i'f^n r^iniuIiMit jntl Cimuiiunh-aiion (■liil>»l Cultttrv Jtij thc liOAminiK-MX Inlotmatuiit l.tmiliw. Sugv <i()l'l DM R. MA IN W I97n IIk DIjUciW »I Idirniocy ;<n.l InhiioUig) lin- (liwns. litaninuir. uml I uluii- ul ldc«»lti,u> Sv* Yi»iU: V.tlniTi Press
JAKI HOWK /. KAROl I'>v2 ■'l'iiim l'ans PinfugjiHlj I» Curporalr Sps-vch' Pcilish jiiuriulisin In Scirch iit j New Iilcnltl\. - ltturn.tl iif ( •iinniunK-alinn 47. .1:
KhANI . Jims IWl lh< MwJu jnJ IViniH-tac» <'.imNul|ic P.>His Pis-s» l'IS.S ('ist! VHii.-ly and Ihc Sl;iU' Nc* EurnjKun IVrspccliscs. cdilcd h> J Keane. l-<>ndt*n \"cTs»» KKI'litil K IIAVS PI II R ITOI RailKiil IXmivtali/jlh'n Prjsis lmctn.rti.mjl 11. I IK^ <(> MliNt IMil R. lO/l 1W| -Pisnuj slmcn^kcniii p.iiünK:nlu ~ Diln (Siiholn.1 piilofjl .A\|iust 24 2.1 Ml'LCiAS (»llt lH Rl-V J 1 wl. CiHninunic.rti4)n jikI t unilol Nciuoiks and llic New ( ctin»iiiics«>l rummumcdli-itn CamlUHl^v Ptilils Pics^
PRZtWOKNKI. ADAM IWI P1.I1IU.-.1I Dvn.imii-s.il l ivromiic Rcl.nmv Tjsl jml S..ulh Pp 21 74 in Dcnuicra-cs and IViliticjl IrdtislnimdlitMi IlK'inics jml l::isl-(.cnirul 1 iir<i|ic.ui Rcalitics. cdrtcdbv <• S/nhiKzUl Budapest- llunjla-liiin PiiJilKal SL-icncc Aswijihmi
RDl 1 AND ASl I AM) III 1 t.t OSIBVI IWI Bivakini! ilK- Br.«dca»iing M..ii..p.,l> •• Pp IIJ- 12M in Nc» MciIm P'tltlK-v < i»mpaliili*c Pcr^Kctiscs in IVcsicm l-unipc. cdiicJ bs I) McOuall 4ml K Siiinc I »MidiHl Sage. Kl'S. VM.IKO 1912. Med .iniikiinntni/niiim in p«isiM*i.ij|j/mtim l.|ub(|.in.i l-D\'
SPARKS. t Ol IN IWI li.im Sljic 1.. Market \Mi.it Ijwcin tiinipc Inhcrits liiMn iIk »est " Mcdu Dcscliip-mciit .»: II 15
SPI K HAI SI.AV Kl) I Wl Mni>/n'ii.i k.uniiiimiuniv med «si>b<id» in .Hllu|itsi|.i Munlxit t)li/<n|a
VKI:(i IRAM'I IWII IKniol.latii.'iMi knmunKininii. Mariboi llh/uri.i
WALZI R MK IIAM. Iw2 The Nc» Inbalisin Ui"»nt. Sprmf Iw:; 171
W1 Bl R MAX |l'»:4| l>n(i Timard a Si*R>l..)!> i>l thc Prcv, louliiul i>l Cummunicalinn 2A. .1; <»ft-llll
WII I.IAMS. RAYMOND l'l7n I ..iiiniiinK-jli»ns llatim>nds».>rlh Pcnjinn ('id cdltuinl
/1:1 IW MII.AN |W1 Siwmiak ccsk.>sl>«cn>kch.i h.>»piid.ir«in " Iv.irha .»(»-.17 III Scptcmberl; .1-6.
SANDRA BASK" '
Globalni mediji v lokalnih medijskih okoljih
Tako je vrlina utemeljena v ljubezni ilu domovine: čast v samoljubju /amour propre/: naposled strah v ljubezni do \iimeg<i sebe /amour de soi/. ki ustreza čistemu življenjskemu nagonu po samoohranitvi. Toda strah se v tej ali oni obliki vpisuje v načelo vsake v ladavine. V despotizmu gre za siruh pred smrtjo, v monarhiji za strah pred mnenjem in končnt) v republiki za strah pred zakonom.
Alain Grosrichard, Struktura seraja
Medijski sistemi večine postsocialističnih držav delujejo brez urejene zakonodaje na tem področju. Ta zakont)dajni prazni prostor omogoča nenehno vmešavanje državnih institucij v urejanje različnih medijskih praks. Temeljno vprašanje, ki sc pojavlja v razpravah o zakonskem urejanju medijske sfere, je povezano na eni strani z vprašanji demokracije in načinom zagotavljanja temeljnih državljanskih pravic (svobode izražanja, svobode medijev, avtonomije javnosti...) in na drugi strani z zaščito državnega interesa (maksimiziranje moči države), ki to svt>boclo omejujejo. Pri tem država »pristaja« na skoraj popolno libcraliziicijo tiskanih medijev in obratno, elektronski mediji so praviloma izpostavljeni številnim nadzornim omejitvam. Pri tem je definiranje statusa televizije kot nacionalnega medija posebej vprašljivo. Večina predlogov medijskih zakonov
' Saildrii Basu;, asistentka na FDV I I 89 Tcoliia m piakvi. k-l .111. U. 11-12. LiuMjana I9<l.1
postsocialističnih držav televizijo označuje kot državno, ki naj bi v prvi vrsti dosledno opravljala svojo nadzorno (watch dog) funkcijo. Nacionalna televizija je predvsem oblikovalec nacionalne identitete, ki skrbi za (re)produkcijo nacionalnih iniere.sov. in razumljivo je. da pogajanja o sprejemanju zakona postajajo način maksimiranja politične moči. Če država ptiskuia intervenirati na področju javnega obveščanja, se vprašanje »zaščite« demokracije in avtonomije javne sfere običajno spremeni v zaščito monoptilnega položaja nacionalnega (pragmatsko političnega) interesa.
