa ideja, lep namen,
,lepa duša‘ i. dr., kar nam priča, da je lepota
občna lastnost stvarij, seveda v različni meri.
O krastači pravimo, da je grda, ker ima le
malo lepote, kakor tudi pravimo o njej, da je

56

po letu mrzla, ker ima manj gorkote, kakor
človeška roka.

Te lastnosti ima vsaka stvar, vsako bitje ;
lahko spoznavamo, katera stvar ima kake last¬
nosti več, katera pa manj.

Pač čudovito modro je urejeno vse stvar¬
stvo, ker je povsodi jednota, a zopet mnogo¬
vrstnost, povsodi resničnost ali trdna istinitost,
zaradi česar se ne varamo, ko spoznavamo po
pravilih svojega uma; vse stvari so tudi dobre
in vredne, da se nanje oziramo in jih cenimo;
in celo lepe ter prijetne, da so tem tesneje skle¬
njene s človekom.

11. Najvišje vrste.

Ako govorimo o tem in onem, rabimo raz¬
lične besede in na razne načine. N. pr. v roki
imam srebrn goldinar. Najprej vem, da je gol¬
dinar iz srebra. Ako bi dal goldinar prekovati
ali raztopiti, srebro je vedno srebro. Srebro
imenujemo znanstveno p o d stat (substancijo),
ker nekako stoji pod zunanjo obliko. Podstat
je torej prava stvar. Kadar vprašam: Kaj je
to? odgovorimo: To je srebro, les, kruh . . .
ln  s tem odgovorom naznanjam podstat.

Pri srebrnem goldinarju je pa še marsikaj
postranskega, kar prav dobro razločujem. Srebrni
goldinar je namreč večji kakor krona; torej
imata oba koliko st, po kateri se ločita.

57

Kos kruha je lahko velik ali majhen, vselej je
kruh. Kolikost se menja, podstat pa ne.

Nadalje vemo, da je kruh sedaj bel, potem
rmenkast, tudi črn. A zaradi tega kruh ni nehal
biti kruh, ako je danes morda bolj Črn, kakor
je bil včeraj, ali danes bolj grenek, kakor je
bil včeraj. Ako hočem zvedeti, je-li kruh bel
ali sladek, ali ne, vprašam : kakšen ali kakov
je kruh? Zato pravimo, da bela barva, sladek
ali grenek vkus, to je kakovost kruha. Ka¬
kovost je: bela, zelena, rdeča barva; vkus, glad-
kost, raskavost, gorkota itd. Vsaka stvar ima
tudi neko kakovost.

Oni srebrni goldinar je na roki poleg sre¬
brne krone. Gledam oba in ju primerjam. Gol¬
dinar je večji od krone, a okrogla sta oba. Ko
gledam oba, oziram se od tega na onega, ali
,nanašam' tega na onega. Kadar govorimo, ozi¬
ramo ali nanašamo se neprestano od predmeta
na drug predmet. To imenujemo odnos. Re¬
cimo: oče — sin, mati — hči, gospodar —
hlapec, vladar — podložnik itd. — v takih be¬
sedah in pojmih se izraža odnos od predmeta
na predmet. Odnos izražamo, kadar primer¬
jamo, ločimo, družimo v mislih.

Ako mi oni srebrni goldinar pade iz rok
na stekleno pločo, tedaj jo ubije, torej nekaj
stori ali dela, ploča pa trpi. Delanje
in trpljenje (v jako splošnem pomenu) na¬
znanjamo neprestano z besedami, n. pr : vidim,

58

slušam, pišem, primem, udarim . . . vse to na¬
znanja delanje. Trpljenje pa: udarjenemu biti,
oslepeti, oglušiti i. dr. To dvoje se vjema,
delanje in trpljenje, ker jedno dela, a drugo
trpi.

Pozabiti ne smemo, da naznanjamo z mno¬
gimi besedami, kdaj se kaj zgodi, in pa, k j e
je kaka stvar: danes, jutri, včeraj, prej, potlej,
zgodaj, pozno . . . vse te besede pravijo, kdaj
je kaj; kje je kaj, kažejo: tukaj, tam, ondi,
zgoraj, spodaj, više, niže itd.

Naposled naznanjamo z besedami še dvoje:
položaj kake stvari in pa njeno stanje.
Položaj n. pr. izražamo, ko pravimo : stol stoji,
stol leži; stanje pa, ko pravimo: hiša je v
ognju (gon), deček je oblečen, mož je pijan
(od vina prevzet).

Podstat je stalna, dokler je stvar ista; a v
drugih vrstah, katere smo sedaj imenovali, gode
se lahko premembe, ne da bi se stvar sama
premenila. Ker se podstati nekako pritikajo,
imenujemo jih pritike ali akcidencije.

Karkoli naj rečem ali mislim, vsaka beseda
m vsak pojem spada v katero izmed teh vrst.
Zato so te vrste najvišje, in sicer jih imenujejo
kategorij e, kar je po naše težko povedati,
zato naj nam velja v obče sprejeta grška be¬
seda. Pomenja pa nam najvišje vrste vsega, kar
J e  in kar more biti.

59

12. Najvišji zakoni.

Govorili smo o najvišjih zakonih mišljenja.
Ondi smo ob jednem tudi opomnili, da oni
zakoni niso samo za našo pamet, marveč tudi
za stvari. Kakor ne moremo v pameti ob jed¬
nem misliti si solnca svetlega in temnega,- tako
tudi v istini ne more biti solnce ob jednem,
na istem kraju in ob istem času svetlo in temno.
A poleg tega, kar smo rekli že ondi, treba tukaj
razjasniti dva splošna zakona, ki veljata v vseh
stvarčh, kar jih poznamo in kar jih more biti.

Četudi si niso stvari med seboj jednake, da
bi bila jedna kakor druga, vendar tudi niso
tako različne, da bi si ne bile podobne. Marveč
vse stvari so tako urejene, da jih gre več skupaj
v drugo, potem v tretjo vrsto itd. Kadar vi¬
dimo kako stvar prvič, kmalu porečemo, da
spada v to vrsto, izmed katere sem videl že
druge stvari. Četudi nisem bil nikdar v Avstra¬
liji in nisem videl ondotnih živalij in rastlin, ven¬
dar ko bi prišel tjekaj in si ogledal vprvič kako
kmetijo, takoj bi rekel: ta rastlina je pšenica,
ona žival je vol, ona-le je konj. A lahko bi bilo
tudi drugače: Bog bi bil lahko ustvaril svet tak,
da bi niti dve stvari ne bili podobni druga drugi
in ne imeli nič skupnega, pa bi tudi ne mogel
vprvič spoznati, kaj je to, kaj je ono ; zlasti bi
morala v takih razmerah imeti vsaka stvar svoje
ime. Sedaj smo vsi ljudje bitja jedne vrste: a

60

Bogu ni bilo nemogoče ustvariti svet tak, da
bi niti dvoje bitij ne šlo v jedno vrsto.

Potemtakem moramo reči, da je splošen
zakon ta, da so stvari razrejene po vrstah. Vrst je
jako veliko, pa tudi onih bitij, ki spadajo v jedno
vrsto, je jako veliko. Pomislimo, koliko trav¬
natih bilk je na jednem samem travniku, ko¬
liko muh je v jednem samem hlevu, koliko
zrn peska je ob morskem bregu! Pa v samem
živalstvu je toliko vrst, da vseh ne pozna noben
učenjak.

Ali pa denemo kako stvar ali bitje v tisto
vrsto, v katero se nam poljubi? Nikakor ne,
ampak naš um jo mora deti tje, kamor spada
sama po sebi. Ne ravnamo samovoljno, ampak
kakor spoznavamo stvari same.

Jasno nam je  sedaj, da bi ne mogli devati
več stvarij v isto vrsto, ako bi ne bilo v mnogih
stvarčh nekaj, kar je isto tu in tam. Kako
bi mogli reči o dveh živalih A  in B'.  ta je pes
m ta je tudi pes, ako bi v obeh ne bilo nekaj,
kar je isto. In isto mora pač biti v vseh bitjih,
katera devamo v jedno vrsto: isto torej v vseh
psih celega sveta, isto v vseh hrastih na zemlji,
isto v vseh ljudeh, kar jih je bilo in kar jih
bo. In to imenujemo bistvo kake stvari. Kar
'ma bistvo psa, to je pes; kar ima bistvo hrasta,
t P je hrast; kar ima bistvo zlata, to je zlato,
četudi je tu velik kup — tam majhen, tukaj
v  blatu — tam v pesku, tukaj v zrnih — tam

61

v kepah : zlato je tukaj kakor tam, ker tu in tam
je bistvo zlata. Torej je bistvo v vseh stvareh
jedne vrste isto, čeprav so različne postranske
razmere ali p r i t i k e (akcidencije).

Da, vsaka stvar v vesoljstvu ima svoje bistvo
in tudi nebistvene znake. Vse. kar jih ima isto
bistvo, spadajo v jedno vrsto. To je vesoljni za¬
kon, ki ga je določil neskončno modri um božji.

Neke vrste modroslovci, ki se zovejo nomi-
nalisti, ne priznavajo tega. Trdč, da je to samo
prazno ime (nomen), ako pravim ,človek 1 , ker
s tem ne zaznamujem nič istinitega, ako ne
mislim prav posebnega človeka, recimo Petriče¬
vega Janeza. Ta oseba je pač nekaj, a .človek 1
— kaj bi bilo? Saj ni niti dolgo, niti široko,
niti težko, niti lahko, niti belo, niti črno. In
vendar trdimo proti nominalistom in vsem dru¬
gim modroslovcem, ki zametujejo ta pojem, da
bistvo je popolnoma istinito.

1. Ako bi ne bilo istinito, kako bi mogli
vsi ljudje pripoznavati bistvo in o njem govo¬
riti? Zakaj bi rekli: pes, mačka, jablana, že¬
lezo, s čimer zaznamujejo bistvo mnogih skup¬
nih stvarij?

2. Ako bi ne bilo jednega bistva v mnogih
stvarčh, ne bi si bile podobne že po vnanje, ne
bi jednako delovale, ne bi imele istih lastnosti).

3. Ako bi bistvo stvarij ne bilo istinito,
bile bi prazne naše vede, zlasti še vede kakor
živalstvo, rastlinstvo, rudninstvo in druge. Vse

62

te vede preiskujejo bistvo posamnih stvarij in
po bistvu jih urejajo.

Torej ni niti najmanj dvomiti o tem, da
bi bistvo ne bilo istinito. Kadar si mislim bistvo
kake stvari, imenujem tisto misel pojem.
Pojmi torej niso prazne misli ali prazne besede,
ampak besede ,človek, drevo' in druge zazna¬
mujejo to, kar je. To je res. da ,človek' ne
prebiva sam ob sebi v kaki oblačni višini, kakor
si je  domišljal Platon,  ampak .človek' je po¬
samezna oseba kakor Peter, Pavel, Ivan i. dr.,
ker ima bistvo človeško, poleg bistva pa še
marsikaj nebistvenega, n. pr.: Peter je velik,
Pavel je kruljev. Ivan je učen. Ko bi bil Peter
majhen, Pavel velik in raven kakor sveča, Ivan
pa neumen, človek bi bil prvi kakor drugi.

Namestu .bistvo' pravimo mnogokrat tudi
.narava', ker si mislimo, da je komu kaj pri¬
rojeno ali narojeno : ob tem se oziramo zlasti
na to, da ,narava' deluje in se kaže v delih in
uspehih.

Naš zakon ne pravi samo, da so stvari raz-
rejene po vrstah, marveč tudi vrste same spadajo
v višje vrste ali razrede, in ti zopet v višje
skupine ali rede, da je tukaj čudovita mnogo¬
vrstnost in vendar-le jednota ali redovitost.
N. pr. naš hišni čuvaj štirih nog spada v vrsto
psov, ker ima pasje bistvo. A ta vrsta spada
v višji razred ,zverij‘, kamor štejemo tudi mačko.
Razred zverij pa štejemo v red .sesalcev', a ti

6 3

imajo zopet svoje mesto v velikem kraljestvu
,živalij‘, med katere nikakor ne štejemo peter¬
šilja, ker spada v drugo kraljestvo, namreč med
rastline.

V tem se najlepše in najjasnejše kaže moČ
naše pameti, da spoznava vsaj nekoliko bistvo
stvarij, da jih po bistvu zna ločiti, urejati in tako
razkazovati neskončno modrost Stvarnikovo.

Drug zakon v vesoljstvu nam je že znan,
vendar ga treba pojasniti in razkazati še posebej.

Kakor so vse stvari urejene med seboj po
vrstah in razredih, tako so urejene in določene
po svojem delovanju in gibanju. Da se stvari
gibljejo in preminjajo, to se ne godi tako, da
bi ne vedeli, zakaj in čemu, marveč vse gibanje
in vse preminjanje je natančno določeno, da
se vedno vrsti drugo za drugim. In tu pra¬
vimo : Za vsako premembo, za vsako gibanje,
za vse, kar je in se godi, mora biti vzrok.
Brez vzroka ni nič.

Ko bi mogli tu obširno govoriti, razložili
bi, kako stvar izvira iz stvari, kdaj je kaka
resnica razlog za drugo resnico, kako deluje
nagib; a ker ne moremo, zanima nas torej
bolj vzrok in namen ali smoter.

Lovec drži v roki puško, pomeri, sproži,
takoj potem pade zajec in obleži ustreljen. Tu
sta dve dejstvi: strel in padec, obe sta združeni
med seboj tako, da brez strela bi ne bilo padca.
To medsebojno zvezo imenujemo vzročnost

64

in sicer zato, ker je strel vzrok, da je padel
zajec; padec imenujemo učinek, ker ga je
strel učinil ali storil.

Iz tega vzgleda samega je lahko spoznati,
kaj je vzrok sploh in učinek sploh. Kjerkoli
se kaj godi, kjerkoli se kaj dela, tam so de¬
janja in dejstva združena tako, da je jedno
vzrok, drugo pa učinek. Z roko udarim (vzrok),
pa zaslišim pok (učinek) ; pihnem v prah (vzrok),
dvigne se prah (učinek); zakličem proti steni
(vzrok), pa zaslišim odmev (učinek). Take
stvari in vzglede pozna vsak bralec.

Splošen zakon v vesoljstvu je, da vsak
vzrok nekaj učini (stori ali ima učinek),
zato tudi ni učinka brez vzroka. Ta
zakon je istinit zakon; zveza ali razmera med
vzrokom in učinkom je istinita. To se
pravi: Ne samo, da si mislimo ono zvezo, ne
samo, da v mislih družimo vzrok z učinkom
in narobe, marveč tudi v resnici — samo na
sebi je tako. To so sicer tajili nekateri čudni
modroslovci, a dokazali niso tega in ne mo¬
rejo nikoli. Hume  je trdil, da le iz navade
družimo vzrok z učinkom. Ako spustim iz roke
kamen, pade na tla. Spustiti iz roke — pasti
na tla: to družimo kot vzrok in učinek, toda
odkod vemo, da je oboje v istini združeno?
Tudi Kant  je tajil, da bi bila zveza med vzro¬
kom in učinkom istinita ali neodvisna od na¬
šega spoznavanja, in jednako uče idealisti; tudi

65

5

pozitivisti učč, da notranje zveze med vzrokom
in učinkom ne spoznavamo nobene.

A taki modroslovci ravnajo grozno napačno
in razdirajo podlago vsakega spoznavanja. Kdor
taji zvezo med vzrokom in učinkom, ta na¬
sprotuje navadni pameti, ki drugače nikakor
ne more misliti.

Da pa vendar vsaj nekoliko utrdimo svoje
stavke, oglejmo si nekaj dokazov, da je res’
zveza med vzrokom in učinkom istinita.

1. Splošno prepričanje in jasno mišljenje
vseh ljudij nam dokazuje to resnico. Ako bi
ljudje dvomili o tem, ne bi mogli nič misliti,
nič govoriti, nič delati. Lovski tat bi ustrelil
srno, pred sodniki bi pa smel trditi, da je padla
sama ob sebi.

2. Ta resnica je razvidna tudi sama iz sebe,
kakor smo že slišali; drugače niti biti ne more.

3. Vse vede, vse delovanje človeško, vzgoja
itd. sloni na tej resnici.

4. Vsa priroda, kolikor jo opazujemo, kaže
nam jasno isto resnico. V prirodi bi ne bilo
niti jednega zakona, ko bi ne bilo istinite zveze
med vzrokom in učinkom.

5. Vemo tudi trdno, da so oni modroslovci
tajili to resnico s tem namenom, da bi lože
utajili Boga.

Vse to nam pojasnjuje, koliko je vredno
tako tajenje. Torej ostane trdno, da je istinita

66

zveza med vzrokom in učinkom, in da ni učinka
brez^ vzroka.

Se nekaj moramo premisliti ob kratkem
sedaj, ko govorimo o vzroku. Umetnik hoče
naslikati podobo. Predrto je naslikana, napravi
si v glavi ali tudi na papirju načrt, da po njem
dela. Slikar si misli natanko, kakšna naj bo
dovršena podoba. Kaj menite, ali je ta načrt
vzrok podobe ali ni? Vsekako, zakaj načrt je
določeval, kakšna naj bo podoba. Ko bi bil
načrt drugačen, bila bi podoba drugačna, in
brez načrta bi ne bilo podobe. Gotovo je torej
načrt tudi vzrok. Tak vzrok pa, ki je delujo¬
čemu človeku ali umnemu bitju pred očmi,
ki vodi njegovo delo, ki mu kaže konec ali
uspeh dela, imenuje se namen ali smoter.

Vse stvari so tako urejene, da teže tudi po
nekem namenu ali smotru. Ta zakon, da de¬
luje v vseh stvarčh namen ali smoter, je občen
zakon, ki ga sicer taje nekateri modroslovci, a
utajiti ga nikdar ne morejo. Nobene stvari ni,
ki bi ne služila kakemu namenu ; seveda šene
vidi v vseh smoter jednako jasno, a vidi se
vendar. S m otrenost torej je kakor vzroč¬
nost istinito razmerje, istinita zveza med stvarmi,
seveda na razne načine. Ako pravimo po pra¬
vici, da .postave vladajo', rečemo tudi po pra¬
vici, da vlada v vesoljstvu razredba stvarij po
istinitem bistvu, in medsebojna zveza po vzroč¬
nosti in smotrenosti.

67. 5*

13. O telesih v obče.

Citatelj, ki je dosedanje razkladanje dobro
premislil, lahko loči različne stvari, ker ve, da
niso vse jednake. Zlasti lahko loči take, katere
otiplje z rokami in jih vidi z očmi, in take,
ki se ne dado tipati in videti. Kos kruha vidi,
tiplje, okuša; srčnosti pa ne more tipati, še
manj okušati. Take stvari, ki se dado tipati,
imenujemo navadno ,t e 1 e s a‘. Seveda mislimo
ob tej besedi najprej na človeška telesa, a tukaj
nam pomenja telo mnogo več: tudi kos kruha,
kamen, steklenica vode, dim — — vse je telo.
Zaradi tega pravimo znanstveno tako J le: Telo
je tista sestavljena p o d s t a t (substancija), ki
je razsežna, to je: dolga, široka in visoka.
Zato namreč telesa vidimo in tipamo, ker so
razsežna, ker se razprostirajo v prostoru; raz¬
sežna pa so, ker so sestavljena iz delov Ko
bi se pa kakoršnakoli stvar prav nič ne pro-
stirala, ko bi ne bila ne dolga, ne široka, ne vi¬
soka, temveč popolnoma jednovita, ne bi je
mogli zaznati s svojimi telesnimi čutili.

O takih stvarčh torej bomo govorili najprej.
Zdi se, da bo to razkladanje najložje, ker se
telesa kar silijo našim očem in drugim čutom.
Toda čeprav je lahko videti telesa po zunanje,
ni pa tako lahko dognati, kaj je bistvo teles,
iz katerih delov so sestavljena, zakaj so raz¬
sežna in katere so njih poglavitne lastnosti.

68

Zato so pa modroslovci že marsikaj učili o
telesih, kar se ne vjema z resnico.

Omenili smo že poprej (str. 42) Levkipa
in Demokrita.  Ta dva sta učila, da so telesa
sestavljena iz jako majhnih delcev ali koscev,
ki se ne dado nikakor več razdeliti ali razko¬
sati. Zato sta imenovala te dele nedeljive ali
atome, in njih nauk se imenuje atomizem.
Ta nauk pravi nadalje, da so ti deli različno
veliki in težki, a gibljejo se raznotero sem in
tje, in iz tega gibanja se narejajo razne stvari
in naposled vesoljni svet, četudi ni v gibanju
nobenega reda. Med starimi modroslovci je
sprejel Epikur  ta nauk; med novejšimi pa jih
je od Bakona Verulamskega  naprej prav
mnogo, ki tako učč. Tudi dandanes misli pre¬
mnogo učenjakov-prirodoslovcev, da je ta nauk
jedino pravi. Naslanjajo se na prirodoznanstvo;
posebno kemija ali nauk o notranjih premem-
bah teles — tako trde — zahteva,da si mislimo
vsa telesa sestavljena iz neizrekljivo majhnih,
nerazdeljivih delcev, atomov; od teh sta pa
vedno po dva ali jih je po več skupaj, in sicer
tako, da so te skupine atomov v jednem telesu
čisto jednake; imenujemo jih molekule. Po
tem nauku je med dvema molekulama nekoliko
prostora in celo med atomi, čeprav so ti pro¬
stori silno majhni. Vsak atom in vsaka molekula
ima pa tudi razne moči; moč deluje od jed-
nega atoma do drugega : včasih se držita s tisto

60

močjo skupaj, včasih pa se odganjata ali odbi¬
jata.

Zagovorniki tega nauka se radi sklicujejo
na to, da se prav dobro vjema ž njihovimi
računi, skoro tako, da vedo malone število
atomov in molekul v kakem prostoru.

Drugi modroslovci pa so se lotili tega vpra¬
šanja drugače. Saj telesa prav za prav ne vi¬
dimo in ne tipamo nobenega, in tudi ne mo¬
remo, zakaj same moči ali sile se nam mo¬
rejo razodevati. Ako dregnem z roko v zid,
tedaj sem zadel ob neko moč, ki se je ustavila
moji roki. Kaj bi bilo torej še drugega kakor
same moči? Da, le moči, te so resnične, drugo
je samo v naših mislih Tako ti učenjaki. Tudi
ta nauk je jako star. Že Pitagora  v 6. stol,
pred Kristusom je mislil, da so moči in sicer
števila, kakor jedna, dve, tri in druga — po¬
slednji deli vseh teles. V novejšem času pa je
učil posebno učeni Leibnitz  tak nauk, da so
vsa telesa sestavljena iz samih — kakor bi naj-
lože rekli — toček, ki so popolnoma jednotne,
pa niti dolge, niti široke in visoke, marveč
same moči. Imenoval je take točke jednote ali
monade in učil, da jih je v vsakem telesu brez
števila.

Poleg teh naukov je bil pa posebno imeniten
še drug nauk o telesih. Ta nauk je Aristo¬
telov  in njegovih učencev. Prav umevno se
da ta nauk pojasniti tako-le: Ako imam v

70

roki kos voska, prepričam se najprej, da je
tukaj nekaj, kar se da prenarediti na razne na¬
čine, zakaj vosek se da gnesti, da se topiti,
zliti v posodo, zopet strditi ali pa v hudi vro¬
čini celo premeniti v sopar. Prememb je torej
brez kraja. A vedno mora biti v vosku nekaj,
kar se je premenilo, ali nekaj, v čemer se gode
in kažejo premembe. Bodisi, da iz voska ulijem
svečo, bodisi, da naredim podobo človeško —
vedno je v premembah nekaj, kar je podlaga
tem premembam in kar te premembe in delu¬
joče moči vase sprejema. — Pa še nekaj dru¬
gega je v telesih. Vsako telo, četudi je še tako
premenljivo, ima vedno trdno določeno in jasno
obliko in ima mnoge moči, ki delujejo na
razne načine. Te ne morejo biti ravno isto,
kakor ono, kar se je dalo premeniti, marveč
kaj čisto drugega. Ako imam voščeno podobo
konja v roki, tedaj imam najprej ono sestavino,
ki je sprejela obliko konja vase, (ker poprej je
bil voščeni konj samo kepa voska), potem pa
tudi tisto sestavino, ki mi kaže podobo konjsko.
Podoba konjska ni prišla iz voska samega,
marveč umetnik jo je vosku vtisnil, torej je
ta podoba nekaj, kar se je z voskom združilo,
kar je vosek izpopolnilo.

Dveh teh sestavin ni težko ločiti; nahajata
se pa v vsakem telesu. Posebno jasno se nam
to kaže v živih telesih. Ko vsejemo seme v
zemljo, vzklije, raste in je naposled cvetoča

71

rastlina, n. pr. lepa cvetlica. Te cvetlice bi ne
bilo, ako bi ne bilo zanjo dovolj snovi, iz ka¬
tere se je cvetlica nekako napasla: a tudi tiste
delujoče moči je treba, ki snov tako porabi za
cvetlico, kakor umni zidar kamen in apno za
hišo. Tu je vsakomur očitno, da ima naša cvet¬
lica dvojni vir: prvi je snov, drugi je pa tista
moč, ki povzdigne snov do cvetlične oblike.
Prvi vir ne deluje, ampak trpi ali sprejema
delovanje vase, drugi vir pa deluje.

Glede na to loči Aristotel  v telesih snov
in obliko. Snov mu je to, iz česar je telo,
oblika pa je vse to, kar deluje in se nam kaže
v telesu. Prvi vir je samo sprejemljiv in trpen,
drugi pa delaven in dejaven. Ker pa rabimo
besedo ,snov‘ v navadnem življenju za razne
stvari in tako tudi ,obliko 1 , zato je pametno,
da ima modroslovec za svoje nauke posebno
besedo, in taki besedi bi bili ,tvarina 1  in ,oblika',
kakor so rabili tudi stari Grki besedi ,hyle‘ in
,morfe‘, Latinci pa ,materia‘ in ,forma*. ,Ma-
teria* je to, kar je nekako mati ali matica vseh
stvarij, iz katere se vse porodi ali izide, ,forma’
pa je zunanja oblika. Se krajše pravimo tvarini
tv ar in obliki lik. Tvar in lik — ta dva sta
nam torej tista dela ali tisti sestavini, iz ka¬
terih je vsako telo.

Tako učimo poleg omenjenih velikih mo-
droslovcev in mnogih drugih vred. Zakaj tudi
sami priznavamo ta nauk za pravi nauk o te-

■72

lesih. Zatorej učimo, da so vsa telesa iz dvoj¬
nega vira, iz tvari in iz lika: iz jednega, ki je
premenljiv in sprejemljiv za razne moči, in iz
drugega, ki deluje in preminja. Tako pa učimo
zaradi tega,

1. ker nam tako pravi že navadna, pre¬
prosta pamet. Vsi ljudje ločijo ti dve strani pri
telesih. V vsakem telesu je po splošnem pre¬
pričanju nekaj, kar trpi in sprejema vase naše
utiske, nekaj pa, kar deluje.

2. Vsakomur je tudi jasno, da se tako naj-
lože razlagajo telesne premembe. Ako se n. pr.
vino premeni v kis, tedaj je kis popolnoma
drugega bistva, kakor je bilo vino. Toda kis
je nastal iz vina; ko bi bil kak opazovalec
neprenehoma zraven, videl bi, da je tekočina,
ki je bila poprej vino, neprenehoma ostala v
steklenici. Torej je gotovo tudi v kisu nekaj
tega, kakor je bilo poprej v vinu: in kaj je to
drugega kakor tvar. Jednako se utegne kis tudi
še nadalje premeniti, da je naposled samo neka
lugasta voda, čeprav je tudi v tej stvari nekaj
od kisa in vina. Vino in kis in kalna voda
imajo nekaj skupnega: tvar ali tvarino; toda
imajo tudi bistvene razlike, in vzrok temu mora
biti samo lik ali dejavna, bistvena oblika.

3- Pomislimo, da drugače ne bi mogla te¬
lesa delovati in ob jednem dati se gibati in
preminjati. Ker delujejo, imajo lik ali delu¬
jočo sestavino v sebi; ker se dado preminjati,

73

imajo trpno tvar v sebi. — Ker so telesa —
kakor pravijo — lena —, treba je, da jih pre¬
mikajo sile. Od kod ona .lenost 1  kakor od tvari,
in od kod gibanje kakor od lika? — Ker so
razsežna, je vsak del telesa v drugem prostoru,
zato mora biti nekaj v njih, kar jih prostira.
To pa niso sile, zakaj sile delujejo jednotno
ter družijo razne dele. Potemtakem morata biti
dva vira v vsakem telesu, jeden, ki razprostira
vse telo na tri strani, in drugi vir, ki druži
razprostrte dele v jednoto in skupnost. Ta dva
vira sta različna. Zakaj razsežnost in jednota
ne moreta biti iz jednegavira; razsežnost ima
nasprotno smer kakor jednota. In oblika daje
razsežnim delom jednoto, torej lik — tako bi
dejali — premaguje in uklepa razsežnost. Zato
pa tudi vidimo, da je tvar nedoločna, lik pa
jo določuje in ji daje podobo, da je taka, ka-
koršna je.

4. Naposled vemo, da nobeno telo ni tako,
da bi moglo samo na jeden način delovati.
Torej nima nobeno takega delovanja, da bi se
mu ne dalo odvzeti in z drugim zameniti. Ako
je pa tako, tedaj je delovanje od telesa loč¬
ljivo, razločeno in različno; torej sta gotovo dve
strani ali dva vira ali ,principa 4  vseh pojavov
v telesih. Logika ali zakon našega mišljenja
zahteva, naj si mislimo toliko različnih virov
ali principov, kolikor je različnih vrst lastnosti).
In ker se dado lastnosti teles izvajati iz dveh

74

virov, torej jili je treba učiti in trditi toliko,
nič več in nič manj.

Dovolj naj nam bodo ti dokazi. Sedaj se
nam je pojasnilo bistvo teles, da poznamo njih
poslednje prvine ali sestavine. In modroslovec
mora vedno ločiti, kolikor se da ločiti.

Naš nauk o tvari in liku bi veljal tudi tedaj,
kadar bi kdo dokazal, da je vsa tvarina sestav¬
ljena iz neskončno malih delcev. Ti mali delci
namreč ne bi se družili in razdruževali, ako ne
bi jih sklepala in ločila neka jednotna moč.
Seveda treba pomniti, da oni lik, o katerem
smo govorili sedaj, ni samo trdna zunanja
oblika telesa, marveč vse to, kar deluje. Zaradi
tega je kakšna stvar tako dolgo ista stvar, dokler
ima isti lik (n. pr. vino je vino, dokler ima
lik vina); ako ga izgubi, ni več ista stvar ali
predmet, marveč je druga stvar (vino — kis).
Zaradi tega se imenuje ta lik bistveni ali
podstatni (substancijalni) lik.

Ko pravimo, da sta v telesih dva principa
ali dela, ne smemo si misliti, da more kdo
telesa razdeliti v ta dva dela ali iz njiju zopet
sestaviti celo telo. Tako se ne dado telesa de¬
liti, ona dva dela ne moreta biti nikdar sama
z ase, marveč oba sta vedno nerazdružljiva ce¬
lota; le oba skupaj sta ta in ona stvar, to in
ono bistvo. Tvar je le tedaj nekaj, ako ima
tudi lik, lik pa je samo v tvari. Naš nauk pravi
le to, da sta v telesih dva vira za različne last-

75

nosti, da sta dve strani, dva principa tako zdru¬
žena, da je iz obeh in v obeh čudovita na¬
ravna celota.

In ta nauk je modroslovju jako važen zato,
ker nam pojasnjuje tudi druge razmere v te¬
lesih, zlasti tudi zato, ker je samo modroslovski
nauk, ki ga ne povzemamo iz nobene druge
vede.

14. Svojstva teles.

Ker obdelujejo svojstva ali lastnosti teles
mnoge vede, zato bomo tukaj ogledali si samo
tista, ki so za modroslovje imenitnejša memo
drugih.

Rekli smo, da so vsa telesa razsežna ali
prostorna. Brez teles bi ne poznali prostora.
Ker imajo telesa dele in so ti deli drug izven
drugega, zato so telesa prostorna. Zato lahko
vsakdo vidi, da prostora takega ni, kakoršnega
si misli preprosta pamet, namreč nekak veli¬
kanski obseg, velikanska posoda za vse stvari:
marveč prostor je določilo ali merilo za telesa,
za njih razmerje in njih gibanje. Prostor je tam,
kjer je drugo poleg drugega. — Četudi pa so
delci telesni drug izven drugega in je vsak
nekaj zase, vendar niso drug od drugega od¬
trgani ali oddaljeni, ampak vsi se drže skupaj.
Atomisti sicer trde, da je med atomi in mole¬
kulami vmes nekoliko praznega prostora, da

76

se vse molčkule nikakor ne dotikajo. Toda
praznega prostora ni. Ako pa se v telesih del ne
dotika neposredno dela, tedaj je vmes kako
drugo telo, s katerim se dotikajo deli. Ako
se namreč dva dela ne dotikata, ne moreta
drug na drugega delovati. Cisto brezmiselno je
reči, da telo deluje tam, kjer ga ni, ali da de¬
luje samo njegova moč. — Ni pa neprimerno
misliti si telesa sicer razdeljena v delce, ki se
sami med seboj ne dotikajo, toda med njimi
je druga tvarina, ki napolnjuje vsak ,prazen 1
prostor in prešinja vsako telo. Ta nauk nam
priporočajo dandanes različne prirodne vede.

Zaradi tega nas uči splošna izkušnja, da
dve telesi ne moreta biti ob jednem na istem
prostoru; tje. kjer je že jedno telo, ne more
prodreti tudi drugo. Le tedaj prodre na
primer tekočina med trda telesa, kadar so ka¬
korkoli luknjičasta. Pač pa se telo umika te¬
lesu na mnogovrstne načine ; kjer je bilo po¬
prej to telo, tje pride drugo, ko se je umak¬
nilo prvo. V telesnem gibanju in delovanju
opazujemo neprestano umikanje, .lednako
tudi uči veda, da se dado telesa deliti v
neizmerno majhne delce; toda brez konca se
ne dado deliti, kakor bi si kdo utegnil domiš-
lj at i, češ, „kar je razsežno, da se tudi deliti,
torej se da deliti vsako tudi najmanjše telesce."
Ustvarjena bitja nimajo take moči, da bi delila
telesa brez konca.

77

Vsako telo deluje. A delovanje je raznotero:
telesa se gibljejo sem in tje. snujejo in pre-
minjajo, družijo in razdružujejo, nove oblike
prihajajo na dan in stare se izgubljajo. Premi-
njajo se ali tako, da se prevrže podstat v drugo
podstat, torej stvar v drugo stvar, vino v kis;
ali pa tako, da se premeni samo zunanja oblika,
n. pr. vino se vlije iz steklenice v skledo ali na
tla ali se pobarva s kako barvo. Tu ostane stvar
ista, le zunanja oblika se premeni. Prvo pre-
membo imenujemo bistveno, drugo nebistveno.

Oči nam kažejo, kako se telesa premikajo
ali gibljejo iz kraja v kraj. Kažejo nam pa ču¬
tila, da se telesa gibljejo tudi sama v sebi.
Vsaka notranja prememba je gibanje. Ako rast¬
lina raste, ako se železo ogreva, ako se led
taja, — kaj je to drugega kakor notranje gi¬
banje! To gibanje pa ni gibanje v prostoru,
kakor bi se telo ali delec telesa samo premikal
sem ali tje, marveč stvar sama v sebi se pre-
minja in predrugačuje. Dandanašnji fiziki in
kemiki nečejo sicer priznati, da bi bilo kako
gibanje še drugačno kakor prostorno. Pravijo,
da tisto notranje preminjanje ni nič drugega
kakor prostorno gibanje najmanjših delcev. Ti
delci se sedaj sučejo ali vrte, potem nihajo po
dolgem, nato počez — — — tako, da so vse
premembe golo krajevno gibanje. Toda, čeprav
se notranji delci tako gibljejo, vendar nam to
ne pojasnjuje še dovolj bistvene premembe.

78

Zakaj bi se ti delci gibali drugače, ako bi se
tudi sami kolikor toliko ne premenili ? N. pr.
železna obla teče po gladkih tleh popolnoma
jednakomerno in naravnost. Ako pa oblo ne¬
koliko prekujem, da je ploščnata ali oglata,
tedaj ne teče več jednakomerno, ampak poska¬
kuje, ako jo zaženem po tleh. Potemtakem se
brez dvoma tudi stvari preminjajo bistveno ali
same v sebi in ne samo s tem, da se v pro¬
storu drugače gibljejo.

Da se giblje kako telo, ki se poprej ni gi¬
balo, treba, da je premakne ali gane kako drugo
telo, ki se že giblje. Jednako je  pri vsaki pre-
membi. Nobenega gibanja in nikake
premembe ni brez vzroka.

Kadar se premeni telo bistveno, tedaj je
'zginil prejšnji lik in došel je novi. Tega pa
ni tako misliti, kakor bi liki pohajali sem ali
tje in se sklenili sedaj s to, sedaj z ono tvarjo,
marveč liki sami so med seboj sklenjeni ne-
tazdružljivo, liki se prelivajo in prehajajo drug
v drugega po stalnih zakonih, ali — da re¬
čemo drugače: tvar je premenljiva in se pre¬
navlja in prenareja po raznih oblikah kakor
ista voda, ki teče po različnih strugah.

Čudovito modro je to uravnano v prirodi,
'udi tukaj se kaže največja jednota — tvar —
v  največjih razlikah ali raznih oblikah. Oblike
r es delajo razlike, a tudi jednoto, zakaj vsaka
stvar je jednotna po svoji obliki ali po liku.

79

In tudi liki med seboj so prekrasna jednota,
zakaj, četudi se zdč našim čutom različni, če¬
prav ustvarjajo razna bistva, vendar so vse skupaj
kakor jedna velikanska oblika, v kateri so manjši
liki le delci. Ti so med seboj sklenjeni, da se
pretvarja drug v drugega, kakor valovi plju¬
skajo sem in tje in se pretvarjajo v čarobne in
med sabo tako različne oblike, da si niti dve
nista popolnoma jednaki — dejal bi — v celem
vesoljstvu. Ta mnogovrstnost oblik je v nekem
pomenu neskončna.

Naravoslovje govori o snovi ali tvarini
in pa sil i. 1 ) A tvarina ni isto kakor naša tvar,
in tudi sile in moči niso prav isto kakor naš
lik. Naravoslovje rabi po pravici za svoje na¬
mene te pojme in besede, ker ono razkazuje
zunanje pojave, modroslovec pa kaže in loči
bistvene in poslednje dele.

15. Živa bitja.

Jako različna so med seboj telesa. Ni pa
nobena druga razlika večja kakor med živimi
in neživimi telesi. Vsakdo pozna žive stvari in
jih loči od neživih. Doslej smo govorili o te¬
lesih sploh, sedaj nam je govoriti o živih te¬
lesih posebej, ker so imenitnejša od drugih.
Neživa telesa imajo mnoga svojstva, razne moči

‘) Nemški: ,Stoff- in ,Kraft‘.

80

in mnogovrstne oblike, toda živa telesa kažejo
višjo popolnost, večje moči. Zaradi tega so pa
mnogo bolj premenljiva kakor neživa; neprestano
se gibljejo, pa se tudi hitro pokvarijo in poginejo.

Ker se z živimi bitji pečajo razne vede poleg
modroslovja, določeno je dovolj, katera prište¬
vamo živim, katerih pa ne. Niso vsa jedne vrste
in jednake popolnosti : na nižji stopinji so rast¬
line, višje so živali; človek pa spada semkaj samo
s telesom. O tem nam ni treba nadalje govoriti
in tudi ni treba tega dokazovati. Pač pa mo¬
ramo razjasniti in dokazati o obeh teh vrstah
najvišje nauke, ker ti spadajo v našo modro-
slovsko vedo; posebne nauke prepuščamo dru¬
gim posebnim vedam.

Pa so-li res živa bitja različna od neživih? Oni
učenjaki, ki se drže materijalizma, ne prizna¬
vajo bistvenega razločka med živimi in neži¬
vimi stvarmi, temveč trdijo, da delujejo tudi
v živih bitjih iste moči kakor v neživih, samo
mnogo bolj zapleteno in mnogovrstno. Zato
tudi nadalje uče, da so živa bitja naravnost iz
neživih. Potem seveda Bog ni ustvaril živih
bitij, ampak izvirajo iz večne tvarine.

Toda popolnoma trdno in nedvomljivo je,
da so živa bitja po svojem bistvu do cela različna
od neživih. To pa razvidimo iz teh-le razlogov:

i. Živa bitja imajo določeno in vsestransko
omejeno zunanjo obliko in so celotna in jed-
notna; neživa pa so manj celotna in jednotna.

8r

6

2. Neživa bitja rasto na ta način, da se pri¬
jemajo zunanje površine drugi deli in kosi; živa
pa sprejemajo hrano vase in jo preminjajo v
svojo substancijo. Kamen-kapnik raste s tem,
da se nabira okrog njega apno; žival pa raste
s tem, da použiva hrano. Ta razloček je jako
velik, pa tudi jako očiten. Iz tega se vidi,

3. da imajo živa bitja notranje središče in
najtesnejšo medsebojno zvezo vseh delov, a ne¬
živa bitja imajo le mehansko zvezo med deli.
Zato bolj ali manj lahko razkosamo neživa te¬
lesa, živa pa pokončamo, ako jih razkosamo.

4. Prav tako znano in važno je, da neživa
bitja nastajajo, ko se telo premeni v drugo telo ;
živa bitja pa se večinoma rodč in le nekatera
nastajajo tako, da se starejša bitja razdele in njih
deli žive dalje samostojno.

5. Neživa telesa ne kažejo nobenih takih
delov, ki bi bili različni, a vendar združeni s
celoto; živa pa imajo različne dele, a vsaka-
teri ima svoje opravilo, ki se vjema s celoto.
Tak del imenujemo telesno orodje ali organ.
Ker imajo organe samo živa bitja, zato pra¬
vimo, da so organska, ali pa, da so orga¬
nizmi. Organi so pri posameznih telesih jako
različni. Cim popolnejši so organi, tem popol¬
nejše je bitje. Neživa bitja se imenujejo tudi
neorganska.

