P\, Slovensko ljudsko Gledališče Celje Robert Bolt ČLOVEK ZA VSE ČASE Kazalo Robert Bolt......................................................... str. 4 Iz Svetega pisma....................................................str. 4 Krištof Dovjak: Človek, človek! Cvek in čvek in lov na veke, čk! ...str. 5 Andre Maurois: Zgodovina Anglije.................................... str. 10 Thomas More: Pismi iz Towra......................................... str. 16 Thomas More v letnicah.............................................. str. 19 Devetdeseta režija in skorajšnja štiridesetletnica umetniškega dela Francija Križaja................................... str. 23 Nagrada občinstva................................................... str. 25 Iz kritik Bližjega ................................................. str. 26 Hans Holbein ml.: Thomas More kot lord kancler ^ Robert Bolt Človek za vse čase (A Man for Ali Seasons) Prevajalec Janez Gradišnik Režiser Franci Križaj Dramaturg Krištof Dovjak Lektor Arko Scenografka Janja Korun Kostumografka Slavica Radovič Izbor glasbe Ivo Meša IGRAJO: Navadni človek............................. Sir Thomas More............................ Richard Rich............................... Vojvoda Norfolški ......................... Aliče More................................. Margaret More.............................. Kardinal Wolsey............................ Thomas Cromvvell........................... Chapuys.................................... Chapuysov spremljevalec.................... William Roper.............................. Kralj Henrik Vlil.......................... Zenska .................................... Cranmer.................................... ....... Igor Žužek ....Janez Bermež ...Renato Jenček ...Drago Kastelic ....Anica Kumer .... Manca Ogorevc .. Bruno Baranovič ......Mario Šelih .....Stane Potisk ... Simon Dobravec ....Miha Nemec .....Bojan Umek Eva Škofič-Maurer .....Zvone Agrež Premiera 23. aprila 1999 Predstava ima en odmor. Vodja predstave Sava Subotič • Šepetalka Ernestina Djordjevid • Lučni mojster Izidor Korošec Tonski mojster Stanko Jošt • Rekviziter Drago Radakovič • Krojači Janja Sivka, Dragica Gorišek, Adi Založnik, Marija Žibert • Frizerki Maja Dušej, Marjana Sumrak • Odrski mojster Radovan Les • Garderoberki Amalija Baranovič, Melita Troj ar • Tehnični vodja Miran Pilko -m Robert Bolt Angleški dramatik, filmski scenarist in režiser Robert Oxton Bolt se je rodil 15. 8. 1924 v Manchestru. Je avtor impresivnih dram, radijskih in televizijskih iger, v katerih obravnava tako sodobno kot zgodovinsko snov. Osrednji problem, s katerim se ukvarjajo njegova dela, je konflikt med človekovo potrebo po kompromisu z družbo in njegovim prizadevanjem za ohranitev lastne integritete. Robert Bolt je eden izmed najuspešnejših angleških dramatikov in filmskih scenaristov. Kot scenarist je sodeloval tudi s slovitim režiserjem Davidom Leanom in vplival nanj v tem smislu, da v filmu, namesto kinematografskih, prihajajo v ospredje leposlovne kvalitete, kar je posebej čutiti v filmih Lavvrence Arabski (1962), Doktor Živago (1965), Ryanova hči (1970), Pot v Indijo (1984). Robert Bolt je kot dramatik zaslovel z zgodovinsko dramo Človek za vse čase (1966), ki je bila leta 1966 v Zinnemannovi režiji, po avtorjevem scenariju, tudi ekranizirana. Kot filmski režiser je Bolt leta 1972 posnel film Lady Caroline Lamh, ki obravnava ljubezen Caroline Lamb do lorda Byrona in prikazuje londonske književne kroge v začetku 19. stoletja. Njegove pomembnejše drame so: Flovvering Cherry (Cvetoča češnja), 1958; A Man for Ali Seasons (Človek za vse čase), 1961; Brother and Sister (Brat in sestra), 1967; State of Revolution (Stanje revolucije), 1977. Iz Svetega pisma ”K ženi svojega brata ne smeš iti.“ Tretja Mojzesova knjiga (Levkicus), 18,16 ”5Ako bratje skupaj bivajo in eden izmed njih umre, pa nima sina, naj se žena umrlega ne moži ven s tujcem. Njen svak naj gre k njej in si jo vzame za ženo in ji spolni svaško dolžnost. 6Prvorojenec, ki ga bo rodila, naj nosi ime umrlega brata, da se ne izbriše njegovo ime izmed Izraela. 