Dogodki v Romuniji so se začeli z zasedbo državne televizijske hiše in oddajanjem programa revolucije »v živo«. Nova vlada jc potem v parlamentarno razpravo poslala medijski zakon, ki je zahteval posebno zaščito državnih inštitucij in posameznikov pred javno kritiko. Jelcinovi nasprotniki so v zadnjem revolucionarnem dejanju poskušali prevzeti nadzor nad državno televizijo. Srbska opozicija je nacionalno televizijo imenovala »zadnjo evropsko Bastiljo«. Srbski zakon o javnem obveščanju vzpostavlja popoln državni nadzor nad mediji. Od prihodnjih ustanoviteljev (in lastnikov) zasebnih televizijskih postaj se zahteva, da zagotovijo 80% lastne produkcije (tudi največji javni mediji, kol so BBC. RAI. ZDF, ne premorejo več kol polovice lastne produkcije). Primer državnega »paternalizma« je bil tudi pt>skus oblikovanja lakih zakonskih določil v hrvaški medijski zakonodaji, na podlagi katerih bi izdajatelje časopisov, v katerih bi bili objavljeni članki, ki žalijo državo in nosilce državnih funkcij, kaznovali z izjemno visokimi denarnimi kaznimi. Ne glede na vse ugovore največjih opozicijskih strank in njihov bojkot v parlamentu tudi novi predlog zakona o obveščanju ščiti monopolni položaj državne televizije.'
Direktor hrvaške nacionalne televizije (ki je kot poslanec vladajoče stranke zaščiten s poslansko imuniteto) v televizijski razpravi o novem medijskem zakonu razpravo z opozicijskimi predstavniki »popestri« s številnimi folklorisličnimi izjavami iz lastne biografije. Če vodstvo HRT definira nacionalno televizijo kot »katedralo hrvaškega duha« (kar je samo reminiscenca na izjavo nekdanjega direktorja BBC, da je to inštitucija po avtoriteti podobna »nacionalni cerkvi«), se slovenska država ne more odločiti med nacionalnim in političnim poslanstvom svojega edinega elektronskega medija.
Če so mediji »politične institucije par excellence'' (Splichal, 1992: 120) in ne samo komercialne organizacije, je razumljivo, zakaj se v sprejemanju zakonodaje kot drugo temeljno vprašiinjc zastavlja urejanje »kulta profesionalnosti«. V lem koncpelu naj bi šlo za poskus združevanja modela tržne organiziranosti in koncepta demokratične vloge medijev. Medijska produkcija diskusijskih tem za javno razpravo osrednjih institucij političnega življenja kaže na posebno navezavo med javnostjo in politike.'
' v dveh poiTOinhnih ra/.n>dhah Fvtnpikcga s.Kii«j za Okwclwn« p«a>>cc The Sunday Times vs. UK (19791 in Luigens v» Avsifia (19S6V je sodiJče izJuial» it ugoluvitve. da sv«<Nh1u medijev zahleva posebno zaUilo. ki Ni utrdila njihovo nadzorno funkcijo posebe) v obUkmaniu političnih agend |avnc|!a intetrsa Pri kritiki lavnih oseb je izhajalo iz predpostavke, da nacionalna zakonodaja ■raziiri- me)c -sprciemljive- kritike glede na tiste, ki se nanatajo na driavtianc v nobenem primeru sc od obtoienega nc sme Mhtevati ilokazovanje (nelrcsničnosti n|ihovih vreihiiwmh sodb (Article 19 Report. 199.3: 23. 82. 225)
' V analizi poročanja italijanskih novinanev Mancini (1993) ugotavlja posebno simbiozo med novinani m politiki: eni druge oskrbojqo s temami javnih na-stopov Razlika med .komercialnim novinarstvom-, ki naj bi NI» značilno za ZDA. m •političnim novinarstvom- večine evropskih drJav naj N Nla povezana z različno strukturo javiK sfere v obeh sistemih Značilnost ameriškega političnega sistema jc odsiMnost institucij, ki imajo v libcr.ilnih demokracijah tradicionjilno funkcijsi interpretacij pomembnih političnih dogodkov (stranke, sindikati .). Ta vakuum se v ZDA napolni z institucijo predsednika drtave m institucijo novinarMva Amerilka televizija naj N bila -populistična- po stilu naslavljanja na ssoja občinstva
Za večino postsocialističnih držav je značilno oblikovanje »paternalističnoko-mercialnih« medijskih sistemov.' »V njih se na eni strani izriiža težnja jx) vse večji privatizaciji in komercializaciji medijev (zlasti tiska), na drugi strani pa težnja po maksimiranju moči države nad mediji, tako da je največja moč skoncentrirana v rokah države zaradi predpostavljene »nekompetentnosti« in/ali pristranskosti medijev in novinarjev« (Splichal, 1992: 40).
Namen tega prispevka je predvsem analiza trendov, ki bistveno vplivajo na oblikovanje medijskih sistemov večine držav Vzhodne in Srednje Evrope in niso samo v domeni odločanja nacionalnih držav. In tisti, ki se zavzemajo za zaščito javnega monopola države na radiodifuznem področju, in tisti, ki so za pluralizem medijskih kanalov in vsebin, se v svoji argumentaciji sklicujejo na pravico do svobodnega komuniciranja. V prvem primeru nacionalna država to svobodo »omeji« zaradi zaščite nacionalnih interesov (pomembnost pri oblikovanju političnega prostora, majhnost trga. visoke cene TV-programov, vdor tujega kapitala...). V drugem primeru gre za oblikovanje svobodnega medijskega trga. ki bo s svojimi samoregulacijskimi mehanizmi zagotovil več demokracije. To umetno dilemo lahko postavimo tudi drugače: ne »manj države in več trga«, ampak »manj države in več civilne družbe« (Mattelart. 1991: 214-215).
Med najpomembnejše trende, ki vplivajo tudi na položaj nacionalnih medijskih ekonomij, štejemo: oblikovanje skupnega evropskega avdiovizualnega prostora, globalizacija in internacionalizacija medijskih kanalov in vsebin (oligopolni nadzor, ki vpliva na deptilitizacijo vsebine) ter koncentracija lastnine in odločanja o vlogi medijev (posebej glede na procese lastninjenja medijev v državah Vzhodne in Srednje Evrope). Na koncu pa si zastavljamo vprašanje, ali lahko govorimo o zatonu nacionalnih medijev in kakšni so možni modeli razvoja medijskih sistemov v prihodnosti. Pri tem izhajamo iz analize medijskih sistemov razvitih evropskih držav, ki paradoksalno kaže, da je državna regulacija elektronskih medijev ustvarila btilj demokratične televizije kot svobodni trg na podrt>čju tiskanih medijev (Sparks, 1993b: 62).