6. Vsako živo bitje nastane, nekaj časa
raste in se izpopolnjuje, potem pa polagoma

82

oslabi in pogine, izgubi življenje, in telo raz¬
pade po zakonih neživih teles.

Kdo bi mogel torej reči, da ni bistvenega
razločka med živimi in neživimi telesi, ako vse
to premisli? Ko smo to izprevideli, spoznali
smo ob jednem, katero je bistvo živih teles
ali bitij. Glavno znamenje živih bitij je to,
da se gibljejo sama iz sebe; neživa pa
je treba gibati, kakor pravimo, od zunaj. Potem
tudi vidimo iz tega preudarjanja, kaj je živ¬
ljenje. Življenje je bistvena stvar, je  notranji
vir omenjenega samosvojega gibanja. Torej je
življenje prav posebna moč ali sila, ki vlada
in uravnava tudi druge sile.

Na najnižji stopinji živih bitij so rast¬
line. Vsakdo jih pozna in navadno loči lahko
rastline od neživih stvarij in od živalij. Rast¬
line so jednotna bitja; vsakatera ima svoje po¬
sebno življenje, ima organe, s katerimi deluje,
raste in pogine. Zatorej je bistveno v rastlinah, da
žive, rasto in se množe; nikakor pa ne čutijo —
in v tem se ločijo od živalij. Kolika je moč
življenja v rastlinah, vidimo iz tega, da se ne¬
katere rastline ohranjajo več tisoč let dolgo.
Posebnost pri rastlinah je tudi ta, da so po¬
samezne vrste v ogromnih množinah. Kako
strahovita množina se kaže pri glivah in gli¬
vicah! V kratkem času se razmnožč toliko, da
se skoro ne dado ceniti. In kako malo potre¬
bujejo za življenje! Tudi v suhi puščavi se ti

83

6

prime osat, tudi na mrzlem severu se preživlja.

Rastline imajo tvar in lik, kakor druga te¬
lesa. Ta lik je vir življenja in delovanja. Ko
izgine ta lik (forma), pogine rastlina.

Na višji stopinji so živali. Zanimivo je
najprej, da večina živalij, posebno v višjih
vrstah, potrebuje rastlin za hrano ali življenje.
Tako je torej podlaga živalim rastlina, kakor
zopet rastlina mnogo hrane dobi od živalstva.
Iz tega se vidi, da je oboje med sabo tesno
združeno.

Kakor rastline, tako tudi živali niso nikaki
stroji ali samo mehanska, marveč so živa in
organska bitja. Nastajajo, rasto. gibljejo se,
množe in zopet poginjajo. A poleg tega živali
tudi čutijo, to se pravi, imajo zmožnost, da
sprejemajo vase nekatere utiske. Pri nižjih ži¬
valih je ta zmožnost le majhna, pri višjih je
popolnoma razvita; višje imajo zunanje čute
(vid, sluh, tip, vonj in okus), pa tudi notranji
čut. Vse to opažamo pri živalih. Notranji čut
je tisti, s katerim ločijo med seboj zunanje
čute in jih presojajo, s katerim čutijo svoje
telo, njegovo ugodno in neugodno stanje in s
katerim vse občutke družijo v celoto. Živali
imajo spomin, kar priča vsakdanja izkušnja,
imajo nekako domišljijo, kar vidimo iz njih
ravnanja, in naposled imajo čutno razsodnost
ali zmožnost, da cenijo te in one ugodne in
neugodne razmere in se po njih ravnajo. Na

84

primer: žival se boji požara, akotudi se ni ni¬
koli opekla; pes presodi, kako daleč mu je
skočiti, da pride na ono stran jarka itd.

Tako so torej živali mnogo višje kakor rast¬
line. Razloček med obojimi zaznamujemo s
tem, da pravimo : Živali se gibljejo v prostoru
(kar je pa manj znamenito) in čutijo, poleg
tega imajo tudi one zmožnosti kakor rastline.
Nikakor pa nimajo živali pameti kakor človek.
Materijalisti, ki tajč človeško dušo, uče, da se
pamet človeška in živalska razločujeta le nebi¬
stveno. Toda ta razloček je bistven, to se pravi:
žival nima v pravem pomenu razuma ali pa¬
meti. Vidimo pa to iz teh-le razlogov:

i. Žival nima zmožnosti, da bi umela splošne
reči. Nihče ne trdi, da bi žival umela, kaj se
pravi: Vsa živa telesa umrjo. Konj vidi poleg
sebe mrtvega konja: ali umeva, da mora
poginiti kdaj tudi sam? Žival se tudi v pravem
pomenu ne uči, ampak le vadi. Ko bi se učila,
bi napredovala; a v mnogih rečeh ne napre¬
duje žival nikdar, pač pa v tistih, ki se pri¬
dobivajo z vajo, n. pr. spretnost v gibanju ali
v glasovih. Po domače lahko vprašam: ali more
kdaj žival umevati uro, in naj stoji pred njo
sto let? Niti tega ne more umeti, čemu je
plug, čeprav ga vleče dan na dan. Živalstvo
sploh nič ne napreduje. Konji ali pa psi niso
dandanes nič pametnejši, kakor so bili pred
tisoč leti.

85

i.  Žival nima pameti, ker ne more skle¬
pati. Žival ne more sklepati tako-le: Močnejši
premaga slabejšega; jaz sem močnejša kakor
človek: torej premagam človeka. Žival zaradi
tega tudi ne more misliti.

3. Žival se ne zaveda sama sebe; ne ve,
kaj je, ne ve, kaj je čast, kaj sramota, kaj spo¬
dobno in kaj ne.

4. Žival nima proste volje, da bi si izbrala to
ali ono dejanje; ne vč: kaj je nravno dobro,
kaj slabo, kaj krepost in greh. Tudi spoznanja
Boga ni pri živali, ne vere — s kratka: no¬
benega višjega duševnega življenja.

V tem se vidi bistven razloček živali od
človeka. Res je, da živali marsikaj opravljajo
dobro in prav primerno za svoj namen. To pa
zaradi tega, ker imajo prav posebno dobro in
ostro čutnost in čutno razsodnost, katera jim
jako služi, da se žive in množe. Zato opažamo
pri živalih, da si marsikaj narede prav umetno,
kakor čebele, pajki; ali pa posebno trdno in
dobro bivališče, kakor n. pr. bobri in ptiči.

Nekateri prirodoslovci so se jako trudili do¬
kazati, da ni bistvenega razločka med živaljo
in človekom. Njihov namen je znan: utajiti
hočejo, da je človek od Boga ustvarjen in da
ima dušo. Toda ne samo huda, ampak tudi
žalostna je ta zmota, ker jemljo človeku nekaj,
kar dajejo živali, in tako ne umevajo po resnici
ne človeka ne živali. Zakaj bi se ne oklepali

86

rajši resnice, ki je v našem vprašanju tako
očitna in trdna!

In sedaj pokažimo še, v čem je pri živalih
vir življenja. To je najprej jasno, da izhaja iz
življenja rast, oblika, organi, delovanje živali.
Pa tudi čutenje ni iz drugega vira kakor iz
življenja. Ako je žival živa, čuti, mrtva ne čuti
nič. Življenje in čutenje sta kakor dvoje barv,
ki se vidita iz jedne in iste svetlobe. Torej ne
moremo reči drugega, kakor da je pri živalih
podstatni lik ali substancijalna forma vir živ¬
ljenja in čutenja. Ta lik daje živali vse, kar
se na njej kaže; ta je jednotna moč, ki druži
med seboj razne organe. Temu liku pravijo
živalska duša. Tudi žival namreč ima ne¬
kako dušo, ne take, kakoršno ima človek, ampak
tako, ki živi in pogine s telesom. Kako se pa
živalska duša loči od človeške, to bomo videli
pozneje, ko bomo spoznali človeško dušo.

16. Od kod je življenje.

Tu ne vprašamo, od kod izvira življenje
moje ali tvoje ali kake živali: saj smo ravnokar
rekli, da izvira življenje iz notranjega vira, iz
lika. Vprašamo : od kod je vse življenje sploh,,
kar ga je na zemlji?

Materijalisti bi namreč jako radi dokazali,
da je življenje iz snovi, da je sicer posebna
moč, a ne bistveno različna od drugih snovnih

87

močij. Po teh mislih ni življenje od drugod
kakor iz snovi.

Da bi to dokazali, rekli so, da življenje
še vedno prihaja iz snovi, ako so razmere
ugodne. Kakor je znano, tudi ljudje tako mi¬
slijo, da se n. pr. črvi in druga drobna golazen
zaredi sama po sebi v gnilem mesu, v gorki
in nesnažni vodi in drugodi. Nekdaj — tako
pravijo — so se tem lože naredile in zaredile
žive stvari iz snovi, čim ugodnejše so bile raz¬
mere.

Toda ta misel je prazna. Iz mrtve snovi
same ne nastane nikoli živo bitje, niti rastlina,
niti žival. To so dokazali poskusi. Življenje
nastane vedno le tako, da pride v snov ali
kako seme ali kal žive stvari. Brez semena ali
kali živega bitja ne nastane nobeno živo bitje.
Ako so tekočino jako razgreli in potem tako
zaprli, da ni prihajala vanjo nobena stvar, tedaj
se ni naredilo v tekočini nobeno živo bitje.
Ako so jo pa odprli, da so iz zraka vanjo prišle
kalice, tedaj so iz kalic takoj pognale žive
stvarce. Zato ni možno, da bi kako živo bitje
nastalo kar iz snovi, ampak vsako živo bitje
nastane iz semena ali iz jajca. In prvo živo
bitje na zemlji ni nastalo iz snovi, ampak le
iz drugega živega bitja. Katero je tisto, to bomo
videli pozneje.

Materijalisti pa ne učijo samo tega, kar
smo sedaj omenili, marveč trde, da so se vse

b8

rastline in živali polagoma naredile iz tvarine
tako, da so bile čim dalje popolnejše. Izprva
je izšla iz snovi samo slaba, nepopolna stvarca,
nekaka kepica ali vsaj jeden tak delec, iz ka¬
terega so sedaj žive stvari, t. j. Staniča — živo
jedrce, ki ima krog sebe tanko kožico. Tista
stvarca je bila čim dalje popolnejša, in tako

50 se iz takega majhnega začetka razrastle vse
rastline in živali.

Da ne opisujemo raznih naukov o tej stvari,
bodi nam dovolj samo tako zvani darvinizem.
Angleški prirodoslovec Darwin  (1809 — 1882)
je učil, da Bog ni ustvaril od začetka vseh teh
vrst, katere opazujemo sedaj na zemlji, marveč
le nekaj nepopolnih bitij ali celo le jedno samo,
in iz tega se je razrastlo velikansko drevo rastlin
in živalij. Da se je pa to zgodilo, delovale so
posebne sile in razmere. .ledna razmera je ta, da

51 pridobi živo bitje z delovanjem one lastnosti,
katerih potrebuje (n. pr. kovačeva roka se okrepi
z delom). Druga razmera je ta, da se tako
pridobljene zmožnosti in posebnosti podedujejo
in pri potomcih ohranijo. Potomci pa jih še
zboljšajo in dopolnijo. Nadalje je znano, da
si živali izbirajo družeta, kadar se množijo, in tako
se podedujejo le ugodne lastnosti ter se utrdč
pri potomcih. Ako imata starec in starka kako
lastnost pri kateri koli vrsti živalij, ohrani jo
potem tudi zarod. Zarod se mora boriti za ob¬
stanek z drugimi bitji. V tem boju poginejo vsa

89

slaba bitja ali taka, ki nimajo primernih orga¬
nov; tista pa se ohranijo in se izpopolnijo, ki
imajo primerne in ugodne lastnosti in moči.
Tako se žive stvari ne samo izpopolnijo, ampak
tudi utrde v tej ali oni lastnosti; iz tega se
narede vrste.

Potemtakem delujejo v tem razvoju in na¬
predovanju te-le moči: i. moč, s katero se
mora vsaka stvar vjemati z okoliščinami, pa
tudi premeniti, kolikor je treba, da v njih ob¬
stane; 2. izbiranje družeta pri množenju; 3. po-
dedovanje pridobljenih lastnosti), in 4. boj za
obstanek, ki pokonča nepopolna, a dovrši po¬
polnejša in močnejša bitja. Vse vrste rastlin in
živalij so se naredile in ustanovile po tej poti.

Da bi Darwin to dokazal, sklicuje se po¬
sebno na to, da zna človek sam na ta
način premeniti in zboljšati rastline in živali
ter v zarodu utrditi kako lastnost: velikost,
barvo, ali nekatere organe. Kakor znamo dan¬
danes umno preminjati rastlinske in živalske
vrste, tako in še mnogo uspešneje jih je nekdaj
preminjala v neizmernih dobah priroda sama.

Toda ta Darvvinov nauk moramo do cela
zavreči, ker ni resničen:

1. Neodpustljiva napaka tega nauka je, da
se opira bolj na lepo domišljijo kakor na istino.
Veda ne vpraša, kako bi bilo utegnilo biti in kako
bi se bilo dalo kaj napraviti, ampak kako je
bilo in je v resnici.

90

2. Darwin nima niti jednega trdnega do¬
kaza, da bi se bila kdaj kaka vrsta prevrgla v
drugo vrsto. Izkušnja nam kaže 'samo, da se
narejajo nekatere razlike v vrstah samih, da
se v vrstah utrde nekake nižje vrste, katere
imenujemo pasme (recimo: ovčarski pes, koder,
pinc), a nič ne pravi, da bi se rastlina preme-
nila v žival ali nepopolna vrsta v popolnejšo.
Vrste so med seboj trdno ločene in se ne mo¬
rejo stalno družiti medsebojno. Zato je na¬
ravnost nevednostno, ako se istina v tem se¬
stavu tako zametuje.

3. Ako je Darwinov nauk resničen, zakaj
se ne dobe one živali, ki so zmes med dvema
vrstama ali, kakor bi rekli —■ prehodi? Zlasti
pa vprašamo, zakaj ne znajo in ne morejo dan¬
danes več premeniti n. pr. vrsto ovac v govedo,
ali srno v jelenar 1 )

Pa ni treba niti omenjati, da ne more ta
nauk ne za pičico razložiti, kako so nastali
čuti, n. pr. oči, posluh? Saj vidi vsakdo, da so

*) Silno veliko vrst je v živalstvu: zakaj bi ne mogla
vrsta preiti v vrsto, ko bi bila resnična teorija Darwi-
nova? Neki angleški prirodoslovec je cenil vrste živalske
tako-le: Sesalcev je 2500 vrst; ptičev je 12.000 vrst;
plezalcev (reptilij) je 4400 vrst; rib je 12.000 vrst;
50.000 vrst je mehkužcev; 10.000 vrst je pajkovcev;
3000 vrst je iglokožcev; 230.000 vrst je žuželk; 6150
vrst je črvov itd. To so velike številke. Torej bi se pač
vrsta premenila v drugo vrsto, ako bi veljali v prirodi
tisti zakoni, o katerih govori Darwin.

91

čuti prvotno združeni z vsem živim telesom,
nikar, da bi si jih bilo živo bitje polagoma
pridobilo.

Odkar živi na zemlji človeški rod, ni se
premenil ne on, ni se premenilo živalstvo, s
katerim živi. Najstarejši ostanki ljudij in živalij
so iz egiptovskih grobov, katere smemo ceniti
do pet tisoč let. In ti nam pričajo, da so dan¬
danes ljudje in živali prav taki, kakor so bili
pred tisoč in tisoč leti. Kje je torej Darvvinovo
preminjanje?

Zato priznajmo resnico, da so vrste in njih
razločki stalni že iz prva, da je torej življenje
in so vsa živa bitja iz živega bitja, ne pa iz
nežive tvarine. Ta razlika med vrstami rastlin
in živalij je torej res izmed najvišjih zakonov,
o čemer smo slišali že ob drugi priliki.

17. Človek.

Vsaka stvar je vredna, da jo spoznamo;
tudi ni nobene, ki bi ne vzbujala naše vedo¬
željnosti. Vendar sami zase skrbimo najprej,
pa tudi zanimamo se najbolj. Zato je nauk o
človeku za nas pred vsemi drugimi mičen in
vabljiv. Koga ne bi zanimalo zvedeti resnico
o človeku, namreč: Kaj ali kakšno bitje je neki,
od kod in čemu je, kakšne moči ali zmožnosti
ima in kako naj jih najbolje rabi.

92

Žal, da je tudi v teh naukih toliko ne-
jedinosti, razlik, nasprotovanja, zato pa tudi
zmot in prevar. Mislil bi si kdo, da človeštvo
polagoma, mirno, trezno in brezobzirno pre¬
iskuje vsa vprašanja, ki se tičejo naše narave.
Res je, da mnogi preiskujejo umno in z dobro
voljo, a večina preiskuje sebično, tako namreč,
kakor bolj ugaja njih željam. Naša naloga je
torej, da povemo prave nauke kratko in da jih
dokažemo trdno.

Vsi modroslovci priznavajo, da je človek
med zemskimi bitji najvišje in najpopolnejše
bitje. Treba ga je samo pogledati in primer¬
jati z drugimi živimi bitji, da se o tem pre¬
pričaš. Četudi imajo nekatere živali več močij in
tudi več spretnosti) kakor človek, vendar v
splošnem oziru ni nobena žival boljša kakor
človek. Ako se pa oziramo še na njegove du¬
ševne moči, tedaj se nam kaže ta razloček ne
samo velik ampak bistven, zakaj uma in voljene
nahajamo pri nobenem drugem zemskem bitju.

Prva stvar v našem vprašanju je, da zvemo,
kaj je človek. Kdor si ogleda človeka samo
po zunanjosti, ta ga še ne pozna. Tudi tisti ga
ne pozna, ki vč za vse notranje dele. Sele tisti
ga pozna dobro, ki ve za zunanje in notranje
sestavine, ki pozna zunanje in notranje lastnosti,
ki ve za vse delovanje človeško, in naposled
tudi ve, od kod ali iz katere substancije delo¬
vanje izvira in po kakih zakonih se vrši.

93

A vseh teh stvarij ne moremo obdelovati v
modroslovju. V modroslovju obdelujemo samo
bistvo in najvišje zakone stvarij. Zatorej pre¬
puščamo drugim vedam druge nauke o člo¬
veku in odgovarjamo samo : Kaj je človek in
iz kakšne substancije izvira njegovo delovanje.

Kaj je človek? Mnogi učenjaki so trdili,
da je samo višja vrsta med živalmi. Darwinovi
učenci pravijo, da se je povzdignil izmed opic
na popolnejšo stopinjo. Materijalisti nas hočejo
prepričati, da je človek samo telesno bitje, duša
je izmišljena. Ogromna večina ljudij pa je trdno
prepričana, da je človek živo bitje posebne
vrste, ki ima sicer telo, podobno živalskemu
telesu, a poleg tega še netelesno dušo, ki
oživlja telo in je vir uma in volje. Ako se ozi¬
ramo na število tistih, ki se drže prvega ali
drugega nauka, ne moremo se posebno vneti
za najprej omenjene nauke, ker jih uče le ne¬
kateri učenjaki ali pa nerazsodni ljudje, ki se
oprijemajo vsake novotarije; jako ugodno je
pa za nauk o duši to, da se ga drže razni na¬
rodi raznih časov in krajev in jezikov, ki vsi
poznajo in po svoje umevajo besedo ,dušo‘. In
tu je tudi resnica: človek je zares bitje, ki ima
poleg vidnega telesa tudi nevidno dušo; čeprav
pa je nevidna, vendar priča njeno delovanje o
njej.

Ko hočemo dokazati, da smo tudi iz ne¬
telesne duše, stavimo si za podlago popolnoma

94

trdno in jasno resnico: Kakoršno je de¬
lovanje, tak je tudi vir, i ž katerega
izhaja, taka je stvar, taka je podstat ali sub-
stancija. Telo deluje telesno; — ako pa delo¬
vanje ni telesno, tudi ne more izhajati iz te¬
lesa. Iz mrtve skale same ne more biti nikdar
življenje: ako pa kje najdemo življenje, tedaj
je tam več kakor mrtva stvar.

In tako je pri človeku : on deluje vse dru¬
gače, opravlja mnogo višje opravke, kakor jih
more samo telo. Ker ne more telo misliti, ker
ne more imeti volje, zato pravimo, da ima
človek še kaj več kakor samo telo. Kakšno pa
je tisto, to nam povč preiskovanje.

To preiskovanje se lahko razplete jako na
dolgo, in obširno se dokaže, da imamo zares
dušo, od telesa različno. Tukaj ravnamo krajše,
vendar temeljito, kakor je potrebno za naš
namen.

i. Najprej se ozremo na mišljenje. Vsakdo
vč, da misli. Mislimo mnogo več kakor de¬
lamo kaj drugega. Ne moremo vedno hoditi,
ne vedno sedeti, ne stati, ne kopati — — a
skoro neprestano mislimo. Kaj pa je neki to:
misliti; Kadar mislim, rabim a)  splošne pojme,
n. pr. človek, žival, drevo; mislim na čas
ir pravim : pomladi zelene drevesa, jeseni rode
in dajejo sadje. Ko pravim: drevesa, sadje,
pomladi, jeseni, s tem ne naznanjam te ali one
stvari, ki jo vidim z očmi ali jo primem s

95

prstom, ampak vsa drevesa itd. ob jednem.
Torej ,človek' mi ni ta ali oni ali tretji, ampak
katerikoli ali vsi ob jednem. Take stvari pa,
kakor je misel: ,drevo 1 , ,sadje 1 , ,človek 1 , ne
more storiti naše telo, ker telesna čutila do-
sezajo samo po jeden predmet, nikdar več ali
pa vseh hkrati.

b)  Nadalje mislimo tako, da družimo ali
ločimo pojme, n. pr. ,Dunaj je veliko mesto'.
Tu treba, da sem si ogledal in ocenil Dunaj,
potem primerjal ga z drugimi mesti in spoznal,
da so nekatera mesta manjša, nekatera pa večja.
Kako naj tako druži telo, zlasti še, ako c)  dru¬
žimo ali razdružujemo zapletene stvari, do¬
godke, nauke? Kopernik je dokazal, da se suče
zemlja okrog solnca in ne solnce okrog zemlje,
kakor so mislili poprej. Koliko opazovanja, ko¬
liko naukov, pomislekov in odgovorov je bilo
treba spraviti v celoto in soglasje, predno je
mogel Kopernik trditi svoj nauk! In take veli¬
kanske umne sestave bi naredila tvarina, telo.'
Iz tvarine so sicer narejeni velikanski stvori,
pa tudi umni, kakor je uprav naše telo nare¬
jeno neizrekljivo umno. A tukaj se ne gre za
to, kakšni so tvarinski predmeti, temveč kakšno
je njih delovanje. Naša noga hodi, roka giblje,
oči vidijo: kaj ne, možgani pa mislijo.' Da,
tako pravijo materijalisti. No, v možganih se
snuje gorkota, uravnavajo električni toki
to radi verjamemo, a d)  iz možgan samih se

96

nikakor ne snujejo misli, ki niso niti gorke,
niti svetle, niti barvane, niti težke, niti dolge
ali široke, niti lepodišeče, niti okusne, niti
okrogle . . . sploh nikakor take, kakoršni mo¬
rajo biti telesni proizvodi. Gorkoto lahko me¬
rimo, elektriko merimo po času in moči, svet¬
lobne nihljaje v eterju štejemo: za misli pa
ni nobene take mere. Iskra se zasveti in njena
svetloba se po eterju hipoma razširi na vse
strani: a e)  misel ravno narobe druži najbolj
različne in oddaljene stvari v jednoto. Sedaj-le
vidim bel papir, pero, črte . . . slišal sem, da
je ura bila, šum se sliši s ceste, vpitje, godba ;
ob jednem čutim mraz, boli me noga, roka
mi dela težave pri pisanju; ko dokazujem, spo¬
minjam se tega, kar sem pri pisateljih bral o
duši, oziram se na razloge, družim jih v ce¬
loto, mislim na ugovore: vse to pa ob jednem,
nekako v jedni točki. Zatorej ni možno, da bi
tako delo opravljalo telo z možgani ali dru¬
gimi telesnimi deli. Saj je mišljenje prav na¬
sprotno delovanje kakor telesno delovanje.

2. Pomislimo tudi, da se zavedamo sami
sebe: vemo namreč sami zase, ločimo se od
drugih bitij, spoznavamo, da sami delujemo,
mislimo, hočemo : kaj takega pa zopet ne more
telo. Ali naj se možgani zavedajo sami sebe?
Ko bi bilo to, morali bi se najprej zavedati,
kakšni so možgani v naši lobanji, koliko delov
in katero sestavo imajo, kako k njim priha-

97

7

jajo razni toki in odhajajo od njih v trup . .
a niti najmanj nam možgani ne povedo o tem.
Naša zavest pa nam povč vse, kaj je v naših
mislih, razkrije nam najskrivnejše želje in naj¬
rahlejše nagibe. Zato trdi mnogo modroslovcev,
da je naša zavest najboljši dokaz za človeško
dušo.

3. Imenitno je tudi to, da je ta zavest vedno
jedna: starček — in naj je doživel devetdeset
ali sto let — dobro ve. da je ravno tisti človek,
kakor je bil v otroški dobi. Toda telo se ne¬
prestano menjava in preminja Snovi sprejemamo
vase in zopet izločujemo iz sebe, a zavest je
vedno ista.

4. Ko bi bili samo iz telesa, godilo bi se
z nami tako kakor z drevesi, živalmi: proste
volje bi ne imeli in ne bi mogli izbirati si raz¬
ličnih stvarij. Vsakdo pa ve, da misli, govori,
dela, kakor hoče.

5. Čudno je to, kako morejo nekateri uče¬
njaki pridevati tvarini tolike moči, n. pr. da
pride do iznajdb ali izumov, da spoznava celo
Boga ali najvišje bitje, spoznava svet, njegovo
minulost in bodočnost, da se vnema za vzore,
da si pridobiva kreposti . . . vse to in drugo
da bi delala tvarina.' Nikdar! Ako misli tva¬
rina in ne duša, kako bi vendar prišla tvarina
v zmoti tako daleč, da bi sama sebe imela za
duha in ne za tvarino.' Kako bi mogla tvarina

98

sanjati o kaki duši? To je ne samo neumevno
ampak tudi nemogoče.

6. Premislimo prav jasno to-le: Materijalist
pravi: Človek nima duše. Jaz pravim: Človek
ima dušo. Recimo sedaj, da je materijalist prav
govoril: potemtakem izhaja po neizpremenlji-
vem zakonu iz njegovih možgan misel, da
duše ni, iz m o j i h možgan po ravno istem
zakonu, da duša j e. Torej isti zakon in ista
moč pravi v njegovih možganih to, v mojih
pa čisto drugače : ali je to možno ? Ali se ne
pobija misel materijalistov sama sebe ? Materi¬
jalist niti tega ne more trditi, da je jedno res¬
nično, drugo neresnično, marveč po njegovem
je vse resnično, saj drugače še biti ne more.
Kako se neki sme materijalist zaganjati v idea¬
lista, češ, moja je prava, a tvoja ni: Saj idealist
ne more misliti drugače, kakor tudi materijalist
ne. Vsakdo mora tako misliti kakor misli,
kakor tudi mora drevo rasti, studenec žuboreti,
solnce pa sijati. Kako malo se zavedajo materi-
jalisti te doslednosti! Kar nič ne pomislijo, da
dosledni materijalist ne more nobenega nauka
imenovati resničnega, pa tudi ne neresničnega,
saj tudi dež ni nič manj resničen kakor sneg.
Ce pa vendar tako ravnajo in se trudijo doka¬
zati svoje nauke in pobijati druge, kažejo s
tem, da ne stoje na stališču materijalizma, da
priznavajo prosto delovanje, razloček med res¬
nico in neresnico, med dobrim in slabim, in

99

7

s tem tudi netelesno dušo, iz katere jedine
more izvirati tako delovanje.

Človek ni samo telesno bitje, ampak tudi
duševno. In kaj je duša? Duša je vir mišljenja
in volje, pa tudi vsega našega čutenja, življenja
in vsakaterega delovanja. Zakaj v človeku ne
moreta biti več kakor dva dela: tvar, ki se
razodeva v telesu, in pa lik ali forma: ta je
duša. Kakor smo ločili pri telesih tvar in lik,
tako ločimo tudi pri človeku. Torej nikar da
bi si mislili človeka kakor dvojno bitje, ali
bitje, ki je sestavljeno iz dveh drugih celotnih
bitij, ne: človek je jedno samo bitje in jedno
bistvo, kar nam pravi naša zavest in zdrava
pamet: telo in duša sta bistveno sklenjena,
tako, da niti prvo niti drugo ni človek, temveč
oboje skupaj v najtesnejši celoti.

Kako trezen, primeren, jasen je ta nauk,
ako ga primerjamo z drugimi nauki o človeku!
Celo mnogi taki, ki so priznavali dušo, so
učili krive nauke, recimo, da je duša dvojna
ali trojna, da prebiva v možganih in ima ,du¬
hove življenja* za pomoč i. dr. . . . Naš nauk
pa nam kaže človeka popolnoma jednotnega
in razlaga človeka tako, kakor druga prirodna
bitja.

Kar se tiče duše, ne mislimo si take, da
bi bila nekako zračno ali etersko bitje ali kaj
podobnega, marveč je tista substancija, za telo
ustvarjena, ki mu daje življenje in vse delo-

IOO

vanje. Vendar je pa, kakor smo dokazali, dušna
substancija različna od telesne, zato je človek
iz dveh substancij, a žival je samo iz jedne.
Živalska duša ni drugega, kakor življenje in
delovanje živali, s telesom nastane in s telesom
izgine: človeška duša pa lahko živi, tudi če je
ločena od telesa, ker je substancija ali stvar
•svoje vrste tako, kakor telo Tudi telo ne iz¬
gine po človeški smrti v nič, marveč se le
premeni zato, ker je tudi substancija. Toda
barva, gorkota, moč . . . izgine ob smrti zato,
ker so samo akcidencije.

Neizrekljivo modro je uravnana naša na¬
rava. Koliko bi se dalo povedati o najmanjšem
organu našega telesa! Kako neizmerno modro
je urejeno naše uho ali oko! In šele celo telo!
Pomislimo, kako zapleteno je delovanje naših
živcev, da varno stojimo in stojimo na dveh
nogah. Ako se nagnemo nekoliko na jedno
stran, takoj se drugi deli toliko premaknejo na
nasprotno stran, da se ohrani ravnotežje. Kdo
bi mogel opisati vso čudovito uredbo kostij,
mišic in kit, žil, živcev in čutil? A neizrekljivo
višja in popolnejša je duša, ki nima nedostatkov
kakor telo in ne njegovih mej, pač pa veliko
sil in zmožnosti), s katerimi deluje tudi čutno
s telesom, poleg tega še nečutno v mišljenju.

Torej se opiramo na trdno in jasno opa¬
zovanje, ko pravimo, da je človek bitje dveh
substancij, ki sta pa najtrdneje sklenjeni v pri-

101

rodno in bistveno celoto, tako, da izvira vse
delovanje iz jednega vira. Telo ne deluje brez
duše, duša pa ne brez telesa.

O vsem tem, kar srno povedali, prepriča
se prav lahko, kdor dobro opazuje samega
sebe in premišljuje brez predsodkov. Mnogi
nasprotniki, ne samo materijalisti, tudi idealisti
nam očitajo, dane razlagamo človeka jednotno;
hvalijo pa sami sebe, da razlagajo našo na¬
ravo kot popolnoma jednotno bitje. — Na to
odgovarjamo, da moramo razlagati po res¬
nici, po istini, to je najprej potrebno v znan¬
stvu; z zahtevami, da naj se razlaga kaka stvar
ravno tako in taka, dela se preiskovanju sila
in s tem se nikdar ne pride do resnice.

Ko modroslovec tako razlaga človeško na¬
ravo, sme biti tem mirnejši, čim večje število
ljudij je, ki misli jednako s preprosto pametjo,
kakor on znanstveno. In to število ljudij je
tako ogromno, da lahko rečemo : vse človeštvo
tako misli, in to najbolj potrjuje naš nauk.

18. Človeške duše vir in življenje.

Dospeli smo, potuje po modroslovskem
polju, do mesta, kjer se nam ponuja velika
obilica resnic in naukov. Zatorej moramo rav¬
nati skromno pa umno, da si izberemo le naj¬
imenitnejše nauke za svoje preiskovanje.

102

Tu se nam vriva najprej vprašanje: OJ kod
izvira naša duša, ali: kakšen je njen začetek.'
Odgovorov imamo več na izber: materijalisti,
pol-materijalisti, Pitagorejci in Platonci, verske
ločine — vsakateri ima svoj odgovor in svoj
nauk. Seveda ne moremo tukaj poštevati vseh,
ampak samo dva nam bodeta v premislek:

i.  Ali ne izvira morda duša od starišev kakor
naše telo? 2. Ali ni duša od Stvarnika samega ?

Mnogi so učili in še uče, da je naša duša
ravno tako od naših roditeljev kakor naše telo.
Mislijo pa nekateri, da izvira duša otrok iz duš
očeta in matere, drugi pa pravijo, da se otro¬
kova'duša nekam tako začenja, kakor se prižge
sveča, ako jo pritakneš k plamenu.

I. Pomislimo, ali more res po taki poti na¬
stati duša ?

1. Ko bi bila otrokova duša iz duše rodi¬
teljev, morala bi se dati človeška duša tako raz¬
deliti ali razkosati kakor razna telesa, kamen,
les, voda, zrak. A kako naj se duša deli, ker
nima delov! Ker je duša netelesna, ne da se
deliti; duša je vedno in povsod vsa ali cela, kjer
je: zato pa tudi stariši ne morejo dati otrokom
dela ali kosa svoje duše.

2. Ko bi pa kdo le trdil, da dado stariši
otrokom dušo, pomisli naj to-le: Duša otrok
bi bila tako sestavljena, kakor n. pr. če zliješ
iz dveh posod vodo v jedno posodo. Potem
bi morali otroci imeti od starišev ne samo

103

dušo, ampak tudi njih znanje; učen oče bi dal
svojim otrokom učeno dušo, da bi se ne bilo
njim nič več tega učiti, kar oče že zna. Otrok
bi moral vedeti, da je bila njegova duša nekdaj
del ali kos očetove duše. — Take in podobne
stvari bi moral trditi oni, ki uči, da je otro¬
kova duša od starišev.

II. Ako pa si kdo misli izvir duše po
drugem načinu, da namreč duša nastane tako,
kakor se sveča prižge ob plamenu, tudi ni
nič na boljšem.

i. Vsakdo ve, da plamen ne preide od
sveče do sveče, marveč goreča sveča razgreje
drugo toliko, da more (druga) goreti. Kdor
tako misli, misli tudi, da je naša duša samo neko
delovanje ali gibanje, neki plamen našega te¬
lesa in nič drugega. Taka duša ni prav nič raz¬
lična od telesa samega: v malem telesu bi bila
majhna, v velikem pa velika duša. Da bi taka
duša mogla voditi in uravnavati telo, da bi taka
duša mogla ustavljati se poželenju naše nižje
narave, da bi se človek s tako dušo mogel rado-
voljno zatajevati, kakor: postiti se, krotiti jezo,
poželjivost - to ni možno. In vendar imamo

tako dušo, ki se radovoljno zatajuje in vodi naše
telo. Taka duša pač ni podobna plamenu vrh
sveče, pa tudi ne more nastati kakor plamen.

Potemtakem je ta razlaga piškava. Sploh
se znanstvu jako malo pomore s takimi lah¬
kimi primeri, ki sicer na prvi hip iznenadijo,

104

a ob natančnem preiskovanju se pokažejo, da
so iz domišljije, ne pa iz treznega preudarka.

2. Živalska duša pač nastaja ob jednem s
telesom. A živalska duša nima nič višjega, kakor
ima telo: živalska duša je vir življenja, čutenja,
množenja; živalska duša in telo sta jedna sama
substancija. Kdor torej pravi, da nastane duša
iz duš roditeljev, trdi, da ni človeška duša nič
različna od živalske duše.

III. Ako pa naša duša ni od roditeljev, od
kod pa je? Iz ničesar ne more biti, od ve¬
komaj tudi ne: torej more biti jedino le iz
bitja, ki ustvarja, kakor bomo slišali še pozneje.

1. Kako je naša duša nastala, tega seveda
ni nihče opazoval ne na sebi, ne na drugih.
Vendar nam opazovanje kaže pot do resnice
tudi v tej stvari. Vsakdo vidi sam v sebi, da
je samostojno bitje; tega se zaveda prav jasno.
Nikakor ne čutimo, kakor bi bili le kos ali del
svojih roditeljev, ali jim vseskozi podrejeni, ali
kakor veja na deblu brez lastnega življenja,
marveč tako smo celotna in samostojna bitja,
da se upiramo celemu svetu, kadar hočemo.
Ce smo pa tako samostojni in nam naša zavest
to spričuje popolnoma trdno, ne moremo biti
po svoji duši odvisni od drugega bitja, ne more
duša izvirati od drugodi kakor od onega bitja,
od katerega so vsa bitja.

2. Kakor je naša narava iz dvojne substan-
cije, tako je tudi vir naše narave dvojen: dru-

i0 5

gačen je po telesu, drugačen po duši. Po te¬
lesu smo vsi ljudje tesno sklenjeni med seboj;
po duši pa smo samostojni. Torej morajo naše
duše imeti celo drugačen vir kakor telesa, ker
je delovanje, namen in svojstvo duše vse dru¬
gačno kakor telesno

3. Naše duševno življenje je tako obsežno,
zlasti je naše spoznavanje tako velikansko, da
presega vse tvarinsko delovanje ne samo za
mnogo, ampak tudi bistveno. In tako delovanje
naj izvira iz take duše, ki izhaja prav za prav
iz telesa in se ž njim rodi? Rojena duša je
tvarinska duša. Ker pa naša duša ni tvarinska,
tudi ni rojena.

Duša je združena s telesom, ni pa iz telesa.
Svetli in gorki žarki sijejo na rodovitno prst
in vzbujajo življenje. A dasi so žive rastline
na prsti, nikakor niso iz prsti. Prst jim daje
hrane, ni pa prst sama rodila rastlin in živalij.
Kaj bi sicer delovalo solnce, kaj bi bilo seme'
Da, solnca je treba za rastline, duševnega solnca
treba tudi za naše duše, sicer ne nastajajo, ne
živč in ne delujejo.

Pa dovolj o postanku duše v tej kratki raz¬
pravi ! •

Neizrekljivo bogato in raznovrstno je dušno
življenje človeško. Vse življenje in delo¬
vanje pa se da deliti v dve vrsti: v jedni je
spoznavanje, v drugi pa hotenje. Obojno
je  pa zopet nižje in višje.

106

Ker smo o spoznavanju že govorili, obde¬
lamo to tvarino tukaj ob kratkem. Spoznavati
začenjamo s čutili. Vse, kar čutimo, zbiramo
in urejujemo, pa tudi v čutnem spominu in
domišljiji ohranjamo kot čutne slike. Pa mnogo
popolnejše je nadčutno ali umsko spozna¬
vanje; s tem ne sprejemamo zunanjih vtiskov,
ampak delujemo in povzemamo iz čutnih slik
to, kar je v njih nadčutnega, splošnega ali obče-
veljavnega in resničnega. Kakor je duša mnogo
popolnejša od telesa, tako je tudi umsko delo¬
vanje bistveno drugačno in mnogo popolnejše
od čutnega delovanja. Um spozna, kar je
splošno, um sodi, sklepa, spoznava vzroke,
dviga se do najvišjih idej; obsega minulost in
se povspenja v bodočnost; večne zakone raz¬
krije iz telesnih ovojev, Bogu samemu se bliža
in motri njegove lastnosti. Da, naš um je de¬
laven, sam iz sebe ima moč, da deluje, nikar
da bi bil nekaka mrtva deska, na katero bi se
vtiskavale zunanje stvari, kakor umevajo naš
um materi jalisti. Ko se um obrača na to, kar
imamo storiti, imenujemo ga pamet. Pamet
nas vodi po poti do našega delovanja in raz¬
svetljuje kakor luč naše stopinje. Pamet, v ka¬
teri so shranjeni vsi zakladi našega znanja, je
najvažnejša in najpomembnejša beseda za naše
spoznavanje, naznanja nam pa ob jednem, da
je spoznavanje združeno z delovanjem, ki iz¬
vira iz hotenja.

i°7

Poleg spoznavanja deluje naša duša tudi
s hotenje m. Kakor imajo druga živa bitja,
tako ima tudi naša narava zmožnost zelenja
ali teženja. Težimo po vsem, kar nam je po¬
trebno ali ugodno. To teženje je čutno želenje,
ker želimo čutnih stvarij, kakor jedi, pijače,
počitka, spanja. Tako teženje je neradovoljno
in nihče ni brez njega. A v naši naravi —
duši — je tudi drugo želenje, ki se ozira na
pamet, ker mu pamet kaže predmete in pa
pot: to se imenuje hotenje. Hočemo le to,
kar nam kaže in odobri pamet. Kristijan želi
jesti, kadar je v postu lačen; toda n e č e, ker
se ozira na prepoved. Zmožnost, s katero ho¬
čemo, imenujemo voljo.

Ker se naslanja volja na pamet, zato je naša
volja prosta, to je: ne ukazuje ji nobena
sila, marveč voli in izbere si svoje predmete
sama iz sebe. Materijalisti in drugi laži-uče-
njaki trdč, da naša volja ni prosta, marveč da
se nam le tako zdi. Toda nad vse trdna je
resnica, ki se ne da nikdar utajiti, da je naša
volja prosta in zato sama odgovorna za svoje
delovanje. Kako bi bilo drugače, saj

i. pravi jasno zavest, da to hočemo, kar
si izberemo izmed raznih stvarij. Ako bi ne
bili prosti, kako bi si mogli izbirati? 1 )

*) Zdi se sicer, da tudi žival izbira, toda izbiranje
pri živalih je vse drugačno, kakor pri človeku. Žival, ki
ima dve jedi pred seboj, poželi obe, gre pa od jedne

108

i.  Da smo prosti, pravi nam zavest, ker
premišljujemo in preudarjamo, kaj bi
storili. Kdor ni prost, ne more nič preudar¬
jati. Ako daš živali le jedne dobre pice, ne
preudarja nič, ampak jč, ker mora jesti.