7Ako pa mož ne mara vzeti svoje svakinje, naj gre njegova svakinja k mestnim vratom k starešinam ter naj reče: 'Moj svak noče ohraniti svojemu bratu imena v Izraelu, ne mara mi spolniti svaške dolžnosti.18Starešine njegovega mesta naj ga pokličejo ter mu prigovarjajo. Če vztraja in poreče: 'Ne maram je vzeti,1 9naj pristopi njegova svakinja pred očmi starešin k njemu, mu sezuje čevelj z njegove noge, mu pljune v obraz in reče: 'Tako naj se stori možu, ki noče zidati hiše svojemu bratu.1 I0ln njegovo ime naj se glasi v Izraelu: 'Hiša sezutega. Peta Mojzesova knjiga (Deuteronomium), Svaško pravo, 25,5-10. Krištof Dovjak Človek, človek! Čvek in čvek in lov na veke, čk! Bohova najpomembnejša misel glede položaja človeka v sodobni družbi se mi zdi, medtem ko berem njegov predgovor k Človeku za vse čase, zaenkrat ta, da nimamo več podobe o individualnem človeku, podobe, s katero bi se lahko spoznavali, s katero bi se lahko merili. Človek je za Bolta vse mogoče. Ker se mu človek zdi ”vse mo-goče“, se mu zdi nič. Z ugotovitvijo, da si nič, pravi Bolt, ne more vsakdo živeti, čeprav, poudarja, je to resnični položaj sodobnega človeka. Ta zgornja premišljevanja dramatika in avtorja naše igre vsekakor predstavljajo tisto ugotovitev, ki v času vseh mogočih resnic, ki zaradi lastne inflacije to niti nujno niso več, govori v prid smiselnosti uprizoritve te odlično napisane gledališke igre. Tudi če pomensko igra o Thomasu Moru ne prinaša nič drugega, je ta misel več kot dovolj. Verjetno jo je v Bohovi dramski obdelavi zgodovinskih oseb in dogodkov potrebno iskati v vseh prizorih, v vseh izrečenih besedah, v vseh epskih vdorih in jo pokazati z vsemi gledališkimi elementi. Razmerje med tem, če rečemo, da je nekdo vse mogoče, in tem, da je nekdo za vse čase, nikakor ni preprosto. Podobno kot razmišlja Boh z likom Mora, ki najde smisel življenja v načelni neomajnosti, je razmišljal o tem tudi Edvard. Ne Edvard Četrti, pač pa Edvard Kardelj, ki pravi, da sreče človeku ne more dati ne država ne partija, ampak si jo mora ustvariti sam. Kardelj je v času, ko je človek vse mogoče, lahko tudi naš človek za vse čase, saj je bil vsekakor marsikdaj pripravljen zaradi svoje pripadnosti/vere nekemu vladarju in državi nositi glavo naprodaj. Ker smo ljudje vse mogoče, lahko polivamo Kardeljev bron z vsem mogočim. More velja za mnoge še danes za svetnika, mučenika, čeprav težko verjamemo, da so se pod njegovim kanclerstvom grmade povsem ohladile. Mogoče mu delamo krivico, sam namreč zagotavlja, da so se in da je dajal samo prebičati. Res pa je, da bi bil More danes kot pravnik, recimo ustavni sodnik z ženo, hčerko študentko, lepim stanovanjem ob Ljubljanici in aluminijastim avtomobilom ob otročji objestnosti nad zakonsko urejenim statusom pomnikov zgodovini kot človek za vse čase, za nekatere cepec vseh časov, kot človek neomajnih principov verjetno pripravljen, da mu zaradi Kardeljevega kipa odbijejo glavo. Če je More resnično človek za vse čase, kot ga slika Robert Boh, potem bi si jo pustil odbiti, kajti če si je ne bi, hi ne bil več za vse čase ali pa bilo z našim zakonom nekaj hudo narobe. V primeru, da si glave ne bi pustil odbiti, bi bil samo vse mogoče, samo pravnik, nič več. Bil bi šminker s sodniško haljo in z lepo prihodnostjo. Bil bi novi Rich, prekuhan rizi-bizi! Molčal bi, kot molči marsikdo, vendar ne na način, kot molči v Bohovi obdelavi pravi pravnik More. Molčal bi zaradi vdanosti v svoj status "sem vse mogoče", torej tudi moja morala lahko prenese vse mogoče, drugače moja rit ne bo sita in moja hčerka ne bo diplomirala na pravu, in če ne bo diplomirala, bo morala prodati stanovanje na drugem bregu Ljubljanice. In to je, zdi se, bistveno, kar prinaša Bol-tova igra. Ne "Je suis comme je suis!“, pač pa "Je suis ce que je suis!“. Sem to, kar sem! Tak pa sem zato, ker moram biti, kajti sem -m lahko samo po zakonu. Zakon pa ni vse mogoče. Bolt s svojo igro ne moralizira. Dokumentarno oživlja resnične dogodke, predvsem pa poudarja, da človek ne more biti človek že samo zaradi svoje načelnosti, svoje etike, svoje morale - teh je več, in ko trčijo skupaj, trčijo tako silovito, da se etika, naj bo še tako plemenita in čvrsta, ”spe-šta kot gnila hruška11. Bohova dramska obdelava obdobja začetka tudorjevskih vrhuncev je družbeno večno aktualna, ker se ukvarja z univerzalno temo, in sicer s tem, da je človek človek šele takrat, ko prizna zakone in se po teh zakonih ravna ne glede na ceno, ki jo mora njegovo življenje, ne pa njegova individualnost, pri tem trpeti. Bolt s sila povednim naslovom Človek za vse čase uvaja rahel alegoričen element, ki bi v času, ki ga dramska obdelava oživlja, deloval, vplival z vso močjo. Ljudje časa Henrika Vlil., v katerega se spušča Bohova obdelava, bi se prepoznali, prepoznali bi individualno veličino ČLOVEKA. Boh namreč pravi, da so imele prejšnje družbe podobo o individualnem človeku, mi pa te podobe nimamo več. Prikrajšani za to lepo podobo imamo vseeno možnost ostati ljudje. To