TV brez meja
V začetku novembra Steve Blame »odpre« MTV za politiko. »Globalna« satelitska TV-postaja z največjim lanskoletnim pr(xlorom na evropski medijski trg pripravi panevropski referendum o evropskem združevanju. Vsi tisti, ki so poklicali tel. št. 44-71-757-7052 (bilo jih je 51%), so se odločili za združeno Evropo. Istočasno MTV prikaže dokumentarec Billa Carterja o Sarajevu - human interest story o vojni v Bosni in Hercegovini.
% primcodvl z oiopsko. kjef w nminarji -javnj uslužlvnct-. ki piHrcduicio inlimnaciic vsem zamlcrmramm a pofilična JufUjMiii IHallin. Mincini. IVK4: !(4(MI44)
' Pn icm izbaixmo iz WUlMmvovcga lazlikovanja med «linmi -idealmmi. iipi mcdiivkih usicmov. jvlimuinim. p3lcni]lKličnim.komeraaliiiramdem<iki»ličnimtWiUiiims. im: |}|>|}4) P.Memaltvtičnisivlemje-jvlotiurnivnlem.ki ima vcvl» (WiUiamv. I97ft; l.VI), Cc je avuiritanii uvlem izvajal nadziii nadjavmnljo koliibUku miiči (»kaj ve vrne izzeči"). je v palemalivlu.'ncm viMemu nadrof načelu uiganizacijNkej» delovanja (liui. ki nadzirajo. obiCajno vidijo vehe kol čuvaje druKvne utedilve. politične vlabilnosli, nacionalnih inicrevov; torej, definirajo, .kaj naj bi bilo povedano.) V komcrcial. nem miKklu je nadzor način prakse: -Vse se lahko pove ... kar je mogoče pmedati piofitabilno- (Williams. 1976: I .VJ). Tipičen prunci palcmalisličnega medijskega sistema jc BBC Njcgtwo poslanstvo lahko ponazorimo z besedami lorda Reitha (dolgoletnega direktona). ki jc med generalno stavko leta 1936. ki ve je zavzemala za nacionalno medijsko homogc-oosl. izjavil: iz ptedpostavkc. da je BBC za ljudstvo in da jc vlada za ljudstvo, sledi, da BIK' mora biti za vlado v tem času knze.
Za definiranje prcKesov globalizacije medijsivega prostora in globalnih medijev je treba najprej definirati njihov »protipol« - nacionalne medijske pokrajine in nacionalno televizijo.
Že prej smo povedali, da nacionalna TV generira nacionalno življenje. Nacionalna televizija je »privatno življenje nacionalne države, ki se definira skozi intimne in majhne pomene vsakdanjega življenja«. Ti pomeni sc hitro pozabijo in so nerazumljivi za vsakega, ki jc zunaj tega obzorja. Ta »nakopičena privatnost« vsake nacionalne televizije na nek način onemogoča govor o televiziji »nasploh« (Ellis. 1991: 5). Televizija je vsakdanje življenje, ki proizvaja večino konverzacij-skega gradiva za vsakdanjo uporabo. Tudi če analiziramo vplive globalnih tehnoloških sprememb (satelitsko in kabelsko komuniciranje...) na lokalne medijske pokrajine, moramo up>oštevati. kako so ti mediji »podomačeni« - kako so umeščeni v rutino vsakdanjih praks (Morlev. Silverstone. 1991: 151).
Televizija (in prej radio) sta izoblikovala »domačijski« stil razprav Ijanja o politiki in tako pripomogla k demokratiz^iciji odnosov med vlado in vladanimi. Znani so Rooseveltovi »pogovori ob kaminu«, ki so njegov glas umestili v domačnost poslušalčevega doma (Scannell. Cardiff. 1991). Skozi to privatizacijo državne sfere je politika postala kontinuirana vsakodnevna dejavnost. Obenem sta radio in televizija vplivala na (in spremenila) »družbeno hierarhijo oku.st)v«.
Paternalistični medijski sistemi (kot so BBC. ZDF ali ORF) so praviloma zanemarjali te spremembe in so svojo vlogo definirali znotraj kulturno razsvetljenske paradigme. V okolju, kjer ni bilo konkurenčnosti med različnimi mediji, so imeli nacionalni mediji izključno vlogo pri vzpostavljanju p<imcnov nacionalne identitete in kulture. Z druge strani naj bi se komercialni mediji predvsem podrejali »občinstvu oku.sov«.'
V začetku 80-ih let je Evropska skupnost začela z obsežnimi pripravami za ureditev avdiovizualnega prostora, ki naj bi predvsem preprečila vse večji udor ameriških programov in zaščitila prevladujoči model javnih medijev. Prvi projekt te vrste Television without frontiers: Green Paper on the establishment of the Common Market for Broadcasting (1984) je izitval pet let trajajočo razpravo, ki sc je končala s sprejemom skupne direktive (1989). Temeljna vprašanja, ki so zahtevala največ pogajanj, so zadevala zagotavljanje minimuma demokratičnih pravic (posebej ureditev pravice do odgovora ob novicah in obveščanju o p«imembnih dogodkih ter kvotni sistem (in s tem definiranje evropskega avdiovizualnega proizvoda).'
»Televizija brez meja« in razprave o tem dokumentu so pokazale, da je med globalizacijo medijskega prostora temeljni problem javne televizije definiranje nacionalne kulturne agendc. Kulturni projekt Evropske skupnosti, ki naj bi uveljavil evropsko identiteto in kulturo kot izhodiščno točko razprave, ponuja nekakšen homogeni nadnacionalni imaginarij. »Evropska kultura« (kanonični kul-
* Vloga BBC v nacionalnem življenju naj bi bila -pfodukaja visoko kakovivilmh niivic m pomembnih dogodkov, podpora izvirni britanski kulturm produkciji, predvajanje izobražcvaimh jnogramov in vzdrževanje ktimunikacij med lastmi državo in preostalim svetom- Ta navezanost kulturni produkciji naj hi sčavima omogočila -\-sakeffl glcdalcu in psislulaku dostop do gledaliških del velikih dramatikov nate kuliure - od Shakespeara m iohnvsna do Showa m Osboma- tSparks, 1993; 56, interni dokument BBC o njeni vkigi v novih informacijskih čusihl.