3. Kadar smo storili kaj dobrega, smo s
seboj zadovoljni, ako smo storili kaj hudega,
tedaj se kesamo: oboje kaže, da smo prosti.
Nihče se ne kesa, da nima perutnic namestu
rok, pač pa se kesamo, kadar prenagljeno kaj
govorimo ali storimo.

4. Vsakega človeka sodimo mi, in vsak človek
sodi nas na podlagi prostosti. Dejanja se nam
zde dobra ali slaba: kako pa bi se nam zdelo
dobro ali graje vredno, ako človek ne bi mogel
delati drugače kakor dela?

5. Ves človeški rod je trdno prepričan, da
imamo slobodno voljo. Čemu bi bili sicer za¬
koni, plačila, kazni? Tudi divji narodi so o
tem prepričani in po tem ravnajo. Znano je,
da nerazsodni ljudje celo živalim pridevajo ne¬
kako prosto voljo, kar nam priča, da je ne¬
izbrisno v našo naravo vtisnjena prostost in
nam je še težko misliti si koga neprostega.

do druge ali ,izbira' boljše kose izmed slabejših. A človek
izbira, p r e d n o hoče kak predmet, in zato je prost.
Ako se damo pri jedi zapeljati, da sežemo kar naglo
po dobrem grižljeju, izbravši ga izmed slabih, odpove¬
dali smo se za tisti hip svoji prosti volji in ravnali smo
samo po poželenju.

109

Vse te moči in te razmere delujejo v našem
duševnem življenju. Izpopolnjuje in dovršuje
se čim dalje bolj: dovršuje se znanje, dovršuje
se moč in prostost naše volje. Ko se človek
utrdi v dobrem, dovrši svoj dobri značaj,
kar je najvišja stopinja našega zemskega živ¬
ljenja. Lep, plemenit značaj, ki se kaže v našem
delovanju, je ne samo cvet, ampak tudi zrel
sad v našem razvoju.

V starosti zastaja telesno delovanje, ker se
telesne moči izgubljajo. A duševno delovanje
ne zastaja vselej. Pride smrt in zdi se, da zastane
duševno delovanje popolnoma. Toda tudi ob
smrti ne zastane duševno delovanje, ker ne pre¬
neha duševno življenje: duša namreč je ne¬
umrljiva, telesna smrt ne pretrga njenega
življenja.

Resnica, da je naša duša neumrljiva, je ne¬
izrekljivo važna za naše spoznavanje in živ¬
ljenje. Četudi sami nesmrtnosti ne moremo iz¬
kusiti pred smrtjo, a lahko se o njej najtrd-
neje prepričamo, ako le hočemo. Premislimo
le te-le razloge:

1. Naša duša ni telesna, zato tudi ne raz¬
pade v kose, marveč mora ostati taka, kakoršna
je, čeprav razpade telo ob smrti. Kdor torej pri¬
znava dokaze, da je duša različna od telesa, ta
mora tudi priznati, da se duša ne razruši ob smrti.

2. Pa ni dovolj, da smo to razvideli. Ako
bi naša duša sicer ne razpadla, pač pa nehala

1 1O

delovati, umrla bi ob tem. Toda to njeno delo¬
vanje ne more ponehati. Ne more ponehati
znanje, ki je v naši duši. Kdor se je veliko
naučil, tisti ima znanje ; znanje pa je moč ali
sila. A zakon prirode je, da ne pogine nobena
sila. Kam je izginilo n. pr. ogromno jezikovno
znanje Miklošičevo ob njegovi smrti i  Ako imaš
v zavitku nekaj smodnika, ne moreš uničiti
njegove zmožnosti ali sile, marveč samo pre-
meniti jo moreš: a znanje, to izredno silo, naj
bi do cela in v trenutku uničila smrt? Ne, ne
more. Resnično znanje ostane večno, nobena
stvar ga ne uniči in ne premeni.

3. Človekov lepi pridobljeni značaj, njegove
kreposti, njegove zasluge — to naj vse uniči
smrt? Kreposti so v pravem pomenu (četudi
ne fizične) sile, ki se ne morejo poizgubiti.
Torej mora človeku ostati tudi po smrti to,
kar si je v nravnem oziru pridobil v življenju.

4. Vsakdo, ki nepristransko misli, priznava
razloček med dobrim in zlim dejanjem, med
krepostjo in pregreho. Ako bi po smrti duša
ne živela, bil bi ta razloček samo začasen in
majhen, zakaj ob smrti bi bila oba jednaka:
pravični človek in zločinec. A tako ne more
biti, taki misli se upira naša narava. Dobrotnik,
ki je mnogim ljudem rešil življenje, naj bo na¬
posled ravno tako nič kakor zločinec, ki je
moril ljudi in jim jemal imetek? Taka misel
bi bila po godu malopridnežem, a nikdar ne

111

poštenim ljudem. — In nravni čut nam pravi,
da mora dobro delo dobiti dobro plačilo, greh
pa kazen. A v tem življenju uživa mnogokrat
hudobnež srečo, poštenjak pa trpi. Zato ne more
biti ob smrti konec vsega življenja, marveč za
tem življenjem pride še drugo življenje, v ka¬
terem se poravna vsa tukajšnja krivica ali ne¬
zaslužena osoda.

5. Da bi kdaj naše življenje do cela pone¬
halo in bi bili zgolj nič — tega si niti (vsaj
lahko ne) misliti ne moremo. Kam naj izgine za¬
vest, znanje, moč življenja? Zato je pa tudi pre¬
pričanje o neumrljivosti tako utrjeno pri vseh na¬
rodih in v vseh časih, da se mora to prepričanje
imenovati popolnoma splošno. Vsi ljudje (ako
izvzamemo materijaliste) so prepričani, da so
neumrjoči; vsi se pa v temne morejo motiti,
drugače bi človek ne bil sposoben za resnico.

Ti dokazi nam pričajo ne samo, da je naša
duša neminljiva, ampak tudi, da po smrti ne
poneha naše duševno življenje, ne znanje, ne
zavest, ne mišljenje in ne volja; zavedali se
bomo, da smo ravno tisti, kateri smo bili v
zemskem življenju. Četudi ne bomo imeli čut¬
nega življenja, a nadčutno bo veliko bogatejše,
kakor je bilo tukaj. Naše življenje in delovanje
se tamkaj še mnogo izpopolni in povzdigne; saj
hrepeni naša narava po tem, da bi bila čim dalje
popolnejša in boljša. To njeno hrepenenje se
prav izpolni šele po smrti.

112

Dalje pa ne sega naše trdno modroslovno
znanje, tu začenja verski nauk, ki nas poučuje
o naši bodočnosti po smrti.

Tako je življenje naše duše, kratko narisano
in razkazano. Veda ima tukaj bogato polje, na
katerem preiskuje in dobiva trdnih resnic. In
nujno je potrebno, da se nauki o človeku oči¬
stijo zmot sedanje dobe in da se človeštvu po¬
kaže njegova prava narava in istinita osoda.

19. Je-li svet od Boga ali ne?

Svet se neprestano preminja. Zato nikakor
ni bil vekomaj tak, kakoršen je sedaj. Kakšen
pa je bil nekdaj? Ali se je kdaj začel? Ali je
sam iz sebe? To vprašanje spada med najvaž¬
nejša vprašanja v modroslovju; vsak umen
človek želi zvedeti, kaj je bilo s svetom nekdaj.

Materijalisti učč, da je svet sam iz sebe,
ker se je naredil iz večne tvarine ali snovi.
Panteisti pravijo, da se je neko večno bitje, naj
se imenuje Bog ali drugače, izprevrglo v svet.
Modroslovci krščanskega mišljenja pa uče, da
je svet ustvarjen, to se pravi: nekdaj ga
ni bilo, a neskončno bitje Bog ga je ustvarilo
iz nič. Torej je to vprašanje isto, kakor če pra¬
vim: Ali je Bog, ali ga ni? Glede na to misli
ogromna večina človeštva, da je  ali da biva
višje bitje, katero ima oblast in moč nad člo-

”3

8

vekom. Bogataje! pa pravijo, da Boga ni, da si
ljudje Boga samo domišljujejo. Kaj je resnično?
To je kaj lahko izprevideti, ako le hočemo
jasno misliti in dosledno sklepati. Tukaj ne rav¬
namo po navadnem šolskem načinu, marveč iz¬
brali smo si najkrajšo pot, po kateri pridemo
do trdnega prepričanja.

L Prve dokaze dobimo tem načinom, da
sklepamo na podlagi napačnih naukov.

1. Najprej recimo, da bi bil svet zares
večen in sam iz sebe. Kaj potem? Tak svet
bi se ne mogel preminjati. Da bi se namreč
preminjal že od vekov ali brez začetka (!) in
bi se preminjal v prihodnje veke in brez konca,
— to je nezmisel. Večnost pred nami, večnost
za nami in večnost v premembah samih —
kaj je to: Ako so prave premembe, dado se
šteti; ako so pa večne, ne dado se šteti: torej
dve stvari, ki se ne vjemata, kakor se ne vjema
čveterovoglati krog.

2. Ako bi bil svet sam iz sebe, moral bi
imeti vse svoje moči in stvari sam iz sebe.
Čudno pač! Kakor svet sploh, moral bi tudi
človek — n. pr. jaz — imeti vse moči iz sebe.
Pa jih nimam: dobil sem jih od drugod, in
če ne jem, izgubim jih do cela. Torej je bosa,
da bi imel svet vse sam iz sebe. Zemlja dobiva
gorkoto na površju od solnca, solnce je pa tudi
nima samo iz sebe, kakor uči veda, drugače
bi ne bilo treba preminjati se mu in stiskati

114

se. Torej je brezpametno reči, da ima svet vse
sam iz sebe.

3. Ako svet ni ustvarjen, ne morem umeti,
zakaj ni naša zemlja večja kakor je. Zemlja bi
se bila vendar naredila tako veliko, da bi solnce
ne bilo večje od nje. In ako bi bila zemlja še
milijonkrat večja: iz neskončnega sveta bi se
bilo dalo napraviti še milijon milijonov jednako
velikih svetov. Kje pa so tir

Kdor misli umno, najde kmalu, da svet ne
more biti sam iz sebe; kdor pa vendar-le tako
pravi, ne misli, kaj govori.

II. Oglejmo si sedaj naravnost svet, ko¬
likor ga moremo poznati, in preudarimo, ali
je ustvarjen ali ni.

1. Ves svet se preminja. Kar se preminja,
to se začenja in se konča. Torej se je tudi
svet jedenkrat začel in prej ga ni bilo. Ako
ga pa ni bilo, moral ga je nekdo narediti ali
stvariti, drugače bi ga tudi sedaj še ne bilo.

2. Sin je od očeta, jajce od piščeta, seme
od rastline : od kod je  pa prvi oče, prvo pišče,
prva rastlina; Tudi prvi oče ni sam od sebe,
ni večen, torej je ustvarjen.

3. Luna se drži zemlje, zemlja se drži solnca,
solnce se drži svojih planetov in pa večjih
zvezd . . . Koga se pa držč vse skupaj.' Ako so
namreč odvisne posamezne, odvisne so tudi vse
skupaj; ker so odvisne, niso same iz sebe,

"5

8*

ampak od drugega bitja. Svet je torej ustvarjen,
ker je odvisen po vseh svojih delih.

4. Ko bi tudi hotel biti večji nego sem, ne
morem biti; ko bi tudi hotel imeti namestit
klobuka kup zlata, ne morem, ker klobuk neče
biti zlato. Potemtakem sem jako omejen, in
kakor jaz, tako tudi drugi in ves svet. Ker Je
omejen v vseh ozirih, zato mu je neko drugo
bitje določilo obliko, velikost in vse lastnosti.

5. Od davnih časov že štejejo ljudje letnice.
Nekateri stari narodi štejejo jako veliko število let
pred Kristusovim rojstvom. Vendar noben narod
ne šteje milijon let in še manj „brez konca“ let.
Potemtakem se je štetje jedenkrat začelo, in
leta so se začela in čas sploh se je začel. Ako
je pa bil začetek, vzrok mu je jedino le stvarnik.

6. Naša zemlja je le majhen planet. Vendar
pa si sveta ne misliš celega, ako si ne misliš
v svetu tudi zemlje. Ko bi bil ti tak gospod,
da bi mogel komu prodati vse zvezde, zemlje
pa bi ne prodal, celega sveta bi tedaj ne prodal.
Torej je le res, da svet ni cel, ako ni zraven
naše zemlje. Ako je pa celota odvisna od naše
male zemlje, tedaj je svet po prostoru in po
številu gotovo tako omejen, da bi ga mogel kak
velik mereč premeriti, in kak dober števec pre¬
šteti vse njegove kose. Ker je tako, je svet od
nekoga določen, odmerjen, kosi so mu odšteti,
zvezde razvrščene; tak svet pa mora biti ustvarjen
od višjega bitja, ne pa da bi bil sam od sebe.

1 iB

7- Učenjaki uče, da se je naše solnce s pla¬
neti vred začelo gibati pred davnim časom.
Poprej je bilo samo velikanska soparna kepa.
Jednako je skoro gotovo z drugimi zvezdami.
Torej se vpraša: Zakaj so se začele zvezde
vrteti, zakaj so jele svetiti? Ker nimajo tega
same iz sebe, morajo imeti od drugodi : torej
so ustvarjene.

8. Kakor naša zemlja, tako je tudi ves svet
modro urejen. Vsi nebeški svetovi, vse njihovo
delovanje in medsebojno razmerje, vsi njihovi
pojavi so tako uravnani, da se vjemajo kakor
kolesa v dobri uri. Na zemlji vidimo posebno
v živih stvareh -—• recimo — umno urejeno
telo, lepo soglasje med organi ali telesnimi deli,
da lahko vsi opravljajo v jedinosti svoja opravila.
Ali se je ta red, ta lepi sestav naredil sam iz
sebe? Človeška roka z gibčnimi prsti, človeško
čarobno oko, človeško tako mnogovrstno delo¬
vanje — vse to se je sestavilo slučajno, kakor
če vržeš kup peska tje po cesti ali pest prahu
v zrak? Kjer so stvari urejene, tam se kaže
umna moč, ki jih je spravila v red; kjer ima
kaka stvar tako delo, da doseza svoj namen
(kakor ura, ki kaže čas; toplomer, ki kaže top¬
lino), tam je bil nekdo, ki je stvari za tak namen
pripravil.

V kupu peska, apna in kamenja ne moreš
prebivati, dokler ne sezidaš iz njega primerne
hiše. Pesek, apno in kamenje se neče nikakor

samo združiti v hišo, marveč ti moraš najprej
napraviti načrt, kakšna naj bo hiša, potem pa
moraš po načrtu delati. — Ker vidimo v ve¬
soljnem svetu tak red in ker stvari teže do
nekega namena, zato niso same iz sebe, ampak
uredil jih je nekdo drugi. Ta pa ni bil samo
kak izdelovalec strojev, ampak je bil tisti veleum,
tisti oblastnik, ki je določil stvarem prirodne
zakone, ki je naredil prirodo samo, torej tudi
snov in ji dal vse moči.

Tudi navaden neuk človek spoznava po tej
poti Boga. Kdor le količkaj umno in nepri¬
stransko misli, prepriča se, da mora biti naj¬
višje bitje, ki je vesoljni svet uredilo in pripra¬
vilo tako umno in modro.

g. Zlasti pa vidi človek sam v sebi trdne
dokaze, da je nad njim višje bitje. Notranji glas
mu pravi: „To stori, to je tvoja dolžnost!" in
zopet: „Tega ne smeš!" Od kod je pa ta glas?
Kdo ukazuje človeku.' Kdo ima oblast čezenj?
Ako bi ne bilo višjega bitja, tudi bi ne bilo tega
glasu, in človek bi ne poznal onih zakonov, ki
jim pravimo nravni zakoni, n. pr. ne kradi, ne
škoduj bližnjemu človeku, ne laži. Zavest nam
pravi dovolj jasno, da si nismo sami dali teh
postav ali zakonov, zakaj celo tedaj, kadar smo
jih prelomili, vemo trdno, da bi jih ne bili smeli.

Vsakdo pozna razloček med dobrim in
hudim dejanjem. Kdo je določil ta razloček?
Mi ne, stvari same tudi ne, zakaj konj je konj,

118

ako je ukraden, ali kupljen ali podarjen. Torej
je ta razloček moglo določiti samo višje bitje.

10. Znano je, da je ogromna večina člo¬
veštva prepričana o višjem bitju. Kako bi neki
prišli ljudje do te misli, ako bi ga v resnici ne
bilo? Tega ne more povedati noben bogatajec.

Sploh se mora reči, da nam vsa priroda in
vse naše mišljenje izpričuje Boga. Oni, ki ven-
dar-le neče priznati Boga, mora ves svet misliti
si poln ugank in samih »nemogočih" rečij, češ,
vse stvari so se naredile same iz sebe, kakor
se jim je ljubilo.

Zato ni torej niti najmanjšega dvoma, marveč
je nad vse trdna resnica, da je  svet iz drugega
bitja, da je ustvarjen ali narejen iz nič.

Kako lahko in preprosto se razlaga začetek
sveta s tem, da pravimo: Bog je  svet ustvaril!
Kako lepo se druži v tej razlagi vse, česar potre¬
bujemo za razlago I Res se spotikajo nekateri
čudni modroslovci nad tem, da je treba za raz¬
lago iskati vzroka »zunaj sveta“, daje tukaj »ne¬
potrebni dualizem", da so v pojmu »stvarjenja"
in »Boga" znaki, ki se ne vjemajo i. t. d. Toda
ti pomisleki so vsi neopravičeni. Najnevarnejše
resnici je tisto modrovanje, ki hoče istino na¬
tezati na določeno kopito, recimo, da moramo
svet razlagati iz samega sebe ali da je svet večen.
Zakaj se pač bogatajci branijo imeti za začetnika
sveta tako bitje, ki je  kolikor toliko podobno
nam ljudem? Rajši pravijo, da je začetek sveta

:I 9

iz neobčutne tvarine. Kako more neki iz takega
začetka in vzroka izvirati naša pamet? Ali morda
za našo pamet ni treba nobenega vzroka? Jedino
tako moremo sklepati: „Naša pamet izvira iz
pametnega bitja®, in zato moramo misliti si za¬
četnika sveta kot pametno in umno bitje.
Pa ne samo to. Ker imamo ljudje prosto voljo
in delujemo po namenu, ne more biti začetnik
sveta nepopolnejši, da bi ne imel te prednosti,
katero ima človek. Zatorej začetnik sveta ne
more biti brez spoznavanja in hotenja, ne more
biti tvarinsko bitje.

Tako premišljevanje nas vodi do prepričanja,
da je začetnik ali stvarnik sveta popolnejše
bitje kakor vsa zemska bitja. Nadalje pa tudi
razvidimo, da ono bitje ne more imeti nobenega
vzroka ali vira, iz katerega bi bilo, ni samo
ustvarjeno ali narejeno, ker sicer bi ne bilo
moglo ustvariti sveta. Ustvarjen stvarnik — to
sta besedi in nič drugega. Ako pa stvarnik ni
ustvarjen sam, je večen, ker se ni nikdar
začel. Nadalje mora tudi biti neskončen,
ker ni nobeno bitje višje od njega; nepre-
m e n 1 j i v , ker ga ne more premeniti nobena
stvar, saj ni odvisen od nobene; nesestavljen,
ker ne more biti iz kosov ali delov; nad vse
mogočen, ker je ustvaril svet iz nič in mu
ne ovira njegovega delovanja nobena stvar;
vseveden, ker izvirajo vse stvari iz njegove
vednosti in volje.

I 20

Tak je začetnik ali vzrok sveta. Ta vzrok
zares zadostuje, da se iz njega razlaga vse, kar¬
koli je. Ta razlaga je enojna, trdna in dokazana,
zato se moramo držati jedino le te.

Kdor natančno opazuje svet, spozna tudi
Boga, čegar delo je svet. In tako nas je to pre¬
iskovanje naposled privedlo do tega najvišjega
predmeta v našem spoznavanju. Najlepši sad
modrovanja je prav ta, da dospe do Boga, kakor
je tudi najlepši sad potovanja ta. da dospemo
vrh hriba do lepega razgleda. V Bogu se mu
odpre neizmerni vir resnic, iz njega se razliva
neizrekljiva jasnost črez prirodo telesno in ne¬
telesno, pa tudi trdna podlaga nam je Bog za
spoznavanje sploh, kakor je on namen za naše
delovanje. Zakaj spoznavamo resnično t Ker
je Bog-stvarnik v soglasju ustvaril naš um in
vse stvari, katere spoznava. Bog, jednotni in
najvišji vzrok Vesoljstva, je ne samo vzrok in
podlaga vsem resnicam, ampak tudi najvišja
resnica sama na sebi. Ako je istinit svet (česar
skoro nihče ne taji), je tembolj istinit njegov
stvarnik, kakor je stvar bolj istinita mimo njene
slike v zrcalu. Iz istega vzroka ne moreta izvirati
stvari, ki bi si nasprotovali ali ki bi se ne vjemali
z vzrokom. Zatorej imamo prav v tem spo¬
znavanju, da je Bog, najtrdnejši dokaz, da je
naše spoznavanje resnično.

S tem pa tudi sklepamo prvi del tukajšnjega
preiskovanja: nauk o resnici. Ob kratkem smo

121

pregledali obširno polje resnic; seveda nadrobno
smo se pečali le z najvažnejšimi in sicer tako,
da so ti nauki korenina ali jedro drugih naukov.

II. del: O nravni dobroti.

1. Predmet tega oddelka.

Veličasten je pogled na čudovito modro
urejeni svet, iz katerega zajema naš um resnic
brez konca in kraja. Kamor se ozremo in kar¬
koli premislimo, vse nam kaže kaj novega, za¬
nimivega.

V tem ogromnem svetu živi' tudi človek,
ima razne potrebe in pa razne moči. Potrebe
ga gonijo sem in tje, in ker ima moči za delo,
deluje na razne strani, deluje telesno in du¬
ševno, z umom in voljo. Vsakdo vč kolikor to¬
liko, kaj in kako delujemo. Naše delovanje je
tako obširno, da ga ne more vsega preiskovati
jedna sama znanost, zlasti še zato ne, ker se
da obdelovati z raznih stranij.

Lahko si ogledamo človeško delovanje na
primer iz tega ozira, kakšno je sploh, kak¬
šno je v posebnih razmerah, kako se preminja,
kako napreduje. Preiskujejo delovanje našega
telesa (fizijologija), naše duše (psihologija ali
dušeslovje), zgodovinski razvoj (zgodovinopisjeV
A preiskovati se da tudi z ozirom na to,

122

ka k š n o bi naše delovanje moralo
biti. Vemo namreč, da ni vse jedno, ali je
naše delovanje tako ali tako, marveč v pameti
so pravila, ki nam velevajo to storiti, a ono
opustiti. Vesoljno človeštvo priča, da so res
taka pravila ali taki zakoni v naši naravi; ti
zakoni določujejo in uravnavajo naše delovanje.
Kadar se naše delovanje vjema z zakonom ali
pravilom, imenujemo je dobro, kadar se ne
vjema, tedaj je zlo ali hudo ali slabo.

Ti zakoni ali omenjena pravila so za naše
delovanje jako imenitna. Človek se zaradi njih
razločuje od vseh drugih zemskih bitij. Ako
opazujemo in preiskujemo človeško delovanje
z ozirom na te zakone, sestavimo lahko po¬
sebno vedo, ki ima svoj posebni značaj in
namen. Imenuje se ta veda nravoslovje,
in s to se hočemo pečati v tem (II.) delu.

Kakor smo določili in dokazali v I. delu
glavne resnice o svetu, tako se oziramo v tem
delu na drugo vodnico svoje pameti, na do¬
broto; po tej ideji bomo presojali dejanja
in kazali, kaj je nravna dobrota, kdaj so
dejanja dobra, kdaj niso dobra, in kakšen uspeh
imajo.

Kako imeniten je ta nauk, treba le omeniti.
Ta nauk nam kaže pravo ceno ali vrednost
vsega našega delovanja, kaže nam, za kateri na¬
men treba delovati, kaže nam smoter in tudi sad
našega dela. Ako nam je odpiral 1. del zaklade

123

resnic, kaže nam ta del pot do nravne popol¬
nosti.

2. Podlaga nravnosti.

Kako velik je razloček med dejanjem člo¬
veškim in dejanjem živalskim! Ako jezen človek
ubije soseda, ako razjarjen vol nabode svojega
strežnika — tedaj je oboje dejanje sicer nasilno,
toda človek je storil hudobijo, vol pa ne. Zakaj
ne.' V čem je razloček.'

Spomnimo se, da ima človek prosto ali
slobodno voljo, kakor smo trdno dokazali.
Zato so njegova dejanja prosta. Vabi ga želja
ali nagnjenje, prigovarjajo mu drugi ljudje, naj
kaj stori, a on le ne stori; stori pa to, kar
hoče. Vol ni mogel storiti drugače, kakor je
storil, ker ima samo nagon; samo jedna no¬
tranja sila je nagibala žival, da je zdivjala proti
človeku. A v človeku ne deluje samo jedna sila,
ki bi ga gonila, marveč v sebi ima višjo moč,
da ustavi in zadrži vsak notranji nagib, da ga
presodi, odobri in šele potem mu da prosto
pot. Jezni človek začuti v sebi močen nagib,
da bi poškodil nasprotnika: toda ta nagib imamo
v oblasti svoje slobodne volje ; nagib mora iti
— da rečem v primeri — pod jarem naše volje,
ki lahko ž njim naredi, kar hoče.

Prosta volja je prva podlaga za nravnost.
Ako ne bi bili prosti, tudi ne bi bili nravni.
Zaradi tega je  popolnoma nedosledno, ako pan-

1 2 4

teisti kakor Spinoza,  ali celo materialisti go-
vorč o nravnosti. Njih nravnost ni nravnost v
našem pomenu.

Vse gibanje v rastlinah in živalih se godi
tako, kakor je uravnavajo nepremenljivi zakoni.
Ne morejo drugače, kakor delajo. Zakon jim
določuje pot in način — vse. Kaj pa človek?
V njem ne deluje zakon tako, ampak ozira se
na njegovo prosto voljo: zatorej mu zakon
ukazuje, kaj naj stori, kaj opusti. Zakon je
torej v človeku vse drugačen kakor v živalih.

Dejanje človeško pa se po tem zakonu ali
ravna ali ne ravna. Nikakor pa ne more človek
— če je le pri pameti — tako delati, da ne
bi se oziral na zakon. Vselej pomislimo: ali
smemo, ali ne, ali je dobro, ali ni dobro.

Zakon, ki nam zapoveduje in prepoveduje,
je tudi podlaga nravnosti.

Naposled pravi tudi vsakateremu zavest, da
ne more delati brez namena (smotra). Ako
ne mislimo na to, kar hočemo doseči, kako naj
delamo? To je torej v naši pametni naravi. Kaj
pa nam je namen.' Nekaj takega, kar se nam
zdi dobro, ugodno, prikladno. Ne moremo si
želeti nič neugodnega ali slabega. Iz tega je raz¬
vidno, da težimo vedno za takim namenom, ki
se nam zdi dober. Vendar pa hočemo včasih
kaj hudega, da iz njega pride kaj dobrega;
n. pr. rano si damo izrezati, čeprav nas boli,
ker je naš namen, da bi s tem ozdraveli. Potem-

'25

takem je vsaj naš poslednji namen taka stvar,
ki se nam zdi dobra.

Tudi to je podlaga nravnosti, da težimo po
namenu. V vsakem nravnem dejanju vidimo to
podlago; kjer pa ni prostosti, kjer se človek ne
zaveda zakona, kjer bi ne mogel delati z na¬
menom, tam ni nravnosti. Zato niso nravna
dejanja malih otrok, brezumnih ali slaboumnih
ljudij, ali pa onih, ki so si zblodili um, kakor
v pijanosti, besnosti itd.

Beseda nrav pomenja sicer navado ali šego,
p'otem človeško posebnost ali svojstvo, v našem
pomenu pa je nrav najplemenitejša posebnost,
s katero je naše delovanje umerjeno po nravnem
zakonu.

Samo po sebi se umeva, da je človek nraven
po svojem bistvu, ne iz navade. Mnogi novo -
dobni modroslovci hočejo vse razlagati iz same
navade. Toda to je popolnoma krivo. Privadimo
se zunanjega dela, privadimo se tujega jezika,
nesrečnež se privadi bede, a nravnost nima s
temi stvarmi nič opraviti. Nravnost se opira na
stvari, ki se ne dado pridobiti z vajo. Nravnost
se ozira na zakon, in zakon nas veže: kako bi
se ga pa privadili, ko bi ga ne imeli v sebi?
Kako naj se kdo privadi godbe, ako nima nič
posluha!

Drugi pravijo, da je nravnost na podlagi
živčnega delovanja. — A govorili smo že, da
je to brezumna misel. Živci in čutila ne morejo

I 2(>

ločiti, kaj je dobro, pošteno, pravično, kaj pa
ni. Kdor stavi nravnost na krivo podlago, ni
boljši od onega, ki jo taji.

Izkušnja uči, in kdor pozna človeške slabosti,
pritrdi rad tej misli, da imajo resnični nauki o
nravnosti veliko sovražnikov in sicer takih ljudij,
katerim so nravni zakoni nadležni in zoperni.
Taki bi jih radi utajili ali z napačno razlago
uničili.

Prave vede naloga pa je, da spozna čisto
resnico, čeprav nam ni vseskozi prijetna in ljuba.

3. Nravni red.

Ko pride človek na svet, najde okrog sebe
določene ali trdne razmere, v katerih mora ži¬
veti. Najbližja mu je domača družina, oče,
mati, bratje sestre, potem so sosedje, domači
znanci, sorodniki; nadalje domača srenja, po¬
tem domači rod, domača dežela, morda država
— —- — vse to spoznava mladi človek pola¬
goma in vidi, da teh razmer ne more preme-
niti, temveč mora se jim ukloniti. Zlasti tudi
spoznava, kako mu je treba ravnati v teh raz¬
merah : kako s stariši in kako z drugimi ljudmi.
Ljudje namreč, s katerimi živi, in s katerimi
se domenja z besedo, povedo mu vse, česa
treba ali kaj od njega zahtevajo. Ako se ukloni
pokorno razmeram, živi v družbi dobro in

127

mirno; ako pa se ustavlja, zadenejo ga razne
neprijetnosti ali kazni. Tako moč imajo do
njega določene navade, šege in razmere.

Toda ta red, o katerem govorimo, ni samo
neka vnanja stvar. Mladi človek vidi in spo¬
znava, da se mora ukloniti onim razmeram
posebno zato, ker mu veleva tako notranji
glas in ga priganja notranja moč. Spoznava,
da mora tako biti, da je to in ono storiti
dolžan, kakor so tudi drugi dolžni njemu dati
in storiti različne stvari. Tako polagoma spo¬
znava, kaj je dolžnost, kaj dobro, slabo, krivda,
pregrešek. Sploh: čimdalje bolj se človeku jasni,
kaj je nravni red. Seveda si ne pridobi vsak
človek modroslovnega spoznanja, kaj je nravni
red: toda vsakdo umeva bistvo tega reda, nje¬
gove zahteve, moč in veljavo. Celo poldivji
človek dobi polagoma toliko tega spoznanja,
da umeva nravne dolžnosti do starišev, dolž¬
nosti pravice in resničnosti. O tem pričajo vsi
potovalci, ki poznajo tuje narode. Nobenega
naroda ni, ki ne bi imel nravnih pojmov, ki
bi ne ločil dobrega dejanja od slabega in ki
bi ne imel tistega človeka za kazni vrednega,
ki je storil kako zlo.

Zato so bili prepričani že stari modrijani,
da je nravni red spl ošen ali pri vseh ljudeh,
in pa povsod isti, t. j. povsod velja bistveno
isti red, čeprav so v nekaterih navadah ali na¬
zorih razlike.

128

Kakor vlada v vesoljnosti trdni in nepremak¬
ljivi prirodni red, tako je za vesoljni človeški
rod in za vsa umna bitja določen trden red, ki
je tudi nepremenljiv, red, ki uravnava prosta bitja
in njih dejanja, red, ki je utrjen v naši člo¬
veški naravi, ki je tudi večen.

Ne smemo si pa tega reda misliti tako, kakor
da je določen samovoljno, kakor bi se bilo
komu zljubilo, marveč red je tak, kakoršnega
zahteva bistvo umnih bitij. Ako premislimo pre¬
poved : „Ne kradi!“, ni ta prepoved samo zato,
da bi ne smeli delati tega, kar bi hoteli, marveč
ta prepoved določa, naj se imetje ne moti ali
ne jemlje, ker to zahteva naša narava sama.

Ako se sedaj vprašamo: Od kod je neki
ta red, treba reči, da je od Boga, naj višjega
bitja. Ker je ta red popolnoma v soglasju z
bistvom stvarij, zato more biti le od taistega
bitja, od katerega so vse stvari. Nravni red je
ustanovil ravno isti stvarnik, ki je ustanovil
prirodni red in določil bistvo stvarem. To je
popolnoma jasno. Saj nravni red ne more viseti
v zraku, ne more biti iz nič, torej se mora
razlagati jedino le iz zadostnega vzroka. Za¬
dostni vzrok pa je za tako vesoljno uravnavo
samo Bog.

Sicer se pa vidi ta resnica tudi iz tega, da
bi drugače red ne imel nikake trdnosti, ko bi
ne bil iz Boga. Ako bi se bili samo ljudje do¬
menili zastran reda, odpravili bi ga tako lahko,

129

9

kakor ga ustanovč. Tudi nas ne more noben
človek sam iz sebe zavezati, da moramo kaj
storiti in drugo opustiti. Zavezati nas more le
Bog, ki je naš začetnik.

In kdo naj ta vesoljni red ohrani, ako ga
ne ohrani Bog! Gotovo je treba red čuvati, da
ga nobena sila ne podere, čuvati, da se zvršuje,
čuvati, da se popravi in poravna, kadar ga je
kdo prelomil. Zato nam oznanja red sam, da
ni iz samega sebe, ampak da je iz višjega bitja.

Nravnost nima niti trdne podlage, niti na¬
mena ali smotra, ako ni nad njo višje bitje,
katero je za nravnost to, kar solnce za svetlobo.

Ko smo površno spoznali nravni red, spo¬
znali smo tudi, da je veljaven za vse ljudi jed-
nako; da je večno veljaven in nepremenljiv,
in da veže posameznega človeka tako, kakor
tudi prirodni zakon veže in druži vsako posa¬
mezno bitje z vsemi drugimi.

Lepo pravi Kant,  da ga dve stvari mikata
najprej: zvezdnato nebo in nravni svetovni red.
Dobra je ta primera: kakor povzdiguje veličastno
nebo našega duha in mu kaže neizmerne pri-
rodne moči, s katerimi se gibljejo ti svetovi,
tako je nravni red čudovita moč. ki vlada nad
umnimi bitji. Dostaviti pa treba po resnici, da
je nravni red neprimerno višji kakor prirodni
svetovni red. Nravni red obsega umna bitja,
določuje zakone za našo prosto voljo in nam
kaže pot najvišje zemeljske popolnosti, namreč

130

do nravne popolnosti. Veličastni so pojavi, v
katerih se kažejo prirodne sile, kakor solnčna
svetloba, blisek in grom, potres i. dr.: a kako
vse drugače je to, kar se kaže v nravnem redu!
Tu se žari pred človekom vzvišeni smoter, kate¬
rega naj bi dosegel, nravna popolnost ali svetost,
v kateri se človek povspne do najvišje stopinje
duševnega razvoja.

4. Zakon.

Vesoljni red se mora razodevati vsakemu
posameznemu človeku, ako naj po njem ravna.
Kako bi ravnali po redu, ako ga niti ne po¬
znamo? Znano je, da se nam v resnici raz¬
odeva. Kakor smo že omenili, pravi nam pamet,
kaj ta red zapoveduje, kaj prepoveduje. To,
kar nam pamet določuje, da naj storimo ali
opustimo, imenujemo zakon. Beseda ,zakon,
pa pomenja, da je kaj določeno in dognano.
Prav tisto pomenja tudi beseda postava.

Pripomniti treba, da tukaj ne govorimo o
takih postavah, kakoršne daje gosposka, ampak
v mislih so nam tiste, katere nam naznanja
naša pamet ali vest, tiste, ki nam ukazujejo
dobra dejanja in nam prepovedujejo slaba. Ta
zakon imenujemo kratko nravni zakon.

Vsakdo pozna ta ali oni nravni zakon ; zato
mu ne bo težko najti, katere dele in ozire raz¬
ločujemo v zakonu.

131 9*

1. Zakon določuje ali ukazuje neko de¬
janje, katero zahteva občni red. Z dejanjem
pa hočemo doseči nekaj ugodnega ali dobrega.

2. A tisto ne sme biti ugodno samo jed-
nemu, marveč vsem, vsakemu človeku. Zato
je pa tudi zakon vedno tak, da bi ga moral
dopolniti vsakdo.

3. V vsakem zakonu se izraža volja višjega
bitja, ali višje osebe, ker le višje bitje nas more
obvezati, kako ravnajmo. Nravni zakon je od
najvišjega bitja, od Boga, ker le Bog more do¬
ločiti, kaj smemo in česa ne smemo.

Kadar je zakon človeku znan, tedaj ga veže
dolžnost, da zakon izpolnjuje. O dolž¬
nosti bomo pozneje govorili. Seveda mora biti
zakon pravičen, mora biti izdan od pravega
gospodarja, in njegova volja je morala biti, da
je vsem podložnikom v korist.

Da zakon velja, treba ga razglasiti. Ko
ga vladar razglasi, zaveže podložnike, naj ga
izpolnjujejo. Zakon ne velja, dokler ni raz¬
glašen.

Nravni zakoni so različni. Ločimo namreč:

1. Večni zakon. Ta zakon ni nič dru¬
gega kakor volja božja, ki veleva ohranjati
nravni red, in prepoveduje motiti ga. Kar smo
poprej povedali o zakonu sploh, to velja po¬
sebno še o večnem zakonu. Večni zakon je
neizpremenljiva in torej večna volja božja; volja
božja pa je večno in neizpremenljivo bistvo

132

božje. Iz tega vidimo, da izhaja večni zakon
naravnost iz bistva božjega. Iz večnega zakona
pa izhajajo vsi drugi zakoni, kolikor jih je.
Noben zakon bi ne imel moči in veljave, ako
bi se ne opiral na večni zakon. Kakor bi v
stroju kolesa ne tekla in delo bi se ne oprav¬
ljalo, ako bi glavnega kolesa ne gonila voda
ali ogenj, ravno tako bi bili vsi zakoni brez
moči in podlage, ko bi je ne imeli iz večnega
zakona in iz volje božje.

2. Iz večnega zakona izvira najprej naravni
zakon. Tako se imenuje oni zakon, ki ga
spoznamo iz svoje pameti: pamet pa nam
pravi to, kar kaže narava. V naravnem zakonu
se razodeva oni vesoljni red, o katerem smo
govorili: večni zakon nekako obseva našo pamet
in ta odsvit večnega zakona v naši pameti je
naravni zakon. Ako bi hoteli naštevati posa¬
mezne vrste teh zakonov, omenili bi najbolj
splošna pravila, kakor: ,,Karkoli hočeš, da ti
drugi ne storč, tega tudi ti drugim ne stori",
in druga. Iz takih splošnih pravil se izvajajo
manj splošna, zakaj človeško življenje se ne
vrši — dejal bi — splošno, marveč poteka v
posebnih slučajih.

3. Toda človeška družba ne more obstati tako,
da bi se dala voditi samim naravnim zakonom;
ti ne zadostujejo za vse potrebe in niso v vseh
ozirih in slučajih dovolj jasni: treba je, da se
za razne potrebe določijo še posebni zakoni.

‘33

Ker jih da, t. j. določi in zapovč oblast, ime¬
nujejo se dani ali pozitivni zakoni. Tak
zakon izvira ali naravnost iz Boga, ki ga je do¬
ločil in razodel v blagor človeštvu : to je božji
zakon, kakor ga oznanja krščanska vera, na
primer, da je treba sedmi dan v tednu posve¬
čevati; ali pa ga določijo ljudje za potrebe člo¬
veške, in ta se imenuje človeški zakon.
Človeških zakonov je silno veliko, ker vsak
dan kujejo in razglašajo nove postave.

Zakon ni nikak viden predmet, torej nam
fizično ne more ne koristiti, ne škoditi: vendar
je zelo imenitna stvar v našem življenju. Zakon
stavi meje naši prostosti, tirja, naj se mu pod¬
vrže, pa ravno tako tudi brani prostost, da je
drugi ne kratijo.

Naša nrav nam veleva, da naj zakone iz¬
polnjujemo, pa tudi, naj jih spoštujemo. Ako
bi se jim klanjali samo zaradi strahu, ne bi
ravnali z vso svojo naravo, temveč samo z roko.

5. „Neodvisna nravnost.”

Kakor se mnogi trudijo, da bi utajili stvar¬
nika, in dokazujejo, da je svet sam iz sebe,
tako se mnogi prizadevajo prepričati druge,
da je tudi nravnost samostojna in „neodvisna“.
»Neodvisna nravnost" ali „n. morala" — to je
geslo tudi novejše vede in novejše dobe. S
tem geslom hočejo izreči, da je človeška nrav-

‘34

nost sama iz sebe; človek je tako nraven, da
ni po nravnosti od nikogar odvisen; nravni
zakon nikakor ne izvira iz višje volje, ampak
človek si daje in določa nravni zakon sam.
Zato smo pa v tem oziru samostojni ali „avto-
nomni", in napačno je učiti, da izvira nravni
zakon od kakega drugega bitja (heteronomija).