je, zdi se, bistveno sporočilo Bohove drame. Kot ljudje brez podobe o individualnem človeku ostajamo lahko ljudje predvsem s to sposobnostjo, da se kljub svojim moralno-etičnim pomislekom znamo ukloniti nekemu kolektivnemu dogovoru, kar zakon/ustava, preprosto povedano, sta. Zdi se, da Boh ravno zaradi nevarnosti pretiranega moraliziranja uvaja v svojo obdelavo protagonista Navadnega človeka. Z njim postaja razmerje med človekom, ki je vse mogoče, in človekom, ki je za vse čase, bolj jasno. Navadni človek predstavlja s svojim malenkostnim pehanjem za dobrinami in s svojim stausom večnega odrinjen-ca, nepomembneža najmočnejši antipod Nenavadnemu človeku, Thomasu Moru, Sokratu nove dobe. Ne Cromvvell s svojo inteligenco in neusmiljeno zvijačnostjo, ne Henrik VIII. s svojo voljo rešiti se iz mreže, ki jo je, "branilec katoliške ve-re“, pomagal plesti sam, ne Rich s svojo povzpetniško nizkotnostjo -Navadni človek je tisti ključni protii-gralec Thomasa Mora, ki je hkrati Thomas More sam: preprost, skromen in človeški. Navadni človek je pomembna skala Bohove drame. Ni zastonj oblit s snopi luči. Med drugim Navadni človek najbolj jasno opozarja na Bohovo spogledovanje z Bertoltom Brechtom. Boh je upošteval Brechtovo zahtevo, da mora hiti gledališka iluzija žrtvovana v prid svobodne razprave gledalcev, v prid temu, da bo gledalec prisiljen o Thomasu Moru in o vseh protagonistih te drame glasovati. Če k Brechtu dodadamo še Viktorja Sklovskega, ki vpelje pojem tehnike potu- Hans Holbein ml.: Henrik VIII., 1540 jevanja, s katerim opozarja, da pesniki ne uporabljajo metafor in prispodob zaradi tega, da bi izrazili nenavadno, temveč zato, da bi nenavadno naredili tuje in čudežno, se lahko približamo Bohovemu jeziku, oziroma jeziku njegovih protagonistov. Bolt je, zdi se, v toliko pesnik, dramatik "tehnike potujevanja", v kolikor polaga svojim protagonistom na jezik obložene stavke. S tem se spretno približuje človeku, ki se bliža, za časa Henrika VIII., elizabetinski dobi. Za to dobo so značilni vsesplošna omika, izobrazba in povsod prisoten manierizem. Po drugi strani Bolt z obloženo, poetično stavčno strukturo, ki jo uporabljajo na več mestih njegovi protagonisti, ustvarja tisto potrebno napeto in hkrati odtujevalno atmosfero, v kateri je politični, linč kot jedro dramske obdelave de-centno potisnjen v ozadje in sestopa z ravni tujega in čudežnega le v ključnih trenutkih. Jedro Bohove dramske obdelave, vsebina politične elegance in vprašanje območja jaza, vesti, znotraj te elegance, izbruhne in učinkuje skoz fragmentarnost konkretno, brutalno. S tem, zdi se, bralca/gledalca galantno porine v "prisilno glasovanje", v tisto brechtovsko zahtevo, da mora gledalčev pogled postati angažiran. Tretji vzrok Bohove odločitve za to, da njegovi protagonisti uporabljajo obložen jezik, lahko vidimo v samem okolju, v katero je igra postavljena. Gre za intelektualce, Hans Holbein ml.: Katarina Aragonska, prva Henrikova žena državnike, večinoma pravnike ali teologe, za ljudi, ki so vešči retorike in diplomacije. Bohova drama, zgodovinska drama, postavljena v takšno intelektualno središče 16. stoletja, omogoča uporabo vseh odrskih naprav in v mnogočem vabi k spektaklu, vendar ravno s preprosto menjavo prizorišč, z razpršenostjo ustvarja predvsem intimne, dialoško - retorične atmosfere, v katerih se zdi (skladno s Klotzovim pojmovanjem odprte forme drame), da glavna oseba nima nobene moči, s katero bi vplivala na rezultat dejanja. More je vsekakor glavna oseba, Navadni človek njegov odsev, ki se pojavlja povsod na odru in predstavlja v eni osebi množico, nižji sloj. Oba, More in Navadni človek, oziroma vsi, More in množica, so v nasprotju z demiurškim "namenom, ki posvečuje sredstva", s politiko, s stanjem sveta. Oba, More in Navadni človek, oziroma spet vsi začnejo delovati nagonsko. V ospredje prihaja strah, ta ključna čustveno -nagonska komponenta Bohove drame, ki drži celotno dejanje v napetosti. Boh jo uvede že na samem začetku, z opisom sokolovega spusta iz megle. Megla, signal neznanega, strašljivega, lansira sokola - lovca, napoved neusmiljenega vojščaka, prefriganega pravnika, premočrtnega državnika, ki s kljunom prinaša ostrino. V tej ostrini je zasnovana vsa spretnost državništva, zarot-ništva, manipuliranja. Ta ostrina lahko obreže zakonske člene, ta ostrina lahko iz- Hans Holbein ml.: Anne Boleyn, Henrikova druga žena NT kljuva vejice v Svetem pismu. Ta kljun lahko spremeni splošno razlago sveta in z njo dogovor o skupnem življenju. Okorna čaplja se sicer reši, prostor, ki je bil