' Po sislcmu makvmalnih dolodl naj hi bik> oglatcvanje omejeno na 15% cekMncga programskega časa (devet minut na uro j, Minimahio .30% predvajanih programov naj N bikievtopskeprudukcijc (dolgoročno naj bi ta delež zviiali na 60*., kot je predlagala Francija! KvornI sistem (omejevanje amcnikcga u^oza) uključuK nosice, tpon, kvize, oglalevanje la teletekst. Direktiva zahteva od držav člonK Skupnosti, da v prihodnosti (1995) ujxHtcsajo la dokičila v nacionahlih medijskih zakonodajah. Najnovejfc portičiki Evropskega medijskega in.<litula. ki povzema ureditev asdicivizualncga prostora 35 evropskih držav, kaže na različna odstopanja (Robillard. 1993)
turni repertoar, ki ga delijo znotraj namišljene skupnosti - v tem primeru: Skupnosti) v konOni instanci pomeni vzpostavljanje nekakSnega kulturnega »cordon sani-taire« do vseh drugih (različnih) kultur. Dokument Evropske skupnosti ne upoSte-va nekaterih temeljnih dejstev, ki so značilna za tehnološke zmogljivosti posameznih nacionalnih držav na področju medijske infrastrukture. Za zapolnitev vseh programskih zmožnosti na obstoječih televizijskih kanalih potrebujejo evropske države približno .SOO.OOO ur filmov, nadaljevank in zabavnih programov letno. Štirje največji evropski proizvajalci TV'-programov (Britanija. Francija. Nemčija in Italija) ne premorejo letne proizvodnje več kol lOOt) ur. Poskus ustanavljanja panevropskcga satelitskega programa EURIKON je propadel zaradi pomanjkanja gledalcev, raznovrstnih programov in oglaSevalcev.'
Globalni CNN - Chicken Noodle Network
»Once again while others showed you what had happened. CNN shows you what is happening.«
Govorjenje o globalizaciji medijskega prostora in internacionalizaciji javnega področja izhaja iz predpostavke, da obstajajo »globalni« mediji, ki vplivajo na spreminjanje nacionalnih medijskih sistemov in nacionalnih javnosti. Ce Mattelart govori o »mutaciji javne sfere« (1991: 21 D), s tem misli predvsem na različne oblike lastninjenja nacionalnih medijskih ekonomij pod pritiski nadnacionalnega oglaševalnega kapitala. »Nova sfera javnosti« je kolonizirana z različnimi podobami »korporativne vizualne identitete«, ki zahteva nadnacionalni trg. Kaj je torej CNN? Ali je Asia TV primer nadnacionalne satelitske televizije? V čem se razlikujeta javna (=nacionalna) televizija Avstrije in Slovenije?
Marjorie Ferguson navaja sedem mitov, ki so značilni za definiranje procesa medijske globalizacije (Ferguson. 1992: 69-9.3).'
Miti »veliko in več je boljSe« so temeljni argumenti zagovornikov tržnega pristopa na medijskem področju. Koncept svobodnega trga definira svobodo obveščanja predvsem kot možnost za izbiro med različnimi programi. Nasprotniki lega pristopa govorijo o »medsebojni kanibalizaciji kulture« (Appadurai, 1990) ali o kulturnem/medijskem imperializmu (Schiller. 1989). ker nacionalni programi samo reproducirajo popularne ameriške formate in žanre in jih »prilagajajo« nacionalnemu okolju."
VpraSanje lahko zastavimo nekoliko drugače. Ali koncentracija lastnine in uvajanje oligopolov omejuje medijsko pluralnost, možnost izbire in javnega nadzora?
Ben Bagdikian. avtor knjige o medijskih monopolih, je Sest let po prvi objavi
*	Po podailuh rantkavc SJM - Mctlu 92 54.6% simcnskili ftlctlalcc« itkda oddjij na ilovcmki Ickvudii (4J.5'%> utadi leali'. 28.5% uiadi navade. 24.5<Ki zaiadi obicklivneiiih niforniaoil Okdanml ulrlilvkih m kahehkih progiamot nc picvcga vc< kol 4'». |ob petkih m k>hi>tah »vcčetl. Ce vt na Unvenvki tclevi/iji na|bol| gledane odda|c tv Dnevnik 2. Utrip in popularni »anri. se na satelitskih programih predvsem gledalo ftlmi. nadaljevanke in spoil
' Ti miti so; -Big is Better- -More is Better-. -1/ginjanje Časa in prostora-. -Olohalna kulturna homogenost-. -ReSimo plaiwl Zeml|o-. -l/s-oz demokrwnie prek amcrKkc TV- in mit o -Novi ekonomski ureditvi-
•	Licenca a popularni ameniki kvi/ .Wheel of l=onunc- (I975) je prodana I ranciji (Tl-l - t-a Roue de la Fonune). Španiji (Antena J - tji rouleita de la Foituna). Hrva<ki (HRTI - Kolo sreCe). Sem«|i. I.astnik hcence (Unilever) je obenem solastnik nadaljevanke Santa B.irbaia V enem od nadalicvani lunakinia /niaga v kvi/u -Kolo sreče- <12. 10. 1993 HRTI) (Maltelarit. 1991 127. Carvelh. 1992) Večin* i/swa popularnega amcnikeiM prr^trama na nove medi|ske trge V/bodnc in Srednje Evrope poteka po sistemu -barteria- Načelo je eniMav no Oglaicsalec ali oglatevalna agenci|a (npr Procter & Gambk) ponudi program v /amcfso za upoiaKi oglaSesalnega časa
knjige zapisal: »Ko sem 1982 končal prvo izdajo knjige, je 50 korporacij nadzorovalo več kot polovico medijskega trga. Decembra 1986, ko sem končal p<ipravke za drugo izdajo, sc je njihovo Število znižalo na 29. Zadnjič, ko sem jih prešteval, jih je bilo samo 20. Predpostavljam, da se bodo konec 90-ih lastniki največjih korporacij lahko usedli v eno konferenčno sobo« (Schiller, 1989: .35).
To desetletje je obenem desetletje največjih integracij. Japonska Matsushita (-(- MCA Universal) in Sony (-F Columbia Pictures) nadzirata več kot 25% holly-woodske proizvodnje. Turner (s svojim filmskim arhivom MCiM) in Time Warner sta postala največja oskrbovalca evropskega medijskega trga (Carveth. 1992: 705-724). Z druge strani jc BBC pti podpisu pogodbe z Rockefellerjevim Centrom postal največji programski izvoznik za kabelske mreže v ZDA (Elliot, 1990).