Ta nauk uče vsi tisti, ki taje Boga. Pa
tudi drugi trde radi, da je nravnost od Boga
neodvisna. Tako imenovani racijonalisti, da ne
omenjam naturalistov, nagibajo se izvečine k
temu nauku. Ni pa težko spoznati, kaj namer-
jajo ti učenjaki. „Neodvisna nravnost" nima
za človeka nobene ali le malo veljave. Kakšno
moč naj ima zakon po tem nauku? Zakon,
ki izhaja samo iz človeka, lahko človek sam
odpravi in premeni, kakor hoče. Po taki nrav¬
nosti je lahko živeti; zato so taki nauki ljudem,
ki ljubijo uživanje, jako prijetni.

Toda nravnost nikakor ni neodvisna, temveč
je odvisna od najvišjega bitja. Sicer pa ni prav
primerno reči, da je nravnost odvisna, zakaj le
človek je odvisen in nravnost ga dela odvisnega.

i. Že bistvo nravnosti je to, da se nravno
bitje ukloni nravnemu redu, nravnim pravilom
in zakonom. Pamet spoznava, kako naj rav¬
namo, dobro, prav, popolno, in kar spoznamo,
to nam je pravilo za ravnanje. Kar pa spozna
pamet, tega ni določil sam človek, ampak to
je določeno neodvisno od njega. „Neodvisna

>35

nravnost" — to sta dva pojma, ki se ne vje-
mata.

2. Zakon ukazuje proti volji; volja ni tako
samosvoja, da bi smela storiti, kar bi hotela,
ampak odvisna je od zakona, torej tudi od
nravnosti. Kakšen bi bil pač tisti zakon, ki bi
bil odvisen od človekove volje? Ko bi nravni
zakon ne bil nad človekom, ako ne bi bil ne-
premenljiv, ne bi bil zakon. Potemtakem mora
biti človek odvisen od zakona in nravnosti.

3. Vsaka misel ali ideja, da je istinita, mora
imeti istinito podlago. Ako pravim „lepo“,
morajo biti v istini lepa bitja, drugače je be¬
seda prazen glas. Vemo pa iz izkušnje, da so
lepa bitja. A kdaj so lepa in zakaj? Ne zato,
ker sami tako pravimo, ampak ker imajo to
popolnost sama na sebi. A zakaj jo imajo sama
na sebi: Ker se vjemajo z istinitimi pravili ali
zakoni ali pogoji lepote. Torej kaže tudi lepota
odvisnost od višjega bitja: kaj šele nravnost!

4. Ako trde, da dostojnost ali čast človekova
zahteva tako neodvisno nravnost, odgovarjamo,
da se ne vpraša, kaj zahteva ali česa si želi
človeški ponos, marveč, kaj pravi naša narava,
ki je jedina odločilna za resnico. Sicer pa je
izvestno človekova najvišja čast ta, da je čim
dalje podobnejši najvišjemu in neustvarjenemu
bitju, ki je človeku vzor vsake popolnosti.

5. Nauk o neodvisni nravnosti je rodil doslej
slabe sadove. Ta nauk zametuje vse priza-

136

devanje človeško za prave vzore in dovoljuje,
naj človek živi po svojem nagnjenju. Kadar je
v kako dobo zajedla se spačenost in zavladala ne¬
nravnost, tedaj ima nauk o taki nravnosti mnogo
prijateljev.

6. Načelo nravnosti.

Se jedno stvar moramo določiti in pojas¬
niti tu, ko govorimo o splošnih naukih nravo-
slovja. Treba je namreč trdno dognati, zakaj
naj izpolnjujemo nravni zakon. Iz tega, kar
smo povedali doslej, razvidi se sicer odgovor
na to vprašanje: toda ker je tako važno in ker
je mnogo naukov nasprotnih pravemu nauku,
ozrimo se ob kratkem na to stran svoje modro-
slovne poti.

Marsikoga, čeprav ni modroslovec, obide
izkušnjava, da se vpraša : Zakaj pa naj slušam
nravno zapoved? Zakaj naj se ji uklonim? Od
kod ima oblast nad menoj? To vprašanje je isto,
kakor če vpraša modroslovec: „Katero je  na¬
čelo nravnosti?" To se pravi: Po katerem na¬
čelu ravnam, ko imam to dejanje za dobro, ono
za slabo ? Ali pa tudi : Od kod, iz katerega vira
ali principa izvira nravnost?

i. Najtrši in najslabši nauk uče v tem oziru
materijalisti. Trde, da je načelo za nravnost
korist, to se pravi: kar je koristno, je dobro;
kar ni koristno, je slabo. A vprašamo : Komu
naj je dejanje koristno? Ali vsem, ali nekaterim,

‘37

ali jednemu? Kakšno je neki tisto, ki je vsem
koristno? Kdo pa ve, kaj je vsem koristno?
Vsakdo sodi korist le sam po sebi in vpraša : Kaj
je meni koristno? To, kar je koristno meni, je
pa lahko kvarljivo drugemu, ali pa, če je koristno
drugemu, kvarljivo je meni. Tatu je koristno, da
mnogo nakrade; okradenim osebam pa ni ko¬
ristno. Celo jednemu človeku ni vsaka stvar ko¬
ristna vsestransko. Ako mi je vroče in sem žejen,
tedaj mi je za sedaj koristno piti mrzlo vodo,
za poznejši čas pa ni, ker se z mrzlo vodo pre¬
hladim in pahnem v bolezen. Kaj namerjajo torej
s tem načelom, da delajmo to, kar je koristno ?
To načelo ni za vse ljudi, ni jasno, ni rabno, in
ne samo to: to načelo mora razdreti in po¬
končati človeško družbo, pokončati nravni red
in pahniti človeški rod v nesrečo.

V resnici kaže tudi izkušnja, da je jako
slabo za človeško družbo tam, kjer se nekateri
poprijemajo tega načela. Tisti ljudje obračajo
vse le v svojo korist, drugim pa delajo kvar.
Od tod izvira n. pr., da dandanes — kakor pra¬
vimo — nekateri izkoriščajo druge, da jih sti¬
skajo, da se stan bori zoper stan, ker gleda
vsakdo le na svojo korist, ne pa na to, kar
je dobro in pravo.

S takim naukom je materijalizem storil člo¬
veštvu veliko kvare, je pravo nravnost razdejal
in na njeno mesto uvedel samo dobičkarstvo
in samoljubje.

13 8

2. Ako pa nikakor ni res, da moramo delati
po zakonih zaradi koristi, tudi ni res, da nikakor
ne smemo ozirati se na kak uspeh ali na korist,
češ da se moramo ozirati le na zakon sam ter
ga zvrševati jedino le iz spoštovanja do
zakona. V pameti naši — tako uči Kant  — je
zapovedujoči „velevnik“, ki nam ukazuje sto¬
riti to, kar je za vse veljavno, kar se lahko da
vsem za postavo. Potemtakem moramo ceniti
in dopolnjevati zakon sam na sebi, ne pa da
bi se ozirali na kako plačilo ali srečo, ki
utegne izvirati iz dejanja. —- Ta nauk je na¬
pačen. Četudi je v naši zavesti zapoved, naj
storimo to ali ono, vendar ni res, da bi nam
ukazovala to, kar je za vse veljavno. Kateri
človek neki premišljuje, kaj je za vse veljavno,
kdaj „rabim človeštvo kot osebo in ne kot
sredstvo" itd., kakor uči Kant?  Zato je njegov
nauk nenaraven, ker se ne vjema z našo na¬
ravo. Se manj pa se vjema z našo naravo to,
kar zahteva Kant  zastran ugodnosti pri de¬
janjih. Na ugodnost, ki izvira iz dejanja, ne
smelo bi se po KANT-ovem nič ozirati. In vendar
je jasno, da je dobro dejanje človeku ugodno,
da ga veseli in dela srečnega. Kaj, ali naj se
človek upira temu čustvu? Ali naj to prezi¬
ramo, kar je v naravnem redu ? Ako je človek
zadovoljen in srečen, kadar potolaži lakot, ali
naj pri jedi želi, da bi ne bil zadovoljen ? Ako
smem želeti in hoteti kako dejanje, smem ho-

'39

teti tudi nasledke, ki izvirajo iz dejanja. Zato
je Kant-ov  nauk nenaraven; Kant-ov  ,ve-
levnik' nima podlage, nima moči in ne more
človeka pripraviti do delovanja, ker mu ne
pove, kaj naj stori.

»Spoštuj zakon!" to se utegne marsikomu
zdeti lepo in vzvišeno, pa rabno in pravo ni
to načelo. Kakšno moč neki ima do človeka '
Izkušnja pravi, da nobene. Čeprav so nekateri
Kant-ovI  privrženci vpili, kako vzvišene nravne
nauke je učil njih učitelj, istina je le, da ni
njegov nauk nravnosti prav nič povzdignil ali
zboljšal.

3. Mnogi ljudje, ki hočejo slobodno misliti,
kakor pravijo, mislijo, da sploh ni treba in da
ni nobenih nravnih pravil ali zakonov. Vsa
nravnost je samo iz vzgoje; zakonov pa ni
drugih kakor državni ali družabni zakoni,
zastran katerih se zmenijo ljudje med seboj.
Načelo nravnosti bi bilo to, da ravnajmo po
družabnih zakonih in navadah zaradi reda. To,
kar je dobro ali slabo, se lahko tudi premeni,
da danes velja, jutri pa ne več.

Kakšno je to nravno načelo ? V tem načelu
ni nravnosti, ampak samo »zakonitost" ali le¬
galnost. Vsa dobrota je ta, da dopolnjuješ za¬
kone. Nad temi zakoni ni nič. Vsakdo pa ve,
da so zakoni tudi slabi, krivični, nasilni. Tudi
nad človeškimi zakoni mora biti neko pravilo,
po katerem se morajo ravnati.

140

Zatorej ne moremo odobriti nobenega dru¬
gega nravnega načela kakor to, da je treba de¬
lati, kar je nravno dobro ; nravno dobro pa je
to, kar se vjema z nravnim redom, ki ga je
ustanovil stvarnik po svojem bistvu, namreč po
svoji dobroti, pravici in svetosti. Saj je naj¬
višje bitje prosto, torej nravno bitje; nravno
bitje je določilo tudi nravni red in zakon. In
jedino to načelo nam razlaga pravo bistvo do¬
brote. V našem zmislu je dobrota ali dobro
res istinita stvar, to, kar mora biti, kar se
vjema z namenom vesoljnega stvarstva, kar se
vjema z božjo idejo ; slabo ali zlo pa je to,
kar temu namenu nasprotuje in ga podira,
česar torej ne bi smelo biti. Slabo uničuje to.
kar je dobro ; zato je dobremu nasprotno tako,
kakor temota svetlobi.

Na tej podlagi in po tem načelu se da osno¬
vati temeljito in jasno nravoslovje, kakoršno
je obdeloval že Aristotel  in za njim njegova
šola. Na drugačni podlagi pa mora hirati ta
veda, kar kaže tudi slabo uspevanje te vede v
novi dobi.

7. O dolžnosti.

Kadar smo spoznali, da nam nraven zakon
kaj zapoveduje, tedaj se je za nas začela dolž¬
nost. Ta beseda pravi, da smo zavezani nekaj
storiti tako, kakor bi imeli dolg. Dolžnost ime-

141

nujemo ali tisto delo, katero smo zavezani
storiti, n. pr. obljubo dopolniti, ali pa tudi no¬
tranjo zavest, ki nas veže in nam na¬
znanja, naj dotično delo opravimo, n. pr. v
pravilu : „Najprej dolžnost, potem šele veselje!"

Dolžnost je jako imeniten pojem v nravni
vedi, pa tudi v življenju, v vzgoji, v človeški
družbi. Dolžnost veže človeka z nravnim redom,
dolžnost ga druži z drugimi ljudmi, dolžnost
ga dela odgovornega, dolžnost omejuje in do¬
ločuje njegovo slobodno voljo, s kratka : dolž¬
nost je ona nravna moč ali sila, ki vlada v
našem življenju in uravnava vse naše delovanje.
Materijalizmu se zdi ta pojem prazen, ker dolž¬
nosti ni po njegovih nazorih. A dolžnost je
istinita, kakor je istinit tudi zakon. Seveda je
spoznavanje dolžnosti samo v človeku, toda
dolžnosti ne bi nihče spoznal, ko bi je ne bilo
v resnici. Četudi ni vidna, vendar je istinita
nravna razmera.

Dolžnosti se razločujejo po tem, kako člo¬
veka vežejo: nekatere bolj, nekatere manj. Na¬
dalje so dolžnosti različne gledč na bitje, s
katerim smo v razmerju : Dolžnosti so namreč
do najvišjega bitja ali Boga, dolžnosti imamo
do drugih ljudij in do samih sebe. Na¬
dalje so dolžnosti take, da veljajo vselej in
povsod, pa tudi take, ki veljajo samo za tiste
razmere. Ni težko v posebnih slučajih tako lo¬
čiti dolžnost od dolžnosti.

142

Važno je, da prav razsojamo, kadar se dolž¬
nosti ne vjemajo, ampak so si navskriž. Tako
navskrižje je i. takrat, kadar jedna dolžnost
zahteva to, kar druga prepoveduje, n. pr. oče
nekaj ukaže, mati pa ravno isto prepove. 2. Na¬
vskrižje je največkrat tedaj, kadar kdo ne more
dopolniti vseh dolžnosti), n. pr. ko bi moral
ob jednem bolniku streči in storjeno obljubo
dopolniti. V takih slučajih uči pamet tako, da
se mora najprej zvršiti važnejša dolžnost, torej:

a)  naravni zakon treba najprej storiti, torej
prej bolniku streči kakor manj važno obljubo
zvršiti;

b)  božja pozitivna postava je važnejša kakor
človeška;

c)  človeške so tem važnejše, čim važnejši
je njih namen ;

d)  čim višji je prednik, tem veljavnejši je
njegov ukaz. Očetovo povelje se mora prej iz¬
polniti, kakor materino ;

e)  kar veleva pravica, to je važnejše kakor
tisto, kar veleva samo ljubezen do bližnjega.

Dolžnost se v človeku naznanja tudi s tem,
da nas neko čustvo priganja, naj jo dopolnimo.
Imenuje se „čustvo dolžnosti". To čustvo je
v raznih ljudeh različno in je posebno odvisno
od vzgoje. Da se namreč okrepiti, pa tudi
omaga in oslabi, ako kdo nanje malo pazi.
Imenitno je pri vzgoji, da se to čustvo vzbudi
in okrepi. Človek, ki dobro spoznava svoje

'43

dolžnosti, in katerega priganja močno čustvo
in trdna volja, da izpolnjuje dolžnosti, je ko¬
risten ud v človeški družbi.

8. Vest.

Najtesneje se prejšnjih naukov oklepa nauk
o vesti. Tudi vest je jako imenitna in nepre¬
cenljiva stvar v nravnem življenju. Ta beseda
izvira iz ,vedeti'; torej je vest neko „ vedenje",
in sicer vemo v tem vedenju za nravni zakon,
pa tudi za to, da smo ga dolžni dopolniti.
Poleg tega je v pojmu vesti tudi to. da ne
samo vemo, ampak še priznavamo in hočemo
storiti to, kar smo storiti dolžni. Ako pravimo:
„Ta človek nima nič vesti", tedaj mislimo na
to, da dotičnik prezira glas vesti, ali se ne meni
za to, kar vč.

Vest je torej v naši pameti, ali je prav za
prav naša pamet sama, ko sklepa, kaj naj sto¬
rimo, kaj opustimo O dolžnostih naših pre¬
mišlja namreč pamet, ki pozna zakone. Iz tega
spoznanja izvajamo sklep ali ukaz: Torej mo¬
ramo to storiti. N. pr.: Najdeno blago se mora
vrniti lastniku. Sedaj sem jaz našel to knjigo
prijateljevo: torej mu jo moram vrniti. Ko
tako sklenem, tedaj vem jasno, kaj mi je treba
storiti, in ta vednost je vest. Zaradi tega iz¬
ražajo znanstveno vest tako-le : Vest je razsodba
dejanske pameti, da je kaj dobro ali slabo in
torej nam ali storiti ali opustiti.

>44

Vest ni nobena zmožnost, ki bi bila bistveno
različna od naše pameti. Prav tako imajo pa
tudi samo nravna bitja vest, bitja, ki mislijo
in spoznavajo dobro in zlo. Ni pametnega člo¬
veka, ki bi ne poznal vesti, čeprav se vsakdo
ne ravna po njenem povelju. Vendar je vest
v raznih ljudeh in ob raznih prilikah različna.
Ločijo vest navadno tako-le :

1. Ako se vest vjema z zakonom in nje¬
govim namenom, je prava,  ako se ne vjema,
je zmočena ali v zmoti. Zmota je  včasih
taka, da o njej človek nič ne ve in se ne da
odpraviti, ali pa jo človek sluti in lahko od¬
pravi.

2. Vest je včasih trdna, ako dobro vemo,
kaj je storiti, včasih samo meneča, kadar
menimo ali kadar se nam po pameti dozdeva,
kaj je storiti, včasih dvomna, kadar dvo¬
mimo, je-li tisto storiti ali ne. Kadar sodimo
kaj s trdno vestjo, imenujemo tisto izvestno
ali gotovo; ako pa ni trdno, je neizvestno ali
negotovo. Lahko je razvideti, da so v teh vrstah
mnoge stopinje. Vest je  n. pr. sedaj popolnoma
trdna, drugič jako dvomljiva ; meneča vest ima
sedaj zadostne, sedaj nezadostne razloge, ali pa
so razlogi za jedno dejanje močnejši kakor za
drugo, in mnenje je sedaj verjetno, potem ver¬
jetnejše, ali pa tudi manj ali le malo verjetno.
— Včasih je vest zamotana ali zapletena, kadar
ne vč prav razsoditi med dvema dolžnostma.

>45

10

Kakor vsako delovanje, tako se tudi vest
ali izpopolni ali pa pojemlje. Kdor natančno
presodi vsako dejanje, ima tanko vest; ako
pa ne presoja svojih dejanj ali le nemarno,
ima naposled široko ali ohlapno vest.
Lastnost človekovo, da dejanje dobro presoja
in se po svoji vesti tudi ravna, imenujemo
vestn ost.

Vest nam naznanja, kaj treba storiti in kaj
opustiti. Ker pa je vest — kakor smo slišali
— različna, moramo določiti pravila za vest.
Ta pravila so:

i. Kadar je vest trdna, jasna in gotova,
moramo se po njej ravnati, tudi ko bi se mo¬
tili. Ako si trdno prepričan, da si komu kaj
dolžan, moraš imeti voljo, plačati mu, čeprav
si le pozabil, da si že plačal.

z. Kadar dvomiš o kaki stvari, ne smeš
delati, dokler ni gotova. Najprej moraš odpra¬
viti dvom, potem delati.

3. Ako se ti dozdeva, da se motiš, ne smeš
delati preje, nego odpraviš zmoto.

4. Ako meniš z zadostnim, čeprav ne s
trdnim razlogom, da je stvar dobra, smeš de¬
lati, zlasti, ako za nasprotno dejanje niso raz¬
logi močnejši.

5. Ako je vest zamotana, tudi ne smemo
delati, dokler se ne razvozla težava, in ne spo¬
znamo določno, kaj nam je storiti.

146

Teh pravil ni težko ometi. Kakor spozna¬
vamo resnico le tedaj, kadar nam je stvar jasna
ali gotova, tako se mora tudi delovanje ozirati
le na jasno vest in na trdne razloge. Dvomno
spoznanje ni nikako spoznanje; kdor bi sam
pri sebi dvomil, ali je bil Rim sezidan 754 let
pred Kr. ali ne, ta ne bi vedel in ne bi smel
trdno reči: Rim je sezidan 1. 754. pr. Kr. Jed-
nako je z delovanjem in vestjo. Zato je vse
slabo, kar storimo zoper svojo vest.

Kako imenitna je torej vest za naše rav¬
nanje! Po pravici imenujejo vest „glas božji",
ki nam oznanja božjo postavo. Kdor ima topo
vest, ta je kakor slepec, ki ne vidi svetlobe;
kdor ima pokvarjeno vest, ta je celo nevaren
človeški družbi. Vest je kakor tehtnica, ki nam
kaže ceno in vrednost blaga —- našega delo¬
vanja.

9. Prištevanje dejanja.

Ker je človek prost, ne stori dejanja iz
kake sile, ampak sam iz sebe, ker se sam za
to odloči. Prav zato je pa tudi radovoljnega
dejanja človek sam vzrok. Ker je človek sam
vzrok, zato se njemu prišteva ali prideva
ali ,imputira‘. Vsakdo vč, da se tako godi in
sicer po pravici.

Prištevanje ali imputacija je torej naša sodba
o tem, čegavo je dejanje. Prištevanje je  ali res¬
nično ali neresnično. Ako je kdo pravi vzrok

‘47 Io *

kakega dejanja, tedaj je  prištevanje resnično;
ako pa ni, je prištevanje napačno ali neresnično.

Kadar prištevamo komu to ali ono dejanje,
izražamo dvojno stvar : prvič, da je tisti človek
vzrok dejanja ; drugič pa tudi, da je tisto de¬
janje njemu v zaslugo ali krivdo. O tem
treba povedati več.

Prvo stvar, katero izražamo s prištevanjem,
umevamo lahko. Prištevamo komu dejanje vselej,
kadar je je storil sam s prosto voljo ali je v
tisto privolil. Ako pa ni delovala prosta volja, ne
moremo prištevati dejanja. Otroku, dokler nima
uma, brezumnemu, znorelemu, besnemu, topemu
človeku ne moremo ničesar prištevati. Skoro tako
tudi ne, ako si kdo pamet zmoti ali zmeša s pi¬
jačo, z veliko strastjo in močnim, silnim čustvom.
Cim bolj zatemni um in zavladaj strast, tem
manj je proste volje, tem manj se more člo¬
veku dejanje prištevati. Toda prištevati se mu
mora strast sama in vse to, kar stori v strasti,
pa le toliko, kolikor je mogel misliti na posle¬
dice svoje strasti. Kdor koga v popolni pija¬
nosti ali hudi razburjenosti ubije, temu ni do
cela prištevati uboja, marveč najprej hudo pi¬
janost samo. Kdor se pa vpijani, vedč, da je
v pijanosti zanj nevarnost za grdo govorjenje
ali nespodobno dejanje, kriv je poleg pijanosti
tudi vsega, kar v pijanosti stori.

Tudi po drugem načinu pridemo do tega,
da se nam prišteva dejanje. Ako smo s kom

148

sodelovali, prišteva se nam dejanje v toliki
meri, kolikor smo sodelovali. Sodelovanje je
različno : ali pomagamo — dejali bi — z roko
(fizično), ali samo z besedo (moralno). Kdor
krade z drugim vred, je kriv tatvine; kriv je
pa tudi, ako drugemu samo pomaga, ako ga
varuje in opozarja na nevarnost; dalje, ako
mu ukaže ali svetuje krasti, ali zagovarja nje¬
govo delo itd.

Se nekaj izraža prištevanje. Dobro dejanje
nam ugaja in zato je hvale vredno ; slabo de¬
janje nam je  zoperno in graje vredno. Pa tudi
tisti nam ugaja, ki je  dejanje storil, in tisti
nam je zopern, ki je  vzrok slabega dejanja.
Torej ne samo prištevamo, ampak še v hvalo
ali grajo, v dobro ali slabo stran, v zaslugo
ali v krivdo prištevamo. Kakor namreč sodimo
po nravni ceni dejanja, prav tako in v isti raz¬
meri cenimo tudi osebo, ki je storila dejanje.
Ta stvar je vsakomur dobro znana, saj ni člo¬
veka, ki bi ne ravnal tako. Zatorej treba reči,
da je  tako ravnanje naravnost iz naše nravi in
iz nravnega reda.

Dobro dejanje, ki je vredno hvale, ima potem¬
takem v sebi še ta značaj, daprovzroči dobre po¬
sledice, z drugo besedo, pl a č ilo; slabo dejanje
pa nam nakoplje kazen. To je prav lahko umeti.
Popolnoma pa umevamo to, ako pomislimo, da
izvira nravni red iz najvišjega bitja. Njegova
volja je ustanovila ali določila ta red. Ta volja

>49

vsekako hoče, da nravni red izpolnjujemo, ali
da dobro delamo in se zla ogibljemo. Ker
smo prosti in nas narava ne sili nikamor, ne
v dobro, ne v slabo, zato mora biti neka moč
v nravnem redu samem, moč, ki človeka pri¬
pravi, da se ukloni redu. To moč imajo kazni.
Kdor se ne ukloni nravnemu redu prostovoljno,
tega zadene kazen, ki ga primora pripoznati
nravni red. Pa tudi plačilo izvira iz nravnega
reda: kdor dela dobro, tisti učini tudi dobro,
in dobrota nas osrečuje, zlo pa onesrečuje. Ker
je Bog, najvišje bitje^ neskončno dober, ker ljubi
dobroto in sovraži zlo, zato ljubi in osrečuje
tudi dobrega človeka, kaznuje pa slabega.

Kazen ima dvojni namen. Najprej ukloni in
pokori tistega, ki je delal zlo; tako se s
kaznijo popravi nravni red, katerega je prelomil
človek. Drugič pa kazen Človeka tudi poboljša.
Zakaj jako premenljivi smo, naše nagnjenje nas
hitro potegne sedaj tje, potem drugam; sklepi
naši so nestanovitni, izkušnjava nas urno pre¬
maga. Kazen pa nas hoče odvrniti od hudega,
ker nam napravlja bolečine. Kazni so torej jako
važne v nravnem redu. Brez kazni bi red ne
imel dovolj moči in veljave, brez kazni bi ne
dosezal namena.

Ker je zakon iz Boga, zaradi tega se ozira
tudi izpolnjevanje ali neizpolnjevanje zakona
na Boga. Ako zakon izpolnjujemo, je dejanje
Bogu všeč; ako ga prelomimo, tedaj Boga ža-

■ 5°

limo. Imenujemo pa tako dejanje, s katerim pre-
. lomimo božji zakon, greh. Da se stori greh,
treba je, da ravnamo vedoma in prostovoljno.
Kdor ne ve, da je prelomil božji zakon, tudi
ni grešil; kdor ni storil slabega dejanja prosto¬
voljno, temu ne moremo dejanja prištevati v
greh.

Zasluga in krivda sta si nasprotni. Zaslugo
si pridobimo z dobrim delom, krivdo si na¬
kopljemo z grehom, torej sta si nasprotna tudi
dobro delo in greh.

Kdor stori kako dejanje pogostno, tistemu
je čimdalje lože storiti isto dejanje, ker se ga
privadi. Ako stori dobro dejanje, utrdi se mu
volja v dobrem; ako stori slabo dejanje, oslabi
volja in je  čimdalje bolj nagnjena k slabemu.
Zmožnost, da kdo stanovitno dela dobro, ime¬
nujemo krepost; slabost, da kdo stanovitno
ravna slabo ali grešno, imenujemo pregreho ali
pregrešnost. Tako se kaže nravna vrednost
človekova ne samo v posameznih delih, ampak
tudi v njegovem teženju in delovanju sploh.
Krepost je  najvišja prednost, pregreha pa nečast
in nesreča za človeka. Krepost je tista njegova
moč, s katero se stanovitno in odločno drži
nravnega reda, pregreha pa ga stanovitno od-
vračuje od dobrega in priklepa k hudemu.

Kakor je človeku slobodno, delati dobro ali
slabo, tako mu je tudi slobodno, pridobiti si
ali kreposti ali pregreho. Potemtakem ni nravno

dobro ali slabo le kako posamezno dejanje,
marveč tudi človek je ali nravno dober ali slab.
Iz tega vidimo, kako važna je za človeka nrav¬
nost, kako torej našo naj višjo zahtevo in vrlino
zametujejo oni, ki zametujejo nravnost: krepost
in pregreha sta si nasprotni, kakor svetloba in
tema. Nikdar ne smemo nravnosti ali zaničevati
ali zanemariti; saj ima absolutno ali vsestransko
in najvišjo veljavo. Zato pa tudi ne smemo z
nobenim izgovorom odstopiti od kreposti, ne
smemo je dati za deklo nobeni drugi stvari,
nobeni želji, nobeni zahtevi, nobeni koristi,

10. Dolžnosti do Boga.

Nravoslovje ne razklada le nravnih naukov
v obče, ampak tudi nravne razmere in dolžnosti
posebej. Izpregovoriti moramo o glavnih posa¬
meznih zakonih, ki nas vežejo, to je, o glavnih
naših dolžnostih. Te dolžnosti ločimo po tem,
s kom smo v razmeri. V razmeri smo pa i. z
Bogom, 2. sami s seboj, 3. z drugimi ljudmi.
Tudi dolžnosti imamo 1. do Boga, 2. sami do
sebe, 3. do drugih ljudij. Po tem redu mo¬
ramo razložiti dolžnosti. Najprej dolžnosti do
Boga!

Zares je treba te dolžnosti obdelati najprej,
1. ker je Bog najvišje bitje, in so torej tudi
dolžnosti do njega najvažnejše. 2. Iz teh dolž-
nostij umevamo tudi druge. 3. Prav mnogi

152

hote tajiti te dolžnosti, zato je treba trdno po¬
kazati, so-li, ali ne.

I. Mnogi menijo, da zastran Boga so lahko
brez skrbi. Prvič, pravijo, ni izvestno, ali je ali
ga ni. Drugič trde: ko bi tudi bil, ne bi imeli
do njega nikakih dolžnostij, saj je njemu vse
jedno, kako se vedemo, saj nam neče staviti
nikakih ovir v našem delovanju, saj je vzvišen
dovolj, da ne gleda na naše malenkosti. Zlasti
pa se opirajo tretjič na to, da smo popolnoma
slobodni in zatorej nismo nikakor zavezani ali
primorani, da bi se uklonili višjemu bitju. Toda
taka tolažba je prazna. Do Boga imamo ne
samo nekake, temveč najvažnejše in prve dolž¬
nosti, kar bomo izprevideli jako lahko in jasno.

Izkušnja uči, da imajo vsi ljudje zavest ali
misel o Bogu. Že ta zavest jih veže,^ da se o
Bogu in božjih stvareh dobro poučč. Ce pa po¬
mislimo, da je Bog najvišje bitje, stvarnik ve¬
soljstva, torej tudi stvarnik naš, spoznamo, da
imamo vse le od Boga, življenje, moč, um in
voljo, torej smo do njega v najtesnejši razmeri
in imamo tudi dolžnosti. Dolžnost ni nič dru¬
gega, kakor taka razmera, ki zahteva od nas
primernih del. Kdo more utajiti, da ni Bog
njegov stvarnik? Ako se brani bogotajec z vsemi
silami pripoznati Boga, ako ga taji na vsa usta,
vendar s tem ne premeni onih razmer prav nič.
Bog je Bog, je-li komu ljubo ali ni. Ker pa
Bog je, ker smo mi njegove stvari, odvisne od

'53

njega do poslednjega lasu, imamo dolžnosti do
njega. Da bi bilo Bogu vse jedno, kako se mi
vedemo; Kakšen Bog bi bil neki oni Bog, ka¬
teremu je to vse jedno ! Ker je neskončno svet
in pravičen, ni mu vse jedno. Prav zato nam
stavi — ne sicer ovire, pač pa — zakone in
s tem nam naklada dolžnosti. Da bi Bog zaradi
svoje vzvišenosti ne gledal na naše malenkosti,
to je jako nerodna misel, ki se ne spodobi
modroslovcu. Tako se da govoriti o človeku,
o kakem gospodu, ki je toliko vzvišen, da se
ne meni za navadne, ubožne ljudi, nikakor pa
ni taka misel primerna Bogu, ki obsega vesoljno
stvarstvo, visoke in nizke stvari z jednako mo¬
gočnostjo in ljubeznijo.

Res smo slobodni in se sami iz sebe odlo¬
čujemo za to ali ono dejanje. Nismo pa slo¬
bodni v tem pomenu, da bi bili neodvisni. Take
slobode nima nobeno bitje razven Boga. Prazno
je, sklicevati se na slobodo, kakor bi zaradi nje
bili prosti dolžnosti) do Boga.

Do Boga imamo torej dolžnosti, ker smo
od njega odvisni; kakor imamo do roditeljev
dolžnosti, ker smo od njih odvisni. To je jasno
vsakomur. Zaradi tega se samo nespamet in
pokvarjenost upirata dolžnosti do Boga. Vsi
narodi, ki imajo nravne pojme in nravni čut,
poznajo tudi dolžnosti do Boga.

II. Katere so pa te dolžnostih Te dolžnosti
so dvojne, ker se ravnajo po zmožnostih naše duše.

■54

Ti sta: spoznavanje in hotenje. Zato moramo
najprej Boga spoznavati. Že narava sama
nas sili, da spoznavamo stvari, ki so okrog nas,
pa tudi njih vzrok, ki je Bog. Pamet nam pa
to pravi jako odločno, ako jo vprašamo. Kaj
naj bi pač spoznavali bolje kakor Boga, ki je
najpopolnejše, prvo bitje med vsemi t

Kadar smo Boga spoznali, nam veleva
pamet, naj ga pripoznamo, naj se mu
uklonimo. To ni nič drugega, kakor da z voljo
storimo to, kar stori s spoznavanjem naša pamet.
Vendar je to pripoznavanje glavni čin med
vsemi drugimi, s katerimi vršimo dolžnosti do
Boga. S tem pripoznavanjem stopimo v pravo
razmerje med seboj in Bogom. — Nadalje se
razvidi samo po sebi, da moramo Boga tudi
častiti, to je: izražati moramo v mislih in
besedah in dejanjih, da je  Bog naš najvišji
gospodar. Saj Boga častiti ni nič drugega, kakor
v srcu in v dejanju izražati in kazati pravo raz¬
mero, ki je med nami in med Bogom.

Z voljo in čustvom se oklenemo tiste stvari,
ki nam je  dobra; z drugo besedo: ljubimo jo.
Bog je najboljše bitje, zatorej je ljubimo,
ako je prav poznamo. Tudi ljubezen do Boga
je naša dolžnost in sicer najvišja ljubezen.
Nobene stvari ne smemo ljubiti tako, kakor naj¬
popolnejše bitje — Boga.

Ker je Bog naš najvišji gospodar, moramo
slušati in izpolnjevati njegove ukaze, pa

'55

ne zaradi strahu, ampak zaradi ljubezni. Čeprav
se moramo namreč bati božje pravice in božjih
kaznij, vendar je ljubezen popolnejša, zakaj strah
se ozira jedino na božjo pravičnost, ljubezen
pa na vso božjo popolnost.

Brezbožnost, materijalizem in panteizem ne
poznajo nobene dolžnosti do Boga. Zato pa so
taki nazori ne samo jako krivi in napačni,
ampak tudi grešni, ker Bogu kratijo to, kar smo
mu dolžni, ker trgajo vez, ki je med nami in
Bogom.

Naposled omenjamo tu še jedno dolžnost
človekovo do Boga Kakor nam priča zgodo¬
vina, razodel se je Bog človeškemu rodu ne
samo v stvarstvu, ampak tudi naravnost tako,
da je po  izbranih osebah in z izrednimi dejanji,
t. j. čudeži naznanil človeku svojo voljo in svoje
namene. V krščanstvu je vse to, kar je Bog
človeku razodel po nadnaravni poti. — Ali
imamo kake dolžnosti tudi do tega božjega
razodetja? Tudi do tega razodetja imamo dolž¬
nosti. Najprej je vsak človek, ki sliši, da se je
Bog razodel človeku s posebnim načinom,
dolžan preiskati to razodenje in se trdno pre¬
pričati, ali je od Boga ali ni. Nemaren nikakor
ne sme biti v tej stvari, ker je nad vse važna.

Kdor je pa rojen v krščanski veri, tisti mora
njene nauke in zapovedi imeti in spoštovati za
božje nauke in zapovedi. Nikakor mu ni do¬
voljeno, otresti se jih, češ, da mu pamet nič

156

ne povč o njih. Pamet'nam dovolj pravi, da
moramo sprejeti, ceniti in držati to, kar je
božjega.

Ako najde kdo v krščanstvu samem razlike
ali razne cerkve, mora poiskati in držati se je-
dino prave cerkve, ki ima očitna znamenja, da
je prava božja cerkev in da je v njej resnični
božji nauk.

Tudi vera torej spada med dolžnosti do
Boga, katere nam morajo biti najimenitnejše in
najsvetejše.

Čeprav ne moremo krščanskih verskih na¬
ukov vseh razumeti, vendar nam priča mnogo
dokazov, da so ti nauki božji nauki. Ti dokazi
so deloma povzeti iz zgodovine, deloma iz
modroslovja, deloma pa jih lahko vsakdo sam
posname iz izkušnje ali iz življenja. V življenju
kažejo krščanske resnice toliko moč, tako osre¬
čujejo tiste, ki verujejo in po veri živč, tako
koristijo vsej človeški družbi, da s tem pričajo
o resnici. Nravnost sama nima nikjer trdnejše
podpore kakor v krščanski veri.

11. Dolžnosti do samega sebe.

Skoro čudno se utegne komu zdeti, da go¬
vorimo o dolžnostih do samega sebe. Kako bi
namreč bili sami sebi kaj dolžni? Kako bi
mogli sami sebi kaj dati? Ako hočem kaj dati,

1 57

moram imeti; ako pa že sam imam, ni treba,
da bi si dajal, ali prejel.

Vendar pa imamo v istini dolžnosti sami
do sebe in sicer zato, ker se zavedamo sami
sebe in smo — dejal bi — dvojni: ne samo
mislimo, govorimo in delamo, ampak mislimo
o sebi in delamo za sebe.

Dobro se zavedam, da sem prav tako jaz
del ali ud družbe, kakor je vsakateri drugi. Ta
zavest je podlaga dolžnosti), katere imamo sami
do sebe.

Nadalje se zavedamo, da imamo neki na¬
men. Ta namen dosezamo tedaj, ako rabimo
potrebne pomočke. Zato moramo pomočke
prav izbirati in vsega se varovati, kar bi nas
odvračalo od namena. Iz tega pa izvirajo dolž¬
nosti, t. j.: kar se nas tiče, ne smemo delati,
kakor bi se nam ljubilo, temveč samo tako,
da dosezamo s tem delovanjem svoj namen,
čim dalje večjo popolnost. — Sicer pa nas
priganja že narava sama, da delamo za svojo
srečo. Kar nam je ugodno, to nas mika in
vleče samo ob sebi. Zdi se potemtakem, da se
ni treba še posebej zavedati dolžnostij do sa¬
mega sebe, ker jih dopolnjujemo po naravnem
nagonu. Toda to ni tako. Naši nagoni nas ne
vabijo vselej na tisto stran, ki bi nam bila v
pravo srečo , ampak včasih prav nasprotno.
Nagon nas vleče tje, kjer ravno sedaj vidimo
kako prijetnost; je-li tista za nas v resnici in

158

stalno ugodna, tega nam nagon ne povč. Nagon
torej ne more človeka voditi v vseh razmerah.
Tudi k takim predmetom nas priganja včasih
prevarjeni nagon, ki so nam v kvar in niso
dobri. Zaradi tega moramo ravnati včasih proti
sebi po določenih pravilih in zakonih, ti pa
nam nalagajo dolžnosti.

Nikakega dvoma ni, da ne bi imeli dolž¬
nosti sami do sebe; a katere so? Splošno dolž¬
nost izrazimo tako-le : Delaj za svoje izpopol¬
njevanje, ali: Bodi čim dalje popolnejši! Ta
splošna dolžnost se umeva sama po sebi, da
je ni treba dokazovati. Da se pa izraziti še
drugače, ako se oziramo na to, da izhaja delo¬
vanje iz volje, in da se volja ravna po lju¬
bezni. Pravimo namreč, da smo dolžni ljubiti
samega sebe. Ko ljubimo sebe prav, želimo
si tega, kar je dobro. Ako si pa želimo tega,
kar ni dobro ali samo navidezno dobro, ne
ljubimo sami sebe prav in se zato ne izpopol¬
njujemo.

Prvi pogoj pa, da se izpopolnjujemo, je ta,
da si ohranimo življenje. Ta dolžnost je
podlaga za vse druge. Že naravni nagon vodi
človeka, da si ohranja in varuje življenje, toda
poleg tega je še dolžnost, ker nagon sam ne
zadostuje za ta namen. Nagon sam nas ne va¬
ruje kvare ob vseh prilikah in ne uravnava na¬
šega delovanja tako, da bi si trajno hranili živ¬
ljenje. Boleznij iz prehlajenja, nepremišljenosti,

'59

prevelikih strasti) (jeze i. dr.) nas ne varuje
nagon.

Dolžnost pa nam veleva, ogibati se vsega,
kar bi nam končalo življenje, in rabiti sredstva,
s katerimi si življenje ohranimo. Vendar ni ta
dolžnost najvišja, da bi ne smeli ničesar sto¬
riti, kar se ne vjema s to dolžnostjo. Ker so
dolžnosti do Boga višje kakor do sebe, dolžni
smo važno dolžnost do Boga (n. pr. spozna¬
vanje vere) dopolniti tudi tedaj, kadar treba ob
tem izgubiti življenje. Tudi iz ljubezni do bliž-
njika smemo tvegati se življenja, kadar ga namreč
moremo rešiti le s svojo smrtno nevarnostjo.

Tej dolžnosti nasprotuje samomor. Ta
je dvojni: naravnostni, kadar si kdo neposredno
vzame življenje (ako se ustreli, v vodo skoči ali
obesi), in nenaravnostni, kadar kdo namenoma
tako ravna, da si izpodkoplje zdravje in živ¬
ljenje, ali kaj takega opusti, kar je neobhodno
potrebno za življenje.

Samomor je velika pregreha, ker naspro¬
tuje imenitni in temeljni dolžnosti. Ob jednem
nasprotuje tudi pravici, katero ima Bog do na¬
šega življenja, zakaj Bog — naš stvarnik —
je gospodar našega življenja.