prej še pretresljivo prizorišče boja za življenje, ostane navidez prazen, samo navidez, izpolnjen je z eleganco preganjalca in z bledo senco pregnanega. Oba, tako sokol kot čaplja, sta vredna zanimanja. Sokol je zmagovalec prostora, čaplja zmagovalka časa. Zaenkrat. Najprej je molk. Nobenega prhutanja. Molk. Potem so besede, besede. Nič. Potreben je dresiran sokol. Potrebna je čepica. Potrebna je glava, ki si pusti nadeti čepico. Rich je sokol. Rich je šport, s katerim se ukvarjajo veliki politiki. Njegov cilj ni čaplja, njegov cilj je gospodarjeva roka, ki ga hrani. Eleganca, blišč, dostojanstvo in mrtva čaplja. Okorna, nerodna, usmiljenja vredna preprosta čaplja, ki v tem športu ne more, noče več ne sejati ne žeti. Odreče se tosvetnemu, pusti se ubiti. Bohova drama je drama dveh močnih, radikalno načelnih oseb, Henrika Vlil. in Thomasa Mora. Sta enaka, enakovredna. Območje jaza, bistva, je pri obeh ranljivo, na prepihu, odprto. Ta odprtost je verjetno cena državnikov. Oba, Henrik VIII. in More, pa skrivata v sebi "skrajno območ- je“ jaza. Ti njuni skrajni območji, zaprti za vse razen zanju sama - nekdaj soborca - trčita. Trčenje je toliko hujše, ker sta bili nekdaj skladni in zato odprti drugo k drugemu. Območji sta si znani, vendar postaneta v določenem trenutku, trenutku višjih interesov, nezdružljivi. Kot ima More pravico, dramatikova obdelava je namenjena našemu času, ne preteklosti, pravico Človeka vseh časov reči svoj ne, tako ima Henrik VIII. kot človek, ki je vse mogoče, pravico reči svoj drugi da. Za nas, ki smo "vse mogoče1*, je enako žrtvovati se za Kardelja ali žrtvovati se za takratnega zmotljivega papeža, ki ni uvidel, da se dela škoda, in ni zamižal, kajti če je lahko prvič, bi lahko tudi drugič, podobno kot je Navadni človek dvakrat prodal ničevo informacijo. Zamižati ni hotel ne zaradi božje besede, ampak zato, ker se je nekdo na Španskem močno na-prdnil in je zasmrdelo do njegovega papeškega stolčka. Božja beseda tu pač ni imela glasu. Henrik Vlil. pa je imel do sem prav. Sveto pismo, ki naj bi bilo pismo združevanja in medsebojnega spoštovanja, postane past. Interpretirano kot ustava postane jabolko spora, stvar razlage. Grozljivi paradoks, v katerega, zdi se, sili še danes marsikdo, ki mu je včasih nerazložljiva božja beseda več kot razložljiva človeška ustava, pa četudi je ta ustava/pravica kot vseobči dogovor ljudi karseda spoštlj iva do božje besede. Henrik Vlil., z vsemi mogočimi žavba-mi namazan, je imel do sem proste roke, po logiki njegove zdrave pameti mu težko kaj očitamo. Nasprotno, ljub nam je in vsekakor je tudi on človek vesti. Zaljubi se, trpi, prepričan, da je življenje v grehu tisto, kar mu onemogoča dobiti moškega potomca. Razmišlja z vestjo in z vero. Priležnice ne pusti v blatu - poroči jo, kajti, če je šlo prvič, mora tudi drugič. Henrikov problem tiči drugje. Do sem je, preprosto rečeno, simpatičen enfant terrible, ki se igra z ladjicami, ovešen s kraljevsko kramo in s piščalko je cromwellovska pomirjujoča lutka ljudstva. Podobne manipulacije za blagor države se po-služi kasneje tudi njegova hči, podoba ozemljene device, Elizabeta-Gloriana. V tem še ni nobenega zla, manipulacija pač, sprejemljiva manipulacija, bonton, protokol, teater, ki pomirja. Zlo zasede primat drugje. In ravno ta vstop zla je gledališko fascinanten. Bolt ga vpelje s Crormvellom, z njegovim stavkom Richu: "O, tu ni mogoče nazaj, Rich. Po- stala sva varuha kraljeve vesti in ta vest je požrešna." Na tem Henrik Vlil. kot enakovreden Morov nasprotnik pade. Odpre sezono. Lov s sokoli krona s svojim blagoslovom. Športniki, danes igrajo golf, mu zlezejo v samo jedro, v območje jaza. Dovoljeno jim je postati varuh vesti, varuh območja individualnega jaza. S tem je Henrikovega individualnega jaza konec. Henrik lahko maha s podaljšano roko-rabljem. Njegov ”da“ postane lajnasti da-da-da-da. Odpihne ga v sfero vsemogočega, v sfero sifilitičnih dobrin, ker je pač samo Navadni človek, razkrajajoči se človek, ki si v trgovini z raznim blagom lahko privošči več kot njegov duplikat. Bolt verjetno ne postavi naključno na prizorišče Johna Daunceyja, trgovca z raznim blagom, porotnika, Navadnega človeka, na katerega se, spet ne naključno, ampak zavedajoč se potujitvenega efekta, obrne More na začetku svoje apologije z besedami: ”V stvareh vesti mora biti zvest podložnik bolj zvest svoji vesti kot čemur koli drugemu." In to je, zdi se, ključni stavek, ob katerem bralec/gledalec lahko glasuje. -B Andre Maurois Zgodovina Anglije iv Henrik VIII. (1509-1547) I. - Moda