Globalizacija medijskega prostora predpostavlja takojšnjo dostopnost informacij. Konsumpcijski čas, ki ga imajo mediji na razpolago, se bistveno ne zvišuje." Ce so dnevni časopisi umetno ustvarili 24-urni cikel up<irabc informacij, so ga nove tehnologije multiplicirale (specializirani programi »around the cUKk«). (iledanje televizije zahteva minimalno uporabno intenziteto, ker se televizija lahko konsu-mira hkrati z drugimi vsakdanjimi aktivnostmi (Morley, Silverstone. 1991: 149-163). Medijska invazija na zasebno sfero je ptnl vplivom vse večje medijske konkurence (med različnimi mediji; časopis, radio. TV in različnimi programi in vsebinami istih medijev). Boj za omejeni konsumpcijski čas paradoksalno zvišuje ceno enote medijskega izdelka (Garnham. 1990: 50-53).
Mit o »globalni kulturni homogenosti« vključuje predpostavko o gU)balni »javnosti okusov« (skupni »svetovni nazor« - skupno globalno državljanstvo). Tudi če se občinstva nacionalnih držav razlikujejo po nacionalni biografiji, obstaja neka skupna podlaga pripadnosti določenemu občinstvu posameznega medija (MTV generacija?). Zagovorniki kulturnega nacionalizma (predvsem javni nastopi nekdanjega francoskega kulturnega ministra) vidijo v modelu javnih medijev najvarnejši mehanizem zaščite nacionalne identitete. Vloga nacionalne televizije naj bi bila promoviranje nacionalne kulture in vzpostavljanje mreže interpretacij (»kognitivnih« map), pomembnih za nacionalno samoidentifikacijo in selektivno (re)produkcijo tradicije in družbenega sptimina."
Kaj je temeljni paradoks globalnosti medijskega prostora? Ce CNN reklamirajo vodilni svetovni politiki kot medijski uporabniki (»media watchers«), če je ta postaja postavila »pravila« poročanja o vseh svetovnih dogodkih (oddajanje »v živo«), če ga lahko gledajo v skoraj vseh državah sveta, lahko govorimo o globalnem mediju? Globalni CNN zahteva svoja input (periferna) nacionalna okolja. Boj za nacionalni (in mednarodni) kulturni nadzor kot poseben način nadzora oblikovanja javne razprave je značilnost lokalnih in globalnih medijskih sistemov. V obeh primerih gre za maksimiranje moči, za nadvhido nad definiranjem političnih agend - za ukinjanje avtonomije javnega področja.
* lxu l9N2.kujc21%jtincnUcihgo\fH»iin|Mcvitnclunaritzpi>UfEo 15 in več piitfrMiKn. fcliil pospicihii Ca» itk-dinp Idcviziic 6 UI in 55 min Dcvci Icl kj>nqc |c «»'S. |t.BpoiJin|vlcv imciu na ia/|>olapi 15 in več prutnamin. kimumpciivki čav te ie rvi&al vamo /a «eiicm minut.
Za rammcvanic teh pruceviv vc vklicujcmo na WiUiamvov pojem -vtnicture of Iccting- kot kuliutmi produkcito in repfodukcijo. ki nastaja kot aitikulaclja vvch načinov življenja m nanje ve luve/ujiičc načine ra/miiljanja o vvclu (Sjsarkv. I99J: 77).
Izguba discipliniranega občinstva
Leta 1966 je Fred Friendly odstopil s položaja predsednika CBS News. Vodstvo CBS se ni strinjalo z njegovo odločitvijo, da ne predvaja dnevno reprize popularne oddaje I Love Lucy zaradi pomembnega sporočila kongresa pred ameriško intervencijo v Vietnamu. Predsednik upravnega odiwra korporacije je svojo odločitev utemeljeval s preveliko izgubo dobička, kar bi imelo negativne posledice na zaupanje delničarjev (Bagdikian. 1983: VII).
Odnos med komercialnimi in javnimi mediji je odnos med dvema modeloma trženja občinstva: ameriSka televizija (občinstvo kot trg - »kaj želijo gledati«) in evropska televizija (v službi javnosti - »kaj naj bi gledali«) (Ang. 1990: 104).
Svoboda komuniciranja (in svobodno komuniciranje) naj bi bila glavna cilja medijskih politik večine držav. Evropska liberalna tradicija je svobodo tiska (razširjeno na vse medije) povezala s konceptom državljana. Deregulacija medijev v začetku 80-ih je neposredno vplivala na dekonstrukcijo javne sfere. Hkrati je to pomenilo dekonstrukcijo nocije svobode. Svoboda izražanja državljana postaja enakopravna svobodi korporativnega izražanja (Mattelart. 1991: 86-87. Schiller. 1989: 89-111)."
Država naj bi zagotavljala normativno mrežo za zaSčito svobode medijev tako pred lastnim vplivom kot tudi pred vplivom oglaševalnega kapitala. V realnosti je večina zahodnoevropskih držav kot pomemben cilj svoje medijske politike zastavila zagotavljanje medijskega pluralizma: več programov naj bi omogočilo izražanje različnih mnenj v družbi in omogočilo odprtost/dostopnost teh kanalov različnim družbenim skupinam.
Nacionalni medijski sistemi držav Vzhodne in Srednje Evrope, ki se lastninijo, obravnavajo razpoložljive frekvence kot ekonomski kapital. Običajno se kot argument za nelastninjenje elektronskih medijev upi>rablja teza o »pomanjkanju« razpoložljivih frekvenc (Horwitz. 1991: 24). Cc je za zahodne države značilen nekak-Sen duopoly: ena močna javna in ena močna komercialna televizija je za postsoci-alistične države značilna monopolna javno(državna) komercialna televizija.