Nenaravnostni samomor se utegne včasih
vršiti iz nevednosti, brez namena: tedaj seveda
ni krivda tolika, vendar je pa težko tak samo¬
morilec brez krivde, zakaj nevednost v tej stvari
se da lahko premagati in odpraviti. Naravnostni

160

samomor pa je znamenje velike nerednosti člo¬
vekove, bodisi v pameti, bodisi v volji. Pri¬
godi se v človeku, ki je izgubil vero in za¬
upanje v višji svoj namen, ki tudi nima volje,
da bi se boril s težavami, kakoršnih izkusi več
ali manj vsakdo v življenju. Zato ni samomor
nikako junaško, pač pa strahopetno delo, kar
nam priča najbolj to, da se jih največ usmrti iz
strahu pred kaznimi ali drugimi hudimi nasledki
slabega dejanja. Samomor ni samo velika pre¬
greha pri posamezniku, ampak pogostni samo¬
mor v človeški družbi je  slabo znamenje za
njeno nravno stanje. Samomori se gode le tam,
kjer imajo ljudje malo nravne moči, kjer vla¬
dajo strasti in ni vere v Boga. Da je taki člo¬
veški družbi nujno potrebna pomoč, umevno
je samo ob sebi.

Ker smo dolžni ohraniti si življenje, dolžni
smo tudi delati duševno in telesno, ker le
z delom si hranimo življenje. Kaj je delo, to
vč vsakdo. Pač pa neče’ vsakdo priznati, da je
dolžan delati. Naša narava namreč ima v sebi
neko počasnost, zložnost in lenobo, ki se upira
delu, zlasti ako je količkaj težavno. Po oviro
moramo premagovati. Kdor se zaveda dolž¬
nosti do samega sebe, najuspešneje premaguje
razne ovire. Obojno delo, duševno kakor telesno,
je naš poklic, vendar imajo različni ljudje raz¬
lično nagnjenje do dela. Brez dela se ne more
izpopolniti noben človek, marveč je le toliko

161 11

popolnejši, kolikor več deluje. Dušno delo je
višje kakor telesno delo; vendar je človek
ustvarjen — kakor priča njegovo telo — tudi
za telesno delo. Prava popolnost je v  tem, da
delujeta soglasno in v pravem razmerju duša
in telo. Seveda je človeška družba urejena tako,
da se ne more vsakdo izpopolnjevati v vsakem
oziru, ampak mora delovati samo v posebni
stroki, vendar si pridobi s pridnostjo tudi „de-
lavec“ nekoliko duševne olike in tudi učenjak
lahko deluje in se uri telesno.

Delovanje pa ne more biti brez meje in
mere. Preveliko delo uniči telesne moči, in v
slabem telesu ne more delovati duša. Torej
treba počitka, treba zmernosti pri delu, ako se
hočemo v resnici izpopolniti.

Telesno delo je za človeka potrebno in ni
nikakor nečastno, temveč častno. Kadar začno
ljudje zaničevati delo, takrat so izgubili pravi
um za dolžnosti in se dado voditi samo svoji
samoljubnosti.

Ker je duša višja od telesa, zato mora biti
vsako telesno nagnjenje podrejeno dušnim, po¬
trebam in zahtevam. Telesno uživanje je grešno,
ako ovira duha in njegovo delovanje. Zatorej
veleva dolžnost do samega sebe, da krotimo
telesno nagnjenje in ravnamo vsegdar po pra¬
vilih in zahtevah pameti.

Med raznimi drugimi dolžnostmi omenjamo
samo še skrb za čast. Čast imenujemo ugodno

162

mnenje drugih o nas. Za čast imamo nagon,
pa tudi dolžnost nas veže, zakaj kakor drugi
o nas mislijo, tako proti nam ravnajo. Kdor
za čast ne skrbi, nakopuje si veliko škodo
in tudi kaže, da se sam sebi ne zdi mnogo
vreden.

Nikakor pa ni čast najvišja dobrota. Zato
ne smemo zaradi časti opravljati svojih del,
ne smemo izgubo časti imeti za največje zlo
ali najhujšo nesrečo.

12. Dolžnosti do drugih ljudij.

Vsakdo je sam sebi najprej pred očmi, toda
vemo, da nismo sami na svetu. Drugi ljudje
imajo isto naravo, iste moči in zmožnosti, isti
začetek in namen kakor mi. Zato pa imajo
tudi iste pravice in iste dolžnosti kakor mi.
Ako kdo vse obrača le sebi v prid in se nič
ne meni za druge ljudi, ta je sebičen in greši
zoper pravičnost, ker bližnjiku ne priznava in ne
daje tega, kar je njegovega. Ker smo torej z dru¬
gimi ljudmi v mnogoterih razmerah, imamo
do njih dolžnosti. Podlaga vsem pa je, da
imamo vsakega človeka za sebi jednakega, za
človeka istih pravic, iste vrednosti.

Iz tega izvira naša glavna in splošna dolž¬
nost do bližnjika, ki je: da spoštujemo vsa¬
kega človeka kot človeka, sebi jednakega. Ako
ga tako spoštujemo, potem mu tudi storimo

163

11

vse to, kar hočemo, da bi on nam storil. Se¬
veda ne moremo vsem ljudem izkazovati jed-
nakih uslug, ker so namreč v družbi in z nami
v različnih razmerah: pač pa moramo spošto¬
vanje in ljubezen vsem izkazovati brez raz¬
ločka.

Posebne dolžnosti do drugih ljudij so dvojne
vrste : nekatere nam naklada pravičnost, druge
pa ljubezen. Dolžnosti prve vrste so tiste, ka¬
tere zahteva od nas pravica (n. pr. da vrnemo
bližnjiku posojeno blago); druge vrste so tiste,
katere se ne dado izsiliti, ampak jih izpolnju¬
jemo le, ker moramo želeti in storiti dobro
svojemu bližnjiku.

Pravičnost nam naklada dolžnost, naj damo
vsakomur, kar je njegovega, naj nikomur ne
odtegnemo, kar mu pripada po dogovoru, kup¬
čiji, delitvi, zameni, naj vsakomur govorimo
resnico, naj izkazujemo vsakomur spodobno
čast, ne kratimo dobrega imena, povrnemo
škodo in poravnamo krivico.

Ljubezen pa tirja, naj vsakomur v potrebi
pomagamo, t. j. nevednega naj poučimo, siro¬
maka naj podpiramo z obleko in hrano, za¬
puščenega naj oskrbimo, siroto varujemo, pre¬
ganjanega naj branimo, onega, ki je v nevar¬
nosti, naj rešimo, vsakomur naj bomo v dober
vzgled, varujemo se zapeljevanja in pohujše-
vanja, bližnjika posvarimo, ako je na slabi poti
in mu pomagamo poboljšati se . . . itd. Ni težko

164

najti in določiti še drugih dolžnosti), tem manj,
ker se jih učimo že v prvem verskem in držav¬
ljanskem pouku.

Cim bolje in vestneje izpolnjujemo dolž¬
nosti do bližnjega, tem boljši udje smo v člo¬
veški družbi. Cim bolj pa kdo zanemarja te
dolžnosti in jim celo nasprotuje, tem bolj ško¬
duje družbi in posameznim ljudem. Najpopol-
neje ravna tisti, ki dela bližnjemu dobro iz
ljubezni. Kdor stori bližnjiku to, kar zahtevajo
zakoni ali kar se da izsiliti, ta ravna zakonito
ali legalno. Tako delovanje je nravno mnogo
manj vredno, kakor delovanje iz ljubezni.

Ako naposled še vprašamo, kakšno je me¬
rilo za ljubezen do bližnjika ali kaj in koliko
naj storimo bližnjiku, odgovarjamo, da toliko,
kolikor sami sebi. Zakaj drugi ljudje so nam
jednaki, spoštovati jih moramo kakor sami sebe:
torej jim moramo tudi želeti in storiti toliko,
kolikor sami sebi. Zatorej nam veleva Kristu¬
sova zapoved: Ljubi bližnjega kakor samega
sebe.

Pamet nam sicer pravi, da je veličastno in
jako dobro, ako ljubimo celo sovražnike, vendar
naša narava sama iz sebe tega ne zmore. Zato
je ta zapoved posebej razodeta in razglašena
človeškemu rodu v krščanski veri, in prav s
tem krščanska vera kaže, kako je  veličastna,
vzvišena, nebeška.

16 5

V tem kratkem pregledu smo omenili samo
splošne dolžnosti, ki določujejo naše razmerje
do Boga, do sirnih sebe, in do bližnjika Go¬
voriti bi bilo sedaj še o p osebnih dolžnostih,
zakaj vsak posamezen stan, celo vsako posa¬
mezno početje nam naklada posebne dolžnosti.
Toda takih dolžnosti j ne moremo obdelovati v
obsegu, ki smo ga določili „Gvetju“. Tudi ni
nikakor težko spoznati te dolžnosti ali določiti
jih iz splošnih. Zato bodi dovolj, da smo te
samo mimogrede omenili, kakor tudi to, da
so v nravoslovju še nekatera posebna vprašanja,
ki segajo na razne strani človeškega življenja.
Zato nam preostaja samo še, da povemo nekaj
malega o krepostih in uspehih našega delovanja.

13. Krepostni elovek.

Nravoslovje nam kaže človeka — ne, ka-
koršen je, ampak kakoršen bi moral biti. Ta
veda nam kaže vzor, po katerem naj hrepe¬
nimo in za katerega naj se trudimo s tem,
da se čimdalje bolj izpopolnimo. Treba je pa,
da se vjemajo ne samo naša dejanja z nrav¬
nimi pravili, temveč tudi viri in vzroki dejanja
se morajo vjemati z nravnimi pravili.

Kateri so pa viri vsakega našega dejanja?
Pravi in bližnji vir je volja, ker delamo to, kar
hočemo. A volja ni sama ob sebi da ne bi bila
od ničesar odvisna ali da ne bi bila z nobeno

166

cirugo silo v zvezi. Odvisna je volja od pameti,
ker hoteti ne moremo, ako nam pamet ne
kaže predmetov našega hotenja; odvisna je  tudi
od notranjih čustvenih tnočij, izmed katerih
nas jedna vnema, vzbuja in draži, da prema¬
gamo vse težave, druga pa nas vabi in vleče
k temu, kar je slastno in prijetno. Ako so
viri našega delovanja zdravi in krepki, krepko
in vrlo je tudi naše delovanje. To pa, kar
krepi in čisti, kar uravnava in vodi naše de-,
lovanje, imenujemo krepost. Zato morajo
biti štiri glavne kreposti, da krepe in uravna¬
vajo štiri glavne vire dejanj: jedna, ki urav¬
nava pamet, druga, ki uravnava voljo, tretja,
ki uravnava našo razdražljivost in razvnemlji-
vost, četrta pa, ki uravnava naše poželenje.
Tako so torej štiri glavne ali temeljne kreposti
med seboj najtesneje združene in vse delajo
človeka sposobnega za dobra dejanja.

Najprej treba, da si za delovanje izbiramo
dobrih predmetov, za svoj namen pa dobrih
in primernih pomočkov. To dela pamet, ka¬
teri pritrjuje volja. Pamet, ki ima tako vrlino,
je modra. Modrost se ne oprime katerega
koli predmeta, ampak vsakega presodi; izbere
si najboljšega in ‘najprimernejšega; ne stopi
na katerokoli pot, ampak na najtrdnejšo; ne
rabi katerihkoli pomočkov, temveč najizdatnejše ;
ne bavi se s praznim delom, ampak dela vedno
uspešno. Modrost vodi sicer najprej našo pamet,

167

toda ne samo naše pameti, ampak ob jednem
voljo, ker samo spoznavanje ne zadostuje za
delovanje, ako volja ne ravna po spoznavanju.
Moder ni oni, ki dobro samo spozna, a ga ne
stori, temveč tisti je moder, kispozna in stori,
kar je dobro, in sicer zaradi dobrega, nravnega
namena in nagiba.

Da pa v istini ravnamo po pravilih mo¬
drosti, mora volja to hoteti in storiti, kar je
vsestransko prav in pravično: nikomur ničesar
ne odtegovati, vsakomur pripoznavati vse, kar
določuje nravni in družabni red, vse ljudi spo¬
štovati z isto mero, ne se dati voditi osebnemu
ali čutnemu nagnjenju, sploh: vse dejanje umer¬
jati po zahtevah pravice. Ta krepost je pra¬
vičnost. Tudi ta je temeljna krepost, ker
brez te ne more biti drugih krepostij, zlasti
bi bila modrost brez pravičnosti gola sebičnost.

V sebi imamo dvoje sil, izmed katerih
jedna bolj deluje, a druga je bolj trpna. Ako
se ti sili brez ovir oživita, kaže se jedna kot
jeza, druga kot poželenje. Jedna deluje z vso
silo iz sebe proti dotičnemu predmetu, druga
pa oni predmet k sebi vleče. Obe sili sta po¬
trebni za naše delovanje, a treba jim mere,
katero določuje zopet krepost. Prvo silo vnema
in vodi srčnost. Razdražljivost namreč se
vzbuja v nevarnostih, ob težavah in ovirah.
Prirojena nam je boječnost, ki nas odvračuje
od težavnega dela: premaguje jo pa druga

11>8

moč, ako je zadosti živa in trdna. Ta se kaže
v pravi obliki kot srčnost. Brez srčnosti bi
bilo naše delovanje nepopolno. — Na drugi
strani nas vleče poželenje k vsemu, kar je pri¬
jetno, posebno za čutnost. Poželenje pa se ne
ravna po pravi meri, marveč jo rado prestopi.
Zato je uravnava ona krepost, ki nas zadržuje
od vsega, kar je preobilno, pretirano, nerodno :
ta krepost se imenuje zmernost, ker je njena
glavna moč in smer ta, da se držimo mere.
Kakor nas torej srčnost priganja, tako nas
zmernost zadržuje, brzda, kroti in miri. Delujeta
sicer različno, toda obema je skupno to. da se
ž njima ohrani delovanje v pravih mejah, da
ne zaostane za njimi, pa tudi, da jih ne pre¬
korači.

Ako se sedaj ozremo na opisane štiri kre¬
posti, vidimo, da uravnavajo naše delovanje
po jednotnem načinu. Vse učinjajo to, da se
ravnamo trdno in stalno po nravnem zakonu.
Ker pa delamo zoper zakon ali tako, da sto¬
rimo premalo, ali tako, da storimo preveč
(n. pr. da jemo premalo, ali preveč), zato je
krepost v sredi med obema stranema : med
tem, kar je premalo, in med tem, kar je preveč.
Zato pravimo, daje krepost v sredi, ali da
je krepost v tem, kar ni ne preobilno in pre¬
veliko, pa tudi ne premalo. Tisto sredo pa
najde in določi modrost. Zato ne more biti
nobena krepost brez modrosti ali razumnosti,

169

kakor ne more biti voz brez voznika in ladija
brez krmarja.

Samo po sebi se umeva, da so še druge
kreposti, ki so z omenjenimi bolj ali manj v
zvezi, a tukaj jih ne moremo razkladati. Pač
pa se spomnimo, kar smo že omenjali, da
je krepost najvišja popolnost človekova. Ker
je popolnost naš namen, razvidno je, da je
tudi krepost namen našega življenja. Ni nam
namen, blago si kopičiti, ne časti dosezati, ne
dolgo živeti in mnogo uživati, temveč izpopol¬
njevati se s krepostmi.

A to ne more biti naš poslednji namen.
Kreposti delajo človeka sicer popolnega, vendar
ne vselej srečnega. Saj vemo, da mnogokrat
največ trpi tisti, ki se najbolj prizadeva za po¬
štenost, pravičnost in druge vrline. Tudi se
razodevajo nekatere kreposti najlepše tedaj,
kadar človeka najbolj stiska nesreča in tlači
trpljenje. Zato je resnično, da krepost sama ob
sebi ne dela človeka popolnoma srečnega.

In vendar je tudi resnično, da smo ustvar¬
jeni za srečo, in da popolnost ni prava brez
ugodnega našega stanja ali brez sreče. Vsa naša
narava teži po ugodnosti, torej mora biti prav
ugodnost tudi bistven del naše popolnosti —
našega poslednjega namena. S to poslednjo
ugodnostjo in srečo je krepost združena neloč¬
ljivo. Kakor vodi boj do zmage, tako tudi
prava krepost do poslednje sreče. V kreposti

170

sami je trud, delo, boj, včasih muka: njen
uspeh pa mora biti veselje, pokoj, mir in uži¬
vanje. Zato nam daje krepost že tukaj vsaj
nekoliko sreče, miru, zadovoljnosti tudi tedaj,
kadar moramo trpeti. Dobra vest nas najbolje
tolaži, kadar trpimo po nedolžnem.

Naposled je lahko umeti tudi to, da tiste
stalne in najvišje sreče ne more nam nihče po¬
dati, kakor Bog sam, ki je podlaga vse nrav¬
nosti.

Ker so kreposti mnoge, je pravi krepostni
človek tisti, ki ima vse kreposti. A zaradi naše
nepopolne narave je skoro nemogoče, da bi
kdo imel iz svojih prirojenih močij vse kre¬
posti v obilni meri. Človeka štejemo že do¬
brega, ako ima več krepostij v nekoliki meri,
ali ako ima nekatere kreposti. Popolnosti ne
dosežemo nikdar. Vsa naša krepost je v tem,
da se trudimo, si prizadevamo, polagoma na¬
predujemo in premagujemo čim dalje bolj svoje
slabosti in napake.

Krepostim so nasprotne pregrehe. Kakor
je več krepostij. tako so mnoge tudi pregrehe,
in sicer še mnogoštevilnejše so, ker delamo na¬
pačno bodisi s tem, da delamo preveč ali pre¬
malo. Zmernosti nasproti je požrešnost, pa tudi
skopo pritrgovanje potrebne jedi in pijače. Pre¬
greha ni samo jeden greh, ampak človekova
nagnjenost do zlega, spretnost in trdnost v
hudem. Ako je volja jako slaba in namen vse-

skozi napačen, imenujemo pregreho tudi hu¬
dobnost.

Pregrešni človek se je odpovedal vsaj za
nekoliko časa svojemu namenu, odvrnil se je
od večnega zakona božjega in s tem tudi od
Stvarnika, in deluje v nasprotno stran, da namreč
uničuje v sebi in drugih, kar je dobrega. Zato
je največja nesreča za človeško družbo hudobni
človek.

III. del: Nauk o družbi in pravici.

1. Kaj razkladamo v tem delu.

Nravoslovje uči, kako naj človek ravna, da
je njegovo delovanje dobro. Zvedeli smo, kako
naj ravnamo sami s seboj in kako naj se ve¬
demo do svojega bližnjega; torej smo spoznali
dovolj, kaj smo dolžni človeški družbi, v ka¬
teri živimo. Tudi smo se že večkrat ozrli na
to, da živimo v družbi in da nam ta nalaga
razne dolžnosti. Vendar treba še posebej govo¬
riti o človeški družbi, ker je ta stvar silno
važna za nas. Človeka ne poznamo dovolj, ako
ga ne opazujemo v družbi. Od družbe imamo
skoro vse, kar imamo, pa tudi družbi povra-
čarno zopet, kar smo prejeli. V družbi smo
rojeni, družba nas vzgaja, v družbi napredu¬
jemo, v družbi umrjemo, v družbi še po smrti

172

nekako živimo, torej je res družba za človeka
preimenitna stvar. Modroslovje, ki obdeluje naj¬
višja vprašanja, mora potemtakem obdelovati
tudi človeško družbo in o njej razjasniti vpra¬
šanja: Kaj in od kod je človeška družba, ka¬
teri je njen temelj, kateri so njeni glavni čini-
telji in deli, kateri njeni glavni zakoni i. dr.

Človeška družba pa bi ne mogla obstati;
ko bi med posameznimi udi in med celoto ne
bilo trdno določenih razmer, ko bi posamezni
udje ne imeli določenega delokroga, ne imeli
potrebnega varstva, ne imeli trdnih pravic. Zato
spada k nauku o človeški družbi nauk o pravu.
Pravo določuje vsakemu človeku trdno mesto
in stališče med drugimi ljudmi, varuje njega
in njegovo delovanje v vsakem oziru, pa mu
tudi naklada raznotere dolžnosti. To pravo pa
ni nič drugega, kakor oni red, ki ga je stvarnik
sam določil človeški družbi. Da dosega družba
svoj namen, izpolnjevati mora oni red; ako ga
ne izpolnjuje, razdere se družba ali kvari sama
sebe.

Oba nauka torej, o človeški družbi in o
pravu spadata v celoto in dopolnjujeta nauk
o človeku. Ta nauk ni samo teoretičen in tudi
ne samo praktičen. Ni samo teoretičen, ker
kaže, kakšna bi morala biti človeška družba;
ni samo praktičen, ker kaže, kakšen je pravi
izvir, katera trdna podlaga in kateri je namen
človeške družbe.

'73

Ni treba posebej praviti, da nam je v mislih
v prvi vrsti človeška družba sploh, t. j. cela
skupina vseh ljudij na zemlji, in tista njih
lastnost, da ne žive drugače kakor združeni v
večje ali manjše celote. Zaradi tega vidimo po-
vsodi na zemlji razne družbe: države, narode,
rodove, soseske ali občine, cerkvene družbe.
Tudi divji narodi, kakor pravimo, so združeni
v trdno osnovane družbe.

2. Kaj je družba?

Tu ne govorimo o takih družbah, katere
ljudje ustanavljajo med seboj iz raznih na¬
menov in zopet razdirajo, marveč o naravni
človeški družbi sploh; tej moramo pogledati
do dna. V taki naravni družbi, bodisi država
ali narod ali kaj drugega, je prva stvar, da je
več ljudij zbranih v celoto. Jeden človek še ni
družba, pač pa sta družba dva človeka, kakor
vidimo v tako imenitni zakonski družbi.

Ljudje, ki se združujejo in ki se imenu¬
jejo udje ali členi družbe, stvarjajo nam j e d-
n o t o in celoto. Čeprav jih je mnogo, vendar
objame in sklene vse nekaka jednotna sila,
vsi se udado neki skupnosti, ki je prav tako
važna kakor množina členov. Zato je toliko
družb, kolikor jednot med členi.

Kaj pa naredi to jednoto.' Najprej isti
name n. Ker ima mnogo ljudij isti namen,

! 74

zato se sklenejo vsi tisti v skupino, da ga do¬
sežejo lože in varneje.

Naposled treba, da oklepa one mnoge ude
neka moč, ki jih hrani in drži v jednoti. Tej
moči pravimo veljava ali avtoriteta. Ta ve¬
ljava je seveda najpoprej nravna moč, kateri
se uklonijo družabniki; pa je tudi prava fizična
sila, da upogne nepokorne in škodljive ude.
Brez veljave ne more biti in živeti nobena
družba. Kjer je nedostatna ali kjer preneha,
tam preneha tudi družba. — Veljava pa ne
visi v zraku, ampak imeti jo mora neka oseba.
Tudi to osebo imenujemo veljavo. Ta je prava
vidna jednota, ki druži ude in je vidno sre¬
dišče vse družbe. Lahko ima to veljavo ali
jedna oseba ali tudi več oseb. Ta oseba je tudi
ud družbe, ob jednem pa čez vse druge, kakor
glava n<ld telesnimi udi. Imenuje se ta oseba
poglavar ali načelnik ali prvak ali drugače.
— Kolikor daje veljava poglavarju pravice, da
sme storiti to ali ono z družabniki, toliko ima
oblasti. Oblast je namreč pravica ali sku¬
pina pravic, po katerih sme poglavar kaj ukre¬
niti proti udom. Oblast ni samo gola pravica,
ampak se ozira na resnično moč ali silo, s ka¬
tero dovrši poglavar svoje sklepe.

Brez teh bistvenih momentov ni nobene
družbe. Da se pa ohranja in deluje, mora biti
v družbi tudi red, po katerem se vrši vse gi¬
banje. Kjer deluje mnogo udov, morajo delo-

'75

vati po jednem načinu, da dosežejo isti namen.
Red določajo zakoni, zakone pa določa ve¬
ljava ali oblast. Poglavar ima zakonodajno
oblast, t. j pravico, da določa take zakone, ka¬
terim se morajo uklanjati družabniki. Nadalje
treba, da se družba vodi, brani, oskrbuje, kar
imenujemo upravljanje. V družbi mora imeti
poglavar upravno oblast, da ukrene, stori in
zvrši, kar treba za prospeh družbe. — Med
udi je  treba razsojati prepire, treba določiti,
kdo je prestopil zakone, kdo je kriv, kdo ne :
zato treba poglavarstvu sodne oblasti. S to
oblastjo je tesno sklenjena tudi kazenska
oblast, ki je v tem, da prisili nepokorne ude
k izpolnjevanju družabnih dolžnosti), ali da
kaznuje pregreške zoper družabni red.

3. Odkod izvira človeška družba?

Zdelo bi se marsikomu, da ni veliko na
tem, ali preiščemo, odkod je človeška družba,
ali ne. A prezreti nikakor ne smemo tega vpra¬
šanja. Vsak nauk je nekoliko pomenljiv za naše
življenje. Kdor uči napačno o početku Človeške
družbe, ta utegne napačno učiti tudi o njenih
pravicah, o namenu in obliki države, o državni
oblasti in drugih stvarčh, ki so z ono v zvezi.
JCadar se poprime napačnih naukov tudi ne¬
razsodna množica, napravi veliko škodo, ker
rajši podere, kakor da bi podpirala to, kar je
dobrega.

176

In zares, prav to vprašanje so napačno po¬
jasnjevali vsi tisti, ki so v novejšem času podi¬
rali državno oblast. Od nekdaj so ljudje mis¬
lili. da izvira človeška družba od Boga ali višjega
bitja. Pogani so učili, da so bogovi sami ljudi
spravili v družbo in jim dali prve postave. V
novejšem veku pa so prišli na površje razni
popolnoma krivi nauki o Bogu in človeku in ti
so bili sovražni tudi človeški družbi. Anglež
Hobbes,  ki je bil v drugem oziru materijalist,
del je tudi državo in s tem človeško družbo
sploh na svoje jednostransko kopito. Ljudje so
se — tako je učil — med seboj domenili ali
pogodili, da hočejo bivati v družbi. Prvotno pa
so bivali vsak zase in vsakdo se je boril z vsemi
drugimi, ker se jih je moral braniti. Izprevideli
so, da jim je to v nesrečo, zato so se pogodili
in sklenili v družbo. Odpovedali so se svoji
prvotni pravici in določili skupno pravo.

Kako je ta nauk nenaraven in nevaren,
vidi se ob prvem pogledu. Zakaj da bi bil
prvotni stan — splošen boj? Zakaj in čemu
bi se bil človek odpovedal prvotnemu pravu?
Oboje je zoper naravo in zgodovino človeškega
rodu. Nevaren pa je ta nauk zato, ker mika
slabe in nepokorne ude človeške družbe k ta¬
kemu boju, kakoršnega jim slika to modro-
slovje. In da znajo ljudje posnemati take vzglede,'
kažejo žalostni dogodki sedanjih dnij.

'77

I 2

Bolj znani od HoBBES-ovih so nauki Rous-
SEAU-ovi. Bolje rečemo, da je Rousseau  napisal
čudno domišljijo, ne pa pametnega nauka.
Pravi, da so ljudje izprva živeli kakor živali
prosto, brez sile, brez reda, brez družabnih
navad in naprav. Tako so živeli po prirodi,
živeli srečno. A ne vedno. Polagoma so rastle
človekove potrebe, kakor je napredoval po umu
in delovanju. Zato si je želel, da bi si s skupnim
delom pridobil več: izgubil bi sicer slobodo,
a pridobil si zložnejše in prijetnejše življenje.
V ta namen so sklenili ljudje družabno po¬
godbo (contrat social). Vsakateri se je udal
celotni družbi, izročil ji samega sebe in vso
svojo moč, tako pa je pridobil tudi zase pravico,
da morajo drugi ljudje delati zanj in ga braniti,
ker je ud celote.

Tudi ta nauk je neresničen in nevaren. Ne¬
resničen je, ker je proti naši naravi in zgodovini
to, da bi bil človek kdaj živel po živalsko. Živel
je drugače kakor sedaj, pač, živel bolj odvisen
od prirode, zlasti od živalstva, in ni si prirejal
stalnih selišč: toda živel je vedno v družbah, v
večjih in manjših skupinah, živel v družabnem
redu in delu. O kaki družabni pogodbi ne ve
zgodovina nič in nobeno sporočilo nam o tem
nič ne povč. In reči se mora, da bi bila taka
pogodba pravi čudež. Kdo neki bi bil proste
ljudi spravil v pogovor, v skupino in celoto,
da bi bili vsi odrekli se slobodi in sprejeli kako

178

oblast nad seboj? To bi se ne bilo zgodilo
nikdar, kakor tudi niso doslej niti levi, niti
medvedje, niti druge živali sklenile večje družbe,
da bi ohranile svoj rod.

Trezen modroslovec si nikdar ne izmišljuje
dogodkov, da bi ž njimi razlagal človeške raz¬
mere, marveč on išče prirodnih zakonov, ka¬
teri vodijo našo naravo. Tudi tukaj je lahko
razvideti, da človeška družba izvira iz prirodnih
zakonov ali iz človeške narave. Ta narava je taka,
da se človek druži s človekom, da brez njega
ne more in neče živeti, še manj pa se more
izpopolniti. Tega nas učč stotere izkušnje, to
spoznavamo sami na sebi, spoznavamo na
drugih ljudeh. Družbo nahajamo povsodi, kjer
so ljudje. Kar je pa pri vseh ljudeh, to je
občečloveško in torej prirodno ali naravno.

Ako je narava vir  in podlaga družbi, tedaj
je družba od Stvarnika ali od Boga, ker je on
začetnik naše narave.

Kako lahko je to umeti! Kaj bi iskali ne-
osnovanih učenjaških sestavov, kaj bi spreje¬
mali prazne izmišljotine namestu jasne resnice !

S tem pa smo — četudi je naše dokazo¬
vanje kratko — mnogo pridobili za svoj namen.
Ker je družba iz narave in torej od Stvarnika,
mora vsakdo to pripoznavati in se tej naredbi
uklanjati. Nihče se ne more temu upirati, kar
je bistveno in potrebno v vsaki družbi, na
primer: oblasti, zakonom, redu.

179 12*

Pa tudi tisti, ki imajo oblast, morajo se
zavedati, da je nimajo sami iz sebe, ampak le od
Stvarnika. Kakor torej naš nauk podložnikom
nalaga dolžnost pokorščine, tako pa tudi oblast¬
nikom dolžnost, da ponižno in zmerno rabijo
svojo oblast.

4. Kako je priroda sestavila družbo?

Tudi to vprašanje ni težko, ako se pazno
oziramo na vezi, ki družijo ljudi v celoto.

Prva in glavna družba je zakonska družba
moža in žene in otrok, ki izhajajo iz njune
zveze. Imenujemo jo družino. To družbo
je ustanovil Stvarnik zato, da se ohrani in
množi človeški rod. Torej je prva in najpo¬
trebnejša družba, ki je ob jednem vzor in
povod drugim družbam.

Družina pa ne druži samo roditeljev in
njiju otrok, marveč druži tudi sorodnike. Ne¬
izogibno je, da so v tesnejši zvezi tisti, ki bi¬
vajo skupaj, ker so istega rodu: roditelja, njiju
otroci, otrok otroci i. dr. Odtod izvira pleme,
v katerem so udje združeni po sorodstvu, in
pa r o d , v katerem so udje vsi istega izvira.
Zgodovina in etnografija nam kažeta, da so
prve in večje družbe med ljudmi plemena in
rodovi. Od rodu se ne razlikuje mnogo narod,
samo da se spaja v narodu večja množica. Jed-
nako se oziramo na isti rod tudi pri ljudstvu.

180

In vsem tem velikim skupinam je vir dru¬
žina ali zakonska družba.

Zakonska družba združi ude sama ob sebi,
pa jih tudi ohrani v celoti. Poleg tega so v
tej družbi vsi momenti, ki morajo biti v družbi.
Namen vsem udom družine je isti in sicer
ta, da žive in se izpopolnjujejo. Moža druži na¬
ravni nagib z ženo, jednako tudi ženo z možem,
in v tem se oba osrečujeta in izpopolnjujeta.
Otroci zagledajo v družini luč sveta, rasto in
se vzgajajo, pa tudi pridejo do samostojnosti.
Roditelja se izpopolnjujeta v otrocih, osrečujeta
se in si poskrbita podporo za stare dni.

Zlasti nam družina jasno kaže, da je v
družbi veljava. Roditelja imata po svojem
stališču in delovanju, po svoji starosti in iz¬
kušenosti veljavo pred svojimi otroki. Otrok
spoznava, da je od starišev odvisen, zlasti pa
ga veže prirojena ljubezen do tistih, ki sta mu
največja dobrotnika. V družini, pri očetu in
materi, se človek najbolj privadi spoštovati ve¬
ljavo. V družini imata in zvršujeta roditelja
tudi oblast, ki je potrebna za red. Zatorej ime¬
nujemo po pravici družino vzor vsake družbe.

Kakor so vsi deli na drevesu jedini zato,
ker rasto iz jedne korenine, tako je jedino in
v družbe združeno tudi človeštvo, ker izhaja
iz jedne korenine, iz jednega rodu. Zraven teh
so še druge vezi, ki družijo večje skupine v
celoto. Jako imenitna vez je skupna hramba.

181

Sebičnost in tudi silovitost draži mnogokrat
nekatere hudobneže, da hočejo vzeti drugim
ljudem last in življenje. Od tod tatvine, ropi
in jednaki napadi. Proti takim nasilnikom se
morajo drugi braniti, in ker se ne morejo po¬
samezniki, družijo se v večje družbe, da se bra¬
nijo uspešneje. Druge zopet je združila moč.
Okrog umnega poveljnika se je zbralo mnogo
pogumnih ljudij, ki so spravili druge v svojo
oblast, t. j. podvrgli so jih in s tem razširili
svoje vladarstvo. Tako so se ustanovila večja
in manjša kraljestva ali — države. Narod je
taka skupina, katero druži sorodnost, državo
pa veže moč. Lahko je jeden narod tudi jedna
država, kakor se dandanes nekateri državniki
trudijo, da bi države uredili po narodnosti;
toda država sama na sebi se nikakor ne opira
na to sorodnost. Države imajo različne zgodo¬
vinske začetnike, zato se hitro preminjajo, pa
tudi razpadajo. Državam je na čelu lahko jeden
sam vladar, ali jih je več, ki si dele oblast,
ali pa imajo tudi podložniki nekaj oblasti. Za¬
radi tega so vlade v državah različne, o čemer
pa nam ni treba tukaj govoriti.

Po tej poti in z raznimi zgodovinskimi do¬
godki nastajajo in se prenarejajo družbe. Moč
pa, ki deluje povsodi, je teženje po združevanju.
Zato nikakor ne trdimo, da je vzrok človeški
družbi zakonska zveza. Vzrok je človeška na¬
rava, zakonska družba pa je le najprvotnejša,

182

torej tudi najjednostavnejša med vsemi dru¬
gimi. Nadalje nikakor ne trdimo, kar so neka¬
teri mislili, da izvira vsa oblast v državi iz oče¬
tovske oblasti. V družini je vse tako urejeno,
da očetovsko oblast radi pripoznajo in se ji
uklonijo, a pravi vir očetovske oblasti je v na¬
ravni ali božji uredbi; isti vir ima tudi vsaka
druga družabna oblast.

Pa še nekaj drugega si lahko pojasnimo na
podlagi prejšnjih naukov. Družina je središče,
okrog katere se sama ob sebi uredi čim dalje
večja družba z vsemi potrebnimi deli. Zaradi
tega se pa še popolneje razvije in sestavi iz
različnih členov. Da namreč družba lože živi
— za življenje treba človeškemu rodu skoro
po vsej zemlji več ali manj truda in težkega
dela — delč si posamezni členi delo. Že v dru¬
žini ima drugačen posel oče, drugačen mati.
Zmožnosti ljudij niso jednake, zato tudi niso
vsi sposobni za isto delo, kakor je tudi nagnjenje
k delu različno: jeden je močnejši in se rad
bori, drugi je slabejši in dela rajši v miru; ta
lovi zverino, onemu so bolj všeč rastlinski sa¬
deži . . . Take in jednake razlike so vzrok, da
si ljudje po naravi delč opravke, zlasti še, ker
je napredek v delu zahteval tako delitev. Lovec
je bil tem spretnejši, čim dalje je lovil divjačino;
oni, ki je pripravljal orožje za lov, je bil tem
zvedenejši, čim več orožja je  izdelal. Gotovo
so ljudje jemali orožje le od najspretnejšega

izdelovalca. — To nam dovolj pojasnjuje, kako
so nastali stanovi, t. j. kako so se posamezni
ljudje in tudi večje skupine posvetili različnemu
delu. Večje družbe so namreč zahtevale, da so
bili poleg poglavarja vojščaki, nadalje de¬
lavci, bodisi taki, ki so obdelovali polje, ali
rokodelci, ali trgovci, uradniki, du¬
hovniki i. dr. Vsi ti posamezni deli so se
razkrojili na mnogo vrst, n. pr. rokodelci so
za obleko, hišno, poljsko orodje, potrebščine
pri živini, izdelovalci prirodnih pridobnin.

Te in druge stanove si lahko razlaga vsak
čitatelj. Nam je bilo treba razkazati le začetek in
podlago stanov, da umevamo, zakaj je človeška
družba razdeljena v toliko členov. Da so neka¬
teri stanovi, kakor pravdniški, sodni in učiteljski
nastali šele tedaj, ko so se ustanovile večje in
omikane države, to je umevno samo ob sebi.
Znamenito je tudi to. da je družba tem trd¬
nejša in tem lože doseže svoj namen, čem bolj
so njeni udje razdeljeni po delu in poklicu.

Vrhovni namen vse te društvene uredbe je
ta, da je družba čim popolnejša in srečnejša.
Ker pa ni družba sama na sebi nič, ako nima
udov, razvidno je, da je družba srečna tedaj,
ako so srečni posamezni njeni udje. Torej mora
družba vedno delovati na to, da čim dalje bolj
osreči posamezne družabnike.

Cim več udov je v družbi, tem imenitriejši
je ta namen in tem važnejše je to delo Zoper

184.

ta namen družbe greše najprej tisti, ki obra¬
čajo družbo v sebične namene. To se godi na
jedni strani tako, da kdo ne priznava posa¬
meznikom nič pravic in se ozira na družbo
tako kakor na neko stvar. Nekateri državniki
so učili, da je država sama najvišji namen člo¬
veškega delovanja ; niso priznavali, da je tudi
država podrejena višjemu namenu, da država
ni sama zaradi sebe, ampak zaradi državljanov.
Ob vsakem času so bili taki državniki, in mnogi
vladarji so se ravnali po njih naukih. Tak nauk
in tako ravnanje je jako velika krivica Grozna
ošabnost in nečloveška sebičnost je v  tem. da
hoče kdo imeti celo državo za svojo stvar, s
katero naredi, kar se mu ljubi.

Pa krivica proti človeški družbi je tudi pri
tistih, ki jo podirajo in rušijo. Upor, skrivno
hujskanje, podpihovanje, zarote — — to so
prestopki zoper človeško družbo, ki so velike
hudobije zaradi neizrekljive škode, ki izvira iz
takega dejanja. Najbolj naravnost pa deluje
dandanes zoper državo in zoper človeško družbo
sploh anarhizem, to je teženje, da bi se vlade
odpravile in bi ljudje živeli brez oblasti. Ker
je namen takih ljudij tako zloben in nasproten
človeški družbi, zato rabijo tudi silovite pripo¬
močke in spravljajo s poti vladajoče osebe z
umorom.

Kadar trpi državna oblast, da se uče po
šolah in knjigah uporni nauki in brezverstvo,

185

kadar trpi, da se človek stavi v isto vrsto
kakor žival, tedaj je anarhizem samo sad iz
take zle korenine. Žalostno je, da si državna
oblast iz napuha in napačnih nazorov semtertje
sama koplje svoj grob.

Ko smo govorili o tisti družbi, ki .izvira iz
človeške prirode, omenjati moramo tudi ono
družbo, ki nima svetnega namena, marveč pri¬
pravlja človeka za večni namen, za življenje
po smrti in pospešuje dušne dobrote. Ta se
imenuje cerkev, ki je ne samo verska, ampak
čeznaravna družba, ako je o njej dokazano, da
je ni ustanovil človek, marveč neposredno Bog.
Prav zaradi tega pa ne spada, četudi je jako
važna, v modroslovje, ampak v bogoslovni nauk.

5. O družini.

Ker smo o postanku in pomenu družine
že govorili, treba nam določiti o tej prevažni
družbi le nekatera pravna vprašanja.

Družina sloni na zakonski zvezi moža
in žene. Tu se vpraša najprej, kaj je narava
določila zastran zakonske zveze.

Kakor je zakon ustanovil Stvarnik, tako mu
je tudi določil namen, da se namreč množi in
ohrani človeški rod, da sta si mož in žena v
podporo in da vzgajata otroke. Zaradi tega je
zakonska zveza najtesnejša zveza izmed vseh,
kar jih je med ljudmi, je najbolj vsestranska in

:86

popolna. Le taka zveza vodi do označenega
namena. Zato je  ta zveza trajna, ker le v trajni
zvezi se morejo vzgojiti otroci, in sicer popol¬
noma ali do konca trajna, to je  do konca živ¬
ljenja jednega izmed zakonskih. Z drugimi be¬
sedami pravimo, da je zakonska zveza neraz-
družljiva. Kakor se to kaže iz omenjenih raz¬
logov, tako se spozna tudi iz tega, da bi za¬
časna zakonska zveza ne ustrezala namenu. Ako
bi se združila mož in žena s to mislijo, da se
prej ali slej razločita, ne bi se mogli trdno skle¬
pati njuni srci. Kadar bi prišla na nju nesreča,
takoj bi se ločil oni del, kateremu bolj ugaja
prostost; otroci pa bi se ne mogli oklepati z
ljubeznijo starišev, kateri jih utegnejo zapustiti,
kadar se jim ljubi. Ločitev sama je velika kri¬
vica zoper onega (zlasti ženo), kateri mora vsled
nje trpeti neugodne nasledke. Ko je  žena možu
darovala svoje moči in zdravje, svojim otrokom
pa življenje, naj bi jo smel mož pahniti od
seber Naj nihče ne ugovarja, da se smeta ločiti
pač le tedaj, kadar sta oba zadovoljna. Zakaj
ako se prizna to, da se zakon sploh da ločiti
po naravnem pravu, potem ga sme razdružiti
tudi jeden del. Zato trdimo in učimo, da je
zakon po svoji naravi in svojem namenu n e-
r a z d r u ž 1 j i v.