oblikuje vladarje, prav tako, kakor predpisuje obleke in določa nravi. Velik kralj v srednjem veku je moral biti vljuden, viteški, strog in pobožen; velik renesančni knez je razuzdan, izobražen, kra-soljuben in pogosto tudi okruten. Henrik VIII. je bil vse to hkrati, a po angleško, to je: njegova razuzdanost se je izživljala v zakonu, njegova izobrazba je bila bogoslovna in športna, njegovo krasoljubje je ostajalo v mejah okusa in njegova okrutnost je bila pravno neoporečna. [...] II. - Ko je Henrik VIII. leta 1509 po svojem očetu zasedel prestol, mu je bilo osemnajst let. Bil je lep mladenič atletske rasti, zelo zaverovan v svojo vnanjost, zelo ponosen na zatrdilo beneškega poslanika, da ima lepše oblikovana meča kakor Franc I., izvrsten strelec z lokom, mojster v igranju tenisa in velik jahač, ki je na lovu upehal po deset konj v enem dnevu. Ljubil je lepo slovstvo, saj si je bil hranil duha z bogoslovnimi knjigami in romani; zlagal je pesmi, uglasboval svoje lastne himne in "božansko" igral na lutnjo. Erazem, ki ga je bil spoznal še kot otroka, je nad zgodnjo zrelostjo njegovega razuma kar ostrmel. Novi humanisti so našli v njem prijatelja, povabil je Coleta v London ter ga imenoval za dvornega pridigarja, pritegnil Tomaža Mora med dvorjane, čeprav se je upiral, in ga nato povišal, Erazma pa je preprosil, da je sprejel stolico v Cambridgeu. Pripomniti je treba, da je bil zelo pobožen in da so ga bili njegovi oxfordski prijatelji, kakor koli so se vlekli za reformacijo, potrdili v spoštovanju do katoliške vere. Naj se zdi komu še tako čudno, vendar je res, da je vse svoje življenje izkušal ustrezati pomislekom in bojaznim "izrazito srednjeveške vesti". [...] V začetku svojega kraljevanja se Henrik ni sam ukvarjal z vladarskimi posli, ampak je prepuščal vso oblast ministru, ki si ga je bil izbral: Wolseyju, sinu bogatega ipsvviš-kega mesarja, ki ga je papež na Henrikovo prošnjo povišal v kardinala. Najznačilnejši črti tega ”ipswiškega mesarskega pomočnika" sta bili častihlepje in ničemumost. Ego etrexmeus (Jaz in moj kralj), je rekal v svojih pismih tujim vladarjem. "Dobra slovnica, slabo vedenje." Živel je kakor pravi kralj; imel je več ko štiristo služabnikov, šestnajst kaplanov in svoj lastni zbor cerkvenih pevcev. Ta nadškof se ni obotavljal oropati samostane, da je mogel ustanoviti v Oxfordu Veliki kolegij (današnji Christ Church) in zagotoviti svoji radodarnosti občudovanje. Ko ga je Leon X. imenoval ne samo za kardinala, ampak tudi za papeškega poslanca v Angliji, je Wolsey združeval v svojih rokah vso svetno in cerkveno oblast. Celo menihi in bratje so morali ubogati tega rimskega legata, čeprav niso bili podrejeni svetni duhovščini. Tako je privedel Angleže k presenetljivi novi misli združitve duhovne in svetne moči v osebi enega človeka. V svojem samoveličju je jel Wolsey prezirljivo nastopati proti Rimu; imel je namen, podkupiti kardinalski kolegij in se s tem svetokupstvom povzpeti do papeške časti, ter grozil cerkvi z razkolom, ako ga ne izvolijo. Takšne grožnje so pripravljale angleške katoličane na prelom z Rimom, a niti Wolsey niti njegov gospodar si takrat še nista mislila, da je ta prelom mogoč. Ko so izšli Lutrovi stavki, je kralj sam napisal razpravo, v kateri jih je pobijal, za kar je leta 1521 dobil od papeža naslov De-fensor fidei (branilec vere). IV. - Vnanja politika je bila Wolseyju naj ljubša zabava. Tako na celini kakor v Angliji so tisti čas izhajale iz fevdalnih bojev ojačene monarhije. Če bi katera izmed njih, bodisi Francija, bodisi Španija, prekosila vse ostale in zavladala v Evropi, v kakšnem položaju hi se tedaj zagledala Anglija? Njena prirojena vloga je torej bila, vzdrževati na celini ravnotežje moči ter biti "jeziček na tehtnici11. To je bila seveda gibljiva, že v svojem bistvu nestalna politika, ki se je utegnila zdeti komu verolomna, a je imela na začetku uspeh: Franc 1. in Karel V. sta se prepirala za zavezništvo Henrika VIII. Pri svojem snidenju na Zlatem polju (Champ du Drap d’Or) blizu Calaisa sta priredila francoski in angleški kralj tekmo z bliščem, ki ji svet pozneje ni več videl enake. Takoj po tem srečanju je Wolsey pripravil novo snidenje med svojim gospodarjem in cesarjem. Kardinalova hinavščina je bila tolikšna, da je zasegal svoja lastna diplomatska pisma in si v kraljevem imenu sam dajal povsem nasprotne ukaze. Na neko mednarodno konferenco je napotil poslanika, založenega s protislovnimi navodili, da hi lahko skrivaj kazal ena Spancem, druga pa Francozom. Ko se je najprej dolgo časa na videz zavzemal za