Obstajajo seveda razlike v načinih in obsegu državne intervencije znotraj medijskega področja. Tradicionalni nacionalni dnevniki (kot tipični monopoli) in državno regulirana RTV so primeri »cash cow« medijev: visoki dobički na vloženi kapital in nizko tveganje. Visoko rizični »one off« mediji (filmska produkcija, video, založništvo, satelitski in kabelski programi) so txivisni od kontinuirane konsumpcije in velikosti občinstva. »Cash flow« mediji so pomembni informativni kanali in imajo posebno politično vlogo. V večini primerov so deležni posebnega državnega nadzora in ureditve (preprečevanje koncentracije lastništva, vdora tujega kapitala...)." Z druge strani imajo »one off« mediji manjši politični vpliv, manj so predmet državne regulacije in toliko bolj odprti do komercialnega vdora (Tunstall. Palmer. 1991: 5-6). Pri odpiranju novih trgov (posebej poststKialističnih
" I.cla I97S (C Vilumio «odiMe riuiirilo uilmjčiitK pncga iiiiiiinJina(a jmcirikc unlavc ludi na kiHparalivm |iov>ir Po Icj iidloCilvi imajo kofpofanjc uslavn» plaviai do otncWania javnmli o /adcvah javnega inicfru. Do icdaj veljavna dokinna Faimc« je od clekllontkih medijev lahlevala. da pon«:ajo o javno pomembnih vpiašjiijih v imenu obve«anja celotne vkupnoui Ipravica javiHnli. da je obvcšl^ena) S lo odločitvijo vodišča je bil model -zaupanja- med javnostjo in mediji zamenjan z nHxIelom •piofilnega- sodelovanja (kotpoiacije ponujajo oglaševalni denar v zameno za občinstvo).
Britanski zakon prepoveduje povezovanje največjih komeraalnlh televiznskih postaj Z druge strani zakonodaja Esiopske skupnosti pieptneduje kakrine koli ome|ilve v medijskem povezovanju med člamcami skupnosti (Sparks. W3: 53)
držav) prihaja do navezave zasebni kapital - država. Zaradi izjemno visokih stroškov infrastrukturne opreme (satelitski krožniki, kabelska napeljava) medijski uporabniki sami poskrbijo za infrastrukturo - korporacije pa za strojno-program-sko opremo.
Komercializacija medijske pokrajine je običajno (xivezana s koncentracijo lastnine in ustvarjanjem oligo|x)lov. Medijski pluralizem ni sinonim za večjo možnost izbire, temveč predvsem za zagotavljanje neodvisnih komunikacijskih kanalov z možnostjo javnega nadzora. Globalizacija ne ustvarja avtomatično internacionalne sfere javnosti. Prav nasprotno, oživljanje nacionalnih javnosti je pogoj globalnih komunikacij. S komercializacijo namesto državljenjcm nastopi pos;i-meznik z različnimi konsumpcijskimi preferencami. Izginjajočo sfero javnosti zapolni mreža privatno definiranih svetov.
Koncentracija lastnine v realnosti ne omogoča medijskega pluralizma." Svobodni trg tudi ne omogoča večje možnosti vstopa na medijski trg. l ako je v VB na primer treba imeti za ustanovitev nacionalnega dnevnika približno 20 mil. funtov, več kot 30 mil. za ustanovitev kabelskega televizijskega programa, več kot 50 mil. za franšizo glavne ITV in več kot 200 mil. funtov za postavitev novega satelitskega kanala (Curran. 1991: 93).
Komercializacija medijev spreminja tudi odnos do občinstva. Disciplinirano občinstvo nekdanjih tradicionalnih medijev nadomešča fragmentirana javnost, ki jo je možno zajeti samo s »catch all« pristopom. Rezultat tega je vse večje neskladje med uredniško politiko (politično usmerjenostjo medija) in javnim mnenjem. Veliki nacionalni tabloidi pokrivajo politično popolnoma razcepljeno javnost. Podobni trendi veljajo tudi za nacionalno javno televizijo, kjer sc občinstvo razprši na nacionalne in transnacionalne komercialne satelitske in kabelske programe.
Tudi argument, da svobodni trg onemogoča ideološki nadzor vsebine, nc drži. Lastniki velikih medijev politično usmerjajo vsebinsko naravnanost svojih časopisov. Kot lastniki uglednih dnevnikov vplivajo na oblikovanje nacionalne politične agende (Springerjev Die Welt. Ilersantov Le Figaro in .Murdtichov The Times). V državah, v katerih delujejo, večinoma podpirajo konservativne p«iliti-ke (izjema je bila nekdanja navezava med Bcrlusconijem in Craxijem, ki jo je pt) zadnjih lokalnih volitvah zamenjal za ekstremno desnico). Podoben političen vpliv so imeli tudi Reith na BBC ali Bredow v Nemčiji in danes Bacher v Avstriji (Tunstall, Palmer, 1991).
Idealizirano poudarjanje marketinškc demokracije ne upošteva temeljne vloge oglaševanja pri financiranju medijev. RAI z 32%. ORF s 4(1% in ZDF polovico svojih sredstev dobijo z oglaševanjem in sponzorstvom (Cuilenburg, Slaa 1993: 160, Euromedia Research Group, 1992). Javna televizija sc vse bolj komer-cializira in poskuša prevzeti komercialne žanre in formate, zaradi katerih upada delež gledalcev.
Ta premik pri večji produkciji popularnih zgodb in zmanjševanju »političnih tem« ni nov pojav. 7jx r.izumevanje tega obrata je treba upoštevati tele trende: internacionalizacija ekonomije m z njo povezana internacionalizacija produkcije
" PrimerwKdnic AvMn|C <clo na/i«cn Z cnc «nnl nl»ta|a pipulni moiKipiil drtavt fu<l radlodiluraim sniniHim (poMupck pred Evropskim sodtltrm a «Imckovc pmvicr nradi kr<cn|a III vHcn« Evropske konvenciie o dovekovih piavicah). 1 drvite sinu» vdor nemikega kapilaia na podro^u liskamh medijev >äemika kcirjwracija WAZ nad/ira kiH SU-odltotno dva najveija dunajska dnevnika Neue kiorvne Zeitung 11 IHHIIHNI) m Kunei (4ll<l IMlU) To je ptiMiJno K(r., naklade vseh dnevnikov v glavnem meslu m vet kol 50% eelolne naklade dnevnih tasopiMiv v As-siriji Sprinjter nadiinl Der Siandard m Tiroler Tageszeilunit ter novi lednik Nc« (Anide 19 Reporl, 1993:
novic, razvoj samorefleksivnosti medijskih strategij in fragmentacija občinstva (Sparks. 1991: 69-71).