Ako pa zakon ločijo celo omikani narodi
(zlasti protestantovske vere, Francozi i. dr.) in
so ga nekdaj ločili v starem zakonu, treba

187

opomniti, da pravo ne neha biti pravo, ako
ga ljudje ne zvršujejo. Tudi postave niso vselej
pravične. Te postave dovoljujejo zakon ločiti
iz prav posebnih razlogov. Že to kaže dovolj,
da te postave ne slone na pravi podlagi. Kar
je ločljivo, je ločljivo iz posebnih in brez po¬
sebnih razlogov. Torej kažejo te postave same,
da je v naši naravi zavest, zakon naj bo ne-
razdružljiv. Ako pa tudi ta slaba prostost v
nekaterih državah zakona ne podira, izvira to iz
tega, da je naravni čut močnejši kakor teženje
po napačni slobodi. Res je. da zakon več ali
manj dosega svoj namen tudi v državi, ki pro¬
glaša zakonsko razločljivost, a res je prav tako,
da ima tak zakon mnogo slabih posledic in
da ne doseza nikdar svojega vzora.

Jednako je zakon po naravnem pravu jedin,
to je : ob istem času sme biti samo jeden mož
zakonsko zvezan z jedno ženo, torej ne more
po naravnem pravu imeti niti jeden mož več
žen, niti jedna žena več mož. Kar smo prej
rekli o nerazdružljivosti, isto velja tudi o je-
dinosti. Idejal prave in popolne zveze pravi,
da more mož ljubezen in skrb izkazovati samo
jedni ženi. Kako more biti zakon trden, srečen
in blagovit za otroke, ako je med ženami pre¬
pir, zavist, sovraštvo t  In tako skoro mora biti
pri mnogoženstvu. Zato propadajo mohame¬
danski narodi in ne napredujejo, ker njihova
pogubna vera dovoljuje možem imeti po več

■ 88

zen. Kaj bi govoril o tem, da pri mnogoženstvu
izgublja žena svojo čast in je prav za prav le
blago za užitek možu! Pač ne more trditi,
kdor to pomisli, da dovoljuje čista ali popolna
naravna postava mnogoženstvo.')

V zakonu se oseba združi z osebo, to je:
ves človek po vsej svoji ceni in veljavi, po
svoji popolni volji se sklene z drugo osebo v
večno zvezo. Zato je zakon odvisen najprej od
obeh oseb, ki ga skleneta. Nobena sila na
svetu ne more dveh oseb združiti v zakon, ako
nečeta. Iz tega se pa tudi vidi, da zakonske
zveze ne more razdirati in ubraniti država, ker
njena oblast sega v vnanje razmere, nikakor
pa ne v osebo samo. Država ne more dolo¬
čati takih zadržkov, ki bi mogli razdirati zakon,
pač pa ga lahko prepoveduje. Kajpa, da se ne
sme sklepati zakon brez ozira na družbo, zakaj
otrok se rodi ne samo družini, ampak tudi
družbi ali državi: ta ga mora varovati, gojiti,
ako mu umrjo stariši, in ga pripravljati za
pošteno delo. Tista družba pa, ki določuje,
kdaj in kateri zakon je veljaven, ne more biti
država, ki vodi samo zunanje razmere, ampak

‘) Le to smemo reči, da mnogoženstvo ni popol¬
noma, naravnost ali direktno nasprotno zakonu, se da
torej trpeti ali dovoliti po posebnih okoliščinah. Zaradi
tega je trpela tudi Mojzesova postava mnogoženstvo pri
trdih Izraelcih. A to je izvestno, da ideja ali vzor za¬
kona se ne strinja z mnogoženstvom.

i8p

tista družba, ki ima oblast do cele osebe, in taka
je cerkev ali verska družba. Pri vseh narodih
se sklepajo zakoni z javnimi in svetimi obredi
ali z verskimi sredstvi. To dokazuje, da je
sklepanje zakona verska in cerkvena stvar.

Kakor ne sega državna oblast v bistvo za¬
kona, tako tudi ne v one razmere, ki so
čisto osebne. Predaleč sega državno zakono-
dajstvo, ako določa, katere vere naj bodo otroci,
kdaj smejo in kdaj ne smejo vere premeniti,
v katere šole morajo zahajati in česa se učiti;
zlasti je nasilstvo, ako država otrokom brani,
da se ne učč materinskega jezika, pač pa tu¬
jega, da morajo poslušati drugoverski ali ne-
verski nauk itd. Naloga države je, da brani
slobodo podložnikov v takem oziru, nikar da
bi sama kratila to slobodo.

Zakonska zveza, družinsko življenje, za¬
konska poštenost in zvestoba, to so — rekli
bi — svete stvari v človeški družbi, ki se mo¬
rajo tudi čuvati, varovati in podpirati vsestransko.
Žalostno je, ako pokvarjena umetnost sika svoj
strup na zakonske razmere, ako gledališča vzbu¬
jajo slast po tem, kar je slabo, in še huje, ako
država sama daje take postave, s katerimi se
krši trdna zakonska vez. Vseh pravih človeko¬
ljubov dolžnost je, delovati z vsemi močmi,
da si zakon pridobi v družbi ono spoštovanje,
katero mu pripada ne samo po zakramentu svete
cerkve, ampak že po naravnem trdnem pravu.

igo

6. O državi.

Med raznimi družbami je za naše tukajšnje
življenje za družino najimenitnejša država. Sama
na sebi je še važnejša cerkev, ker skrbi in de¬
luje za večno srečo, toda tu govorimo samo
o naravnih družbah, katerih namen je zemska
sreča. Ta družba ni sicer jedina, a nekako po¬
vzema in použiva vse druge, pravice si pri¬
svaja samo ona in sicer tudi najvažnejšo, —
čez življenje in smrt podložnikov. Sto rečij
srečaš dan na dan, katere je ukrenila in usta¬
novila država. Vse naše življenje prepregajo
razmere, ki izhajajo iz države.

Kaj je torej država ? Država je družba ljudij,
združenih po naravnem redu pod zakonito
oblastjo v to. da dosezajo naravno srečo. —
Kakor smo slišali, niso se ljudje združili
samovoljno ali po dogovoru, temveč po na¬
ravnem redu, po naravni določbi in moči. V
državi je potrebna najprej oblast in sicer tista,
katero določuje pravični red in katero imenu¬
jemo postavno ali zakonito. Namen pa, s ka¬
terim so se ljudje združili, je,  da bi si prido¬
bili in ohranili svetno srečo.

Potemtakem je država delo ali stvor člo¬
veške narave. Kar spada'k naravi tako, da
se ne da od nje ločiti, to je  določeno ali ustvar¬
jeno od Stvarnika samega. Zatorej je tudi država

■9'

delo Stvarnikovo in njena oblast kakor njen
red je iz volje Stvarnikove.

Ta oblast in državni red imata najmoč¬
nejšo podlago, božjo voljo, zato nista nikakor
od danes do jutri, ampak nepremakljiva, in
nravni zakon veleva to oblast in državni red spo¬
štovati in držati, a isti zakon prepoveduje pod
božjimi kaznimi, podirati oblast in državni red.

Kakor smo že rekli, ne more biti državne
oblasti, ne da bi je kdo imel ali zvrševal. Kjer
je država, tam je tudi oblast in oblastnik.
Ako primerjamo celo državo telesu, v katerem
je mnogo udov, tedaj nam je glava podoba
oblastnika. Od tod so tudi izrazi : glavar, po¬
glavar, načelnik.

Oblastnik kaže in zvršuje svojo oblast tako,
da naznanja svojo voljo zastran podložnikov,
in ista volja veže vse; kar hoče oblastnik, to
morajo dopolnjevati državljani. Tu ni treba
opisovati, kako naj se to godi, opomniti samo 1
treba, da tista volja oblastnikova ni neodvisna,
marveč odvisna i. od nravnega zakona ali od
volje božje, 2. od države same, ker oblastnik
je dolžan določati to, kar je v prid državi, ne
pa kaj drugega. Zaradi tega ne sme prestopati
državnih zakonov, dokler jih ne odpravi ali
premeni po postavni poti.

Oblast, ki jo ima oblastnik, izhaja iz božje
naredbe in torej iz Boga. Toda nikakor ne
tako, kakor bi Bog naravnost ali neposredno

192

za zmerno življenje, torej dati jim mora pri¬
liko za zaslužek ali dela, pospeševati obrtnost
in kupčijo in v to svrho napravljati in vzdrža-
vati občila, zlasti ceste, pošte in druge pomočke.
Država ne sme nikakor šele pričakovati, da
državljani v posebnih družbah napravljajo take
pomočke za srečo, ne, ona mora to ukreniti
in določiti sama, ker to je njen poklic. Po
pravici kličejo dandanes množice siromakov,
zlasti delavcev, naj jim pomore država. Da,
država mora ustvariti pogoje in dati ljudem
priliko, da si pridobe vsega, česar jim treba
za življenje.

Ne-samo za telesne in gmotne potrebe mora
skrbeti država, mnogo več še za duševne. Pa¬
ziti mora, da državljanov ne zadene duševna
nesreča, odvračevati torej mora javno pohujše-
vanje, slabe in krive nauke (nevero, bogotajstvo),
podpihovanje proti oblasti, razširjevanje nevolje
v besedi in spisih. Pospeševati pa mora splošni
pouk, napredovanje v znanosti in umetnosti,
izumovanje novih pomočkov za splošno blago¬
stanje itd. Kjer bi država to opuščala, zane¬
marjala bi svojo sveto dolžnost.

V ta namen pa mora dobivati država tudi
potrebnih sredstev. Zato zahteva od podlož¬
nikov prispevkov ali nalaga davke. Davki so
v vsaki državi neobhodno potrebni. Državna
oblast pa jih mora nalagati in pobirati pra¬
vično in zmerno. Kadar davki podirajo občno

>94

blagostanje in ga ne podpirajo, tedaj je  država
bolna. Vsegdar mora javna oblast z davki go¬
spodariti umno in varčno, če ne, je  krivična.
Zato je jako želeti, čeprav ni neobhodno po¬
trebno, da imajo davkoplačevalci po svojih za¬
stopnikih priliko, prepričati se o tem, da se
davki porabljajo umno, pravično in varčno.

Da se brani država, treba ji je  brambne
sile ali vojaštva. Ker se državljani sploh od¬
ločajo radovoljno za svoj stan ali poklic, je
najbolje, da se tudi za vojaški stan odločajo
radovoljno. Zato je najsrečnejša razmera v
državi ta, da so vojaki prostovoljci. Toda v
izrednih časih, ko zahteva varnost domovine
veliko vojaško moč in ne zadostujejo prosto¬
voljci, treba je, da je  vsakdo, ki je sposoben
za orožje, pripravljen za boj, kakor je bilo
n. pr. že pri starih Izraelcih in je  dandanes
splošno uvedeno.

Ker so načini različni, po katerih so osno¬
vane vlade, ali — kakor pravimo — ker so
oblike vladanja raznotere, utegne kdo vprašati,
katera oblika vlade je najboljša. Prvič je jasno,
da morajo biti oblike države in vladanja raz¬
lične, ker so različne raznih dežel potrebe, na¬
vade, razmere; različni so značaji narodov, raz¬
lična je omika. Drugič nastajajo države na raz¬
lične načine, zaradi česar so različno uravnane.
Tudi se neprestano preminjajo v notranjih in
zunanjih razmerah, kakor nam pripoveduje sve-

tovna zgodovina. Povedati pa, katera oblika
je  boljša, ne da se zato, ker je ta boljša v
tem, ona v drugem oziru.

Dve stvari se pa dasta določiti, da osreču¬
jeta države: red in sloboda. Država mora
ohraniti vse podložnike v takem skupnem in
celotnem razmerju, da ne ovira drug drugega
in mu ne škoduje. To stori red. Redu se mora
vsakdo ukloniti; kjer je red, tam je življenje
krepko in pravilno. Toda vsak človek teži po
slobodi; mnoge razmere in stvari so, katere
mora in sme le pojedini človek določiti sam
zase, ako naj uspevajo. Zato ne sme državna
oblast segati v vse razmere podložnikov, ne
sme hoteti urejati domačega življenja, vzgoje
otrok i. dr., marveč mora puščati podložnikom
slobodo. Kjer ni omenjene slobode, ni sreče.
Zasuženi podložniki so oropani svoje najlepše
prednosti, slobode, zato se ne morejo veseliti
življenja. Ako se država vtika v vsako malen¬
kost, ako uklepa v spone prosto gibanje družin,
pouka in napredka, imajo državni uradniki brez
konca opravkov, davki so ogromni, življenje
mora zastajati. Zato je najboljša oblika vla¬
danja taka, kjer sta v pravi meri spo¬
jena državni red in sloboda državljanov.

Zgodovina nam pripoveduje, da so v mi¬
nulih časih mnoge države gojile take razmere,
ki so bile državljanski slobodi nasprotne. Go¬
tovo je za človeštvo zaslužen oni, ki je pri-

196

dobil ljudem več slobode. V novejšem času si
je stavilo neke teženje, ki se imenuje libera¬
lizem, nalogo, da poda narodom več slobode.
Toda v istini je  narobe; slobodo je podal le
nekaterim in sicer večinoma bogatašem, da so
lože stiskali in izžemali siromake.

Država ne sme biti liberalna na ta način,
da bi prepustila, naj mogočneži počno, kar
hočejo, naj uničujejo milijone državljanov na
duši in na telesu, ampak v tem oziru mora
biti slobodoljubna, da daje vsem državljanom,
tudi najubožnejšim, dovolj prilike in vspodbude
za razvoj in napredek.

7. Država in pravo.

Mnogi novejši pravniki so učili in še učijo,
da izvira vse pravo iz države. Trdijo, da ima
vsak državljan le toliko prava, kolikor ga mu
določi država, brez države pa ga nima nič.
Iz našega dosedanjega razkladanja se je pa raz-
videlo, da ima človek pravice že po svoji na¬
ravi. Zaradi tega mu država ne daje pravic,
marveč le Stvarnik sam. Tudi ne more nobena
država vzeti človeku naravnih pravic. Država ima
samo to dolžnost, da pravice varuje in brani, da
nad njimi čuva in jih zvršuje. Zato pa tudi kaz¬
nuje vsakogar, kdo/ bi državljanu kratil pravice.

Ako si ogledamo sedaj posamezne naravne
pravice, vidimo, da se vse ozirajo na človekovo

197

osebo. Človek je namreč bitje, ki se zaveda
samega sebe, zato je samostojen in ni zaradi
kakega drugega bitja. Z drugo besedo pravimo,
da je človek oseba. Ker je oseba, ima tudi pra¬
vice in te se imenujejo osebne pravice. Se¬
veda ne moremo tu obdelati vseh; oziramo se
le na prvotne in najvažnejše in jih izvajamo ali
dokazujemo iz narave človeške.

Prva osebna pravica naša je: pravica do
življenja. To pravico nam daje Stvarnik, ki
nam je dal življenje. Zato je prva med krivi¬
cami, komu končati ali vzeti življenje. Država
pa sme vzeti življenje državljanu tedaj, kadar
zahteva kazen ali je dotični človek nepoboljšljiv
in nevaren človeški družbi.

Druga pravica je vsaj do tolikega blaga ali
do tolike hrane, da si ž njo človek ohrani
življenje. Ta pravica je razvidna iz prve.

Tretja nam je pravica do mirnega delo¬
vanja in razvoja. Kakor raste vsaka rastlina
in se giblje vsaka živalca, tako naj raste, naj se
giblje in naj deluje slobodno in brez ovire
človek. Državne oblasti sveta dolžnost je, da
varuje to slobodo in odstrani vse zavire mirnega
razvoja. Dela pa ravno zoper svoj namen, ako
sama ovira podložnike in jim brani napredovati
po prirodnih zmožnostih.

Četrta pravica človekova je, da uživa pri
drugih ljudeh spoštovanje. Čast in spošto¬
vanje pri drugih državljanih sta nam potrebna

198

za srečno življenje zato, ker imamo v sebi
čustvo časti in hrepenenje, pridobiti si pri drugih
spoštovanje. Zato ima tudi vsakdo pravico do
časti tako dolgo, dokler ni časti javno omade¬
ževal. Onega pa, ki krati ali jemlje sodržav¬
ljanu čast, mora zavrniti in kaznovati država
in tudi skrbeti, da se vsakomur povrne odvzeta
čast.

Naposled navajamo tukaj jako važno pravico
do svoje lasti ali lastinsko pravico. Last
ali lastino imenujemo vse to, s čimer sme kdo
ravnati po svoji volji. Last je s človeško na¬
ravo najtesneje sklenjena in lastinska pravica
izvira prav iz te narave. To razvidimo tako-le:
Ker imamo telo, imamo tudi telesne potrebe.
Tem ustrezamo s telesnimi rečmi, s hrano, pi¬
jačo, obleko. Zato so te reči z nami najtes¬
neje združene, kar se prav jasno vidi na obleki,
ki je —  dejal bi — del našega telesa. In dru¬
žabni red zahteva, da so potrebščine človeku
določene. Po pravici komu določeno in priso¬
jeno blago se pa imenuje last. — Prav tako
še po drugi strani vidimo, da last izvira iz na¬
rave. Ako hočem ustreči svojim potrebam,
moram delati; z delom si pridobim prav tisto
stvar, katero hočem ali užiti, ali obleči, ali
komu dati. V taki pridobljeni stvari tiči moje
delo, ali tista stvar je nekako utelešeno delo.
Delo je  pa moja popolna last, zato je moja
last tudi stvar. To je za umnega človeka naj-

199

boljši dokaz, da izvira osebna last iz človekove
narave, ker vsaj nekaj lasti imamo iz dela.

Nadalje je last potrebna zaradi reda. Da
družba živi, mora se držati reda in vsakateri
mora opravljati svoje delo. Ako ni nobene
lasti, ako nima nihče nič svojega, tudi ne more
biti nobenega reda : nihče nima svojega orodja,
nihče svoje obleke, nihče svojega ležišča. Kako
naj ljudje žive v takih razmerah.’’

Ako bi ne bilo lastine, zastajalo in popol¬
noma zastalo bi vse človeško delovanje. Naša
narava je nagnjena k lenobi in počasnosti: po¬
čitek nam je slajši kakor delo. Zato nas pri¬
ganja k delu na jedni strani potreba, kakor
lakot in žeja, na drugi pa zavest, da bo naše
to, kar si pridobimo. Ta sebičnost nas silno
vspodbuja k delu in premaguje lenobo. Vsak¬
danja izkušnja potrjuje to resnico.

Da bi ne bilo lastine, bilo bi možno le
tako, da bi imeli ali vsi vse ali nobeden nič
In kako bi neki imeli vsi vse.' Ko bi imela
vse država, imel bi vendar vladar ali njegovi
uradniki in ti bi oddajali drugim. Tako je
dovolj razvidno, da brez lastinske pravice ne
more biti urejena družba.

Ker je lastinska pravica naravna osebna
pravica, mora jo braniti tudi država. Pač pa
ima tudi ta pravica, kakor vsaka druga, svoje
meje. Prvič ne more biti lastina v pravem po¬
menu nikdar človek. Človek je sam zase in

200

stvari so zaradi njega; ne more torej biti on sam
kakor stvar — lastina drugega človeka. Ta res¬
nica se razvidi iz naše pameti same, vendar je
nekdaj človeštvo ni poznalo in ni izpolnjevalo.
Sele krščanska vera jo je določno oznanila
narodom, in katoliška cerkev je s svojim vpli¬
vom to pravico polagoma priborila sužnjem.
— Drugič ne sme si posameznik pridobiti to¬
liko lastine, da s tem jako in občutljivo zavira
življenje in napredovanje cele družbe. Cela
družba je več  kakor posameznik. Zaradi tega
so škodljivi družbi taki zakoni, ki dovoljujejo
posameznikom nakopičiti si neizmerno imetje.
S tem se zabrani drugim pridobiti si tega, česar
jim treba; odtod veliko uboštvo, kakor je  bo¬
gastvo neplodno, in odtod tudi hiranje in smrt
družbe. Jednako se tudi človeško telo pokvari
in naposled pokonča, ako se preveč snovi na¬
bere na jednem kraju, na drugem pa je ni
dovolj. Ta resnica, da je  lastinska pravica samo
omejena, je popolnoma trdna in jasna; ne iz¬
polnjuje se pa tam, kjer sloni država na na¬
pačnih temeljih.

Tisti nauk, ki nasproti tem resnicam trdi,
da ni osebne lastine, marveč, da je vse vseh,
imenuje se komunizem (od latinske besede
communis —  občen, češ da je vse občno).
Ta nauk so širili ob raznih dobah in širijo
dandanes nekateri med ljudi in s tem motijo
družbo. Kjerkoli so izkušali urediti večjo družbo

201

po naukih komunistov, tam se je kmalu družba
razdrla. Tako se je pokazalo, da komunizem
ni primeren človeški naravi.

8. Razredba stanov v državi.

Da morajo biti v družbi razni stanovi in
da so v medsebojni naravni zvezi, to je bilo
že povedano. Tu nam treba govoriti o raz¬
meri raznih stanov do države.

1. Država mora razne stanove, ki so po¬
trebni za družbo, varovati ravno tako kakor
posameznike.

2. Mora pa tudi gojiti in krepčati stanove,
ker s tem krepča sama sebe in posameznike.

3. To gojenje jednega stanu se pa ne sme
goditi na škodo drugih stanov. Lahko se namreč
razmerje posameznih stanov uredi tako, da uži¬
vajo nekateri stanovi posebne predpravice ali
pravice, katerih drugi nimajo. Seveda morajo
potem drugi stanovi tem bolj biti na dnu ali
v ozadju in morajo predpravice drugih pod¬
pirati z nedostajanjem svojih pravic. Pač so te
predpravice umestne tedaj, kadar imajo oni
stanovi po svojem delu ali znanju ali sploh
stališču večje področje ali okrožje, v katerem
delujejo, a nikdar ne smejo predpravice teh
ovirati drugih stanov v delovanju ali napredo¬
vanju. Naravna razmera stanov do države je ta-le:

1. Kmetiški stan je temelj in korenina
države. Ta mora biti vedno močan in delaven.

202

Država ga mora varovati, da deluje v miru,
braniti ga mora škodljivih vplivov. Država ne
sme preveč zahtevati od njega, da ne opeša
in zamre. Podpirati pa ga mora tudi nravno,
da ohrani svojo nravno moč in ostane nepo¬
kvarjen.

2. Obrtni stan se ukvarja s pridelki iz pri¬
rode in jih na razne načine izdeluje. Ta stan ni
tako odvisen od zemlje kakor kmetiški stan,
zato je mnogo gibčnejši in sprejemljiv za vsako
novotarijo. Ta stan potrebuje ne samo varstva
od države, ampak zlasti modrih zakonov, da
deluje sebi in drugim stanovom v prospeh.

3. Trgovstvo je neobhodno potrebno, da
se blago razširja in v pravi meri razdeli po
deželah in krajih. Ker se pri trgovini mnogo
blaga menja, je ta stan najbolj zmožen, da si
pridobi in nakopiči blaga, pa tudi ovire dela
drugim stanovom. Zato mora državna oblast
skrbno paziti, da trgovski dobiček ne prestopa
pravičnih mej, a braniti ga tudi mora, da ga
brezvestni kupovalci ne oškodujejo.

4. Vojaški stan je sam na sebi zlo, a je
potreben. Države bi bile najbolj srečne, ko bi
ne imele nič vojaštva. Ker pa države ne mo¬
rejo biti brez vojaštva, morajo skrbeti, da se
v vojakih goji ljubezen do domovine, pogum¬
nost, pokorščina in čustvo časti.

5. Učeni stanovi so neobhodno potrebni
za obstanek in napredek države. A država mora

203

skrbeti, da se ti stanovi toliko ne namnože, da
bi jih ne mogla vzdrževati.

6. Poleg teh stanov imenujejo dandanes še
delavski stan. Delavski stan je prav za prav
tudi kmetiški in rokodelski stan, a dandanes je
to ime v rabi najbolj za tiste osebe, ki imajo
od dela jedino le zaslužek, in taki delavci so
največ po tvdrhicah, dninarji, rudokopi, ka-
menolomi in zidarji. — Kar je vzmet pri uri,
kar je voda pri mlinu, to so delavci pri vsakem
podjetju. Vsekako je njihov posel tem težji,
čim manj uspeha jim obeta njih delo. Roko¬
delec dela in ima naposled narejeno blago kot
svojo last v roki, a delavec dela, pridela pa
nič. Zato mora država z dvojno skrbjo gledati
na delavce, da lajša njih stan; delodajalec mora
z ljubeznijo vezati jih nase in jim dajati toliko
plačila, kolikor je bilo zaslužka, ravnati mora
ž njimi kakor s svojimi pomočniki. Nasproti
mora pa država tudi delodajalca braniti, da mu
samovolja in trma delavcev ne uniči podjetja.
Cim rahlejše je razmerje delodajalca do delavca,
tem večja mora biti skrb države, da se to raz¬
merje od nobene strani ne ruši in ne razdira.

9. Socijalizem.

V sedanjem veku se je društveno življenje
mnogo premenilo. Stare navade in naprave so
se odstranile, nekdanje družabne zveze so se
potrgale, državni red se je preosnoval — vse

204

v zmislu onih naukov, iz katerih se je poro¬
dila tudi krvava francoska prekucija. Glavna
težnja teh naukov je, da je človek vsestransko
neodvisen, zaradi tega naj vsak sam zase, ne
glede na druge, deluje in raste, kakor se mu
ljubi. Kmalu so začeli posamezniki, ki so de¬
lali samo za dobiček, kopičiti si ogromno bo¬
gastvo, države so s slabim gospodarstvom lezle
v dolgove, denar je  dobil vso oblast v roke
in ni bil več samo pomoček za občevanje in
trgovino. Zaradi tega je pa na drugi strani
velikanska množina ljudstva prišla ob vse in
do cela obubožala. Tem žalostnim razmeram
so pomagali posebno še v sedanji dobi izum¬
ljeni stroji. Kar so poprej delale roke, to sedaj
delajo stroji in ljudje jim samo strežejo. Ve¬
like množine ljudij se je nabralo po tvornicah ;
ljudstvo, ki je poprej živelo po vaseh in selih
v mirnem družinskem življenju, pridrlo je k
mestom v tvornice in tukaj životari pri uma¬
zanem in nevarnem delu in ob pičlem zaslužku
v vedni bedi in nezadovoljnosti. To je današnji
nesrečni delavski stan. Nekaj časa je šlo tako
mirno dalje, tvorničarji so spravljali velikanske
dobičke, delavstvo pa je hiralo. Tu so pa na¬
stopili možje, večinoma napolnjeni z napač¬
nimi modroslovnimi nauki, in učili delavstvo,
zakaj in kako naj si pomaga. Vsakdo je videl,
da se razmere morajo premeniti, socijalno
vprašanje ali vprašanje o družabni preosnovi

205

v prid delavskemu stanu je prišlo na dan. Mnogi
so si želeli in žele te preosnove tako, da bi
državna oblast prišla v roke nižjim delavskim
stanovom, da bi postala vlada demokratska
(demokracija = ljudovlada), in ti se imenujejo
socijalni demokrati.

S čim naj bi država preosnovala družbo, o
tem niso pisatelji te stroke jedne misli. Lassalle
(1825—1864) n. pr. uči, naj dobijo delavci
državno oblast v roko in potem premene raz¬
mere med onimi, ki delo dajejo in med de¬
lavci. Karol Marx  (1818—1883) je pa usta¬
novil v ta namen mednarodno družbo, ki naj
se organizuje in krepi tako dolgo, da bo mogla
sprejeti od malega števila kapitalistov njih imo-
vino, kakor so oni sprejeli (vzeli z ekspro-
prijacijo) od manjših lastnikov njihovo last.
Vse današnje težnje socijalistov gredo skoro
soglasno na to, da se lastnikom vzame lastina in
ali vnovič razdeli med vse ali pa ohrani v
državni lasti vsem državljanom za užitek. To se
mora doseči ali po postavni poti tako, da dobijo
pristaši teh naukov večino v postavodajalnih
skupščinah, ali pa s silo, ako ne gre drugače.

Socijalizem nima znanstvene podlage in se
ne opira vseskozi na osebne pravice, sicer bi ne
težil zoper pravico osebne lasti. Pač pa ima
socijalizem močno zaslombo

1. v žalostnih razmerah delavcev in v ne¬
zmernem kopičenju bogastva pri kapitalistih;

206

2. v zapeljivih naukih socijalistov, ki svojim
pristašem obetajo take stvari, katere mikajo ne¬
razsodne ljudi, čeprav jim nihče ne bi mogel
izpolniti takih obljub;

3. v pokvarjeni človeški naravi, ki teži po
veselju in po sreči, a se ogiblje dela. Zato
obetajo načelniki socijalistov pristašem za bo¬
dočnost velike dohodke, ki se bodo pridobivali
z manjšim delom, kakor je opravljajo sedaj.

Da se nauki socijalistov tem bolj primejo
ljudij, zatarejo jim vero, pahnejo jih v materija-
lizem in trdč, da je uživanje najvišji namen
človekov.

Kdor čuje o žalostnem stanju delavcev, v
katerem so bili nedavno in so deloma še sedaj,
priznava rad, da se mora delavcem priboriti
tako življenje, kakoršno se spodobi človeku.
Govorili smo o dolžnostih države ; seveda tudi
država ne more vsega. Dokler ne preveje vse
omikane družbe duh pravičnosti, ne bo bolje.
Duh pravičnosti in ljubezni pa živi samo v
krščanski veri. Zato so vsi poskusi, da se „reši
delavsko vprašanje", prazni, dokler se ne pre¬
drugači sedanja kultura.

Socijalizem je potemtakem bolezen človeške
družbe in ni modrosloven nauk. Saj ni težko
spoznati, da se praktično ne dado izvesti nauki
socijalistov. Ko bi danes odvzeli imetje vsem
bogatinom in je razdelili jednako med ljudi:
niti jeden dan ne bo imetje ostalo jednako. Da

207

bi uboštvo odpravili s sveta, to je nemogoče.
Da bi ljudje manj delali in vendar več zaslu¬
žili — to si nasprotuje. Da rodi zemlja toliko,
kolikor je ob majhnem in lahkem delu dovolj
za vse ljudi, to je zopet socijalistovska pre¬
vara. Zemlja se pač ne bo premenila iz solzne
doline v raj, kadar jo bo obdeloval socijalist.

V modroslovnem razkladanju ni umestno,
da bi še obširneje govorili o tem pojavu se¬
danjega časa. A nekaj dobička bo imelo člo¬
veštvo gotovo tudi od gibanja delavcev, to, da
se bo vzbudilo k delu in da bo dajalo čast
le onemu, ki si jo je zaslužil z delom.

10. Pravice podlaga in poravnava.

Ona dva dela v modroslovju, ki obdelujeta
nravnost in pravo, sta nekako siabejša kakor
drugi deli modroslovja. Ne pa zato, kakor bi
bili nravoslovni in pravoslovni nauki manj
vredni, kakor so drugi, marveč zato, ker mno¬
gim ljudem niso po volji in ker jih v istini ne
izpolnjujejo. Zato so — dejali bi — ti nauki
le bolj v knjigah, a ne v življenju; zato jih
oni ljudje v vsakdanjem življenju malo cenijo;
a drugi jih zopet zaničujejo, ker ne vidijo
uspehov in sadov iz teh naukov. Žal, zares je
človek tako slab, da služi svojemu nagnjenju
bolj kakor nepremenljivim nravnim in pravnim
zakonom!

208

Zaradi tega ne mislimo obširneje razkla¬
dati posamnih naukov o pravu, četudi bi našli
mnogo tvarine. Povedati bi mogli, kako se
pridobč razne pravice, na primer s pogodbo,
podedovanjem in z drugimi načini, na dalje,
kako se izgubi pravica, kako se oškoduje ali
kruši, kako pa se mora zopet poravnati, n. pr. s
povračilom. Zlasti nauk o povračilu je  ime¬
niten, ker se ljudje mnogokrat pregreše zoper
bližnjika in mu delajo kvar. Povedati bi torej
morali, kdaj, kako in komu naj se povrne ali
popravi storjena škoda; toda ta nauk sega že
preveč v posebne razmere in obdeluje toliko
znane stvari, da ga tukaj prezremo brez težave.

Pač pa je  treba ozreti se na neko drugo
stran nravnosti in prava, brez katere bi obeh
ne umevali popolnoma, in ta je ■ — večni konec
ali večna poravnava nravnih in pravnih razmer.

Čeprav nam vsakdanja izkušnja kaže, da
ljudje brezobzirno prestopajo nravne in pravne
zakone, vendar ne more iz tega sklepati noben
pameten človek, da so s tem oni zakoni od¬
pravljeni. Nekaterikrat zadene prestopnika kazen
od državne oblasti, nekaterikrat ga kaznujejo
že naravni hudi nasledki. Res je, da včasih pre¬
stopnika zakonov in večkratnega zločinca in hu¬
dobneža ne zadene nobena zemeljska kazen,
marveč živi v bogastvu in časti, kakor bi bil naj¬
boljši človek. Zatorej se vpraša: Ali nima zakon
nobene druge moči, nikake trdnejše podlage

2oq

'4

in nikake višje veljave t  Odgovarjamo: Imajo,
a ta moč in ta veljava zadeneta človeka po
smrti.

Dokazali smo, da je človeška duša neumr¬
ljiva. Duša živi potem, ko se je ločila od telesa,
kot popolnoma ista oseba, katera je bila v
življenju. Ohrani isto znanje, isto voljo, iste
namene, sploh — isto duševnost. Zaradi tega
pa tudi ostane v istih nravnih in pravnih raz¬
merah, v katerih je bila tukaj. Hudodelčeva
duša se ob ločen ju od telesa ne odtegne prav
nič onim dolžnostim, onim zavezam, v katerih
je bila v življenju: dejanja, katera je oseba
storila, ostanejo tudi zanjo veljavna ali dejavna,
in tako mora človek po smrti biti v nasledkih
svojih dejanj.

Z drugimi besedami rečemo to tako : Po
smrti prejme človek plačilo ali kazen za svoje
zemeljsko delovanje. Kdor se je ravnal po
nravnih in pravnih zakonih, kdor je izpolnjeval
vesoljni red, ta mora ostati v oni razmeri, ki
se sklada z redom, in ta je — soglasje, mir,
sreča. Kdor pa ni dopolnjeval nravnih in prav¬
nih zakopov, kdor se je boril ž njimi ali je
bil njih dejanski nasprotnik, ta tudi po smrti
ne more biti z nravnim redom v soglasju, ne
more se ga veseliti, marveč nravni red mu
mora biti le v muko ali kazen. Saj tudi tatu ni
prijetna solnčna svetloba, in hudobnežem ni
ugodna družba veselih, nedolžnih ljudij. Ker je

2 I o

nravni red nepremenljiv in večen, zato ga ne
potisne v stran tisti, ki ga prestopi, marveč ta
red potlači v nesrečo hudobneža.

Vsak dan nam kaže življenje, da tukaj ni
vselej srečen tisti, ki je pošten in dober, marveč
mnogokrat ga tarejo stiske in nadloge. Tudi
vidimo, da se marsikateremu hudobnežu tu in
tam dolgo časa dobro godi, celo do konca živ¬
ljenja. Krivica vlada včasih ne samo nekaj dnij,
temveč leta in leta, da pokoplje cele rodove
v razvalinah. Res je krvavi Napoleon preživel
konec svojega življenja v žalostnem pregnanstvu,
toda s tem ni obudil k življenju stotisočev ne¬
srečnih žrtev, katere je dal pobiti po raznih
bojiščih.

Ali se torej ta usoda nikdar ne poravna
Ali se bo nesrečnemu poštenjaku in pravičniku
vekomaj godilo slabo, in srečnemu hudob¬
nežu na vek dobro? Ne, ne more. Nravni in
pravni red premore vsak upor z neskončno
silo, saj tudi prirodni zakon zravna vsak na¬
videzni nered in si ohrani občno veljavo.

Da se tako vzdržuje red in da se zravna
človeška usoda po smrti, to je popolnoma
trdna resnica, katero priznavajo vsi narodi.
Ako bi ne bilo tako, ne bi mogli govoriti o
nravnem in pravnem redu, vse bi bilo samo
prevara.

Tako nam tudi pravni kakor nravni red
kaže še drug svet in drugo življenje. In to živ-

2 I 1

14

Ijenje je namen in konec vsega delovanja po
omenjenem redu. Tukaj je življenje mnogokrat
kakor zavito ali zakopano v zemeljske ovire,
težave, nasprotstva. Tam pa se bo to življenje
razvilo čisto in popolno. Tako se v pravem
pomenu uresničuje rek, ki pravi:

Pravica \maga.

IV. del: O lepoti in umetnosti.

1. O čem govorimo v tem delu.

Obširne so zmožnosti človekove. Ne samo,
da spoznava resnico, da hoče in dela dobro,
da se da voditi pravici in živi v dobro ure¬
jeni družbi : ima tudi poseben dar, da spoznava
in čuti, kake so stvari po svoji obliki, vnanj-
ščini, sestavi — popolne, primerne in ugodne.
Kdo ne vč, da se nam zdi pomladno jasno
jutro lepo, jesenski megleni dan pa ne? Lo¬
čimo torej lepe od nelepih, prijetne od nepri¬
jetnih stvarij. Za to svoje ravnanje moramo
imeti ne samo dar ali zmožnost, marveč tudi
neko pravilo ali neki zakon nas vodi, da se po
njem ravnamo. Ne bi mogli ločiti lepih od ne¬
lepih stvarij, ako bi nam tisti notranji zakon
ne določil, kaj je lepo, kaj pa ni.

A jasno je tudi to, da ne bi mogli ločiti
lepih stvarij od nelepih, ako bi ne bile stvari
same različne. Kako bi mogli sami iz sebe in

2 1 2

samovoljno ločiti stvari, ko se vendar popolnoma
zavedamo, da ne delamo stvarij lepih mi, marveč
da so same take ?

Da doženemo nauke v tej stroki, ozirati
se nam bo na dve strani: i. na ono posebno
lastnost stvarij, katero imenujemo lepoto,
in 2. na svoje spoznavanje lepih in ne¬
lepih predmetov ali na čutenje in cenjenje
tega, kar je lepo. Vendar ne bomo teh dveh
stranij obdelovali ločenih, marveč v istem raz¬
kladanju nam bo paziti, da ne zanemarimo ali
objektivne ali subjektivne strani. Ker pa na¬
hajamo lepoto v prirodnih in v človeških delih,
zato nam bo preiskovati obe vrsti, vendar mnogo
manj prirodo, kakor umetna dela, ker umetna
dela nam nalagajo več tvarine kakor priroda.
Zaradi tega smo tudi temu celemu oddelku
dali naslov: O lepoti in umetnosti.

Ta del modroslovja, ki ga namerjamo tukaj
obdelovati, imenujemo tudi estetiko. ,Este¬
tika' pomenja prvotno nauk o čutenju. Nemški
modroslovec BaUMGARTEN  pa je rabil 1. 1750
prvi to besedo za nauk o lepoti, kolikor jo čutimo.
Po domače bi rekli: estetika je nauk o lepo-
čutju. Ta beseda je odslej prišla tako v na¬
vado, da je ne rabimo samo za posebno vedo,
ampak tudi v življenju n. pr. ,estetično 1 , kar po¬
menja lepo ali vkusno.

Umeva se samo ob sebi, da ta veda ni tako
samostojna, da ne bi se nič ozirala na druge

2'3

modroslovne stroke. Nauk o lepoti se mora
tesno oklepati nauka o resnici in dobroti.

2. Kaj je lepota.

Ako vprašam otroka, kaj je lepo, pokaže
mi — ako se mu ne zdi vprašanje nespametno
— hišo, obleko, podobo, igračo. S takim od¬
govorom seveda ne moremo biti zadovoljni,
čeprav je  tudi v otroškem odgovoru doberšen
kos modrosti; ne vprašamo namreč, katere stvari
so lepe, ampak kaj je lepo sploh, t. j. kaj je
v stvareh, zaradi česar so lepe. Od tega vpra¬
šanja moramo ločiti še tretje vprašanje, namreč,
kaj je lepota po bistvenih momentih. Tu go¬
vorimo najprej o drugem vprašanju. Vprašamo
namreč: Na kakšen način naj si mislim lepoto,
za kakšno bitje naj jo imam; šele potem bomo
govorili, iz česa izvira ali iz katerih momentov
je lepota.

Katere reči so lepe, to nam pove opazo¬
vanje. Kadar se človek nekoliko zaveda, spo¬
znava tudi razloček med lepimi in nelepimi
stvarmi. Vednost pa mora preiskati, kaj je neki
v stvareh, da jih imamo za lepe. Preprosta
pamet ne potrebuje in nima za to vprašanje
odgovora, a za vednost je prevažna in neob-
hodno potrebna.

Kakor je trdno, da so nam nekatere stvari
lepe, tako je tudi trdno, da to ni. samo do-

214

zdevanje, marveč stvari so is ti ni to in same
na sebi lepe. Kar je lepo, to ni morda pre¬
vara, ampak je prava istina. To nam potrjuje
soglasje vseh ljudij. Ako namreč imenujemo
mnogi ljudje kako stvar lepo, mora biti lepa
sama na sebi, drugače ne bi spoznali jednako
te lastnosti vsi. Zaradi tega moramo odločno
zavrniti modroslovce in estetike iz tako zvane
kritične (KANT-ove) šole, ki so imeli tudi le¬
poto ne za istinito lastnost, ampak za način
subjektivnega naziranja.