zvezo s Francijo, se je Wol-sey končno odločil za cesarja, ker so tako terjali angleški trgovci. Prekinjenje trgovi- ne s Španijo in Nizozemsko bi bilo spravilo volnarje in suknarje na nič. Ali trgovina je diplomatu slaba svetovalka. S tem, da je žrtvovala Franca 1., je Anglija Karlju V. v korist uničila ravnotežje moči. Po bitki pri Paviji (leta 1525) je cesar, vladar Italije, Nemčije in Nizozemske, zagospodoval vsej Evropi. Posebno papež je bil zdaj na milost in nemilost odvisen od njega, in kmalu se je izkazalo, da je bil s tem posredno zapečaten Wolseyjev pogin. V. - Krivico dela Henriku VIII., kdor izvaja njegovo razporoko in prelom z Rimom iz njegove ljubezni do temnovišnje-vih oči Ane Bo-leynove. Kralj bi bil zlahka dobil Ano Boleynovo, ne da bi ji obljubil zakon, toda vprašanje, ki je terjalo rešitve, je bilo bolj zamotano. Da bi se dežela ognila nove vojne dveh rož (strahote brezvladja so bile vsem še v živem spominu!), se je zdelo potrebno, da dobi kraljevska dvojica sina. Toda Katarina je bila rodila po mnogoštevilnih splavih samo hčer, Marijo (rojeno leta 1516), in njeno zdravstveno stanje ni več dopuščalo upanja, da bi utegnila imeti še kaj otrok. Ali je bilo moči šteti Marijo Tudor za dedično? Prenos prestola po ženski črti ni bil na Angleškem nič novega; Henrik VIII. sam ga je imel le po materi. Toda edina ženska, ki je po osvojitvi Anglije resnično vladala, je bila Matilda, in tistih devetnajst let nereda je bilo kaj malo hrabrilen zgled. Korist vladarskega rodu in korist dežele sta terjali sina.|...] Raznesel se je glas, da kralj dvomi o veljavnosti svojega zakona, da mu vest ne da miru in da se hoji ostati nepostavno oženjen. Wolsey je dobil nalogo, naj se pogaja s papeškim dvorom, a je takoj naletel na odpor, ki ni imel z vero nikakega opravka. Ta odpor je povzorčala volja Karla V., ki kot gospodar nad Rimom ni hotel dovoliti žrtvovanja svoje tete Katarine in sestrične Marije. Papež bi bil pa vendar rad ustregel Henriku in je kot legata poslal v Anglijo kardinala Campeggia, da bi z Wolseyjem skupno presodil zadevo. Kralj je že mislil, da je stvar odločena, a Katarina se je v Rimu pritožila ter dosegla papeževo obljubo, da predloži zadevo svojemu lastnemu sodišču. To pot se je kralj silno razsrdil in Wol-seyjev položaj je postal nevaren. Kakor vsak častihlepnež je imel tudi kardinal sovražnike. Obtožili so ga po zakonu Praemunire (torej zaradi veleizdaje), ker je bil kot Anglež sprejel dostojanstvo papeškega legata in pred tujimi sodišči obravnaval stvari, ki so spadale pod kraljevo lastno sodstvo. Ta obtožba je bila nesmiselna, saj je bil kralj sam dovolil to imenovanje in se zanj celo zavzemal. Toda noben branilec se ni ponudil za kardinala; moral se je odreči vsega, kar je imel, in le bolezen ga je rešila morišča. Človeška duša je zmerom polna presenečenj: po smrti tega slavohlepnika so našli, da je pod kardinalskimi oblačili nosil spokorniško srajco. Vil. - Sir Tomaž More ni nič kaj brezskrbno zavzel Wolseyjevega mesta v kan-celarskem uradu; toda kralj si je izbral dva moža, ki sta zdaj dobila na njegovega duha naj večji vpliv, zato, ker sta mu prinesla v ločitveni zadevi vsaj trohico upanja. Prvi, Tomaž Cranmer, je bil duhovnik, ki je nekega dne rekel kraljevemu tajniku Gardi-nerju, ”da ni kralju prav nič treba hoditi s svojo pravdo v Rim, da je dovolj, če dobi od nekaterih uglednih bogoslovcev gotovost o ničnosti svojega prvegega zakona, in da lahko potem z mirno vestjo in brez nevarnosti vzame nase odgovornost in se znova oženi11. Ves navdušen je dal kralj povabiti tega iznajdljivega moža k očetu Ane Bo-leynove ter jel po Cranmerjevem navodilu vpraševati vseučelišča za svet. Kakor sodniki znajo tudi bogoslovci prilagajati črke okolnostim. Na oxfordskem in cambriškem vseučilišču je nekaj groženj in nekaj laskanja obrodilo zaželeni uspeh; pariška univerza je izrekla ugodno sodbo, ker je Karla V. silno sovražila; vseučilišča severne Italije so krenila za Sorbono. Kmalu je mogel kralj predložiti parlamentu mnenje osmih učenih družb, ki so vse potrjevale, da je bil zakon z vdovo umrlega brata neveljaven in da niti papež sam ni imel pravice podeliti dispenz. Člane parlamenta so naprosili, naj to razglase v svojih volilnih okrajih in naj opišejo prebivalcem kraljeve pomisleke. Kajti Henrik Vlil. je čutil, da dežela sovražno gleda na morebitno ločitev. Kadar je jezdil po ulicah, mu je ljudstvo klicalo, naj obdrži Katarino, in ženske so vpričo njega predrzno in žaljivo govorile o Ani Boleynovi. Toda čas je hitel. Ana je pričakovala otroka; ta naj