Proces internacionalizacije poteka na več različnih ravneh: na organizacijski ravni (oblikovanje internacionalnih programov, transnacionalna lastnina), na ravni vsebine (homogenizacija programov, praksa koprodukcije). na ravni pridobivanja sredstev (pomembnost oglaševalnega denarja, pretok kapitala čez državne meje), na regulacijski ravni (Evropska skupnost, ITU), na ravni recepcije (internacionalno občinstvo lahko simultano gleda identične programe) (Negrine, Papat-hanassoupoulos, 1991: 11).
Globalizacija ekonomije predpostavlja, da se večina ključnih odločitev o gospodarskem in političnem življenju nacionalne države sprejema »nekje drugje«. Pred desetletji so na to vpraSanje op<izarjaic nerazvite države pri svojem zavzemanju za novo informacijsko-komunikacijsko ureditev. Posledice tega procesa na nacionalne medijske sisteme so običajno označevali z medijskim/kulturnim imperializmom. Tisto, kar je novo, je, da v tej fazi proces prehaja tudi na razvite države. Internacionalizacija tiskanih medijev je povezana z ustvarjanjem »globalnih« (po vsebini in načinih povezave s svetovnimi finančnimi centri) časopisov, ki jih lahko uvrstimo med »quality« časopise." Če smo prej očrtali ta trend premika k popularni vsebini časopist)v, je značilnost »globalnih« časopisov prav nasprotna. Njihova vsebinska usmerjenost je ukvarjanje z zadevami javnega pomena in so predvsem usmerjeni na nacionalne in mednarodne elite. Internacionalizacija medijskega trga paradoksalno fragmentira občinstva.
Internacionalizacija televizije pomeni predvsem podobno programsko strukturo, podobne profesionalne standarde, notranjo regulacijo in »skupne« lastnike. Ne glede na jezikovne ovire (kar je pri tiskanih medijih največja omejitev za »popolno« internacionalizacijo) in standardizacijo televizijske ponudbe so v večini evropskih držav nacionalni programi (javni in komercialni) najpomembnejši vir za oblikovanje programske ptirabc. Ameriški »vdor« v nacionalno programsko strukturo se predvsem osredotoča na filme, nadaljevanke, kvize in oglaševanje. Informacije o svetovnih dogodkih in nacionalnem političnem življenju ostajajo še naprej sfera dominantnosti nacionalnih televizij.
Kot drugi trend, pomemben za razumevanje kolonizacije javne sfere s popularnim medijskim materialom, je »razvoj samorefleksivnosti kot zavestne strategije medijskih artefaktov« (Sparks, 1991: 70). Običajno .se ta trend povezuje s televizijo, značilen pa je tudi za razumevanje odnosov med televizijo in popularnimi časopisi. Programska strukturiranost televizijskih vsebin loči med novicami in poročanjem o aktualnih dogodkih in zabavo. V popularnem tisku jc ta dokaj ostra razdelitev med »informacijo« in »zabavo« vse bolj zabrisana. »V popularnem tisku so .vesti' isto kot ,zabava': eno ponuja substanco za drugo in oblika prezcnatcije tudi tistih informacij, ki po svoji naravi niso zabava, jc podobna zabavni« (ibid., 70).
" Riifcr « Dinc« sc tiika na 24 različnih kskacijah s 17 jezikih NjcjKisa naklada je okrog 28 mil izvodov. Vcäna •globalnih časopisov, sodi med l.i. ekonomske časopise: Wall sireel Journal. Financial Times. Inlemational Herald Tribune (Maiielari. IWl: 68-76)
Zaton nacionalnih medijev?
Predstavili smo nekatere temeljne trende, ki so značilni za razvoj »novega medijskega prostora« 90-ih. Rezultat globalizacije in internacionalizacije medijske sfere je premik v lokaciji moči odločanja z nacionalne države na mednarodne ekonomske sisteme. Nacionalna država nima mehanizmov za ureditev delovanja nadnacionalnih korporacij (vsa protimonopolna zakonodaja se praviloma ne spoštuje). Zaščita in razvoj nacionalnih javnosti posameznih držav sta pogoj vzpostavljanja internacionalne sfere javnosti. »Globalni mediji« so razkrojili klasično liberalno podobo javnosti, značilno za nacionalne države, niso pa vzpostavili »globalne« javne sfere. Pri tiskanih medijih se je koncentracija lastnine (ki ne upošteva meje nacionalne države) izražala v izginjanju nacionalnih medijskih mnenjskih voditeljev. Največjo krizo doživljajo tradicionalni strankarski časopisi. Paradoksalno je. da »globalni ča.sopisi« več svojega časopisnega prostora posvečajo zadevam javnega pomena. Z druge strani nacionalni dnevniki s predvsem popularnimi vsebinami »pokrivajo« politično popolnoma razpršena občinstva. Internacionalizacija televizije hkrati uvaja standardizacijo organizacijskega delovanja, programskih vsebin in profesionalnih kodov. V večini držav so tradicionalni javni mediji pod pritiskom komercializacije. Od klasične triade (obveščanje, izobraževanje, zabava) naj bi javni mediji predvsem »skrbeli« za obveščanje in izobraževanje, zabavni programi pa naj bi postali izključno programska vsebina komercialnih postaj. V svoji zgodovinski analizi razvoja elektronskih medijev Scannell in Cardiff (I99I) ugotavljata, kako so intelektualci srednjega razreda kolonizirali javne medije (BBC). Iz tega izhajajo vse zahteve po vzpt>stavljanju nacionalnih medijev, ki naj bi (re)producirali nacionalno kulturo (kot nasprotje popularni/»globalni« kulturi komercialnih programov). Kakšna je torej prihodnost javnih medijev konec tega desetletja?
Če izhajamo iz Williamsove definicije »demokratičnega« medijskega sistema, ki je samo »stvar diskusije in imaginacije« (1976: 133) institucije, ki naj bi zagotavljale demokratične svoboščine, so vsekakor javni mediji. Ideja javnih medijev nikakor ni sinonim za javni monopol (države). Že prej smo povedali, da je praksa razvoja medijev v razvitih zahodnoevropskih državah pokazala, da je državna regulacija na področju radia in televizije izoblikovala bolj demokratične medije od deregulacije (in vpliva svobodnega trga) na področju tiskanih medijev. Za urejevanje nacionalnih medijskih sistemov Curran (1991; 48-49) predlaga štiri možne modele; model centralistično nadzorovane tržne ekonomije (konkurenčnost med mediji naj bi bila urejevana glede na javni interes). Država naj bi omogočila različne načine financiranja: od naročnine, oglaševanja, subvencij. Drugi model je »model mandatne tržne ekonomije«, kjer naj bi mediji predstavljali širok spekter različnih političnih mnenj in vrednot v družbi (nizozemski model medijske stratifikacije). V modelu »regulirane tržne ekonomije« naj bi država s pomočjo subvencij onemogočala lokalne (in nacionalne) monopole. Glede na to da visokonakladni časopisi »odvzemajo« oglaševalni denar manjšim, naj bi država s sistemom subvencij podpirala mnenjsko raznovrstnmt."