Nadalje je tudi lahko umeti, da lepota ni
nikako telo, nobena snov. Snov n. pr. zauži¬
jemo, a nihče ne zaužije lepote. Lepota tudi
ni nikak duh. Duha ne vidimo, a lepe reči vi¬
dimo in slišimo. Zato moramo reči, da je
lepota lastnost ali svojstvo predmetov.
Snovne stvari imajo lepoto, so lepe, a nikdar
ni snov sama lepota.

Potem spoznavamo, da lepota ni dolga in
široka, ni obsežna ali stisnjena, ni rdeča ali
zelena, torej lepota ni čutna lastnost. Lepota
ne more biti nič takega, kakor je  obsežnost,
barva, zvok, gibanje . . . kar so telesne lastnosti
in telesno delovanje; torej mora biti lepota
višja. To spoznavamo tudi iz tega, da je v
barvi, v obliki, v gibanju in drugih razmerah
ob je d nem. Zato je lahko razvideti in skle¬
pati, da lepota ni nikakor taka čutna lastnost,
kakor barva, dolgost, gorkota, sladkost, pa je

215

tudi ne spoznava nobeno čutilo, ker lepote
same ne vidi oko in ne sliši uho; pač pa lepo
sliko, lepo glasbo.

Pa še iz drugih razlogov se vidi, da lepota
ni čutna lastnost, a)  Ako bi bila čutna lastnost,
čutile bi jo tudi živali. A znano je, da godba
na trobila n. pr. psu nikakor ni všeč, b)  Da se
spoznava lepota v umetnih slikah ali skladbah,
treba je tudi duševne omike. Ako bi bila le¬
pota zgolj čutna, morali bi jo vselej in povsodi
jednako spoznavati uki in neuki.

Vemo, da sami spoznavamo lepoto ob
raznih prilikah, ob raznih dobah in v raznih
okolnostih različno. Sedaj se nam kaka stvar
ne zdi lepa; kmalu potem, ko smo jo bolje
preudarili in se vseh okoliščin spomnili, pre¬
drugači se naše mnenje o lepoti. Kolikokrat
se primeri, da nam je ob kakem pogledu kaka
oseba zoperna; a ko smo jo bolje spoznali in
se je nekoliko privadili, zdi se nam naposled
lepa, ali se pa zgodi nasprotno. — Ker se- pa
čutne lastnosti v stvareh (v naših vzgledih) ne
premene, in je tudi naše čutenje isto v raz¬
ličnih prilikah, zato je trdno, da ne spozna¬
vamo lepote s čutilom, ampak z umom. Torej
tudi lepota sama ni telesna lastnost kakor
so barva, teža, oblika, marveč je nadčutna
lastnost.

To je važno za naše preiskovanje, a ni še
dovolj; ozreti se moramo sedaj nase. Obče

2 1 6

znano je in ni treba za to nobenega dokaza,
da nam lepota vselej ugaja Lepota, ki bi ne
ugajala, ne bi bila lepota.’) Napravlja nam
radost v duši in v srcu.

Kolikor kdo spoznava lepoto, toliko čuti
tudi prijetnost ali ugodnost. Lepota nas nekako
vname, povzdigne, poživi in s tem oveseli. Vsa
naša osebnost je v tem stanju, ki nas do cela
prevzema: dušo, ki spoznava lepoto, pa tudi
telesnost, katera vidi in sliši lepi predmet in v
katero deluje razvneta duša. Duševna ugodnost
se nekoliko preseli ali razdeli tudi na telesnost,
ker je  človek le jedno bitje in vsestranska jed-
nota. Take vrste duševno-telesno stanje, bodisi
prijetno ali neprijetno, imenujemo čustvo. Po¬
temtakem rečemo, da vzbuja lepota v nas pri¬
jetno ali ugodno čustvo.

Vse to spoznava vsakdo, ako opazuje no¬
tranje gibanje in dobro loči posamezne gibljaje
svojega srca. — S tem smo razkazali, kaj je
v predmetih lepota, kje je in kaj učini. A kateri
so bistveni momenti v lepoti, nismo še povedali.

3. Bistvo lepote.

Veliko se je pisalo o tem vprašanju, kaj
je bistvo lepote. „Lepota je ideja v javljanju",
ali : »Lepota je  soglasje, skladnost zunanjega

’) Sv. Tomaž Akv. pravi: Pulchra sunt, quae viša
placent.

217

pojava z idejo" — take in jednake razlage či-
tamo po knjigah. Da se take razlage dado
lahko umeti, ne moremo trditi. Poskušajmo
torej umevneje razložiti lepoto.

Najprej je to trdno, da je lepota neka po¬
polnost. Vsekako je popolnejše, če je stvar
lepa kakor če je grda. In ta popolnost se nam
na vnanje kaže ali razodeva. Ako je n. pr. v
raztrgani knjigi napisanih veliko lepih naukov,
je v tem oziru dobra in popolna, a lepa ni. Ako
je pa primerno vezana in obrezana, je tudi
lepa. Lahko je vsakomur jasno, da je lepota v
tem, kar se nam na zunaj kaže ali razodeva,
ne pa v tem, kar spoznavamo samo z umom,
torej v bistvu ali v notranjosti stvarij. Potem¬
takem je lepota vnanja popolnost. A vnanja
popolnost — kaj neki je, ako ni ob jednem
tudi notranja? Kakšen voz je neki lep? Ali tak,
na katerem se ne more nihče voziti? Ne, lep
voz mora biti tudi dober za vožnjo ; če je nepri-
praven in neokreten, pač ni v pravem pomenu
voz. Lep voz je torej dober za vožnjo in tudi
očem prijeten. Kadar se popolnost voza kaže
tudi na oči, tedaj je voz lep.

Po tej poti premišljuj, dragi čitatelj, kar¬
koli hočeš, povsodi najdeš isto : lepota je tam,
| kjer se kaže ali razodeva našim čutom -po¬
polnost stvari. Obraz je lep, ako mi kaže po¬
polno človeško glavo. Ako bi bila na obrazu
brazda ali maroga, ne bi bil obraz lep, ker ta

218

bi motila ali razdirala celotni in popolni vtisek.
Hiša je lepa, kadar je dobra za svoj namen,
popolna v celoti in v svojih delih, in se to
našim očem kaže. V obče se v tem razkladanju
vjema večina modroslovcev, zato lahko rečemo:
Lepota je tista popolnost ali dobrota
kake stvari, ki se javi ali kaže po vna¬
nje. Torej ima lepota dva bistvena znaka ali
momenta: Prvi je ta, da je lepota neka popol¬
nost, dobrota, vrlina, dovršenost, ne pa nepo¬
polnost ali nedostatnost ali slabost. Drugi pa
je, da se ta popolnost razodeva y vnanjem po¬
javu, to je: popolnost se kaže neposredno ali
naravnost očem ali sluhu ali opazovanju. Le¬
pote ni treba preiskovati z globokim mišlje¬
njem, ni je treba iskati z drobnogledom, ampak
pokaže se nam tedaj, kadar se pokaže stvar. Ko
bi se popolnost tako ne razodevala, ne bi bila le¬
pota, čeprav bi bila vrlina in stvari v prid. Zdravje
in čilost je vsekako dobrota in vrlina človekova,
toda lepota ni; velikanska moč Herkulova je tudi
vrlina, a lepota ni; Aristidova pravičnost je
častna vrlina, a lepota ni: toda Alkibijadova
ravna postava, gibčnost, zdravje, moč, kar se
je vse  kazalo na njegovem telesu, to je lepota,
čeprav njegov značaj ni bil dober. Kdor je videl
Alkibijada, rekel je, da je lep ; kdor je videl
Sokrata, rekel je, da je grd, čeprav je  bil ta
moder in zmeren, a oni nezmeren in strasten.
Kakor smo videli, resnico spoznamo z umom,

219

ko razvidimo, da se vjema z istino (n. pr. res¬
ničen nauk); dobrota se vjema z namenom in
z večno postavo (n. pr. rešitev iz smrtne ne¬
varnosti) ; pravica se vjema z družabnim redom
(n. pr. pravična razsodba sodnikova) : a lepota
je očitna, je vnanja popolnost stvarij, je sklad¬
nost in primernost z našim zaznavanjem.

To je torej bistvo lepote. Iz tega se pa raz¬
vidi še marsikaj drugega. Prvič spoznamo, da
nahajamo — ker smo čutni — največ lepote
v čutnih stvareh. Čutnih predmetov se
nam nudi mnogo več nego nadčutnih, in čutni
predmeti se nam neposredno kažejo, kakšni so.
Zato so nekateri mislili, da je lepota samo
čutna lastnost, ali da je na samih čutnih stvareh.
A so tudi nadčutne stvari lepe in je — to
učimo v drugi vrsti — tudi nadčutna
lepota. Vsakdo pravi: lepo dejanje, lepa duša,
lepa misel: to vendar niso čutne stvari ! In
Bog, ki je ustvaril vso lepoto, je brez dvoma
nad vse lep, toda ne čutno, ampak nadčutno.
Tudi nadčutna lepota vzbuja ugodno čustvo,
veselje in ljubezen.

Dalje moramo ločiti pravo in nepravo ali
navidezno lepoto. Stvari namreč imajo več
delov; vsa stvar se nam ne razodeva na prvi
pogled. Zato je možno, da je kaj le deloma
ali v jednem oziru lepo, ne pa po vsem bistvu.
Hiša je lahko lepa od zunaj, a znotraj razdrta
in zamazana. Tukaj ni hiša lepa, ampak zu-

220

nanja oblika je ugodna. Na to treba gledati,
kadar sodimo o lepih predmetih. Jabolko, ki
je piškavo, utegne imeti rdečo kožo : tedaj je
koža jabolčna lepa, ne pa jabolko samo. Pesem
nenravne vsebine ima morda lepe rime in sladko
zveneče besede: tedaj je pač besedni sestav
lep, ni pa pesem lepa. Prava lepota izvira iz
celotne narave kakega predmeta, neprava je pa
samo slučajno na kakem delu ali na kaki strani
dotičnega predmeta.

Lepote ni tam, kjer ni bistvene popolnosti.
Ako si mislim lepo stvar (in ne samo prijetno
vnanjščino), mislim si jo lepo po vseh njenih
delih, kakor tudi v celoti, t. j. mislimo si jo
popolno, kakor je primerno njenemu bistvu.
Tako ravnamo vedno, tako sodimo vselej in
to nam je trden dokaz, da ni lepote brez bi¬
stvene dobrote in popolnosti. Kdor loči lepoto
od druge popolnosti, loči vnanjščino od stvari
same, loči pojav od predmeta, senco od te¬
lesa.

Kakor se sploh v vsaki stvari zrcali dobrota
in modrost Stvarnikova, ki jo je naredil po
svoji ideji, tako se razodeva^ prav ta Stvarni¬
kova dobrota v lepih stvareh. Čutne stvari imajo
v svoji lepot« vtisnjen znak božjega dela. Trdo
snov je  uredila in pripravila božja moč in božja
ideja tako, da je kakor bi sevalo iz nje nekaj
višjega. Zares je v  pravi lepoti nekak blišč in
sijaj, ki seveda ni navadna svetloba, marveč le

221

žar notranje popolnosti. Zatorej se umen opazo¬
valec lepote rad spominja vira, temelja in vzora
vse lepote, ki je  božja popolnost.

Potrebno je še, da si ogledamo dva glavna
pogoja vsake lepote. V vsakem lepem pred¬
metu nahajamo poleg bistvene popolnosti tudi
red, razmernost ali jednoto v posameznih delih.
Lepota in red sta neločljiva; pri lepi stvari
morajo biti vsi deli dobro urejeni. Kako bi
bil lep vrt, kako bi bila lepa soba, ako nima
nobenega reda ?

Druga zahteva je, da je lep predmet po
celoti in po delih jasen in razgleden.
Ako ne morem delov razvideti, ne zdi se mi lep.
Tudi najlepši kraj ni lep, ako ga zastira megla;
kadar ne moreš razločevati delov, če niso na
sliki posamezne osebe določno risane, ni po¬
doba lepa. Pesem ni lepa, ako niso v njej misli
jasne; govor ni lep, ako ne umevaš mislij, ako
ni sestavljen pregledno.

Tako smo spoznali bistvo lepote in razvi-
deli, da lepota izvira iz bistva stvarij, da se
javi v vnanjščini, in da jo spoznavamo tako,
kakor zaznavamo stvar samo, s čuti in z umom.

4. Lepote in njene posamne vrste.

Čeprav je lepota, kakor smo jo določili,
ista v vseh lepih predmetih, vendar se dado
ločiti nekatere vrste, v katerih ima lepota po-

222

seben značaj. Najprej imenujemo veličast¬
nost. Veličastno imenujemo to, kar je po svoji
vnanji strani veliko in mogočno in zato našega
duha povzdiguje. Seveda nam veličastni pred¬
met tudi ugaja, toda s tem nam ugaja, da nas
navda z nekako krepkostjo, močjo, odločnostjo.
Kar se tiče pa predmeta samega, temu se kla¬
njamo in ga občudujemo. Kadar je predmet
že toliko velikanski, da ga ne moremo z umom
obsegati, marveč se mu samo čudimo ali di-
vimo, tedaj je čudovit ali tudi d i v e n.

Omeniti je tukaj potrebno tragično le¬
poto. Ne moremo tu razlagati, od kod ta beseda,
pač pa lahko razložimo bistvo tragične lepote.
Tragična je n. pr. osoda človekova tedaj, kadar
so njegovi nameni in čini veličastni; zaradi
kake krivde pa ga pogazi in uniči višja so¬
vražna moč; a tudi v tem padcu, tudi v ne¬
sreči ostane junak veličasten. Zato nam vzbuja
dvoje važnih čustev: sočutje in strah.

Lepota ugaja po svoji vsestranski dovrše¬
nosti. Ako pa ne gledamo toliko na vsestransko
popolnost, kolikor na to, da je stvar ugodna,
pravimo, da je m i la ali 1 j u b k a. Milina je
seveda lepota, toda s tem posebnim ozirom,
da mehka in prijetna oblika jako ugaja, če¬
prav ni bistvo krepko in popolno. Milina se
nahaja v prav mnogih stvareh, v prirodnih in
umetnih ; milina miri, tolaži in blaži človeško
srce. Ako je njen značaj obilno izražen, tedaj

223

prehaja, ako je predmet majhen, polagoma v
nežnost. Nežnost je nasprotna veličastnosti.
Ta povzdiguje, ona pa brzda in lajša čustva.
Miloba in nežnost sta poleg vzvišenih pred¬
metov jako prijetni.

Milini je sorodna mičnost, kadar vzbuja
zanimanje in veselje. Mično je lahko kaj ta¬
kega, kar je tudi nepopolno lepo. Nadalje je
kak dogodek ali govor ali drug umotvor ganljiv,
ako vzbuja močna čustva, zlasti sočutje ali
žalost. Nasproti so nekateri predmeti taki, da
ne vzbujajo žalosti, ampak nenadno veselost
in nas prav s tem mikajo. Imenujemo jih
smešne. Smešni predmeti niso naravnost lepi,
zanimajo le zaradi ugodnega čustva, katero vzbu¬
jajo. Treba je pa za to čustvo, i. da je na
predmetu neka nevažna stran nepopolna in
z drugimi neskladna. Ako n. pr. mal deček dene
na glavo velik, visok klobuk, je to smešno, ker
se pokrivalo ne vjema s postavo. 2. Ne sme
biti tista neskladnost nikdar grešna, zakaj greh
ni smešen. Uspeh smešnosti je tem večji, čim¬
bolj nas iznenadi.

Smešnost se kaže na razne načine: včasih
samo zabava, tedaj je stvar humoristična;
drugič pa tudi nekoliko zbada, kadar pohvalno
govori, a grajalno misli, kar se imenuje iro¬
nija; in če je grajanje in zbadanje bolj očitno
kakor lepota, je sarkastično. Ako sta dve raz¬
lični stvari združeni tako, da se vidi njiju slu-

224

čajna zveza in bistvena razlika ob jednem, ime¬
nuje se to dovtip n o, kar je včasih, ako se
rabi v pravi meri, jako mično in prijetno.

5. Lepota v prirodi.

V vsaki stvari se nekoliko kaže po zunanje
njeno bistvo, zato je vsaka stvar lepa. Ni je
nobene, da ne bi imela nekoliko popolnosti;
kakor je  vsaka resnična in dobra, tako je tudi
lepa.

S tem pa ni rečeno, da to lepoto povsodi
spoznavamo. Očitna nam je lepota le tedaj,
kadar je toliko krepka, da vzbudi naše čustvo.
Potemtakem je sicer vsa priroda lepa, vendar
imamo za lepe le one predmete, ki nam po¬
sebno ugajajo.

Priroda nam kaže jako obilno lepote. Ne
moremo pa določiti zakona, po katerem bi
lepota vladala in se razširjala v prirodi. Po¬
polnejša bitja niso zaradi tega tudi lepša. Na
primer želva, povodni konji so vsekako popol¬
nejša bitja kakor cvetlice, vendar so cvetlice s
krasnimi barvami in lahno postavo mnogo lepše
od onih živalij. Reči bi smeli le to, da je neka¬
terim prirodnim bitjem lepota namen, kakor
mnogim rastlinam ali metuljem, drugim pa ži¬
vahnejše delovanje.

V prirodi se izraža lepota na najraznejše
načine: v oblikah, v barvah, v obrisih, v gi-

22 5 ‘5

banju, v sestavi mnogih predmetov, v glaso¬
vih itd.; seveda tudi v raznih stopinjah od pre¬
proste oblike v rudninah do čudovito lepe oblike
v človeški postavi. Četudi se ne dado določiti
zakoni, po katerih so razširjeni lepi predmeti
po prirodi, znani so zakoni, po katerih zazna¬
vamo in cenimo lepoto. Vemo namreč, kakšne
črte, kakšne oblike, kakšno gibanje, kakšna se¬
stava barv in glasov je lepa, kakšna velikost,
kakšno razmerje; vemo tudi, kaj se druži v
soglasje in kaj ne, s kratka: poznamo zakone
lepote, četudi ne zakonov lepih predmetov.
Lahko je pa opaziti, da so predmeti iste vrste
tem lepši, čim popolnejši in bolje zrastli so.
Mala vijolica sicer lepo diši, a posebne lepote
ne kaže. Ako jo pa skrbno in umetno gojimo,
zraste večja in lepša.

Ako gledamo na to, koliko lepote je v
prirodi in kakšna je, reči se mora, da je
lepote v prirodi jako obilno in da je semtertje
jako velika; večinoma pa ne pazimo na njo
in je ne cenimo. Ako vzamemo v roko drobno¬
gled in pogledamo, kako so sestavljeni naj¬
manjši deli rastlin in živalij, vidimo ne samo
v oblikah, ampak tudi v barvah prav krasne
proizvode. Kako lepe so večinoma rastline, o
tem nam ni treba govoriti, ker nam govori
dovolj oko. Sv. pismo samo nam stavi za vzgled
lepe vnanjosti poljsko lilijo. Kakor nas razve¬
seljujejo male mnogoštevilne cvetke s svojim

220

oblačilom, ker večkrat preprežejo velike ravnine
kakor pisan prt, tako nam vzbujajo visoka in
močna drevesa čustvo veličastnosti. Drevje stoji
sploh zastran lepote med prirodnimi stvarmi
v prvi vrsti. Pa koliko je razlike med našimi
košatimi drevesi in golimi palmami z vencem
na vrhu! — Tudi živali nam pripravljajo pri¬
zore, polne lepote. Povsod se gibljejo in sučejo,
povsod nas spominjajo, da priroda ni mrtva
stvar, ampak živa slika božje mogočnosti. Kako
lepe prizore nam nudijo domače živali ! Ceda,
pasoča se po travniku ali po visokih planinah,
pes, ki spremlja popotnika, konj, ki nosi jez¬
deca — to so lepi predmeti, ki te oveselč do
dna srca. Med divjimi živalmi so nekatere iz¬
redno lepe, kakor plaha srna, krepki jelen,
posebno pa mogočni lev na suhem in orel v
zraku.

Vse stvari pa presega po lepoti človek s
svojo pokončno postavo in umnim obrazom.
V človeškem telesu je nakopičen pravi zaklad
najvišje lepote, — pač zato, ker človek je tudi
duševno bitje, in v telesu, zlasti na obrazu od¬
seva njegova netelesna duša. Koliko moči je
v očeh, koliko prememb na ustnicah, koliko
izrazov imamo v rokah ! Seveda je pri človeku
v lepoti mnogo stopinj od vsakdanjega obraza
do takih vzorov, ki so navduševali prve umet¬
nike, vendar je bistvena lepota v vsakem bitju,
ki je moglo rasti brez zavire in poškodbe. Da

227 15*

je tudi lepota posebna prednost, katero ima
človek od stvarnika, ni treba šele zatrjevati.

In celo nad zemljo je razsuta lepota v stvar¬
stvu : prelep prizor nam je prav tako dnevno
nebo z veličastnim solncem, včasih s temnimi
oblaki, z bliskom in gromom, kakor tudi po¬
nočno nebo z neštetimi zvezdami. Povsodi le¬
pota, povsodi obilno tega, kar ugaja našim
očem in povzdiguje našega duha. Zares, lepa
je priroda, in srečen oni, ki jo umeva!

6. Od kod izvira umetnost?

Umetnost izvira iz človeške narave, kakor
izvira vsako drugo človeško delovanje.

Lepota nam ugaja; to smo večkrat pove¬
dali v dosedanjem razlaganju. Kar nam ugaja,
to ljubimo ali imamo radi. Torej nas naše na¬
ravno teženje vodi do lepih stvarij. Kar je v
prirodi lepega, to je ljudi vedno mikalo in jih
bo mikalo, dokler bo živel človeški rod. Cesar
si želiš, tisto si izkušaš pridobiti, da je imaš in se
ga veseliš. Lepo cvetlico rad utrgaš, da jo s
sabo odneseš in deneš blizu sebe v svojem sta¬
novanju. Tam jo pogledaš pogostoma ali po-
duhaš, dokler je lepa. Kadar izgubi lepoto, tedaj
jo zavržeš

No, česar človek nima in si tudi ne more
pridobiti, to si naredi sam. Čudno bi pač bilo,
da bi nam lepota ugajala, a ne bi se trudili pri-

228

praviti si lepih stvarij. Otroku ugaja bistri
potok : zato izkoplje mal jarek, vlije na jedni
strani vode, pa ima sam svoj potoček. Velikih
dreves ne more imeti, toda veje in bilke lahko
zasadi v prst ali blato, da ima gozd. Gora in
hribov ne more imeti, a kup peska si nanese
skupaj, da mu je namestu hriba.

Nadalje treba ozirati se na nagon posne¬
manja. Prirojen nam je živahen nagon, da več
ali manj posnemamo, kar nas zanima. Pasje
lajanje, mačje mijavkanje, tuljenje in rjovenje,
gibanje živalij in drugih stvarij posnema človek
sam ob sebi. Cim mičnejše je kaj, tem rajši je
posnema. Zlasti pa rad posnema lepe oblike,
ker mu ugajajo.

Ni treba obširno dokazovati, da je posne¬
manje za umetnost pred vsem važno. Četudi
ni posnemanje samo že umetnost, a za umet¬
nostno delovanje je prav posnemanje — dejal
bi — vzmet, ki človeka goni in vodi. Umetnost
se je začela s tem, da je človek posnemal pri¬
rodo in opazoval samega sebe Vidni predmeti
v prirodi imajo določeno obliko, imajo jasne
obrise, ki se dado vpodobiti ali posneti s črtami.
Zato je človek zgodaj risal oblike živalij in člo¬
veka in rabil pri tem barve, kar nam kažejo naj¬
starejši ostanki. Jednako je umetno rabil tudi
svoj glas, in je peval; kmalu je izumil orodja za
glasbo, kakor piščalko in brenkljo s strunami.
Naša narava in prirodni pomočki so taki, da

229

je človek nehote izumil umetnost, in prav tako
se je po prirodnem nagibu pečal z umetnim
delovanjem. 1 ')

To delovanje je bilo čim dalje tem popol¬
nejše. Umetnost je hitro napredovala. Človeka
je učila in izpopolnjevala izkušnja, priganjala ga
je pa ljubezen do lepih stvarij. Ne malo ga
je veselilo tudi to, da more s svojo močjo
ustvariti nekaj, kar je podobno prirodnim stva¬
rem. Narisal je jelena z rogovi, narisal tudi
človeka — in se radoval tega svojega stvora,
v katerem se mu je nekako oživila prava pri¬
roda. Ta radost je bila tem večja, čim bolj je
umetnost napredovala.

Čeprav je v  prirodi veliko lepih predmetov,
vendar so mnogokrat v takih okoliščinah, ka¬
tere so lepoti v škodo. Rekli bi, da lepota v
prirodi ni vselej čista in prosta. Nadalje tudi
ni stalna. Kako hitro zvenejo cvetlice, kako
hitro se premeni pisan travnik v vročini! A
človek si želi stalnejše lepote, zato si hoče sam
ustvariti lepih stvarij, katere mu ne minejo.

Razvideli smo, da umetnost res izvira iz
človeške narave sama ob sebi. Kakor je umet¬
nost prirodna ali naravna stvar človekova, tako
je tudi splošna. Vsak narod, ki ni zašel v div¬
jaštvo, pozna in goji umetnost po svoje. Splošni
značaj  človeški in umetnostni je povsodi isti.

l ) Sv. pismo nam priča, da je že Jubal, šesti po¬
tomec Kajnov, izumil citre in harpo. (I. Mojz. 4, 21.)

230

7. Bistvo umetnosti.

Za življenje umetnost ni neizogibno po¬
trebna. Da živimo, za to je potrebno obdelo¬
vati polje, loviti divjačino, izdelovati razno
orodje in orožje z obleko vred: a tudi brez
umetnosti je človek lahko zdrav in vesel.

Zato pa ne spada umetnost sama pod idejo
dobrote ali pravice, marveč je prosto človeško
delo, katero se sklada povsem le z idejo le¬
pote. Noben nravni zakon nam ne veleva, naj
vsi ljudje slikamo ali godemo na gosli; tudi
ne zahteva pravica, da bi delali kipe ali zlagali
lepe pesmi. Potemtakem tudi umetnost ne
ustreza potrebam življenja, marveč samo lepša,
kakor pravimo, življenje naše. Njen namen ni
drug, kakor izvajati ali stvarjati lepe stvari. In
tudi ni nobenega modroslovca ali estetika, ki
bi ne priznaval umetnosti tega prvega in naj¬
višjega namena.

Toda kako naj ustvarjamo lepe stvari ? Ali
s tem, da samo posnemamo prirodo, da jo ka¬
žemo ali izražamo natančno t Posnemanje pri¬
rode sicer vodi človeka do umetnosti, toda
samo posnemanje še ni umetnost in tudi ni
njen namen. Namen prostemu človeškemu delo¬
vanju mora biti ta, da presegamo to, kar že
je ali obstaja. Z umetnostjo hočemo ustvariti
nekaj novega, posebnega, svojega. Cernu in
zakaj bi samo posnemali, saj prirode ne mo-

231

remo popolnoma posnemati! Nikdar ne mo¬
remo ustvariti tega, kar ustvarja priroda. Kaj
je tudi najlepši obraz, ki ga naslika slikar, v
primeri s pravim obrazom iz mesa in krvi!
Kaj je najmičnejše naslikana pokrajina v pri¬
meri s pravo pokrajino! In kaj je tudi naj¬
boljša pesem katerekoli vrste v primeri z istino,
katero čuti srce ali katera se vrši v življenju !
Ako naj bi bila umetnost golo posnemanje in
nič drugega, tedaj bi spadala v nauk o resnici,
v prvi del našega razkladanja; tedaj bi jo bilo
treba tako obdelovati, kakor logiko ali meta¬
fiziko ali drugo vedo. Pokrajinsko sliko bi mo¬
rali soditi prav tako kakor fotografijo. — Torej
trdimo : Da, posnemanje prirode nam kaže pot
k umetnosti, daje nam pomočke zanjo, ponuja
nam gradiva ali tvarine, toda umetnost še ni
to. V čistem jezeru odseva modro nebo in
lepo obrežje : toda to odsevanje ni nikak umet¬
nostni stvor, čeprav je v  jezeru natančen po¬
snetek lepe istine.

Ce ni posnemanje prirode bistvo in namen
umetnosti, zdi se, da je umetnost na nasprotni
strani. Da Indi in Kitajci delajo čudne in ne¬
navadne podobe svojih malikov, morda je to
namen umetnosti? Morda je umetnost tako
slobodna, da smeš vse izraziti in vpodobiti,
kar ti šine v glavo, kar ti pride v domišljijo?
Tudi to ne: to ni umetnost. Resnico pačiti in
na njeno mesto staviti izrodke domišljije, to

232

ne more biti namen umetnosti, ker to ni le¬
pota.

Ako se oziramo na vse to, rečemo lahko
tako-le: Umetnosti bistvo in namen je,
da prosto ustvarja in kaželepe pred¬
mete na podlagi resnice, kakor bi jih
ustvarjala priroda sama. To se lahko
tudi po sebi umeva, saj lepa ne more biti no¬
bena stvar, ako ni resnična.

Se po drugi strani spoznavamo bistvo umet¬
nosti. Vsak človek ima dar, da lepoto spoznava.
Nima pa vsak daru, da lepoto tudi izraža. In
oni, ki ga imajo, imajo ga v različni meri.
Kakor uči izkušnja, imajo nekateri ljudje v iz¬
redni meri ta dar ali, to moč. Imenujejo se
geniji ali ženiji). Cim večja je lepota nji¬
hovih stvorov in čim bolje so izrazili svojo
misel ali idejo, tem večjo moč so pokazali, tem
večji umetniki so. Umetnost torej ustvarja nove
predmete, ne iz ničesa, ampak iz človeškega uma.

To naznanja tudi ime umetnost ali ume-
teljndst, ker pomenja lastnost človeka, ki dobro
umeva. Umetelj ali umetnik ’) ali umeteljnik je
potemtakem mož, ki mnogo umeva. Ta duševna
moč dela umetnika, s to stvarja lepa, nova dela.

Da pa stvarja lepa dela z umom, treba, da
poprej misli in ve, kaj mu je stvoriti. V duhu

l ) Ker je ta beseda pri nas in Hrvatih navadna,
zdi se mi, da je ne kaže preminjati in zamenjavati z
jumeteljnikom*. Cehi pravijo: umelec, umelecky.

233

mora imeti ono stvar pred seboj, dušno oko
mu mora zreti sliko in dušno uho poslušati
glasove, katere hoče vidno in slišno pokazati.
Drugače ne more stvarjati ničesar, ako ne ve,
kaj mu je delati. Pa tudi te duševne slike ne
more napraviti si, predno si ni pojasnil, zakaj
in čemu bo to delo, kateremu namenu naj
služi in kaj naj učinja. Saj je to v naši na¬
ravi, in drugače ne moremo ravnati, ako ho¬
čemo ravnati umno. To, kar smo imenovali
namen, kar namreč hoče umetnik izraziti ali
doseči, to namisel imenujemo idejo. Brez
ideje ni umetnega delovanja, kakor ni hoje brez
poti in svetlobe. Predno naslika slikar lepo
človeško glavo, mora mu biti na mislih, ali
namerjati mora, da pokaže in izrazi človeško
lepoto sploh. In ko si je to namenil, tedaj se
vpraša: Kako, s kakšno sliko, s kakšnim po¬
sebnim delom učinim to namero ? Tako si
ustvari v duhu ali v mislih prav tako sliko,
kakoršno hoče pozneje na platnu prirediti nje¬
gova roka. Ta notranja slika pa ni več njegova
ideja, marveč imenujemo jo, ker se nanjo ozira,
ali ker jo je nekako uzrl v duhu, njegov vzor
(uzor) ali tudi ideal. Cim boljši, lepši in po¬
polnejši je vzor umetnikov, tem lepši je lahko
tudi njegov umotvor.

Vzor umetnikov je pa znan samo umet¬
niku ; prava zunanja stvar še ni, da bi se na
njej zaznala lepota. Tu treba torej notranjo

234

sliko ali vzor utelesiti, vprizoriti, pokazati. V
ta namen rabi umetnik čutne ali zunanje po-
močke in zunanje gradivo (les, kamen, kovino,
il, idr.), v katerem izdela to, kar je  uzrl v
duhu. Slikar vzame platno, barve in čopič, da
nam vprizori svoj duševni vzor. Cim natanč¬
neje se vjema zunanja slika z vzorom, tem po¬
polnejša je. Za to zunanje delo ali izdelovanje
treba umetniške spretnosti ali izurjenosti.
To delo je umsko in ročno ob jednem. Prav
zato, ker je tudi ročno, treba bodočemu umet¬
niku uka in vaje, da more naposled tudi roka
ali sicer čutna zmožnost stvarjati tako, kakor
je stvarjal poprej um sam.

Iz tega, kar smo povzeli iz vseh umetnostij
v obče in pojasnili z vzgledi, so razvidni b i-
stveni deli ali momenti umetnega delovanja.
Prva je namisel ali ideja, ki je umetniku vod¬
nica in ki določuje vse njegovo poznejše delo¬
vanje. Po ideji si ustvari umetnik svoj vzor,
ki je v duši izražena ideja. Ideja je splošna,
vzor je pa prav posebna ali individuvalna stvar.
Človeška lepota — ta je splošna ideja; a taka
in taka lepa glava, ta je posebna ali individu¬
valna, in tudi čutna, v kolikor je zrastla v do¬
mišljiji. Zakaj ideja izhaja iz uma, vzor pa iz
čutne domišljije. Naposled se izlije oni vzor v
zunanjo čutno obliko in je pravi umotvor.
Kaj je torej umetno delovanje drugega kakor
ono delo naše umne in čutne narave, s ka-

235

terim stvarjamo svoje ideje vidno ali čutno v
lepih zunanjih stvorih — umotvorih?

8. Katere so vrste umetnosti.

Tudi vrste umetnosti je določila priroda
sama. S kolikor načini moremo čutno izražati
svoje ideje v posebnih ali individuvalnih stvorih,
toliko je tudi umetnostij. Preiskovati pa nam
ni treba razdelitve, ker so zvedenci že davno
določili vrste umetnostij. Nam je le na tem,
da jih umevamo po njihovem bistvu.

I. Umetnosti se dele v tri glavne vrste. V
prvi vrsti hočemo predočiti lepoto očem ali
izraziti hočemo vidne predmete. To se pa
godi s tem, da se izrazijo obrisi ali tudi barve
na ploskvah, potem da se telesa vpodobijo te¬
lesno v kamen, les i. dr., in naposled, da se
ideje izražajo v velikih vidnih izdelkih ali stav¬
bah Ta umetnost, ki izraža ideje z vidnimi
predmeti, se imenuje oblikovna ali obrazna
umetnost. Ta ima zopet tri manjše vrste. Pred¬
mete namreč izražam ali i. s tem, da jih rišem
in barvam — slikam, ali 2. vpodabljam v tva¬
rino, dolbem, ali 3. da gradim večje stvore —
stavbe. Tako so obrazne umetnosti: slikar¬
stvo, kiparstvo in stavbarstvo.

II. Z raznimi glasovi se dado jako lepo iz¬
ražati ideje in čustva. Umetnost, ki izraža lepe
vzore z glasovi, imenujemo glasbo. Glasba

236

je jako bogata umetnost in obsega dve vrsti :
i. petje, ako rabimo za izražanje svoj (člo¬
veški) glas ali ako pojemo; 2. godba, ako
rabimo glasove raznoterega orodja, kakor strun
in piščalk.

III. A imamo še drug pomoček, da izra¬
žamo ideje in vzore, in ta je beseda ali govor.
Kadar z lepo besedo izrazimo lep vzor, tedaj je
to besedni umotvor. Ker se pa besedni umotvor
sam ne razodeva, marveč ga večinoma pevajo,
zato se imenuje tak lepi besedni umotvor pes¬
niški izdelek. Umetnost besedno pa imenu¬
jemo v obče pesništvo. S tem se tudi na¬
znanja, da sta besedna in glasbena umetnost
najtesneje združeni. Pesništvo je pa tudi razno :
1. Pesnik pripoveduje, kaj se je dogodilo, ne
da bi sam naznanjal, kaj misli in čuti: to
pesništvo se imenuje pripovedno ali epsko
(epično ; epos = beseda). 2. Pesnik opeva tudi
svoje misli in čustva, ki ga navdajajo: to se
imenuje lirsko, ker so nekdaj take pesmi
spremljali z brenkanjem na liri. 3. Naposled
pa se izražajo dogodki, čustva in celotna de¬
janja tudi tako, kakor se godč v resnici; tako
pesništvo, katero predstavlja s pravimi, ži¬
vimi osebami dejanja, imenuje se dramatika
(drama = dejanje). Vse te vrste izvirajo iz na¬
rave same in so polagoma zrastle pri narodih.

Ni treba skoro omenjati, da so umetnosti
tudi zvezane in zapletene med seboj, zlasti so-

237

rodne umetnosti, kakor slikarstvo in kiparstvo,
kiparstvo in stavbarstvo, petje in godba itd.

Ako je kak duševen izdelek bolj namenjen
porabi in koristi za življenje kakor da kaže
čisto lepoto, izločujemo ga iz umetnosti, na
primer govor, ki je namenjen večinoma pre¬
pričevanju, ali umetnostno obrtnost, ki lepša
izdelke za človeško porabo.

9. Slikarstvo.

Tukaj ni treba preiskovati niti, katera umet¬
nost je po času prva, niti, katera je višja, bo¬
gatejša, obsežnejša. Slikarstvo imenujemo tukaj
najprej, ker je najlože umevamo. Za človekom
gre senca njegova ; v prahu se vtisne noga ali
roka; primeš kako stvar z mokro roko, pa se
ti naredi podoba roke. Z ostrinami se zarezu¬
jejo ali rišejo črte, ki se naposled sklenejo in
podajejo obrise oseb ali stvari. Prideni takim
obrisom še barve, pa imaš sliko in umevaš, da
je priroda učila človeka risati in slikati.

Na ploskvi se dado zarisati ne samo črte
— obrisi telesnih stvarij, da se izraziti tudi
globočina in debelina stvarij, njih daljava, svet¬
loba. Ta umetnost ima torej vse pomočke, da
nam predstavlja zunanji svet, in zaradi tega je
popolna in vsestranska umetnost.

Slikarstvo se opira na razne prirodne za¬
kone ; umno porablja svetlobo in senco; pazno

238

izbira barve, predno jih sestavi, da se prijetno
zlagajo; najbolje pa pazi, da se nam pokažejo
prave postave ali oblike kakor stvarij sploh,
tako zlasti še oseb.

Tako je slikarstvo čudovito obsežna, gibčna
in bogata umetnost. Res, kako malo stvarij —
nekaj barv in platno — nam tako zvesto in
natančno predstavlja zunanji lepi svet! Pa dejal
bi, da nam ravno slikarstvo živo kaže ničevost
sveta, ker ga z umetnostjo lahko postavimo na
majhno ploskev, na kos platna.

Slikarstvo se je porodilo jako zgodaj. Vse-
kako je bilo risanje, s katerim se narejajo
stvarem samo obrisi, preje nego slikanje, a
oboje je v najtesnejši bratovski zvezi. Iz po-
četka so risali v kamen, drevesno skorjo, potem
v lesene, v kovinske ploče, nadalje na stene,
na papir in tudi na platno. Pri Egipčanih je
že zgodaj zrastla ta umetnost, kakor nam ka¬
žejo ohranjeni spominiki, cvetla pa je pri Grkih

V kiparstvu niso poznejši omikani narodi
presegli Grkov, pač pa v slikarstvu, v katerem
so Italijani, Spanci, Nizozemci dospeli do ču¬
dovite višine, zlasti odkar so rabili živahne in
trpežne oljnate barve. Tudi dandanes — kar
se spretnosti tiče — ne zaostajajo omikani na¬
rodi za prejšnjimi dobami in odkrivajo nova
polja umskega delovanja.

Slikarstvo ponuja umetniku več slobode
kakor kiparstvo. Moč umetnikova se lahko raz-

239

vije vsestransko. Vsa priroda, v malih in ve¬
likih delih, je pred njim, da jo vpodobi, se¬
veda pred vsem človek, kateri je tudi za sli¬
karja najlepši in najmikavnejši predmet. V tem
predmetu — zdi se —■ dviga se slikarstvo visoko
nad lepoto prirode, ker podaje telesno lepoto
človeško tudi očiščeno in povzdignjeno v vzorno,
dejali bi, nebeško obzorje, kakor vidimo to pri
najboljših slikah Matere Božje in svetnikov.

10. Kiparstvo.

V to umetnost štejemo ne samo izdelovanje
pravih kipov, ampak tudi vsako drugo delo,
ki se napravlja iz take tvarine, ki se da obde¬
lovati, kakor mehki kamen, ali les, ali omeh¬
čani il. Narejajo se telesne podobe, to je take,
ki so visoke, široke in globoke. Torej spada
semkaj tudi vzbočena ali vdolbljena podoba
(relief). Izdelujejo se telesne podobe ali z re¬
zanjem, klesanjem, kovanjem, vtiskanjem, zla¬
ganjem, piljenjem, ulivanjem.

Kiparstvo je jako staro. Človeku je priroda
sama kazala pot do te umetnosti Napravljal
si je razne podobe in jih tudi častil (malike).
Kakor je napredovala spretnost v izrezovanju,
tako je napredovalo tudi kiparstvo. Do naj¬
večje popolnosti so v kiparstvu dospeli Grki;
njih del niso presegli poznejši mojstri po obliki,
čeprav so njih ideje popolnejše.

240

S kiparstvom se da vpodobiti bolj ali manj
popolno vsaka telesna stvar; vendar obdeluje
ta umetnost večinoma le nekatere predmete
in sicer najprej človeka, ki je pravi in posebni
njen predmet, potem tudi nekatere živali, kakor
leva in konja : onega kot znamenje moči in
srčnosti, tega kot znamenje živalske lepote in
urnosti.

Kiparstvo predstavlja v prvi vrsti človeško
postavo, obraz in trup, na njih izraža no¬
tranja čustva, in šele v drugi vrsti kaže dejanja.
Vzrok je ta, da je za dejanja treba tudi ne¬
kake okolice, ki pa dela kiparju večinoma ne¬
premagljivo težavo.'i Tudi skupin ne delajo
radi kiparji ali vsaj ne obširnih. Najbolj sloveča
in znana je skupina „Laokoon“ v vatikanskem
muzeju.

