J.E.Bogomil:         Namesto mamice.
jlSmHBni dan, ko so se odpravili  Dragarjeva mama v mesto po podporo, llaRM je stopila vedno na njih mesto devetietna Rezika. jSjgggl           Navsezgodaj je bila že pokoncu.   Urno je švigala metla po
hiši in po veži. Sivka v hlevu je še ležala in prežvekovala; tudi kurja družina je bila še na svojih gredeh. A ko se je zgibala ta in ona, je Rezika vse zadovoljila.
A čakalo jo je brž novo delo. V spalnici se je oglasila Milka.
»Mamaaa!« ,          »Kaj pa je?«
»Rezika, kje so pa mama?«
»Mama so šli v mesto po podporo. Saj so že včeraj povedali. Ali nič več ne veš?«
Leto 48                                     VRTEC_________Stran 53
Kaj pač Milka ve, kaj in kakšna je podpora. Milka le to ve, kdaj je lačna, kdaj jo zebe, kdaj mora iti spat — za ves drugi svet se pa zaenkrat še ne briga.
»Rezika, vstala bom.«
Namesto mamice.
Urno prihiti Rezika in kmalu pripclje s seboj svojo sestrico. Ravno sta se dobro priporočili angelčku varihu, ko se oglasi drugi Dragarček: Jožek.
»Mama! Lacen, gancke!«
»Jožek, mame ni doma. Čakaj, pridem pa jaz.«
Stran 54                                    VRTEC                                     Leto 48
»Lezika!«
»Čakaj, pridem koj!«
In zopet mora Rezika noter v spalnico, da vzdigne malega Jožka iz gorke posteljice.
»Mame ni? Ganckov ni?« vprašuje navsomoč lačni Jožek in se ozira po mizi.
»Ti bom pa jaz dala žgančkov. Naš fantck mora jesti, da bo preje velik in močan.«
»Velik in mocan,« ponavlja za njo Jožek,
»Na, vidiš, žličico imaš že tukaj.«
»Rezika, Rezika,« zavpije v hišo Tonček-zaspanček. »Brž me obuj! .   Vojaki gredo po cesti, jih grcm gledat. Bom videl, če so ata tudi zraven.«
Tonček se lahko že sam obleče, čevljev pa ne more sam obuti; še ni zadosti učen na to. Mlajša morata zdaj počakati, Rezika se pa loti Tončka.
»Le hitro me obuj, Rezika!« priganja Tonček.
»Le hitro, kajpa! Bi bil pa preje vstal.«
»Zakaj me pa nisi poklicala?«
»Ali sem mar vedela, da pridejo vojaki?«
Nekaj vojakov je šlo res že mimo hiše, večji del jih pa Tonček le še »dobi«. Drugi trije otroci pa ostanejo rajši v hiši. Jožek je že tako lačen, Milka se pa boji vojakov in konj.
Otožnega obraza se vrne Tonček v hišo. Oči se mu svetijo, komaj zadržuje solze.
»No, Tonček, si vidcl ata?«
»Oh, Rezika, toliko vojakov sem videl, pa nobenega ata.«
In zopet mora prevzeti Rezika novo delo. Potolažiti mora žalostnega bratca, ki je šel zastonj ata gledat, da se mu nc ulijejo solze,
»Vidiš, Tonček, kako bi ti bilo šele hudo, ko bi bil videl ata. Mimo bi bili šli, pa še izpregovoriti bi ne bili smeli s teboj. Kar naprej bi bili šli. Midva rajši pojdiva, pa bova molila, da prideio ata kmalu doraov. Pojdi, greva k Mariji!«
Tončku brž odlcže. Tako dobra namestnica mamina je Rezika.
Veliko ima res opraviti, kadar ostane sama doma, mama pa gredo v mesto po podporo ali pa na polje, Angel varih pa zapisuje vsa njena dobra dela v zlato knjigo in jih nosi k Bogu. Plačilo njeno bo enkrat pri Bogu veliko, če bo ostala vedno tako postrežljiva in usmiljena.