Model državno regulirane in tržne ekonomije je kombinacija javnih, civilnih in
švedski Prru Subsidies Doard sesuvliajo picdsuvniki vseh pojitičnlh slrafik Večina n|e(eovih suhvencii se dodeljuje časopisom, katerih občinsivo nc presega polovice celotnega občiiistva v določeni regiji Med vladavino socialdemokratov je največje subvencije prejemal konzertauvni Svenska Dagbladet. ki je najbolj krttinral takratno vlado Denar priteka v sklad od davkov na oglaševanje (Artick 19. 199J: 87) Avstrijska vlada subvenaonira vse časopne (vključno t vis»)kooa-kladrami) in ta to kino poraM 9.1 mU tJSD (Anick 19. 1993: 36-27).
tržnih področij. Komercialno področje naj bi bilo pod minimalnim državnim nadzorom in bi se izoblikovalo s pomočjo prodaje franSiz komercialnim organizacijam. Tako pridobljena sredstva naj bi se uporabljala za razvoj civilnega (in javnega) sektorja in bi omogočala večjo kulturno in mnenjsko diverzifikacijo.
Odločitev med javnimi/komercialnimi mediji ali nacionalnimi/globalnimi mediji je predvsem odločitev o zaščiti avtonomne nacionalne sfere javnosti.
irrERATiiRA
ANG. ttlN ( 1941 ) Despriarh Srrking Ihr Audirner Umdiiii RiHjlIcdgc
APPADURAl. ARJIIN (1990) DnjuiHtufc and Difference in Ihe Glohal Cullmal Ecooomy. Tttron Culam imrf Soatly 7(2-3): 295-310
BAGDIKIAN. BF.N 11 (1983) The Medu, Mtmopoly Bo«on Beacon Pre«
CARVimi. ROD (1992) TTie Recominirtion o( Glotial Media Markciplace v C.mmunKmon Research 19(6): 705-724
CUILENBURG. J. IN P SLAA ( 1993) Krom Media Policy limarifc a National Cooimunicatiom Policy Broadening the Scope v European Journal of Commumcaaon 8(2): 149-173
CURRAN. JAMES (1991a) Rethinking the Media asa PuMic Sphere v P Dahlgren in C Sparks (ur.) Communication and Citizenship. London Roulledgc.
CTJRRAN. JAMF.S (1991b) Mass Media and Demoaacy: A Rcappraruil (82-117) v Curran J. in Gurevhch M (ur ) Mass Media and Society. London: Edvard ArnokJ
ELLIOT. PHILIP (1990) Intelleciuals. the -inlormatuin society- and ihe dùappearance o< the public sphere v Collins. Curran (ur.) Media Culture A Society A Critical Reader London Safe
ELLIS. JOHN ( 1991 ) faible fictions London: Routledge (6 ilda)a) Euromedia Research Group ( 1992) TV .Kledia in Western Europe. luindon: Sage.
FERGUSON. MARJORIE (1992) The Mythology about Globalization v European J,mmal of Communication. 7( I ): 69-93
GARNHAM. NICHOI.AS (1990) Capitalism and CommunKatm, Undon Sage Halhn. Daniel in Paolis Mancini (1984) Speaking ol the President: Political Structure and Representational Form in U.S. and llahan Television .News V Theory and Society. 13(6): 82St-851
HORWrrZ. ROBERT ( 1991 )The First Amadmcnl Meet Some New Technologies: Broadcasting. Common Carriers, and Free Speech in 1990s v Theory and Society 20 ( I ): 21-73.
MANCINI. PAOLO (1993) Between Trust and Suspicion: How Political Joumalisls Solve the Dilemma v European Journal of Communicanon. 8(1): 33-51
MATTELART. ARMAND ( 1991 ) Adrenuinf International Undon: Roulledgc Morley. David in Roger Silverstone (1991) Communicalion and Contcn:elnographic perspectives on the media audience (149-163) v Jensen. Jankowski (ur ) A Handbook ov ^fualltatiye Methodologies far Mass Communicalion Research txindon: Routledge
NEGRINE. R INS PAPATHANASSOPOl'LOS(I991)The IntemationalizaiionofTckvisionv £azop«in/oi.rii<i/ o/Ciimmiuuaiawi. 6(1): 9-.32
Press Law and Praaice (A Comparative Study ot Press Freedom in European and Other Democtacics) Article 19 Report. March 1993 UNESCO
ROBILLARD. SERGE (1993) U reglemenuuion et les systèmes de regulation de Taudioiisuel dans JS Etats de TEurope. Mcdia(act Series. The European Institute for the Media
SEPSTRlfl", PREBEN (1989) Transnationalization of Telev ision in Western Europe. Acamcdia Research .Monograph 5 London: John Libbey. Scanndl. Paddy in David Cardiff (1991) Socnif Histort ov Broadcasting Vol 1. Oiford: Basil Blackwell
SPARKS. COUN ( 1991 ) Goodbye. HiWy Johraon: the Vanishmg .senous press' (58-74) v P Dahlgren in C Sparks (ur.) Commumcaaon and CUizemhip. London: Roulledgc
SPARKS. COLIN 11993a) Raymond WUliams and the Theory of democratic Communicalion (69-87) v Splichal. S. in Wasko J Commumcation and Democracy. Norwood: ANcx
SPARKS COLUN ( 1993) Trends ul Bntish media System v Splichal. S in Kovau. I (ur ) Media m Transition An East West Dialogue
SPUCHAL, SLAVKO (1992) llgubl/ene utopite' Ljublgana Znanstveno in publieislitno stedi«e Tunstall. Jeremy in Michael Palmer (1991) Medm Moguls London: Routledge. WILLIAMS. RAYMOND (1976) Comrnunicoliom Harmondswonh Penguin (3. izdaja)