Kiparstvo je prava in čista umetnost, v ka¬
teri se da razkazati vsa moč duha. Kipar ustvarja
natančno in lepo telesno podobo, in tako iz¬
raža človeka po njegovi vidni in čutni naravi.
Na vrh popolnosti pa dospe kiparstvo tedaj,
kadar pokaže v človeku vzvišeno idejo. V takem
kipu ne živi samo človek, marveč živi ideja ;
tu se kaže duša s svojimi mislimi in željami.
Najlepši vzgled nam je Michelangelov »Mojzes",

*) Slikarstvo pa ima prav v tem oziru večjo moč
in obširneiše polje. Predstavlja tudi dejanja, t. j. zname¬
nite prizore iz celotnega dejanja.

16

24'

v katerem se Čudovito strinja moška lepota in
jasno izražena ideja —- gorečnost za čast božjo.

Znanstvo nam razkazuje splošne resnice;
njemu je  največ na tem, kar je splošno. Umet¬
nost pa se peča s posebnimi ali individuval-
nimi proizvodi; najbolj med vsemi še kiparstvo.
Nikakor niso popolni taki kipi, ki kažejo ,ne¬
kako' osebo, ki bi bila lahko ali Peter ali
Pavel, marveč izražena in določna mora biti
tako, da nam kaže samo jednega človeka. In
ravno tu je najvišja moč umetnosti, zakaj čim
bolj je določen posebni človek, tembolje je po¬
gojena tudi obče človeška narava. In to je —
dejali bi — tudi vrlo-modroslovni element v
umetnosti. Modroslovec dožene v trdih pojmih
človekovo naravo, bistvo, posebnost ... a
umetnik izrazi to živo in istinito, popolno in
čutno. Zato zahteva dovršena kiparska umetnost,
da pozna umetnik vsestransko človeka, pa tudi,
da ga opazuje z višjega stališča, da umeva vzvi¬
šeno misel, katera naj se mu utelesi na mrtvem
kamenu.

11. Stavbarstvo.

Daši se peča stavbarstvo s takimi deli, ki
so človeku za potrebno rabo, vendar se splošno
šteje k umetnostim, pač zato, ker so njena
pravila določena po zakonih lepote. Stavbe ka¬
žejo prijetno zunanjo obliko, zlasti pa so pravi
umotvori tedaj, kadar so ob jednem velike in

242

umno prirejene, kadar vidimo v njih veličastne
oblike. Na stavbah se vidi tudi telesna moč
človeška poleg duševne, in to povzdiguje ogle¬
dovalca močno in vsestransko.

Modroslovni moment v stavbah je prav ta
moč človeška nad prirodo, nad trdo in mrtvo
tvarino. V lepi, veliki stavbi je oživljena tva¬
rina in združena v čudovito jednoto.

Večina stavb ima namen, da je človeku za
bivališče. Nekatere stavbe so pa posebej odlo¬
čene v božjo čast in službo. Ker so stavbe
druge vrste mnogo prostejše kakor človeška
bivališča, zato se tudi v onih bolje izraža ideja
lepote kakor v teh Umeva se pa samo ob
sebi, da nalagajo umetne stavbe mnogo več
dela, dušnega in telesnega, kakor pa preproste.

Tudi stavbarstva je učila človeka najprej
priroda. Tu je videl marsikatere oblike, katere
je posnel pri svojem delu. Narejal si je biva¬
lišče iz kamenov ali iz lesa, branil se je za vi¬
sokimi nasipi in zidovi, spoznal lastnosti apna
in je jel rabiti pri tem delu. Že v najstarejši
dobi so narejali semtertje velikanske stavbe
(babilonski stolp, piramide), pozneje so gradili
božanstvu v čast ne samo velike, ampak tudi
lepe stavbe, ki so se deloma ohranile do da¬
našnjega dnč. Bogočastne stavbe so bile v vseh
časih najlepše in izražale Čudovito bogastvo
človeške umnosti, moči in spretnosti, kakor
tudi živo versko čustvo narodov.

t6*

243

Ker so stavbe sestavljene iz mnogih delov,
treba je gledati na pravo razmerje, na trdnobo
in tehtnost v nižjih, pa na lahkoto v višjih
delih. Pravo razmerje mora biti med deli in
celoto in med deli posebej. Ne bi ugajala
stavba, kjer bi bilo preveč delov in členov, pa
tudi ne, kjer bi jih bilo premalo. V prvem slu¬
čaju jih ne moremo pregledati in vtisek ni do¬
ločen ali jasen, v drugem pa je pogled dolgo¬
časen, mrtev.

Za razne kraje in za različne namene je
treba različno zidati. Zatorej nam kaže zgodo¬
vina stavbarstva, da so nastali v raznih dobah
in v raznih deželah razni zlogi; drugačen je
zlog indski, drugačen egipetski, drugačen grški;
grški je rabil zopet različne stebre: dorske,
jonske in korintske; v krščanski dobi so gra¬
dili najprej bazilike, potem so gradili v roman¬
skem, pozneje v gotskem, začetkom novega
veka v prerojenem starem ali renesanškem
zlogu. Vsak zlog izraža neko idejo : grški zlog
kaže lepo, vabljivo obliko, ki ugaja bolj po
vnanjščini kakor po notranjščini; bazilika pa
ponuja veliko in razdeljeno notranjščino; ro¬
manski zlog izraža krepkost, mir in tihoto, spravo
duše z Bogom ; gotska stavba kipi kvišku in
povzdiguje duha iz zemskih spon v nebeške
višave; renesanški zlog pa naznanja zadovolj¬
nost človekovo s svetno lepoto, ki služi Bogu
v čast, človeku v veselje. Tako je izražena tudi

244

v stavbah modroslovna misel, zato je stavba
umotvor, ob katerem se rad in po pravici ustavi
premišljujoči um človeški.

Čeprav so bili stari narodi velikani v stav¬
barstvu, vendar jih je mnogo prekosila nova
doba, ker lahko porablja vse nove tehnične iz¬
umitve. Brezdvomno bo stavbarstvo napredo¬
valo še mnogo, toda bolj v velikanskih merah
in v drznih sestavih, kakor v pravi estetiški
lepoti.

12. Glasba.

V glasbi se nam kaže umetnost v najči¬
stejši obliki. Glasba ne služi nikaki potrebi
kakor stavbarstvo, ne poučuje kakor semtertje
pesništvo, ne nagiblje in ne prepričuje kakor
govorništvo, marveč samo zato deluje, da ugaja
in razveseljuje. Tudi se zdi, kakor bi bila glasba
nadčutna stvar: nevidno prihajajo glasovi k
nam, pa se izgubljajo nevidni v daljavo. Gla¬
sovi niso ne dolgi ne široki — , a koliko raz¬
ličnih oblik ima glasba v svoji oblasti, koliko
gibanja, koliko življenja, koliko čustev! In mar¬
sikaj, česar ne povč nobena beseda, česar ne
izrazi noben čopič, izrazi glas. Glasba razširja
človeškemu duhu moči, teženje in obzorje daleč
čez vsakdanji, tudi čez znanstveni svet. Kdor
je gluh za glasbo, ta ne pozna obširnega, ide-
jalnega sveta, ne pozna najlepšega življenja in
najčistejšega uživanja. In modroslovje glasbe je

245

v tem, da poznamo njen pomen v vesoljnosti
in posebej v človeškem življenju.

Vsa glasba deluje z glasovi. Ti so pa jako
različni: ne samo, da ima človek v svoji oblasti
celo vrsto glasov, tudi razno orodje si je pri¬
redil, s katerimi proizvaja različne in mnoge
glasove.

V glasbeni umetnosti ne rabimo vseh pojavov
ali učinkov, katere spoznava uho ali sluh:
rabni so samo pravi glasovi, ki izvirajo iz pra¬
vilnega zračnega gibanja. Za rabo ni šumenje,
bobnenje, ropotanje i. dr., pač pa donenje rogov,
zvok piščalk in strun.

I. Na prvem mestu je človeško petje. V
prijetni vrsti preminjamo glas in izrekamo be¬
sedne zloge dalje ali krajše, kakor zahtevata naglas
in pomen. Med vsemi glasovi je človeški glas
najlepši, ker ga imamo popolnoma v oblasti
in tako ž njim naznanjamo določno in umevno
svoja čustva. Kaj je petje v življenju človeškem,
kaj je v zgodovini človeške omike, to se ne
da povedati z malo besedami. Tu le rečemo,
da je petje, s katerim se lahko bavimo vsak
trenutek, nekak neusahljiv vir veselja, zabave,
vzvišenega našega življenja, neprestan dokaz,
da nismo ustvarjeni za trdo materijalno živ¬
ljenje, ampak da nam je tudi umetnost dana
v razvedrilo in povzdigo.

Vsaka pesem ima napev in besedilo.
Besedilo spada v pesništvo, glasbi pa pripada

240

napev. V napevu je moč in duh pesmi. Ako
poje več glasov isto besedilo, pojo ali jedno-
ali večglasno. Kadar pojo večglasno, mora biti
med glasovi s o g 1 a s j e ali harmonija. Soglasje
ima podlago v prirodnih zakonih, njene razne
načine pa spoznava in obdeluje posebna veda.
Daši je  v petju harmonija jako važna in jo je
novejše petje povzdignilo do dovršenosti, vendar
ne sme za njo zaostajati napev.

II. Večji pomen ima harmonija v instru¬
mentalni ali godbeni glasbi ali godbi. Razna
godala nimajo tolike moči in duha kakor člo¬
veški glas, zato pa rabi umetnost več godal in
jih z raznimi načini druži v harmonijo. V tem
oziru ima zares godba pred seboj, dejali bi,
neskončno polje. Zato pa tudi napreduje in je
dospela do občudovanja vrednih uspehov. Strmeti
moramo, da človeški um izvede tako velikanska,
tako mnogovrstno zapletena dela, kakoršna so
v operah, oratorijih, koncertih in drugih sklad¬
bah. Res, da se kaže prav v nekaterih večjih
takih skladbah bolj teženje po velikih, nena¬
vadnih učinkih (efektih), in se zanemarja čista
umetnost, ki je rada preprosta, a moč duha
je velika tudi v takih delih

Godba se rada druži s petjem, pa deluje
tudi samostojno. Nekateri so trdili, da godba
ne sme biti samostojna, češ da sama zase ni
umetnost. — No, tako daleč nikakor ne smemo
iti; to pa je vendar resnično, da je godba lahko

247

samo igrača, ako glasbenik ni vanjo vdahnil
ideje.

Znamenito za zgodovinarja človeške pro¬
svete je to, da novejši narodi gledč na obra-
zovalne umetnosti niso napredovali mimo starih
narodov toliko, kolikor gledč na glasbo. Zdi
se, kakor bi se bil v novi dobi glasbeni čut
sam nekako premenil ali povzdignil mimo prejš¬
njih vekov.

13. Pesništvo.

Kar stori kipar v kamenu, kar ustvari slikar
z barvami, glasbenik z glasovi, taisto učini
pesnik z besedo. Njegovo polje, njegova moč
in njegovo sredstvo je beseda. Z besedo na¬
znanjamo misli, čustva in želje, sploh vse, kar
nam živi v duši. Cim popolnejša je beseda,
tem popolneje izraža to, kar je v duši. Beseda
je res čutna in zato je tudi primerno sredstvo
za umetnika, ki nam kaže ideje v čutnih ob¬
likah. Da, beseda je celo najpopolnejše sredstvo
za ta namen, zakaj po naravi je govor ali
jezik človeku dan prav za to, da ž njim na¬
znanja in izraža svoje notranje delovanje; ni¬
kakor se to ne more reči o sredstvih, katera
rabijo druge umetnosti, kakor o kamenu, lesu,
barvah in glasu. Zaradi tega je pa pesništvo
— umetnost besede —■ najvišja in najpopol¬
nejša umetnost.

248

Da je ta umetnost jako stara, da je  zrastla
v človeškem duhu sama ob sebi in napredo¬
vala tako, kakor je napredoval človeški um,
tega ni treba dokazovati. Umetnost pesniška
je verno in resnično zrcalo človeškega duha;
v njej se kaže duh narodov, njegova zmožnost,
njegovo teženje, njegovo srce.

Pesništvo je  bilo petju vedno ob strani kot
rodni brat. Petje brez pesniškega besedila ni
petje; a tudi besedilo se oživi in ima svojo
pravo obliko v petju. Ker se pa da pesemsko
besedilo tudi samo izgovarjati in zapisati, ne
da bi se ob jednem pevalo, zato je pesniška
umetnost samostojna umetnost, zato jo ločimo
od glasbe, to je, od petja.

Besede v pesništvu ne morejo biti, kakoršne
so v navadnem govoru. Pesništvo mora služiti
lepoti, torej mora biti tudi pesniška beseda
lepa. Lepo je besedilo ali s tem, da se rabijo
izrazi sami na sebi lepi in vzvišeni; ali s tem,
da so besede združene v prijetnem merilu ali
po lepoglasnih stopinjah (mera, ritem); ali s
tem. da se posamezne vrste vjemajo po jed-
nakih končnih glasih (rimah), ali s tem, da se
rabijo lepšalne govorniške oblike, kakor pri¬
mere, nasprotja, prenosbe (metafore) i. dr., s
kratka: pesniška umetnost ima jako mnogo
pripomočkov, da daje svojim proizvodom lepo
in prijetno obliko.

249

Pa v tem še nikakor ni vse bistvo pesniške
umetnosti. Kjer ni ideje, kjer si ni umetnik
ustvaril vzora, tam ni umotvora. Ideje ne mo¬
rejo biti vsakdanje misli, s katerimi se bavimo,
skrbeči za vsakdanje potrebe, marveč morajo
biti misli o višjih stvareh, globlje spoznanje
sveta in človeštva posebej, teženje po blagih
in vzvišenih namenih, navdušenje za višje ali
idejalne potrebe človeštva. Iz takega mišljenja
in teženja izvira pravo pesništvo, in v tem je
— modrost in modroslovje pesniške umetnosti.
Prav tukaj se najtesneje dotika pravo modro¬
slovje s pesništvom : modroslovje namreč pre¬
iskuje najvišje resnice, pesništvo pa jih izraža
v jasni, lepi, čutni obliki.

Po isti razdelitvi, ki smo jo povedali v
8. oddelku, govorimo najpreje o epskem, po¬
tem o lirskem in naposled o dramatičnem pes¬
ništvu.

I. Epika. Velika in slavna dela starih, vrlih
junakov so ostala njih rojakom dobro v spo¬
minu. Pripovedovali so o njih v vzvišenih be¬
sedah, ki so šle od ust do ust, navdušeni možje
so jih pevali pred množico in ob tem tudi
udarjali na strune; tako je živela in se mno¬
žila epska ali pripovedna pesem. Najprej je
bila junaška pesem. Narod, ki se zavč
samega sebe, opeva svoje junake, slavi s tem
samega sebe in se raduje velikih činov. Glavni
značaj junaških pesmij je veličastnost. Zato na-

250

hajamo v njih tudi čudovite dogodke, delujejo
v njih nadnaravna bitja. Izrazi jako radi več
povedo, nego pravimo v navadni govorici, na
primer: „Do nebes se sliši njegov glas." Vendar
ne pove pesnik tega, kar misli sam, ampak
jedino le dejanje nam stopa pred oči, kakor
bi pesnika ne bilo.

Junaška pesem je ali narodna, ako jo
poje narod, ne da bi se vedelo, kdo jo je
zložil, ali umetna, ako jo je zložil znan
pesnik. Da se rodi in zraste narodna pesem,
mora imeti narod slavno zgodovino s slove¬
čimi junaki.

Poleg junaške pesmi so zlagali in zlagajo
pesniki tudi pripovedne pesmi s preprostejšo
snovjo, povzeto iz skromnejših razmer in od
manjših junakov. Celo smešne dogodke so ope¬
vali ali pa resne dogodke opisavali na smešen
način. Tako ločijo romantični in komični
epos, romanco in balado. Romanco ime¬
nujejo navadno krajšo pripovedno pesem, v
kateri se rad pokaže s svojimi mislimi tudi
pesnik sam, a jasnega značaja; balado pa
imenujejo podobno pesem resnega, žalostnega
ali celo strašnega značaja, čeprav izprva nista
imeli imeni tega pomena.

Ako popusti pripovedovanje umerjene oblike
in rabi obliko navadnega lepega govora, ako
ne obdeluje velikih junakov, ampak rajši dru¬
žabno življenje v raznoterih oblikah, imenuje

2 5‘

se proizvod roman, in ako je proizvod manj¬
šega obsega, novela. Ako se pripoveduje
bolj dejanje, kakor da bi se označevale osebe
in njih usoda, imenujemo proizvod povest.
Zlasti v romanu in v pripovestih je velika ne¬
varnost, da se zgreši pravi umetnostni namen
proizvoda in se zaide na neumetnostna pota
praznega poučevanja, ali pa strastij, ali celo uma¬
zanega dobičkarstva in zapeljevanja.

II. Lirika. Po naravnem nagibu je opeval
pesnik različno stanje svojega srca: veselje,
žalost, ljubezen, sovraštvo. In prijel je za strune
(liro), udaril nanje in ž njimi vred se je gla¬
sila njegova vesela ali žalostna pesem. Tako
je zrastla in živela lirska (ali lirična) pesem —■
pesem v ožjem pomenu. Lirski pesnik misli
rad o sebi, ker vsako stvar dobro čuti; on je
rahlega srca in živahnega uma. Taka pesem v
prvi vrsti ni namenjena v to, da bi jo brali
ljudje sploh, marveč je namenjena le nekaterim
osebam, ki se za pesnika zanimajo. Ako pa
izraža pesem splošne misli, ako opeva čustva
splošne veljave, sme se nadejati, da se bodo
zanjo zanimali vsi, ki jo bodo slišali. Nevar¬
nost pa je za pesnika, da zaide v malenkostno
razkladanje svojih brezpomembnih čustev, ki
nikakor ne morejo biti duša umotvoru.

Gledč na misli in čustva, katere prevevajo
pesnika in katere hoče vzbuditi v drugih, lo¬
čimo lirske pesmi v manjše vrste.

252

Ako so pesnikove misli vzvišene, izrazi
krepki, oblika veličastna, je pesem oda ali
slavospev. Te vrste pesem o Bogu in božjih
predmetih se imenuje himna. — Pesniški
proizvod, ki izraža mirna čustva v lahki in
prijetni obliki, imenuje se pesem v najožjem
pomenu ali popevka. Popevke opevajo razne
predmete in so namenjene zlasti v to, da se pojo.
Čustva so lahko ali vesela ali bolj turobna. — Pri
nekaterih spevih pa je obilnejše premišljevanje
kakor izražanje čustev; tako n. pr. v kantati,
ki pove razne misli o kakem predmetu ; ali v
elegiji, ki naznanja bolj otožne misli; ali v
sonetu, ki izraža kako važno misel v štirih
kiticah z umetno zapletenimi rimami večinoma
v obliki kake primere. Seveda so še druge
vrste, ki pa se bolje obdelujejo v nauku o
pesništvu.

Lirika in epika se semtertje tudi družita,
kakor smo že rekli o romanci in baladi.

III. Dramatika. Ker je v naši naravi, da
posnemamo govorjenje in gibanje ljudij, zato
je dramatično pesništvo občečloveško; seveda
v umetni obliki se more pokazati dramatika
samo pri omikanih narodih.

Dramatika je pesniška umetnost, ki nam
z živimi osebami, z dvogovorom in s primernimi
napravami (namestu okolice) predstavlja de¬
janje iz človeškega življenja. Bistvo dramatike
je, da nam kaže dejanje tako, kakor se v člo-

253

veškem življenju godi ali po naravi goditi more.
Dramatični pesnik, ki si v mislih sestavi vse
dejanje, izumi govorjenje vsakatere osebe po
pravilih pesništva; z govorom se označujejo po¬
samezni čini in posebnosti oseb.

Dramatični proizvod nam stavi pred oči:
i. prave osebe, med katerimi je jedna glavna.
Rabiti sme seveda samo toliko oseb, kolikor
jih treba za dejanje. Osebe morajo biti take,
kakoršne res živč med svetom ali so delovale
v zgodovini. Vendar sme in celo mora pesnik
osebe tudi nekoliko povzdigniti nad vsakdanjost,
da je njegovo delo pravi umotvor. Skrb mu
mora biti, da značaje nariše določno, vendar
brez pretirovanja. — 2. Osebe delujejo in
govore. Dejanje mora biti celotno, dovršeno.
Najbolje je. da je dejanje jednotno po pro¬
storu in času, t. j. : da se vse godi na istem
prostoru, ki ga kaže prizorišče, in glede na
čas nepretrgano, da se namreč predstavlja ko¬
likor moči kratko ali malo časa trajajoče de¬
janje, kakor tudi dramatična predstava ne traja
dalje kakor nekaj ur. Vendar niso te zahteve
tako trdne, da bi se jim pesnik neizogibno
moral ukloniti. Glavna stvar je, da je dejanje
jednotno. — Govorjenje oseb izraža seveda
misli, namene, čustva, dejanja. Pesniku samemu
je treba gledati najprej na govorjenje igralcev
na odru, pa tudi na gibanje in delovanje. Go¬
vorjenje oseb je dvogovor (dijalog, pogovor),

254

ali samogovor. Samogovor se sme rabiti le
redko, kadar so čustva jako močna.

Glavni vrsti dramatičnih proizvodov sta :
i. Žaloigra (tragedija) in 2. veseloigra (šalo-
igra, komedija) ; tema pridevamo kot srednjo
vrsto 3. igrokaz (drama). Tako pa delimo ozi¬
raje se na predmet igre ali na dejanje, ki je
ali 1. žalostno, resnobno, ali 2. veselo, šaljivo
in 3. navaden dogodek brez določnega žalostnega
ali veselega značaja, samo da je  konec dejanja
srečen za glavno osebo.

1. Žaloigra je na najvišji stopinji pes¬
niške umetnosti, ker se v njej druži mnogo
umskega dela, duha in darovitosti, znanja in
spretnosti. Žaloigra nam predstavlja važno de¬
janje '(večinoma zgodovinsko) z žalostnim kon¬
cem. Glavna oseba je  znamenit junak, torej
tudi obdarovan z mnogimi zmožnostmi, toda
ne brez napak, slabostij in strasti). Dejanje nam
kaže njegov boj s sovražnimi silami; zaradi
kake njegove krivde ga obvladajo te sovražne
sile, in junak pade. Vendar zmaga, kakor pra¬
vimo, moralno ali po pravici on, in s tem si
pridobiva naše priznanje. Zaradi tega imamo
ž njim sočutje ali trpimo v srcu, kakor trpi
on v istini. Ker mislimo, da bi utegnila zadeti
tudi nas ista usoda, bojimo se je. — V žalo-
igri se nam kaže življenje z resnobne strani.
Modroslovec gleda v njej to ali ono važno
vprašanje o življenju, ki se mu tukaj kaže

255

kakor očiščeno vsakdanjih pritiklin. Zato je
žaloigra posebnega modroslovnega pomena.

2. Veseloigra pa nam predstavlja živ¬
ljenje z vesele, tudi smešne strani. Slabotni
človek stori mnogo takega, kar se njemu zdi
imenitno in važno, a v istini je malovredno,
prazna igrača, nespamet. Saloigra nam kaže
to nasprotje med videzom in istino, med člo¬
veškimi visokimi mislimi, načrti, sodbami in
med ničevo istino, v katero se tako rado raz¬
kadi naše prizadevanje. Pač pa mora biti v
igri iznenajenje, prevrat, padec z namišljene
resnobe in višine le .nedolžen 1 , torej ne pre¬
oster in pretrd za junaka, ampak tak, da jedno
izgubi, a si drugo (boljše) pridobi. Zato vzbuja
tako nasprotje med istino in videzom rado
smeh, ob jednem pa poslušalca boljša in mu
kaže resnično sliko življenja. — Tudi veselo¬
igra je pomenljiva za modroslovca, ker kaže
resnično sliko življenja.

3. Igrokazu je namen, da predstavlja
življenje sicer resnobno, vendar ne z žalostne
strani. Kakor si žaloigra najrajša izbira ve¬
like zgodovinske osebe za junake, tako ima
igrokaz za junake najrajši osebe srednjega stani!
z manj važnim dejanjem.

Ker je dramatika vrhunec pesništva, zato je
zrastla šele potem, ko je cvetla epika in lirika.
V pravem narodnem duhu se Je dramatika raz¬
vila najbolj pri Grkih, Špancih in Angležih.

256

14. Verstvo in umetnost.

Verstvo ali religijo imenujemo ono raz¬
merje, v katerem je človek, ki ima pamet in
prosto voljo, do najvišjega bitja — Boga. Spo¬
znali smo trdno, da je v istini neskončno bitje,
ki je začetnik vseh stvarij. Vse človeštvo (razven
maloštevilnih zmotencev) spoznava to bitje.
A to bitje treba tudi priznati za najvišje bitje,
to je: ukloniti se mu moramo s pametjo, in
s svojo voljo se mu moramo podvreči. V tem
pa je bistvo vsakega verstva. Zakaj vsako pri¬
znava neko višje bitje, vsako nalaga človeku,
naj tisto bitje tudi časti. Drugače tudi ne more
biti, ker tisto bitje ni mrtvo, ki bi se na nas
ne oziralo, marveč je za nas središče in te¬
žišče vsega spoznavanja, hotenja in delovanja.

Zaradi tega je verstvo najvišji pojav v du¬
ševnem našem življenju in najplemenitejše naše
delovanje. Ni torej čudno, če je verstvo tudi
za umetnost pred vsem važno. Zares je religija
umetnosti, dejal bi, mati ali vsaj rednica, vod¬
nica in vedno najboljša in najzvestejša pomoč¬
nica. Ne moremo dostojno skleniti premišlje¬
vanja o umetnostih, ne da bi pokazali, kaj je
storilo verstvo za umetnost.

Na podlagi verstva in v verstvene namene
je že iz početka delovala umetnost.

Prve umetnostne stavbe so zgradili v čast
božanstvu ; prve kipe so delali zato, da so

‘7

257

ljudem predstavljali božja bitja; prva glasba
se je glasila v božji službi; prve pesmi so
oznanjale hvalo nadzemskih bitij, in prve dra¬
matične igre so bile verske igre. In kakor je
verstvo stalo pri zibelki umetnosti;, tako jih
je verstvo vedno najkrepkeje pospeševalo in
najzvesteje gojilo. Najlepše starogrške in staro¬
rimske stavbe so templi; najlepši stari kipi nam
predstavljajo bogove in boginje; najstarejše slike
nam predočujejo verske stvari; največji junaški
spevi so vseskozi verskega značaja. Jednako je
bilo v srednjem veku : najboljša podpora je
bilo umetnosti vedno verstvo, zlasti vera kato¬
liška. Iz živega verstva so se dvignile velikanske
in prelepe cerkve, iz živega verstva so izrastli
epski proizvodi prve vrste, in slikarstvo se je
prenovilo iz verskega duha. Tudi v novem
veku je bilo dolgo tako. Ako se dandanes umet¬
nost obrača ne samo strani od vere, marveč
celo zoper vero, ni to umetnosti nikakor v
prid. Umetnost je mnogim ,umetnikom' samo
pomoček, s katerim vzbujajo in gojč strasti.

In narava sama nam pravi taisto kar zgo¬
dovina. Umetnosti ni brez idej in idejalov.
Odkod pa naj vzema umetnik svoje misli in
načrte, ako zametuje ves nadčutni svet? Bog,
duša, večni namen človekov, nravnost, hrepe¬
nenje po popolnosti, vzgledi popolnih ljudij,
ljubezen do najvišjega bitja: to daje umetniku
misli, to ga navdušuje; brez navdušenja pa ni

2  5$

nastalo niti jedno umetniško delo. Žalostno,
ako išče umetnik navdušenosti v vinu in po¬
hotnosti.

Tudi trdno in pravo modroslovje jako dobro
podpira lepe umetnosti. Res, da modroslovje
ne rodi umetnikov, pač pa jim kaže pravo pot,
varuje jih zmot in jim tudi ponuja marsika¬
tero idejo. Temeljita lepočutna veda je prav
tako koristna umetniku kakor n. pr. matematika
izdelovalcem strojev in priprav za hitrejše delo.

Kakor nam je modroslovno preiskovanje
pokazalo umetnosti bistvo in podlago, kakor
smo se prepričali o velikem pomenu verstva
za umetnost, tako pa iz tega tudi naravnost
povzemamo dolžnost verstva in modroslovja,
da zavrneta zašlo umetnost na pravo pot in
zabranita nepoklicanim duhovom zlorabiti to
božjo hčerko za nizkotne namene.

15. Bodi umetnost nravna ali ne?

Hud boj se suče okoli tega vprašanja. Mnog
estetiki na ves glas trdijo in hočejo dokazati,
da se umetnosti ni treba nikamor ozirati, zlasti
ji ni treba paziti na to, da so njena dela nravna
ali v soglasju s krepostjo. Umetnost glej —
tako pravijo — jedino na lepoto; ako hoče biti
nravna, lahko celo pokvari lepoto.

Tudi med Slovenci se je že mnogo pisalo
o tem. Čudno je pač, da se nahajajo vedno

259 17*

ljudje, ki nasprotujejo očitni resnici; Čudno, da
je treba zagovarjati stvari, ki se umevajo skoro
same ob sebi.

Rekli so, da umetnost ni ne nravna ne
nenravna. Potemtakem bi umetnost ne bila
ne dobra ne slaba, ampak jedino le lepa ali
nelepa.

Je-li to možno t  Gegava pa je umetnost?
Človekova, t. j. človekovo dejanje. Vsako člo¬
vekovo dejanje pa je ali dobro ali slabo. So
pač tudi taki čini, ki niso nravno niti dobri
niti slabi, n. pr. sedeti, stati, stopati sem in
tje . . . , toda taki čini nimajo nikakega namena
in niso premišljena dejanja. Vsako celotno de¬
janje pa ima tudi namen, ali dober ali slab,
in potem se ravna njegov značaj, da je ali
dobro ali slabo. Kako more torej umetnostno
delovanje biti izjema? Ne, ni izjema, marveč
kakor vsako drugo dejanje je tudi umetnostno
ali dobro ali slabo, torej tudi nravno.

Utegnejo pa zagovorniki proste umetnosti
dalje reči, da je umetnostno delovanje morda
dobro ali slabo, toda nikakor ne umetni i z -
de 1 ek. Ukrasti vrečo žita je seveda greh, toda
vreča sama ni grešna. — Tak ugovor ne velja.
Zakaj vsako delovanje je tako, kakoršen njegov
izdelek. Pri vsakem drugem delovanju je tako,
tako je torej tudi v umetnosti. Rešeno življenje
je dobra stvar, zato je tudi rešenje dobro delo.
Strast je slaba stvar, zato je tudi zapeljevanje

260

v strast slabo delo. Ako je umetnostno delo
človeško delo, je tudi umetnostni izdelek ali
dober ali slab.

Ako se ozremo na prejšnji vzgled, res ni
ukradeno žito zato slabo, ker je ukradeno;
tako tudi ni slab kamen ali les, iz katerega je
izdelan kip, ali papir, na katerem je napisana
slaba pesem : toda tvarina sama ni umetnost,
marveč šele izražena misel, utelešeni vzor,
— to je umotvor, in ta se pač ali vjema z
nravnim zakonom ali se ne vjema. Naga, na¬
slikana ali vdolbljena človeška postava je po
naših pojmih nravno slab umotvor, ker ni v
tem izražena nobena dobra misel ali ideja.
Kakor zahteva spodobnost, da je človek pri nas
popolnoma, v vročih krajih pa vsaj deloma
odet, tako zahteva tudi nravnost, da je kip
odet ali da ima naslikana postava'obleko. Saj
ne slika noben slikar in ne kleše noben kipar
svoje podobe samo zato, da bi se učil po njej
sestave človeškega telesa kakor zdravnik, ampak
zato, da umotvor vidijo prav mnogi ljudje, in
za te ni v nikak prid, če gledajo gole po¬
stave.

Nadalje treba pomisliti, da vsak umotvor
deluje na opazovalca ali dobro ali slabo. Res
je umotvoru prvi namen, da ugaja z lepoto, a
poleg tega j.ejjneizogibno, da tudi v nravnem
oziru ali krepi človekovo nravno dobroto, ali
pa ga obrača na slabo stran. Saj je prava lepota

261

vselej tudi nravna; ako ,lepota' ni nravna, tudi
ni prava, marveč je samo navidezna lepota.
Umetnik, ki hoče ugajati s pravo lepoto, deluje
nravno-dobro na opazovalca; kdor pa hoče
ugajati z navidezno lepoto, ta opazovalca nravno
kvari in zapeljuje.

Omenjena navidezna lepota jako rada in
pogostoma prevari umetnika in opazovalca zato,
ker je človek jako udan čutnosti. Narava
naša je v tem oziru ne samo slaba, ampak tudi
pokvarjena. Zato čutne stvari (n. pr. gole slike)
ugajajo tej čutni naravi in jo dražijo bolj kakor
resnobno lepe, dasi nam natančna presoja pravi,
da mesene stvari niso lepe, pač pa čiste in res¬
nobne. Zato ima nravnost mnogo opraviti v
umetnosti.

Umetnosti namen je ta, da nam prosto
ustvarja lepe predmete. Vodi jo le ideja lepote;
nikakor ne zahteva nravnost umotvorov od po¬
sameznih ljudij. A po lepoti deluje na umotvore
tudi nravnost, ker ne more biti nič lepo, kar
ni nravno-dobro; pač pa je nravno-dobro to,
da se pospešuje prava lepota. Potemtakem ni
umetnost neodvisna, zakaj določuje ji pot prava
ideja lepote, in ideja lepote mora biti vedno v
soglasju z resnico in nravno dobroto. Zato je
resnično, da je umetnost prosta, namreč v tem
pomenu, da je ne zahteva nravnost in je ne
more izsiliti pravo, kakor druga naša dejanja;
ni pa prosta v tem pomenu, kakor da se ji ni

362

treba ozirati na nravnost. Nravnost ne more
nikdar in nikjer izgubiti svoje moči in veljave,
tudi v lepih predmetih ne.

Dovolj je znano, da hočejo imeti neodvisno
umetnost tisti ljudje, ki uče v obče neodvisnost
človeško od nravnih zakonov. Njim je od nrav¬
nosti neodvisen ne samo umotvor, ampak tudi
človek sploh.

Zgodovina uči, da so vsi trezni modroslovci
učili v našem zmislu, da namreč morajo tudi
umotvori biti nravni. Tako Sokrat, Platon,
Aristotel  in drugi stari modroslovci, jednako
vsi trezni novejši. Materijalizem in panteizem ne
poznata nravnosti ne v umetnosti ne v življenju.

Naposled uči izkušnja, da je že mnogo
kvare, mnogo pohujšanja v nravnem oziru na¬
pravila taka umetnost, ki se ne meni za nrav¬
nost. Da, celo najmočnejši pomoček za raz¬
širjanje nenravnosti je pokvarjenim umetnikom
ta, da v svoj namen zlorabljajo umetnost. Zato
gorje narodom, kadar jih slepi umetnost z laž¬
nivo ali navidezno, s pohujšljivo lepoto 1

263

KAZALO.

Stran

Predgovor . 3

I.  Uvod.

1. Od kod izvira modroslovje ... 5

2. Kako delimo modroslovje ... 10

3. Modroslovje nekdaj in sedaj ... 13

I. del: Najvišje resnice o umu in svetu.

1. Posebnost našega spoznavanja . . 21

2. Najvišja vprašanja o umu sploh . 25

3. Kaj je resnica.26

4. Kdaj spoznavamo resnico. ... 29

5. Zakoni mišljenja . ... . . . 32

6. Kako globoko naj preiščemo zakone

mišljenja. 36

7. Zmot je mnogo, resnica jedna . . 40

8. Kaj je svet?.47

9. Kaj so stvari?.50

10. Lastnosti stvarij . 53

11. Najvišje vrste . :.57

12. Najvišji zakoni. 60

13. O telesih v obče. 68

14. Svojstva teles. 76

15. Živa bitja.80

Stran

16. Od kod je življenje. 87

17. Človek. 92

18. Človeške duše vir in življenje . . 102

19. Je-li svet od Boga ali ne? . . . 1 13

II.  del: O nravni dobroti.

1. Predmet tega oddelka . . . . 122

2. Podlaga nravnosti.124

3. Nravni red.127

4. Zakon.131

5. „Neodvisna nravnost" .... 134

8. Vest.144

9. Prištevanje dejanja .147

10. Dolžnosti do Boga.152

11. Dolžnosti do samega sebe . . . 157

12. Dolžnosti do drugih Ijudij ... 163

13. Krepostni človek.166

III. del: Nauk o družbi in pravici.

1. Kaj razkladamo v tem delu . . . 172

2. Kaj je družba?.174

3. Odkod izvira človeška družba? . 176

4. Kako je priroda sestavila družbo ? . 180

5. O družini.186

6. O državi.191

7. Država in pravo.197

8. Razredba stanov v državi . . . 202

9. Socijalizem.204

10.  Pravice podlaga in poravnava . . 208

Stran

IV. del: O lepoti in umetnosti.

1. O čem govorimo v tem delu . . 212

2. Kaj je lepota.214

3. Bistvo lepote.217

4. Lepote in njene posamne vrste . 222

5. Lepota v prirodi.225

6. Od kod izvira umetnost? . . . 228

7. Bistvo umetnosti.231

8. Katere so vrste umetnosti . . . 236

9. Slikarstvo.238

10. Kiparstvo .240

11. Stavbarstvo.242

12. Glasba.215

13. Pesništvo .248

14. Verstvo in umetnost.257

15. Bodi umetnost nravna ali ne ? . . 259

Književno naznanilo.

Dotn in svet. Ilustrovan list ^a leposlovje
in ^nanstvo. Ureja in izdaje dr. Frančišek Lampe.
— Ta list je bil letos (1897) v desetem letniku.
Izprva je bil majhen in namenjen zlasti srednje¬
šolski mladini; pozneje se je povečal, pridobil si
slike in sedaj je list za slovenske družine. Izhaja
dvakrat na mesec v zvezkih. Stane na leto 4 gld.
20 kr. — Namen listu je, da poučuje v prijetni
obliki, da goji pravo umetnost in da kaže lepo
soglasje vede, umetnosti in vere.

Od istega pisatelja in urednika so izšle še
te-le knjige, ki se še lahko dobe v knjigarnah :

i. Glasi katoliške družbe.  XIX. 1. 1885. 8°.

Vse te knjige, od I. do XXIX. je založila
„ Katoliška družba za Kranjsko", pri kateri
se lahko naročajo. Želeti je, da bi Slovenci
segli po njih, ker je »Katoliška družba"
vsled potresa v slabih gmotnih razmerah in
zato jako potrebna podpore.

12. Apologetični razgovori.  I. zv. O človeku.

Vel. 8°. Str. 91. 1887. Cena
60 kr.

13. — II. zv. Ali je Bog?  Vel. 8°.

Str. 224. 1889. Cena 70 kr.

14. Obrambni govori.  1890. Vel. 8°. Str. 96.

Cena 40 kr.

Namen tem trem knjigam, ki so izšle
kot priloga „Duhovnega Pastirja", je ta,
da bi branile glavne nauke naše krščanske
vere in pa slovensko duhovščino nasprot¬
nih napadov. To je bogato osnovana apo¬
logetika v slovenskem jeziku : kdo ve, ali
bo kdaj dokončana ? Zato bi trebalo še
kakih 1 o knjig !

15. Jeruzalemski romar. Opisovanje svete de¬

bele in svetih krajev. Po svojem opazo¬
vanju in zanesljivih virih napisal dr. Fran¬
čišek Lampe. Izdala in založila družba
sv. Mohorja 1892.  8°. Str. 366. Cena
1 gld. 20 kr. — Knjiga je prijetno in po¬
učno berilo za vsakogar. Odlikuje se poleg
drugega tudi z lepim jezikom.

16. Zgodbe sv. pisma. Slovencem priredil in

razložil dr. Frančišek Lampe. Izdala in
Založila družba sv. Mohorja v Celovcu.
4°. S slikami. — Doslej so izšli štirji zvezki;
vsakateri stane 70 kr., str. 480. v krasni
zunanji opravi. Ker se z lepo zunanjo
obliko vjema tudi temeljitost in lahkota v

razlagi, strogo cerkveni duh, duh pobož¬
nosti in ljubezni do Boga, zato so pač
„Zgodbe“ delo, kakoršnega nimajo za
!  ljudstvo niti večji narodi.

17. Vvod v modrosloyje. Napredujočim Slo¬

vencem spisal France Lampe, doktor bogo¬
slovja in modroslovja, profesor bogoslovja.
V Ljubljani, 188". Zalomila Matica Slo¬
venska.  8°. Strani 190. Cena 1 gld. —
Kakor nam podaje „ Cvetje“  itd. p r e,g 1 e d
vse modroslovne vede in njegove glavne
nauke, tako pa je Vvod  priprava za
modroslovje. Knjiga se priporoča vsem
omikancem, da se vnemajo za modroslovne
študije, ki so tako potrebne v sedanjih
materijaliških časih. Zlasti pa je pripravna
za srednješolsko mladino, med katero naj
bi se čim dalje bolj razširila.

18. Dtišeslovje. Napredujočim Slovencem na¬

pisal France Lampe. Izdala in ^alojila
„Matica Slovenska 11 . V Ljubljani 18go.
8°. Str. 528. Cena 2 gld. — Ta knjiga je
dokaj obširno razkladanje dušeslovnih na¬
ukov. Drži se trdnih načel, katere je dognala
že stara veda, vendar uporablja tudi novejše
nauke, kolikor pospešujejo našo vedo, ali
kolikor jih je treba zavračati.

Kakor se vidi iz teh dveh del. namerja
pisatelj obdelati vse modroslovno polje. S
tem bi Slovenci izdatno napredovali v znan¬
stvu.

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

00000349829

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

0000043S0