bi bil zaželeni dedič in zato se je moral roditi v zakonu. Cranmer, mehak in popustljiv mož, je bil imenovan za canter-huryjskega nadškofa in je kot takšen januarja meseca leta 1535 kralja skrivaj poročil. O veliki noči je bila ženitev razglašena. Ana kronana, Henrik pa izobčen iz cerkve; to je pomenilo prelom z Rimom. [...] V Razkol in preganjanja I. - Ta prelom bi bil manj nasilen, da ni imel Henrik Vlil. razen Tomaža in Cran-merja še drugih svetovalcev. More, ki je bil nadvse preudaren in vesten mož, bi bil pritrdil samo pametni in zmerni reformi; Cranmer, prevelik slabič, da bi bil zmožen hudobnosti, bi se bil pogajal in zavlečeval. To- maž Cromvvell je bil Narcis tega Nerona, Jago tega Othella. To je bil majhen, širo-kopleč človek, grd in surov, s svinjskim obrazom, priprtimi očmi in hudobnimi usti. Svojo življenjsko pot je bil začel v But-neyju kot kupčevalec z volno in valjalec; potem so ga bila potovanja po Flandrskem in Italiji naučila trgovine na veliko in nove politike ter. ga storile strastnega bralca italijanskih političnih piscev. Ko se je vrnil domov, je postal eden najljubših služabnikov kardinala Wolsey-ja. Cromvvell ni imel ne vesti ne vere. Bogoslovnih struj, ki so tekmovale med seboj, mu je bilo enako malo mar, a nauk o državnih ozirih .ga je bil osvojil. Kakor hitro so ga predstavili kralju, mu je priporočil, naj stori po zgledu nemških vladarjev, ki so. se bili odtrgali od Rima. Anglija naj nima več dveh gospodarjev, dvojega pravosodstva in dvojega davčnega sestava. Ker se papež brani potrditi Katarinino zavrženje, naj kralj ne popušča cerkvi, ampak naj si jo podjarmi. Henrik Vlil. je Cromvvella preziral; nikoli ga ni imenoval drugače kakor "grebenarja" in zmerom je z njim grdo ravnal; vendar je rad porabljal njegovo spretnost, njegovo hlapčevsko ustrežljivost in njegovo moč. Grebenar je v nekaj letih postal M aster ofthe Rolls, Lord Pivy Seal, generalni vikar cerkve, lord, ve- liki komornik, vitez, baron in grof Esseški. II. - Razlastitev cerkve se je izvršila na zakonit način in Henrik VIII. je pri tem spoštoval parlamentarne oblike. Reformni parlament, ki je zasedal sedem let (od 1. 1529 do 1. 1536), je sprejel vse izredne ukrepe, ki mu jih je predložila krona. Najprej je sporočil duhovščini, da je z Wolseyjem vred kršila zakon Praemunire, ker je priznavala kardinalu oblast in veljavo rimskega legata. V pokoro za ta zločin je morala duhovščina plačati dva milijona liber globe, priznati kralju naslov zavetnika cerkve in njenega vrhovnega glavarja ter odpraviti ”anate“ ali prvence "cerkvenih nadar-bin“, ki so jih dotlej plačevali papežu. Nato je parlament zaporedoma sprejel apelacijski ustav, ki je prepovedoval prizive v Rimu, zakon o vrhovni oblasti, ki je določal kralja za "edinega in vrhovnega glavarja angleške cerkve11, mu priznaval duhovno sodstvo prav tako kakor svetno sodstvo ter mu dajal pravico popravljanja in zatiranja verskih zmot in krivih naukov, in končno zakon o nasledstvu, ki je razveljavljal kraljev prvi zakon, jemal otrokom iz tega zakona njihove pravice do krone v korist otrokom Ane Boleynove in nalagal vsem kraljevim podložnikom prisego, da verujejo v versko veljavnost raz-poroke. [...] Hans Holbein ml.: Thomas Cromvvell, ok. 1533 III. - Cerkev, ki je stara deset do dvanajst stoletij, ima močne korenine in niti najmogočnejši kralj jih ne more izruvati, ne da bi zadel ob kakršen si bodi odpor. Vendar so se pokazali angleški škofje in duhovniki z nekaj izjemami čudno popustljive. Bili so namreč že davno sami zajeti od nacionalizma, ki je snoval okoli njih. Angleški prelatje so bili bolj državniki kakor služabniki cerkve. Lordska zbornica, v kateri so zasedali, je brez najmanjšega oporekanja sprejela vse preosnove. "Nekakšen zgodnji anglikanizem je bil prevzel vso to visoko duhovščino." Nižja duhovščina, ki je živela v velikem uboštvu, je po svoji strani nahajala v tem, da je postala zbor uradnikov, nekakšno varnost; lollardi so jo bili do dobrega obdelali in nikoli ni brez obžalovanja prenašala duhovniškega celibata. Ko so vsem podložnikom naložili prisego in je postalo zločin, če nisi priznaval "čistega in svetega zakona med Ano in Henrikom" in nisi zatajil "rimskega škofa, ki si samovoljno lasti ime papeža", so domalega vsi duhovniki prisegli. Toda kancelar sir Tomaž More in veliki škof Fisher sta se uprla in nista hotela zatajiti svoje katoliške vere. Oba so obglavili. [...] V. - Veroizpoved angleške cerkve je bila dolgo časa precej zmedena. Ko bi bili imeli Cromvvell, Cranmer in Latimer proste roke, bi jo bili naslonili na luteranstvo. Po svoji vojni zoper samostane je bil začel Cromvvell vojno proti slikam. Latimer je sežigal kipe device Marije, medtem ko je dajal Cromvvell pregledovati svetniške ostanke in med temi posebno kri svetega Tomaža Becketta, ki se mu je zdela sumljivo podobna rdečemu okru. Sveti Tomaž, ki so ga proglasili za veleizdajalca, je bil po pravilnem sodnem postopku izbrisan iz števila svetnikov in Crom-vvellovi "preiskovalci" so v Canter-buryju razbili skrinjo z njegovimi kostmi. Toda Henrik VIII. je vedel, da so Angleži, čeprav od nekdaj sovražijo menihe in cerkvena sodišča, v celoti kaj malo naklonjeni protestantskim novotarijam. Henrik sam je hotel še naprej ostati branilec vere in glavar "katoliške" cerkve; hotel je le, da bi bila narod-no-katoliška (kar se je zdelo protislovno). In kakor je od kraja preganjal spoznavalce stare vere, tako se je zdaj z enako odločnostjo lotil preganjanja protestantov. Tiskarja prve angleške biblije, Tindala, so sežgali; druge je zadela enaka usoda, ker so za-nikavali izpremembo bistva v kruhu in vinu. Po nekaj poizkusih, da bi spravil nauk angličanske vere v določena pravila, je dal Henrik VIII. v lordski zbornici izglasovati Gerlach F lička: Thomas Cranmer, 1546 ustav šestih členov, ki so mu dali tudi ime "krvavi zakon1* ali "sedmerorepi korobač**; ta zakon je razglašal nauk o izpremembi kruha in vina, nepotrebnost obhajila v oboji podobi, veljavnost obljube devištva in prednost duhovniškega celibata ter potrjeval izpoved in zasebno mašo brez podeljevanja oltarnega zakramenta. Za vsako očitno pre-kršitev tega ustava je bila določena smrtna kazen. Protestantski škofje, tako Latimer, so se morali odreči službi. Cranmer, ki je bil že pred reformacijo skrivaj oženjen in je vozil ženo, skrito v prevrtanem kovčegu, povsod s seboj, jo je moral poslati na Nemško. Presenetljivo se utegne zdeti, da je angleško ljudstvo tako brez odpora priznalo izvoljenemu parlamentu nezmotljivost v verskih rečeh; a potreba po stalnosti, ravnodušnost in strah pojasnjujejo marsikatero čudno ustrežljivost. VI. - Da se je razdrl prvi zakon Henrika Vlil., je bilo treba cerkvenega razkola; za ločitev drugega je zadostovala sekira. Uboga Ana Boleynova je storila dva huda pogreška; namesto pričakovanega dediča je rodila hčer Elizabeto in pozneje mrtvorojenega sinka; razen tega se kralju izneverila, morda, ker se ji je zdel nezmožen, da bi za-rodil zdravega otroka, v tretje razočarati ga pa ni hotela. Zaradi teh zločinov ji je krvnikov meč presekal beli vrat. Nekaj dni potem se je Henrik Vlil. v beli obleki poročil z Jano Seymourjevo. Hlapčevski Cranmer je bil na podlagi nekih zaupnih izjav pokojne kraljice razglasil drugi zakon za neveljaven, in tako je postala Elizabeta, kakor pred njo že Marija, nezakonska hči. Jana Seymourjeva je imela sina, ki je kasneje vladal pod imenom Edvarda VI., a je pri porodu umrla. Cromwell, ki si je zmerom prizadeval, da bi zbližal kralja z luterani, mu je priporočal novo ženitev z nemško princeso Ano Clevsko. Poslovni opravnik je hotel zaigrati vlogo ženitovanjskega svetovalca; ker nevesta kralju ni bila všeč, je plačal ta poizkus z življenjem. Kraljeva peta žena, Katarina Howardova, je bila obtožena prešuštva, kakor nekdaj Ana Boleynova, in zadela jo je enaka usoda. Šesta, Katarina Par-rova, je Henrika VIII. preživela, a je morala prebiti nemalo strahu, ko se je zazdela kralju "nekam krivoverska** in ji je "naložil šest členov**. Henrikovo kraljevanje se je končalo v krvi. Neomejena oblast razbrzda v človeku najhujše nagone. Henrik Vlil. je dajal po svojih sodnikih moriti protestante, katoličane in celo staro grofico Salis-buryjsko; sam Cranmer se je moral bati za življenje. Ali podoba je, da je čutil Henrik Vlil. do tega moža, ki je skoraj otroško zaupal v svojega strašnega kralja, resnično naklonjenost. Cranmer je bil tisti, ki je klečal ob Henrikovi smrtni postelji ter mu na zadnjo uro velel, naj se zanese na Boga in na Jezusa Kristusa. Tedaj je stisnil kralj nadškofu roko in izdihnil dušo. Odlomki so vzeti iz četrtega in petega poglavja Mauroisove Zgodovine Anglije, ki je pri izšla pri založbi Naša založba v Ljubljani, l. 1939 v prevodu Vladimirja Levstika. Moro vi pismi iz Towra Dr. Nicholasu Wilsonu Tower, 1534 Naj bo Gospod vaša tolažba! Ker po raznih rečeh vidim, da ste obljubili priseči, prosim Boga, naj vam da pri tem srečo. V svojih dneh nisem nikdar nikomur svetoval, naj stori nasprotno, in glede te zadeve po nobeni poti poskušal vzbuditi pomislekov vesti pri drugih ljudeh. Vidim, da bi radi izvedeli, l